Delajte, kar je smiselno (Peterson 7), 2. del (with English translation)

V prvem delu obravnave sedmega poglavja njegove knjige 12 pravil za življenje sem bil kritičen do P., ker sem opozoril na neumestno ločevanje oportunega in smiselnega, saj lahko prvo vodi do drugega; na ločevanje dela in zadovoljstva, saj je možno delo, ki nas zadovoljuje. P. rad zaide v dihotomije, ločevanje zadev, ki niso ločljive. V drugem delu pa, nasprotno, opozarjam, da P. poglobljeno razume vprašanja, ki jih obravnava in se je z njim mogoče samo strinjati.

Spopad z zlom. P. nadaljuje eksegezo Biblije, Nove zaveze. Satan skuša Kristusa. P. primerja Kajnov odziv na skušnjavo zla in Kristusov odziv.  "Kajn se obrne k Zlu, da bi dobil, kar mu je Dobro odreklo, in to naredi prostovoljno, zavestno in z vnaprej premišljeno zlobnostjo." (str. 171) Kajn iz razočaranja nad Bogom in nesprejetosti od Boga zagreši umor brata.  To dvoje, razočaranje nad očetom (avtoriteto, družbo) in nesprejetost od očeta (avtoritete, družbe) sta še vedno pomembna motiva zlih dejanj, prestopništva in kriminala. Kristus je po 40 dneh postenja v puščavi v "noči duha", v stanju, ko bi zlahka popustil skušnjavi Zla, ostal trden. Noče služiti Satanu, to je, Zlu. Ne popusti ne pred obljubo materialnega blagostanja, ne pred obljubo narcisistične promocije, ne pred obljubo oblasti nad svetom. Peterson torej vidi v teh zgodbah nadvse aktualno razlikovanje življenjskih drž, konkretno, motivov zla. Prvi motiv je razočaranje nad "očetom" (avtoriteto, oblastjo, družbo), nesprejetost od "očeta". Drugi motiv je težnja po materialnem blagostanju ali bogastvu. Tretji motiv je težnja po oblasti nad drugimi. Četrti motiv je težnja po slavi in časti oziroma po veličanju samega sebe.

Petersonova interpretacija zgodb Svetega pisma mi je všeč iz dveh razlogov: prvič, ker je vsebinsko zanimiva in pomembna, relevantna. Svetopisemske zgodbe interpretira kot metaforične opise življenjskih situacij, ki ponazarjajo temeljne moralne in etične dileme človeškega življenja. Drugič, P. je laik, ni ne teolog ne klerik; niti ni v tradicionalnem pomenu besede veren. 

Običajen odnos ateista do Svetega pisma je odnos s stališča pozitivistične znanosti. To je: Biblijo pojmujejo kot kvazi-zgodovino in jo kritizirajo z vidika zgodovine ali kake druge znanosti.  Seveda je povsem legitimno iskati materialne ostanke Noetove barke, ali raziskovati geološke dokaze za "vesoljni potop". Ker zgodovinarji običajno najdejo v realnih zgodovinskih dogajanjih le oddaljene vzporednice bliblijskih dogodkov, zavrnejo Biblijo kot nepravo zgodovino, in ji s tem odrekajo kakršno koli vrednost mimo domišljijskega verskega spisa za lahkoverne. Spet drugi iščejo v Bibliji logične nedoslednosti. Tudi sam sem bil spredaj ugotovil, da je bil Bog v protislovju sam s sabo, ko je najprej napovedal, da bo imel Izak potomce, nato pa ga je velel Abrahamu žrtvovati, s čimer bi preprečil, da bi imel potomce.  Vsa ta ukvarjanja z Biblijo so legitimna, a bi zanje veljala zgodbica iz Malega princa: ko so geografu rekli, naj opiše vulkan, je rekel, da je vulkan gora. To je res, ni pa bistveno za vulkan, ki bruha lavo. Poleg tega poznamo tudi vulkane, ki niso gore. Tako se tudi vsa omenjena znanstvena raziskovanja izognejo bistveni naravi Biblije. Biblija je zakladnica zgodb, ki na metaforičen način povzemajo tisočletne izkušnje modrih ljudi s človeškim življenjem, opisujejo razvoj verovanja, postavljajo zapovedi in prepovedi, ki naj usmerjajo življenje slehernika. Biblijo velja tolmačiti, jo razlagati, interpretirati, prevajati njene metafore v naš sedanji vsakdanji jezik.  Peterson počne to kot laik, ki ga ne obvezuje cerkvena dogmatika, in je zato poseben in dragocen. Morda s teološkega vidika njegova eksegeza ni prav zgledna, a za nas je pomembno že to, da ob teh zgodbah asociira in iz njih izpeljuje sklepe za sedanje vsakdanje življenje v povezavi s svojimi osebnimi, avtentičnimi izkušnjami.

