Nevarne kolesarske steze z robniki

V sobotnem Delu (Delo 24.3.12) v rubriki Mnenja Andrej Čufer piše, da je k hudi nesreči v švicarskem predoru, nesreči, v kateri je umrlo 22 otrok, svoje prispevalo tudi dejstvo, da je v predoru, ki je sicer namenjen samo za avtomobilski promet, tudi pločnik, ki je od voznega pasu ločen z dvignjenim, ostrim robnikom. "Avtobus ... je z desnim kolesom zadel ob ostri rob pločnika: to je onesposobilo njegovo desno kolo in onemogočilo nadaljnje varno upravljanje vozila", ki se je nato zaletelo v pravokotni vogal odstavne niše. Po mnenju komentatorja naj v predorih ne bi bilo dvignjenih robnikov, zadoščala naj bi "ropotajoča črta". "V Italiji v večini predorov ni pločnika," dodaja Čufer.
Ostri robniki pločnikov pa niso nevarni samo v predorih ampak tudi zunaj njih, še posebej ob kolesarskih stezah.
V soboto 17. 3. sva se z ženo peljala po kolesarski stezi mimo "Meksike" proti novemu Hoferju v garažni hiši na vogalu Bohoričeve. Pri Hoferju sva nameravala ustaviti. Mimo Hoferja je speljana nova kolesarska steza, ki jo od dvignjenega pločnika za pešce loči nizek robnik. V isti ravni kot pločnik je ob trgovini prostor za parkiranje koles. Žena je uspešno zapeljala čez robnik in ustavila na pločniku, da bi parkirala kolo. Za njo sem hotel tudi jaz zapeljati preko robnika na pločnik, a sem ga, varljivo nizkega, "vzel" preveč poševno. Spodneslo me je in preden sem lahko kar koli ukrenil, sem treščil z glavo ob asfalt.

Če hočeš do stojal za kolesa, moraš preko robnika. Robnik je nizek in vabi, da ga "prevoziš". Je pa dovolj visok, da te spodnese, če ga ne prevoziš pod pravim kotom.

Da bi varno prišel do stojal za kolesa, bi moral ustaviti na kolesarski stezi. S tem bi oviral kolesarje, ki vozijo za tabo. Čemu je pločnik z robnikom dvignjen? Prave potrebe ni. Vidimo, da je površina, namenjena pešcem, ločena od parkirišča za kolesa z belo-rdečo črto. To povsem zadostuje, da se ve, kaj je kje in za koga. Pri prehodu za pešce je robnik pločnika ponižan v isto raven s kolesarsko stezo. Čemu ni tako po vsej dolžini kolesarske steze? Ni posebne logike. Samo zebra loči prehod za pešce od vozišča kolesarske steze; nobene fizične prepreke, ki bi ustavila kolesarje, ni. In vendar se ne zaletavajo kar poprek. 

Posledica po nepotrebnem fizično omejene kolesarske steze in dvignjenega pločnika z robnikom:

O družinskem zakoniku (2): Epilog

Ali bo otrok imel očeta in mater, ne more zagotoviti noben zakon; vedno in povsod bodo obstajali otroci, ki imajo mater, ne pa dejansko prisotnega očeta. In za te je treba poskrbeti. Pater semper incertus, bi lahko navedli stari cinični rek, ki pa je žal tudi statistično resničen. Zakon mora urejati dejanska družbena razmerja, ne vsiljevati idealnih shem »svete družine«. 


 Tu se ponavlja stara nerazumnost, to je nerazlikovanje etične in pravne ravni. Ta nerazumnost se je pokazala pri razpravi o splavu in o razvezi. Etično je splav nesprejemljiv, nesprejemljiv je tudi iz medicinskega in psihološkega vidika; je zlo. To pa ne pomeni, da bi bilo modro, ko bi ga prepovedali. Prepoved splava sproži posledice, ki so hujše za vse prizadete in za družbo kot celoto, kot so posledice, zdravstvene, psihološke in etične dejstva, da je zakonsko dovoljen.

