"TEORIJE ZAROTE"

 Ob Bergantovi oddaji na TVSLO1

"Teorije zarote" je v sedanji rabi posmehljiv izraz za prepričanja, da obstaja zarota, ko je v resnici ni. V tej posmehljivosti gre pravzaprav za napačno pojmovanje "teorije". Teorija je znanstvena pojasnitev, ki temelji na izkustveni evidenci ali/in logični dedukciji iz aksiomov ali drugih, sprejetih teorij. Je utemeljena in veljavna resnica, dokler je ne ovržejo, če jo.  V sedanjem dužbenem kontekstu in v sintagmi "teorije zarote" pa se "teorijo" pojmuje kot domnevo, kot izkustveno in/ali logično nepodprto hipotezo ali kot zgolj nekakšno fantazijo, ki ne temelji na ničemer stvarnem, kajti tudi hipoteza ni vsakršna izmišljotina. "Mislijo, da gre za zaroto, vendar tega ne morejo dokazati", hočejo reči nasprotniki kake "teorije zarote".  Vzvišen odnos do "teorij zarote" je zato upravičen, saj tovrstna prepričanja niso vedenje (resnica), niso podprta z dokazi (evidenco), so zgolj domneve ali celo le izmišljotine. Namesto "teorije zarote" bi bilo bolje rabiti termin "domnevne zarote": "pišejo o domnevni zaroti Janše in Logarja" namesto "pišejo o teoriji zarote..." Toliko o izrazju.

A zakaj se danes (domnevno) pojavlja toliko naklepanj o domnevnih zarotah? Sam vidim tri osnovne razloge. 

1. Velja se strinjati z ugotovitvijo (Zadel idr.), da je pojasnjevanje dogodkov ali razmer z zaroto nekoga preprosto in nazorno; prihrani nam umski napor ob razvozlavanju zapletenih odnosov med pojavi in hkrati pokaže na osebe, ki so krive za to, kar se dogaja: to so sebični kapitalisti ali, še bolje, Peter in Pavel. V resnici v ozadju nezaželenih pojavov sploh niso hotenja, načrti in interesi konkretnih (pokvarjenih ali dobronamernih) posameznikov ali skupin, ampak "slepi" ekonomski zakoni, "logika kapitala" (Marx), ki delujejo mimo volje ljud, naj bodo ti dobronamerni ali zlonamerni. Poleg tega: najboljši človeški nameni se radi sprevržejo v najslabše posledice. Da bi to razumel, bi moral človek kaj preštudirati! Čemu, če pa lahko iz rokava stresem "teorijo zarote"?

2. V sedanjem dogajanju je v resnici precej razlogov za verovanje, da resnično obstajajo posamezniki ali skupine ljudi, ki krojijo usodo sveta ali kakega njegovega dela. Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Tu ne gre za "slepe" mehanizme kapitala. Precej očitno je, da se je Putin ob prišepetavanju svojih ideologov odločil obnoviti rusko carstvo vsaj v mejah Sovjetske zveze, katere razpad je javno obžaloval. Zarota enega človeka s kamarilo! Je bila res zarota? Nekaj časa že, saj dolgo ni pokazal svojih kart. Kako je Kitajska obrnila kurz iz "kulturne revolucije" v partijsko dovoljevan in reguliran kapitalizem, če ne tako, da je peščica ljudi v tedanjem "aparatu" KPK sklenila, da krenejo po tej poti. Niso vsega razglašali, delovali so kot zaprt krog. 

