Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.

KDO SO LJUDJE KI (NE) NASPROTUJEJO UKREPOM?

Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Povod za to razmišljanje je prispevek v oddaji Odmevi na valu 202 (16. 9.) z naslovom Kdo so ljudje, ki nasprotujejo ukrepom. Gre za refleksijo novinarja-opazovalca sredinega protesta na Trgu republike. Njegovo videnje lahko strnemo v tri točke: 1. protest ni "vprašanje leve ali desne politične pripadnosti, ne gre za podaljšek kolesarskih protestov". 2. "v številnih ljudeh ... so močno aktivirani mehanizmi za preživetje". 3.  "priča smo kolektivni psihozi", ki je posledica in znamenje entropije družbenega sistema.

Po poročilu policije je bilo protestnikov 8000, to je 0,4 % prebivalstva Slovenije ali 3 % prebivalcev Ljubljane. To število ni zanemarljivo in tudi ne pomeni, da so tako razpoloženi ljudje samo v Ljubljani, o čemer priča demonstrativna podpora ravnatelju v Preboldu in požig zabojnika v Kamniku. Del ljudi ima ukrepov (in vlade) dovolj. (Nekateri ocenjujejo, da je tako nastrojenih približno desetina prebivalcev ali volivcev.) To bi lahko že bil kratek odgovor na vprašanje, kdo so in kaj jih žene. A ta odgovor sproža nova vprašanja. Kako to, da so proti ukrepom, ki naj bi jih varovali pred okužbo in boleznijo? Kako to, da imajo dovolj vlade, ki se trudi ustaviti epidemijo? Najprej poglejmo nasprotno stran.

Kaj pomeni upoštevati ukrepe? Kdo so ljudje, ki NE nasprotujejo ukrepom? Bom začel pri sebi. Ko se je pojavil novi virus in ni bilo jasno, ali gre za navadno gripo (proti kateri sem cepljen) ali za kaj hujšega, sem naletel v nekem zame dovolj verodostojnem časopisu na pogovor z neko tujo znanstvenico, ki je rekla, da je to nekaj novega in precej hujšega kot znani virusi gripe. To so potrdili tudi naši zdravniki in svetovali štiri osnovne varovalne ukrepe: masko, razkuževanje rok, umivanje rok, izogibanje druženja, kasneje še zračenje. Te ukrepe sem upošteval. Zdravnikom sem zaupal. O teh rečeh vedo več od mene. Vsa naša družina v treh gospodinjstvih je upoštevala te ukrepe. Nismo se družili. Moja 80-letnica je minila brez družinskega slavja. Ko se je pojavilo cepivo, sem to dojel kot odrešitev in se cepil, ko sem prejel vabilo in nato še enkrat. Normalno sem hodil v trgovine in druge servise ob upoštevanju ukrepov. Opustil sem obisk koncertov v CD (kar sem nameraval tako ali tako storiti), gledališča; omejil obisk knjižnice, obiske sorodnikov, razen obiska sorodnika v Domu starejših občanov, kjer sem pač upošteval protokol. V obeh letih epidemije sem imel poleti normalne počitnice ob morju. Zapovedano ali nezapovedano zaporo sem izkoristil za svoje dejavnosti: branje, pisanje itd. Mi je kar pasalo. Menjavo vlade ob začetku epidemije sem dojel kot legalno in skladno z ustavo, čeprav so moje simpatije prej na levi kot na desni. Ukrepe, ki jih je razglasila vlada, sem sprejel kot smotrne, strokovno utemeljene. Dejstvo, da so se ukrepi spreminjali in bili včasih nedosledni in naravnost nespametni, sem imel za razumljivo in opravičljivo negotovost v neznani situaciji. Ljudje v vladi so samo ljudje. Spremljal sem dogajanje v drugih državah in videl, da se povsod lovijo in da so povsod odpori. Zdravnike, ki so vsak dan večkrat pojasnjevali ukrepe, sem dojel kot strokovno podkovane in zaupanja vredne. Tudi vladnih govorcev nisem imel za zlonamerne, čeprav so kdaj pa kdaj zinili kaj neprimernega. Člani moje družine, moji kolegi in znanci so ravnali podobno kot sam.

