Brezupno srečanje s sodobno umetnostjo

Imam težave s sprejemanjem sodobne umetnosti. Ne "razumem" je. Samo včasih jo razumem. Recimo instalacije. Spominjam se instalacije, ki jo je, ko je SLO postala članica EU, postavila neka umetnica na Tromostovju. Na začetku enega mostu je postavila iz kovinskih cevi oblikovan "vhod" z napisom "državljani EU", na začetku drugega pa enak vhod z napisom "nedržavljani EU" ali nekaj takega; podobno kot pri vhodih na mejnih prehodih in letališčih EU. To sem razumel: novo ločevanje na polnopravne državljane in drugorazredne prebivalce. Duhovito ironiziranje in kritika. Kako se počutiš, ko prekoračiš prvi in drugi "vhod"? Čutiš nesmiselnost tega ločevanja? To ločevanje je kasneje zadobilo tragične razsežnosti, ko so se na mejah EU pojavili begunci. "Vhode" smo okrepili z žično ograjo, s policijo in vojsko, v njihovi bližini ob ilegalnih prehodih umirajo ljudje.

Pri drugem primeru gre težje, ali pa sploh ne. Vidim fotografijo v časniku in si skušam zamisliti realno situacijo. Vstopim v umetnostno galerijo, v eno od dvoran. Sredi dvorane je nekakšna steklena hišica, v njej sedi - živa - ženska v beli delovni obleki, hlače, bluza, in prede. Sedi pred kolovratom, okoli po tleh kosmi nekakšne volne; pobira jih, nastavi na preslico, goni kolo, med prsti ji nastaja nit, ki se navija na drugi strani. Dela zbrano, zares, ni "fake", gre ji za to, da nekaj naredi. Tam so še neke steklene posode, cevke, kot v kemijskem laboratoriju. Nekaj čudno vonja. Kaj hoče umetnica povedati s to instalacijo-performasom? Z lepoto to nima nobene zveze, ali pa le oddaljeno. Vsako urejeno delo je lepo; je ustvarjanje reda, kozmosa, iz relativnega nereda, kaosa, neobdelane snovi. Torej ni umetničin namen, da bi "občudovali" lepoto, skladnost postavitve: bleščeče steklo, lepo obliko hišice, njo samo v beli obleki, kolovrat, tehnične predmete. Morda je njen namen, da nas spomni na "lepe stare čase", ko so si ljudje še sami delali tkanine in obleke, vsaka družina posebej. A njen kolovrat je kovinski, nič folklornega ni v vsej postavitvi. Zdaj se predenje dogaja daleč od naših oči, v predilnicah in tkalnicah, zunaj naše izkušnje. Gotovo demonstrira žensko delo, njegov pomen, spretnost in predanost ženske. Pa dobro, saj to vem. Naj se vrnemo v tiste čase? Čemu le? Naj končno že priznamo pravo vrednost ženskemu delu? Okej, itak nimam nič proti temu; pa tudi, če bi imel, kaj lahko storim? Že zadnjič sem podpisal peticijo proti diskriminaciji žensk, bom tudi naslednjo.

Lepo, gospod, da so vam prišle te konstruktive misli, vendar sem hotela povedati veliko več. Res? Kaj?

"Predenje v mitologijah po vsem svetu naslavlja povezavo dela z materinskim principom in domom, povezujejo ga z usodo in arhetipom "velike matere", že stoletja pa je tudi ideološki označevalec vrednotenja ženske in njenega dela. Starogermanska boginja Holda, med drugim zaščitnica plodnosti, otrok, pokroviteljica doma in družine, je vselej upodobljena s predivom, pri Egipčanih je pokroviteljica predilk boginja Isis... V 19. stoletju se kolovrat pojavlja ob reprezentativnih fotografijah moža in žene - ženska delavnost se namreč pojmuje kot dodana vrednost v zakonu. ... delo ob kolovratu razumem kot simbolno demonstracijo prilastitve prostora, torej vendarle kot pozicijo moči. Procesualni prikaz predenja kot odpor proti kolonizacijskemu gospodarskemu in političnemu sistemu je skozi simboliko pojavljanja ob kolovratu kot politično držo vzpostavil Mahatma Gandhi. Kolovrat je uporabil kot emancipatorno obliko, simbol za indijsko industrijo. Tako je nagovoril indijske tekstilne delavke, hkrati pa s to gesto opozoril, da je Indija lahko ekonomsko samostojna in od angleškega kolonializma neodvisna države. Po drugi strani Gandhi s kolovratom naslavlja meditacijo in misli, da emancipacija izpod kolonializma ne bi smela biti radikalna, ampak pogajalska in premišljena..."