Petersonovo duhovno zorenje. P. pripoveduje, da je kot Descartes (s katerim se sicer kot oseba noče primerjati), zašel v dvom glede svojih prepričanj: plitvega razumevanja krščanstva, nagnjenosti k socializmu; dvom v razsodnost akterjev hladne vojne. Izhod iz tega dvoma, te "noči duha", skalo, na katero je oprl svojo hišo, je našel, ko je ob primeru Auschwitza "z gotovostjo spoznal, da so nekatera dejanja napačna".  Pravi, da "ne more dvomiti o resničnosti trpljenja" in da je ta gotovost postala "vogelni kamen" njegovega prepričanja (str. 188).

V tem opisu vidim vzporednico svojemu doživljanju. Tudi sam sem bil najprej zdvomil nad krščanstvom, kot so mi ga predstavili v otroštvu; nato nad komunizmom, kot sem ga doživel kot zanj navdušen mladenič in mlad moški. Tudi jaz sem se znašel v duhovni krizi, v "noči duha", in nekaj časa taval v ravnodušnosti, oportunizmu, hedonizmu, nedaleč od nihilizma.  Trdno oporo sem našel v spoznanju, da je določilo življenja nepreklicna in dokončna smrt. Samo zato, ker moram umreti, je vredno živeti; je vredno čas, ki mi je dan, izkoristiti tako, da bom imel občutek, da sem res živ. Živeti polno, v skladu s svojo naravo.

Boga pojmuje P. zelo podobno kot razmišljujoč in čuteč ateist. Njegova izjava, da ateistu ne verjame, da je ateist, pomeni, da - po njegovem - ni mogoče biti ateist. Ali drugače, da ima vsakdo, tudi tisti, ki pravi, da ne verjame v Boga, v sebi neko instanco, ki ima značaj Absoluta. Z mojimi besedami, besedami ateista: ne verjamem v Boga, verjamem pa v "božje" v sebi, to je, ne v osebo, ampak v absolutno etično mejo in absolutni ontološki temelj. 

Tako Petersonovo pojmovanje Boga je seveda daleč od cerkvenokrščanskega pojmovanja Boga kot osebe, ki nekje je;  kot najvišjega bivajočega - o čemer sem že kritično pisal. Peterson piše: "Kar je na vrhu posameznikove moralne hierarhije, v vseh pogledih največ vredno za to osebo, to je njen bog..." (str. 189). Ni mogoče dovolj poudariti razlike med pojmovanjem Boga kot Stvarnika vesolja in boga (tu ga P. piše z malo začetnico) kot instance v osebi; kot najvišje vrednote za to osebo. To pomeni, da ima vsakdo svojega svojskega boga. To je povsem različno od pojma Boga kot osebe zunaj nas, ki upravlja svet. Lahko bi Petersonu zaželel dobrodošlico v klubu ateistov in mu vrnil njegovo odločno zanikanje možnosti ateizma z mojim zanikanjem možnosti teizma. Ne, kolega P., niste teist, ste pravzaprav ateist. Mislite, da verujete v Boga, toda to, v kar verujete, ni Bog kot oseba, ampak osebno moralno načelo, človekova vest, osebni "bog". Seveda je ob tako zmuzljivi kategoriji, kot je Bog/bog, ki je načelno neopredeljiva, presegajoča človeške sposobnosti razumevanja, nemogoče to bitje/osebo/pojav kakor koli definirati, saj je neskončna na vse strani, infinita. Tako kot jo opredeli P., je kategorija posameznikovega doživljanja, instanca v osebnosti, lastnost osebe.