Nisem mogel razumeti, zakaj ljudje zavračajo ukrepe in zakaj se ne cepijo. Nekatere pomisleke proti cepljenju, predvsem ljudi z zdravstvenimi kontraindikacijami ali v rodni dobi, razumem. A za večino ljudi, ki se nočejo cepiti, vprašanje ostaja. Na to vprašanje sem skušal odgovoriti tudi na tem blogu. Kot pomemben dejavnik sem navedel zavračanje nove vlade pri delu prebivalstva. Ulični protesti proti vladi Janeza Janše so se začeli tako rekoč naslednji dan po njenem ustoličenju in trajajo vse do danes, celo v visokogorju. Niso edini, vse vrste protestov (npr. dijaški protest v Mariboru) podpirajo vplivni mediji in jim pojejo slavospeve. Slavijo uporništvo proti bajeslovnemu slovenskemu hlapčevstvu. Janšev "upor" proti liberalcem v EU pa zavračajo kot "suverenizem", beri "fašizem". Govorijo in pišejo o tem, da ljudje ne zaupajo vladi, ob tem pa sami širijo nezaupanje in pikolovsko kritizirajo vladne ukrepe in obilno pretiravajo. Vlada in njen predsednik sta seveda prispevala k takemu stanju s kadrovskimi zamenjavami, ustavljanjem STA, odnosom do NVO in podobnimi potezami. Ne moreš pričakovati, da bodo politični nasprotniki sodelovali pri ustavljanju epidemije, če se sam ne osredotočiš na epidemijo, ampak imaš vzporedna politična agenda. Do izvajanja svojega političnega programa imaš pravico, dokler je vse v okviru zakonov in ustave, a nekaj preudarnosti in taktike je vendarle potrebne. Kakšne poteze je treba odložiti ali opustiti. 

Zakaj torej ljudje zavračajo cepljenje in druge ukrepe? Da protest ni bil vprašanje politične pripadnosti drži morda v ožjem pomenu strankarske pripadnosti, sicer pa ne. Ni ga organizirala kaka stranka, bil pa je izrazito uperjen proti vladi, kar je razvidno iz več odgovorov, ki jih je novinar dobil od udeležencev. Gospa, s katero se je pogovarjal, "dojema vladne ukrepe kot usmerjene proti ljudem, ne za njih"; "čuti se poniževanje lastnega naroda". Navaja še druge izjave te vrste: "ukrepi so protiustavni", sedanje "vladanje je diktatura"; "zastraševanje"; vidijo "vzvode oblasti, ki so bili že videni v zgodovini"; nekdo "vidi delovanje režima". Jasno politična je tudi izjava skupine študentov, ki se imajo za levičarje, in "v parlamentu ne vidijo nobene alternative, vse politične stranke so iste" itd. "Ukrepi (vlade) so šli predaleč". Delo poroča, da so protestniki zahtevali takojšen razpis predčasnih volitev.  To naj ne bi bila politična zahteva? V podkrepitev še citat z Instagrama, namenjen Tini Maze, ki se je slikala z obližem od cepljenja na rami: "Janšistka, od..bi nazaj v IT." Cepljeni so "janšisti", podpirajo vlado, upognili so glavo. Ta protivladna nastrojenost ni od včeraj ampak od prvega dne, ko je mandat dobil JJ, potem ko so vsi, razen njegovih pristašev, že menili, da je politično omrtvičen in da se ne bo dvignil iz permanentne opozicije. Takoj ob nastopu epidemije je vstal koncentriran afront proti novi vladi. 