Iz intervjuja umetnice zvemo, da je njena "volna" mešanica pasje dlake in njenih las; da s poganjanjem kolovrata zažene peristaltično črpalko, ki po cevkah požene "mešanico vzorcev serotonina, nevrotransmiterja, ki med drugim uravnava našo zmožnost medsebojnega sobivanja, izoliranega iz vzorcev krvi mene in mojega psa Byrona... Ob vsakem polnem obratu kolesa... črpalka iz posode izčrpa kapljico serotonina. Ta pade na vročo ploščo na drugi strani kolesa, ta pa kapljico upari. Tako imajo obiskovalci... možnost vonjati združeni serotonin mene in Byrona, v prenesenem pomenu pa esenco najinega arhetipskega odnosa." Zvemo, da iz predelave las in dlake nastaja "material, ki parafrazira citat etologa Franza de Waala o tem, da so 'korenine politike starejše od človeštva'..." (vsi citati: Patricija Maličev, Intervju z Majo Smrekar, SP Delo, 23.6.18)

Ne bi vedel, gospa, da imate dva psa, da predete njuno in svojo dlako, da je tisti vonj vonj po serotoninu, sploh pa ne bi vedel, da vse to simbolizira esenco vajinega arhetipskega odnosa, "več-kot-človeški-svet", hibridni odnos, socialno tkanino, nasprotovanje državni lasti ženskega telesa, nasprotovanje kapitalizmu in da je vse skupaj parafraza citata Franza de Waala... Itd. Itd.

Imam visoko izobrazbo humanistične smeri in v gimnaziji sem imel umetnostno zgodovino. Preberem včasih kaj o umetnosti, celo sam se ljubiteljsko ukvarjam s slikarstvom. Nisem nezainteresirano govedo. Vse to mi ne omogoča, da bi dojel vso globino in širino te instalacije.

Ker najbolj od vsega cenite zdravo pamet, bi po zdravi pameti svetoval, da bodisi obiskovalcem delite priročnik za razumevanje tega performansa (dovolj bi bilo že besedilo vašega intervjuja, iz katerega citiram) bodisi opremite hišico s pojasnjevalnimi napisi in gledalcu prepustite, da potem premišljuje in izvaja svoje sklepe. Je tudi možnost, da ogled instalacije odsvetujete laikom in jo priporočite samo umetnostnim teoretikom, ali pa se z instalacijo izpoveste sami sebi v klavzuri svojega ateljeja. Itak mi je dostop do nje zaprt. Itak samo vi veste, kaj pomeni.

Da ne bo nesporazuma: ne ocenjujem vašega dela, negodujem, ker bi mi bilo dostopno samo s priročnikom, ki ga ni.

V Srbijo, 5. dan: Novi Sad, Krušedol, Sremski Karlovci

(13. 5. 2018) V nedeljskem jutru smo se še enkrat peljali mimo "spomenika bombardiranju NATA", v bombardiranju leta 1999 poškodovanega sedeža "Generalštaba vojske Jugoslavije". Ogromnega, ves večnadstropni blok pokrivajočega plakata z brhko srbsko vojakinjo, mi, žal, ni uspelo posneti. Potem je avtobus, mimo manjših beograjskih zanimivosti ("butik čvaraka") odpeljal proti domu, z ovinkom preko Novega Sada.

 

Nedeljsko dopoldne v Novem Sadu. Zbirno mesto je pri spomeniku socialistu Svetozarju Miletiću. Od tam se napotiva na živilski trg; čeprav je nedelja, obratuje. Kupiva češnje. Tu je vse cenejše kot pri nas. Vračava se po široki ulici, na obeh straneh restavracije, kavarne; ljudje sedijo zunaj v udobnih naslanjačih, pijejo kavo, uživajo pomladno nedeljsko dopoldne. Sprehodimo se mimo mestnih znamenitosti do avtobusa. Na neki ulici blizu omenjenega spomenika naletimo na guslarja, ki ga včasih srečamo tudi v Ljubljani. Razveseli se, ko mu povemo, kdo smo, in nam na hitrico zrecitira in odgusla del svojega epa: "o voljenom drugu Titu, o pljački naroda" itd. Možak me gane s svojo pristnostjo. Kar poje, je res. A odšlo je v nepovrat.

 

 

Sem, v odprti, ležerni, uživaški Novi Sad, na te široke ulice, bi prav rad prišel za kakih 14 dni na lagodne počitnice, med ljudi, ki morda še niso vsi napeti, "s pogledi uprtimi v tla".

 

Na tej poti naj bi jaz pravzaprav prišel do svojega cilja tega potovanja. V teh krajih sem služil vojake v letih 1965/66. Do prvega cilja smo se pripeljali kar hitro: Petrovaradin. Tu sem kot vojak-sanitejec služil zadnjega pol leta svoje vojaščine. Sem sem prišel iz sanitetske šole v Vršcu, ki ga imam, poletnega, v lepem spominu zaradi "kule", kamor so me, najlažjega v četi, sotovariši nosili kot demonstrativnega ranjenca, in zaradi "bostana", lubenic, ki so jih, naložene na vozovih, kmetje vozili mimo kasarne in nam jih prodajali po vojaški ceni, se pravi za malo ali nič. V Petrovaradinu sem se nastanil v vojašnici na desnem bregu Donave. O vojašnici, to vidim sedaj, nisem imel prave predstave, kje se pravzaprav nahaja. Vse do zdaj sem mislil, da smo bili v delu Petrovaradinske trdnjave. Zaposlili so me kot kurirja Vojne lekarne. Nekateri drugi so bili bolničarji v ambulanti vojne bolnišnice, drugi spet so imeli zadolžitve v skladiščih hrane in pri drugih "pozadinskih" poslih. Moja dolžnost je bila, da sem nosil pošto, to je recepte, iz Vojne lekarne v palačo Zdravstvenega zavarovanja v Novem Sadu in nazaj. Preostali čas sem stražil vrata v hodnik uprave lekarne, kjer je sedel polkovnik, farmacevt. Sedel sem tam pred vrati in gledal v zrak. Brati ni bilo dovoljeno, saj bi lahko, zatopljen v branje, spregledal zahrbtni sovražni napad na upravo lekarne, ali pa preprosto tujo osebo z nepoštenimi nameni, ki bi hotela vstopiti v prostore uprave. In sploh, kakšen je to stražar - s knjigo? To je bila privilegirana služba - navsezadnje sem bil diplomirani psiholog in to so upoštevali. Dali so mi lahko a odgovorno službo.

