Cepljenje: Odgovorni in neodgovorni

Avgusta 2021 sem v Pismih bralcev v Delu podprl zdravnika dr. Janeza Jančarja, ki se je zavzel za obvezno cepljenje. Izhajal sem iz etične presoje. Življenje je najvišja vrednota. Življenje drugega je višja vrednota kot moje življenje, kajti svoje življenje sem pripravljen žrtvovati za življenje drugega, morda bližnjega, morda za domovino, kar pomeni za svobodno življenje mnogih drugih. Ko rečem "življenje" seveda ne mislim na životarjenje, na "golo preživetje", ampak na človeka vredno njegovo, samolastno življenje, po njegovi presoji. Če on rad živi, se - v izjemnih okoliščinah - žrtvujem zanj. Ubiti drugega, je smrtni greh, ne samo v krščanstvu. Zlato pravilo (Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi) je del svetovnega etosa. Ne okuži drugega.

Zato sem zapisal: "Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. ... Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim."

Predpostavka tega razmišljanja je bila, da je cepivo precej zanesljivo in da cepljeni ne prenašajo virusa oziroma je ta manj virulenten, manj kužen.

Potem so se v moji neposredni (odnosni ali čustveni) bližini pojavili ljudje, bližnji, ki se ne želijo cepiti, čeprav nimajo zdravstvenih kontraindikacij. Ne zaupajo cepivu, bojijo se posledic za rodnost ipd.

To nezaupanje ni brez osnove. Poznamo primer smrtnih zapletov po cepljenju. So stranski učinki, v glavnem nenevarni, včasih pa tudi nevarni.

Potem so sporočili, da tudi cepljeni prenašajo virus, ki je sicer res morda manj kužen, a vendar. Necepljeni pa, če se izolirajo, se ne okužijo in ne prenašajo virusa. Če se pred srečanjem z drugimi testirajo, so morda bolj varni za druge kot cepljeni, ki se pretirano zanašajo na učinke cepljenja in svojo nekužnost.

Že prej sem pomislil na to, da sta etična zapoved in argumentacija sicer jasni in nedvoumni, a da je praktično upoštevanje te zapovedi lahko zapleteno. Kako izvesti obvezno cepljenje? Naj tiste, ki se nočejo cepiti, na cepilno mesto privleče policija? Moraliziranje je na slabem glasu ne samo zato, ker ljudje neradi ubogajo, ampak zato, ker popolnoma spregleduje psihološko raven problema. Ljudje se bojijo cepit. Ne gre samo za to, da se ne bi hoteli, ker ne marajo oblasti, čeprav je ravno pri nas ta vidik, sovražno razpoloženje do vlade, bil še posebej poudarjen.

Zdaj je piko na i postavil mlajši kolega, psihoterapevt Izidor Gašperlin, v Nedelovi kolumni (23. 12. 21) s povednim naslovom O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih. Ne delimo se na cepljene in necepljene ampak na odgovorne in neodgovorne. V nadaljevanju pravi: "Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe." To velja pa tudi za politiko zunaj epidemije.

In še zadnja dopolnitev. Ko govorimo o obveznem cepljenju, ne mislimo na prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je tisto, ob katerem pomislimo na prisilno privedbo na cepljenje. Obvezno cepljenje pomeni, da gre za pogoj, brez katerega ni mogoče priti do raznih ugodnosti. Nihče te ne sili, a če nisi cepljen, ne moreš v ... pustimo domišljiji prosto pot.

Vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju

 Pri nas kot tudi drugod po svetu se srečujemo s pojavom, ki mi je bil v začetku težko razumljiv. Ob epidemiji bolezni, ki je že povzročila pri nas več kot pet tisoč žrtev, v svetu pa več kot 5 milijonov, so v rekordnem času ustvarili več vrst cepiva, ki je bilo na voljo že komaj eno leto po začetku pandemije. In vendar se velik del prebivalcev še zdaj noče cepiti, ali pa s cepljenjem oklevajo, ker so do cepiva zadržani. Na tem blogu sem že pisal o možnih vzrokih takega stanja pri nas. Vendar tako ni le pri nas. Ocenjujejo, da je v ZDA petina do tretjina odraslih prebivalcev zadržana do cepljenja. Tako tudi v drugih državah. Oblasti in odgovorni za zdravstvo skušajo na vse načine pripraviti ljudi, da bi se jih vsaj tri četrtine cepilo, kolikor bi bilo po ocenah dovolj, da bi se širjenje virusa ustavilo in bi se zdravstveni sistem razbremenil in življenja rešila. Eden od načinov je tudi premišljeno oblikovanje sporočil javnosti s strani odgovornih.

Skušal bom na kolikor mogoče poljuden način predstaviti eno od študij, ki je raziskovala vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju.

Raziskava je bila izvedena v ZDA julija 2020, štiri mesece po razglasitvi pandemije, ko cepiva še ni bilo na voljo, so pa že objavili, da bo v kratkem. Izvedli so jo kot anketo, natančneje, kot anketni eksperiment. To je ključna omejitev. Namere, ki jih ljudje izražajo v anketah, se ne prenesejo v popolnosti v realno, praktično ravnanje. Vendar pa obstaja določena pozitivna korelacija med namero in dejansko uresničenim dejanjem, zato so tudi take raziskave informativne. Nekateri ljudje, ki so izrazili, da se nameravajo cepiti, se morda potem niso cepili; nekateri, ki so rekli, da se ne nameravajo cepiti, so se pa potem morda cepili. Raziskovalci so postavili tri hipoteze. Oseba bo bolj verjetno izrazila namero po cepljenju, če prejme sporočilo, ki poudarja, da (1) človek osebno tvega, da bo obolel, če se ne cepi; (2) da bo več ljudi v družbi obolelo, če se ne cepi; (3) da bo imel ekonomske stroške, če se ne cepi. Prvo sporočilo torej apelira na skrb za svoje zdravje, drugo na solidarnost in sočutje, tretje pa na ekonomsko škodo zaradi bolezni. Poleg tega je namera po cepljenju domnevno odvisna tudi od vira sporočila (strokovnjak ali nestrokovnjak), od politične pripadnosti oziroma usmerjenosti (demokratska, republikanska, neopredeljen). Pomemben dejavnik je zaupanje v kakovost cepiva, glede na to, da je kazalo, da bo na voljo prej kot v enem letu po izbruhu bolezni, kar je bilo zelo hitro glede na običajno trajanje preizkušanja cepiv. Zato so nekaterim sporočilom dodali zagotovilo, da bo cepivo popolnoma zanesljivo kljub kratkemu roku izdelave, drugim pa tega zagotovila niso dodali, da bi tako preverili vpliv takega zagotovila.

Besedilo, ki so ga prejeli anketiranci, je imelo uvod, v katerem je bilo povedano, da se cepivo pripravlja, da bo na voljo spomladi 2021; da vsebuje oslabljene viruse in da je zelo majhno tveganje, da bi zdrav človek resneje zbolel zaradi cepljenja. Nekaterim sporočilom so nato dodali zagotovilo, da se kljub kratkemu času, v katerem je razvito, preizkuša po strogih standardnih postopkih in da bodo stranske učinke spremljali nekaj mesecev. Nekaterim sporočilom pa tega zagotovila o strogem testiranju niso dodali. Temu je sledilo besedilo z vsebino, katere učinkovitost so preverjali. Skupini, pri kateri so apelirali na osebno zdravstveno tveganje, so poslali naslednje sporočilo (skrajšan prevod):