Etično je razveza kot prelomitev dane obljube, ki sta jo dala zakonca drug drugemu nezaželena. Nezaželena je še posebno, če imata otroke, ki utrpijo psihološke in lahko tudi zdravstvene posledice. Vseeno pa ne bi bilo modro, če je ne bi dopustili. Obojestransko mučenje zakoncev v neuspelem zakonu onesreči ne samo njiju ampak prav tako tudi njune otroke. Razvezo pa, ki je obojestranska, običajno oba sprejmeta in ker se do tega vedeta kot do realnega življenjskega dejstva, ki se je pač zgodilo, ter pametno urejata svoje odnose po razvezi, postane tudi za otroke sprejemljiva, kasnejše dopolnjene družine pa marsikdaj dobro fukcionirajo kot širša življenjska skupnost.

Psihološko je idealno, če ima otrok ljubeča starša, očeta in mater. To pa ne pomeni, da bi bilo treba (saj tudi ni možno) zakonsko prepovedati ali diskriminacijsko tretirati vse družine, v katerih ni obeh staršev; v katerih starši niso ljubeči; družine, kjer so disfunkcionalni pojavi; družine, v katerih otroci trpijo. Možno je, da so kljub raziskavam, na katere se sklicujemo zagovorniki predlaganega Družinskega zakonika, subtilne psihološke razlike med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin (navsezadnje so take razlike tudi med otroki alkoholikov in drugimi; ali pa med otroki, ki živijo samo z materami in drugimi - pa jih ne izdvajamo). A to nikakor ne pomeni, da bi bilo zato treba tem družinam onemogočiti dedovanje, zdravstveno zavarovanje, bolniški dopust obeh staršev ipd. Pravo ureja realne vsakdanje zadeve. 


Naj bom še jasnejši. Recimo, da na etični ravni ne odobravam, da si ena od žensk v lezbičnem paru "preskrbi" otroka (ali analogno eden od gejev v gejevskem paru), češ da ne misli na dobro otroka in ji gre samo za zadovoljitev njene želje (čeprav, seveda, tudi mnogi raznospolni pari delajo otroke nepremišljeno za svoj užitek). Vidim pa, da je teh primerov med geji in lezbijkami precej. Naj z zakonom prepovem biseksualne odnose?  Naj v zakoniku "spregledam", da obstajajo take družine? Naj se delam, da to ni družinska skupnost? Ali pa naj tem družinam omogočim osnovne pogoje dostojne skrbi za otroka, naprej pa - bog pomagaj?

Razumna rešitev za kristjane bi bila, da bi še naprej zagovarjali, kar je etično in po Evangeliju, da pa bi po zdravi pameti, na katero se zdaj tako radi sklicujejo, dopustili, da se uredi, poenostavljeno rečeno, socialna varnost istospolnih družin. To ne pomeni, da mislim, da je predlagani zakonik tudi s krščanskega vidika neetičen. Nasprotno, če kaj, je po Evangeliju etična skrb za tiste, ki jih je večina pripravljena kamenjati.

O družinskem zakoniku (1)

