Kristus revolucionar?

Berem zgodbo o Kristusu kot revolucionarju, ki jo je objavil Spiegel in prenesel Global. Pisec se sprašuje, ali ni šlo Kristusu za posvetno oblast, ne samo za duhovno - "Kakor v nebesih tako na zemlji". Bil naj bi "resnični borec za boljši (tostranski) svet", ki naj bi ga tedanji kristjani, da bi lažje širili novo vero, kot takega zatajili in spremenili v "krotkega in blagega". Zgodovinske okoliščine položaja Judov v rimskem imperiju seveda kažejo na to, da so se upirali in se hoteli znebiti rimske nadoblasti. Bili so uporniški poskusi, ki so jim sledile rimske represalije, in tudi Kristus je veljal za na ta način nevarnega agitatorja. Navajajo razne posredne 'dokaze' in sklepanja za to, da bi res hotel biti 'kralj Judov', pa, kljub temu, da navajajo nekaj zgodovinarjev, nobenega dokaza o kakem Kristusovem dejanju, za katerim bi lahko videli vsaj težnjo, če že ne načrt, po osvojitvi posvetne oblasti. Edino Kristusovo uporniško dejanje  je bilo prevračanje miz menjalcev denarja v templju. Temu dejanju nikakor ne morem pripisati težnje po osvojitvi posvetne oblasti. Kristus naj bi hujskal ljudstvo proti rimskim okupatorjem in domačim farizejem. Tistemu, ki razmišlja samo o osvajanju posvetne oblasti, je marsikaj lahko "hujskanje". Celo Pilat ga je imel za nedolžnega, a tako zadržanje Pilata naj bi bilo potvorba tedanjih kristjanov, ki iz taktičnih razlogov niso hoteli kriviti Rimljanov, ker bi to oteževalo širjenje njihove vere. Precej iz trte zvita argumentacija. Mislim, da je to spieglovska liberalna "politofilska" (v smislu prevlade političnega in ne filozofsko-etičnega ali religioznega diskurza) zastranitev. Kristus je bil - če odmislim to, v kar verujejo kristjani (božji sin itd.) - učitelj etike, etične drže, jaz pravim kar 'prvi eksistencialist' (čeprav bi elemente te drže našli že pri grških filozofih, v članku je omenjen Diogenes); človek, ki se je zavedel enkratnosti življenja in svoje človečnosti, odgovornosti do življenja; človek, ki je začutil "božje" v sebi; ki je pozival k notranji, duhovni, etični prenovi. Da je osebno veroval v Boga, ni dvoma, vendar ne v starozaveznega Boga ampak Boga, katerega glas podpira njegov novi etični kodeks. Lahko bi mu očitali edino "verbalni delikt" ali, tako kot Judje, "bogokletje" v odnosu do starozaveznega Boga in starih verskih zapovedi in običajev.

Konstrukt zgodovinarjev, ki jih navaja Spiegel, se ujema s težnjami tistih, ki bi želeli, da bi cerkev imela posvetno oblast, saj te težnje legitimira z domnevnim Kristusovim zgledom. Morda s svojim člankom Spiegel opozarja prav na to nevarnost.

Vir: Veselo oznanilo? Global, 9/2912 34-41, po Spiegel 2012.

Krščanstvo kot »hiperkozmična drama«

Podnaslov prikaza z gornjim naslovom (Alen Širca, Delo, 25.9.2012) knjige znanega in vplivnega sociologa Petra Bergerja Vprašanja vere zatrjuje, da je to delo »prepričljiva teološka razprava«, v kateri skuša »avtor … nagovoriti ateiste in druge 'omahljivce'«. Morda je razprava prepričljiva za prepričane, dvomim pa, da tudi za ateiste in 'omahljivce'. Vsaj v mojem primeru to prepričevanje ni bilo uspešno. Mi pač ni pomoči. Knjiga sama ima podnaslov »skeptična pritrditev krščanstvu«. Tudi to ne drži. Bergerjevo delo je zanosna pritrditev veri; pritrditev vsaki postavki apostolske »vere« posebej v njenem najbolj  dobesednem (laično vsakdanjem) pomenu, vključno z vero v odrešitev kozmosa, vero, ki najbrž pomeni, da bo Bog ustavil tisto širjenje vesolja in ohlajevanje, ki ga zlovešče napovedujejo astronomi, na našem modrem planetu pa bo življenje cvetelo večno. Hiperkozmično.