"Ali morda premišljate, da se ne bi šli cepit? S tem bi ogrozili svoje zdravje. Doktor Tainta (resnično ime je drugačno) iz univerzitetne bolnišnice v Texasu pravi: 'Cepivo za covid-19 še ni na voljo. Ko pa bo, bi se moral vsakdo, ki mu zdravstveno stanje dopušča, cepiti. Kot virolog se ukvarjam z nalezljivimi boleznimi. V našem strokovnem časopisu Virologija poročajo, da imajo ljudje, ki se ne cepijo, povišano tveganje za resne komplikacije, če zbolijo za covid-19. Američan, ki se ne bo cepil, bo imel trikrat višje tveganje za hospitalizacijo (npr. pljučnica, odpoved ledvic) in petkrat višjo verjetnost, da umre. Če se hočemo zaščititi, se moramo cepiti. Zato pozivam vse Američane, naj se cepijo takoj, ko bo cepivo na voljo. Če ne veste, ali se lahko cepite zaradi svojega zdravstvenega stanja, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.' Zdaj pa vas prosimo, da spodaj označite, kako verjetno se nameravate cepiti: zelo verjetno - verjetno - malo verjetno - zelo malo verjetno."

Vprašalnike so preko neke agencije, ki izvaja take ankete, poslali 10 024 osebam reprezentativno izbranega kvotnega vzroca Američanov. Pri določanju kvot so upoštevali starost, spol, raso, izobrazbo, dohodek in regijo. Odzvalo se je 70% naslovnikov, končni N= 7064. Vzorec so razdelili na 12 skupin, katerih vsaki so poslali svojsko kombinacijo spremenljivk, na primer: 1. z uvodnim zagotovilom o strogem testiranju cepiv; v imenu strokovnjaka, ki apelira na osebno zaščito pred covid-19; 2. brez uvodnega zagotovila, v imenu sodržavljana-nestrokovnjaka, z apelom na solidarnost. Itd. 13. skupina je bila kontrolna. Tej so poslali neko nevtralno besedilo z vprašanjem, ali se nameravajo cepiti.

Ugotovitve. Med tistimi anketiranci, ki so dobili sporočila, ki poudarjajo osebno tveganje in kolektivne posledice cepljenja oziroma necepljenja, je bilo več oseb, ki se bodo bolj verjetno cepile, in sicer ne glede na to, ali je kot vir priporočila naveden strokovnjaka ali sodržavljan-laik, in ne glede na to, ali je bilo v uvodu podano zagotovilo o strogem preverjanju cepiv. Natančneje, skupine so se glede na verjetnost, da se bodo osebe cepile, razvrstile takole:

1. brez zagotovila o strogem preverjanju cepiv x strokovnjak x osebno tveganje
2. brez zagotovila x laik x osebno tveganje
3. brez zagotovila x laik x kolektivne posledice
4. zagotovilo x laik x kolektivne posledice
5. zagotovilo x laik x osebno tveganje

Itd.

Najmanj oseb je obkrožilo, da se bodo zelo verjetno cepili, v skupinah, ki so dobile sporočilo z apelom na ekonomsko škodo, ki bi jo lahko utrpeli, če se ne cepijo - ne glede na vir sporočila in zagotovilo o zanesljivosti cepiv.

Velja torej, da je najbolj učinkovit apel na osebno zaščito, pa tudi apel na kolektivno zaščito.

Toda razlike s kontrolno skupino so majhne. V kontrolni skupini je 39% oseb odgovorilo, da se nameravajo cepiti, v 1. eksperimentalni pa 45%. V skupini s kombinacijo "zagotovilo o zanesljivosti cepiva x strokovni vir x apel na osebno zaščito" je bilo le 5% več oseb, ki so označile, da se bodo zelo verjetno cepile, kot v kontrolni skupini.

To v splošnem pomeni, da vir sporočila o potrebi po cepljenju in njegova fomulacija nista prav zelo pomembna. Ljudje se za cepljenje ali proti njemu odločajo pretežno zaradi drugih dejavnikov.

