Letni pregled 2013

Saj človek ne ve, ali bi take reči objavljal ali ne. Čudno je, da se to vprašujem šele zdaj, ko sem prejšnja leta veselo objavljal svojo inventuro. Pomisleka sta v grobem dva. Vse bolje se zavedam možnih zlorab osebnih podatkov. Zadnjič sem vnesel v brskalnik ime novega znanca, ker sem iskal njegov e-naslov. Potem se seveda nisem zadovoljil samo s tem. Brskanje me je pripeljalo najprej do vseh spletnih portalov, kjer ima ta človek svoj profil, celo do tistih, kjer se je očitno iz radovednosti samo vpisal, pa niti ni ustvaril profila. Potem pa sem se znašel pred nekimi portali, kjer bi mi za določeno plačilo razkrili še različna njegova skrivna brskanja. Hvala lepa. Ko sem nekoč v brskalnik vpisal svoje ime, sem se zgrozil. Tole pišem v zavetju svoje kamre, ampak ko bom pritisnil na "objavi", bo to lahko brala vsaka opravljivka in iz tega ustvarila bog ve kakšno tračarsko zgodbo! Bral bo širni svet! Drugi pomislek: ali ni vse to skupaj "ego-trip"? Narcisizem?

Čemu sploh objavljati pisanje o sebi? Takole si mislim: mene zanima, kako živijo, kaj počnejo in kaj mislijo drugi. Primerjam se z njimi, vživim se vanje, marsikaj novega spoznam. In mislim si: mogoče bo to moje pisanje komu kaj povedalo, mu pri čem pomagalo, mu kaj razjasnilo. Sem pač nepoboljšljiv poučevalec, ki so mu rekli, da se najbolje poučuje z lastnim zgledom. Nekaj prevzetnosti je v tem, res, a naj bo! 

Torej. Kvantitativni podatki o mojem iztekajočem se letu so naslednji: z družico sva se napotila na sedem enodnevnih izletov v bližnjo in daljno okolico (sprehodov ne štejem). Bila sva na križarjenju in na dveh potovanjih. Kot vsako leto sva velik del poletja prebila ob morju. Ogledala sva si sedem dramskih predstav, bila na kakih devetih koncertih SF, petkrat v kinu. Napisal sem 25 prispevkov za tele Efemeride, 23 za blog o kvalitativnem raziskovanju (KvalitativnoQualitative). Prebral sem 15 knjig. Na UNI-3 sem predelal kakih 5 lekcij italijanščine in narisal čez 30 risb. Za svojo sopotnico sem izdelal več fotoknjig o najinih potovanjih in križarjenjih. Nekaj malega sem še predaval; skupaj je bilo tega za kakih 30 ur, vse v januarju. Udeležil sem se nekaj družinskih ali sorodstvenih slavnosti ob rojstnih dnevih, nekaj piknikov in prijateljskih srečanj.

Kaj pa duša? O tem nič ne razkriješ. Ne, ne dosti, nekaj bo razvidno iz tega, kaj mi je bilo všeč. 

Najbolj sem ponosen na to, da sem za ženino obletnico in v njeno zadovoljstvo organiziral in dobro izpeljal darilno potovanje v Visoke Ture. Zanimivo je bilo na križarjenju - bil sem v Kartagini! - pa tudi v Petih deželah. Zelo lep je bil kolesarski izlet do Belopeških jezer. Vesel sem, da sem nadaljeval z italijanščino na UNI-3 in da sem se okorajžil in letos vpisal v risarski tečaj. Trdno upam, da se bom res naučil risati, saj sam pri sebi že opažam napredek. Škoda, da nisem tega storil prej. Od dramskih predstav mi je bila še najbolj všeč igra Boris, Milena, Ratko - to je moja generacija; da se jim še da! O knjigah bi se dalo razpredati (nekaj sem jih omenil v EF); v zadnjem času sem najbolj z zanimanjem in odobravanjem bral Gradišnikovo Srečo. Poleti sva spoznala nove prijatelje, italijansko-slovenski par najinih let. Lepo smo se ujeli in ohranjamo stik. Razveseljevali sta me vnukinji: ena s plesnimi tekmovalnimi uspehi, druga z otroško prisrčnostjo. Zdravje je služilo, hvala bogu, Hipokratovim služabnikom in rednemu gibanju! Dobil sem nov, očarljiv (in pregrešno drag) nasmeh! 

Je šlo kaj narobe? Oja, je šlo: s ceste v ograjo in spet je višja sila preprečila, da se to ni zgodilo minuto prej na avtocesti in da razen praske na pločevini ni bilo hujšega. Nekaj reči, ki so bile včasih pomembne, je zbledelo: "FrankfurtpoFrankfurtu" je bil letos prazen, na slovenski knjižni sejem nisem šel, preveč je tega okoli mene, še v knjižnici skoraj nisem bil. In: nekaj znancev in sorodnikov je odšlo v večnost. Svet okrog mene se prazni.

Tele slike moj mentor ne bi bil vesel, ker je nastala po fotografiji; meni je pa všeč, ker je gospa prepoznavna.

Portret gospe G.

Bogati dajejo manj kot drugi

Ameriška revija The Atlantic (Ken Stern) objavlja članek, v katerem je navedeno, po podatkih za leto 2011, da so najbogatejši Američani, to je gornjih 20 odstotkov po dohodkih, prispevali v povprečju 1,3 odstotke od svojih dohodkov v obliki dobrodelnih darov, spodnjih 20 odstotkov pa je od svojih dohodkov prispevalo v povprečju 3,2 odstotka.

