Samoprijava dela na črno

Spodbujen z odločnim ukrepanjem tržne inšpekcije, ki je Osnovni šoli Prežihovega Voranca iz Ljubljane prepovedala opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, ker je za svoje učence organizirala ekskurzijo na Dunaj, predvideno z učnim načrtom, in v ta namen pobirala od udeleženih gotovino za pokritje stroškov, ter tako kršila zakon o spodbujanju razvoja turizma,

samoprijavljam enake vrste prekršek, 

ki sva ga s soprogo, kot osebi brez licence za turistično vodenje, zagrešila dne 28. 9. 2016, ko sva organizirala ogled Ljubljane za skupino državljanov Italije iz Trsta.

Konkretno: prijavljam delo na črno v obliki nepooblaščenega turističnega vodenja skupine tujih turistov; nestrokovno pripravo aranžmaja; nestrokovno kulturnozgodovinsko razlago turističnih znamenitosti; nestrokovno prevajanje v italijanski jezik; neuporabo storitev MOL, namenjenih turistom (vozila Kavalir); nezaračunanje storitve vodenja in s tem povezano neplačilo pristojbin MOL in Republiki Sloveniji; nezaračunanje prigrizka na tržnici in piva tujim turistom; odžiranje dela pooblaščenim turističnim organizacijam.

V podkrepitev samoprijave navajam naslednja dejstva:

Navedenega dne se je skupina italijanskih državljanov pretežno slovenskega rodu, tako imenovanih "zamejcev", v številu treh (3) oseb, udeležila Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Po sodelovanju na festivalu, ki je potekalo v režiji njihovega upokojenskega društva oziroma v organizaciji Cankarjevega doma in za katero so bile po zagotovilu udeležencev odvedene vse dolžne pristojbine in davki državi Republika Italija in državi Republika Slovenija in Mestna občina Ljubljana, sva s soprogo v neposredni bližini Cankarjevega doma prevzela vodenje te skupine po vnaprej predvidenem in organiziranem itinerarju, ki je v nekoliko skrajšani obliki naslednji: Cankarjev dom - Emonska klet - podhod - Zvezda - Kongresni trg - Dvorni trg - Breg (retour) - Čevljarski most - Mestni trg - stolnica sv. Nikolaja - vzpenjača - Grad z grajskim stolpom - peš pot do Streliške - Krekov trg - Vodnikov trg (tržnica) - Zmajski most - Plečnikove arkade - Tromostovje - Prešernov trg - Wolfova ulica - Kongresni trg.
Mestni občini smo poravnali voznino z vzpenjačo in vstopnino na grajski stolp. Prigrizek pri stojnicah na tržnici sva poravnala vodja ogleda.

Kot olajševalne okoliščine navajam: starost vodij ogleda in s tem povezano neseznanjenost z aktualno zakonodajo na področju turističnega vodenja v Republiki Sloveniji (čeprav vem, da nepoučenost ni argument in bi moral vsak državljan spremljati turistično zakonodajo) kakor tudi zastarelost kulturno-zgodovinskega znanja; dejstvo, da so bili udeleženci z aranžmajem zadovoljni; dejstvo, da je bil finančni profit od aranžmaja negativen, socialni pa izredno pozitiven.

V dokaz resničnosti navedenega dodajam fotografijo skupine z enim od nepooblaščenih in nestrokovnih vodij na črno.

Samo medklic: o splavu

Zadnje čase je bila v javnem prostoru spet razprava o splavu; bolje rečeno propaganda proti uzakonjeni, celo ustavni pravici do splava. Ena odkrita, tistih, ki so molili za oplojena jajčeca pred porodnišnico; druga sprenevedava, tistih, ki so predvajali film o razvoju ploda, kot da to nima zveze s propagando proti pravici do splava navzlic sočasnosti agitacije proti pravici do splava na Poljskem, češ da je zgolj naravnoslovni poučni film (mogoče bi frančiškani odstopili isti prostor še za kak drug naravoslovni poučni film); tretja, zmešana, vrsta propagande je bila včerajšnja razprava na TV SLO 1.

V vseh teh razpravah ni nihče jasno izrazil misli, da je pri razpravi o pravici do splava treba razlikovati etično raven od pravne. Nekaj je reči, da splav ni zaželen, drugo je splav prepovedati.

Z mojega vidika (in najbrž z vidika mnogih) splav ni nekaj "dobrega", zaželenega. To pa ne pomeni, da ga je treba prepovedati. Tudi laž ni nekaj zaželenega. Otroke učimo govoriti resnico. A v zelo redkih in natančno opredeljenih okoliščinah, npr. pred sodiščem, je laž prepovedana in kazniva. Sicer pa je laž vsakdanji pojav, ki je včasih zaželen, ker zgladi medsebojne odnose; včasih pa povzroči trenja v teh odnosih, a ne taka, da bi zato tekli na policijo. Prešuštvo je vsepovsodno in moralno zavržno, prepovedano z moralnim zakonom (npr. deset božjih zapovedi), a ni z zakonom pravno neposredno prepovedano. Lahko je razlog za razvezo in s tem posredno kaznivo (recimo, da je razveza tako dojeta). Če bi vse te pregrehe skušali z zakonom prepovedati in kaznovati, bi življenje tako zapletli, da bi postalo neznosno - že prej pa bi se na pravni ravni zapletli v nerešljiva protislovja.

Zato nimam nič proti temu, da bi verska skupnost propagirala svetost življenja kot ETIČNO načelo. Soglašal sem tudi s predlogom filozofa Tineta Hribarja, da bi določilo o svetosti življenja prišlo v preambulo ustave (zminirali so ga tako desničarji kot levičarji). V zvezi s splavom bi to pomenilo propagiranje odgovornega odnosa do seksa in načrtovanja družine. Vendar vidimo, da ni tako. Vedno in povsod merijo pro-life moralisti na PRAVNO prepoved splava, ne da bi pomislili na dokazljive in vidne zle posledice take prepovedi za prizadete ženske in družbe v celoti; ne da bi uvideli, da v imenu potencialnega življenja uničujejo dejansko življenje.

Pristaši tistega franšiškanarskega društva bi rekli: saj smo hoteli pokazati samo, kako se razvija življenje. Žal ste si izbrali napačen trenutek, ko se je vaše prizadevanje pridružilo poljskim pro-life fundamentalistom, ki jih je porazila množica žensk, ki jim res gre za znosno življenje v družbi.

Francesca in Paolo

Zgodba o Francesci da Rimini in Paolu Malatesta še dandanašnji zbuja zanimanje in sočutje, zato sem jo podrobneje raziskal.