Vir:

Matt Motta, Steven Sylvester, Timothy Callaghan, Kristin Lunz-Trujillo, Encouraging COVID-19 Vaccine Uptake Through Effective Health Communication. Front. Polit. Sci., 28 January 2021 | https://doi.org/10.3389/fpos.2021.630133

INTERVJU O POLITIKI

 - Dr. Mesec, ne mi zameriti, če bom zelo neposreden in odkrit.

Kar izvolite. 

- Odkrito rečeno, nekoliko vas poznam, poslušal sem vaša predavanja in moram reči, da me zadnje čase presenečate.

Ja?

- Zdi se, kot da ste se z nastopom nove vlade obrnili po vetru.

Ne bi rekel.

- Ne razumite me napačno. Ne očitam vam kakih nepoštenih motivov, le zdi se mi, da ste spremenili svoj nazor o družbenih zadevah. Če povem naravnost: zdi se mi, da ste spremenili svoj nazor o politiki, svojo politično stran.

Nisem v nobeni politični stranki. Nisem volil desnih strank. Moj nazor se seveda spreminja s tokom časa in z boljšim poznavanjem zadev, a v bistvu ostajam zagovornik šibkejših. Razumem in cenim pa tudi podjetne.

- Zdelo se mi je, da ste bili prej bolj socialni, bolj socialistični, če ni to prehuda beseda. Zdaj ste se pa pomaknili bolj na desno. Je moj vtis pravi?

Hm. Zapleteno vprašanje. Ko sem bil mlajši sem bil za socializem. Oziroma, takole bom rekel: socializem kot sistem, kot politični režim, je bil diktatura. Saj smo sami govorili, da je diktatura proletariata. To je pomenilo, da imajo delavci, vsi zaposleni, oblast v svojih rokah. V resnici je imela oblast avantgarda proletariata, komunistična partija, in v njej krog okrog Tita, ki jih je vse obvladoval. Vpili smo: Tito-Partija! Ta sistem je propadel, ker ni mogel konkurirati kapitalizmu. Produktivnost je bila nizka, potrošnih dobrin ni bilo itd. A preveč dolgovezim?

- Ne, kar povejte, mogoče na kratko. 

Skratka, ta sistem je propadel, imel pa je nekaj dobrih značilnosti - prej sem pozabil omeniti, da smo ljudje ta režim podpirali, tiste, ki ga niso in so to izražali, so pospravili, niso jih ravno likvidirali, so jih zaprli, ali pa so jim pustili, da so šli ven ipd., ali pa so jih ovirali pri napredovanju ipd. skratka, dobili so svojo lekcijo. 

No, kaj je bilo dobrega? 

Npr. manjše razlike med ljudmi v premoženju, bili smo bolj enaki, bolj vsi enako revni. Ni bilo preseravanja kot zdaj. Potem skrb za javne službe, polno zaposlenost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno šolstvo, skratka, vse te socialne zadeve. Precej tega je na srečo še ostalo. Tudi solidarnost je bila, dirigirana solidarnost: prostovoljno udarniško delo, brigade, samoprispevek za vrtce in šole ipd. Prostovoljstva v današnjem smislu in dobrodelnosti pa ni bilo. Vse je bilo dirigirano, osebna pobuda je bila sprejeta sumnjičavo. O, to je posebna tema, a nimava časa.

- In to še vedno cenite, te dobre strani socializma?

Ja še vedno. Bi bilo treba narediti eno študijo o tem, kaj je bilo dobrega in kako to ohraniti v kapitalizmu. Saj veliko se je ohranilo. Ampak je treba povedati, da to, ta socialnost, stane, in da je bil tudi to razlog, da socialistična država ni vzdržala. Nič ni zastonj in tudi država mora od nekod jemati. In če ni produkcije in prodaje in izvoza - od kod naj jemlje. Počasi je šlo na bolje, a prepočasi. Skratka, razumem, da si kapitalistična država prizadeva zmanjšati te stroške. Vendar težko razumem, da imamo podjetnike z več deset milijoni premoženja, ob njih pa revne družine, ki prezebajo, ker nimajo za kurjavo. Ob tem pa vsi bogatini plačujejo državi nemajhne davke. Nekje denar izgineva.