Ker me zanima, kaj bi mimo bradatega strica na oblaku beseda »Bog« še lahko pomenila, berem take razprave. Trenutni izid mojega raziskovanja je, da verujem v »božje« v vsakem človeku, ne pa v »Boga« ali »bogove«. To se bo dlakocepskemu sofistu zdelo protislovno: zatrjujem pridevnik ne pa samostalnika, iz katerega je izpeljan. Zato dolgujem pojasnilo. To »božje« si prevajam z manj skrivnostno besedo »človečno«, ali kot »dobro, sočutno« in tudi kot spoštovanje večine desetih »božjih« zapovedi krščanskega Boga. Glede spoštovanja zapovedi brez Boga se pridružujem filozofu Bagginiju, ki na znani zgroženi vzklik Ivana Karamazova »Če ni Boga, je vse dovoljeno!« odgovarja: Da, razen parkiranja v središču Londona ob sobotah. S tem dovolj nedvoumno nakaže človeški izvor »božjih zapovedi«.

Kritično vprašanje (kot ga izpostavlja pisec prikaza), ki ga tako imenovani ateisti (alias 'brezrogci') naslavljajo teistom, je: če je Bog, zakaj dopušča trpljenje. Konkretno: «Kako je sploh mogoče upravičiti trpljenje in smrt enega samega otroka, edinstvenega, neponovljivega?« Bergerjev odgovor: »Bog je navzoč v otrokovi in materini agoniji. Trpi z njima in z vsem trpinčenim stvarstvom…« Bogi Bog! Povejte to materi. In dodajte z Bergerjem: »Ne otrok ne mati ne bosta propadla, ampak bosta onkraj tega življenja neskončno potolažena.« Morda bo mati s tem potolažena. Mnogi so.

Smisel trpljenja, če se mu ne moremo izogniti, je edino ta, da nas dela bolj človečne, sočutne, pripravljene pomagati, skromnejše in ponižnejše pred silami narave – v tem edinem življenju.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
 Alen Širca, Krščanstvo kot "hiperkozmična" drama, Delo, 25.9.2012

Vesela jesen: zeljada v Zajčji dobravi

Z veselice na veselico, bi lahko rekel. Sobotni mošt se še ni razkadil, pa sem že šel na kislo zelje v Zajčjo dobravo, na vsakoletno 'zeljado'. Ni kaj filozofirati tako kot o rodovnem srečanju. Letos so prireditveni prostor pomaknili na travnik za gostiščem, kjer je več prostora. Tako je spredaj dovolj prostora za avtomobile, gostje gostilne lahko v miru pokosijo, na širokem travniku pa se lahko razmahne veselica. Pametna preureditev. To seveda še nič ne pove o vsebini. Vsebina je bila pa bučna. Ne 'bučna' od buč, čeprav je tudi teh bilo nekaj, ampak od 'bučati'. Na največjo jakost naravnana 'feršterkarija', ki je prenašala govedarijo živih kranjskih janezov v nošah, mi je že takoj vzela voljo, da bi se kaj dolgo zadrževal tam. Kljub temu sva zaokrožila po stojnicah, si ogledala pridelke okoliških kmetij, kupila še zadnji stročji fižol, in se nato podprla s - kislim zeljem, ki so mu priložili to in ono meso. Naša mala je ob pomoči mame in konjevodca naredila krog na poniju, potem smo pa pobegnili v tišje dežele.

