PO ČRNI GORI (4)

  5. dan: Budva - Cetinje - Lovćen - Njeguši - Kotor - Budva

Zjutraj smo se od recepcije Slovenske plaže vzpeli po serpentinah v smeri proti Cetinju. Odprl se nam je lep pogled na celotno Budvo, v kateri je stara Budva za obzidjem na čeri le majhen del. 

Cetinje s svojimi 15 tisoč prebivalci je kakih 30 km oddaljeno, to je, za dobre pol ure vožnje od Budve, na dobrih 600 m nad morjem, na kraškem polju pod Lovćenom. Sem se je v 15. stol. iz Žabljaka, ki so ga zavzeli Turki, ki so pritiskali z vzhoda, preselil Ivan Crnojević, vladar Zete, in tu postavil prvi dvor (1482) in nato samostan. V teh divjih časih ob neprestanem spopadanju s Turki so Crnojevići (Ivanov sin Đurad Crnojević) nekaj deset let po Gutenbergovi iznajdbi tiska in 50 let pred prvo v tujini tiskano slovensko knjigo ustanovili tiskarno, prvo med Južnimi Slovani. Tiskarna je tiskala knjige v cirilici. Prvo natisnjeno delo je "Cetinski oktoih" (1494). "Oktoih" (iz gr. okto-ehoi, osem glasov) je liturgična (bogoslužna) knjiga osmih spevov o Kritusovem vstajenju (vaskresenije). V naslednjih dveh stoletjih so Turki uničili in do tal porušili dvor in samostan. Cetinje si je opomoglo šele s prihodom dinastije Petrović in razglasitvijo Kneževine Črne gore in samostojnosti na Berlinskem kongresu (1878) (knez Danilo I Petrović) in končno Kraljevine Črne gore s kraljem Nikolom I Petrovićem (1910). Petar Petrović Njegoš je ustanovil novo tiskarno (1833—1852), v kateri je tiskal svoje speve.

V obdobju od Berlinskega kongresa do prve svetovne vojne je Cetinje doživelo nepojmljiv razcvet. V novi, mednarodno priznani evropski državi, je okrog dvajset evropskih držav ustanovilo svoja poslaništva. Njihove zgradbe so se ohranile do danes, ko so v njih različne kulturne institucije črnogorske države. Poslaniki so tudi družno ustanovili in oblikovali lep park, ob katerem smo se sprehodili. Cetinje je mesto umetnosti z likovno galerijo in mesto kulture sploh.

Nekdanji dvor kralja Nikole II

Tile mrcini, stegnjeni na toplem, oktobrskem soncu na glavni aveniji, nista crknjeni, a se ves čas našega pohajanja tam okoli nista niti za dlako premaknili, tako jima je bil všeč ta položaj. (Sram naj ga bo, kdor ob tem pomisli na njuno nacionalnost, saj vendar psi nimajo nacionalnosti.)

 

Nekako se mi ni posrečilo posneti kakih lepih fotk Cetinja, čeprav za to ni krivo Cetinje. Naj zato vzneseno izjavim: če bi bil upokojenec brez vseh vezi in obveznosti, bi rad živel v tem mestu vsaj nekaj tednov na leto; tako je mirno, brez prometa s tako osvežilnim zrakom, toliko kulture in dovolj kavarnic.

Po kratki vožnji smo se ustavili malo pred začetkom tlakovane poti proti mavzoleju na vrhu Lovćena. Predstavljal sem si, skromni Slovenac, da je Njegošev mavzolej manjši, tak malo boljši Aljažev stolp. V resnici je prav impozantna zgradba. Tudi nisem vedel, da je del poti do njega pokrit, obzidan; da, skratka, vodijo stopnice skozi tunel, kar pride še kako prav, kadar piha. 

 

Z Lovćena smo se spustili v vasico Njeguši, rojstni kraj Petrovićev. Ne vem, ali sem preslišal, ali ni bilo povedano, a rojstne hiše nobenega člana dinastije nisem videl. Je pa vas znana po siru in pršutu. Z obojim so nam postregli v krajevni gostilni, ki je prav lično urejena, tako da ohranja stare arhitekturne vrednote in je hkrati prijazna sodobnemu turistu.