Če se peljete od Benetk proti jugu mimo Padove, najprej prečkate Adižo in se znajdete v delti Pada. To široko reko prečkate v bližini Ferrare in že ste na področju polnem zgodovinskih spomenikov in spominov. Vrstijo se mesta Ravenna, Rimini, Pesaro in v njihovem zaledju Urbino in trdnjava Gradara. Ta mesta so bila nekoč tik ob morju. Ravenna je nastala pravzaprav na sipinah sredi močvirij Padove delte, da bi bila tako varnejša pred sovražniki. Kot pravi pesnik:

"...tamkaj, kjer obala 

morja odpira se vodovju Pada

da bi s pritoki vred mu pokoj dala."

(Dante, Božanska komedija, V/97-99, prev. A. Capuder)

V 13. stol. sta to področje Romagne obvladovali plemiški družini, ki sta se borili za prevlado. V Ravenni je gospodoval Guido da Polenta (12?? - 1310), v Riminiju pa Malatesta da Verucchio (1212-1312). Družini sta se izčrpavali v medsebojnih bojih in to stanje je začelo obojim presedati. Čas je bil za sklenitev miru. Po tedanjem običaju so se take pomiritve sklepale s porokami med člani nasprotnih družin. Guido da Polenta je bil pripravljen dati svojo lepo, 16-letno hčer Francesco (1255 - 1285) zamož sinu Malateste da Verucchio Giovanniju (1240 - 1304), ki je bil 15 let starejši od nje. Bil je sicer hraber v bojih a nagle jeze in šepav. Imenovali so ga Gianciotto ("sciancatto") in tako v ime ujeli tisti onomatopoetski "zoppo" (šepavec): Gianni + zoppo = Gianciotto. Eden od slikarjev, ki so kasneje radi slikali te prizore, ga je - nedvomno realistično - upodobil rdečelasega z rdečo brado. S tem možakom naj bi se torej poročila Francesca da Polenta.

Malateste so živeli v trdnjavi Gradara, sezidani na pečini nad morjem, enim zadnjih obronkov Apeninov. Trdnjavo je l. 1150 zgradila družina De Griffo, ki pa je bila na strani gibelinov (podporniki cesarja) in je padla v papeževo nemilost. Ta je nagradil zvestobo kondotiera guelfov (podporniki papeža) iz Romagne, Malatesta da Verucchio, in mu prepustil Gradaro in oblast nad okoliškimi mesti, Riminijem, Ceseno in Pesarom.

Bocaccio si je kasneje izmislil zgodbo, da bi napeljal znanstvo med Francesco in njenim kasnejšim ljubimcem, Gianciottovim mlajšim in privlačnejšim bratom Paolom. Francescin oče, Guido da Polenta, naj bi se bal, da hči ne bo hotela sprejeti starega in kruljavega Gianciotta, zato je uredil, da jo je v odsotnosti Gianciotta prišel zasnubit brat Paolo kot njegov zastopnik in jo odpeljal na grad Malatestov. Francesca pa naj bi mislila, da je Paolo pravi ženin in naj bi šele zjutraj po poročni noči spoznala, da se je zmotila. Bocacciova domišljija je šla tu vendarle predaleč, pravijo kritiki. Ni mogoče, da Francesca ne bi vedela za oba brata; da ne bi vedela, da je Paolo poročen. Dodali bi, da si v tistih časih očetje niso delali skrbi s tem, ali bo ženin hčeri všeč ali ne. Pokoriti se je morala "višjim interesom".

Francesca je torej zapustila rodno Ravenno in se preselila na Malatestov grad Gradara in kot žena Gianciotta Malateste postala gospodarica Riminija. Zato je prišla v zgodovino (in opero) kot Francesca da Rimini. Kakor koli že: Francesca se je 1275 poročila z ihtavim Gianciottom.

V Gradari je Francesca spoznala moževega ljubeznivega mlajšega brata Paola. Med njima se je vnela ljubezen. Kako se je to zgodilo, pripoveduje sama Francesca Danteju, ko jo je obiskal v peklu:

"Za razvedrilo neki dan sva brala,

kak Lancelota je ljubezen vila,

nič hudega sluteč sama sva ostala.

Ob branju večkrat sva oko sklenila,

bleda v obraz, a tam ob sliki eni,

glej, ponevedoma sva se izgubila.

Prebrala sva, kako nasmeh želeni

ljubimec tisti je poljubil vroče,

ko on, ki bo na vekomaj ob meni,

je k mojim ustnam svoje dal tresoče,

Galjot je bil pisar in to berilo

več brati potlej ni bilo mogoče."

... 

(Dante, Božanska komedija, V/127-138, prev. A. Capuder)

V bratovi odsotnosti je torej Paolo delal družbo njegovi ženi. Bral ji je romane, med drugim tudi zgodbo o vitezu Lancelotu in gospe Ginevri. Ko je vitez poljubil Ginevro, je Paolo poljubil Francesco, knjiga jima je spolzela iz rok in ne da bi si mogla pomagati, sta se predala ljubezni.

Paolo je hodil vasovat k Francesci 10 (deset) let. Ker hodi vrč toliko časa po vodo, dokler se ne razbije, se je tudi ta romanca - verjetno zaradi podkupljivega ali prestrašenega služabnika - končala na Zemlji in nadaljevala v peklu.

Nekega dne je namreč oba ljubimca in flagranti zasačil zakoniti mož Gianciotto Malatesta in ju v prešuštniški postelji posekal z mečem; neki komentator pravi, da objeta z enim zamahom. To posteljo z baldahinom, v kotu z ognjem v kaminu ogrevane sobane, je mogoče še danes videti.

Ta umor se je zgodil domnevno leta 1284 ali 1285.

Po Danteju sta Francesca in Paolo v drugem krogu pekla, med manjšimi grešniki, med nesrečniki, ki so se vdajali nezmernim strastem. Še vedno sta v ljubezenskem objemu (vsaj bila sta takrat, ko ju je obiskal Dante in se z njima pogovarjal), toda po zraku ju večno premetava viharni vrtinec, tako da ne najdeta miru. Dante je bil Francescin sodobnik, kakih deset let mlajši od nje. Ob njeni smrti je bil star 20 let in gotovo je vedel zanjo. Francesco je poznal, kajti v peklu jo pokliče po imenu. Ko mu je Francesca v peklu izpovedala to zgodbo, je Dante od ganotja omedlel:

"Ko senca to izustila je milo, 

tako je jokal drugi, da zgubljeno

v sočutju mi telo ni več služilo,

in padel sem kot truplo pokošeno."

