Vidite dve sliki ali eno samo?

Psihologi v svojih eksperimentih radi uporabljajo dvoumne slike. Najbolj znana je tista, ki prikazuje črn kelih na belem ozadju. Če sliko drugič pogledaš, vidiš dva, drug k drugemu obrnjena bela obraza v profilu na črnem ozadju. Druga taka slika je slika, na kateri je mlada ženska v profilu, zasukana malo proč od gledalca in z lepo ogrlico okrog vratu. Če te je pa pravkar ena taka našajbala, boš na sliki videl brezzobo starko. Kar je bila prej ogrlica, so zdaj brezzobe čeljusti starke. Običajno psihologi navajajo te zaznave kot dokaz, da so naše zaznave pod vplivom čustev oziroma celotne naše duševnosti; da, skratka, ni čistih zaznav, ker so vse zaznave pod vplivom drugih vsebin duševnosti.

Fenomenološki psihologi, tisti, ki izhajajo iz filozofske tradicije fenomenologov, Brentana, Husserla, Heideggerja med drugimi, pa so ob teh dvoumnih slikah ugotovili še nekaj drugih reči. Fenomenologi namreč menijo, kot to lepo povzema naš psiholog Janek Musek, "Svet, v katerem smo, je svet, kot ga vidimo." Hočejo reči, da ni nič za tem, kar vidimo, nobene stvari po sebi. A o tem ne bomo ta trenutek.

Pri dvoumni sliki keliha/obrazov so ugotovili, da nekateri ljudje težko zagledajo drugo možno sliko. Če so pri prvem pogledu videli črn kelih, ga bodo videli tudi, ko jim bomo sliko pokazali drugič in tretjič itd. Nekateri ljudje pa hitro vidijo, da se lahko vidi ena ali druga slika. Te sličice niso samo pripomoček za družabno razvedrilo, v malem in postranskem nakazujejo velike in pomembne zakonitosti.

Kaj bi rekli o ljudeh, ki vidijo samo eno od dveh možnih slik? Seveda ima vsakdo pravico, da vidi svet po svoje. A vendar se mi zdi, da imajo ljudje, ki vidijo samo eno sliko, manj od življenja. Življenje vidijo manj pestro, kot bi ga lahko. Namesto dveh slik vidijo samo eno. So nekako fiksirani na eno stezo. To se potrdi, če tak človek potem vendarle zagleda tudi drugo možno sliko. Kar odnese ga od začudenja in veselja. Lej jo no! S tem potrdi, da je bolje videti dve sliki kot ves čas samo eno. Človeku se dobro zdi, zabavno mu je. Ko so ljudje, ki so prej pri več poskusih videli le eno sliko, končno zagledali tudi drugo, niso nikoli več zapadli v stanje, ko bi videli le eno sliko. 

V vsakdanjem življenju se pogosto znajdemo v položaju, ko vidimo samo eno sliko sveta; samo en način življenja kot možen. Trdno vztrajamo pri tem načinu, dokler se ne znajdemo v položaju, ko se tega naveličamo, ko pridemo v krizo. Ne zberemo moči za nove življenjske projekte. Samo nezadovoljni smo. Vse je zavoženo, govorimo. Brskamo po svoji preteklosti, po preteklosti drugih, s katerimi živimo, na dan vlačimo stare grehe, stare očitke, stare prepire, in se med seboj obtožujemo. Fenomenologi (tokrat fenomenološki psihoterapevti) imajo čudežno preprosto zdravilo. Potegnite črto. Dajte preteklost v oklepaj, rečejo. Ne bomo se pogovarjali o preteklosti. Če ste pripravljeni kaj storiti zase, dajte preteklost za nekaj časa v oklepaj. Osredotočite se na sedanjost in prihodnost. Pozorno se opazujte, opazujte drug drugega, opazujte svet. Opišite, kaj vidite, kaj čutite. Tedaj se v vidnem polju pojavijo nove možnosti: tako rad bi šel na dolg pohod, na Jakobovo pot. Res? Pa pojdiva. Pat pozicija je prevladana, življenje se spet naseli v naše duše.