Pet kondomov za nežna srca

Po dolgem času sem spet enkrat na tekočem s tistim, kar je 'in'. Prebral sem trenutno "uspešnico vseh uspešnic" - E. L. James, 50 odtenkov sive (Žepna knjiga, Učila international: Ljubljana 2012). Vtis po prvi strani: ni Dostojevski. Prizanesljivo do avtorice se potolažim: pač, žanrska knjiga, erotični roman. A tudi K. Millet ni. Najbrž bi se človek moral strinjati z oceno v Die Zeit (Nina Pauer, 19.9.12; prevod Global 9/12), da gre za "na smrt dolgočasno sadomazohistično knjigo", pri čemer je "edina sadomazohistična izkušnja pravzaprav mučno branje slabo napisane zgodbe na 600 straneh." A zdi se, da ob tem romanu navdajajo strogo kritičarko protislovna občutja, saj pravi proti koncu, da je tisto, "s čimer roman očara, bolj kot samo udejanjanje sadomazohizma predvsem čezmerno življenje v dvoje, ki ga taka praksa prinaša s seboj." Očarljiva smrtna dolgočasnost?
Priznam, da se nisem dolgočasil in da tudi nisem preskakoval nežgečkljivih prizorov, nisem pa knjige prebral na dušek ampak v nekaj obrokih. Je le zajetna. Nisem se dolgočasil, kar pripisujem dejstvu, da sem iz generacije s pomanjkljivo spolno izobrazbo, ki sem jo dopolnjeval bolj na internetu kot v resničnem življenju, pri čemer mi kakšna nova strokovna literatura kljub letom, ko je z žgečkanjem že bolj kriza, še vedno prav pride. Zanima me ne le seks ampak vse okrog žensk in v njih. In to je napisala ženska kot prvoosebna pripovedovalka. Branje mi torej ni bilo dolgočasno ampak prej pomirjujoče. In mogoče je v tem skrivnost uspeha te knjige.
Sadomazohistični odnos med študentko Ano-Anastazijo in očarljivim, a v otroštvu skrivnostno čustveno ranjenim bogatašem Christianom je tako lepo zavit v več zaščitnih slojev, da vsaka stran govori: ne boj se, nič hudega ne bo in na koncu se bo vse dobro končalo. Prvi zaščitni sloj je normalno vsakdanje življenje študentke z njeno cimro, nedolžne, pridne, prizadevne, razumne, tik pred diplomo. Drugi zaščitni sloj so Anini odnosi s prijatelji, družino, mamo - vse super normalno, vse dostojno, vse v mejah. Tretji, recimo tretji, mogoče jih je še vmes kaj, je pogodba, ki jo Christian ponuja v podpis svoji partnerki, pogodba z natančnimi določili o dovoljenih in nedovoljenih sadomazo-tehnikah in varovalkah, če bi deklico preveč bolelo. Četrti sloj je Christianova pozornost, obzirnost, skrb, nazadnje zaljubljenost, ki vse varujejo Ano pred hudim. Zadnja zaščita so tabletke in kondom.
Tako se človek lahko mirno preda rahlo žgečkljivemu mentalnemu vojerizmu in sladkemu pričakovanju, da se bo Ana izkazala kot uspešna terapevtka, ki bo ozdravila Christiana njegove travme iz otroštva, nakar bosta poletela v nebesa na krilih romantične ljubezni.
Roman seveda ni družbeno kritičen, nasprotno, je slep za družbeno; utrjuje 'ameriški sen', s tem ko dvigne preprosto dekle v bogatašev helikopter na vrhu nebotičnika. Ni feminističen, nasprotno, govori nam, kako sladko se počuti ženska, če brezpogojno uboga moškega, ki jo našeška, če ni pridna.
Je pa spolno vzgojen, saj si celo tak perverznež, kot je Christian, vedno natakne kondom.