(Dante, Božanska komedija, V/139-142, prev. A. Capuder)

Delta Pada - Urbino - San Marino

Vsaj malo moram nadoknaditi, kar nisem poročal. Prvi je zgodnjeaprilski izlet s tečajniki italijanščine na UTŽO in pridruženimi sopotniki v delto Pada in naprej (8. do 10. 4. 2016).

Gorino v delti Pada je izhodišče za vožnjo z ladjico po okljukih delte v rahlem dežju.

 

Od tam ni daleč do Ravenne z njenim zgodovinskim bogastvom: bazilika san Vitale, mavzolej Galle Placidije (na sliki), bazilika San Apollinare Nuovo, Dantejev mavzolej. Notranjščina mavzoleja Galle Placidije je resnično presunljivo lepa.

Nedaleč od Riminija je slovito mestece Urbino - ne samo bivališče Valentina Rossija - ampak predvsem rojstni kraj renesančnega slikarja Rafaela.

 

Rafaelova Nema (La Muta) v vojvodski palači Montefeltro:

Preko Pesara, rojstnega kraja Gioacchina Rossinija, smo prišli v Gradaro. Za ljubitelje dramatičnih zgodb je nujen obisk tega slikovitega mesteca s trdnjavo, kjer je prevarani Giovanni Malatesta lastnoročno posekal prešuštnika, svojo ženo Francesco da Polenta iz Riminija (Francesca da Rimini) in brata Paola, ki mu jo je prevzel. Gneča okoli domnevne postelje, kjer sta obležala v krvi, je bila tolikšna (čeprav so od tedaj že vse počistili), da nisem mogel fotografirati. 

 

Slikovite srednjeveške relikvije in pogledi na starodavno mestece in utrdbo prestavijo človeka v drug čas, tudi če ga ne zaprejo v kletko, v kateri so nekoč izpostavljali hudodelce.

Na San Marinu človek pomisli, da bi bilo morda tudi Sloveniji v prid, če bi jo namesto desetin predsednikov in ministrov vodila dva konzula. V tej mestni državici se to obnese.

 

Pot smo sklenili na Griču pesnikov (Collina dei Poeti) na kmečkem turizmu v Sanarcangelu.

Iz Efemerid v Begotnice

Ja, spremenil sem naslov svojega bloga iz Efemeride v Begotnice.
Osnovni razlog je, da je bil naslov Efemeride zavajajoč. Efemeride so astronomski pojem. Beseda izvira iz grške besede ephemerios, ki pomeni "enodneven". V astronomiji so efemeride "preglednica z izračunanimi prihodnjimi legami Sonca, Meseca in planetov z astronomskimi in navigatorskimi podatki" (Veliki slovar tujk). Dosedanji naslov bloga je bil sicer kar primerna metafora za dnevniško pisanje, navsezadnje so moje Efemeride beležile gibanje Meseca po svetnih in duhovnih pokrajinah.
Vendar je težava v tem, da so na ta naslov klikali tudi vsi, ki jih zanimajo astronomske efemeride in ne moji doživljaji. Domišljam si, da so "begotnice" več kot ustrezen prevod in nadomestek grške besede in pojma in njegova razširitev oziroma prenos iz astronomije na življenje v celoti in obogatitev slovenščine v času, ko se vsi trudijo, da bi jo razvrednotili. Hura!

... just fucking do it.

Pregledal sem statistiko svojega bloga, tisto stran, ki jo vidim samo jaz, bralci pa ne. Od leta 2010, ko sem začel ta blog, do danes, je imela ta stran 13924 obiskov; pretekli mesec 138, danes 22. Seveda si ne domišljam, da so vsi, ki so obiskali mojo stran, tudi kaj prebrali. Veliko je najbrž povsem naključnih klikov, recimo tistega Kitajca ali Indijca, za katerim se morda skriva Slovenec, ki se je znašel tam. Imam celo 2 (dva) stalna spremljevalca. Eden od razlogov, da se vračam k pisanju, je tudi ta, da ju nočem popolnoma razočarati.
So pa še drugi dobri razlogi, da nadaljujem pisanje.
Seveda pisanje zahteva zbranost. Projekt je treba pripeljati do konca. Pozoren moraš biti na ideje, se spomniti tem, se organizirati, brati, raziskovati in zapis ("post") dokončati. S tem ohranjaš svojo sposobnost zbranosti in organizirane izpeljave dela.
Res je. Človek se v takemle blogu "razkazuje", kot se sleherni javni govorec ali pisec, sleherni novinar, četudi ne piše o sebi in svojih dogodivščinah. Pisanje o sebi je danes "v trendu". Nedavno tega sem prebral debel "roman", ki je v bistvu zelo veristična avtobiografija. Kovačič, Kavčič, samo ta dva omenim, eno samo "samorazkazovanje". Dobro, posebne vrste pretanjeno samorazkazovanje. A pri meni sploh ne gre za razkazovanje. Zakaj ne bi temu rekli "skrb zase"; skrb, da se ohranjam živega, čutečega, razmišljujočega? Če imajo še drugi kaj od tega, toliko bolje.
Ko pripravljam zapis na kako temo, raziskujem. Preberem kak članek, pogledam v enciklopedijo, pobrskam po spletu. Odkrivam reči, spoznavam, se učim.
Da bi bili moji zapisi kolikor toliko užitni, se moram potruditi, da se jazno izrazim; zato moram jasno misliti. Pisanje samo mi pomaga, da jasneje mislim, da izpeljem logična zaporedja.
Navsezadnje si domišljam, da imajo tudi bralci mojih zapisov nekaj od tega. Karkoli. Važno je, da obiščejo moj blog in preberejo (vsaj) kak zapis. Domišljam si tudi, da je morda moj blog spodbuda drugim, Za karkoli, morda da se odločijo, da bojo tudi oni pisali javni ali zasebni dnevnik. Je koristno, zanje in za bralce.
Zadnji sunek v nov zagon pa je bil post, ki sem ga prebral danes zjutraj. To je članek dizajnerja
Tobiasa van Schneiderja, One video, article or side project can change your life. Piše prav o pisanju bloga in svoje razmišljanje zaključi s pozivom "... don't think to much, just fuckin' do it." Ne premišljaj preveč, kar naredi, krščenmatiček!"

https://medium.com/desk-of-van-schneider/one-video-article-or-side-project-can-change-your-life-361b953059f5#.r6dcwy9qb

Naj še pišem?