Prijateljica mi je v razmislek poslala naslednje besedilo nasprotnikov novega družinskega zakonika in vprašala, če sem potem, ko sem prebral to besedilo še naklonjen temu zakoniku.
http://www.iskreni.net/druzba/druzina-v-druzbi/1200-gostecnik-stuhec-in-musek-o-druzinskem-zakoniku.html
Prebral sem in odgovoril, da še bolj, ker me argumenti nasprotnikov ne prepričajo. Na hitro so moji ugovori proti temu sestavku naslednji:
Novi Družinski zakonik ne zanika razlike med heteroseksualno in homoseksualno skupnostjo, kar se izraža prav v tem, da homoseksualnim parom ne dovoljuje posvojiti otroka, če ni otrok enega od partnerjev/ic.
Res pa je, da zakon ne izvaja drugih posledic iz dejstva, da v istospolni skupnosti »ni mogoče ustvariti novega življenja«, saj bi sicer moral drugače tretirati tudi heteroseksualne pare, ki nočejo, ali ne morejo, imeti otrok. »Neplodna ali nerodovitna« življenjska skupnost moškega in ženske torej ni nič posebnega, najdemo jo pri enih kot pri drugih. Tej konstataciji se pisci pisma uprejo: istospolna skupnost je drugače, usodneje, »nerodovitna« kot heteroseksualna.
»Nesporno je seveda res, da obstajajo heteroseksualne zveze, ki niso plodne in rodovitne. Razlika med njimi in homoseksualnimi zvezami je pomembna, saj gre v primeru homoseksualnega para za biološko izključenost, da bi do spočetja lahko prišlo. »
Homoseksualni par torej biološko ne more spočeti otroka, heteroseksualni par pa? Saj vendar tudi neplodni heteroseksualni pari biološko ne morejo spočeti, razen z biomedicinsko pomočjo, pa še tedaj mnogi biološko ne morejo spočeti. Ta argument piscev pisma se torej sesuje. Zato si izmislijo drugega.
»Istospolni par biološko in antropološko gledano ni enako odprt za sorodna doživetja, samouresničitev, medsebojno rast in iz tega izhajajočih nalog, kot je to v primeru heteroseksualnega para.« 
Ta je huda: popolnoma iz trte zvit argument. Kot da pri homoseksualnem paru, zato ker ni biološko ploden, ni prostora za sorodna doživetja, samouresničitev in medsebojno rast! Pri heteroseksualnem paru, ki tudi ni biološko ploden, pa je prisotna ta silna odprtost. Ne samo, da si izmislijo popolnoma neutemeljen argument, ti kristjani, pisci pisma, odrekajo nekaterim ljudem, samo zato, ker so istospolni in »biološko izključeni«, osnovne človeške in medčloveške potenciale, ki jih heteroseksualni pari, kljub temu, da so tudi biološko neplodni, torej »biološko izključeni«, po čudežu vendarle imajo. To se pravi, da gospode ne bode v oči »biološka izključenost«, s katero bi morali označiti ene in druge, ampak izključno istospolna erotična usmerjenost.
»V tej zvezi lahko kvečjemu govorimo o določeni nadomestni vlogi, ki bi jo pri istospolnih parih lahko imela pravica do posvojitve ali vključitev tretje, spolno različne osebe v njun odnos, recimo izbrani donator semena ali nadomestna mati. S tem povezana tveganja za bodočega otroka so velika, zato večina držav takšni praksi nasprotuje.«
Podpisniki pisma govorijo o »nadomestni vlogi«, ki bi jo imela pravica do posvojitve pri istospolnih parih. Novi Družinski zakonik ne daje istospolnim parom pravice do posvojitve, zato je vsako naklepanje o možni pravici do posvojitve podtikanje zakonu namenov, ki jih nima. Dopušča pa zakon posvojitev otroka enega od partnerjev. Pisci pisma tudi temu nasprotujejo, češ da so v tem primeru tveganja za otroka velika. Za to ne navajajo nobenih empiričnih dokazov.
»Zakonodajalci po vsej Evropi so zadržani do omenjenih praks predvsem zaradi tega, ker se zavedajo, da je za kasnejšo identiteto otroka pomembno, da le-ta ve, od kot je in kdo so njegovi biološki starši, kakor tudi zavest, da je za dobrobit otroka pomembno, da odrašča ob obeh spolih, … (nadalje pisci pisma navajajo avtorje,) …
ki poudarjajo vlogo očeta, ki je pri razvoju otroka bistvenega pomena. Poznavanje lastnega osebnega izvora (osebne zgodovine) je pomembno, saj gre za razumevanje resnice o nas samih, našem izvoru; gre za osebno dostojanstvo, ki se oblikuje na podlagi bioloških, zgodovinskih in tudi pravnih podatkov o sleherni osebi.«