Vojaki "pozadinske čete" smo bivali v starinskem poslopju iz avstroogrskih časov, podobnem ljubljanskim vojašnicam iz tistih časov. Iz spalnic je bil izhod na zborno mesto, "krug", od tam pa se je prosto prišlo do utrjenega roba celotnega kompleksa, kjer so bili "bedemi", utrdbe. Tja nekam v eno od lukenj v utrjenem zidu so hodili nekateri sobojevniki k ustrežljivi Marini, ki se je potikala tam okoli. Veljalo je, da ni priporočjivo zahajati na področje "bedemov" in ker sem bil ubogljiv vojak, res nisem zahajal tja. Tudi pri svojih odhodih v mesto z veliko, usnjeno, z žabico zakljenjeno torbo, čez rame, preko mostu, sem se disciplinirano držal navodila, naj grem po nakrajši poti in naj ne skrenem s poti nikamor, "kamoli u neku gostionu".

Zdaj ko smo se z avtobusom zapeljali pod vrh Petrovaradinske trdnjave in se peš vzpeli na ploščad pod stolpom z uro, sem šele videl, kje sem pravzaprav bil kot vojak. Ne spominjam se, da bi se takrat kdaj vzpel do trdnjave. Živel sem čudno pridušeno, omejeno, depresivno vojaško življenje v stalnem strahu, da te kdorkoli višjega čina nadere za karkoli. Šele zdaj sem pravzaprav uvidel to omejenost svojega vojaškega življenja.

 

Pod mano je bilo staro naselje Petrovaradin. Ena od podolžnih stavb je kasarna, kjer smo stanovali. Tule spredaj pa je najbrž vojna lekarna. Ko smo se spustili s trdnjave do obrežja, da bi počakali na avtobus, je bilo nekaj minut časa za samostojen ogled. Stekel sem v smeri poslopja, kjer naj bi bila "moja" lekarna: pred vhodom na notranje dvorišče tabla z napisom MINISTARSTVO ODBRANE REPUBLIKE SRBIJE, VOJNA BOLNICA... To je! Prepoznal sem notranje dvorišče, od koder se je prišlo v lekarno. Tja je pripeljal tovornjak z lekarniško robo. FOTOGRAFIRANJE STROGO ZABRANJENO! Torej tu ne bo te fotografije. Vse to lahko poiščete na Google Zemlja - se vidi natančneje kot na (morebitni) fotografiji in z vseh zornih kotov! NATO je čuječen. Bil sem vesel, da sem prepoznal ta kraj, a hkrati se mi je vse zdelo tuje, kot da nisem bil tu. Takrat tega nisem videl tako, ne spominjam se. Slika je v glavi, ni v srcu, ni v duši. Vse je drugačno, čeprav vem, da se ni nič spremenilo - razen tiste table.

  

Naslednja postaja: Krušedol. Avtobus zapelje v pobočje Fruške gore. Pozorno gledam skozi okno.
Sem smo se vojaki pripeljali - moralo je biti jeseni 1965 - iz Petrovaradina čistit orožje. Tu nekje so bila skladišča orožja, ki smo ga morali dekonzervirati, očistiti in ponovno konzervirati (odvečno delo, če me vprašate, a gotovo "po pravilniku i rasporedu"). Bivali smo v "karauli", v pritličnem, nevelikem paviljonu. V prostem času smo hodili v bližnje vinograde krast grozdje. Nekoč nas je zalotil kmet. Ušli smo, a možak je prišel v vojašnico in se pritožil komandirju. "Bio je i jedan sa naočarima", je dejal. "Kod nas nema nikoga sa naočarima", me je odločno zaščitil naš vodnik.
Avtobus pelje mimo nekih zgradb. Evo, tu smo! To je! Prepoznal sem "karaulo", kjer smo bivali!
Avtobus je ustavil nekaj deset metrov naprej na parkirišču pred znamenitim pravoslavnim samostanom Krušedol. Obnovili so obzidje in postavili ogromen vhod. Ne spominjam se, da bi bil tedaj kak zid in kak vhod. Tja vojaki nismo zahajali, da se ne bi okužili "sa religijom".