Od marca 2016 se nisem oglasil. Samo stran o risanju in slikanju sem dodal kasneje. Zgodil se mi je premor, ki ga nisem ne hotel ne načrtoval. Premor je bil tako dolg, da sem začel razmišljati, da bi blog popolnoma opustil. Za to bi bilo več dobrih razlogov.
Staram se. Vse težje mobiliziram toliko zbranosti, da pripeljem kak projekt do konca. Upokojenčevi dnevi so vse krajši. Vsaka nova dejavnost mi pobere preveč moči in časa. Begam od dejavnosti do dejavnosti. Ob bralnem fotelju se mi kopičijo odprte knjige; knjige, ki sem jih začel brati, pa mi je medtem pozornost pritegnila druga knjiga. In tako dalje.
Mar ni takle blog javno samoljubno (zdaj se reče "narcistično") samorazkazovanje? Navsezadnje nima ne umetniške ne znanstvene vrednosti, ki bi ga opravičevala.
Tem pomislekom se pridruži pomislek glede varnosti. Vse, kar je na spletu, je lahko plen hudobnežev vseh vrst. Vohljajo, začnejo zalezovati, psovati, ukradejo ti identiteto, zasujejo te s spletnimi smetmi, pošljejo ti uničevalni virus.
Nisem pisatelj, ne znam s čudežnim talentom ubesedovanja pritegniti pozornosti bralcev. Moji zapisi so najbrž precej nezanimivi. Čemu torej? Čim slabše bom pisal, čim manj pristno in prepričljivo, tem večja je verjetnost, da me bojo kritizirali, se norčevali iz mene ali me popolnoma ignorirali. Čemu torej?
Že do sedaj lahko sam sebi očitam pomanjkanje koncepta. Pišem o vsem mogočem. V mojem pisanju ni rdeče niti, ni moralnega nauka. Le zelo pozoren ali vztrajen bralec morda lahko izlušči obrise določenega značaja, smeri. Na kaj naj se omejim, kam usmerim, ko me pa zdaj vznemiri ta, zdaj ona reč, od knjige do novega kraja ali jedi.
Navsezadnje pisanje zahteva trud in jemlje čas. Čemu?
Ejej, pa nehaj!
Čemu? Saj si v spremni besedi ob naslovu bloga napisal, da pišeš zase, da se bolje razumeš, da si bolje zapomniš in ohranjaš radovednega. Niso to dovolj dobri razlogi? Se odpoveduješ temu, da bi sebe in dogajanja okrog sebe bolje razumel; si dejstva in razlage bolje zapomnil in se ohranjal radovednega in s tem živega?
Ne, ne bom še vrgel puške v koruzo. Za pisanje je poleg navedenih še veliko drugih dobrih razlogov. O njih takoj zatem.

V Vipavska Brda

Časopisni članek o Erzelju in okolici (glej vire) in pa nedavni bežni obisk vasi Slap pri Vipavi in dela njenega starodavnega jedra s študijskima kolegicama naju je spodbudil, da sva si sklenila te kraje bolje ogledati. V Slapu sva si še enkrat ogledala znameniti vodnjak z živo vodo iz leta 1696, baje najstarejši na Slovenskem, in se sprehodila po vasi. Bilo je na velikonočno nedeljo malo čez deseto dopoldne, v vasi nisva videla žive duše, le avtomobilov je bilo okrog cerkve več kot ob mojem prvem obisku. V cerkvenem preddverju za stebrom opazim postavo, istočasno pa tudi mene že opazi čokat na pogled malce čuden možak. "A je maša," vprašam. "Ja, ja, maša," pridušeno odgovori. "Vse polno, takole," pokaže s sprijetimi vršički prstov; "Ne morem noter." "Ah, bogi, boste že not prinesli," ga potolažim, da se veselo posmeje: "Bom, bom, zagvišno." Ogledava si še vzorno urejeno zunanjščino bližnje turistične kmetije ali penziona in kreneva nazaj do avtomobila. Dohiti naju visok možak pozdravi nerazločno, bolj zamuka, vidim, da je prizadet; s prsti pokaže, če imam cigareto. "Nimam, ne kadim." Hitro se oddalji.

 

Iz Slapa do Lož je streljaj, a če hočeš z avtom, moraš narediti ovinek. Nad vasjo kraljuje kar mogočen grad z dvema širokima stolpoma. Tja sva namenjena. Z avtom po ozki ulici; ko že kaže, da sva zašla, vprašava za pot možaka, ki se je pokazal na nekem dvorišču. Pravi, da je v redu, le bolje je avto pustiti kar tu blizu. Mimo močno dišečega velikega hleva z govedom, ki se drenja v blatu okrog zunanjih jasli in vode, se vzpneva do gradu. Za zaveso bršljana opaziva manjše dvokrako stopnišče s prazno nišo za kip svetnika (ali pa morda raje kakšne nimfe, ne veva, saj je vdolbina prazna); preskočiva nekaj stopnic in znajdeva se na zapuščenem prostoru, ki je bil nekoč morda zunanji grajski park. Znajdeva se pred velikimi, modrimi vhodnimi vrati, šipe so razbite, polknice polomljene. Možak spodaj naju je opozoril, naj paziva, da se kaj ne podre na naju. Tako je, če ni gospodarja, je pristavil. Tam ob strani je prehod. Znajdeva se na kar razsežnem notranjem dvorišču. Skozi obokan prehod previdno ozirajoč se na porušen obok stečeva ven. Tu je poselska hiša in novejša zgradba z garažami; ob njih stopnice. Vzpneva se in prideva na precej široko teraso, s katere je prekrasen razgled na vso Vipavsko dolino. Streha gradu je na novo prekrita. Nekdo vendarle skrbi za grad; malo, premalo. Ne vejo kaj z njim. Dediščina izpred stoletij: da je vsaj ne bi bilo, si mislijo upravljalci. Revolucionarji so v prvih povojnih letih (1947 do 1961) v gradu namestili Kmetijsko šolo za Primorsko. Potem je obveljalo, naj bo kmetijska šola v Grmu pri Novem mestu. In tu se je vse nehalo.

 

Melita Dolenc (gl. vire) piše: "Na tem mestu naj bi že v 12. stoletju stal neutrjen srednjeveški dvor, ki so ga zgradili grofje Bogenski... Na začetku 13. stoletja so posest podedovali grofje Andleški, po letu 1228 pa je prešla v last oglejskih patriarhov. Ti so jo leta 1351 prepustili Habsburžanom, ki so jo leta 1399 podelili Walseejcem. Leta 1472 je posest prešla v deželnoknežjo last, v drugi polovici 16. stoletja pa najprej v zakup, nato v last rodbine Cobenzl, ki so živeli v Valvazorjevih časih. Sedanji dvorec je dal pred letom 1675 zgraditi Janez Filip Cobenzl. V glavnem poslopju je bila tudi grajska kapela Kristusovega trpljenja. Po izumrtju rodbine 1810 je posest podedoval Mihael grof Coronini in jo leta 1822 prodal zdravniku Jožefu Mayerju. Takrat (?, op. B. M.) je zadnji lastnik, Evgen Mayer, podaril, posestvo, grad in vso opremo novo ustanovljeni Kmetijski šoli za Primorsko."

