Ponavljam: sem za mir, ne za vojno. Sem za svet brez orožja. Če to objavim na vseh zaslonih sveta in pošljem vsem politikom, ne bo za trenutek več miru, ne za vijak manj orožja; nobena vojna ne bo milejša, ne krajša. To ponavljam - za naše "mirovnike". Moja moč je moč volilca. In - če bi bil mlajši - vojaka. Trenutno me po eni strani ustrezno zastopa predsednica republike, ne vem, če tudi po drugi. Kakor koli obračam, imam samo moč besede med rojaki. Lahko samo pišem in razmišljam o teh zadevah, da bi bile meni in drugim bolj jasne; da bi bolje vedeli, kaj mislijo in kje stojijo.
Predsednik Kučan pravi: "Upirajmo se. Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju. - Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, zbogom orožje. Pa vendar, to ne sme biti naša prevladujoča misel. - Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen. Mirovništvo postaja skorajda že psovka." (govor v Celju, 27. 9. 2025)
Preden se navdušeno strinjam z njegovo izjavo, naj preiščem, kaj pravzaprav pomeni.
Proti komu ali čemu naj se upiramo? Če prav razumem, proti "dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju." To je upor iste vrste kot sicer upor naših "mirovnikov", ki so pri meni zato na slabem glasu. To je upor proti Bruslju in Natu, ki nam diktirata smer upora in odstotek prispevka za oborožitev. To ni moj upor.
Jaz se upiram napadu Putinove Rusije na neodvisno evropsko državo Ukrajino. Naši partizani, na katere se sklicuje Kučan, so se uprli tujemu okupatorju, ki je hotel uničiti slovenski narod. Ukrajinci se borijo proti ruskemu okupatorju, ki si je prisvojil dele njihove države - četrt stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Prisvojil si jih je pod pretvezo, da ščiti ogroženo rusko manjšino, v resnici pa, da bi si zagotovil industrijsko najbolj razvite predele Ukrajine, ko si ni mogel takoj podrediti cele. V začetku svoje "posebne vojaške operacije" je meril na več, na odstranitev kijevske vlade in instaliranje sebi pokornega predsednika, to je, na popolno podreditev Ukrajine Rusiji. Ukrajina naj bi bila kot Belorusija pod Lukašenkom. Ker se mu je ta namen sfižil zaradi ukrajinskega odpora, je svoje sile usmeril na štiri vzhodne pokrajine. Iz Putinovih govorov in govorov njegovih ideologov nedvoumno izhaja, da je njegov končni cilj podreditev (kar ne pomeni nujno vojaške zasedbe) vseh držav v okviru nekdanje Sovjetske zveze ali pa še kaj več.
Ukrajino podpirajo Evropska Unija, ZDA in Nato. Smo v zvezi Nato, z referendumsko izraženo voljo volilcev. Svojih zavez do sedaj nismo izpolnjevali prav zaradi dvolične "mirovniške politike", ki si je skušala - "če že ne gre drugače" - čimbolj poceni zagotoviti članstvo v Natu in s tem pomoč zavezništva v primeu, da bi jo potrebovali, hkrati pa je v tem zavezništvu videla kremplje ameriškega imperializma in bila hkrati slepa za bratski imperializem Putina.
Kakšna je logika "mirovnikov"? Ukrajina je bila del Sovjetske zveze in po njenem razpadu sicer samostojna država, vendar del ruske "interesne sfere", tako kot Belorusija. Imela je predsednike, ki so vodili politiko v skladu z ruskim, to je Putinovim interesom (kot Lukašenko). Putinov interes je ohranjanje ruskega vpliva na področjih nekdanje Sovjetske zveze (bil je sovjetski vohun). Majdanski dogodki, ki so jih po mnenju "mirovnikov" sprožili ameriški imperialisti, so spravili na površje "nacionalistično kliko" z Zelenskim. Obudili so "ukrajinski narod" z "ukrajinskim jezikom", ki je zgolj dialekt ruščine. S tem so ogrozili vitalni ruski interes in ogrozili svetovni mir. Tega ne smemo podpirati. Pa tudi če obstajata ukrajinski jezik in narod, bi se morali Ukrajinci v dobro svetovnega miru ukloniti Rusom. V imenu svetovnega miru. (Na tem mestu ne bom podrobneje navajal vzporednice s slovenskimi "nacionalisti" ob osamosvajanju, čeprav je povezana z "mirovniškim" stališčem.) Tako "mirovniki".