Kaj je torej ontološki temelj in etična meja? Za P. je to trpljenje. Tudi sam ne oporekam univerzalnosti trpljenja, a storil bi korak dalje v iskanju temelja. To je smrt kot nepreklicno, univerzalno in trajno dejstvo, zaradi katerega moram življenje vzeti resno in odgovorno; in uničenje drugega, umor, kot skrajno zavržno dejanje. Da moram zaradi nepreklicnosti smrti vzeti življenje resno, pravzaprav ni samoumevno. Možno je, in dejansko se to tudi dogaja, da prav zato, ker je življenje le trenutek v temini vesolja, ga ne jemljemo resno: gremo po poti hedonizma, ravnodušnosti vetrnjaštva, ali nihilizma, vključno z nihilističnim uničevanjem (anihiliranjem) drugih ali sebe - v pričakovanju kataklizme. Kaj je torej tisto, kar me opominja, naj vzamem življenje resno? Od kod se oglasi glas: ne zapravi svojega življenja?  Moj provizorični odgovor je: iz izkušnje razlike med polnostjo in praznino življenja. Zapraviti življenje v moji izkušnji pomeni živeti prazno življenje; življenje, ki te ne izpolnjuje; ki je mrtvo. Biti mrtev, preden umreš. To ni nesrečno življenje. To je - ne najdem boljše besede - prazno življenje. Polno življenje je življenje, v katerem se večinoma zavedaš, da se v tebi in okrog tebe nekaj dogaja; da v tem prizadeto sodeluješ; zavedaš se, da si živ, da v tebi "polje življenje". Vsakdo doživlja obdobja praznine v življenju. A že če se trudi, da bi bilo drugače, že če hrepeni po polnejšem življenju, se njegovo življenje "napolnjuje", ni popolnoma prazno. Tudi nesrečno življenje je polno življenje; ni prazno. Lep sodobni zgled  tega je pripoved Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset. Pisateljica tega dela ne bi mogla napisati, če ne bi vsega, kar opisuje, svojega boja z rakom, živela, polno živela in doživljala. Polno življenje tudi ni popolno ali idealno življenje, Življenje z veliko začetnico, ki ga obljubljajo utopije; življenje, ki ne pozna smrti (večno življenje v nebesih); ki ne pozna trpljenja; ki je ena sama sreča in zadovoljstvo ("vsakemu po njegovih potrebah"). Za Življenje z veliko začetnico je bilo uničenih na milijone navadnih življenj. 

Kaj je nihilizem? Najprej: kaj ni nihilizem. Pogosto enačijo nihilizem in "brezvernost" ali celo "brezbožnost". Človek, ki ni veren, je nihilist. A kaj pomeni biti veren? Običajno imajo za vernega človeka, ki pripada kaki veroizpovedi; ki veruje v obstoj Boga; ki je religiozno veren. Ljudje, ki niso religiozno verni, naj bi torej bili nihilisti? Daleč od tega. Med ljudmi, ki niso religiozno verni, so družbeno zelo produktivni ljudje, zdravniki, učitelji, umetniki; ljudje, ki ustvarjajo, ne uničujejo; ljudje, ki živijo polno. Njim nikakor ne moremo očitati nihilizma. V širšem smislu je veren v načelu vsak človek. Vsak človek zaupa v soljudi, v prihodnost. Verjame, da ne bo še kar takoj umrl; da se bodo otroci razvili v oblikovane odrasle; da se bo življenje na Zemlji nadaljevalo itd. Vsakdo (načeloma) ima tako temeljno zaupanje v življenje. To zaupanje je naravno in se razvije pri otroku v materinem krilu iz varne navezanosti. Človek, ki take vere nima, je duševno poškodovan človek, psihopat.