Nazajgrede naju je spodaj prestregel tisti možak, ki naju je usmeril gor. "Ja je bila kmetijska šola. Je prišel Miha Marinko. Tak majhen je bil." Žena poprosi za vejico rožmarina. "Ah kaj vejico, vam ga dam, kolikor hočete. Tako ali tako ga moram otrebit, drugače je grdo." Ročno otrebi grm rožmarina in nama ga da celo naročje. Potem prinese še vejo lovorja. Ob tem mi da iz zadnje številke krajevnega časopisa iztrgan članek o zgodovini gradu. Res prijazni in ustrežljivi ti Slovenci.

Cesta se vzpne skozi vas Manče (samo ena fotka slikovite podrtije) po serpentinah na Goški preval.

Od tam naprej se cesta le malo dvigne. Najin razlagalec krajevnih posebnosti naju je opozoril, da so ulice v Gočah ozke in da je bolje pustiti avto na parkirišču ob šoli. Pustiva ga kar pri prvih hišah v vasi in se podava po res ozkih "gasah" z obokanimi prehodi. Slikovito.

  

Zdaj sva na svojih nogah. Hitro sva nad Gočami (pogled navzdol na okrog cerkve sv. Andreja nakopičeno vas). Nad nama grič s cerkvico: Marija Snežna na Obeluncu (409 m). Na razpotju jasen kažipot. Kakih 20 minut, pa sva gori. Cerkvica je zaprta, ob njenem vznožju pa na informacijski tabli izčrpni podatki o njeni zgodovini, pa tudi, kdaj je v njej služba božja. Po isti poti nazaj. 

  

Na križpotju kreneva v smeri puščice z napisom Erzelj. Erzelj je naselje, sestavljeno iz šestih zaselkov. Prideva do zaselka Vovki. Ob prvi hiši dedek guga vnučko na gugalnici. Deklič sramežljivo povesi glavico pred tujcema in se tako skrije. Nočeva je vsiljivo motiti in jo hitro ubereva dalje. 

Prideva do znamenitega kala (tu je vse znamenito). Mlad par, ki sedi na klopci ob lepo urejenem in zavarovanem izviru, nama ustrežljivo pojasni vse, kako naprej in nazaj.

Prideva do središča vasi, kjer je nekdanja šola in na njenem zidu ustrezne spominske plošče in oznake. In zaselek Mesesneli. Navzdol vodi pot do zadnjega zaselka Lenivec, navzgor pa pot do zaselka Tabor in dveh cerkvic. Manjša je posvečena sv. Lovrencu, večja pa sv. Mihaelu (omenjena že 1275). 

 

Z griča je lep razgled na Lenivec.

 

Del poti sva prehodila po "tematski poti", ki se deli na večji ali manjši krog in je prav dobro označena z modrim (krajša) ali rdečim (daljša) kačjim pastirjem. Od Tabora navzdol sva sledila tem oznakam in prišla do ostankov partizanske bolnišnice "Vera" (imenovana po zdravnikovi zaročenki), ki je delovala nekaj mesecev leta 1944, dokler ni bila izdana in so jo Nemci požgali, ranjenci pa so bili tik pred tem uspešno preseljeni.

 

Mimo vinogradov sva se vrnila skozi zaselek Miški do zaselka Vovki, nato pa po znani poti navzdol do Goč. Spoznala sva slikovit del naše deželice, ki jo vse življenje po malem odkrivava in se ji čudiva. Tokrat sva se čudila iznajdljivosti prebivalcev, ki znajo s tematskimi potmi, pohodi, osmicami, turističnimi kmetijami in raznimi prireditvami privabljati obiskovalce. In čudila sva se ravnodušnosti oblasti, ki pusti, da pomembna kulturno-zgodovinska dediščina propada in da ljudje ne vejo, kaj bo s poljedeljstvom in gospodarstvom sploh v teh rodovitnih krajih s pridnimi in gostoljubnimi ljudmi.

Viri:

Melita Dolenc, Grad v Ložah je omenjen že v davnih časih. Vipavski glas, marec 2016.

http://www.mojaobcina.si/vipava/novice/kultura/na-vzpetini-stoji-ze-stoletja.html

Katja Željan, Med zaselki in studenci v družbi kačjih pastirjev. Delo 23. 3. 2016.

