Càorle (3)

Drugo dopoldne sva si zadala rumeno kolesarsko pot, ki je dolga 40 km in vodi mimo Eraclea Mare, tja ob obali, nazaj po notranjosti. Nameravala sva jo nekoliko skrajšati, za tisti del, ki vodi mimo Eraclea Mare. 
Od hotela sva zavila na stezo, ki sva jo prevozila že včeraj, mimo darsene, notranjega pristanišča, do mostu čez kanal, ki povezuje reki Lemene in Livenzo. Tu je pot dobro označena. Na posebnih rjavih stebrih so tablice z narisanim kolesom in številko poti: 13.
Široka kolesarska pot teče ob predmestnih hišah ločeno od prometne ceste do velikega mostu (pod katerim plujejo ladje) čez reko Livenzo. Na mostu se kolesarska pot sicer združi s pešpotjo, pločnikom, in znak pravi, da bi morala stopiti s kolesa in iti ob njem, držeč ga za krmilo, 'a mani', a to malokdo upošteva. Pred sredino mostu se ustavim za posnetek.

Od mostu dalje teče pot na levi strani prometnice, a precej stran od nje; lepo asfaltirana, široka, skozi drevorede - res vzorno urejeno, 20 km daleč. Pot je vseskozi dobro označena, počutiš se varnega in lahko uživaš v pogledu na zelene livade, lepe zasaditve s cvetjem, struge kanalčkov, porasle s trsjem. Prav idilično.  

Pred Eracleo Mare semafor, dela na cesti. Vidiva mesto. Malo se ustrašiva te zožitve, prometa, razkopane ceste. Morala bi nadaljevati in tam nekje zaviti desno v notranjost. Pa se premisliva, obrneva in se vračava po isti poti nazaj. Koliko sva prevozila? Po moji oceni kaki dve tretjini od 20 km, recimo 15 km. Oceni obeh zakoncev se seveda razlikujeta. Normalno. Njena je skoraj 20 km. Zdaj sva bolj pozorna: voziva mimo vhodov v različne kampe. Poslikam, lahko nam pride prav za kdaj drugič. Zanimivo bi bilo priti sem s šotorom ali prikolico.

Voziva mimo naselja Duna Verde, zelena sipina, in že sva pri Santa Margherita. Veliko turistično naselje: hoteli, počitniška stanovanja, veliki bloki, stanovanjski kondominiji, tudi lepa arhitektura, kot na primer tale cerkev.

Tako spet pripeljeva do reke, do Livenze. Zaviti morava na most. Še prej pa je treba pretegniti noge.

 

Oba bregova Livenze povezuje trajekt, ki pelje od levega brega do desnega in dalje po reki navzgor do San Stino di Livenza. Tudi tukaj je notranje pristanišče in majhna marina, povsem zavarovana pred morjem.

Čez most - in sva 'doma'. - Všeč nama je. Obdelati bi bilo treba še tretjo kolesarsko pot. Vreme je lepo, napoved ugodna. Predvideno dvodnevno bivanje skleneva podaljšati še za dva dni. Preračunava, da je ceneje vzeti polpenzion, kot vsak večer iskati novo gostilno in potem preplačati kak 'podplat'. Sva le že malo starejša in malo manj pustolovska.

Càorle (2)

V ponedeljek zjutraj sva takoj po zajtrku pri recepciji prosila za ključe koles. Kolesa sta bila malo večja ponija, taka penzionistična ženska kolesa, ob polni teži s težiščem zadaj, in udobnimi sedali. Sicer pa nisva mislila dirkati. Zame praktično, ker vse težje po moško (= po pasje) dvigujem nogo, da se spravim na sedalo. Pogled na zemljevid v uradnem turističnem vodniku je odkril štiri kolesarske poti, od katerih sva četrto, šestdesetkilometrsko takoj odmislila. Za prvi kolesarski izlet sva izbrala škrlatno pot skozi mesto do lagune - 13 km. To je manj kot razdalja od doma do Zaloga in preko Zadobrove nazaj, ki jo doma pogosto ubereva.

Pot pelje  skozi mesto mimo zgodovinskega središča z valjasto-stožčastim zvonikom in mimo vzhodne plaže, 'spiaggia levante', prostranih kampov na obeh straneh poti, do lagune. Tam se pravzaprav začne najzanimivejši del poti. 

 

Tu so ribiški pristani in prvi cason - s slamo krita ribiška koliba. V resnici je verjetno pravih ribičev zdaj bolj malo, večinoma so te kolibe danes vikendi meščanov, ki pa še vedno radi ujamejo kakšno ribo, ali pa se s čolnom popeljejo v mirne kotičke lagune.