Vsaka podobnost s trenutno politično situacijo v državi je naključna (se reče v romanih).

ALI NAŠA ŠOLA RES NE VZGAJA?

Kar naprej se pojavlja stereotipna trditev, da naša - ali sploh današnja - šola samo izobražuje in ne vzgaja. Nazadnje sem to trditev prebral danes v Sobotni prilogi Dela (z dne 6. 2. 21) v intervjuju z znanim italijanskim filozofom Umbertom Galimbertijem. Vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno (Jernej Šček), se glasi: "Šola svoje vzgojno poslanstvo opušča na račun izobraževanja, kar je kratkovidna pedagoška in dadaktična, če že ne filozofska zmota. Platon je v simpoziju pojasnil, da je izobraževanje v smislu prenašanja vednosti nemogoče brez čustvene, erotične, torej vzgojne investicije. Edina možna šola življenja je filozofska šola, vrtec in igrišče radovednosti, ki hkrati izobražuje in vzgaja, z ljubeznijo do vedenja in obratno." Galimberti nasede sugestiji in odgovori: "... Italijanska šola ... v najboljšem primeru izobražuje in še to poredkoma, nikakor pa ne vzgaja. ... Vzgajati pomeni slediti odraščanju osebe z vidika čustvene rasti, čustvenih kompetenc." Itd. 

Spraševalec ni opazil, da je sam s seboj v protislovju. Platon ravno pravi, da je izobraževanje nemogoče brez vzgojne investicije. Ni izobraževanja brez vzgoje. Torej, če naša šola ne vzgaja, tudi izobražuje ne. Kaj torej počne? Ker naša šola vsekakor izobražuje, hkrati, če sledimo Platonu, tudi vzgaja. Vprašanje je le, kakšna je ta vzgoja, ali, če hočete, kolikšen je njen delež v odnosu do racionalnih izobraževalnih vsebin. 

Naj za zgled opišem ta odnos v šoli, ki sem jo doživel sam. Čeprav je bilo to pred davnim časom, je gimnazija v načelu danes prav taka kot nekoč; morda je kljub širjenju izobraževalnih vsebin in tlačenju nepotrebnih vsebin v učne načrte, danes v njej celo precej več prostora za vzgojo kot nekoč. Tudi pritoževanje nad tem, da ni prostora za vzgojo, ni nič novega. V drugem letniku osemletne gimnazije, to bi bil danes sedmi razred osnovne šole, so morali razredniki imeti vsak teden eno uro "moralne vzgoje". Kaj naj bi to bilo, mislim, da ni bilo jasno nikomur. Naš razrednik, strogi in asketski profesor nemščine, se je prve ure "moralne vzgoje" lotil takole: "Morala - to ni ženski spol preteklega deležnika glagola "morati", saj je ne naglašamo na prvem zlogu ampak na drugem. Vendar ta beseda kljub temu ni brez vsake zveze z glagolom "morati". Itd. Potem naj bi, tako si mislim danes, kajti, kaj je bilo res, sem pozabil, sledilo navajanje svetlih zgledov moralnega vedenja v zgodovini, predvsem v narodnoosvobodilnem boju. Lahko si mislim, da so se učitelji "moralne vzgoje" razlikovali med seboj predvsem po tem, ali so segli po primere bolj daleč v preteklost, recimo v antiko, kar bi pričakovali na klasični gimnaziji, ali pa bolj v še sveže spomine na NOB. V resnici se je pri nas ta ura s časom izrodila v "razrednikovo uro", tj. v obravnavanje disciplinskih prekrškov ali učnih težav. To se je zgodilo s poskusom vnesti vzgojo kot poseben predmet v predmetnik. V zaključnem letniku gimnazije smo se moralne vzgoje dotaknili pri filozofiji, ko smo govorili o etiki. To je bilo še najbližje razumnemu vnašanju vzgojne tematike v učni proces, na teoretični ravni.

Dejansko, v praksi, smo se vgajali ob zgledih in zahtevah profesorjev, če pustim ob strani vzgojo, ki se dogaja med vrstniki ves čas.