Tudi druge v članku omenjene raziskave kažejo, da so ljudje z nižjimi dohodki, ki sami nimajo veliko, bolj darežljivi od bogatih. V neki raziskavi so primerjali relativno višino dobrodelnih prispevkov med kraji z nizkimi in kraji z visokimi povprečnimi dohodki prebivalcev. Pokazala se je ista zakonitost. Okoliši bogatih so prispevali manjši delež kot okoliši revnejših. Neka psihološka raziskava je pokazala, da bogastvo korelira z neetičnim ravnanjem. Ko pa so v nekem poskusu obema skupinama, bogatim in revnejšim, predvajali film o revnih otrocih, so se razlike v darežljivosti in pripravljenosti pomagati med skupinama zmanjšale.

Zakaj je tako? Raziskovalci pojasnjujejo ta odnos z dejstvom, da so bogati izolirani od revnih. Bogati so sorazmerno (v absolutnih zneskih so njihove donacije milijonske) manj darežljivi zato, ker niso v stiku z revnimi; ker pravzaprav ne vejo, kaj pravzaprav pomeni biti reven. Ali po domače: Siti lačnemu ne verjame.

Bogati in revni pa se ne razlikujejo samo po višini donacij ampak tudi po tem, komu in v kakšen namen dajejo. Bogati darujejo kolidžem in univerzam, raziskovalnim organizacijam in organizacijam na področju kulture. Revnejši pa darujejo cerkvam in socialnim dobrodelnim organizacijam. To pomeni, da bogati podpirajo institucije bogatih, revni pa revnih, ali drugače: da ameriška dobrodelnost deluje v prid elit.

Ameriški sistem dobrodelnosti temelji na nezaupljivosti do federalne vlade, temelji na predpostavki, da se posamezniki bolje odločajo glede naložb, kot bi se vlada. V drugih razvitih državah, npr. v Evropi, ima država večjo vlogo; davki so višji in socialna zakonodaja boljša. Dobrodelnost zunaj državnih okvirov pa je manj razvita.

Mislim, da bi morali pri nas vzpostaviti primerno ravnotežje med socialno državo in civilno dobrodelnostjo, med davki in prostovoljnimi dobrodelnimi prispevki. Pri vzpostavljanju takega sistema pa je dobrodošlo opozorilo, da siti res ne verjame lačnemu in da ga je treba bodisi spodbuditi k večji darežljivosti, ali pa ga k tej v obliki davkov prisiliti.

Vir: 

http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2013/04/why-the-rich-dont-give/309254/

Je dobrodelnost hinavščina?

Pred več kot letom dni sem se v pismih bralcev v Delovem PP 29 uprl Žižkovemu nazoru, da je dobrodelnost kapitalistov navadna hipokrizija, prikrivanje notoričnega dejstva, da kapitalist izkorišča delavce. Z dobrodelnimi donacijami si potem kapitalist, po Žižku, lajša vest in preprečuje, da bi ljudje jasno uvideli, da je treba radikalno spremeniti družbeni sistem. Ker mislim, da ni tako, sem tedaj protestiral. Spodaj navajam del tistega pisma, zato ker nameravam v naslednjem postu dodati nova spoznanja o dejanskih razmerjih med dobrodelnimi prispevki v ZDA.

"Pripisovanje vzrokov krize individualnemu pohlepu je (po Žižku) označeno kot ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Če pa kapitalist del v tem »slepem« sistemskem procesu pridobljenega denarja vrne skupnosti v obliki »dobrodelnosti«, je to znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče in škodljive hipokrizije, kajti brez te bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema, ki temelji na zasebni lastnini in izkoriščanju. V katerem stoletju smo? V Wildovem?

Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist ... pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema in ustvarjal nove revščine.  Mar kritični misleci ne vidijo, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika? «Prava narava« kapitalističnega sistema ni samo izkoriščanje. Je tudi omogočanje ustvarjalnega dela, ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti. Največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja.

Tudi pri nas se je razširila »posplošena humanitarna dobrodelnost« (izraz po Žižku); podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje so združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer, in sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res le zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti radikalni družbeni spremembi prenehajo s tem »metanjem peska v oči«? Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi abstrakcijami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih?

Ekscesne razlike v dohodkih gotovo niso zaželen pojav, saj izpodkopavajo temelje družbene kohezije. Ali bo posledica te krize nova regulacija v okviru kapitalizma ali prehod v kak drugačen sistem, ne vem.  Smiselno je iskati druge, izvirne načine družbene organizacije. Tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Do tedaj pa se mi zdi moraliziranje okrog izkoriščanja in hipokritske dobrodelnosti krivično, prežvečeno in povsem odveč."

Klasik (2)

Nepričakovano se mi je ponudila še ena iztočnica za premislek o pomenu šolanja na (pogojno) elitni šoli. Ob obletnici atentata na predsednika Kennedyja je The Atlantic objavil posnetek Kennedyjeve prijavnice za študij na harvardski univerzi. Kot odgovor na vprašanje o motivih za prijavo na to univerzo je 17-letni Kennedy zapisal, da je več razlogov za njegovo željo po študiju na prav tej univerzi. Harvard naj bi mu ponujal boljšo splošno izobrazbo (liberal education) kot katera koli druga univerza. Vedno si je želel priti prav na to univerzo, ker ni samo ena od mnogih, ampak je nekaj posebnega. Rad bi hodil na isto šolo kot prej njegov oče. In končno: "biti 'mož s Harvarda' je zavidanja vredna odlika, ki si jo resnično želim doseči." Ne glede na to, da je Kennedy skoraj enako besedilo napisal na prijavnico za Princeton, The Antlantic opozarja na to, da je bodoči predsednik ZDA poudaril predvsem status, ki ga pridobi človek, ki je končal študij na tej univerzi, ne pa morda poglobljenega znanja, saj samo bežno omeni "boljšo splošno izobrazbo". Časopis poudarja, da je bilo to Kennedyjevo pričakovanje seveda upravičeno, saj je Harvard dal osem predsednikov ZDA, veliko Nobelovih nagrajencev, dva njegova "falirana študenta" pa sta najbogatejša Američana. Tudi The Atlantic pa se sprašuje, ali je taka bilanca te univerze posledica posebej kakovostne izobrazbe ali pa predvsem statusa, ki ga da, in socialnih omrežij, "zvez in poznanstev", ki se ustvarijo med njenimi diplomanti.