Proticepilski protest je bil še kako političen, celo z istim političnim namenom, kot je namen mnogih v vodilnih medijih, da o strankah ne govorim. Čeprav se vsi distancirajo, jim pride prav, kajti vesoljna deviza je: ta vlada mora pasti. Novinar vala 202 sam ponavlja obtožbe proti vladi: "Podlago /protestu/ so naredili zapore države, policijske ure, številni absurdni ukrepi, nenehna izpostavljenost zastraševanju in katastrofičnim scenarijem". Kako to, da meni, ki ne simpatiziram z desnico, vse to ni šlo na živce in sem te ukrepe dojel kot prizadevanje vlade za ustavitev epidemije in ne kot uvajanje fašizma? Vlada je pač tu zato, da vlada. Policijska ura je zame irelevantna, ker ne hodim ponoči okoli. Zapora je bila potrebna kot skrajni ukrep in sem jo zdržal zdrav in živ, ker sem upokojen. A tudi če bi moral zapreti kak kšeft, bi dobil nadomestilo. Nobenemu zastraševanju nisem bil izpostavljen, razen zastraševanju protestnikov s kolapsom demokracije. Vedel sem, da je virus nevaren, da pri teh letih in zdravstvenem stanju lahko umrem, če se me loti. To ni zastraševanje, to je dejstvo. In sem pač ukrepal po navodilih. Na katastrofični scenarij sem pripravljen, že odkar sem preživel infarkt. Kakšna katastrofa neki? Konec življenja pač. Naj upam na pomilostitev? 

Tako gre to: pridigate, kakšne grozote da se dogajajo in se potem čudite, če vam ljudje nasedejo in norijo. Ves čas so predstavniki zdravniške svetovalne skupine navajali samo dejstva: da je virus nevaren; da ljudje od bolezni, ki jo povzroča, umirajo; da se je možno zaščititi in CELO cepiti. V nasprotju z zdravniki protestniki ves čas napovedujejo družbeno katastofo, fašizem. V osrednjem časniku so število mrtvih pri nas (nad 4000 ali 1 na 500) imenovali "nekaj blizu zločina", za katerega naj bi bila odgovorna vlada. V ZDA je to razmerje enako (1 na 500); pri po cepljenju zgledni Portugalski 0,9 na 500. Po omrežjih se širijo slike Hitlerja, esesovcev, streljanja talcev, Aušvica, zaplinjanja itd., vse, kar ljudje razumejo pod besedo "fašizem". Katastrofičen je tudi članek z vala 202, ki ga navajam. Vidi nič več in nič manj kot entropijo, razpad družbe. Res "smo priča kolektivni psihozi", v kateri se nekaterim, med drugim tudi novinarju zdi, da je sistem v entropiji. Gotovo k takemu stanju nekaterih ljudi prispeva tudi splošna negotovost v svetu, podnebna kriza, zavračanje turbo-kapitalizma, nepredstavljive premoženjske razlike, a to so vendarle zadeve, ki so še nekoliko oddaljene od našega okolja. Tu in zdaj razglašajo bližajočo se družbeno katastrofo protestniki, podprti z mediji. Politično perfidnost spreminjajo tako ali drugače prizadeti in prikrajšani - v norost.

Nekaterim se svet res podira.

POLITIKA NA TRIGLAVU

Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

Kar pomnim, se še ni zgodilo, da bi pod vrhom Triglava prišlo do političnega obračunavanja kogar koli proti komur koli ali do političnega spopada dveh skupin. Na Triglav so nosili različne zastave, se fotografirali s takimi ali drugačnimi simboli, manifestirali to ali ono, navadno v soglasju z večino v dolini, na prostranstvih naše lepe male. Tokrat se je pač zgodilo. Ni pomembno, ali je bilo srečanje naključno, v obojestransko presenečenje, ali namerno in načrtovano. Ni pomembno, kdo je komu v petek sledil, kdo je bil obveščen o turi drugega, kdo je bil presenečen in kdo ne.

Presenečen sem bil jaz. Nisem mogel verjeti, da se dogaja kaj takega. Pod vrhom Triglava. Bili so gor, več njih, skupina, in verbalno napadli - drugače temu ni mogoče reči, saj so kričanje podkrepili z žvižganjem s piščalkami in medklici - predsednika vlade in notranjega ministra, tako da so ju morali varnostniki zaščititi s svojimi telesi, preden "sta se pobrala" v dolino. Protestniki so se zgrnili v gruči pred njima, sedečima ob steni koče, glavna govornica se je povzpela na mizo in zviška spustila svojo tirado na predsednika vlade. Potem so se na družabnih medijih prepirali o tem, ali je kričala, ali samo glasno govorila; o tem, da protestirati ne moreš šepetaje itd.