 

Na  hitro si ogledava samostan. Rad bi fotografiral svojo nekdanjo kasarno. Spustiva se po blagem klancu mimo oznake kraja: na eni tabli piše KRUŠEDOL, na drugi, kak meter naprej PRNJAVOR. Petdeset let se mi to ime ni nikdar pojavilo v spominu. Zdaj sem ga nemudoma prepoznal. Ja. V Prnjavor smo se peljali čistit orožje. Še nekaj metrov je do parkirišča pred kasarno. Dva, trije avtomobili so tam, kar pomeni, da je kasarna obljudena.

Približam se ograji: povsod napisi FOTOGRAFIRANJE ZABRANJENO. Res ni vredno tvegati. Če me kdo opazuje, bi se zapletel v povsem nepotrebne komplikacije. No, nekako sem vendarle prišel do svojega. Torej tu ne bo te fotografije. Vse to lahko poiščete na Google Zemlja - se vidi natančneje kot na (morebitni) fotografiji in z vseh zornih kotov! NATO je čuječen.

Moja misija, za katero nisem več upal, da je mogoča, je opravljena. Obiskal sem kraje svoje vojaščine.

Nazajgrede se ustavimo v Sremskih Karlovcih, v neki vinariji. Podjetni Vojvodinec je v hiši, kjer so nekoč bivali nemški naseljenci, Švabi, ki so v teh krajih uvedli sodobno gospodarjenje, uredil najsodobnejšo vinarijo. Razkazal nam je lekarniško čiste proizvodne prostore s kovinskimi sodi in nas nato povabil k okušanju vin. V lepem, sodobno opremljenem gostilniškem prostoru, smo okušali več njegovih vin. Kupila sva dve steklenici belega, res slastnega vinca. Ne morem vam izdati naziva, kajti steklenici sta že davno, preden sem se lotil pisanja tega bloga, z vsebino in embalažo izginili znano/nezano kam.

 

Sijajen zaključek našega izleta. Ostala je le še kar znosna vožnja do doma. Še na obeh nesmiselnih mejah nas niso ustavljali. Kot bi bili poslanci in dobri duhovi tistega guslarja!

V Srbijo, 4. dan: Oplenac, Smederevo, Avala

(12. 5. 2018) Četrti dan smo krenili na jug proti domovanjem srbskih kraljev. Naš cilj sta Topola in Oplenac. Topola je mesto, kakih 80 km od Beograda v vznožju in na pobočjih hriba Oplenac. Na vrhu Oplenca  je rezidenca kralja Petra I Karađorđevića.

Da bi vsaj približno vedeli, kakšen je zgodovinski pomen krajev, po katerih hodimo, je nujen kratek oris časa, ko je bilo to področje pomembno v srbski zgodovini.
Po kosovski bitki 1387, v kateri so Srbi zmagali s Pirovo zmago (zmaga v bitki - poraz v vojni), so prišli pod nadoblast Turkov, osmanskega cesarstva. Srbija se je odslej imenovala despotovina, podrejena Carigradu (odvajala davek in dajala vojake), vendar z notranjo avtonomijo, ki je omogočala razvoj. Leta 1459 je bila despotovina ukinjena in Srbija je prišla pod neposredno oblast osmanskega cesarstva do konca 17. stoletja. Medtem pa se je vse bolj širila proti jugovzhodu habsburška država, ki je 1718 zavzela poleg področja sedanje Vojvodine tudi področje osrednje Srbije. Nastane kratkotrajno, Habsburžanom podrejeno, Kraljestvo Srbija, ki so ga 1739 spet zavzeli Turki. Leta 1804 je proti turški oblasti izbruhnil prvi srbski upor pod vodstvom Đorđa Karađorđa Petrovića, ki je obnovil srbsko državo (Karađorđeva Srbija), ki je obstajala do leta 1813, ko so jo ponovno zavzeli Turki. Tedaj pa se je po umoru Karađorđa v drugem srbskem uporu (1815) na oblast povzpela druga srbska družina, dinastija Obrenovićev. Miloš Obrenović je vladal Srbiji kot knez od 1815 do 1839 in od 1858 do 1860. V tem času je Srbija doživela preobrazbo iz fevdalne družbene ureditve v kapitalistično. Milošev sin Mihajlo Obrenović je 1867 leta dosegel, da so se Turki umaknili iz vseh vojašnic na območju kneževine Srbije. Na berlinskem kongresu leta 1878 je Kneževina Srbija postala mednarodnopravno priznana država, ki se je pod vlado drugega Miloševega sina, Milana Obrenovića, 1882 preimenovala v kraljevino. Milan, ki je nasledil ubitega brata Mihajla, pa je tako postal prvi novoveški kralj Srbije. Po prvi svetovni vojni je bila 1918 ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, kmalu nato preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo, na čelu s kraljem Aleksandrom Karađorđevićem.

Mestece Topolo je osnoval Đorđe Karađorđe Petrović 1781. leta. Leta 1804 so mesto požgali in uničili Turki. A že naslednje leto je Karađorđe na mestu svoje stare hiše postavil novo in jo utrdil. Tako je Topola postala Karađorđeva prestolnica. V naslednjih letih jo je "vodja" razširil in še bolj utrdil. Topola je postala uporniška prestolnica Srbov iz osvobojenih in neosvobojenih predelov; v njej se je Karađorđe srečeval s poslaniki drugih držav. Ko so Turki zatrli prvi srbski upor, so spet porušili Karađorđevo prestolnico. Obnovil jo je šele njegov sin Aleksander.