- Vrniva se k začetnemu vprašanju. Po nastopu sedanje vlade ste predvsem v pismih bralcev  nasprotovali nekaterim člankom v časopisu Delo. Nastopili ste proti mariborskemu dijaškemu protestu, proti protestu na Kredarici ipd. Kolesarite?

Ha, ha, ja zelo rad, a ne ob petkih popoldne v centru. Pravico imajo do protesta. Omenjate moje proteste proti člankom, ki so povzdigovali proteste. Mariborski protest je nekdo slavil kot manifestacijo svobode ipd. V resnici so dijaki kršili odlok o zbiranju in zmanipulirali šolsko ministrico. Najprej so rekli, da se noče pogovarjati z njimi; ko jih je povabila na pogovor, so pa rekli: jok, v ponedeljek imamo protest. Raje so šli protestirat proti njej in proti vladi, kot da bi prišli na pogovor o odprtju šol, za kar so se prej zavzemali. Njihova politično nasprotna Dijaška organizacija se je pa pogovora udeležila. Tu se jasno vidi levičarska politikantska manipulacija. Proti temu sem.

- Videti je, kot da zagovarjate vlado?

Ne, zagovarjam demokracijo. Kritiziram tiste, ki samo napadajo vlado in ne vidijo, da si prizadeva v boju proti epidemiji in za razvoj države. Napihujejo Janševe ekscese in ne ocenjujejo objektivno naporov vlade.

- Ob tem pa vlada odstavlja direktorje državnih podjetij, državnih institucij, kulturnih institucij, muzejev, se vtika v rekonstrukcijo Drame itd. Odstavlja ljudi, ki so dobro delali, ki so mednarodno uspešni, Roberta Goloba in podobne. To podpirate?

Vsaka nova vlada zamenja kadre, za katere meni, da niso kompatibilni z njeno politiko. Bi npr. Bratuškova trpela direktorja, ki ni na njeni liniji? Žal mi je, na primer, ker je moral oditi Matevž Čelik, direktor arhitekturnega muzeja na Fužinah, ki so ga zelo hvalili. A te menjave so v pristojnosti vlade. Vsak zamenjani lahko toži in če je vlada kršila zakon in presegla svoje pristojnosti, bo dobil službo nazaj.

- Pri prejšnjih vladah teh menjav ni bilo toliko.

Prejšnje vlade so bile vse iste barve, liberalne, vse bolj ali manj naslednice LDS. Vodilne stranke v koalicijah so se menjavale, druge stranke so bile pa v večini ves čas iste. Kopačeva je bila ministrica za delo v treh zadnjih vladah, pred njo Svetlik, oba iz SD. Kaj naj bi menjavali?

-  Pravite, da se niste strinjali na primer z menjavo direktorja muzeja. Ste protestirali?

Čemu naj bi protestiral? To so storili drugi, ki se bolje spoznajo na stroko, ki lahko argumentirajo, in ki so v kaki stranki. Vlada je lahko zaznala nezadovoljstvo določenih krogov. Jaz na zadeve ne gledam z vidika ene stranke. Zame je bila ta menjava, kot tudi druge, v pristojnosti vlade. Ni mi všeč, a vladi je treba pustiti, da vlada, če vlada zakonito, tudi če je druge barve in se z njo ne strinjam. Za politično kritiko vlade je opozicija v parlamentu, dobro, tudi ulica, za nezakonito ravnanje so tožilstva in sodišča, pa še prej KPK ipd. To je osnova parlamentarne demokracije.

- Po vašem lahko vlada počne, kar hoče, vi to tolerirate?