Republika sreče: ilustrirana politika

Robin Skynner in John Cleese sta svojo knjigo naslovila Družine in kako v njih preživeti. Že naslov veliko pove. Pomislimo na možne različice: Zapor in kako v njem preživeti; Podmornica in kako v njej preživeti ipd. Če se mi je v življenju pripetilo, da sem se znašel v družini, bom slejkoprej pred vprašanjem, kako naj v njej preživim, če že nočem (ali ne morem) izstopiti. Glede možnosti izstopa sem v družini precej na boljšem kot v zaporu ali podmornici. Pa vendar: družina lahko ogrozi posameznikovo preživetje, življenje; je smrtno nevarna reč. Tej nevarnosti se je mogoče izogniti, ne samo tako, da družino zapustiš, ampak da v njej ostaneš in vendarle preživiš; če spoznaš, kako deluje in se naučiš živeti v njej - to predpostavljata Skynner in Cleese. To pomeni, da družine ne pojmujeta kot nekaj neproblematičnega, nekaj čemur bi se lahko prepustili kot sprostilni kopeli, dali vse štiri od sebe, poslali možgane na pašo in kar je še teh ljubkih sprostilnih manevrov. Nasprotno, družina je precej grozna reč, ki nam lahko uniči življenje. To prostodušno zatrdita uveljavljen psihiater, ki je zdravil zelo grozne družine, in zelo bister humorist, komik, ki v vsaki reči hitro uvidi bistveno protislovje, paradoks, ki nam raztegne usta v smeh. Če je družina tako strašna zadeva, čemu rinemo vanjo. Hm, vse razlage se zvedejo na preprosto in pošteno priznanje: družine se nam zgodijo. Lepega dne se znajdemo v družini in potem se moramo znajti.
Družina seveda ni kaka izjema v ureditvi sveta. Tudi v (bolj ali manj zaljubljenem ali nezaljubljenem) paru se kar znajdemo. Pravi motivi za privlačnost dveh oseb različnega ali istega spola so nejasni. Osebi pač postaneta par. Če prav pomislimo, se tudi sami v sebi nekako pač znajdemo. Saj bi včasih radi kar pobegnili od samega sebe. Pa potem vendarle najdemo načine, da preživimo. Svoji drugi knjigi sta Skynner in Cleese dala naslov Življenje in kako v njem preživeti. Življenje ni lahko; malokaj dobro funkcionira; neprestano smo v krizi, neprestano moramo nekaj reševati in krpati, da preživimo. Ne vsi. Kakih 600 Slovencev vsako leto izstopi iz svojega življenja, da ne omenimo tistih, ki sicer telesno preživijo, duševno pa so zunaj sebe.   
To se mi je zdelo nujno povedati, da bi razumeli moje doživljanje igrokaza Republika sreče. Igrokaz sam je sestavljen iz treh delov. Prvi prikazuje družino, ki bi jo Skynner in Cleese imenovala disfunkcionalna, grozna družina, ki pa bi jo naši (feministični?) ideologi imeli za ponazoritev razpada družine kot družbene oblike sploh; za prikaz tega, kar je sodobna družina v svojem bistvu: gniloba, razpad, ki pa ima zaradi podpore kapitala še moč vsakršne represije nad njenimi člani. Drugi del sestavljajo zborne recitacije, ki se posmehujejo "neoliberalistični subjektiviteti", kot temu učeno pravijo interpreti, se pravi tako imenovanemu "svobodnemu posamezniku" in njegovi nazovi "svobodi", "svobodni izbiri", "pisanju lastnega scenarija", modnim praksam "skrbi za telo", "ohranjanju zdravja", skratka ideologiji težnje k sreči. V tretjem, nepošteno kratkem delu (čemu po odmoru? pa ne, da nas prisilno zadržujete v prostorih gledališča?) je prikazano stanje v republiki sreče, v belih nebesih duhovne in vsakršne druge praznine.
Če je ta revolucionarna agitka naperjena proti Primčevi et consortes idealizaciji svete družine, naj ji bo, če se njeni interpreti zavedajo, da sami negativno idealizirajo razpadlo družino, kot bi crknjenega psa prikazovali kot podobo vrste živih psov, canis lupus.  Kjub tej svoji vlogi igra ni drugega kot agitka, ilustrirana politika. Kajti to, da družina ni vnaprej dana idealna institucija in jo morajo iz dneva v dan naporno soustvarjati njeni člani, je danes pogrošna resnica. Ni treba iz tega delati cirkusa. Pa tudi to, da so družine, ki delujejo bolje, in one, ki delujejo slabše, je znano. In da je marsikomu lažje v družini kot brez nje. Ni potrebe po vsem tem ideološkem srdu.

La signora professoressa dottoressa

Pri italijanščini na uni-3 naj bi za domačo nalogo napisali vabilo na kako prireditev po zgledih v učbeniku. Malo pred tem sem v časopisu bral o ljubljanskem hospicu in homatijah okrog njega, v članku pa je bilo navedeno tudi, da bodo zadnji torek v mesecu prvič organizirali Hospickafe, pogovor o smrti in umiranju in predstavitev nove knjige o teh rečeh. Pa sem dobil idejo za domačo nalogo! Saj bo za nas, starce in starke na uni-3 (slišim proteste!), prav primerna prireditev! Kar takoj sem se lotil pisanja sestavka.

V jedru vabila sem napisal, da Slovensko društvo Hospic vabi na prvi večer ozaveščanja o dostojanstvenem umiranju z... Kako naj nadaljujem? V časopisnem članku piše, da bo "dogodek vodila prostovoljka društva Manca Košir, prvič pa se ji bosta pridružila še Urška Lunder, avtorica knjige..." - Z/s kom torej - po italijansko? "Con Manca Košir, la volontaria dell' assoziazione"? Lepo vas prosim! Saj vendar ni kar neka Manca! Za Italijane to ni dobro. Napisal sem:

"... con la primadonna dell' accompagnamento volontario dei moribondi la signora professoressa Manca Košir..." Prav tako sem našo Urško povzdignil - saj je nisem povzdignil, saj je to njen resnični trdo prisluženi titel - v "signora dottoressa".

Potem sem se pa vprašal: zakaj je za nas nekaj dobro, za Italijane pa to isto ni dovolj dobro? Zakaj mi vabimo na večer z Manco, Italijane pa bi morali povabiti na večer z gospo profesorico, doktorico, ne glede na to, da je bila umirajočim morda res samo Manca? Čemu se zdi Italijanom normalno, da navedejo ali poudarijo oznake družbenega statusa, mi pa jih rajši skrijemo?

Smo pri globoki rani slovenskega narodnega telesa. Še vedno smo vsi enaki in skrajno težko prenašamo tiste, ki bi se hoteli dvigniti nad ljudstvo. Ne samo da nismo imeli aristokracije, razen nekaj uvoženih (kljub temu narodno zaslužnih) baronov in grofov, ampak tudi s srednjim stanom, z meščanstvom, nismo imeli sreče. Ko se je ta sloj do druge svetovne vojne ravno nekako oblikoval, ga je odnesel piš revolucije v imenu enakosti. Nekaj meščanov, ki so bili na strani revolucije, je pravzaprav skrivalo svojo "buržujskost".

Janko Kos: "Toda najbolj bistven dejavnik tega razmaha [komunističnega gibanja] je bil najbrž skrit v tradicionalni slovenski negotovosti, ali naj se iz ljudstva, ki je po svoji sestavi homogeno, egalitarno, ljudsko in v tem smislu demokratično, Slovenci res dokončno izoblikujemo v narod, ki je po svoji sestavi nujno heterogen, diferenciran in neegalitaren." (Duhovna zgodovina Slovencev).

Smo nacija s svojo državo, v bistvu pa nismo niti primerno razslojen narod s kulturno, neplenilsko elito, ampak še vedno ljudstvo, Mance, Urške, Janezi in Blaži. In še všeč nam je, tako po domače.