 

Kot je razvidno iz napisnih tabel ob vhodu, je to področje zavarovano kot naravni park.
Na eni od tabel so fotografije pogorišča, ki ga je pred leti povzročil odvrženi ogorek cigarete. Previdno stopava po mostičkih in mostiščih nad umazano vodo, polno rastlinskih pa tudi drugih naplavin; ta je edino, kar kazi romantično podobo tega kraja. Zelo mi je po duši. V kaki teh bajtic z lastnim pristanom, trato, pergolo, celo zelenjavnim vrtičkom bi v samoti zlahka prebil poletje; če le ni komarjev, podgan in drugih vsiljivcev, ki motijo to romantiko in če zrak ni pretežak. Ne čudim se, da si je Hemigway svojčas tod nekje izbral svoje letno prebivališče in to okolje celo popisal v enem svojih romanov. Pa ne mislim, da sem kak Hemingway.

Če bi se mi uresničil ta sen, bi morda na svojo pergolo obesil takle napis: Cason Biagio.

Od rezervata dalje naju pot vodi ob kanalu mimo zanimivih hiš in urejenih vrtičkov.

Vračava se skozi predel mesta, ki je namenjem počitniškim rezidencam in je njegov tloris polkrožen, podoben uri, zato se tudi imenuje Urina vas, Villaggio del'orologio. Tri polkrožne, koncentrično razporejene ulice se imenujejo 'ulica kvadranta', 'ulica meridiana' in 'ulica zodiaka', prečne ulice pa se imenujejo po nebesnih znamenjih. Pritlične hiše so prav vabljive; v tem času večinoma že prazne. (No, zdajle sem se pa res nerodno izrazil!)

Popoldne sva šla na plažo, da bi ujela zadnje žarke sonca, ki smo ga letos tako pogrešali.

Ko sva tako ležala in se grela, je prišla mimo dekle, očitno vzhodnjakinja, in nama ponudila masažo. Če odmislim ceno hotela, itak na kartico, doslej še nisva nič zapravila, bila sva pa pridna, zato sva sprejela ponudbo. Punca naju je ogovarjala v skromni nemščini. Zvedela sva, da je iz Čina, bolj na jug; da so tu tudi drugi iz Čina. Za Selovenija še ni slišala in ni vedela, da iz Italien v Selovenija ne potrebuje pasport, ker je to vse union evropa. Je rekla, da ji je ime Sonia, po kitajsko Ja Huan. Vprašal sem jo, kaj dela pozimi: 'Abendarbeit'. No ja...

Caorle (1)

Za Càorle (naglas na prvem zlogu; ime izvira baje iz latinskega Caprulae, po divjih kozah, ki so se pasle tod - Kozje bi rekli po naše, pa ne bi zvenelo tako eksotično) je že od rimskih časov sem obstoječe mestece, ki - kadar so hoteli prazni - šteje blizu 15 tisoč prebivalcev in se nahaja med Bibionom (zahodno od Lignana Sabbiadoro) in Eraclea Mare, ali še bolj grobo, nekako sredi jadranske obale med Trstom in Benetkami med rekama Lemene na vzhodu in Livenza na zahodu. Ožji predel mesta je bil nekoč otok med morjem, tema rekama in kanalom, ki ju je povezoval. Vzhodno od mesta je Laguna Càorle, še dalje proti vzhodu pa reka Tagliamento, blizu njenega izliva pa naselje Bibione. Upravno spada občina Càorle v provinco Benetke.

Iz Ljubljane sva se z avtom peljala najprej po avtocesti do izvoza za Latisano, potem pa po regionalni cesti skozi Latisano, preko reke Tagliamento v smeri proti Bibionu, le da sva kmalu skrenila desno in pripeljala naravnost v Càorle. Nekako dve uri in pol sva vozila. Čeprav je po kilometrih videti daljša, utegne biti časovno krajša pot po avtocesti do Portogruara in potem po regionalni do Caorla. V Latisani so naju zmedli čudni kažipoti v nekem krožišču, tako da sva najprej zavila na napačno cesto (za nama takoj še neki voznik), tako da naju je morala potem pravilno usmeriti prijazna voznica, ki je prišla oprat avto na črpalko. Se mi je dobro zdelo, da sva se sporazumela v moji upokojensko univerzitetni italijanščini.