Isto vprašanje lahko ponovim v zvezi s klasično gimnazijo. Kakor koli odgovorim, bi za svoj primer lahko rekel, da bilanca ni posebej odlična ne glede kakovostne izobrazbe ne glede socialne mreže. Ker sem o izobrazbi pisal že zadnjič, naj se omejim na zveze in poznanstva. V splošnem bi lahko pritrdil, da je bila Klasična gimnazija pomemben generator zvez in poznanstev, ki bi lahko pomagali človeku pri družbenem vzponu.

Zase pa moram reči, da sem se teh zvez kaj malo posluževal. Mislim, da so štirje moji sošolci arhitekti. Nikoli se nisem na nobenega med njimi obrnil, čeprav sem prenavljal stanovanje in nekaj prizidaval. Kakih pet sošolk in sošolcev je dohtarjev; če štejem še sotabornike, jih je še nekaj več. Nikoli nisem nikogar med njimi "uporabil" v svoj prid. Res pa je, da mimo zobozdravstvenih storitev nisem potreboval kaj dosti zdravniške pomoči. Računalniški in elektroinženirji mi tudi niso niti malo koristili. Nekaj zvez pa mi je koristilo. Ko sem menjal službo, sem kasneje zvedel, da je bila direktorica, ki me je "vzela v službo", mati mojega sošolca, s katerim sva se dobro razumela in prav verjetno je, da ga je povprašala o meni. Kasneje me je eden od kako leto starejših "klasikov" povabil k sodelovanju na neki študijski smeri. Poznal me je samo z gimnazije in od tabornikov in o mojem strokovnem delu ni vedel nič mimo formalnih nazivov. Povabil me je torej zgolj na osnovi zaupanja v te in v mojo "klasičnost" - torej čista "klasična" zveza! Že na koncu moje poklicne poti, ko smo si na šoli za socialno delo prizadevali za fakulteto, se je izkazalo, da je bil eden od pomembnih odločevalcev moj sošolec. Takrat me je povprašal, če je ta naša "obrt" znanost in če je stvar perspektivna. In prav na koncu me je ob svojem obisku na fakulteti nekdanja rektorica v svojem nagovoru posebej omenila kot svojega sotabornika na klasični gimnaziji.

Torej vendarle: Kennedy je vedel, kaj da Harvard.

http://www.theatlantic.com/education/archive/2013/11/jfks-deeply-revealing-harvard-application-essay/281699/

Klasik?

Včeraj sem se v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma skupaj z nekdanjimi sošolci udeležil slovesnosti ob 450-letnici klasično humanističnega izobraževanja na Slovenskem. Maturirali smo leta 1959, leto zatem, ko je bila ljubljanska Klasična gimnazija, v katero smo se bili vpisali leta 1951 in jo obiskovali osem let, ukinjena. Zato imamo na maturitetnih spričevalih zapisano, da smo maturirali na IV. državni gimnaziji, ki je takrat formalno obstajala šele eno leto. Zaradi te birokratske arabeske se je morala naša sošolka Tanja kar precej truditi, da so nas priznali kot polnopravne člane Društva klasikov in nam odmerili ustrezen prostor v Zborniku klasikov. O zavidljivo dolgi zgodovini "latinskih šol" na Slovenskem se lahko tisti, ki ga zanima, pouči drugod (gl. vire), prav tako bo najbrž kdo ocenil proslavo, ki se je opirala na zgodovinski pregled. Meni se zdi smiselno ob tem razmisliti o smislu in pomenu mojega šolanja na Klasični gimnaziji. Ta razmislek sem razdelil na dve vprašanji: kakšen je bil zame smisel in pomen obiskovanja Klasične gimnazije kot posebne vrste gimnazije in kakšen je smisel in pomen učenja klasičnih jezikov in kulture sploh.

Naj kar takoj povem, da se ne uvrščam med tiste nekdanje dijake Klasične gimnazije, ki se močno identificirajo s svojo nekdanjo šolo. Da sem hodil na Klasično gimnazijo, sem v preteklosti omenjal ob takih prilikah, ko sem menil, da bi mi to koristilo (npr. v prošnjah za službo ali napredovanje). Za mojo osebno identiteto pa to dejstvo ni tako pomembno. Ali drugače: precej ravnodušen sem do obstoja Društva klasikov in tudi do včerajšnje proslave, ki je bila sicer lepa. Ne delim sicer čisto občutja svojega sošolca, ki je dejal, da ne gre na proslavo, ker je imel osem let gimnazije dovolj za vse življenje. Ne mislim pa tudi, da sem zato, ker sem hodil "na Klasično", kaj boljši, bolj učen ali moder, od vrstnika, ki je hodil "na Poljansko" ali kako drugo gimnazijo. Zanimivo bi bilo prešteti, koliko učiteljev ljubljanske univerze je hodilo na klasično gimnazijo in koliko jih je prišlo iz drugih šol. Najbrž bi tudi za generacije, ki jih je smiselno upoštevati, ugotovili, da obiskovanje Klasične gimnazije ni kak bistven razlikovalni dejavnik pri vzponu v to elitno družbo.