Potem pravijo, da je nihilizem odsotnost vrednot. Nihilist je človek, ki nima življenjskih vrednot. Kaj naj bi bile te vrednote, katerih odsotnost pomeni nihilizem? Vsem nam so vrednote zdravje; svoboda; blagostanje. Vrednota nam je zanimivo delo, ki nas izpolnjuje. Mnogi imajo radi denar, bogastvo; premoženje itd. Ne mislite na te vrednote? Ne, nihilist nima duhovnih vrednot, pravijo. Duhovne vrednote so kulturne vrednote: bogatenje duše z dobro literaturo, filmom, gledališčem; občudovanje umetnosti. Je človek, ki nima teh veselj, nihilist? Najbrž ne, saj bi bili potem nihilisti mnogi preprosti ljudje, ki niso doma v knjižnicah, gledališčih in umetniških galerijah. In smo pri tistih posebnih vrednotah, ki jih imajo v mislih tisti, ki očitajo nihilizem. Nihilisti so, ki ne hodijo v cerkev, ne verujejo v Boga. Pa smo se zavrteli v krogu in polovici populacije pripisali nihilizem.

Peterson ne deli teh mnenj. Nihilizem je zanj odsotnost osebnega, individualnega, smisla življenja. Nihilist je človek, ki ne vidi smisla svojega življenja, niti, morda, smisla življenja drugih. Moramo biti pozorni in se nekoliko oddaljiti od Petersona, ki o tem ne razpravlja. Mnogi na primer menijo, da v kozmičnem pomenu življenje ljudi na Zemlji nima smisla. Človeško življenje, kot tudi življenje sploh, nima v vesolju nobenega smisla. Kdor je kdaj pogledal, kako velika je Zemlja v kozmičnem merilu, temu se je moralo zavrteti od nesmiselne majhnosti planeta, na katerem živimo. Tudi obstoj Zemlje nima nobenega smisla. Če veruješ v Boga, potem seveda se vse zdi smiselno - to so bergle do naslednje ekstinkcije. Vendar me kot ateista ta kozmični nesmisel mojega obstoja - ne moti. Vesel sem, da sem živ. Sem nihilist? Nikakor. Nihilist bi bil, če ne bi bil vesel, da sem živ, in če si ne bi prizadeval preživeti in živeti polno in smiselno. Ko se sprašujemo o smislu življenja, se torej ne sprašujem po smiselnosti ali namenu življenja na Zemlji, ampak po osebnem, individualnem smislu človekovega življenja. To je paradoks. Kljub temu, da mislim, da življenje na Zemlji ničemur ne služi, in je v tem pomenu nesmiselno, iščem smisel svojega življenja. Morda še večji paradoks je, da ta smisel najdem. Čeprav je življenje - kogar koli ali česar koli - na Zemlji nesmiselno, je moje življenje smiselno. In tako tudi življenje drugih - iz nas samih.