Pomislek ob e-pouku

Pred enim letom so na OŠ Prule v prvem razredu uvedli e-pouk z občasno uporabo tabličnih računalnikov. Sistematične evalvacije takega pouka še ni, učiteljica pa pravi, da se je novi način zelo obnesel (Delo, 7.7.12). To je vsekakor precej drugačen pouk, recimo računstva, kot sem ga bil deležen jaz, ki sem se osnovnih računskih operacij učil s pomočjo fižolčkov, ki sem jih nosil s seboj v puščici. V bistvu so mi te novotarije kar všeč. Šolnikom tudi zaupam, da bodo uvajanje e-pouka skrbno spremljali in pametno vodili. Nekaj pomislekov se mi vseeno pojavlja.
Da ne bi kdo mislil, da sem zadrt konzervativec, naj povem, da kot uporabnik spremljam razvoj računalnikov od začetka, ko so računalniki prišli izza zidov bolj ali manj zaprtih institucij. Moj prvi računalnik je bil ZX Spectrum, potem Atari, potem pa vrsta PC-jev. Seznanil sem se z najrazličnejšimi programi in za prvo silo znam med drugim uporabljati vse programe Windows Office. Ne poznam vseh bližnjic, trikov in fines, za svojo rabo pa jih obvladam. Brez računalnika si ne znam več predstavljati življenja. Kljub temu se mi nič ne mudi, da bi si kupil ipad in na njem prebiral knjige. Knjige berem po starem. S tem je povezana cela vrsta občutkov in navad, ki bi jih težko pogrešal. Ne predstavljam si, da ne bi obiskoval knjigarn in knjižnic, pregledoval polic in listal po knjigah. Fizično, z rokami in vsemi čuti. A to je druga tema. Nazaj k e-pouku.
Osnovno prednost računalniškega pouka vidim v NAZORNOSTI in INTERAKTIVNOSTI. Noben drug medij razen neposrednega fizičnega stika z rečjo ali realne demonstracije, ne omogoča tako nazorne predstavitve npr. anatomije človekovih organov. Navidezno tridimenzionalno sliko lahko obračaš v vseh smereh. Povsem nazorno so predstavljeni različni fizikalni poskusi. Učenje matematike šele ob računalniških demonstracijah dobi trdno osnovo. Do nezavesti lahko ponavljaš poslušanje stavkov v tujem jeziku. Ob računalniškem učenju je učenec lahko aktiven. Ponavlja, preskakuje se usmerja sam po mili volji. Njegovi odgovori so takoj potrjeni ali pa ne. Na vprašanja lahko hitro poišče zanesljive odgovore. Sam lahko usmerja svoje učenje.

Ob vseh prednostih računalnika je njegova osnovna pomanjkljivost NEPREGLEDNOST. Da lahko mislim in pišem (in rišem) potrebujem široko mizo, po kateri lahko razprostrem papirje, da si ustvarim pregled, kaj sem napisal, v kakšnem zaporedju, kaj manjka itd. Ko so mi začeli študentje pošiljati diplomske in druge naloge po e-pošti, sem ugotovil, da jih tako ne morem pregledovati. Vsakemu posebej sem odpisal, naj mi nalogo raje prinese ali pošlje natisnjeno.
Naročen sem na Delo, kar pomeni, da lahko neomejeno pregledujem spletno stran tega dnevnika ob vsakem dnevnem času, podnevi in ponoči. Vendar kljub temu zjutraj ob kavi berem tiskano izdajo.
Čisto drugačen je občutek, ko imam pred seboj plahto s kakimi desetimi članki, okvirčki, noticami in prav toliko fotografijami, kot če gledam na ekran z neprimerno manjšim obsegom, pa naj še tako skrolam gor in dol.

Zadnja leta si o temah, ki me posebej zanimajo, ali s katerimi imam kakšne načrte, da bom o tem kaj napisal in podobno, delam miselne vzorce. Poleg računalnika imam zvezek A4 formata, v katerega si rišem miselne vzorce o temah, za katerimi brskam po internetu. Vem, obstajajo številni programi za miselne vzorce, zelo pripravni, tudi sam uporabljam enega ali dva od njih, a moja misel ima rajši roko s svinčnikom in radirko in papir. Ne vem, zakaj. Včasih koncipiram miselni vzorec na papirju in ga potem izdelam na računalniku. Tudi ne vem, zakaj risarji še vedno rišejo (tudi) s svinčnikom na papir in slikarji slikajo na platno, kiparji pa, kako staromodno, pacajo z glino.
Tudi glasbeniki s pridom uporabljajo različne glasbene programe za učenje in komponiranje, potem pa vendarle zasvirajo na prave violine. Mogoče računalnik ni najboljši prav za vsako reč.