3. Tretji razlog, da ljudje fantazirajo o zaroti enega ali peščice proti svetu (ali dobrohotno za svet) je zahtevnost demokracije; lahko ji rečemo tudi kriza demokracije, ki pa je v bistvu permanentna, je njen sestavni del. Demokracija ni udobna oblika vladavine. Je neprestan reguliran pa tudi nereguliran prepir. Avtokracija je udobnejša za oblastnike in za podložnike. Če skloniš glavo, lahko v diktaturi udobno živiš ali vsaj preživiš. Ta narod je preživel pod komando fevdalcev, svetega rimskega cesarja, pod cesarsko-kraljevo oblastjo, pod kraljem Aleksandrom in pod tovarišem Titom.  Zdaj pa ta zagamana parlamentarna demokracija, v kateri nam preti, da bo komaj ustoličeni ljubljeni vodja izgubil volitve! V takem ljudje sanjajo o ljubljenem vodji ali o zaroti kakega Satana. Moja najbolj zanimiva izkušnja iz "senzitivnostnih treningov" je izkušnja, da skupina, v kateri vodja "odstopi", najprej na vse načine "izziva" vodjo, naj vendar prevzame vajeti. Šele, ko se to ne zgodi, se začne demokracija, dogovarjanje in boj za podporo članov za novo, demokratično vodstvo. "Teorije zarote" so obupan klic po avtoritarnem vodstvu, ljubljenem ali osovraženem, samo da se konča ta prepir in negotovost.

MLADOSTNI ZANOS PROTI CINIZMU STREZNITVE

Filozof Mladen Dolar se je v Mladini (23. 1. 26) s ponatisom svojega članka "Generacija? Ne hvala" odzval na izjavo Mateja Tašnerja Vatovca "če nisi pri dvajsetih revolucionar, nimaš srca, če po štiridesetem nisi socialdemokrat, pa nimaš pameti." Dolar opozori na to, da je to parafraza podobnega Churchillovega rekla, v katerem na tak način zanosnemu liberalcu sledi streznjeni konservativec. Dolar pravi: "Tiha predpostavka citata je, da je upor stvar iluzij in sanje o radikalni spremembi mladostna utvara, zrela realistična modrost pa ponuja vpogled v realno stanje stvari." "Na tej modrosti je nekaj priskutnega in ciničnega", dodaja.

Kako je s tem? 

So ljudje, ki v teku življenja spremenijo svoj politični ali svetovni nazor. Sam sodim mednje. Že pri osmih mi je bilo težko verovati v Miklavža, pri štirinajstih v Boga, pri štiriindvajsetih v Partijo... Ali kot pravi Szymborska: "Ne mogla bi se sprijazniti z nespremenljivostjo: "… da bi vse, kar obstoji, moralo obstajati na en način … brez izhoda iz sebe, brez - spremembe?" (Radost pisanja, 223).

Vsekakor pa lahko človek vse življenje ohrani uporniško držo in mladostne sanje in se upira, recimo, najprej birokratskemu socializmu za pravi socializem. Ko samoupravni socializem propade, se upira kapitalizmu, in sanja o pravem socializmu. Ali je bil propadli socializem pravi ali ne, ne ve; dvomi. Vse življenje se bori za izkoreninjenje kapitalizma, za socializem, kot si ga sanja. Da je bil ta nekoč že radikalno uresničen v vseh svojih bistvenih postavkah, spregleda. Zase ob čaščenju upornosti in upora ponovim besede prej navedene pesnice: "Nisem prišla po upor", ampak "da bi … živela (30).

Bistvene postavke socializma so: izvedba socialistične revolucije, razlastitev razlaščevalcev-izkoriščevalcev (podružbljenje zasebne lastnine), v nadaljevanju delavsko (delavski sveti) in družbeno (SISi) samoupravljanje pod vodstvom avantgarde delavskega razreda Zveze komunistov; slednja deluje po načelu demokratičnega centralizma, ki pomeni, da modro vodstvo prisluhne ljudstvu oziroma svojemu članstvu (prisluškovanju služi SDV), sklene, kar je treba skleniti, nato pa z železno voljo to uresničuje. To hkrati pomeni odpravo večstrankarskega sistema, ki je samo cokla učinkovitemu uresničevanju sklepov modrega vodstva. Da vse to lahko varno poteka, pa skrbita Ljudska milica in Ljudska armada. V Sloveniji kot delu Jugoslavije je bila izvedena radikalna praktična kritika kapitalizma in uresničen socializem. Nekaj pa le ni bilo uresničeno. "Sreče ne more človeku prinesti politični sistem" - Edvard Kardelj.