Za identiteto otroka je pomembno, da ima urejene družinske razmere, vzgojno sposobne starše, da je sprejet in ljubljen. Ni vseeno, ali ima očeta in mater ali ne. V tem imajo pisci pisma prav. Pomembneje pa je, da ima otrok starše, ki ga sprejemajo in nudijo pogoje za rast in razvoj. Mnogi očetje in matere tega niso sposobni. Bolje se godi otrokom istospolnih partnerjev, kot otrokom v disfunkcionalnih družinah in starših z osebno zgodovino alkoholizma, nasilja ipd. Raziskave ugotavljajo, da se odrasli, ki so zrastli v istospolnih družinah, po vseh relevantnih značilnostih razen po občutljivosti za diskriminacijo ne razlikujejo od tistih, ki so zrastli v heteroseksualnih družinah. V Sloveniji je veliko enostarševskih družin, ki so v veliki večini družine mater-samohranilk; njihovi otroci ne odraščajo ob očetih; naj jih zato ne štejemo za družine? Kot bi se pisci pisma zavedali, da mnogi otroci spočeti v heterseksualni zvezi, nimajo očeta v socialnem pomenu, ne zahtevajo dejanskega, fizično prisotnega očeta, zahtevajo le, da je oče »znan«. Otrok mora imeti »znanega« očeta – potem je vse v redu in njegova identiteta se lahko nemoteno razvije.

»Brez dvoma je največja korist za otroka, da ima znano mamo in znanega očeta.« - 

Mnogi otroci imajo znanega očeta, ki pije, in znano mamo, ki je depresivna. Ne vem, kakšna velika dobrobit izvira zanje iz te »znanosti«.

»Zanemarljivo ni še drugo dejstvo, zaradi katerega družbe posebno varstvo nudijo heteroseksualni zvezi in družini, namreč nadaljevanje sorodstva in človeštva nasploh, s tem pa tudi skrb za medgeneracijsko solidarnost, ki je mogoča samo tako, da mlajši rodovi preživljajo starejše in da gre pri tem za neprekinjeno solidarnost različnih oblik na medosebni in institucionalni ravni. Lahko bi govorili tudi o trajnostnem razvoju človeške vrste, podobno kot govorimo o trajnostnem razvoju okolja.«

Ne vem, zakaj ne bi bila v istospolnih družinah prisotna medgeneracijska solidarnost, saj so tudi v teh družinah otroci mlajša generacija, ki lahko skrbi za starejšo generacijo svojih očkov ali mamic. Podpisniki odrekajo tako istospolnim staršem kot otrokom, ki žive z njimi, osnovno človeško sočutje in skrb.

Za trajnostni razvoj človeške vrste, za katerega so podpisniki tako zaskrbljeni (in ne vidijo, da človeštvo narašča v milijardah), naj poskrbijo tudi tisti, ki se držijo celibata; na srečo se mnogi, ki bi se ga morali, ne držijo, tako da človeštvo ne bo propadlo, njihovi otroci pa ne bojo imeli znanega očeta. 

»Zagovorniki predlaganega zakonika med drugim trdijo, da si ne smemo zatiskati oči pred različnimi oblikami družinskih skupnosti in otrok v njih. Pojav zakonskih, zunajzakonskih, takšnih ali drugačnih partnerskih in zunajpartnerskih skupnosti je preprosto dejstvo, ki ga je navrglo življenje kot življenje, država pa je dolžna, da pluralnost razmerij vzame na znanje in jih zakonsko uredi. To do neke mere seveda drži. Ob tem se upravičeno postavi vprašanje, zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, da njihovo razmerje ureja država? Po eni strani nasprotujejo institucionalnim urejanjem intimnih razmerij med ljudmi, po drugi strani pa želijo, da jih država institucionalno legitimira. Takšna svobodomiselnost je sama s seboj v nasprotju. – Enkrat države ne potrebuje, drugič pa jo kliče na pomoč, naj ji zagotovi enakopravno legitimiteto izbranega stila življenja.«

Zakaj si svobodomiselni ljudje želijo, v domnevnem protislovju s samim seboj, da njihova razmerja ureja država? To domnevno protislovje je namreč čisti sofizem. Urejanje dediščine, zdravstvenega zavarovanja in bolniškega dopusta niso intimne zadeve.