Tri in pol čevlja

Bernard Nežmah v svojem pamfletu Za tri in pol čevlja v zadnji številki Mladine (31.8.2012) najprej skuša kar se da zmanjšati pomen zadeve v zvezi s kardinalovim domnevnim očetovstvom tako, da vidi v (po njegovem nepotrebni) pozornosti, ki se posveča tej temi, težnjo po prekomernem užitku javnosti in medijev. Namiguje, da se je ta težnja uglasila s težnjo anonimnega človeka, to je domnevnega kardinalovega sina, po javni pozornosti, in - kar je višek Nežmahove neokusnosti - navaja Breivika in strelce po ameriških univerzah kot primere istega hotenja. Da ne bi levičarji preveč privoščljivo uživali ob kardinalovi zagati, okrca protiputinovski protest Pussy Riot kot nedopustno zlorabljanje sakralnega prostora in pri tem pozabi omeniti, da so sakralne prostore najprej zlorabili tisti, ki so na prižnicah 'trajbali' politiko. Resnično ogorčenje pa izrazi ob novi pridobitvi Jankovićevega županovanja, Fabijanijevem mostu, ki povezuje Roško cesto in Njegoševo ulico, za katerega ne najde dobre besede. Ta neznansko dragi most (16,5 milijona) je, po Nežmahu, pripeljal v mesto avtomobilski promet, poteka skozi bolnišnico in ima na eni strani nemogoče ozek prehod za pešče in kolesarje. Skratka, kaj je Rodetovo domnevno očetovstvo proti grehu njegovega javne pozornosti željnega domnevnega sina, proti stalinistični praksi enaki nespoštljivosti zmedenih ruskih najstnic in nezaslišani zgrešenosti Jankovićevega projekta. Samo o slednjem nekaj besed.

Avtomobilski promet se je prej vil z Roške po Poljanski, preko Ambroževega trga, po Rozmanovi mimo stare Pediatrične klinike (bolnišnica!), po Trubarjevi mimo cerkve Sv. Petra na Njegoševo, po trikrat daljši poti. Na tej poti so avtomobili primerno dalj onesnaževali zrak. Prej je promet potekal mimo Pediatrične klinike, zdaj gre mimo Stomatološke klinike (ne skozi njo) - toliko o bolnišnicah. Res pa je, da je steza za kolesarje in pešce z Njegoševe ulice nedopustno ozka. Do zoženja je prišlo, ker tam sega v prostor spomeniško zaščitena hiša. Na drugi strani in preko mostu so steze za pešče in kolesarje razkošno široke.

Zoženje steze za pešce in kolesarje

 

Nadaljevanje ...    

                                 ... in iztek iste steze

Steze za pešce in kolesarje z Roške ceste

Spet študent

Ne da bi kaj dosti premišljeval, sem se danes odločil in napotil do Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in se vpisal v tečaj italijanščine za začetnike. Mislil sem, da bom opravil v petih minutah, a ko sem prisopihal v prvo nadstropje, je bilo že na hodniku polno prelestnih mladenk, ki so čakale na vpis. Vpisovali so v dveh ali celo treh sobah, posebej še tiste, ki so se želeli prijaviti za tečaj računalništva. V "čakalnici" nam je prijazna gospa razložila tudi, kam se lahko vključimo kot prostovoljci. Omenila je pomoč pri učenju dela z računalnikom, kulturno mediatorstvo, tj. predvsem pomoč v muzejih in galerijah, družabništvo bolnikom na Onkološkem inštitutu in pomoč v Botaničnem vrtu. Glede tega se bom odločil kasneje, a mislim, da me vleče delo v Botaničnem vrtu. Od nekdaj se mi je vrtnarstvo zdelo lep poklic in če me ne bi dali v šole, bi bil najraje vrtnar. (Jutri se bom mogoče navdušil za kaj drugega.) Ko sem prišel na vrsto, se mi je posvetila prijazna mlajša gospa in mi povedala še vse druge pomembne podatke. Zanimal sem se še za tečaj francoščine (ne, ni dobro hkrati z italijanščino, bom raje drugo leto) in keramike. Naj najprej poskusim z italijanščino. Bom videl, kako bo, drugo leto pa še kaj drugega. Ko sem odhajal, mi je bilo žal, da se nisem za ta korak odločil že prej. Ne vem, kaj me je zadrževalo. Najbrž sem imel dovolj šole in različnih ustanov in sem hotel nekaj časa prebiti v čisti osami. No, zdaj se je ta čas iztekel in komaj čakam šole.

