Bach, Pasijon po Janezu

Včeraj sva bila na prvem letošnjem koncertu Zlatega abonmaja, v okviru katerega CD angažira znane tuje glasbene ansamble. Tokrat so orkester, zbor in solisti Akademije Detmold izvedli J. S. Bacha Pasijon po Janezu. Nimam nobene glasbene izobrazbe, rad pa poslušam klasično glasbo in se sem in tja tudi poučim o kakem skladatelju ali kakem delu. Tole je zgolj poročilo o mojem doživljanju in mislih, ki so se mi utrnile ob poslušanju, dopolnjeno z nekaj podatki, ki sem jih povzel po programu in po edinem mojem priročniku s tega področja, starem Knaurovem Koncertnem vodiču (Gerhart von Westermann, Knaurs Konzertfuehrer, 1951).
Pasijon (glasbeno delo o Kristusovem trpljenju in smrti), povzet in komponiran po evangelistu Janezu, je po Knauru eden od verjetno petih Bachovih pasijonov, od katerih sta ohranjena dva, poleg Janezovega (1727) še Matejev, medtem ko je za Pasijon po Luku negotovo, ali ga smemo pripisati Bachu. 
Vsebinsko teče zgodba v dveh delih s skupaj šestimi razdelki od Judovega izdajstva, prijetja Jezusa, preko Petrove zatajitve, zaslišanja in bičanja, do obsodbe, križanja, smrti in pokopa. Na odru so baročni orkester, ne prav velik a baje z zgodovinsko verno zasedbo instrumentov, zbor kakih tridesetih pevcev in pevk in pet solistov. V posameznih razdelkih se izmenjujejo recitativi Evangelista (tenor) kot vezno besedilo, arije solistov, ki predstavljajo npr. Jezusa, Pilata; korali in zborovski vložki.
Bachova glasba te počasi prevzame in začara v meditativno razpoloženje, ki ga prekinjajo dramatični poudarki. V celoti pa je nekaj nenavadnosti, ki so me začudile. Tako npr. je Jezusova vloga zaupana basistu. To me je zelo motilo. Jezusa, ki je sicer v liturgiji naš Gospod, si predstavljam kot sicer odločnega, tudi strogega a hkrati milega in razumevajočega človeka, ki bi ga moral predstavljati tenor. Bas pa sodi k Bogu Očetu, ki grmi z višav. Nenavadno je bilo, da je alt pel moški; če se ne motim v falzetu. Mogoče iz tradicionalnih razlogov; morda so včasih v ta namen uporabili evnuha. Sicer si ne znam pojasniti, zakaj niso teh partov zaupali altistki. Na Youtube sem našel posnetke, kjer te arije poje deček. Nenavadno se mi je zdelo tudi, da so včasih sredi žalostne tematike veseli, igrivi vložki. Tako npr. je prav grdo razvlečen 'prizor', ko vojaki veselo kockajo za Kristusov plašč, medtem ko Zveličar umira na križu.
Še bi se našla kakšna taka zanimivost in nelogičnost. A za celoto velja: še bi poslušal - morda v drugem okolju, v kakšni cerkvi ali podobnem prostoru.
Spodaj je nekaj posnetkov -  nekateri videi so grozni, poslušaj samo glasbo.


'Gospod, naš vladar':
http://www.youtube.com/watch?v=oBJ3cQ5uyE4
'... Jezusa Nazarejca':
http://www.youtube.com/watch?v=tInLJ28qNOM
'S tabo že stopam z veselim korakom':
http://www.youtube.com/watch?v=6fqO_iebUlw&feature=related
'Mi imamo postavo...':
http://www.youtube.com/watch?v=LOftb8jYCec&feature=related
'Križaj ga, križaj ga':
http://www.youtube.com/watch?v=R3RwZ9WpN10&feature=related
'Razlij se, srce, mi':
http://www.youtube.com/watch?v=gnWJkLH3mVM&feature=related
'O sladko spi presvetlo ti telo':
http://www.youtube.com/watch?v=muBv-vRmewI&feature=related

BOOK in ministrov smeh

Včeraj sem se nasmejal ob tehle posnetkih:

http://www.youtube.com/watch?v=YhcPX1wVp38&feature=player_embedded

http://www.zurnal24.si/svet/resen-odlok-sprozil-salve-smeha-185618/video

Malo risanja

Te dni sem se poskušal v risanju. V nekem časopisu sem videl minimalističen foto-kolaž predmetov z nekega kmečkega (?) dvorišča, pa sem dve slikici prerisal v svoj likovni dnevnik.

 

V četrtek dopoldne pa sem v naročje dvignil Larjo, da je dosegla do mize in čečkala s signirji in flomastri. Ko se naveliča čečkati, se je pobarvala še po roki, da bi se bilo treba iti umit. Dedi je pa zatem ob-risal čačke in nastala je tale risbica.