Pri profesorju latinščine je bilo od prvega dne jasno: če se ne boš naučil lekcije, novih besed, sklanjatve ali spregatve, boš dobil cvek. S trudom in dudlanjem si boš pridobil dobro oceno. To je bila vzgoja k delavnosti in odgovornosti. Ko je profesor spraševal in ocenjeval, smo ga tudi mi, sami pri sebi ocenjevali. Je ocena pravična ali ne? V splošnem bi rekel, da je ocenjeval pravično; do tega ali onega pa je bil preblag ali prestrog. To je vzgoja k pravičnosti in nepristranskosti.

Pri slovenščini se je ob branju in obravnavanju literarnih besedil dogajala "vzgoja srca". Ni mogoče, da se ob branju literature ne bi identificiral; ni mogoče, da se ne bi ob pogovoru o značajih literarnih junakov in njihovih usodah razvijala empatija in etično presojanje. Podobno velja za zgodovino. Profesor bi moral biti res zelo suhoparen pozitivist, da v razlaganje zgodovinskih dogodkov in osebnosti ne bi vnašal etičnih sodb in opredelitev. Res je bilo to v tistih časih za učitelje tvegano, saj bi se jim pri tem hitro zgodil kak lapsus, ki ne bi bil všeč oblastem. 

Že omenjeni profesor nemščine je bil v mladosti vojak v rajnkem avstro-ogrskem cesarstvu. Naučil nas je spoštovanja avtoritete, strumne discipline in samoobvladovanja: strumno vstati ob njegovem vstopu v razred; stati v ravnih vrstah s pogledom v tilnik predstoječega; molčati, če nisi vprašan; dvigniti roko, če hočeš besedo; vstati, če si vprašan; jasno odgovoriti na vprašanje ali izjaviti, da se nisi učil; na namig odpreti ali zapreti okno ipd. Smejete se, češ: to ni vzgoja. Kaj pa je? Ta trening mi je koristil, ko sem kot mlad psiholog izvajal skupinske ankete. Ponovil sem navodilo profesorja nemščine, enako jasno, brezprizivno in zahteval red. Nekaj obsesivne discipline mi je ves čas koristilo pri študiju in delu. 

Nekoč je med razlago ali spraševanjem fant v zadnji klopi na svoj način zabaval bližnje sošolce in se nekaj pačil, da so se režali. Profesor ga je poklical po imenu, se pravi priimku, ga pozval, naj vstane in mu rekel: Ponovi to, kar si predvajal nekaterim, da bodo videli vsi. Fant, bil je naravni vodja, je odločno odvrnil: Nisem cirkuški pajac, da bi to ponavljal. Strogi profesor je osupnil. Z njim mi vsi. To je bil upor proti avtoriteti. Po nekaj trenutkih mučnega molka, ko smo vsi z zadržanim dihom čakali, kaj bo, je profesor mirno in jasno dejal: No, pa mi je tvoj odgovor všeč. Sedi. - Do konca življenja si bom zapomnil, kaj je pravičnost, pedagoška zadržanost in zrelo ravnanje. Profesor se je zadržal v osebni izzvanosti in je nagradil vrlino pokončnosti, dostojanstva. Vzgoja? Kaj je vzgoja, če ne tako ravnanje dijaka in profesorja.

Še enkrat: ni izobraževanja brez vzgoje; tega dvojega ni mogoče ločiti. Vprašanje je le, kakšna je vzgoja, ki spremlja izobraževanje, in koliko je je. To kar omenja Galimberti, je ideal. On pravi, da bi pedagog moral spremljati odraščanje mladega človeka, ga čustveno vzgajati, mu pri tem stati ob strani in ga usmerjati. Tega je res premalo. Sam sem pogrešal bolj oseben odnos in bolj določno usmerjanje. A če prav pomislim, sem ga bil kar nekaj deležen, le da sem bil preveč svojeglav, da bi ga jemal resno.