Da se izognem nesporazumu: nisem podpornik SDS, ne njenega predsednika. Ne pišem s strankarskega vidika, ne desnega ne levega bloka. Gre mi za demokracijo in za delovanje slovenske države. Svoje poglede sem izrazil v prejšnjem blogu. Protest zunaj parlamenta je po ustavi ena od demokratičnih svoboščin. Ustava ga krajevno ne omejuje, razen v kolikor ščiti vdor v nekatere prostore, npr. stanovanje in varovane prostore.

Nasprotniki in zagovorniki napada so svoje lamentacije speljali v napačne vode. Nasprotniki so se obesili na to, da je "kričala histerična ženska". Zagovorniki protesta so se potem na dolgo in na široko razpisali o desničarski mizoginiji in o tem, da je pojem "histerije" zastarel in zgolj še psovka. Meni je prav vseeno, ali je tam s povzdignjenim glasom nadirala predsednika Tea Jarc, ali bi to počel Tadej Jarc. Tudi vsebinsko se z govorom v marsičem strinjam. Kaj boste storili po v referendumu izraženi "nezaupnici" itd. To je legitimno vprašanje. Triglavskemu protestu nasprotujem iz drugih razlogov. Protest je bil nedostojen, nespoštljiv in nečlovečen.

NEDOSTOJNO. V gimnazijskih letih sem bil vsako leto na Triglavu, kakšno leto celo dvakrat. Tja nas je velikokrat vodil profesor Pavel Kunaver, starešina taborniške Triglavke družine. On nas je učil obnašanja v gorah. Tišina, spoštljivost, občudovanje, še glasnega govorjenja ne; ne trgajte rož, ne krušite kamenja. O nedostojnosti pijančevanja, celo kvartanja, ob katerem se ljudje zagrejejo in kričijo, sploh ni treba govoriti. Da se planinci pozdravljajo, so drug do drugega prijazni, kar pomeni, da so v vsakem trenutku pripravljeni drug drugemu pomagati, je samoumevno. Sam je bil vernik Narave, Gora. Pa tudi brez njegove vzgoje vsakdo, ki ima nekaj dojemljivosti in občutka, začuti, da je v gorah v "nebeškem kraljestvu"; v okolju, ki je ne le geografsko visoko ampak privzdignjeno in odmaknjeno od dolinskega vrveža in zdrah. Zato je moja prva zamera protestnikom, da so v ta sveti kraj zanesli dolinsko politiko. V svojem strokovnem življenju sem branil in še branim avtonomijo stroke pred politiko. Sem proti vnašanju politične agitacije v šport, v umetnost itd. Kot cerkev ni prostor za politično agitacijo; kot ni dostojna taka agitacija v univerzitetnih predavalnicah, tako je nedostojno, če to vnašamo v planine. Pojem "svetega" se ne nanaša samo na zadeve povezane z religijo in cerkvijo. Vsakdo od nas lahko čuti, kaj mu je sveto - če čuti. Kdor se vede svetoskrunsko, nima dostojanstva. Razočaran sem nad generacijo, ki nima več tega občutka, ampak jo preveva zgolj uporniška napadalnost, ki ne pozna meja ne v sebi, ne v odnosu do drugega, ne do sveta. Občutljivemu naj bo dovolj!