Narodna kravata

Prenovljena Narodna galerija je zasijala na ekranih v vsem veličastju. Obisk v prvih dneh po odprtju je prekoračil vsa pričakovanja. Ljudje so se množično zgrinjali k prej osamljeni in zanemarjeni lepotici. V vrsti so čakali pred vhodom. Nezaslišano, nevideno. Vsi moji znanci in znanke so že obiskali razkošno razsvetljene dvorane. Torej je nujno iti pogledat.
V Narodno galerijo zaidem od časa do časa, saj so nam jo odkrili že v gimnaziji (ko smo najbolj občudovali ženske akte). Tudi v stari obleki so bile v njej zanimive razstave, spomnim se naših in francoskih impresionistov, pa arhitekta Podrecce in prav pred kratkim slikarjev Normandije. Za dan obiska določiva nedeljo. So rekli, da je sobota namenjena družinam z otroki - utegne biti prevelik živžav - v nedeljo pa ljubiteljskim risarjem in slikarjem, med katere se že nekaj let prištevam, da bodo lahko skicirali po umetninah. Tega sicer nisem nameraval, a vseeno se mi je zdelo, da bo ta družba nekako primernejša.
Greva torej v krasno, prenovljeno, sijočo po obliki in vsebini, vrhunsko umetnostno ustanovo. Za ta imenitni obisk se morava primerno obleči, vsaj tako kot za v gledališče, pravzaprav lepše. Dosedanji rang oprave je bil pri meni tale: sprejemi pri visokih državnikih (pred mnogimi leti enkrat sem imel čast, da me je hkrati z neko zdravniško delegacijo sprejela soproga predsednika republike), opera, koncert, drama oziroma gledališče. Oprava je variirala od črne zakmašne obleke, s kravato, seveda, do hlač z drugobarvnim suknjičem brez kravate. Tokrat si je vsekakor treba nadeti kravato. Ante Novak, pokojni direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo, moj nekdanji predstojnik, ki je dolga leta bival v Beogradu kot direktor Zveznega statističnega zavoda (mimogrede, oče "vukovca", posebno uspešnega učenca srbske osnovne šole, kasneje slovenskega pesnika Borisa Novaka) nam je pripovedoval, da imajo Srbi navado, da se ob državnih praznikih ali dogodkih, pomembnih za skupnost, lepo opravijo in rečejo: "Da budemo lepi za državu".
Po bridkih razočaranjih, ki smo jih doživeli v 25 letih druge, kapitalistične svobode in grabljenja premoženja in politične moči, je nova Narodna galerija nenadoma vstala kot narodni simbol, simbol, da je v tem narodu nekaj več; ne več kot pri drugih narodih, več od pritlehnega, pragmatičnega (kakšen eufemizem) prizadevanja za imetje in prestiž, nizkotnega kalkuliranja in kriminalnega pridobitništva, hlapčevstva in manipulatorstva. Je simbol, ki pomeni, da je ljudem do kulture, do duhovne hrane in da so ponosni, da je ta narod, da so bili naši sonarodnjaki, sami iz sebe in v izmenjavi z drugimi v tem našem evropskem prostoru sposobni tolikih, tako velikih in pomembnih del. Da so bili naši sonarodnjaki sposobni obnoviti enega nosilnih stebrov naše kulture. Množični obisk Narodne galerije je zaušnica formalnim prireditvam političnega establišmenta z vabljenim občinstvom; je nonšalantno ignoriranje političnega razreda. (Nisem proti politiki kot urejanju skupnih zadev, vsekakor pa mislim, da ni bilo treba, da so v našo politiko prodrli psihopati in zlobneži.)
Mislim si tudi, da je nekakšna simbolična renesansa meščanskega sloja, ljudi, ki so nekaj dali na kulturo vsakdanjega življenja, ki so se hoteli oddaljiti od prostaštva revščine; ki so cenili lepo oblikovane predmete vsakdanje rabe, se znali lepo obleči, lepo govoriti; ki so odhajali na "narodne" prireditve, v gledališče, na koncerte. Ta sloj, buržoazijo, je socialistična revolucija zdesetkala. Sam sem bil kot mladec hudo našpičen proti tej "finoči" in velik zagovornik tega, da ima tudi delavec svoje dostojanstvo in pravico do vsega kulturnega; da je treba vse storiti, da bi preprosti ljudje, ne samo fini meščani, obiskovali kulturne ustanove. Danes sem na lastne oči videl, da so prišli v galerijo ljudje vseh slojev. Mogoče je šla ta popularizacija že predaleč in meščanstva ni več, ali pa se je čisto popreprostilo.
V vsej množici sem bil menda edini s kravato: da bi bil lep za narodni praznik.

Strupeni med

Čebelarji so se torej oskrbovali z ilegalnimi pripravki za zdravljenje čebelje bolezni, pripravki, za katere je znano, da so strupeni. Ob tem se je razvila polemika med zdravnikom, toksikologom, predstavnikom medicine, in veterinarjem, predstojnikom veterinarske inšpekcije oziroma službe za zdravo hrano. Toksikolog je, če nekoliko poenostavim, trdil, da že najmanjša količina strupa v medu ali drugi hrani škodi zdravju. Če človek zaužije eno samo molekulo strupa, si mislim, lahko ta povzroči okvaro dednine v neki celici. Ta celica se deli, okvarjeni geni se množijo, rakava rast, postavimo, se širi. Če je molekul strupa več, je verjetnost poškodb telesnih celic večja, verjetnost, da se bodo vse neškodljivo izločile, manjša. Če bi torej želeli preprečiti sleherno škodo na telesnih tkivih, bi morali najti tisto molekulo strupa. Najti eno molekulo strupa v veliki količini proizvedenega medu, je težka, neizvedljiva naloga. Toda, če tega ne storimo, lahko nekdo zaradi te molekule strupa umre. To smrt bi torej poleg prodajalcev medu zagrešili tisti, ki ne morejo, ne znajo, nočejo poiskati tiste strupene molekule. Ima toksikolog prav?

Tiste molekule strupa ne morejo poiskati. Manjša je kot igla v kopici sena. Ne morejo, ker bodisi nimajo tako občutljivih naprav za odkrivanje strupa bodisi, ker bi odkrivanje tako majhne količine strupa bilo predolgotrajno in predrago. Nekaj ljudi bi umrlo, ker je iskanje strupa predrago. Lahko pa odkrijejo precej večjo množico strupenih molekul, količino strupa, ki jo že lahko registrirajo naprave inšpektorjev. Inšpekcija se sklicuje na dogovorjene količine strupa, ki je še lahko v živilu. Pod mejo, ko je strup že mogoče odkriti oziroma pod dogovorjeno dovoljeno mejo je torej precej molekul strupa. V vsakem primeru bo nekaj ljudi okvarjenih. To je cena, da bodo drugi lahko preživeli ali celo obogateli. To je kupčevanje s smrtjo, a drugače, kot kaže, ne gre.