Naj dodam še mnenje o današnji šoli, navsezadnje sem skozi vse stopnje spremljal svoja otroka in vnukinje. V šolah je danes mlajšim in malo starejšim na voljo toliko različnih "vzgoj", od likovne do prometne, različnih dejavnosti in mentorjev, da ni mogoče reči, da je vzgoja zanemarjena. Odnosi so mnogo bolj neposredni, sproščeni, odkriti, empatični in vzgojno učinkoviti, kot so bili včasih.

Kadar kdo zažene klic "vzgojo, ne le izobraževanja", ga sumim, da ima namen indoktrinirati s svojo ideologijo. Tudi te vzgoje sem bil deležen, zato te parole zavračam. 

ZOOM-BURKA

                                            Poslušajmo mlade in se pogovarjajmo z njimi. 

                                                                                            Razumeli jih bomo bolje, kot jih razumemo 

                                                                                                    prek branja ugotovitev psihologov ..."

                                                                                                                                        - U. Galimberti

Včeraj sem imel prvo predavanje o kvalitativni metodologiji na drugi šoli. Na daljavo, po spletu. Tam ne uporabljajo zooma ampak MSTeams. Je pa podobno. Ker še nikoli nisem uporabljal tega programa, me je nemalo skrbelo, kako se bom znašel. Obljubljena pomoč uslužbenca faksa je (v soboto dopoldne) odpovedala, na dano telefonsko številko ni bil dosegljiv. Pred tem sem si vsaj trikrat zavrtel posnetek uvajalnega predavanja v to čudo pedagoške tehnike, vseeno pa sem bil zelo negotov. Potem se je vse dobro izteklo. Odprl sem program, si nadel slušalke. Študent, ki se je prvi pojavil na mojem zaslonu, mi je pomagal, da sem pritiskal prave tipke. 

Osem študentov je. Njihova imena so navedena v pasu na desni strani mojega zaslona. Ni mi jih bilo treba priklicati. Kvadratki, v katerih so vpisane začetnice njihovih imen in priimkov, so se, lepo razvrščeni v preglednico, sami od sebe pojavili na zaslonu. V kvadratku desno spodaj se je pojavila moja živa slika. Dan prej sem tvegal vzajemno okužbo in šel k frizerki, da mi je odstranila eremitsko pričesko, da ne bi ustvaril lažno umetniškega in poduhovljenega vtisa. Obril sem se in si oblekel svežo srajco.Veliko mi je do tega, da me imajo ljudje za spodobnega, urejenega človeka. Navsezadnje, se mi zdi, da s tem izkažeš spoštovanje do drugih, do poslušalcev, v mojem primeru. Stopiš v vlogo z javno odgovornostjo v zasebnosti svoje študijske sobe.

Potem sem začel govoriti - v kamerco z mikrofonom na moji desni, na skladovnici knjig, da je približno v višini oči. Imam starejšo škatlo s samostojnim zaslonom, ki nima vgrajene kamere. Ugotovil sem, da je tako še bolje, kajti kamero lahko premikam, da me snema v ustreznem kotu in oddaljenosti. Pri notesnikih z vgrajeno kamero vidim običajno vrh pleše ali čopa in strop nad sogovornikom ali sogovornico. 

Študente prosim, da se mi predstavijo in povejo nekaj o svoji dosedanji študijski poti. Šest se jih oglasi, se predstavi. Vidim obraze treh moških, ženskih obrazov ne vidim, niso vključile kamer. Na koncu se predstavim še sam. Dveh očitno še ni. Ikonice ob njihovih imenih kažejo, da nimajo vključenih ne mikrofonov ne kamer. Nič ne de, bodo malo zamudile. Vseeno lahko začnemo. 

Predavam. Ves čas vidim na zaslonu obraz tistega študenta, ki se je oglasil prvi in mi pomagal. Včasih me kaj vpraša; deluje kot posrednik med menoj in skupino, si mislim in sem zadovoljen, da imam vsaj enega vidnega poslušalca, ki komunicira z mano. Za nekaj trenutkov se posveti še obraz drugega bradača, ki nekaj reče, tudi obraz tretjega, in za stotinko sekunde zažari prijazen dekliški obrazek. Za stotinko sekunde. Toliko, da sem zaznal hudomušno radoveden, nežen, skoraj otroški obrašček. Aha, to so moje poslušalke. Trije fantje, pet deklet. Tri so se pri predstavitvi tudi oglasile. Njihovih podob nisem videl. Dve uri in pol so ostale skrite za ploščicami z začetnicami svojih imen in priimkov. 