NESPOŠTLJIVO Vem da marsikoga moti, ker ves čas pišem, da so napadli predsednika vlade, ne, da so napadli Janeza Janšo. Janez Janša je predsednik vlade. Predsednik vlade je funkcija, je ustavno določena državna institucija. Ne glede na to, kaj kdo čuti do Janeza Janše, mora spoštovati funkcijo, institucijo predsednka vlade. To je institucija naše mlade nacionalne države. Če hočemo biti vredni svoje države, moramo spoštovati njene institucije. Pika. Timothy Snyders v svoji knjigi O tiraniji navaja med pravili boja proti tiraniji: Spoštuj institucije! Demokratične institucije so branik pred tiranijo. Tudi branik pred tiranijo Janeza Janše. Njega kot nosilca te funkcije je dovoljeno opominjati, naj jo opravlja v dobro države. Institucijo predsednika vlade lahko branimo pred Janezom Janšo. A to pomeni v prvi vrsti, da moramo spoštovati digniteto institucije, tudi če je on sam ne spoštuje. Spoštujdemo jo tako, da ga nagovarjamo kot predsednika vlade, in se do njega tudi vedemo tako kot do predsednika vlade, ne kot do osovražene osebe - spoštljivo.

NEČLOVEČNO. Predsednik vlade je bil na Kredarici v svojem prostem, ne službenem času. Šel je v hribe, da bi se sprostil in si nabral moči za opravljanje svoje nelahke naloge. Protestniki so ga grobo zmotili med oddihom po vzponu. Bil je presenečen in v prvem trenutku zmeden. Potem se je izvil z neprimerno cinično in žaljivo izjavo. Po svoji navadi, bi rekli. Takega njegovega vedenja ne odobravam, a bil je izzvan med počitkom. Vsakogar bi tako motenje ujezilo. Komentatorji so ugovarjali, da je predsednik tudi v gorah predsednik vlade. Seveda je tudi v gorah predsednik, a ni v službi. Ni samo funkcionar, nosilec državne funkcije, je tudi oseba, človek. Naj je tudi človek, ki žali druge, naj je cinik, naj je tudi "bivši zapornik" itd., je človek. (Penologija uči, da je človek po prestani zaporni kazni polnopraven državljan in ne sme biti diskriminiran. In očitek, da je bil v zaporu, je stigmatizacija in diskriminacija.) Prav imajo tisti, ki so komentirali: "kar je sejal, to žanje". Brzdati bi bil moral svojo ironijo, cinizem, sarkazem, a v tej slabo prikriti agresiji tako uživa, da ne more nehati. Vendar! Vendar to ne pomeni, da smo upravičeni vračati milo za drago, zob za zob, saj s tem sami sebe ponižujemo na isto raven.

Na misel mi pride utopičen scenarij. Protestniki opazijo predsednika vlade. Obstopijo ga in spregovorijo: Gospod predsednik, veseli smo, da vas vidimo tukaj. Veste, mi smo tisti, ki vsak petek krožimo okrog parlamenta in protestiramo proti vam in vaši vladi. A tule smo planinci, tako kot vi. Če boste kdaj imeli čas, bi se radi pogovorili z vami in povedali, kaj nam ni všeč, česa ne odobravamo. Zdaj vas pa vabimo, da skupaj popijemo čaj v dobro naše lepe domovine in Triglava. - A bi se v predsedniku kaj zganilo?

PROTICEPILSKA VERA

Proticepilstvo je vera. Kako, v kakšnem smislu?

Moj sosed je katoličan. Je popolnoma normalnen človek, duševno zdrav, razumen, visokoizobražen, v vsakem pogledu popolnoma prilagojen in konstruktiven državljan. Veruje v Boga in hodi v cerkev. Kot ateist mislim, da (tradicionalno pojmovanega) Boga ni. Moj sosed misli, da Bog je. Rečeš: Boga pojmujete kot osebo, z njim se pogovarjate. Kje je? Odgovori: Povsod. - Čakajte: če je oseba, ne more biti hkrati povsod. - Bog ni materialna oseba, je duhovna oseba. - Kaj to pomeni? Kakšna oseba je to, duhovna? - Pač ni materialna. Je pa vseeno. - Kako veste, da je? - Po učinkih, ki jih povzroča. - Kakšnih? - Vsakršnih. Na primer: bil sem hudo bolan in sem ozdravel, ker sem se priporočil Bogu. - Zdravniki so vas pozdravili. - Ja, tudi zdravniki. A bili bi nemočni, če ne bi tako hotel Bog. - Vam res ne pridem do konca.