Za inšpektorjevo stališče govori še en premislek. Tisočletja so ljudje uživali pšenico, ki je zrasla brez kemije. Zdravo živilo. Res? Kaj pa je bilo s tistimi, ki ne prenesejo glutena? Mogoče smo šele zdaj postali pozorni na to, da nekateri ljudje ne prenesejo glutena; da zbolijo, če uživajo popolnoma zdravo živilo. Mogoče sploh ni živila, ki ne bi temu ali onemu tako ali drugače škodovalo. Ali bo človek zbolel, ni odvisno samo od hrane, ki jo uživa, ampak tudi od narave njegovega organizma in njegovih navad. Pomislimo samo na vino in njegov koristno-škodljivi učinek. Torej mora vsak sam s poznavanjem svojega organizma in položaja krmariti med Scilo nujnosti uživanja hrane in Karibdo bolj ali manj škodljive hrane.

Toksikologovo stališče je etično neoporečno, vendar temelji na predposavki, da je oblast dolžna skrbeti za posameznikovo zdravje in ne poleg oblasti tudi posameznik sam. Če je najmanjša možnost, da zaradi uživanja medu kdo resno zboli ali celo umre, naj bi uživanja medu ne smeli priporočiti. Sklicevanje na preživetje čebelarjev je ob tem deplasirano. Naj človek umre zato, da bodo čebelarji preživeli s prodajo medu? Ali je treba prodajo medu prepovedati, pa je drugo vprašanje. Ne moremo prepovedati prodaje snovi, ki človeku lahko škodijo, če jih namerno uživa. Človek bi, npr. lahko popil bencin, ki ga dobi na vsakem vogalu. Moramo pa opozoriti na vsebnost škodljivih snovi v hrani. Inšpektorjevo stališče je realistično. Temelji na domnevi, da kljub temu, da hrana vsebuje nekaj strupa, to ne pomeni, da bo vsakdo zaradi njenega uživanja zbolel. Če sem prav razumel razlago neke zdravnice na TV, bi moral človek zaužiti vsak dan eno kilo medu, da bi se po določenem času pokazali učinki strupa. Dogovorjena minimalno dopustna količina strupa je popuščanje Matildi v korist čebelarjev a tudi potrošnikov, saj večina domnevno ne bo obolela zaradi medu: nekateri ne uživajo veliko medu in morda ne bodo užili nobene molekule strupa, nekateri so prestari in bodo umrli zaradi drugih vzrokov, nekateri imajo dobre telesne čistilne naprave, ki bodo neškodljivo izločile strup, med sam pa bo zdravilno učinkoval.

Še najbolj problematično se mi zdi redno uživanje strupenega medu pri otrocih: so najbolj občutljivi, v razvoju, in še dolgo bojo na svetu, izpostavljeni škodljivostim. Nad tem bi se moral kmetijski minister, ki šolam priporoča "zdravo domačo hrano" (z nekaj strupa), zamisliti.

Banalna zgodba s tremi nauki

Kuhinjski petlitrski bojler še v garanciji je zakuhal. Ko sem ga ohladil in ponovno priklopil, ni več delal tako kot prej. Grel je zelo počasi, tako da ni bilo mogoče v sprejemljivem času pomiti skromne količine posode. Serviser je prišel, odprl zadevo, razložil, da voda teče dol in hladna zamenja toplo; grelec greje ali pa ne greje, ne more greti počasi; da je to pač tak bojler, če bi bil boljši, ljudje ne bi kupovali pomivalnikov. Lučka gori. Škatlo je ponovno zaprl in rekel, da je bojler v redu. Kot vernik strokovnosti sem sprejel to zagotovilo in plaho pripomnil: Če ne bo delal v redu, bom poklical drugega serviserja. Kar pokličite, vam bo rekel isto.
Bojler ni delal v redu. Naslednji dan ponovno pokličem servis. Operaterka: Gospod, ni potrebe, da kdo hodi, ker je serviser napisal, da je bojler v redu. Vam se zdi, da greje prepočasi, ampak to so vaši občutki; za enega je pa to normalno. Jasno, da ne more segreti prej kot v tričetrt ure. No, vam bom dala en naslov. Narekuje mi e-naslov, pri katerem posumim, da je to naslov njenega ali nadrejenega klicnega centra. Slepa ulica, zaprt krog. Počakam tri dni. Nobenega odgovora, niti da so prejeli pošto. Pokličem ponovno: oglasi se drug glas. Ponovim zgodbo. Gospod, dala vam bom naslov vodje sektorja. Napišem prijazno pismo. Že zvečer pokliče serviser, naslednje dopoldne pride. Isti. Našpičen ampak z drugim programskim ukazom v glavi. Razstavi zadevo v prafaktorje, zamenja grelec in termostat, namontira nazaj. Preskusi. Bojler dela. Kaj je bilo? Ja, a veste, pri grelcu se včasih zamenjata pola, pa ozemljitev, pa če vtikač obrnete - huda znanost, ne razumem, ampak to pomeni, da grelec greje prekinjano in rezultat je počasno segrevanje.
Danes bojler še vedno dela zadovoljivo.
Prvi nauk - za servis: Brezpogojno spoštuj načelo, da je uporabnik kralj. To je včasih težko. Prva operaterka se je solidarizirala s sodelavcem-serviserjem in me prepričevala, da se motim, da sem prezahteven čudak; histerična baba, histeričen dec. Druga operaterka (in za njo vodja) me je vzela zares: če pravi, da ni v redu, ni v redu; bomo naredili vse, da boste zadovoljni. Psihologiziranje je poklicna deformacija psihologov in po svoje razumljiva. Očitno pa se k njej zatekajo tudi vsi drugi. Namesto, da bi se posvetili stvarnemu popravilu, iščemo skrite motive in čudaštva drug pri drugem.
Drugi nauk. Živimo v prepričanju, da vsi goljufajo/mo. Meni se zdi, da je garancija lari-fari: veš, da ti ne bojo zastonj zamenjali. Storili bojo vse, da jim ne bo treba. Oni si mislijo: Lej, lej, penzionista bi zdaj, pred iztekom garancijskega roka, rada zastonj prišla do novega bojlerja. V resnici ni nihče goljufal, so pa bili malo površni. Dela ne opravljajo z veseljem in zagonom ampak z odporom.
Tretji nauk: razlaganje znanosti se prilagodi namenu. Res je, da grelec greje ali pa ne greje, res pa je tudi, da lahko včasih greje, potem pa spet ne, prekinjano; kar pomeni, da greje počasi.

Tako. Banalna zgodba, pomembni nauki.