Moje stališče je, da ima vsak narod - in ne dvomim, da so Ukrajinci narod s svojim jezikom, kulturo in narodno zgodovino - pravico, da se osamosvoji in svoje življenje oblikuje po svoje, upoštevajoč seveda sosednje narode in države. V redu, ampak Ukrajinci niso upoštevali želja sosednjega naroda, bi odgovorili "mirovniki". Odgovarjam: od kod Ruski federaciji in Putinu želja in pravica, da sega po drugih državah? Od kod mu pravica, da z orožjem napade sosednjo državo in skuša odstraniti njeno izvoljeno vodstvo? Zaradi obrambe Rusije? Kako daleč od meja Ruske federacije naj sega ruski "tamponski pas", da se bo Putin čutil varnega? Nato ne obljublja članstva Ukrajini. Švedska in Finska nista bili članici Nata do Putinove agresije. Rus naj bi imel pravico, da se čuti ogroženega, evropske države, ki so že bile plen Rusije, pa ne? Zahod ima enako pravico, da se brani. Slovencem očitajo nekateri, da smo z osamosvojitvijo povzročili zadnjo balkansko vojno. Vemo, da smo se za to odločili zaradi poskusa srbskih nacionalistov, da bi si podredili Jugoslavijo. Mi smo se za Nato odločili na referendumu; Ukrajinci naj bi pa molče sprejeli rusko nadvlado? A tudi pri nas imajo nekateri osamosvojitev za nelegalno in nelegitimno.
Predsednik Kučan je proti ruskemu ugrabljanju ukrajinskih otrok, kot je proti izraelskemu morjenju otrok v Gazi. A medtem ko obsoja izraelsko zločinsko početje v Gazi, ne obsoja ruske agresije na Ukrajino, ki je povzročila tragedijo ugrabljenih otrok, ampak se v imenu svetovnega miru zavzema za deeskalacijo na strani Ukrajine in Nata, ne za pritisk na Putinove fantazije o obnovitvi Sovjetske zveze. To pa pomeni, da se zavzema za podreditev ukrajinskega interesa ruskemu, za vdajo Putinu.
Sam podpiram intenziviranje diplomatskih prizadevanj, a Putin ni dovzeten za diplomacijo; Trumpovo barantanje je pri njem pogorelo. S prijaznim smehljajem izčeblja pristanek na vse in nadaljuje svoje. Z grožnjo z atomsko bombo drži Zahod v šahu. Ve pa, da ima tudi Trump bombo. A Trumpu ni do Evrope; je tudi "mirovnik". Zato Putin lahko nesramno vohuni z droni nad baltskimi državami. Spretno manevrira in zmanjšuje pritisk na civilno prebivalstvo v Rusiji, ki še ne čuti dovolj ne sankcij ne vojnih žrtev (srednjeazijskih plačancev). Navajeni so tiranije, revščine in žrtev. Ne bodo ga vrgli, ker jim zagotavlja red upognjenih glav. Če bi se Putin zavedel, da ima Zahod tudi močno konvencionalno vojsko (če bi jo ta zares imel), bi se morda začel pogajati. Morda se bo začel pogajati, če se mu bo začel tresti prestol. Do tedaj pa je naša odpoved orožju kapitulacija. Ne: "manj strašna noč je v črne zemlje krili" ampak nekakšen mir in sprijaznjenost s "sužnimi dnovi". Saj res: niso to zdavnaj pozabljene romantične vrednote, ko je vendar kakršno koli životarjenje več vredno od Antigonine etične smrtne izpostavljenosti? Mirovniška etika veli: "Mir za vsako ceno"!
Milan Kučan ima prav: orožje je namenjeno uničevanju - nemšega in italijanskega okupatorja med 2. svetovno vojno, velikosrbske "jugo"-vojske ob osamosvojitvi ali pa ruskih agresorjev na Ukrajino. Orožje, dokler ni uporabljeno, pa služi odvračanju apetitov napadalca. Zato ga je treba kupiti nekaj več, kot ga imamo zdaj, ko ga imamo zaradi zaviralne "mirovniške politike" premalo za učinkovito obrambo in premalo za pomoč Ukrajini.
Naša prevladujoča misel ni zavojevanje drugih držav ali narodov, ni vojna proti nikomur, tudi proti avtokratkemu vohunskemu režimu Putina ne. Naj vlada, naj ga Rusi častijo, navajeni so samodržcev. Njihov problem. Naša prevladujoča misel je mir, toda ne vsakršen, ne mir upognjenih glav. Takega miru ne privoščimo ne sebi ne Ukrajincem.
Mislim, da sem dovolj govoril o miru in uporu - o uporu proti agresorju in o pravičnem miru - da me predsednik Kučan ne more uvrstiti med tiste, ki o tem ne želijo govoriti. Mislim, da mi tudi ne more očitati nečlovečnosti, kajti k tej ne sodi samo objokovanje mrtvih, otrok še posebej, ampak tudi skrb za obrambo domovine, zavezniških in prijateljskih držav, da ne bi bilo mrtvih zaradi agresije.