Na obrazniku (fejsbuku) sem imel pogovor s svojo nekdanjo odlično študentko, inteligentno, zrelo žensko, ki opravlja odgovorno delo. Ona se ne namerava cepiti. Misli, da je cepljenje škodljivo in da je ves halo okoli epidemije prevara farmacevtske industrije in Njih, ki nam hočejo škoditi. Njen profil je poln linkov do besedil in videov, ki podpirajo njeno stališče. Objavlja jih, da bi nas prosvetlila, spravila na pravo pot.

Pogovor sva začela potem, ko je objavila grafikon, ki kaže porast okužb v Izraelu, kjer je baje prebivalstvo 90 odstotno precepljeno (v resnici 80%). Vedeti moramo naslednje: nihče ne trdi, da se cepljeni ne morejo okužiti, pač pa, da jih je med njimi manj, ki zbolijo, in še manj, ki umrejo. Ampak v Izraelu je okužb veliko in naraščajo, čeprav so ljudje cepljeni. Če bi bili vsi ljudje cepljeni, bi bili vsi okuženi cepljeni (Simpsonov paradoks); ne pa, seveda, vsi cepljeni okuženi. Če primerjamo okužbe med necepljenimi, ugotovimo, da je med njimi trikrat višji delež hospitaliziranih kot med cepljenimi (Washingtom Post). Tega ji ne razlagam.

Napišem ji: zame je pri nas relevanten odstotek cepljenih med obolelimi v bolnici in na intenzivni negi. Trenutno je med obojimi manj cepljenih kot necepljenih. Ko bo delež cepljenih v bolnici enak deležu necepljenih, bom verjel, da je cepljenje odveč.

Ona: Predlagajte, da odgovorni vzpostavijo to statistiko, korektno in strokovno in ne s prikrivanjem pod krinko pridruženih bolezni, ki se »pojavljajo«, enkrat so vzrok, drugič ne, oz. statistično pomemben dejavnik za nastanek in spremljanje pojava… (še več tega - ne berem)

Jaz: To statistiko lahko vsak dan slišite na RTV in berete v časopisih.

Ona mi pošlje link do videa, ki prikazuje britansko TV-voditeljico, ki je umrla zaradi strdka po cepljenju z astrazeneco. ...tole je več od vsake za lase privlečene statistike. Žalostno, res žalostno.😢 (Mislim si: ena na več milijonov.)

Jaz: Seveda je žalostno, a med cepljenimi je še vedno manj bolnikov kot med necepljenimi.

Ona: To preprosto ne drži. Uradno je predstavljeno sicer tako kot zagovornikom cepljenja ustreza, praksa pa kaže drugače, žal. Laži, vključno s statistiko, pa vsak dan bolj silijo na dan. Resnice ni in ne bo mogoče ustaviti. Ostanite zdravi!

Ona torej misli takole: Dejstva, ki jih poznam, kažejo, da cepljenje ni učinkovito. Oni (oblasti itd.) lažejo, ljudje jim pa nasedajo. Verjame, da bo prevladalo njeno stališče, ki ga ima za resnico. Dejansko pa 'dejstva' izbira, ali jih pa napačno interpretira.

To je bolno, bi rekli. Ne, ona je duševno zdrava. Ona pač verjame, da je vse skupaj Njihova potegavščina. Veruje, da Oni obstajajo in nam škodijo v svojo korist. Dokazov je polno. Oni so si izmislili virus. Farmacevtska industrija lepo služi s cepivi. Ljudje kljub temu umirajo, s tem se zmanjšuje populacija na Zemlji. Komu to koristi? Njim. To je Njihov končni namen.

Pri proticepilcih ne gre za individualno psihopatologijo, ampak za socialno patologijo.