»Država in njene institucije so vzpostavljene zaradi skupnih reči, ki zagotavljajo več pravičnosti in miru in ne zato, da razdvajajo družbo in vanjo vnašajo ideološki boj. Država in njene ustanove so lahko stvar družbenega soglasja, še posebej ko gre za temeljne vrednote družbe, ne pa stvar posamičnih primerov, ki jih je mogoče reševati po meri zdravega razuma.«

Ideološki boj vnašajo v družbo ideologi RKC, ki so nekaj določil zakona, s katerimi se zagotavlja istospolni manjšini nekaj osnovnih pravic, s podtikanji in neverjetnim zavračanjem drugače čutečih soljudi napihnili do razmerij, ki ogrožajo sprejetost dobrega zakona v celoti. Država in njene ustanove so dolžne zaščiti šibko manjšino; zaščititi natanko pred tako diskriminacijo, ki jo propagirajo nasprotniki zakona. Skupno ne pomeni večinsko ampak tisto, kar je v korist celotni družbi; in v korist celote je, če smo človečni do šibkejših. Človečnost je temeljna vrednota te družbe - upam. 

»Novi Družinski zakonik skuša bistveno spremeniti opredelitev družine in zakonske zveze. Nove opredelitve zakonske zveze in družine izhajajo iz predpostavke otroka in ga kot edinega postavljajo za merilo, ki naj določa skupnost, ki jo imenujemo družina. Postavljanje otroka za temelj družinskih razmerij je lahko na prvi pogled všečno, a je v resnici navidezno, ker otroku v naprej ne zagotavlja zanj največje koristi, namreč, da ima očeta in mater.«

Ja, novi zakon ni stari zakon; je drugačen od starega. Novo vino v novih sodih. Odzvati se je moral na spremenjene družbene razmere, za katere je značilna diverzifikacija oblik življenjskih skupnosti. Ureja predvsem družinska razmerja ne zakonske zveze. Pokazalo se je, da ni dovolj urediti zakonsko zvezo. Zakonska skupnost je po novem zakonu življenjska skupnost moškega in ženske. Ali si bosta rekla »dragi mož« in »draga žena«, ali bosta svojo zvezo dala blagosloviti ali ne, ali v tej ali oni cerkveni skupnosti, pa prepušča njima – kakor tudi to, ali bosta imela otroke ali ne. 

Še vedno bo velika večina otrok imela očeta in mater, manjšina, ki bodo imeli dva očeta ali dve materi (ali eno mater, ali enega očeta ali karkoli že) pa ne bo diskriminirana.

»Če je v veljavnem zakonu zakonska zveza skupnost moža in žene, je v novem stvar »svobodne odločitve … na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči«. Izpuščeni sta besedi mož in žena ali moški in ženska, ker bi to onemogočalo razumevanje istospolne zveze kot enakovredne heteroseksualni zakonski zvezi. Predlagana nova definicija družine je tako namenjena predvsem možnosti zasnovanja družine biseksualnim partnerjem in posvojitvi otroka iz prejšnjega heteroseksualnega razmerja.«

Da, tako je. Odprta je možnost enakopravne ureditve istospolnih razmerij; možnost nediskriminacije. Trn v peti je podpisnikom biseksualno razmerje. Kakšno zanimanje za posteljne zadeve pri resnih ljudeh! Dragi gospodje! Prav nobene zasluge nimam, da sem moški, nobene zasluge, da me po naravi privlačijo ženske in res ne vem, zakaj naj bi bila moja zveza z žensko privilegirana pred zvezo mojega brata, ki ga privlačijo moški. Ker je moja zveza po naravi »rodovitna«? Mogoče pa po naravi ni, prav tako kot ni po naravi rodovitna zveza mojega brata. Da pa bi bila »socialno« rodovitna, pa skušate na vso moč preprečiti. Ne, biseksualno pa ne! Ha ha.

*

O tem, kako imajo otroci mater in očeta in v kaj se razvijejo tisti, ki imajo samo biološkega očeta, ne pa tudi dejansko prisotnega psihološkega in socialnega, imam nekaj osebnih izkušenj. Sam sem sicer imel mater in očeta, moj oče pa je imel samo mater, prav tako moj dragi stric in moji najdražji teti. Vsi sijajni ljudje, ki jih je kalilo življenje in so bili spoštovanja vredni produktivni ljudje! Da so bili nezakonski in so jih zaplodili sinovi kmečkih gospodarjev kmečki delavki in to zatajili, je posledica hinavske morale, ki jo je propagirala slovenska Katoliška cerkev, ki s tem, farizejsko, v nasprotju z Evangelijem, nadaljuje tudi danes.

