Če Tina joka...

Zakaj se mi utrne solza, če Tina joka?
Moj odnos do športa je čuden. Po eni strani se mi zdi, da bi se lahko proglasil za mizagona (miseo, sovražim; agon, tekmovanje, boj), sovražnika tekmovanja, sovražnika boja. In vendar od vsega športa, v grozo moje domače športnice, najraje gledam boks.
Rekel bi, da sem dokaj ravnodušen do športa. In vendar mi je bilo silno všeč, da je bila dekle, ki sem jo vzel za ženo, aktivna športnica in prvakinja.
Navijaštvo se mi zdi zapravljanje življenja, na tekme ne hodim, in nikoli nisem bil del kake druščine, ki za šankom vneto komentira izide tekem; nedelje ne maram prebiti ob televizijskih prenosih tekmovanj. In vendar redno spremljam športno pot svoje vnukinje in, če je prilika, gledam njene nastope.
Tako moje zadržanje je glede na prevladujoče nagnjenje pri ljudeh in tudi glede na moje lastne kriterije čvrstega značaja, značajska pomanjkljivost. V življenju se je treba vsej miroljubnosti navkljub včasih boriti in si prizadevati zmagati. Šport je šola značaja. Vse to podpišem.
Od kod to protislovje v meni? Pripisal bi ga svojemu temperamentu in pogojem, v katerih sem preživel otroštvo. Po naravi sem miren. Vse do vstopa v šolo pravzaprav nisem imel stika z drugimi otroki. Potem sem sicer prešel ves proces športne socializacije, običajen za fanta pri nas, tudi kdaj kaj tekmoval, brez omembe vrednih uspehov; se naduševal nad nogometnimi zmagami jugoslovanske reprezentance, nad košarkaškimi uspehi Olimpije, dolgimi skoki smučarskih skakalcev in slalomskim uspehom Jureta Franka, pardon, veleslalomskim, vidite... Križaj je bil pa za slalom, ne?
Prvake spremljam in jim želim vse najboljše. Se mi zdi fino, da so Slovenci; da so naši, tudi če niso Slovenci. Nas predstavljajo. En delček mene so. Temu pravijo identifikacija in narodna zavest. A je to domoljubje? Pa že.
Tako sem tudi Tino gledal, kadar koli se je spustila dol. In Tina se je zalezla vame. Nečloveško se je matrala, ko bi jaz že zdavnaj pobral tiste jurje in si kupil oskrbovano stanovanje ali kaj podobnega.
In potem se ji je vse tako napletlo, da ni šlo. Ni šlo po podobi našega perfekcionizma: a je še kje kak pokal, kakšna vaza, kakšen globus - vzem'mo ga!
Potem smo jokali in bili ponosni, da tudi to še zmoremo! Potolažili so nas fantje in Fak vse skupaj!