Kako je mogoče, da je ta patologija nastala in da se širi. Imam hipotezo, ki ni prijetna. V Titovi diktaturi kaj takega ne bi bilo mogoče. Nobene tovrstne histerije nismo doživeli. V starem režimu so nam poleg vere v Boga postregli z novo vero: v Tita in lepšo bodočnost. Postavili so nas v vrsto in cepili proti črnim kozam. Tiste, ki bi izražali dvom v bolezen in cepivo, bi spravili izpred oči javnosti, če bi bili.

Proticepilska vera je nadomestek neke druge vere; ne nujno vere v Boga ampak vere v Nekaj. Je neke vrste malikovanje, vera v Zlatega teleta, ali bolje: v nasprotje zlatega teleta. Verujejo v obstoj Njih, poosebljenega Pohlepa na eni strani (Satana) in v Resnico (Boga), ki se bo nazadnje le izkazala in nas vse odrešila. Odrešila česa? Tega, da smo lutke v rokah Manipulatorjev. E, tu smo.

V sedemdesetih letih sem se veliko ukvarjal s skupinskodinamičnim usposabljanjem, tako imenovanimi senzitivnostnimi treningi. Na takem treningu se skupina nekako do 15 oseb odstrani za nekaj dni v odmaknjen prostor, se posede okrog mize in začne pogovarjati. Pravzaprav ne takoj. Skupino vodi trener, profesor, svetovalec, formalni vodja. Njegov (skriti) namen je, da bo pomagal vzbuditi proces ustvarjanja skupinske strukture in dinamike, ki bi jo udeleženci sproti reflektirali in se tako na svoji koži učili, kako delujejo skupine. Tega udeležencem ne pove. Sede z njimi za mizo in molči. Molči, ker čaka, da se bo kdo oglasil in da se bo skupina začela razvijati BREZ njegovega posredovanja, naravno, sama od sebe. Člani ga pogledujejo, kdaj bo kot vodja začel srečanje in kaj rekel. Čakajo. On molči, jih gleda in z mimiko, ki izraža pričakovanje, skuša spodbuditi koga, ki ima besedo na koncu jezika. Po dolgem mučnem molku, ko z vodjo ni nič, se kdo oglasi: "Kaj je zdaj to, a bomo kar tiho?" Ali pa: "To je brez veze, a sem zato tukaj, da bom gledal u luft!" In podobno. Potem se oglasi drugi in nekako se razvije pogovor. V pogovoru si včasih zastavijo vprašanje, zakaj "stari" molči; kaj hoče s tem. Včasih pa si to vprašanje zastavijo šele v odmoru, šepetaje, ali pa takrat, ko se "stari" za nekaj časa (namenoma) odstrani iz skupine. Takrat izbruhne pogovor o tem, kaj se dogaja, kaj hoče "stari". Takrat se pojavijo fantazije o manipulaciji. Resnici na ljubo, nekaj manipulacije je prisotne. Vodja ne izda svojega namena vzbuditi skupinski proces, ampak s tem, da umolkne, "zmanipulira" člane, da začnejo s pogovorom. Skupinski čas ni namenjen njegovemu predavanju ampak temu, da se razvije pogovor med člani in začnejo oblikovati skupinski odnosi. (Celoten postopek posnema začetek psihoanalitske seanse prostega asociiranja. Psihoanalitik spodbudi klienta k pripovedovanju, on pa molči.)

Ko ni vodje, ko ni pravega vodje, ko so ljudje prepuščeni sami sebi, v nekem smislu zapuščeni, prepuščeni svoji svobodi (Fromm), se odpre prostor za fantazije o manipulaciji. V teh fantazijah si ljudje omislijo manjkajočega vodjo, čeprav Satana. Boj proti njemu osmisli njihovo bivanje. ON (formalni vodja) preizkuša našo "toleranco do molka", hoče videti, kdo je bolj agresiven, kdo GA bo prvi napadel ipd. V prvi fazi izraža skupina odvisnost od vodje in razočaranje nad njegovim "odstopom".