Domovanja Karađorđevićev smo si ogledali obratno kronološkemu redu. Avtobus se je ustavil pri hotelu Oplenac. Spodoben hotel. Pred njim je neka ženska prodajala češnje v jogurtovih lončkih - za naju prve letošnje.

 

Od hotela smo se povzpeli do rezidence Petra I. Veljal je za skromnega človeka in njegova rezidenca je temu primerna, ne velika ne razkošna. 

 

Pod pergolo pred vhodom so vladni uradniki dočakali neko gospo, ki je, kot smo videli, položila cvetje na grob princa prestolonaslednika Aleksandra II (ki je preminil nedavno tega) pri cerkvi malo višje (morda soproga Katarina Batis?). V rezidenci je nekaj osebnih predmetov Petra I, predvsem pa slike drugih članov dinastije. Kot otrok sem gledal slike kralja Aleksandra in kralja Petra, zato so me ti portreti najbolj zanimali.

  

     Kralj Aleksander I                       Kraljica mati                           Kralj Petar II

V dinastiji je Črnemu Juriju sledil sin knez Aleksander (vladal 1842-1858), temu sin kralj Petar I Osvoboditelj (vladal 1903-1921), njegov sin kralj Aleksandar I Združitelj (1921-1934 atentat), sin kralj Petar II (1941-1945 odstavljen). Po njem je zunaj Srbije oziroma Jugoslavije živel princ prestolonaslednik Aleksander II in za njim princ Petar (če bi bil kralj, bi bil tretji svojega imena).

Na hribu smo si ogledali še cerkev sv. Jurija, v kateri je pokopan začetnik dinastije, Črni Jurij.

 

 

Še pogled na vinograd kraljice Marije.

Z Oplenca smo se spustili malo nižje v Topolo do Karađorđeve cerkve in njegove hiše.

 

Srbski vodič nam je na kratko razložil zgodovino v zvezi s Karađorđem, na svoj neprekosljiv "epski" način in si zaslužil gromek aplavz. Imel je kaj povedati, saj gre za razgibane dogodke, ki jih nekoliko ilustrirajo slike, ki so tam na ogled:

K spodnji sliki sodi pojasnilo. Slika prikazuje umor Đorđa Karađorđa. Črni Jurij se je leta 1816 pridružil grškim upornikom proti Turkom. Naslednje leto je na skrivaj prišel v Srbijo, da bi se z Milošem Obrenovićem dogovoril o skupni akciji proti Turkom. Prijatelj Miloš pa je ukazal svojim ljudem, naj Jurija umorijo. To se je zgodilo v noči s 25. na 26, julij 1917. Umor je organiziral Jurijev boter (Boter 1.0). Miloš je ukazal, naj glavo preparirajo in jo pošljejo sultanu. Tudi Srbi imajo svoje prodance ali "veliko politiko". Tudi hlapčevanje jim ni tuje. 

Zgodovine tega dne še ni bilo konec. Nazajgrede smo si ogledali še smederevsko trdnjavo. Trdnjava trikotnega tlorisa stoji na ravnini pri izlivu reke Jezave v Donavo. Postaviti jo je dal despot (glej zgoraj) Đurađ Branković - Smederevac. Graditelji so se zgledovali po utrdbah v Carigradu. Je ena največjih trdnjav tega tipa v Evropi.

 

Nazajgrede v Beograd smo se spotoma ustavili še na Avali in uganjevali, katera med kariatidami je Slovenka. Ne izdam.

 

V Srbijo, 3. dan: Lepenski vir, Viminacium

(11. 5. 2018) Tretjega dne smo se namenili na vzhod, ob toku Donave, proti Đerdapski soteski. Vožnja ob Donavi, za Volgo drugi najdaljši evropski reki, je že sama po sebi slikovita. Reko, ki je pri Beogradu široka, počasi stiskajo vse višji bregovi. Peljemo se mimo trdnjave Golubac (Golubački grad), blizu istoimenskega naselja. Trdnjava s svojimi desetimi stolpi stoji na skali, ki označuje začetek đerdapske soteske in đerdapskega naravnega parka. Spušča se po bregu do Donave. S ceste ne vidimo celotne trdnjave, a že del, ki ga vidimo, je slikovit. Grad je prvič omenjen v ogrskih virih 1335 in sicer ga je, kolikor je znano, zgradil neki srbski velikaš, potem so ga osvojili in utrdili Turki, nakar je prehajal iz rok v roke Srbov, Madžarov in Turkov.

Na nasprotni, romunski, strani mogočne reke se dviga greben navpičnih skal, najvišja med njimi je rdečkaste barve in trapezaste oblike. Nasproti nje na naši strani je arheološko najdišče Lepenski vir.