 

Iščoč motive sem se potikal po okolici gostilne in ob temle mostiču naletel na skoraj brezzobega soseda. Povedal je, da je delal v Ljubljani "u INDOS". No, tam kot moj svak. Smo bratje, kakor koli vzameš. 

Po številnih serpentinah. ki jih je naš šofer Jože odlično zvozil, smo se znašli v Kotorju, mestu, po katerem nosi ime Boka Kotorska, Kotorski zaliv. 

Nezmotljivo znamenje nove dobe je velika križarka (ta naziv se je uveljavil, čeprav smo včasih tako imenovali samo vojne ladje), zaradi katere so ozke uličice starodavnega mesta prepolne turistov. Zgodovina Kotorja se je začela davno prej kot zgodovina Cetinja. Naselbino so ustanovili Rimljani kot Acruvium, ki se prvič omenja 168 p.n.š., kasneje je spadal pod vzhodno rimsko cesarstvo ali Bizanc. Naziv mesta izvira po eni verziji iz bizantinskega dekateron ali dekaderon (gr. deka-thyra, deset vrat) oziroma srednjeveško latinskega Catarum. Po drugi verziji so v Acruvium v 9. stol. prišli z zlatom in srebrom iz bosanskih rudnikov opremljeni trije bosanski plemiči s spremstvom iz Kotorja (Vesekatro) pri Banjaluki (!), ki so si hoteli tu ob morju ustvariti utrjeno zatočišče. Z meščani Akruvija so se dogovorili, naj žreb odloči o imenu (wiki, srbhrv.). (Mimogrede: hrvaška, srbska, srbohrvaška in bosanska verzija članka o K. v wikipediji, se razlikujejo in poudarjajo vsaka svoj delež v zgodovini mesta!) Kasneje je mesto prešlo pod nadvlado Srbije, a je ohranilo delno avtonomijo tudi zaradi zveze z Dubrovnikom. Po več kot treh stoletjih pod oblastjo Benetk in vmesnih turških obleganjih in menjavanjih gospodarjev je prešlo pod oblast Avstoogrske do konca prve svetovne vojne, ko je postalo del Kraljevine Jugoslavije.

Katedrala sv. Trifuna

Pravoslavna cerkev sv. Nikolaja

Kljub vpadljivi reklami ni bilo časa, da bi si v miru privoščili kotorsko krempito; ostale so samo sline. Po nedolgi vožnji smo se po cesti, ki vodi iz Tivata, vrnili v Budvo.

PO ČRNI GORI (3)

 4. dan: Budva

V Budvi smo se nastanili v turističnem naselju Slovenska plaža. "Turistično" pomeni, da je narejeno za turiste in ni morda kakšna črnogorska vasica. Naj zveni še tako privlačno in domače, naselje ni ne plaža ne slovenska. Tako se imenuje po Slovakih, ki sami sebe imenujejo Slovenci, nas pa Slovinci. Bili so eni prvih novodobnih turistov v tem kraju - kdaj in kako, nisem raziskal. Verjemem navedbam v wikipediji. Mi je pa zasnova naselja všeč; nisem pa arhitekt. Ob glavni aleji, ki vodi od recepcije do izhoda ograjenega naselja na drugi strani in po kateri je poleg pešačenja dovoljen in mogoč promet s hotelskimi električnimi vozili, so razporejeni otoki, "insule", stanovanjskih vil. Z aleje vodijo stranske uličice do vil, ki nosijo imena po sredozemskih rastlinah, recimo "orhideje", "masline" (olive), "kamelija" ipd. V vsaki vili je več "stanovanj", apartmanov, večjih in manjših. Po uličicah, ki vodijo do obale, se pride do dveh notranjih, okroglih bazenov in do velike restavracije, ki nosi ponosno ime "Nacionalni restoran", in nekaj manjših lokalov. Ob aleji so prav tako bari, trgovinice in lokali s storitvami. 