V zavesti javnosti je bila Klasična gimnazija posebno ugledna, stroga in kakovostna šola. Ali je bila res? V prvi vrsti moramo razlikovati obdobje pred "osvoboditvijo" in po njej. Gotovo je med tema obdobjema velika razlika v pomenu in kakovosti šole. Moja izkušnja se nanaša samo na obdobje po letu 1950. Razlikovati moramo dva vidika. Klasična gimnazija je bila elitna gimnazija v dveh pomenih: nanjo so se vpisovali najboljši učenci štiriletnih osnovnih šol, med njimi je bilo veliko otrok družbenih elit (izobražencev, višjih uradnikov, politikov - da, tudi socialističnih). Morda je bil tudi med učitelji pozitiven izbor, česar pa ne morem dokazati z nobeno primerjavo. Ni pa bila, po mojih izkušnjah, posebno kakovostna glede pedagoških in didaktičnih metod. Nekateri učitelji so očitno imeli nekaj pedagoške izobrazbe o metodiki in didaktiki in pedagoškega posluha, drugi pa nič, tako kot po drugih šolah. Nekateri so uporabljali učne pripomočke in se trudili na primeren način posredovati snov, drugi so uporabljali bolj tradicionalne prijeme discipliniranja in prisile.

Kakšen je smisel učenja klasičnih jezikov in spoznavanja antične kulture? Glede spoznavanja antike mi ni težko odgovoriti: smo dediči te kulture; začetki vsega, kar se je dogajalo kasneje, so v grško-rimski (in judovski) kulturi, vse eksistencialne, etične in politične paradigmatične situacije. Bil sem povprečen dijak in kdo drug, ki je bil bolj pozoren in priden, ima morda drugačno izkušnjo; moja je ta, da o antični kulturi kljub njenemu pomenu nisem zvedel kaj dosti. Vzemimo primer. Pri grščini smo brali odlomke iz Iliade. Še zdaj bi vam znal recitirati prve tri verze, mogoče celo kakšnega več - v stari grščini: Menin aeide thea... Za šolsko nalogo bi morda znal s pomočjo debelega Doklerjevega slovarja prevesti še kak verz. Nekako ločim glagole od samostalnikov in prislovov. Pa sem prebral Iliado? Ne v grščini, v slovenščini? Sem, štirideset let kasneje. Podobno je z Eneido. Cezarjevo Galsko vojno sem prebral pri svojih šestdesetih - v slovenščini. Slišal sem to in ono ime, povedali so to in ono zgodbico - morda je bilo to dovolj, da sem veliko kasneje segel po kaki knjigi, morda je bil to namen?

Kulturi se res približaš samo, če znaš jezik. Klasične jezike, predvsem latinščino, je dobro znati iz praktičnih in nepraktičnih razlogov. Znanje latinščine pride zelo prav pri študiju prava, medicine, teologije, humanističnih ved (zgodovinskih ved) in seveda lingvistike. Ob latinščini se naučiš pristopa k učenju "zoprnega" jezika, naučiš se drila in discipline in kasneje analize stavka. Seveda se boš potem lažje naučil ne samo drugih romanskih jezikov ampak tudi neromanskih - strukture so podobne. A sprašujem se: mar ne dobiš znanja o osnovnih gramatičnih strukturah tudi, če obvladaš slovensko slovnico? Vsak jezik, ki se ga študijsko lotiš, je lahko osnova za naslednji jezik. Potem ostane še nepraktični namen latinščine in grščine: užitek. Ne v gimnaziji, veliko kasneje sem se lotil latinskega besedila Matejevega evangelija (z nemškim prevodom na drugi strani). Poseben občutek je, ko pomisliš: takole so govorili Rimljani. Vzameš v roke Tacitove Historiae: kakšna zgoščenost, ti ljudje so res pisali tako, kot da bi morali vse vklesati v kamen. Skratka: dobro se ti zdi, da približno razumeš jezik, ki so ga govorili in pisali pred 2000 leti. Užitek.

V zrelih letih sem kupil ta ali oni učbenik latinščine: da bi obnovil znanje, da bi videl, kako se danes učijo tega jezika. Čisto drugače kot mi. Tu so zgodbe, tu so opisi kulture. Pogovorni jezik. Ob učenju jezika si učenec res pridobi zanimivo in bogato znanje o kulturi. Ja, učite se latinsko, učite se grško, bi dejal. Če boste prizadevni, boste zlezi pod kožo davno preminulim, ki so začenjali vse na novo. Bili so ljudje kot mi, morda bolj polnokrvni.
Ste si kdaj ogledali sliko rimskega dekleta s tablico in pisalom v roki? Našli bi jo, dekle, v predavalnici katere koli naše šole. Vas zanima, kako živi?
Viri:
http://www.drustvoklasikov.com/
http://www.cd-cc.si/sl/humanizem/450-let-klasicno-humanisticnega-izobrazevanja-na-slovenskem-15632013-3969/

Hannah Arendt

    foto Delo

O Hannah Arendt nisem vedel tako rekoč nič. Nekje sem ujel, da je bila Heideggrova ljubica in se začudil, da je Heidegger sploh mogel/hotel imeti ljubico. (Kot "nebesnemu" filozofu mu tega nisem pripisoval.) Nisem prebral nobenega njenega teksta. Nekoč sem v knjigarni srečal neko svojo študentko, ki je pravkar kupovala zajetno knjigo njenih v slovenščino prevedenih besedil. Mislil sem si, da je to pač branje za feministke. (Preskok.) Film je najudobnejši način, da si ustvarim vsaj površen vtis o njej.

Hannah Arendt je kot nemški Judinji uspelo pobegniti - potem ko je že zašla v njegovo kolesje - pred nacističnim uničevalnim strojem v ZDA, kjer je imela nato lepo akademsko pozicijo. Film se osredotoča na tisto obdobje v njenem življenju, ko je za New York Times spremljala proces proti Eichmannu v Izraelu, s "flashbacki" pa poseže tudi v prejšnja obdobja.