Pred graditvijo đerdapske hidroelektrarne (prvi del je bil zgrajen leta 1970) so predvidevali, da bo gladina akumulacijskega jezera segla približno 15 m nad tedanjo gladino Donave, zato so arheologi preiskali obrežje (okrog leta 1965 in v naslednjih letih) in odkrili naselbino, pravzaprav več naselbin, iz mezolitika, srednje kamene dobe, na prehodu med paleolitikom in neolitikom, ali drugače, na prehodu iz lova in nabiralništva v poljedelsko kulturo. Ljudje naj bi tu živeli pred okrog 6 do 9 tisoč leti; navajajo srednjo številko pred okrog 8 tisoč leti.

Zasluga za to odkritje gre srbskemu arheologu Dragoslavu Srejoviću. Odkrili so osnove bivališč, koč ali šotorov, ki so bili terasasto razporejeni od obrežja navzgor. Dragocene najdbe so arheologi preselili višje, nad gladino predvidenega jezera, jih razporedili podobno prvotni razporeditvi in pokrili s sodobno oblikovano prosojno streho na močnih kovinskih nosilcih.  Danes lahko vidimo osnovnice koč iz rdečkastega apnenca značilne trapezoidne oblike, prirezanega trikotnika, na katerega širši osnovnici je vhod; ena vzdolžna polovica je bila namenjena ženskam, druga moškim, v ožjem prirezanem vrhu pa naj bi spali otroci in starci. Sredi tlorisa je bilo ognjišče. Od kod trapezoidna oblika? Vsiljuje se primerjava z visoko rdečkasto pečino na nasprotnem bregu Donave. Verjetno je prebivalcem predstavljala kako božanstvo in bila zgled in navodilo, kako naj oblikujejo svoja bivališča. Zunaj pokritega dela muzeja je nad takim tlorisom postavljen šotor s leseno konstrukcijo, pokrit s slamo, v starodavnosti bi bil pokrit z vejevjem, listjem in z živalskimi kožami - dokaj udobno bivališče.

     

Predstavitev te kulture bi zahtevala poseben članek. Ostali so mi tile podatki. Ti ljudje so bili visoki; moški so bili visoki 175 cm in več, ženske malo manj. Doživeli so okrog 50 let. Večinoma so imeli popolnoma zdrave  zobe, brez zobne gnilobe. O tem smo se prepričali ob okostju v muzeju. Zakaj? Ker (še) niso uživali žitaric. Hranili so se z ribami, divjačino, oreščki in gozdnimi sadeži. Njihovi umetniki so iz kamna klesali človeške podobe z ribjimi usti, najstarejše evropske umetnine. Ta kultura se je obdržala približno dva tisoč let. Torej se da živeti in preživeti tisočletja mnogo skromneje kot v naši civilizaciji.

Lepenski vir mi je bil morda najpomembnejša informacija tega potovanja. Od tam smo se zapeljali še malo dalje ob Donavi do Donjega Milanovca. Ustavili smo se v gostilni Poreč. Tako se je imenovalo naselje v bližini, ki ga je preplavilo akumulacijsko jezero. Lastnika gostilne sta Srb, ki je delal v Ljubljani, in njegova žena, Slovenka. Ko sem šel mimo šanka, me je možak prijel pod pazduho, me potegnil korak stran in mi pokazal sliko nad vrati. "Poglej! Kdo je to?" Na fotografiji sta bila on in Milan Kučan. "Bio je tu." Postregli so nas z odlično telečjo obaro z mehkim, domačim, belim kruhom. Slovenka se je vsa pridna in skrbna sukala med rojaki. Šef je imel solzne oči. "Pa ja, kva pa ćeš", je ponavljal. Šlo je, v nepovrat.

 

V parku pred gostilno je kip mamuta, posnet po okostju, ki so ga odkopali v bližini.

Po tem kosilu sem se sprehodil do brega Donave. Ob bregu je bil privezan večji čoln, pravzaprav že kar ladja. Presenečen sem ugotovil, da je most z brega na ladjo pritrjen, stabilen. Na začetku mostu napis: PODROČJE MEJNEGA PREHODA, na plovilu srbska in romunska zastava. A, tako je to.

Presenečenj tega dne še ni bilo konec. Ostal je še lep del popoldneva. Zapeljali smo se ob Donavi navzgor, prečkali njen rokav, izliv neke druge reke in prišli do dnevnega kopa rudnika premoga  Drmno in termoelektrarne. V bližini pa odkritje, kamor smo namenjeni: rimsko mesto Viminacium, sredi arheološkega odkopavanja.

Viminacij, ki se je razvil iz vojaške postojanke ob limesu, meji rimskega imperija, je bil glavno mesto rimske province Zgornje Mezije. V njem je bila stacionirana rimska legija VII. Status mesta je dobila naselbina v začetku 2. stoletja, za časa vladavine cesarja Hadrijana. Do zdaj so odkopali, pravijo, kakih 5 % mesta, med drugim mavzolej, ki bi lahko pripadal imperatorju Hostilijanu. Ogledali smo si ga in poleg njega še sarkofage, poslikane od znotraj - urejeno je tako, da smo lahko videli te slikarije.