Po glavni aleji z "mostovi" med insulami:

Stanovanja imajo izhod na teraso s pogledom na notranji atrij; na nekaterih terasah so zunanji kamini, ki pa jih, kot kaže, danes ne uporabljajo. 

Seveda sva, takoj ko je bilo mogoče, šla do plaže in do najbližjega pomola (V daljavi stara Budva):

Dopoldne smo si nato ogledali stari, obzidani del mesta. Na tem mestu so bile naselbine od najstarejših časov, najprej so bili tu Iliri, za njimi Grki, Rimljani, nato pa je bil Budva (Budua) več kot tristopetdeset let pod Benečani do napoleonskih vojn ob koncu 18. stol.. Po njih je pripadla Avstroogrski. 

Med ogleda vrednimi znamenitostmi je katedrala Ivana (Janeza) Krstnika z modernistično poslikanim oltarjem. Nedaleč stran pa Santa Maria in Punta, cerkvica čisto na skalnem pomolu, zgrajena že leta 840 n. š.

 V bližini je avditorij, saj je prostor za cerkvijo primeren za različne predstave.

 

Zunaj obzidja se odpre pogled na novi del mesta z nebotičnimi hoteli, ki jih baje gradijo s turškim in ruskim denarjem. Letališče v bližnjem Tivatu ima stalno zvezo z Moskvo. "Nas i Rusa ima sto milijona." Ko smo se z ladjico vozili po zalivu, so nekateri naši sopotniki govorili rusko.

Pogled na nam najbližjo plažo. Bilo je toplo in tehle kopalcev petnajstega oktobra zanesljivo ni zeblo. Midva pa sva bila tako utrujena, da sva najlepše sončne urice po kosilu - prespala.

PO ČRNI GORI (2)

 

2. dan: Kanjon Tare - Črno jezero - Ostrog - Podgorica - Virpazar (Skadarsko j.) - Budva 

Zjutraj smo se na poti iz Žabljaka najprej ustavili na mostu čez Taro in ob njenem kanjonu, 1300 m globokem, "najglobljem in največjem kanjonu v Evropi". Most je 135 m visok in 154 m dolg. Graditi so ga začeli leta 1935 po načrtih arhitekta Mijata S. Trojanovića (1902-1984), mesto glavnega inženirja za izgradnjo pa je prevzel inž. Issac Russo. Most so končali ob koncu leta 1940. Leta 1942 "so partizani, da bi preprečili prehod okupatorskih sil v Črno Goro, minirali konstrukcijo zadnjega malega loka na levem bregu kanjona, v dolžini 44 m. Kljub temu, da so ostali deli mostu ostali nepoškodovani, je bil most ves čas vojne neprevozen. Rušenje omenjenega odseka mostu so zaupali gradbenemu inženirju Lazarju Jaukoviću, ki je tudi sam sodeloval v njegovi izgradnji. Inženirja Jaukovića so Italijani ujeli in ga ob mostu tudi ustrelili, domačini durmitorskega okraja pa so mu na kraju, kjer je bil takrat pokopan, za njegovo hrabrost in žrtev postavili spomenik" (vir: vagabundo.si). Most so obnovili in ga predali prometu 1946. leta. Dogodki okrog miniranja mostu so bili predloga za igrani film Most (H. Krvavac, s slovenskimi "Nemci", Demetrom Bitencem, Maksom Furjanom). 