Včasih se pri skupinsko dinamičnem usposabljanju skupina zbere okrog novega neformalnega vodje in zafunkcionira v odprto, delovno, konstruktivno skupino. Včasih povede skupino uporniški vodja ("največji pretepač") in skupina, zbrana okrog njega, uporabi svojo svobodo za upor proti formalnemu vodji in ustanovi, v kateri se trening dogaja. "Kdo se je to spomnil; a zato hodimo v šolo oziroma plačujemo?" Včasih se v takem primeru skupina razcepi na "upornike" in pridne "konformiste" (če uporabim izraze z vidika upornikov). Pride do konflikta."Konformisti", ki ne protestirajo proti "vodstvu", "upravi", ampak slutijo, da imajo svobodo, da se sami organizirajo, skušajo to dopovedati "upornikom". "On očitno ne bo predaval o skupinski dinamiki, ampak nas prepušča nam samim, da bi bili skupina." V učni situaciji se konflikt običajno konstruktivno razreši, ker formalni vodja vodi proces refleksije, ki ji je namenjen vsak dan določen čas, in v kateri tudi "uporniki" pridejo do uvida, da ima skupina svobodo, da se sama organizira in dela nekaj, kar jim bo koristilo. Na primer: domenijo se, da bo vsakdo povedal kaj o sebi, svojem življenju, doživljanju študija, strokovnih zagatah ipd. V mnogih primerih se ustvari tako zaupno in delovno vzdušje, da skupina res prispeva spoznanja, ki koristijo vsem, in da se člani razidejo kot prijatelji.

Bralec je verjetno že sproti ugotavljal analogije z družbeno situacijo pri nas. Teh analogij ne gre prenapenjati, naj služijo zgolj kot hevristično pomagalo. Družba ni skupina, tudi ne množica skupin, ima svoje institucije. Hotel sem povedati, da se fantazije o manipuliranosti pojavijo, če v realni situaciji ni pravega vodstva (ne vodje!); če je na mestu urejevalne instance praznina, obojestransko nezaupanje. V družbi so ljudje prepuščeni samim sebi v obdobjih anomije, brezvladja, brezzakonja. To praznino zapolnijo fantazije o skrivnih vodjih, ki mešajo karte. To je družben pojav, ne individualen, socialnopsihološki ne individualno psihološki.

Pri nas imamo v ozadju - zgolj kot podobo - zgodovinskega vodjo, Milana Kučana, ki je speljal miren prehod iz starega režima v novega. Poleg tega imamo vodjo, ki kot posameznik nima večinske podpore, in njegove pristaše, ki so v manjšini. To so uporniki proti "kontinuiteti", to je, proti temu, kar pojmujejo kot ostanke prejšnjega režima, ki niso izmišljotina. Na nasprotni strani so "protestniki" proti temu vodji, ki imajo večjo ali manjšo oporo v levem bloku. Konstruktivnim naporom vlade ("pretepača") ne verjamejo in nočejo, da bi ti napori uspeli, ker bi utrdili položaj njihovega nasprotnika. Protestirajo proti vsem, ki niso z njimi, tudi proti predsedniku republike, češ da podpira "fašističnega vodjo". Delujejo po načelu: kdor ni z nami, je proti nam. Sredinske sile, ki so zaiteresirane za konstruktiven razvoj, nimajo in ne vidijo človeka, ki bi mu nedeljeno zaupale vodstvo. Predsednik republike deluje kot zunanji, formalni vodja, ki ga večina (glej ankete) sprejema kot legitimnega, ki skupaj s sodstvom (US) zagotavlja okvir tej dinamiki in dopušča refleksijo, ki jo izvaja del medijev. Celotna situacija je taka, da jo lahko del populacije dojema kot anomično, se pa, objektivno gledano, še vedno giblje v okvirih zakonitosti in ustavnosti.

Vrnimo se k proticepilcem. Hud afront proti vladi sredi vzpona epidemije je marsikdo lahko dojel kot pravico do manifestiranja česar koli in protestiranja proti čemur koli in kadar koli in kjer koli. Ljudje, ki bolj mislijo na to, komu ali čemu bi se uprli, kot kako bi uredili svoje osebno in skupnostno življenje, se bodo uprli - če ne proti resnični figuri, pa proti izmišljeni. Beg od svobode - v imenu svobode.