Zlo, ki se je dogajalo za časa nacizma pred in med drugo svetovno vojno, zločinci, nuerenberški proces, Hitler, Eichmann, Borman, Mengele - vse to me je nekako v ozadju spremljalo in zaposlovalo ves čas od otroštva dalje, čeprav se razmišljanju ali raziskovanju tega nisem nikdar izrecno posvetil. Vem pa, da sem si že kmalu - najbrž tudi pod vtisom časopisnih člankov in poročil, morda tudi ugotovitev Hannah Arendt - ustvaril mnenje, da Hitler ni bil "shizofrenik", "psihopat", "patološki morilec", skratka "duševni bolnik" in "monstrum" ampak v vsakdanjem življenju in osebnih odnosih z bližnjimi prijazen možic, meščan z bidermajerskim okusom, ki pa je imel mesijanske ideje - a takih je bilo v zgodovini kar nekaj. K tej moji predstavi je precej prispevala tudi izpoved njegove tajnice Traudl.

Nasploh so vojskovodje (vseh časov in kjer koli) čudni tiči: z eno roko ti tak tič boža kužka, z drugo pa podpiše povelje za uničenje miljona ljudi. Tudi očarljivemu in ljubljenemu predsedniku Titu pripisujejo ukaz za pomor deset tisoč slovenskih domobrancev. Spomnim se, da sem tudi sam spremljal poročila o aretaciji Eichmanna in o njegovem procesu in da sem pri tem dobil potrdilo te svoje predstave: da gre za običajnega človeka, ki živi v družinski hišici z "ljubljeno" ženo in kopico otrok, z rožami na oknih, kužki in muckami, ki pa pač hodi v službo, v zahtevno službo. V službi mora uskladiti urnike in material in osebje za prevoz nekih ljudi, pravzaprav Judov, ki niti niso pravi ljudje, v neka taborišča. In kot dober uslužbenec, pravzaprav oficir velike nemške armade, njenega najbolj "zavednega" dela, partijec, bi se reklo, se potrudi, da to službo opravlja po najboljših močeh, vestno in natančno. Navsezadnje so za celoto, za to, kaj se bo pravzaprav zgodilo s temi ljudmi, odgovorni drugi, višji, ne on.

Hannah Arendt je odpotovala v Izrael, prisostvovala procesu (odlomke katerega smo lahko spremljali v televizijskih poročilih), videla in slišala tega človeka in postala pozorna na to, da to, kar vidi in sliši, ni v skladu s popularno predstavo o "monstrumu", ki je pomagal pomoriti 6 milijonov Judov. Pred njo je bil uradnik, uslužbenec, navaden možak, sicer z nevrotičnim tikom, ki mu je zategoval lice, a koliko nas je takih; mož je prepričljivo, z jasnim in polnim glasom oficirja zagovarjal svoj položaj kolesca v stroju. Ta podoba je presunila poročevalko. Uvidela je zgrešenost popularne predstave in epohalen pomen svojega odkritja, da je na zatožni klopi Slehernik, zlo v meni v tebi. Ni zanikala zločinčeve odgovornosti in krivde, ni ga opravičevala s poudarjanjem dejstva, da je bil "kolesce v stroju". A že to, da je v njem videla navadnega človeka in ne "prikazni" je bilo dovolj, da je zbudila nelagodje med Judi v Izraelu in drugod po svetu. Oni so hoteli "prikazen" ne navadnega človeka. Opozorila je na "banalnost zla". Kasneje se je popravila in dejala, da zlo seveda nikoli ni "banalno", je vedno "ekstremno" - a to strašno zlo, ki se je zgodilo z Judi, je zagrešil "navaden" človek, so zagrešili navadni ljudje, družinski očetje in sinovi iz ličnih družinskih hišic. S tem je opozorila, da je narava zla še hujša, kot smo mislili: zlo ne "biva" samo v dušah tako ali drugače "premaknjenih" ljudi, ni omejeno, zagrajeno - zlo je v sleherniku, povsod razprostranjeno; nihče ni varen pred tem, da bi v posebnih pogojih počel zle reči.

Poleg tega pa je ob spremljanju procesa ugotovila tudi, da so judovski vodje sodelovali z nacisti pri deportacijah Judov, najbrž zato, ker so upali, da si s tem rešujejo kožo. To je bilo za vernike mlade judovske države preveč. Od Hannah se je na svoji smrtni postelji odvrnil celo njen najboljši prijatelj. Po njenem je poglavitna "pomanjkljivost" Eichmanna ta, da ni mislil.

Ni mislil celote. To se res zdi premalo; kaj pa sočutje?

Ob filmu sem užival. Redki so namreč filmi o ljudeh mišljenja, tako dobro režirani še posebej. Videl sem, kako se rodi ideja: pozorno opazovanje, prisotnost, zavedanje tega, kar vidiš in abstrahiranje - apercepcija lastnega doživljanja: tega človeka doživljam kot "navadnega". Sledi ugotovitev razlike: ni "prikazen". In potem je treba za tem stati in vztrajati. To je odkritje. To moram opisati in sporočiti. Ja, Heidegger se je res zaljubil v mlado študentko "mišljenja". Denken - nemško poudarjeno in aspirirano. Denken ist ein schwerer Beruf. Orgazmično. Pokleknil je prednjo in položil glavo v njeno naročje. In ona je pri ponovnem srečanju rekla: Martin, opraviči se za napako, za zmoto! Velikan je sestopil s piedestala in - mi približal filozofijo. Da bi se bodel s tako žensko? Naka. Odlična igra Sukove. In režija Margarette von Trotta.

Kako posneti, kako človek misli? He, leži na kavču in kadi. 

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.