Kaj dosti več nismo videli. Očitno pa je, da pripisujejo v Srbiji velik pomen temu odkritju. Na področju izkopavanj so namreč zgradili veliko domovanje znanstvenikov (domus scientiarum) v obliki rimske vile rustike v dveh etažah: v gornji so bivališča raziskovalcev in laboratoriji, v spodnji pa muzej, depoji in dvorane. Namenjen je tako znanstvenikom kot turistom. V spodnji etaži smo si ogledali model mesta. Izdelali so ga na osnovi fotogrametrijskih in drugih posnetkov področja, kjer še niso kopali. Kljub temu je model veren. Prikazuje res veliko mesto z vsemi običajnimi rimskimi javnimi ustanovami, zunaj mesta pa velik vojaški tabor. Ko bo odkopan večji del mesta, bo to privlačno za turiste, morda kot nekakšni vzhodni Pompeji.

 

V Srbijo, 2. dan: Kalemegdan, Stari grad, Skadarlija

Takole je, če se človeku zamešajo prioritete in zdrsne z bloga o Srbiji na književno kritiko na straneh. -

(10. 5. 2018) Torej: zbudila sva se v prostorni sobi hotela Queen Astoria, blizu železniške postaje. Lepo opremljena soba v viktorijanskem, ali ne vem kakšnem, načičkanem slogu, povsod okoli portreti finih dam, same kraljice in princese, seveda vse "fake". Sem se pa skušal učiti ob realističnem tihožitju na predelni steni med spalnim in dnevnim delom sobe, podpisanim v cirilici. Odškrnem okno: pogled na z vseh strani s stolpnicami zazidano z ograjami predeljeno dvorišče, pod najinim oknom na strehi nekega stranskega objekta pa brnijo in šumijo vse klime tega nadstropja. Na sredi tistega dvorišča shirano drevo z nekaj zelenja. Tako je z velemesti: lice i naličje. Naša skupina je očitno preobremenila tudi organizacijske sposobnosti kuhinjskega in strežnega osebja. Kontinuiteta oskrbe s hrano med zajtrkom je precej trpela. Sicer pa: kaj bi se pritoževal, vedno smo z nekaj potrpljenja samopostrežno potešili vse tovrstne potrebe.

 

Drugi dan je bil namenjen ogledu zgodovinskega Beograda. Prvi na seznamu je bil Kalemegdan. Večkrat sem bil prej v Beogradu, a sem si zdaj prvič v življenju lahko ogledal slikovito trdnjavo in končno videl sotočje Save in Donave. Žal ni bilo časa za sprehod ob bregu ene ali druge reke, za ogled bivališč na barkah, za obisk Ade Ciganlije - a še kako razumem, koliko ti kraji in te možnosti življenja in razvedrila pomenijo Beograjčanom.
Sprehod pod trdnjavskim obzidjem s stolpi, skozi obokana vrata, vsak prehod, vsak stolp, ima svoje ime, je, če pozorno poslušaš vodiča, sprehod skozi čas, skozi stoletja od 1. stol. dalje do dandanes. Od neolitika, keltskih palisad nad tedanjim Singidunumom, preko rimskega castruma, bizantinske trdnjave, utrdbe srbskega despota Stefana Lazarevića, do osmanske in avstrijske trdnjave in do sedanjega časa, ko je trdnjava le še domovanje različnih muzejev.

   

 
Na pobočju pod obzidjem smo si ogledali Marijino cerkev "rožico" (ružica), na mestu stare cerkve za časa Stefana Lazarevića, ki so jo Turki 1521 porušili, spremenili v skladišče smodnika, da bi konec 19. stol. spet dobila prvotno funkcijo. Cerkev stoji nad studencem svete Petke. Na straneh vhoda v cerkev sta kipa bojevnikov, na eni vojaka carja Dušana, na drugi vojaka iz balkanskih vojn.

  

V bližini cerkve je kapela svete Petke. Ta svetnica ima ime po dnevu v tednu, tako kot Robinzonov Petek (grško Paraskeua). Na ogled smo morali malo počakati, da smo spremljali obisk soproge ciprskega predsednika, ki je obiskala kapelo v spremstvu srbskih vladnih uradnikov. Ko smo tako čakali, se je naši skupini pridružil starejši možak, ki je bil videti kot kak pomožni delavec-oskrbovalec teh objektov. Začel nam je razlagati zgodovino vse do sodobnosti in srbsko-hrvaških odnosov, ko je na nepresegljivo duhovit način (kot "Titov đak") ironiziral velikosrbsko nacionalistično ideologijo. "Hrvati so pokatoličanjeni Srbi." Zaradi te duhovite samoironije so se mi "srbski bratje", ki sem jih poznal nekoč, priljubili.

Zgodba o sveti Petki, pravzaprav o kosteh iz njenega groba (po srbsko "mošti"), je nadvse zapletena, njeno življenje pa dokaj preprosto. Rodila se je na obali Mramornega morja, se kot pobožna deklica zaobljubila, postala nuna, dolgo časa živela asketsko v jordanski puščavi in se dve leti pred smrtjo kot starka vrnila v svoj rodni kraj. Po smrti pa se je začela kalvarija njenih kosti. Prekopavali in selili so jih po vsem evropskem delu osmanskega carstva. Med drugim si jih je od sultana priborila tudi srbska kneginja Ljubica in jih preselila v Beograd, a od tam so jih spet ugrabili Turki in prenesli v Carigrad. Danes so v moldavskem mestu Jaši. V kalemegdanski kapeli pa sta ostala dva njena prsta, sveta, seveda. Kakšen je bil smisel te selitve kosti, mi ni jasno. Kaj je v imaginariju teh ljudstev predstavljala sveta Petka? Je v ozadju nasprotje med muslimani in kristjani; je bil boj za njene kosti neke vrste boj med gospodarji in podložniki; mogoče tudi čaščenje ženskosti, ženske svetosti?