Ne. Počne lahko, kar je zakonito. Lahko, da se jaz ne strinjam s tem. Če se ne bom strinjal z nečim, kar sodi na področje, kjer se čutim kompetentnega, bom argumentirano izrazil svoj protest. Če mi pa ukrep ni všeč, se pa ne spoznam, ne bom kar kričal z drugimi, razen če gre za res očitne kršitve.

- Predsednik Kučan se je pridružil protestnikom. Dejal je, da je šla politika JJ predaleč. Mislim, da je bilo to v zvezi z obiskom In t' Veldtove in mediji in v zvezi z evropskimi delegiranimi tožilci. Ni šlo to predaleč?

Predsednika Kučana spoštujem; zagotovil je miren prehod v novi režim. Vso pravico ima, da protestira in kot javna osebnost tudi dolžnost. On protestira s pozicij svoje stranke oziroma opozicije. Jaz razmišljam drugače. Zame je kriterij, ali je vlada kršila zakon. Ne vem, kaj pomeni, da je JJ šel "predaleč". Če je kršil zakon, se bodo odzvali pristojni. To deluje tako pri nas kot v EU. To se je zgodilo v zvezi z delegiranima tožilcema. Vlada je tako dolgo zavlačevala, da je morala nekaj storiti, da bi se izognila sankcijam. Imenovala je tožilca, kao začasno, da bi si ohranila obraz. Tožilstvo EU jo je gladko povozilo. Imenovana sta za polni mandat. Čeprav jaz nisem šel na cesto in tudi ne zato, ker je šel predsednik Kučan.

- No, že, ampak JJ je nemogoč, psoval je novinarke. Ni to dovolj za protest?

Seveda, saj so protestirali, ženske so tožile, če se ne motim, Društvo novinarjev je protestiralo itd. Čemu naj bi se še jaz mešal? Da bi me kdo potrepljal? Da bi mi bilo toplo v čredi? Ne protestiram zato, ker mi nekdo "ni všeč", saj se ne mislim poročiti z njim. Ja, je ciničen in zoprn, pa kaj? Saj si sam škodi.

- Če bi vsi tako mislili, ne bi nihče protestiral.

Niso vsi tako mislili. Nekateri so bili neposredno prizadeti, drugi poklicno solidarni in so protestirali. Naj bi jaz protestiral, da bi bil videti lep in dober in na pravi strani?

- Težko vas razumem. Vi bi kar pustili vlado, da dela, kar hoče?

Kaj pričakujete od mene? Bi radi, da bi kolesaril? Povedal sem vam: živimo v parlamentarni demokraciji s tremi stebri oblasti. Do zdaj so delovali neodvisno in drug drugega nadzirali. Opozicija in pravosodje nadzirata vlado. Res je, da skuša vlada poseči tudi v pravosodje, ker mislijo, da je "komunistično", da je "krivosodje". Da politično ni uravnoteženo, je morda res. Vendar morajo sodniki soditi po ustavi in zakonih, ne glede na svoje osebno politično prepričanje. Te posege zavračam. Pustimo času čas, tudi tam se bo struktura s časom uravnotežila, ali pa bo vse več ljudi, na katere ne bo vplivalo politično prepričanje.

- Vendar protestov proti vladi v bistvu ne odobravate?

Protesti so zakoniti. Tu sta dva vidika: režim, v katerem se dogajajo, in čas, v katerem se dogajajo. V parlamentarni demokraciji je parlament tisti, kjer se odvija prepir med političnimi strankami po postopkih, kot so določeni. Dalje: imamo volitve in referendume. Ulica je zadnja možnost, ne prva.

Drugič: smo sredi epidemije, ko bi morali stopiti skupaj in podpreti vlado v dobronamernih ukrepih. Ljudje pa zavračajo cepljenje, ker so proti vladi. To je noro.

- Protesti vam grejo na živce?

Politika ni osrednje področje mojega zanimanja. Ne želim se ukvarjati z njo. Volim predstavnike, ki naj se kregajo v parlamentu, mene pa pustite pri miru, da se ukvarjam s svojimi zadevami. 