Lani, pri predavanjih v živo, sem imel vse študente pred seboj v vsej njihovi veličini, res da nekatere boječe stisnjene v zadnji vrsti. Zdaj pa nič. Kvadratki z začetnicami. Kaj to pomeni?

Poslušalcem sem omenil, da se mi zdi, da ta program udejanja totalni nadzor. Vse, kar se dogaja v teh dveh in pol urah, se beleži, lahko tudi snema (saj res, sploh nisem pomislil na to!). Vsak njihov ali moj klik, vsaka beseda, vsaka črka njihovih "assignments" bo zapisana: čas, ko je dobil nalogo; ko jo je pogledal; ko jo je oddal. Itd. Vse, vsaka "action". To je totalni nadzor, ne tista preteča diktatura, proti kateri nekateri protestirajo na ulici. Naj se vrnem k vprašanju, kaj pomeni to, da je pet študentk ostalo mojim očem nevidnih ves čas predavanja?

Vsekakor ta totalitarni program omogoča izbiro: vključiš kamero ali pa ne. Čemu bi se kazala? Ni se mi treba naličiti, ne drugače urediti. Lahko ostanem v trenirki, celo v pižami. Ni mi treba govoriti. Spraševati itak ne nameravam. Itak bomo dobili paverpointe. Itak me to ne zanima kaj dosti. On naj fura svojo, jaz bom pa svojo. - Pride mi asociacija na burko. Pokrile so se s črnim ogrinjalom, se skrile pred pogledom moškega, ki je v svoji civilnosti razgaljen pred njimi.

Kaj mi je? Zakaj se mi to ne zdi normalno? Bi se, starec, rad naslajal nad mladostjo? Nad ženskostjo? Pravzaprav - ni treba: naj se imajo; naj bojo same, saj itak #niso same. Tudi meni ta enostranska komunikacija kar paše. No drama. V tole mehansko očesce nasproti odrecitiram svoje, pokasiram in - eto, to je to. 

Kje sem že slišal, da je univerza skupnost učečih se, skupnost učiteljev in študentov v pogovoru, v dialogu? 

Koronska in postkoronska realnost? Novi Človek? Utopija? Ali navadna nevljudnost?

Ej, Galimberti, jaz sem si nadel slušalke!

DUHOVNOST: INTERVJU

Lani je neka študentka v svoji seminarski nalogi obravnavala vprašanje duhovnosti na osnovi intervjujev, ki jih je izvedla. Njena vprašanja so me vznemirila in sklenil sem, da tudi jaz, nepozvan, odgovorim nanja. Odgovoril sem in ji odgovore poslal. Ker vse do danes nisem prejel od nje nobenega odgovora na to moje vsiljivo pedagoško dejanje, se mi zdi, da sem odvezan molčečnosti v zasebni komunikaciji; ostane pa anonimnost. Vprašanja so njena, odgovori moji.

1. Kaj ti pomeni duhovnost?

Duhovnost je meni sorazmerno tuj pojem in si pod njo predstavljam najbrž nekaj drugega kot vi. Pripadam generaciji, ki si je svoj nazor oblikovala pred letom 1968 (takrat sem bil star že 28 let), pred študentskimi revolucijami,  pred Woodstockom, pred hipiji ("make love not war" in "flowerpower"), pred fascinacijo z Indijo, hinduizmom in budizmom, preden so se začela newagevska "duhovna" gibanja. Priznam pa, da sem šel na eno prvih predavanj o "novi duhovnosti", ki je bilo prirejeno pri nas v 80-tih letih. 