V mesto pripelješ ob notranjem pristanišču za ribiške barke (spoznal sem novo besedo: darsena se reče takemu pristanišču), pred seboj zagledaš kažipot, ki kaže na levo in na desno: na levi tabli je napis 'spiaggia levante', na desni pa 'spiaggia ponente'. Za Levant sem vedel, stara beseda za vzhod, Bližnji vzhod recimo. 'Ponente' bi bil torej zahod, a to besedo sem videl prvič. Ja, plaže. Kje je pa hotel? Ker sem si prej ogledal zemljevid, sem vedel, da moram - če sem zdaj v središču mesta - zaviti na desno, proti zahodu in se držati čim bliže morja oziroma plaže. Uspešno sem pripeljal do konca dolge ulice, konca kot konca, se pravi: naprej ni šlo, ker je bila tam reka. Čakal naju je prazen parkirni prostor (menda tu v Càorlu v vsakovrstnih nesrečah pomaga Angelska Mati Božja). Ker je bil prostor tik ob ograji poveljstva obalne straže, je bilo kazno, da gre za službeno parkirišče. Nisem si želel kakega uniformiranca. Saj bova hitro. Pravzaprav bi kak 'carabiniere' prav prišel.

Kje je hotel? Vprašava možaka, ki namaka ribiško palico. 'Non lo so', naju na kratko odpravi. Vprašava naslednjega mimoidočega, natakarico v bistroju ob plaži. Hotelov toliko, da jih nihče ne pozna po imenih. Vsekakor morava nazaj. Z avtom počasi, da lahko prebirava napise. Vsi so blazno obzirni, nobeden ne trobi. V nekem bistroju naju prav usmerijo. Bila sva blizu. Imam GARMIN, ni bil poceni, ampak ne vem, kaj je notri, sploh pa ni bilo časa, da bi vse to naštimaval, daj, daj, bejž, bejž, bratska Italija, dol, morje, Jadran.

Hotel s tremi zvezdicami nama je rezerviral sin. Novejši hotel, lep, okusno urejen. Soba krasna, na steni angelčki, poleg zakonske postelje je še kavč, prav v redu. Odpreva vrata na balkon - uiiiii, vista mare, pogled na široko peščeno plažo z mnogimi vrstami ležalnikov in sončnikov in na morje Adriansko. Pri italijanščini smo brali zgodbo o možaku, ki je videl vse na črte, vodoravne črte; tako kot nekaterim stalno miglja pred očmi neka pika, so njemu migljale črte. Na tega nesrečneža sem se spomnil, ko sem pogledal z balkona: črte morskih valov, obale, črte ležalnikov, vodoravne in navpične, čisto ob hotelu črta sprehajalne poti, še bliže črte balkonske ograje: le righe. Ubogi signor Rigoni.

Non perdere tempo, ne zgubljajva časa! Že čutiva raziskovalno strast. Ura je zgodaj popoldne, lahko greva na plažo - hodit po mivki! Nekoč sva v Bibionu bosa prehodila vsaj štiri kilometre po mivkasti plaži in si krasno obrusila rožene podplate. Sva na 'spiaggia ponente'. Prva težava: v mivki je polno pokrovčkov školjkic; bode, ni prijetno. Bolje je med vrstami ležalnikov, a tu se počutiš utesnjenega. Druga težava: plaža se kmalu konča ob pomolu, ki je hkrati utrjeni breg izliva reke Livenze. Ni tako kot v Bibionu. Razočarana se oblečeva in se skleneva sprehodit po sprehajalni poti ob obrežju, tlakovani poti, ki poteka po vrhu nekdanjega valobrana, ki so ga kasneje še utrdili z velikimi skalami, ki so jih navalili predenj. Pot vodi mimo zgodovinskega središča mesta do rta z zvonikom in cerkvico Angelske Matere Božje. Tloris Càorla se zdi kot ptič z razprtimi krili. Središče mesta in rt z zvonikom in cerkvijo je glava s kljunom, levo in desno pa se ob vzhodni in zahodni plaži širita zidova neštevilnih hotelov kot dve dolgi krili.

Nedelja je, na sprehajalni poti je kar gneča, dokler se ne razširi. Na desni na velikih skalah valobrana so vklesani reliefi. V mestu prirejajo kiparski simpozij, njihovo formo vivo. Vsak kipar dobi na voljo skalo, ki je je za kak kubik, in vkleše relief po svoji želji in predstavi. Veliko jih je, naj tu zadostuje le eden:

Okrog cerkvice je polno ljudi. Nekdo se je oblekel v Indijanca in se trudi na trati ob cerkvi izvajati neke akrobacije na konju, bolj take preproste, da nama je nekoliko nerodno gledati, kajti ta zadnja ga je morala kar precej zaboleti, ko je važno stoje na sedlu nenadoma razširil noge in se z višine spustil v sedlo. Au.