S Kalemegdana smo odhajali mimo kipa Zmagovalca.

Ups!

 

Po odmoru smo se zapeljali s trdnjave v enega najstarejših delov mesta, da bi si ogledali konak kneginje Ljubice. Konak ali prenočišče je preprost naziv za zgradbo, zgrajeno 1830, ki naj bi služila kot dom družine kneza Miloša Obrenovića, to je, njegove žene Ljubice in sinov Milana in Mihajla. Hkrati pa naj bi služila tudi kot njegov dvor, kjer je sprejemal svoje visoke goste. Za vse, ki smo videli rezidence pomembnežev v zahodnoevropskih mestih, je to skromna hiša, podobna drugim meščanskim hišam, le za tiste čase, malo večja. Ima tri etaže, kletno, pritlično in nadstopno, pod štirikapno streho. Vhod je poudarjen. Notranjost je - tako jo opisujem sam pri sebi - turška: nizki "divani", preproge in kar je še te opreme. Bolj strokovno je to "srbsko-balkanski slog". V vsakem nadstropju je "divanhana", dvorana z divanom za posedanje in pogovore, poleg nje pa so tudi evropsko, bidermajersko, urejeni saloni. Hiša je bila - potem ko v njej ni več bival Milošev sin knez Mihajlo - spremenjena v licej; za njim je bila tu gimnazija; sodišče, gluhonemnica, muzej sodobne umetnosti, cerkveni muzej, patriarhija; po 2. svet. vojni zavod za varstvo kulturne dediščine. Danes je hiša urejena kot muzej. Prijeten mi je bil občutek prostornosti v "divanhani" in zanimivi portreti Obrenovićev.

 

Nekaj korakov od "konaka" je Arhiepiskopska cerkev. Fotografiranje prepovedano. Ne vem, zakaj, in ne razumem. A očitno je to početje bogokletno. Čistilka strogo nadzoruje. Po sredini enoladijske cerkve je od vhoda do sredine proti ikonostasu položena rdeča preproga, na obeh straneh ograjena z vrvjo. Na koncu je na stojalu položena ikona. Verniki prihajajo v razmakih, posamično, se sprehodijo po preprogi do ikone, se s poudarjenimi gibi pokrižajo, priklonijo in poljubijo ikono. Ikona je živa prisotnost "bogorodice". Občudujemo mozaike in slikarije; vse v bizantinskem slogu, "okamenelo", pa vendar svojevstna, dekorativna lepota. Nasproti cerkve je "patriaršija", glavni stan avtokefalne srbske pravoslavne cerkve. Trdna, mogočna stavba.

Čaka nas še obisk "velecerkve", nove cerkve svetega Save, še v gradnji. Cerkev je že od zunaj ogromna. V notranjosti, še vsej zastavljeni z gradbenimi odri, se počutiš majhnega; "sićušan si" pred božjo in cerkveno veličino. Naši arhitekti se križajo: to res ni več "po človeški meri". Kupola je že okrašena, stene še ne. Kripta spodaj pa je končana. Slikarije, ki predstavljajo  odlomke iz srbske zgodovine, iz svetega pisma in življenja svetnikov, so zanimive. Vtis celote pa vseeno hladen - mogoče zato, ker je še vse novo. Korak od nove cerkve je stara cerkev sv. Save. Ko se prerinemo vanjo, se ravno odvija obred pravoslavne poroke. Ženin in nevesta s kraljevskima kronama na glavah v spremstvu popa krožita okrog nekega središča - ne vem, kaj je tam - ob monotonem "spevanju". Doživeli smo nekaj malega pravoslavne kulture.

  

Skoraj smo že pozabili, da hodimo po poteh Plečnika in Meštrovića. Pozno popoldne se ustavimo ob Plečnikovi cerkvi Antona Padovanskega sredi predmestnih stanovanjskih hiš. Ravno maša je in ne moremo si ogledati notranjščine več kot od vrat. A naj zadostuje. Zvonik se nagiba. Lahko bi to vnovčili! 

 

Večerjo imamo v Skadarliji. To je uradno Skadarska ulica, ki se iz strogega središča Beograda spušča navzdol proti bregu Save. Je v bližini dramskega gledališča. Tu so se po predstavi zbirali igralci in ljubitelji gledališča, pa tudi drugi umetniki, da so kaj pojedli in popili. Tako se je ulica razvila v pravo boemsko četrt Beograda. Večerjo smo imeli rezervirano v znani gostilni "Tri šešira" - z živo muziko. Postregli so nam z jedmi z žara (všteto v potnino), spili pa smo v našem omizju tri litre črnine Knjaz Miloš in nekaj brezalkoholnih pijač. Račun 8000 din, to je, približno 80 €. Tu mač. Koristi priliku!