Zdaj mi duhovnost pomeni dvoje: eno so gibanja in nazori mlajših od mene, ki so nekako sredi med cerkveno religijo, scientizmom (vero v vsemoč znanosti) in civilno in življenjsko ravnodušnostjo. Skratka neka smer nekakšnega verovanja, ali verovanj. Sicer pa mi, mimo tega in pred tem, duhovnost pomeni kulturo, ki vključuje umetnosti, znanosti, filozofijo, tudi religijo - vse kar me ozavešča o pomenu in smislu življenja, kar interpretira dogajanja v svetu, kar me dela občutljivega, dojemljivega, neravnodušnega, sočutnega, če hočeš. 

2. Kaj ti prinaša duhovnost v tvojem vsakdanjem življenju? Ali si imel že kakšno duhovno izkušnjo?

Najbolj abstraktno rečeno bi to, kar imam od kulture ("duhovnosti"), da me utrjuje v moji biti; da se zavedam dragocenosti življenja; samega sebe in bivanjske istosti vseh ljudi.

Moja najzgodnejše "duhovno" doživetje je bilo, ko sem nekoč kot odraščajoči tabornik neko popoldne ležal stran od drugih na gozdni jasi in nenadoma zagledal ob sebi ciklamo, nekako posebno jasno in razločno, v sončni luči - takrat sem se zavedel, da ta ciklama JE in da SEM jaz sam. 

Najbrž je bila kasneje kdaj še kakšna taka izkušnja, zadnja pa gotovo koma po srčnem infarktu. Od takrat še bolj cenim življenje, tako navadno, vsakdanje z vsemi drobnarijami in sitnostmi. Hvaležnost do "uradne" medicine in do svojcev.

3. Si bil pred to izkušnjo veren oz. pripadnik katere izmed organiziranih veroizpovedi?

Do svojega približno 14. leta sem hodil v cerkev, potem ne več. Odtlej sem ateist. V začetku sem bil bolj bojevit ateist, ker se mi je zdelo abotno verjeti v vse tisto, kar so mi pridigali v cerkvi. Verjel sem v socializem. Potem sem iskal odgovor na vprašanje o smislu življenja v filozofiji in ga postopno odkril. Kot študent sem prebral Camusov Mit o Sizifu, ki se začne s stavkom: Obstaja en sam zares resen filozofski problem: samomor. Potem sem dognal, da življenje nima smisla zunaj sebe; to tudi ni socializem. Smisel življenja je življenje samo. Biti živ, tak, kot si; živeti sebe. Ni mogoče tako živeti ves čas, sleherni trenutek, a že prizadevanje za to, da bi se ohranjal notranje živega, je smiselno. (Zato, med drugim, vam pišem.) Danes tudi vem, da je religiozne zgodbe možno imeti za metafore, ki govorijo o smislu življenja in življenjskih vrednotah.  Zato ne nasprotujem vsemu, kar pridigajo v cerkvi. Še vedno zavračam misel o posmrtnem življenju. Ta misel ubije to edino življenje, prizadevanje, da ga osmisliš, ker se zanašaš na blaženost  – potem.

4. Ali te je duhovno/obsmrtno doživetje spremenilo kot posameznika oz. ali je vplivalo na spremembo lastnih prepričanj in vrednot, ki si jih imel? So tvoji bližnji opazili kakšno spremembo v odnosu do njih (si bil bolj prijazen, bolj tečen, bolj hvaležen, sočuten)?

Če pomislim na doživetje ob infarktu: Oblil me je smrtni pot in zavedel sem se: konec je, preden sem izgubil zavest. Od tedaj se ne bojim smrti, želim pa živeti.

Celotna izkušnja me ni bistveno spremenila. Sem, kakršen sem bil. Veliko večja sprememba je bila zame upokojitev, ki mi je res prinesla duhovno (in telesno) svobodo (še vedno ne popolno, a vendar). Po infarktu sem postal bolj pozoren na to, da ne počnem reči samo zaradi drugih; da bi ugodil drugim. Lažje rečem ne. Pa tudi lažje rečem sam sebi: ja, zakaj pa ne. 