Mostovi na Ljubljanici

Po tridnevnem deževju in poplavah prejšnji vikend je v ponedeljek, 20.9.10, posijalo sonce. Nisem zdržal doma. Sklenil sem uresničiti projekt, na katerega sem že dolgo mislil: poslikati vse mostove na Ljubljanici v njenem toku skozi Ljubljano od Špice do Most. Zdaj, ob visoki vodi, najvišji v zadnjih desetletjih, je prava priložnost. Ker stanujem v Zeleni jami v Mostah, sem pot začel na mostu za pešce pri baru Pri podkvi v Mostah. Ta most se res ne more pohvaliti z ničemer drugim, kot da pač povezuje oba bregova in da je, kot kaže, dovolj nosilen za pešce, kolesarje in golobe. O arhitekturi ni da bi govoril, v Mostah sploh; morda so izjema Španski borci, pa prenovljena gimnazija, ki mi je prav všeč, in tista novogradnja med gimnazijo in občino, za katero ne vem, čemu služi.

Ni prostora, da bi se zadržal ob vsakem mostu, omenil bom samo novejše - in v zadnjih letih, posebej še letos, je bilo kar nekaj novega. Prva novost je, da so podrli most pri Mrtvašnici, menda z namenom, da zgradijo novega. Namesto njega so zgradili bojda začasno brv, ozko, samo za pešce, pa s kolesom se tudi da priti čez. 
Pač pa se težava pojavi takoj zatem, ker je cesta, ki pelje ob reki mimo novega Onkološkega inštituta, zaprta zaradi gradnje cestne povezave med Roško cesto in Njegoševo ulico skozi Cukrarno. Po zavitih prehodih se prebijem mimo ene in druge klinike do prehoda čez Zaloško pri Kliničnem centru. Ogledat si hočem zapornice. Dvignjene so do vrha, pod njimi je še slabe četrt metra prostora do gladine zelenorjave blatne Ljubljanice.

Od visoko dvignjenih zapornic in mostu pri Ambroževem trgu pridem do novega Žitnega mostu. Nisem vedel, da se tako imenuje, dokler nisem prebral na vzidani plošči sredi mostu, na kateri piše tudi, da je bil most zgrajen za časa županovanja Zorana Jankoviča. Dejstvo je dejstvo. Tudi ta most je le za pešce.

Od Zmajskega mostu, na katerem sem prvič v življenju razgledniško fotografiral zmaje, prej se mi je zdelo škoda filma za klišejske posnetke, se čez polno črto prebijem čez Resljevo cesto do novega Mesarskega mostu. Slikal sem ga že zadnjič, kmalu po otvoritvi, zdaj pa je bilo na njem polno šolarjev, šolski izlet. Še enkrat sem ovekovečil nekaj prizorov.

Mimo živahnega Tromostovja, polnega turistov - danes imajo res lep dan - in brvi z Jurčičevega trga na Cankarjevo nabrežje pridem do na novo urejenega nabrežja pod Novim trgom in Bregom z novim spomenikom pokončnemu a nesrečnemu županu Hribarju. 
Nabrežje živi, krasno, da so to uredili. Mimo Karlovškega in Prulskega mostu sem hitro v Trnovskem pristanu nasproti Špice. Barke na tej strani samevajo, dostopi do njih so poplavljeni. Samo račke jih stražijo. Ljubljanica je danes res kar mogočna. Še dobro, da je Gruber naredil prekop, drugače bi Barjani še bolj gagali.

Izjemni starci (2): John Basinger

John Basinger, profesor gledališkega govora (umetniške besede) na Three rivers community college v Middletownu, Connecticut, ZDA, se je ob upokojitvi leta 1993, tedaj star 58 let, odločil, da se bo na pamet naučil epsko pesnitev Johna Miltona, Izgubljeni raj, ki je izšla leta 1667 in sicer drugo izdajo, ki obsega 12 knjig, 10.565 verzov, 60.000 besed. Pesnitev imamo tudi v slovenskem prevodu Marjana Strojana (Cankarjeva založba, zbirka Bela krizantema, 2003). Je eno od del "železnega" repertoarja svetovne literature, tako kot Biblija ali Božanska komedija. V pesnitvi Adam (tisti od Eve) pripoveduje o dogajanju ob stvarjenju sveta, genezi. Po osmih letih je leta 2001 Basinger dosegel svoj cilj. Poemo je na pamet javno recitiral tri dni, vsak dan 8 ur. Od tedaj dalje jo po delih vsak mesec javno recitira ob različnih priložnostih. V celoti jo je doslej izvedel dvakrat, leta 2001 in 2008 ob Miltonovi 400-letnici.