Zdaj smo spet v ciničnem in nagnusnem kapitalizmu in spet lahko sanjamo čiste sanje o socializmu - tem lažje na kontinuiranem socialistično-kapitalističnem uporniškem profesorskem stolčku.

Prišepnem: bistvena je radikalna kritika kapitalizma, njegovo izkoreninjenje. Ali bo temu sledil socializem ali kaj drugega, ne vemo, bo pa vsekakor boljše, kot je zdaj.

Opomba: Socialni demokrati so kompromisarji, stari sovražniki komunistov = pravih levičarjev, ki neomajno vtrajajo pri praktični kritiki kapitalizma, socialistični revoluciji. 

VATOVČEV PRESTOP

Ne vem, kaj misli Vatovec. Ne poznam ga. Vem samo, da je prestopil iz ene stranke v drugo.  Prestopil je kot poslanec ene stranke v drugo med mandatom, ob tem, ko je opravljal funkcijo vodje poslanske skupine. V novi stranki so ga sprejeli z odprtimi rokami: prestop sta objavila družno "prestopnik" in predsednik strake, v katero je prestopil. To je povzročilo najprej buren odziv v poslančevi matični stranki. Proglašen je bil za izdajalca. Sledili so odzivi v medijih, v glavnem levičarski. 

Kako je s tem? Prestop člana kake stranke v drugo stranko ne bi smel biti nič posebnega. Nove stranke, na primer, nabirajo članstvo tako med državljani, ki do tedaj niso bili povezani v strankah, kot med člani drugih strank, ki pač prestopijo. Razlogi, da človek prestopi, so zelo različni, med njimi je seveda na prvem mestu sprememba nazora ali pa prepričanje, da bo svoja načela bolje uresničeval v novi stranki. Večini komentatorjev gre v nos, če človek spremeni svoj politični nazor: iz komunista postane socialdemokrat. Obudijo se stare zamere med revolucionarnimi komunisti, ki so pripravljeni s svojo revolucijo iti do konca, ne glede na vse, in ustvariti idealno družbo, in socialdemokrati, ki sklepajo kompromise z buržuji, ki so smrtni sovražniki komunistov. To je politika na življenje in smrt, vita (=vittoria) o morte. 

Meni se zdi popolnoma normalno, da človek v življenju spreminja svoj nazor. Pojmovanje, da si slab značaj, če spremeniš svoj nazor, je hudo nespametno. Pomeni, da se ne razvijaš; da ne dojemaš sprememb v sebi in svojem okolju in se ne odzivaš nanje. Naj še vedno verjamem v Miklavža, da bom veljal za trden karakter? Spremembe so različnih vrst: lahko ohranim temeljna etična načela, spremenim pa svoj politični nazor. Lahko pa spremenim tudi temeljna načela. Na primer: iz prepričanja, da je dovoljeno ubijati nasprotnike komunizma (ali kake druge politične vere), v prepričanje, da ni dovoljeno ubijati razen v samoobrambi oziroma neposredni ogroženosti. Sam sem v življenju dvakrat "prestopil": prvič iz krščanske vere in cerkve k ateistom in drugič po nekajletnem članstvu iz ZKJ med nečlane - takrat ko so se drugi množično vključevali. Dvomljiv karakter? Ja, dvomljiv karakter ZKJ. Moj kolega, ki so mu očitali, da ni "na liniji", je odgovoril: "Partija ni na moji liniji." Mogoče Levica ni bila več na Vatovčevi liniji. Članstvo v stranki ne bi smelo pomeniti popolne podreditve, saj stranka lahko pametno deluje samo, če spoštuje mnenja in presoje posameznih članov, četudi kdaj odstopajo od večinskega mnenja ali "platforme".