Mislim, kar čem, in pišem, kar čem in komur čem. Začel sem ceniti mir, dušni mir, čisto vest. In tudi prizadevanje za druge, za potomstvo. Ne kar mora, kar more, mož je storiti dolžan. Živel sem, kot sem ob danem značaju in danih okoliščinah najbolje zmogel. Nobenih velikih grehov si ne očitam. 

5. Kako najlažje prideš v stik z duhovnostjo, imaš kakšne posebne rituale, tehnike)

Nimam posebnih metod ali tehnik, da bi se preselil v svojo notranjost, v samorefleksijo. Pišem, kolikor mogoče pišem dnevnik, sicer pa takele priložnostne občasne refleksije. Pomaga mi branje, gledališče, TV, pa, seveda, sprehodi, kolesarjenje. Žal že dolgo nisem bil v gorah. Nekoč sem poskusil z meditacijo. Ne vem, saj verjamem, da je dobra, da se umiriš, a isto dosežem s sprehodom. Da bi pa stremel k "višji zavesti", lepo te prosim. Zavest je zavest je zavest je zavest.

6. Kaj zate pomeni duhovna rast?

Duhovna rast je zame priti do eksistencialne zavesti;  jasnega zavedanja končnosti in sebe samega, izpopolnjevanje značaja, krepitev hrbtenice, širitev obzorja, vse bolje zavedanje o prioritetah v življenju, krepitev življenjskega občutja, samolastnosti, "biti pri sebi", »najti samega sebe«; zavest o tem, da imamo vsi ljudje isto usodo, navajanje k sočutju, pomoči drugim, tudi javnemu delovanju. "Sem, ki sem", je rekel Bog iz gorečega grma. Jaz pa iz fotelja. 

7. Ali so po tvojem mnenju ljudje duhovni učenci?

Ta beseda mi zveni tuje in za lase privlečena, ampak imaš prav. Ja, smo učenci življenja. Vsakega življenje tepe, vsak se mora odrekati, in vsakemu se konča. In vsak, ki je količkaj priseben, čuti, da mora iz življenja nekaj narediti, ga nekako osmisliti, ker smisel ne pride z neba, ampak iz tebe. 

8. Ali so po tvojem mnenju duhovni ljudje verni in neverni ljudje in obratno?

Vsi ljudje smo verni in vsi zaupamo – v principu. Vsak verjame, da ta dan ni njegov poslednji (razen tistih, ki čutijo, da je poslednji); v nezavednem je vsakdo nesmrten, pravi Freud: verjamem, da se bo življenje nadaljevalo. Verjamem v sad svojega prizadevanja itd. Vsak človek, ne glede na veroizpoved, teist in ateist, mora rešiti svoje življenje. Vsak človek je v tem smislu potencialno  "duhoven". Res pa je, da jih zelo veliko "zapade", vdajo se omami, pijači, samouničevanju ali uničevanju drugih (veliki vizionarji "pravičnega" sveta), ki potem v imenu Velikih Ciljev uničijo milijone navadnih življenj (tudi za pravo vero in v imenu pravega Boga).  

9. Se ti zdi, da je sočutje povezano z duhovnostjo?

Sočutje je dar narave. Že živali imajo zrcalne nevrone, ki so biološki temelj sočutja - vživetja v drugega; vedeti, kaj doživlja drugi; posnemanja drugega. Živali si pomagajo. Pes žaluje za gospodarjem.  Sočutje je tisto, ki dela človeka človečnega. Žal je naravno sočutje otroka pogosto izneverjeno in se obrne v nasprotje, v sadizem, uničevanje. Sočutje se da razvijati: spoznavanje drugačnih ljudi, branje literature, pomoč ljudem, ki jo potrebujejo, pogovori z manj srečnimi ljudmi itd. Ja, z osebnim kultiviranjem postajaš bolj občutljiv za tegobe drugega.

N., to je za vas osebno, ker vas to zanima. Mogoče vam razširi pogled.

Odgovora ni bilo. Mislim si, da je bila gospa mogoče užaljena, ker nisem potrdil njene vere, na katero sklepam iz vsebine in formulacije vprašanj. Ali pa je z mlajšimi generacijami tako, da ne dajo kaj dosti na vljudnosti.