Ko je eni teh predstav decembra leta 2008 prisostvoval psiholog John Seamon iz univerze Wesley v ZDA, je pod vtisom izjemnega dosežka prosil tega moža, če bi sodeloval v raziskavi njegovih spominskih sposobnosti. Basinger je rad pristal, saj je, kot je dejal, prav čakal, da bi ga kdo preveril. Najprej sta psiholog in njegov sodelavec sistematično preiskala, kako dobro si je Basinger zapomnil pesnitev. Prebrala sta mu, med drugim, poljubna dva verza in ga prosila, naj pove naslednjih deset verzov. V 88 odstotkih primerov je uspel priklicati gradivo popolnoma pravilno, v preostanku pa je v večini primerov izpustil le kako besedo, v glavnem v dveh prav določenih knjigah, od katerih mu ena ni bila posebno všeč (7. in 11. knjiga).

Testirala sta tudi njegov spomin za vsakdanje podatke in ugotovila, da je povprečen za njegovo starost - zdaj 76 let. Tudi sam pravi, da pozablja običajne reči, pozabil je celo priti na zmenek z novinarjem in se sam norčeval ob tem nasprotju.

Kako mu je uspel ta izjemni dosežek? Učenju je posvetil vsak dan eno uro. Ob tem ko je vadil na sobnem kolesu in drugih napravah, je prvih 15 minut posvetil učenju sedmih novih verzov (sedem je obseg pozornosti in kapaciteta kratkoročnega delovnega spomina), 15 minut za ponavljanje prejšnjih verzov in 15 minut za spominsko pregledovanje celote. Učil se je in obnavljal na glas. Pomembno je, da mišice govoril sodelujejo pri zapomnjevanju. Sam ocenjuje, da je porabil 3000-4000 ur učenja. Ni uporabljal posebnih tehnik zapomnjevanja, ampak se je skušal čim globlje vživeti v osebe, vzpostaviti z njimi čustven odnos, razumeti njihove motive, si predstavljati situacije in dejanja. Sproti se je poglabljalo njegovo razumevanje pesnitve in se množile povezave, prihajal je do novih uvidov in spoznanj. Ob testiranju kot tudi sicer na nastopih je 'odigral' posamezne prizore. Še zdaj se mu zdi, kot da nosi v sebi veličastno katedralo, v katero lahko vstopi, kadar hoče, in se razgleduje po njej.

Čemu se je lotil tega na videz nemogočega podjetja? Kaže, da je bil njegov poglavitni motiv, da bi prispeval k ohranjanju izročila ustnega pripovedovanja zgodb, ki je skoraj izumrlo. Želel je preveriti, ali so včasih res lahko verodostojno ustno prenašali pesnitve, kot sta Homerjeva epa in podobne. (Spomnimo se guslarjev in njihovega ustnega prenašanja srbskih junaških pesmi.) Hotel je študentom približati pesnitev, tujo sedanjemu doživljanju in jeziku. Ob prelomu tisočletja je hotel narediti kaj velikega.

Ogledujem si Iliado. Ne, ne maram vojn in krutosti (razen boksa). Pustolovščine Odiseja bi mi bolj ležale. Nepresežen Sovretov prevod, okrog 11.000 verzov. To bi bilo primerljivo. Mogoče Božanska komedija? Ah, sami grešniki, kaj bi se naslajal ob njih. Najbrž se bom odločil za Krst pri Savici ali pa še rajši za Povodnega moža – od Roze. Čemu že?

http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20419555
http://www.paradiselostperformances.com/thusspakejohn.html

Izjemni starci (1): Katarina Marinič

Pred kratkim sem prebral vest, da je v novogoriškem domu upokojencev v 111. letu starosti umrla Katarina Marinič, edina superstoletnica (kot imenujejo stare več kot 110 let) v vzhodni Evropi, ki je imela verodostojne dokumente o svojem rojstnem datumu. Saj vemo, tam na Kavkazu mrgoli stoletnikov – a žal brez papirjev, manjka bumaška, bumaška. Rodila se je leta 1899 v Desklah pri Anhovem, delala, služila, bila po svetu, preživela dve vojni, izgubila moža, skratka, imela kar pestro življenje. Stara je bila natanko 110 let in 307 dni in je na lestvici najstarejših Zemljanov zasedala 56. mesto, kot piše časopis. To je seveda žalosten dogodek; človeku je žal za kleno starko in vsakdo bi si želel, da bi se ženica še kar naprej veselila primorskega sonca. Pomislil sem ,Na, zdaj pa nimamo več najstarejše Slovenke', pa sem se hitro ugriznil v jezik. Nato se mi je takoj pritaknila optimistična misel. Ženica je bila ob smrti 40 let starejša od mene. To pomeni, da imam pred sabo še najmanj 40 let. Superca. Upam, da jih ne bom brezveze zapravil tako kot teh 70.