"TEORIJE ZAROTE"

 Ob Bergantovi oddaji na TVSLO1

"Teorije zarote" je v sedanji rabi posmehljiv izraz za prepričanja, da obstaja zarota, ko je v resnici ni. V tej posmehljivosti gre pravzaprav za napačno pojmovanje "teorije". Teorija je znanstvena pojasnitev, ki temelji na izkustveni evidenci ali/in logični dedukciji iz aksiomov ali drugih, sprejetih teorij. Je utemeljena in veljavna resnica, dokler je ne ovržejo, če jo.  V sedanjem dužbenem kontekstu in v sintagmi "teorije zarote" pa se "teorijo" pojmuje kot domnevo, kot izkustveno in/ali logično nepodprto hipotezo ali kot zgolj nekakšno fantazijo, ki ne temelji na ničemer stvarnem, kajti tudi hipoteza ni vsakršna izmišljotina. "Mislijo, da gre za zaroto, vendar tega ne morejo dokazati", hočejo reči nasprotniki kake "teorije zarote".  Vzvišen odnos do "teorij zarote" je zato upravičen, saj tovrstna prepričanja niso vedenje (resnica), niso podprta z dokazi (evidenco), so zgolj domneve ali celo le izmišljotine. Namesto "teorije zarote" bi bilo bolje rabiti termin "domnevne zarote": "pišejo o domnevni zaroti Janše in Logarja" namesto "pišejo o teoriji zarote..." Toliko o izrazju.

A zakaj se danes (domnevno) pojavlja toliko naklepanj o domnevnih zarotah? Sam vidim tri osnovne razloge. 

1. Velja se strinjati z ugotovitvijo (Zadel idr.), da je pojasnjevanje dogodkov ali razmer z zaroto nekoga preprosto in nazorno; prihrani nam umski napor ob razvozlavanju zapletenih odnosov med pojavi in hkrati pokaže na osebe, ki so krive za to, kar se dogaja: to so sebični kapitalisti ali, še bolje, Peter in Pavel. V resnici v ozadju nezaželenih pojavov sploh niso hotenja, načrti in interesi konkretnih (pokvarjenih ali dobronamernih) posameznikov ali skupin, ampak "slepi" ekonomski zakoni, "logika kapitala" (Marx), ki delujejo mimo volje ljud, naj bodo ti dobronamerni ali zlonamerni. Poleg tega: najboljši človeški nameni se radi sprevržejo v najslabše posledice. Da bi to razumel, bi moral človek kaj preštudirati! Čemu, če pa lahko iz rokava stresem "teorijo zarote"?

2. V sedanjem dogajanju je v resnici precej razlogov za verovanje, da resnično obstajajo posamezniki ali skupine ljudi, ki krojijo usodo sveta ali kakega njegovega dela. Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Tu ne gre za "slepe" mehanizme kapitala. Precej očitno je, da se je Putin ob prišepetavanju svojih ideologov odločil obnoviti rusko carstvo vsaj v mejah Sovjetske zveze, katere razpad je javno obžaloval. Zarota enega človeka s kamarilo! Je bila res zarota? Nekaj časa že, saj dolgo ni pokazal svojih kart. Kako je Kitajska obrnila kurz iz "kulturne revolucije" v partijsko dovoljevan in reguliran kapitalizem, če ne tako, da je peščica ljudi v tedanjem "aparatu" KPK sklenila, da krenejo po tej poti. Niso vsega razglašali, delovali so kot zaprt krog. 

3. Tretji razlog, da ljudje fantazirajo o zaroti enega ali peščice proti svetu (ali dobrohotno za svet) je zahtevnost demokracije; lahko ji rečemo tudi kriza demokracije, ki pa je v bistvu permanentna, je njen sestavni del. Demokracija ni udobna oblika vladavine. Je neprestan reguliran pa tudi nereguliran prepir. Avtokracija je udobnejša za oblastnike in za podložnike. Če skloniš glavo, lahko v diktaturi udobno živiš ali vsaj preživiš. Ta narod je preživel pod komando fevdalcev, svetega rimskega cesarja, pod cesarsko-kraljevo oblastjo, pod kraljem Aleksandrom in pod tovarišem Titom.  Zdaj pa ta zagamana parlamentarna demokracija, v kateri nam preti, da bo komaj ustoličeni ljubljeni vodja izgubil volitve! V takem ljudje sanjajo o ljubljenem vodji ali o zaroti kakega Satana. Moja najbolj zanimiva izkušnja iz "senzitivnostnih treningov" je izkušnja, da skupina, v kateri vodja "odstopi", najprej na vse načine "izziva" vodjo, naj vendar prevzame vajeti. Šele, ko se to ne zgodi, se začne demokracija, dogovarjanje in boj za podporo članov za novo, demokratično vodstvo. "Teorije zarote" so obupan klic po avtoritarnem vodstvu, ljubljenem ali osovraženem, samo da se konča ta prepir in negotovost.