Če je član stranke poslanec, se zadeva zaplete. V načelu velja, da mandat pripada poslancu ne stranki. V večinskem volilnem sistemu o tem ni dvoma. Tudi v našem, proporcionalnem volilnem sistemu, je načelno tako - poslanec v parlamentu glasuje po svoji vesti, ne po navodilih stranke. Vendar vemo, da volimo strankarsko listo; poslanec vendarle predstavlja stranko. Če bi bil na listi druge stranke, ga ne bi volili. Vendar je tudi v našem volilnem sistemu prestop med mandatom legitimen in dovoljen.

Tako je pravno. Pri etični presoji moramo upoštevati poslančeve zaveze (obljube) stranki in volilcem s tem, ko je pristal na kandidaturo na strankarski listi in ko so ga volilci izvolili.  Etično vrednotenje se skrči na presojo razmerja med pravico (in nujnostjo) posameznika, da sledi svojim načelom, in dolžnostjo, ki izvira iz zaveze (obljube) s strankarskimi sodrugi.  Če se odločim, da bom, ne samo sodeloval v politiki, na primer kot član stranke, ampak da bom sprejel kandidaturo za poslanca z možnostjo, da bom izvoljen, se ne morem kar na lepem premisliti. Pravijo, da v politiki ni prijateljev, vendar se mi zdi, da je to bolj ugotovitev razočaranih prijateljev, kot nedvomna resnica. Resnica je, da so strankarski sočlani tovariši, sodrugi; da jih povezujejo podobne ideje in da so se prostovoljno odločili za skupno nastopanje v politiki, za skupen "boj". Tega se ne da kar izbirisati z izjavo, da v politiki ni prijateljev. Pri skupnem delovanju se ljudje povežejo, med njimi je medsebojna naklonjenost. Izjava sokoordinatorice Levice, da je omenjeni poslanec "izdajalec", je sicer pretirano čustvena, je pa razumljiva. Tudi odziv Vatovčevih volilcev bo podoben.

Če je to vzel v zakup, se ne bo smel pritoževati nad končnim izidom svojega prestopa.

VENEZUELA NA KRATKO

 Včasih si je o kaki stvari težko ustvariti mnenje, ker se v človeku spopadajo različne naklonjenosti. Trumpu nisem naklonjen. Tudi imperializmu ne. Naklonjen sem venezuelskemu ljudstvu, ki ima pravico samo upravljati s svojimi naravnimi viri in s svojo državo in pri tem svobodno sklepati dogovore z drugimi državami. Kako se torej postaviti v sedanjem konfliktu?

Če bi Trump napadel Venezuelo, ker bi si hotel prilastiti njihovo nafto in jo sploh pokoriti, bi se postavil na stran Venezuelcev in rekel: Uprite se. Naj imajo ZDA drugi Vietnam. Tudi če so v vojaški premoči, jih bo vojna stala, in Trumpov projekt povečanja blaginje Američanov bi se sfižil. Toda Venezuela ni nedolžen plen pogoltnega imperialista. 

Chavez je v socialističnem duhu podržavil naftno industrijo in s tem oškodoval ameriške investitorje, češ da so izkoriščali venezuelska naravna bogastva v svoj prid, torej kradli Venezuelcem njihove naravne dobrine. Tudi to je res, vendar so ob tem odpirali delovna mesta za Venezuelce in razvijali infrastrukturo, ki so jo uporabljali tudi Venezuelci. in vse to so počeli po nekakšnih sporazumih, pravno zavarovanih, po katerih je Venezuelcem gotovo ostal kak delež.

Po nacionalizaciji in izgonu Američanov, je država začela propadati delno zaradi sankcij, delno zaradi slabega upravljanja že pod Chavezom, še bolj pod Madurom, ki je dušil opozicijo in ponaredil volitve in vse skupaj peljal v smeri enostrankarske diktature. 

V sedanjem položaju ne ostane Venezueli nič drugega, kot da igra Trumpovo igro, ga uboga in skuša zase s pogajanji iztržiti čim več. Alternativa je oborožen upor v notranje razklani državi, upor, ki je obsojen na propad ob številnih žrtvah.

Če ve kdo kaj boljšega, naj se oglasi.