Spomniva se, da bi bilo dobro kaj pojesti in napotiva se po tisti dolgi ulici proti hotelu. Ura še ni šest, ko odprejo restavracije. Malo ogledujeva izložbe, potem pa kot prva večerna gosta sedeva na neko pokrito teraso ob ulici. Za danes bo dovolj ena navadna Margerita; tudi če je navadna, bo dobra, prava italijanska pizza. Oni znajo. To je njihovo. Kar sva dobila, ni bilo ničemur podobno. Tako tenke in tako trde in suhe pice še nisem jedel. Podplat. Na srečo se je razmočila v enem italijančku: una birra, picolissima.

Unije ob sončnem zahodu

Ob koncu avgusta smo si privoščili dvodnevno jadranje: iz Medulina do Kamenjaka in od tod do otoka Unije - in nazaj. Zasidrali smo se malo pred sončnim zahodom in se napotili čez hrib do naselja Unije. Posnel sem nekaj fotografij in po eni, ki se mi ni zdela preveč komplicirana, naslikal gornjo sliko. Odveč je izdati, da nisem zadovoljen. Nikakor ne. Zdi se mi, da sem kar nekaj mazal, zgrešil to in ono. Ampak naj bo dokument. Zanima me, kaj bo rekel mentor, ko se bomo v začetku oktobra spet srečali na tečaju v okviru ljubljanske Uni-3.

Takole je šlo po fazah:

Niste sami - nisem sam

Piave

Bil sem novopečeni psiholog. A psiholog? Aja? Aha. In že se pri ljudeh vzbudijo predstave in pričakovanja: če že ne, da vidim v dušo, tedaj vsaj, da sem pripravljen poslušati; da se mi lahko izpovejo. Mislim, da se je to dogajalo v glavi mojega strica, ki je bil navzven videti trd, tak, ki brez pomišljanja in slabih občutkov kakemu od svojih zajčkov prereže vrat, ga odere, razkosa in prinese teti v kuhinjo, da ga pripravi. Vendar ga je takrat nekaj težilo in izbral si me je za spovednika. Tako si mislim zdaj. Imel je okrog sedemdeset let, toliko kot jaz zdaj. Starec, a še pri močeh. Bil je cesarjev vojak, boril se je na reki Piave, Piave Fluss, fiume di Piave, "Il fiume sacro alla Patria", kot ji pravijo Italijani. Moralo je biti na levem bregu te reke, kjer sta se vkopali sovražni vojski. Med avstrijskimi in italijanskimi jarki je bilo nikogaršnje ozemlje in tam nekje neka lokev, pitna voda. V zatišju med bitkama se je stric podal k tisti lokvi po vodo. Previdno se je, da ga sovražnik ne bi opazil, pritihotapil do tja in začel polniti čutarico. Kar se mu je zazdelo, da sliši neki šum, obrnil se je in to ga je rešilo. Italijanski bajonet se mu ni zasadil v hrbet ampak ga je porezal po stegnu. Stric je privihal hlačnico, da bi mi pokazal brazgotino. V kratkem boju "prsa ob prsa" s sovražnim vojakom, ki je bil najbrž prav tako prišel po vodo, pa je, presenečen, ko je videl Avstrijca, reagiral vojaško in napadel, ga je stric uspel spraviti na tla; zadaviti. In potem: "Sem mu stopil na glavo s tistim vojaškim okovanim kvedrom, je naredilo rrrrresk..." Ob pripovedi se je stričevo telo napelo, roki sta krčevito ponazarjali gib izpred skoraj petdesetih let, čeljust mu je zadrhtela, obraz se spačil. Gledal me je naravnost v oči, kot bi hotel preliti vame, kar ga je težilo. Nisem vedel, kaj reči. Pokimal sem mu, zamomljal nekaj takega kot "vojska", pa je še on rekel: "Ja, vojska".
Na to sem se spomnil ob papeževem obisku v Redipulji (menda je prav pisati kar tako, ker tudi tamkajšnji Slovenci ne pravijo 'Sredipolje'). Pišem pa to zato, da bi podčrtal, kaj je bil namen Frančiškovega obiska. Sporočil je, da so mrtvi samo mrtvi ljudje, ne glede na vse pripadnosti in da zaslužijo dostojen pokop in blag spomin.
Na avstrijski strani so se borili tudi avstrijski Italijani, bratomorno ujeti v čas, ki jih je presegal. Tako kot Slovenci v naslednji vojni.