Poženi ustvarjalnost

Počitnice so minile, spet sem tukaj – pred prazno stranjo. Kaj naj pišem?

Vsak, ki se ukvarja s kakšno ustvarjalno dejavnostjo, naj bo oblikovanje, pisanje ali kar koli podobnega, mora vsakokrat znova premagati odpor do dela. 'Ne morem se lotit, nimam ideje, prazno glavo imam, vse skupaj nima smisla itd.' – vsi poznamo take samogovore. Likovnica Jolie Guillebeau odkriva v pogovoru z urednico Psychcentral Margarito Tartakovsky, kako premaguje take in podobne pomisleke. Povzemam.

Kako se pripravi k delu, s čim se spodbudi? Pravi, da je zanjo največja spodbuda javna odgovornost. Če dela na javnem projektu, je to zanjo prisila, da vsak dan nekaj ustvari. Lahko dodamo: pisanje bloga, na primer, je javni projekt. Samo to dejstvo človeka sili, da ne dela večjih premorov pri objavljanju in da, v idealnem primeru, vsak dan nekaj napiše. Druga spodbuda so sodelavci. Če je projekt kolektivno delo, je vse lažje. Tudi srečanja z ustvarjalci, četudi le ob kofetku, jo napolnijo z ustvarjalno energijo. Naj dodam: pogovori o različnih temah v krogu domačih, s prijateljem ali prijateljico, obisk predavanja, razprave – vse to človeka spodbudi k pisanju.

Kje dobi navdih za delo? Vzpodbudijo jo barva, zgodbe, poezija, drobna vsakdanja opažanja, ki jih morda ne opazi nihče drug. Bodi pozoren, začudi se, pripoveduj o tem. Emejli občudovalcev njenih slik, njihove zgodbe – vse to jo spodbuja. Shranjuje emejle in jih ponovno prebira, kadar podvomi vase in svoje delo.

Kaj jo ovira pri ustvarjanju? Najbolj jo ovira dvom v samo sebe. Neprestano se sprašuje, kakšen pomen ima njeno delo. Toda pred časom je sklenila, da se o tem ne bo spraševala, samo delala bo, naj drugi presojajo njeno delo. To se ji ne posreči vedno, a ko se opomni, da je ustvarjalka ne kritičarka, ji to včasih pomaga.

Kako se pripravi k delu? Ima svoj mali obred. Sede pred slikarsko stojalo na veliko rdečo žogo, na paleto iztisne iz tub majhne koščke barv  in nato nekaj minut gleda v prazno platno, da si ustvari predstavo o tem, kaj hoče naslikati in kakšna bo kompozicija. Nato si nastavi alarm na uri na 30 minut, vzame čopič in začne. Ko ura zazvoni, prekine slikanje in se nekaj minut ukvarja z drugimi rečmi – klikne na Facebook, na primer. Pravi, da je to slaba navada.

Kaj svetuje drugim? Vsak dan nekaj naredi. Ne presojaj, samo naredi. Ustvarjalci ustvarjajo. Svetuje dve knjigi: David Bayles, Art and Fear. Priporoča jo svojim študentom. Druga knjiga je Steven Pressfield, The War of Art. Iz te knjige je prevzela misel: Svoje delo jemlji resno, sebe pa ne. Loči svoje delo od svoje identitete. Ti nisi tvoje delo. Težko sprejemljivo? Seveda, saj dojemamo svoje delo kot svoj izraz, povnanjenost svoje notranjosti, svoje duše. A pomislimo: ponesrečena slika ne pomeni, da imaš omadeževano dušo! Včasih se mi kaka stvar ne posreči, to ne pomeni, da sem slab človek, prazen človek itd.

Tako. Nekaj sem prepisal in malo dodal, da zadeva teče. Morda bo komu koristilo.

Vir: http://psychcentral.com/blog/archives/2012/09/01/

Slovo od počitnic

Tale polhek naju je pozdravil ob odhodu iz kampa in naju povabil, da ga prideva drugo leto spet pogledat.