- No, tako odklonilnega stališča do sodelovanja v politiki pa nisem pričakoval od vas. Hvala za pogovor.

Hvala vam za pogovor. Še kdaj pridite, saj si ob tem bistrim misli.

Pogovarjal se je B. Mesec.

Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."

Briga me, s kom spi

Prebral sem kolumno v Nedelu o intervjuju Miše Molk z Mio Skrbinac na TV SLO1 (27.11.21), v katerem je M. M. razkrila M. S. kot lezbijko (Anja Intihar, Briga me, s kom spi Mia, Nedelo, 4.12.21). Mia je "pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v upodobitvenih umetnostih in se tako - vsaj v ožjem krogu - javno izpostavila", ugotavlja Intihar in nadaljuje: "Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, vsekakor pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje." "Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka." Kolumnistka odgovarja: "Voajerstvo pač." Manjka "široka misel"."Zakaj iz tega delati zgodbo?" Šlo naj bi za "trk generacij"."Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo."

1. Tudi sam sem menil, da je šla M.M. predaleč, kar sem sklepal po očitni zadregi gostje, ki se je zdela "razkrinkana" proti svoji volji. Glede na to, da se je bila že prej sama v ožjem krogu izpostavila kot lezbijka in da je mogoče res šlo za dogovor, da se to lahko omeni, bi bila ta njena zadrega nerazumljiva. Mogoče je pri "dogovoru" pred oddajo prišlo do nesporazuma, kar se rado zgodi. Vsekakor je tudi tak nesporazum napaka spraševalke.

2. Zakaj se ukvarjamo s tem? Voajersko naslajanje? Ozkosrčnost? Patriarhalno zavračanje "drugačnosti"? Tudi meni in mnogim drugim je vseeno, kdo s kom spi. Res me ni zanimalo, s kom spi M. S. Tudi sicer ne berem tračev in me tudi ne zanima, s kom spi Kardashian on ali ona ali Bernarda Marovt (saj se spomnite, ne?). S tem se ukvarjamo, ker je M. S. razkrila, da jo je nadlegoval človek, ki si tega ne bi bil smel dovoliti, sam javna osebnost. Ne gre le za M.S. ampak tudi za M. T. V zraku je vprašanje: kaj je ta človek sploh storil in zakaj, saj bi vendar moral vedeti, se obvladati, zadržati. Zdaj je tu vsaj del odgovora, vsaj zame. Najprej o nadlegovalcu. Med gledanjem intervjuja me je M. S. skoraj očarala, kolikor sem pri teh letih še dovzeten za te reči. Ima zelo poseben obraz, izraz, oči, zelo poseben način govorjenja, mimiko. Ima deški obraz. Ko jo je M. M. "izdala", se mi je posvetilo: to je to! To je za moške določene psihične konstitucije (nekoliko infantilne, biseksualne?) dinamit. V vsakem človeku so sledi istospolnosti. Tudi meni so bila nekoč všeč dekleta, ki so imela očarljivo mešanico fantovskih in dekliških potez. Skratka, začel sem razumeti M. T. Razumel sem, da je ponorel za njo. Do kod natanko je seglo njegovo nadlegovanje, seveda ne vem. Vendar se je s tem razkritjem moja obsodba njegovega dejanja ublažila. Nadlegoval je dekle, ki je bila zanj posebno očarljiva, noro privlačna, hkrati pa, na njegovo nesrečo, posebej občutljiva za moško približevanje in nadlegovanje; dekle, ki mogoče ne čuti posebne afinitete do moškega spola in ga ne "razume" po žensko. Nekoč sem v Cosmopolitanu prebral nasvet stalne svetovalke te revije Kleinove (če se ne motim v priimku), ki je svoj nasvet neki bralki takole sklenila: Če se znajdete v dvigalu z moškim, ki se spravlja nad vas, ga brcnite v piščal; ne kličite takoj policije. Seveda je to težje storiti, če je ta moški vaš profesor, bi dodal za našo rabo. V tej zagamani patriarhalni kulturi namreč ženske od moškega pričakujejo, da stori prvi korak in morda še kakšnega naslednjega. In da potem pokasira, kar je zaslužil.