METABLOG: 100

Prejšnji post v Efemeridah je bil stoti. Čas, da se ozrem nazaj, da pogledam, kaj se je napisalo in kako. Prvi post sem napisal 19. septembra 2010, "Izjemni starci (1)". Povzel sem časopisno pisanje o Katarini Marinič, ki je umrla v 111. letu starosti. Nameraval sem nadaljevati z zapisi o starih ljudeh, ki so izjemni zaradi dolgoživosti ali dosežkov v starosti. Naslednjega sem opisal Johna Basingerja, ki se je 58-leten začel na pamet učiti Miltonovo pesnitev Izgubljeni raj in jo čez 8 let obvladal. Potem se je nameravana serija končala. Preveč je starih in zelo starih ljudi, ki še delajo, ustvarjajo. Časopisi prinašajo njihove zgodbe; naj jih povzemam? Nisem videl posebnega smisla v tem. Potem  mi je vzbudil občudovanje dobrodelnež, ki po svetu ustanavlja knjižnice, in začel sem serijo 'Moji vzori'. Ostalo je pri prvem zapisu. Nisem naletel na nič novega, iskal pa tudi nisem. Kljub slabi izkušnji s svojo vztrajnostjo sem pred kratkim nastavil dve novi seriji: Moja demenca in Pomisleki. Bomo videli. Več sreče sem imel s članki v nadaljevanjih, ki niso nameravali postati serije. Tako npr. se je skozi več nadaljevanj vlekel potopis s križarjenja, pa analiza dveh knjig, Glattauerjeve Proti severnemu vetru in Merčevega Pedagoškega triptiha. Vse sem dokončal. 
Tematsko je moj blog zelo pester, kar ni prednost: to vidimo po naslovih postov in po geslih (tagih). Teme bi preprosto lahko razdelil najprej na dve veliki skupini: 'zunaj' in 'znotraj'. Pod 'zunaj' spadajo zapisi in 'foto-reportaže' o sprehodih, izletih in potovanjih in o prireditvah (gledališče, koncerti), pod 'znotraj' pa razmišljanja o prebranih knjigah, o književnosti, psihologiji, filozofiji in odzivi na aktualna družbena dogajanja. Zanimajo me zadeve v zvezi s starostjo in dolgoživostjo, z življenjsko orientacijo (etika, vera, duhovnost), vzgojo in šolstvom, družbenim trajnostnim razvojem (kapitalizem-socializem, bogati-revni, ekologija). Čeprav je moj blog videti kot velik pele-mele, sam vidim v njem te osnovne smeri. Seveda pa se ne trudim slediti določenim temam, ampak pišem o tistem, kar mi je v danem trenutku vzbudilo pozornost. Le aktualni politiki se skušam izogniti, razen če moram do česa zavzeti stališče (npr. o Družinskem zakoniku).
Blog bi rad tudi likovno opremil, s tem imam veselje.
Efemeride so zame zelo pomembne. Nadomeščajo mi zaposlitev, delo. So neke vrste dolžnost, ravno pravšnja prisila, da se ohranjam miselno živega. Saj nisem bogve kakšen mislec, sem pa vesel, če imam občutek, da se mi je kakšna sestavljanka zložila skupaj.