 

                                              

Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Prebral Enciklopedijo Britaniko

Ne jaz. Prebral jo je A.J. Jacobs, pisec, predavatelj, sodelavec Esquire magazine. Pred njim pa morda tudi kdo drug. Prebral jo je od začetka do konca. Tudi sam o sebi mislim, da me "vse zanima" in to priznam, čeprav je moj profesor psihometrije dejal, da tistega, ki ga vse zanima, ne zanima nič. Zanimanje je selektivno, specializirano. Če te kaj zanima, pomeni, da ti je v množici reči ena pritegnila pozornost in se začneš z njo ukvarjati. Ne more te zanimati VSE. Načelno, splošno, to velja. Ljudem, ki se učenja, pridobivanja znanja, lotijo na tak način, se posmehujejo.

Sartre v Gnusu nekje posmehljivo opisuje takega čudaka.

Če pogledamo malo bliže, so pa stvari precej drugačne. Tistega profesorja samega so, domnevam, poleg nekega ozkega področja psihološke metodologije, zanimala tudi druga področja te vede in je o njih napisal knjige. Poleg tega pa so tisti, ki so mu bili blizu, vedeli, da ga zanima morjeplovstvo. Imel je lastno plovilo in bil navdušen skiper. Torej le ni tako nemogoče, da bi te zanimalo veliko reči, vsaka ob svojem času in na svojem kraju. Ko berem en članek enciklopedije, me tisto zanima, berem pozorno in aktivno, ob tem se sprašujem in razmišljam. Pika. Lotim se naslednjega članka. Saj ni treba, da bi vse življenje premleval vse o črki A. Vsekakor je razmerje med "specializacijo" in "enciklopedičnostjo" zanimivo psihološko vprašanje. Najbrž se ljudje delimo na "specialiste" in "enciklopediste"; pretiravanje v eni ali drugi smeri pa vodi do "fahidiotizma" na eni ali "svaštarjenja" na drugi strani.

Mene dejstvo, da je prebral enciklopedijo, osuplja, fascinira. Zdi se mi nedosegljivo. Posnemal bi ga, pa vem, da to presega moje moči. Če je to časovno omejen projekt, se mi zdi čisto sprejemljiv. Mož bo imel v življenju še dovolj časa, da najde področje svojega globljega zanimanja. Morda je prav faza "enciklopedičnosti" pot do tega, da "najde samega sebe".

Sam Jacobs pravi, da je bil to njegov "intelektualni Mount Everest". No, o tem, v kakšnem smislu je to "intelektualno", bi se dalo razpravljati; a nekakšen dosežek to je. Kar velik dosežek.

Kakšna je ta "intelektualna gora" pravzaprav? 

Vir: wikipedia

Encyclopaedia Britannica (EB) je začela izhajati leta 1768, doživela je veliko izdaj, se kontinuirano dopolnjevala, v zadnji tiskani knjižni izdaji pa izšla leta 2010. Zadnja izdaja je izšla v 32 knjigah velikega formata. Leta 2012 so objavili, da Enciklopedije ne bodo več ponatiskovali, ampak bo v celoti dostopna na medmrežju. Celotna EB vsebuje 40 milijonov besed in pol milijona gesel. Jacobs navaja, da je prebral 33 tisoč strani. Vendar to ne pomeni nujno, da je prebral vseh 32 knjig ampak verjetno (tega podrobneje ne navaja) "le" 19.

EB je namreč sestavljena iz hierarhije treh delov: uvodne Propedije, leksikona v eni knjigi, kjer so podane kratke definicije gesel; Mikropedija v 12 delih vsebuje kratke, do 750 besed obsežne, opise gesel in je nekakšen kratek uvod povzetkov v "pravo" enciklopedijo; Makropedija - to običajno razumemo kot EB - v 19 knjigah vsebuje obširne članke (od dveh do 310 strani dolge) o posameznih geslih. Kakor koli: možak je prebral 33.000 strani v 18 mesecih, letu in pol. Vsak delovni dan (5 v tednu) okrog 92 strani. Saj ni videti neobvladljivo.

Zakaj se je lotil tega podjetja? Pravi, da je že njegov oče bral enciklopedijo in mu je bil torej vzor; poleg tega je bil to zanj intelektualni izziv; zadnji motiv pa je bilo dejstvo, da se je domenil z nekim založnikom, da bo o svojem podvigu napisal knjigo in je že imel sklenjeno pogodbo. 

Vir: http://www.linkedin.com/today/post/article/20130911124325-4061630-the-six-most-important-business-lessons-from-all-of-history

http://en.wikipedia.org/wiki/Encyclopedia_britannica

Skok v Visoke Ture

V prvih dneh septembra sva se podala na Vzhodno Tirolsko, v Kals am Grossglockner.  Za tiste, ki veste, kje poteka visokogorska cesta ob Velikem Kleku: Kals je v dolini na nasprotni strani 'hriba'. Iz te doline se prav tako lahko povzpnete na Veliki Klek, s 3798 m najvišjo goro Avstrije. No midva  sva si zadala skromnejši cilj. Z gondolo sva se popeljala na sedlo med dvema vrhovoma na zahodni strani doline, na 2621 m, in se potem v prekrasnem poznopoletnem dnevu podala malo v hrib, potem pa navzdol. Računala sva, da se bova dol peljala s sedežnico, pa ni obratovala, tako da sva si dodobra obrabila noge pri napornem spustu po strmih stezah. Na kolažu spodaj je poleg gorskih prizorov slika Preseškega jezera (Presegger See) in zajezitvenega jezera pod Blauspitze, pa še slikca iz Lienza, središča Vzhodne Tirolske. Ko sva odhajala, mi je Tirolka jabuk dala (za Apfelstrudel) ...

Zelenojamski grafiti

Ko sva se vrnila domov, sem s spočitim očesom našel zanimivo igro likov, svetlobe in barv tudi v prizorih, ki jih običajno prezremo kot nevredne in zavržene.