Nihilizem se - po mojem pojmovanju - izraža na več načinov. Lahko bi razlikovali več vrst ali stopenj nihilizma. Najblažja stopnja je moralno-etični relativizem, nepriznavanje trdne, absolutne, etične meje; raztezanje izjem od te etične norme in širjenje opravičil za umor ali smrtno kazen. Razorožene vojne ujetnike smo pomorili, a to so storili tudi v drugih državah. Vojna je vojna - in podobno. Na tej stopnji človek sicer prevzema odgovornost za svoje življenje in ga ima za vrednoto. Naslednja stopnja je ravnodušnost do življenja in nepripravljenost prevzeti odgovornost za svoje življenje; nepripravljenost prizadevati si za polnost življenja in za spoštovanje etičnih norm, če te zahtevajo žrtvovanje osebnih ugodnosti. Skrajna stopnja je aktivni uničevalni nihilizem, povzročanje trpljenja in uničevanje življenja. Filozofija, da cilj posvečuje sredstva, je nihilistična, naj se zavzema za še tako svetle cilje. Naj spomnim, da si je Hitler prizadeval za "tisočletni mir", seveda po svoji meri; za dosego tega svetlega smotra je uporabil vsa sredstva...

*

A HOPEFULLY UNDERSTANDABLE ENGLISH TRANSLATION

In the initial segment of the seventh chapter of his book, "12 Rules for Life: An Antidote to Chaos," I criticized P for his insufficient distinction between opportunistic and meaningful actions, since the former may lead to the latter. I also pointed out the problematic separation of work and pleasure, as it's possible to find work that brings satisfaction. P tends to create a dichotomy, separating issues that may not be inherently separable. Conversely, in the second part, I acknowledge that P comprehensively understands the issues he discusses, and I find myself in agreement with him.

P explores the conflict with evil by continuing the exegesis of the Bible, focusing on the New Testament. Drawing parallels between Cain's response to temptation and Christ's response, he notes that Cain turned to evil out of frustration with God's disappointment and unwillingness, leading to the murder of his brother. These conditions—disappointment from authority figures and unacceptance—are still significant motives for evil acts, delinquency, and crime today. After 40 days of fasting in the wilderness, Christ faced the "night of the Spirit," a state vulnerable to the temptation of evil, but he remained steadfast, refusing to serve Satan or succumb to promises of material wealth, narcissistic promotion, power, or glory.

I appreciate Peterson's interpretation of Bible stories for two reasons: first, it's interesting and relevant, presenting biblical stories as metaphorical descriptions of life situations that illustrate fundamental moral and ethical dilemmas. Second, P, not being a theologian or clergyman and not bound by traditional faith, provides unique and valuable interpretations.

Peterson's spiritual maturation is discussed, paralleling Descartes' doubt about beliefs. P, too, went through a period of doubt regarding Christianity, socialism, and Cold War judgments. He found certainty in condemning certain acts, particularly referencing the Auschwitz case. P emphasizes the undeniable reality of suffering as the cornerstone of his belief.

Contrary to the usual atheist approach, P interprets God in a thoughtful, sensuous manner. He contends that even atheists have an instance within them resembling the Absolute. In my atheist perspective, I don't believe in God as a person or creator but acknowledge an absolute ethical limit and ontological foundation. Peterson's concept of God differs from traditional church views; for him, God is an individual's highest value.

Peterson sees God as what occupies the top of an individual's moral hierarchy, emphasizing the personal nature of this concept. This diverges from the traditional view of God as a person governing the world. Peterson challenges atheism, suggesting that atheists, like himself, have a belief in something absolute within themselves.

I diverge from Peterson by defining the ontological foundation and ethical boundary as death, an irrevocable, universal fact requiring serious and responsible living. The call to not waste life stems from the experience of the difference between fullness and emptiness in life.

I discuss nihilism, emphasizing that it is not merely a lack of faith or values. Peterson's view of nihilism as the absence of personal meaning aligns with my perspective. I explore different expressions and degrees of nihilism, ranging from moral-ethical relativism to indifference and ultimately to active destructive nihilism.

In summary, while Peterson's interpretations are intriguing and relevant, my atheistic perspective emphasizes death as the ontological foundation and ethical boundary, and I find meaning in personal experiences rather than cosmic purpose. I distinguish various stages of nihilism, highlighting the importance of recognizing absolute ethical limits and avoiding destructive tendencies.

Translated by chatGPT 3.5