ALI VAM JE KAKŠEN UČITELJ ALI PROFESOR SPREMENIL ŽIVLJENJE?

Tako se je glasilo tokratno tedensko vprašanje "Nedelovim sedmim" oblikovalcem javnega mnenja (Nedelo, 26. 8. 23). Zanimive odgovore si lahko preberete. Naj skušam nanj odgovoriti še sam.

V 4-razredni osnovni šoli sem si učiteljice takole zapomnil: v prvem razredu me je učiteljica, ki je bila videti kot mlada partizanka, postavila najprej za desetarja in nato za načelnika razreda. Vsako jutro sem, ko je stopila v razred, stopil pred  razred in zaklical "Smrt fašizmu!", razred pa je odgovoril "svobodo narodu"! (Čez čas smo vzklikali "Za domovino - s Titom naprej!"). Drugo, bolj materinsko, sem si zapomnil po tem, da je za nagrado delila kartonaste možice, ki so stegnili jezik, če si ga potegnil za škrice. To mi je bilo tako všeč, da sem jih začel izdelovati tudi sam. Ono v tretjem razredu sem si zapomnil po tem, da je metala ključe in kredo po razredu in da me je vprašala, kaj je ljudski odbor. Ker nisem vedel, kaj bi to lahko bilo, sem dobil prvo trojko v karieri in do konca življenja zasovražil upravne vede. Tovarišica v četrtem razredu je bila Štajerka, ki je naglašala "srp in kladivo", imela naprej štrleče zobe, zaradi česar so ji rekli "konjska smrt". Do mene pa je bila dobra in me je imela rada, jaz pa njo. Na koncu leta naju je z najboljšo učenko povabila k sebi domov na čaj. Takrat sem bil prvič v eni tistih lepih, visokih hiš v središču Ljubljane. 

V nižji gimnaziji sem si zapomnil profesorja Pavla Kunaverja, ki je kot starešina tabornikov, s tem, da je vodil taborniško družino in nas vodil v naravo, odločilno vplival na mojo socializacijo. Zapomnil sem si tudi drugega učitelja zemljepisa, ki je kar naprej govoril "torej-torej" in tekal pred tablo, z leve na desno in desne na levo, ko je kazal od kod do kod sega Evropa. Sega na vzhodu do Urala, česar danes naši politiki ne vedo več. Všeč mi je bila učiteljica srbohrvaščine, ker je izžarevala dobro voljo, toplino in širino in bila kar odločna, če jo je kdo oponašal in preveč na glas deklamiral "čćžšj-čćžšj". Zaradi nje - med drugim - ne sovražim južnjakov. Učitelj telovadbe se mi je posebej posvetil in me naučil delati preval. Sem si ga zapomnil. Ta glavni profesorji so "me imeli" še naprej v višji gimnaziji.

Profesor dr. Josip Ilc, učitelj latinščine, zasluži omembo na prvem mestu, ker sem se ga najbolj bal, ker nas je zmerjal s kozli in idioti, hkrati pa mi je dobra ocena pri njem neskončno dvignila samozavest. Pomenila je, da nisem čisto zanič. Mi je pa samozavest kolebala, to je že res. Pri profesorju nemščine Alojziju Žitniku, sem spoznal, kaj sta to korektnost in etika. Obvezno učno uro "socialistične morale" je začel takole: "'Morala', to ni tretja oseba ednine ženskega spola deležnika preteklega časa glagola 'morati', saj je ne naglašamo na prvem ampak na drugem zlogu..." Ko pa mu je sošolec, ki se je tam zadaj nekaj pačil, na poziv, naj to, kar je kazal nekaterim, pokaže še celemu razredu, ponosno odgovoril "Nisem pajac, da bi to ponavljal", je osupli profesor po premolku dejal: "No, pa mi je tvoj odgovor všeč, sedi!" To je bila zame prva lekcija osebne poštenosti, samorefleksije, objektivnosti in zadržanosti, samokontrole. Prepoznal in nagradil je vrlino, namesto da bi ravnal kot oblast in zatrl tistega, ki se mu je drznil ugovarjati. Po dolgoletnem razredniku, matematiku prof. Lojzetu Berniku sem povzel dobrodušen sarkazem, s katerim nas je discipliniral. Hvaležen sem mu, ker je uvidel, da ne bom matematik, da pa moram nekako zdelati šolo in mi je na maturi vodil drhtečo roko po tabli. To je pedagoška širina. Drugi naravoslovci niso naredili name posebnega vtisa. O biologinji prof. Torellijevi sem si zapomnil, da nam je priporočala, naj vodimo osebni dnevnik in si zapisujemo izreke iz knjig, ki jih preberemo. 

Na mojo študijsko izbiro sta najbolj vplivala slovenist prof. Rudolf Benulič in filozofinja prof. Alenka Goljevšček. Benulič je zaslutil v meni dar za pisanje in razumevanje besedil. Dal mi je zahtevno nalogo, naj za govorno vajo obdelam Krleževo dramo Glembajevi. Naj mi gredo na roko, me je celo priporočil v NUK. Na maturi sem zgledno analiziral Župačičevo Dumo. Danes mi je žal, da se nisem vpisal na slovenistiko. A profesor sam nas je odganjal od tega. Govoril je: Tehnika, medicina - to je nekaj. Njegov poklic se mu ni zdel dovolj cenjen in tudi jaz sem si mislil: preganjati se z mladostniki - je to kakšen poklic?

Tako je nastopila mlada in luštna - a primerno resna - profesorica Goljevšček, ob kateri se mi je zazdelo, da bi bila psihologija ali filozofija ali pa oboje ustrezna študijska izbira. Vlekle so me velike neznane in nezumljive besede...

O študiju teh skrivnosti in učiteljih pa morda drugič. Vendar naj takoj povem, da je resničen vtis name naredil le prof. dr. Lev Milčinki, psihiater.