Karneval v avgustu

Na vrhuncu sezone v kampu je izbruhnil tradicionalni karneval - malo skregan s koledarjem in vesoljno tradicijo, a letos prav duhovit in zabaven z veliko maskami, večinoma skupinskimi, deloma odigranimi prizori.

Sprehodi ob morju

Po Cinque terre je postalo vse težje krotiti željo po morju. Pomlad je bila hladna. Kmalu po začetku koledarskega poletja, sva jo mahnila v najin kamp. A bilo je presneto hladno in prvi teden me sploh ni zamikalo, da bi se namočil v ledeni vodi. Zato pa je bilo tem lepše pohajkovati med oljčnimi nasadi, njivami in travniki, po kraških goličavah in gozdnih parobkih.

Cinque Terre

Nisem še dovolj poudaril, kako prijetno spremembo je v moje življenje vneslo dejstvo, da sem se jeseni vpisal v tečaj italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Že samo enkrattedensko srečevanje v skupini tečajnikov je zabavno in koristno - utile cum dulci - spomladi pa smo se poleg tega podali še na tridnevni izlet v Cinque Terre. S člani vseh italijanskih skupin in drugimi udeleženci smo se 12. aprila zgodaj zjutraj vkrcali na avtobus proti ligurski obali. Čeprav je bila vožnja dolga, je v veseli družbi kar minila. Ustavili smo se v Parmi, se sprehodili po mestu, si ogledali znamenitosti (krstilnico, katedralo), malo pomalicali in nato nadaljevali pot čez Apenine, mimo Carrare (sloviti carrarski marmor) do Lido Camaiore, pri kraju Camaiore blizu Viareggia in se nastanili kakih sto metrov od peščene plaže v hotelu Bacco, po Bachusu, rimskem bogu vina. No, plaže sploh nisem videl, saj ni bilo časa, da bi se potikal tam okoli. Prispeli smo pozno in se zgodaj zjutraj odpeljali do La Spezie, glavne italijanske vojne luke, ob kateri pa je seveda tudi civilno pristanišče. Tam smo se vkrcali na ladjico in zapluli do Monterosso al Mare, prvo od petih slikovitih mestec ob strmi obali. Tam smo vzeli pot pod noge in se peš zagrizli v pobočje ter se po dveh urah hoje po ozki stezi spustili v Vernazzo, drugo mestece, kjer smo se odpočili, nato pa z vlakom zapeljali do Riomaggiore, kjer nas je že čakal avtobus. Zadnji dan smo si ogledali znamenitosti Genove, Kolumbovo rojstno hišo,  kraljevo palačo, katedralo San Lorenzo, in se sprehodili po pristanišču in ogledali zanimivosti. Utrujenim nam je kar prijalo, da smo se lahko spet udobno namestili v avtobusu.
Slik je preveč za eno stran, zato samo kolaž:

Križarjenje 2013 (7): Villefranche

Naš zadnji postanek pred vrnitvijo v Genovo je pred zalivom, nad katerim je v pobočju mestece Villefranche, blizu Nice. Ker je pristaniški zaliv preplitek, se je ladja zasidrala pred zalivom, tako da smo se z rešilnimi čolni prepeljali do pristanišča. Sto oseb gre v tak čolniček.

Mestece Villefranche-sur-Mer je zaradi svoje slikovitosti lepo presenečenje in sprehod po njem užitek za fotografa.

   

   

   

   

   

   

   

   

Tole lahko o mestu preberemo v slovenski wikipediji:
"S padcem Karolinškega imperija je ozemlje sedanjega Villefrancha postalo del Lotaringije, kasneje grofije Provanse. Leta 1295 je Karel II. Anžujski, tedaj provanški grof, privabil prebivalstvo Montoliva z okolico k naselitvi bližje obali z namenom zavarovati ozemlje pred pirati. Z listino je ustanovil Villefranche kot svobodno pristanišče in brezcarinsko območje, ki je trajalo še v 18. stoletju. Mesto ima še danes del svoje nekdanje srednjeveške podobe. Leta 1557 je savojski vojvoda dal zgraditi trdnjavo, ki je danes turistična znamenitost." Opis dodaja še, da v mestu občasno domuje Tina Turner. Nismo je srečali.

Med sprehodom po tesnih uličicah med pastelno popleskanimi provansalskimi hišami je začelo rahlo deževati. Samo še nekaj posnetkov trdnjave, parka nad njo in na čoln!

http://sl.wikipedia.org/wiki/Villefranche-sur-Mer

Križarjenje 2013 (6): Ibiza

Naslednje jutro smo se približali balearskemu otoku Ibizi dovolj pozno dopoldne, da sem bil že pokonci, in sem lahko opazoval, kako se je ogromna ladja s spretnim manevriranjem pretisnila skozi ozek presledek med svetilnikom in pomolom in se privezala s premcem obrnjena proti izhodu iz pristanišča. Pred mano se je odprl razgled na grad nad starim delom Eivisse in na zaliv, ki ga v loku obdajajo v nekaj vrstah veliki moderni hoteli.

Po kosilu sva se pridružila avtobusnemu izletu, saj si sicer ne bi mogla v kratkem času ogledati vsaj dela otoka. Mimo svetilnika Far del Botafoc in mimo mnogih hotelov, ki pa vsi segajo le do višine kakih petih nadstropij in med njimi ni stolpnic, smo se najprej zapeljali do solin v bližini letališča.

 Kot mi radi razkazujemo naše soline, imajo tudi na Ibizi svoje soline za turistično znamenitost. Morali smo zaviti malo iz smeri naše poti, da smo si jih ogledali.

Dobil sem vtis, da je Ibiza nizek in gozdnat otok. Nikjer ni kakih večjih vzpetin, najvišji hrib je visok 400 m, borovi gozdovi prevladujejo nad polji; sploh ni bilo videti ne vem kako obdelano in tudi večjih nasadov oljk ali kakega sadja nisem videl.