Alenka

Nekoč sem sklenil, da tu iz več razlogov ne bom pisal o politiki. S prvim prispevkom po počitnicah pa temu sklepu ne sledim, ker sem preveč jezen.

Ne bom ponavljal znanih dejstev in stališč, povzel bi rad bistveno v mnenju, ki se mi je oblikovalo in lahko da temelji na pomanjkljivi vednosti in napačnem razumevanju zadev. Ustvaril sem si naslednjo sliko in sodbo.

Tedaj pravkar ugasnjeni šef evrske skupine, sedanji predsednik evropske komisije Juncker, je Bratovškovi, tedaj predsednici slovenske vlade, ob njenem obisku v Bruslju (maja 2013) izrazil željo, da bi postala del njegove ekipe evropskih komisarjev in podpredsednikov evropske komisije, ko (če) bo (bi) to postalo aktualno. Od tedaj dalje je Alenka delala na tem. Potem so si sledili padec vlade, predčasne volitve, nova vlada, vse do Alenkine sprostitve za novo funkcijo.

Očitki njeni kandidaturi so naslednji: da ni ravnala etično in/ali postopkovno korektno; da ni zaslužna; da ni izkušena oziroma sposobna.

Od tu dalje, sta možna dva izida (če bo pristala na mestu evropske podpredsednice): da se izkaže in bo sorazmerno uspešna; da se ne izkaže in bo precej očitno neuspešna.

Recimo, da se vsi ti očitki izkažejo za upravičene in Alenka svoji novi, zahtevni funkciji ne bo kos. Kdo tvega? Največ tvega Alenka sama, nato evropski predsednik. Slovenija je krita: poslali smo tri kandidate, izbral je Juncker. Ona se je sama kandidirala in z manipulacijo spravila na listo. Vsi (pametni) smo bili proti njeni kandidaturi.

Recimo, da so očitki neupravičeni in bo Alenka vsaj zadovoljiva podpredsednica. Kdo bo pridobil? Alenka, Juncker (in Evropa) in Slovenija. 

Iz tega sledi: pametno je utihniti in pustiti času čas; upati, da ji bo uspelo in jo dejavno podpreti, ker bo to uspeh za vso Slovenijo. Vse drugo je fovšija.

Ampak ni prav, da se je premeteno sama zrinila gor! Morala bi se dati izvoliti in predlagati slovenskemu občestvu, enemu ali drugemu lobiju šentflorjancev, ki so se do sedaj izvrstno izkazali pri urejanju svojih zadev, poslušati tega in onega zaslužnega in moralnega. Hvala Bogu, da se je postavila na svoje noge in se požvižgala na politično pripadnost, na kuhinje in lobije! Saj smo vsi proti njim, ne? Naj bo sama svoja kuharica!

Če pa je kršila zakon, bo lahko v miru pripravljala doktorat, ali pa sedela v parlamentu in lovila muhe.

PRIPIS
Potem ko sem v soboto objavil gornje besedilo, sem v ponedeljkovem Delu prebral intervju z direktorjem hrastniške steklarne, Andrejem Božičem, ki med drugim pravi naslednje:

"Kaj pa menite o komisarski zgodbi Alenke Bratušek?

Meni se zdi to precej brezveze. Že prej so bolj ali manj vedeli, kdo bo v koaliciji, in bi se lahko dogovorili, poleg tega je to Junckerjeva izbira. Če si bomo z domačimi zdrahami zminirali možnost, da dobimo podpredsednika evropske komisije za tako pomembno področje, kot je energetika, si s tem po mojem mnenju sami streljamo naravnost v koleno. Če jo je Juncker ocenil za sposobno, je to njegov izbor in hkrati tudi njegova odgovornost. Slovenska politika pa bi se morala zdaj povezati z njo in izrabiti priložnost, ki je dana tako pomembnem položaju."

Delo, 15.9.2014

PRIPIS 20.9.2014

Predlog A. B., da bi poslanci njene stranke prispevali svoja sredstva za izobraževanje, da bi njej omogočili učenje angleščine, je res kaplja čez rob (tudi za tiste, ki A. B. ne poznamo "od blizu"); razkriva naravo vase zaverovane finančne uradnice, ki je konkretneje na tem mestu ne bi opisoval, mi pa nikakor ni všeč. To moje stališče pa ne spremeni gornje logike razumnega ravnanja, logike, ki jo je, kot razumem, sprejel tudi premier. Če je Bog, bi rekli (na pol) verni, bi se ji moralo v Bruslju zalomiti. Vendar ni rečeno, da se ji bo. V politiki so doslej povsod uspevali tudi, milo rečeno, zelo nenavadni značaji.