MLADOSTNI ZANOS PROTI CINIZMU STREZNITVE

Filozof Mladen Dolar se je v Mladini (23. 1. 26) s ponatisom svojega članka "Generacija? Ne hvala" odzval na izjavo Mateja Tašnerja Vatovca "če nisi pri dvajsetih revolucionar, nimaš srca, če po štiridesetem nisi socialdemokrat, pa nimaš pameti." Dolar opozori na to, da je to parafraza podobnega Churchillovega rekla, v katerem na tak način zanosnemu liberalcu sledi streznjeni konservativec. Dolar pravi: "Tiha predpostavka citata je, da je upor stvar iluzij in sanje o radikalni spremembi mladostna utvara, zrela realistična modrost pa ponuja vpogled v realno stanje stvari." "Na tej modrosti je nekaj priskutnega in ciničnega", dodaja.

Kako je s tem? 

So ljudje, ki v teku življenja spremenijo svoj politični ali svetovni nazor. Sam sodim mednje. Že pri osmih mi je bilo težko verovati v Miklavža, pri štirinajstih v Boga, pri štiriindvajsetih v Partijo... Ali kot pravi Szymborska: "Ne mogla bi se sprijazniti z nespremenljivostjo: "… da bi vse, kar obstoji, moralo obstajati na en način … brez izhoda iz sebe, brez - spremembe?" (Radost pisanja, 223).

Vsekakor pa lahko človek vse življenje ohrani uporniško držo in mladostne sanje in se upira, recimo, najprej birokratskemu socializmu za pravi socializem. Ko samoupravni socializem propade, se upira kapitalizmu, in sanja o pravem socializmu. Ali je bil propadli socializem pravi ali ne, ne ve; dvomi. Vse življenje se bori za izkoreninjenje kapitalizma, za socializem, kot si ga sanja. Da je bil ta nekoč že radikalno uresničen v vseh svojih bistvenih postavkah, spregleda. Zase ob čaščenju upornosti in upora ponovim besede prej navedene pesnice: "Nisem prišla po upor", ampak "da bi … živela (30).

Bistvene postavke socializma so: izvedba socialistične revolucije, razlastitev razlaščevalcev-izkoriščevalcev (podružbljenje zasebne lastnine), v nadaljevanju delavsko (delavski sveti) in družbeno (SISi) samoupravljanje pod vodstvom avantgarde delavskega razreda Zveze komunistov; slednja deluje po načelu demokratičnega centralizma, ki pomeni, da modro vodstvo prisluhne ljudstvu oziroma svojemu članstvu (prisluškovanju služi SDV), sklene, kar je treba skleniti, nato pa z železno voljo to uresničuje. To hkrati pomeni odpravo večstrankarskega sistema, ki je samo cokla učinkovitemu uresničevanju sklepov modrega vodstva. Da vse to lahko varno poteka, pa skrbita Ljudska milica in Ljudska armada. V Sloveniji kot delu Jugoslavije je bila izvedena radikalna praktična kritika kapitalizma in uresničen socializem. Nekaj pa le ni bilo uresničeno. "Sreče ne more človeku prinesti politični sistem" - Edvard Kardelj.

Zdaj smo spet v ciničnem in nagnusnem kapitalizmu in spet lahko sanjamo čiste sanje o socializmu - tem lažje na kontinuiranem socialistično-kapitalističnem uporniškem profesorskem stolčku.

Prišepnem: bistvena je radikalna kritika kapitalizma, njegovo izkoreninjenje. Ali bo temu sledil socializem ali kaj drugega, ne vemo, bo pa vsekakor boljše, kot je zdaj.

Opomba: Socialni demokrati so kompromisarji, stari sovražniki komunistov = pravih levičarjev, ki neomajno vtrajajo pri praktični kritiki kapitalizma, socialistični revoluciji.