V mestecu San Josep de sa Talaia, na pol poti do San Antonia, smo naredili prvi postanek. Vodička nam je odmerila tri četrt ure za ogled cerkve in mesteca. Preveč za to, kar je bilo videti.

Cerkev so na željo vaščanov, ki so do tedaj morali hoditi v oddaljeni San Antonio, in po odobritvi nadškofa iz Tarragone začeli graditi leta 1729,  jo dokončali že 1731 in jo posvetili sv. Jožefu. Gradnjo je nadzoroval arhitekt Pere Ferro iz Denie v provinci Alicante, ki je bil kar znan, saj ga je najel papež Pij VI, da bi renoviral katedralo sv. Marije v Eivissi. V cerkvi je bilo več vrednih poslikav in skulptur, ki pa so bile uničene in poškodovane med špansko državljansko vojno 1936, ki tudi temu otoku ni prizanesla. Cerkev me je spomnila na Mehiko, kjer bi tudi našli kaj podobnega.

 

Po ogledu cerkve je ostalo še nekaj časa za sprehod med hišami, ki niso velike, so pa mnoge lično urejene.

 

Iz San Josepa smo se zapeljali v San Antonio, drugo največje mesto na otoku. Tudi tu so okrog lepega zaliva hoteli. Malo smo se sprehodili ob obali, pa smo že morali na avtobus.

 

Ko smo se vrnili v Eivisso, se je že večerilo. Vodička ni dobro razporedila našega časa, tudi sicer se je nekoliko nenavadno vedla. Govorila je sicer v razumljivi angleščini, a se je pri tem spakovala tako, kot da ima pred seboj otroke iz vrtca. Zadeve v celoti ni dobro obvladala in posledica tega je bila, da smo na večerjo prišli kako uro po začetku; na srečo je na ladji vedno dovolj hrane.

 

Drugo jutro sva se namenila na lagoden sprehod od ladje do mesta, a nisva prišla dalj kot do parka ob obali in naprav za razmigavanje. Bil je čudovit, topel sončni dan, balzam za letos res trpeče prezimovalce.

  

 

Križarjenje 2013 (5): Kartagina - Antoninove terme

Pod gričem Birsa blizu morja so tako imenovane Antoninove terme. Imenujejo se po cesarju Antoninu Piju, Hadrijanovem posvojencu in nasledniku. Zakaj si je, ko je zasedel tron, nadel ime Pius - Pobožni  (ali so mu ga nadeli), ni jasno. Morda zato, ker so na njegov predlog pobožanstvili njegovega adoptivnega očeta, ali pa zato, ker je nekaj senatorjev rešil smrti od očetove roke. Vsekakor se pobožni Antonin ni kopal v teh termah, samo dovolil je, da so jih zgradili. Sklepajo, da so bile zgrajene za časa njegove vladavine ali ob njenem koncu, med leti 146 ali 157 in 161 n. š.

          

  

Kopališča so bila za Rimljane pomembne ustanove, saj niso služila samo vzdrževanju higiene, ohranjanju zdravja z vadbo, uživanju v vodi in na soncu, ampak se je v njih odvijalo tudi družabno in celo poslovno življenje. Poznali so dve vrsti kopališč, manjša lokalna (balneae) in večja, imperialna (thermae). Manjših balnej je bilo v cesarstvu po ocenah 856, večjih term pa samo 10-11. Manjša so bila v glavnem zasebna z manjšo vstopnino, terme pa so bile državne, javne, in pogosto zastonj. Kopališča so bila dostopna vsem družbenim slojem. V njih naj bi bili tudi najpreprostejšim ljudem dostopni cesarski užitki. Bila so namreč razkošno opremljena, v marmorju, ploščicah, z mozaiki in poslikavami.

Terme Antonina Pia se raztezajo na površini 1.8 ha. Ohranili so se samo kletni prostori, nad temi pa sta bili še dve etaži, od katerih je ohranjen samo majhen del. Terme so simetrično razdeljene na dve popolnoma enaki polovici, ločeni za moške in za ženske, kar je znamenje spoštovanja do žensk v sicer patriarhalni družbi. Hkrati pa se ob taki postavitvi sprašujemo, ali je bolj izraz rimske puritanske spolne morale ali bolj praktična ureditev, ki naj zavaruje poštene ženske pred vsiljivimi moškimi. Za te so namreč lepo cvetele druge ustanove, ki so se jih tudi neženirano posluževali.

V termah so bili prostori z različnimi nameni: V kletni etaži so bili kurilnica, rezervoar vode (ki je dotekala iz cistern), prostori za osebje. Nad kletno etažo je naslednjo etažo podpiralo osem granitnih stebrov, visokih 1.8 m s premerom 1.6 m, vsak je bil težak 4 tone. Podpirali so obok frigidarija. V nadstropjih so bili slačilnica (apoditerij), topli bazen, odprta telovadnica (palestra) ali pokrita telovadnica (gymnasium), potem topla soba (tepidarium), umivalnica (destrictarium), soba za potenje (laconicum), vroča kopel (caldarium), prostor za ohlajanje (tepidarium), prostor za mrzlo kopel v enem od štirih bazenov (frigidarij), ki je bil osrednji del term. Na morski strani je bila terasa za sončenje, odprt plavalni bazen (natatio), na kopenski strani pa dve polkrožni skupni latrini. (Potrebo so Rimljani opravljali na očeh vseh, ki so bili tedaj v latrini pri istem opravilu.) S pritličja so vodile stopnice do morja.

Po propadu cesarstva so terme v okrnjeni obliki delovale do prihoda Arabcev, ki se niso kopali, pač pa so uporabili obdelani kamen pri gradnji Tunisa.

Vir: http://ancientcarthage.wikispaces.com/Antonine+Baths