3. Ne kličite policije in, naj dodam, ne pojdite takoj s tem na TV. Seveda, če gre stvar predaleč, če predolgo traja, če je neznosna, če si v odvisnem razmerju, je že treba o zadevi obvestiti še koga pristojnega, in če si zaradi neodzivnosti v stiski, obvestiti o tem javnost. In tu smo pri drugem delu odgovora na vprašanje, zakaj se cela Slovenija ukvarja s tem. Zato, ker je bilo razglašeno celi Sloveniji. Ne briga nas, kdo s kom spi, ampak nas zanima, ali je bila vsa zadeva urejena po človeško. Ni bilo druge poti za zaščito osebne nedotakljivosti M. S. kot poklicati televizijo? Mogoče bi bila, a tu ni šlo samo za osebno nedotakljivost M. S. Brali smo, da so tudi druge javne osebnosti, posebno televizijci (Mario Galunič), imeli neprijetne izkušnje z nadlegovalci in zasledovalkami, pa so se jih (ali se jih) branijo na druge načine. Tu namreč ni šlo samo za osebo M. S., šlo je za pojav, ki ga je treba obsoditi: moško zlorabo moči nad žensko za zadovoljitev njegove erotične in/ali spolne sle. Šlo je za "Tudi Jaz". Bil je narejen preskok iz zasebnosti v javnost - z dobrim namenom, a ne tako dobrim izidom. M. S. je sama sebe izročila v korist občestva kot orodje te moralne obsodbe, ki je zadela M. T. kot poseben primerek tega pojava, poseben primerek, ki pa je tudi oseba, ne abstrakcija, in ki ni dobil samo moralnega nauka. Zdaj oba predelujeta posledice.

4. Ker sem starejša generacija, še o "trku generacij". "Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem "na silo", ne delajo iz tega drame", piše Intihar. Dva vidika razlikujem: odnos do spolnosti in odnos do "gender", do spolov. Glede spolnosti, sproščenega spolnega občevanja v najširšem smislu, bi prej rekel, da smo prišli od "seksualne revolucije", ki je bila tema naše generacije, do "novega puritanizma", ki je značilnost sedanjih generacij. V Woodstocku se je na širni poljani, kjer so križem-kražem sedeli in ležali parčki pred rockovskim prizoriščem, dogajalo marsikaj. To je bil čas komun s svobodnim križem-kražem občevanjem in pogumnim golim fotografiranjem cele posadke pred- ali potem. Na lipom Jadranu je bilo več deset nudističnih kampov, ki so potem eden za drugim ugašali. Itd. Ko se je pojavil aids, je prišlo do prve streznitve, da ni dobro kar z vsakim in vse počez. Potem se je na različne načine širila "nova zvestoba". Sedanje generacije so veliko bolj všečne pra-konzervativcem (če odštejemo poli-amorijo, ki pa je samo preimenovan "odprti zakon" iz šestdesetih let). Drugi vidik, "gender", se nanaša na priznavanje spolne nebinarnosti, sprejemanje vseh tistih 30 spolov, ki jih je naštel neki poslanec evropskega parlamenta, in spolne fluidnosti, nedoločenosti in spremenljivosti. V tem smislu je zdaj "vse dovoljeno", dovoljena je cela pahljača spolnih občutij in praks, prej pa smo sprejemali samo "straight" seks. Danes pač ne veš, kdo se skriva za videzom moškega ali ženske, kakšna duša, in pride do usodnih zamenjav. V takem primeru se pa začne ukvarjanje "na silo" in se delajo iz tega resnične drame. Ni več pomemben organ, pomembna je nadvse občutljiva duša. To pa zahteva rahločutnost, ki je stari res nismo vajeni.