 

Na levem bregu stoji v bližini mostu spomenik, bista oficirja kraljeve jugoslovanske vojske, z napisom: "Ovaj spomenik podiže majka Marija sinu Božidaru Žugiću ing. poručniku rođ. 1915 a herojski poginuo 1941 god." Ta spomenik ni nikakor povezan z mostom, ob katerem stoji. Božidar Žugić je bil ubit 13. 4. 1941 (leto pred rušenjem mostu) v spopadu med pripadniki jugoslovanske kraljeve vojske in vojsko Hortyjeve fašistične Madžarske na jugoslovansko-madžarski meji pri Bačkem Petrovcu v Vojvodini. Preživela priča, prevajalec, vojvodinski Slovak, pripoveduje, da je oddelek kraljeve vojske tam naletel na oddelek hortyjevcev. Komandant je ocenil njihovo premoč, se hotel predati in se začel pogajati s komandantom Madžarov. Žugić pa je svojemu komandantu dejal, da se jugoslovanska vojska ne predaja. Izvlekel je pištolo in ustrelil hortyjevskega komandanta, v tistem trenutku pa je vojak na madžarskem tanku sprožil rafal in vse pokosil (srbska wikipedia, nejasno). Žugića in soborce so pokopali v bližnjem vojvodinskem kraju Gložanu. Ker Žugić ni bil komunist, mu v njegovih rojstnih Plevljah v Črni gori dolgo niso hoteli postaviti spomenika, niti ga proglasiti za narodnega heroja. Šele leta 1966 so postavili spomenik ob mostu na Tari. Na tem mestu bega popotnike, ker mislijo, da je to spomenik inženirju, ki so ga partizani prisilili, da je razstrelil most, nato pa so ga ubili Italijani. "A majka je isterala svoje." Sin ima spomenik na eminentnem kraju, čeprav ne sodi tja. Sicer pa, po mojem, tja tudi ne sodi ZIP-LINE, ki je poglavitna "atrakcija" tega kraja. Prav nobene naklonjenosti ne čutim do teh sodobnih adrenalinskih kopeli.

 

Na poti k Črnemu jezeru pod durmitorskim Bobotovim kukom (2523 m) se je moral avtobus kmalu ustaviti; naprej smo morali peš po zaščitenem področju narodnega parka Durmitor mimo slikovitih mokrišč. 

 

 

Pogled na Črno jezero, ob poti pa številne stojnice z domačimi izdelki vseh vrst. Nekaj časa smo se zadržali ob restavraciji na bregu, nato pa spet na avtobus in proti jugu. Mimo Šavnika in proti Nikšiču - v daljavi navpična gorska pregrada, Ostroška greda, v njej pa se svetlika v skalo vstavljen pravoslavni samostan Ostrog, osrednja božjepotna točka Črne gore (1610-1671).

 

Z avtobusa se izkrcamo spodaj in se preselimo v manjša avtobusa, ki ju upravljata spretna domačina, ter se vzpnemo po serpentinah do ploščadi pred samostanom. Proti pričakovanjem je ploščad kar široka; v samostanskem poslopju, ki je malo nižje od cerkve, pa je očitno dovolj prostora za množico vernikov. Na balkonih so naložene skladovnice blazin. Vzpnemo se po stopnicah in ozkem hodniku mimo mozaikov in slikanih podob do kripte z najsvetejšo - Bogorodico sveto Marijo, ob kateri čuje menih. Ko pridemo ven, se nastavljamo toplemu jesenskemu soncu.

 

Natočimo še zdravilne vode, nato pa se po kakih 30 km vožnje znajdemo na Trgu svobode v Glavnem mestu Podgorici. Koga predstavljajo portreti na velikih panojih, mi ni uspelo ugotoviti, so pa očitno tudi Črnogorci zaplavali v spolno kolikor toliko enakopravno dobo in v demokratično ureditev svobodnih volitev.

 

Odmor za kavo na terasi restavracije na Trgu svobode nekdanjega Titograda in sprehod mimo kavarnic nama dobro dene. Nato pa spet na avtobus in proti Skadarskemu jezeru. Nisem si mislil, da bom kdaj videl to jezero, ki mi je nekoč pomenilo konec sveta. Že smo v Virpazarju, prečkamo tire želenice Beograd-Bar. in se znajdemo na ladjici, ki nas popelje v pentlji skoraj do albanske meje sredi jezera. 

 

Ko se vračamo, je že mrak. Vabljivi gostilnici v pristanu se moramo odpovedati. Hitimo v Budvo.