Prva pomoč za svojce oseb z demenco

Ja, reče se 'oseb z demenco' ne 'dementnih'. Tudi sam sem bil svojec osebe z demenco in nisem vedel, ne kako ne kaj. Zdaj je pa tu knjiga Jane Mali, Nine Mešl, Liljane Rihter, Socialno delo z osebami z demenco, ki daje temeljne smernice ne samo za socialno delo ampak za kogar koli, ki se sreča z osebami z demenco. Če sem prav razumel, kar podrobno pojasnjujejo avtorice na 150 straneh te knjige, bi lahko osnovne smernice za prvo pomoč svojcem osebe z demenco strnil v naslednje točke:
1. Do človeka z demenco bodi spoštljiv. Do njega se vedi prav tako spoštljivo, kot da ima še vedno iste vloge, položaj, status, ugled, kot jih je imel, ko je bil na vrhuncu svojih moči. Nagovarjaj jo/ga spoštljivo; ne govori z njo/njim kot z otrokom; ne govori o njej/njem v njeni/njegovi prisotnosti s tretjo osebo, kot da je odsoten. Ne ukazuj mu/ji, ne prestavljaj jo/ga kot kos pohištva. Ne posegaj med njene/njegove predmete, ne pospravljaj po svojem okusu.
2. Vzdržuj z njo/njim redne stike in jo/ga vključuj v družinski krog oziroma v dejavnosti. Čim pogostejši in dolgotrajnejši so stiki, tem boljše, razen če imaš občutek, da bi raje bil/a kdaj sam/a. Naj se ne čuti osamljenega, zapuščenega, odvečnega.
3. V stikih z njo/njim ustvari vedro vzdušje: bodi veder, prijazen, topel; nasmejan. Humor ne škodi, a ne norčuj se iz nje/ga. Skupaj se smejta. Stisk roke, objem, izrazi sočutja in vživljanja so pomembnejši od besed.
4. Prisluhni ji/mu, kaj hoče povedati ali kako drugače izraziti. Uči se njenega/ njegovega načina izražanja. Poslušaj mirno, glej jo/ga v oči, sedi poleg nje/ga, drži jo/ga za roko, razen če to sploh ni pri vas v navadi.
5. Govori počasi, preprosto, jasno in razumljivo a čim manj. Ne preplavi jo/ga z besedami. Besede jo/ga utrujajo, ker s težavo išče pomene. Delaj premore med povedmi. Ponavadi dobro sliši, le počasneje dojema, zato ne govori glasneje, ne vpij, kot da je gluh. Po potrebi ponovi, kar si rekel. Sploh vse svoje ravnanje upočasni. Naj se ti ne mudi.
6. Kar pove, povzemi, dopolni, usmeri; z očesnim stikom išči potrdilo: sem prav razumel; je tako? Tega ne počni preveč mehanično in vsiljivo. 
7. Pomagaj ji/mu izraziti želje. 'Ta radio te moti?' - 'Ne maraš mleka?' - 'Naj odprem okno?' Pokaži, izvedi dejanje in poišči potrditev. 'Je v redu?'
8. Čim manj sprašuj. Če že, vprašaj, kaj, kje, kdo, nikoli 'zakaj'.
9. Ne oporekaj ji/mu, ne pričkaj se z njo/njim. Na burne čustvene izbruhe se odzovi mirno. Ne odzovi se obrambno, čeprav te obtožuje, ne argumentiraj, obrni na pozitivno. 'Kam si odnesla moj suknjič?' - 'Ga bova že našla.' - 'Dolgo te že ni bilo' (bili ste včeraj) - 'Zdaj sem pa spet, pa se bova pomenili'.
10. Poskusi različne načine komunikacije. Pogovarjajta se ob družinskem albumu, ob predmetih. Pojte. Rišite, oblikujte. - Ko odhajaš, povej, kdaj spet prideš. Pozabil/a bo, a to ni pomembno.
Vir: Jana Mali, Nina Mešl, Liljana Rihter, Socialno delo z osebami z demenco. Fakulteta za socialno delo. Ljubljana 2011.

Pomisli, paberki (1)

Prebral sem (podatki veljajo za ZDA, Global 3/2012, po Atlantic Monthly), da samske mestne ženske v starosti od 22 do 30 let zaslužijo 8 odstotkov več kot primerljivi moški; 55-60 odstotkov diplomirancev od 25 do 29 let je žensk; ženske so na 51,4 odstotka vodstvenih in akademskih položajev. Ta trend prihaja k nam. Zato sem najprej pomislil, da bi Urad za enake možnosti prosto po Malem princu preimenovali v Urad za vzhajanje in zahajanje sonca. Ukinitvi tega urada pa nasprotujem, kajti moškim gre v bistvu res "naglo na slabše", kot ugotavlja piska v Atlantic Monthly.

*

A: Na dan žena je neka ženska oropala trgovino. Moja dilema: ali zaslužijo šopek vse ženske ali samo poštene?
B: Vse. To je tako kot pri volitvah. Pravica, ki pripada vsem, ne samo 'poštenim'.
A: Potem bi morala država vsem kupiti šopke.

*

Janša je pomen goljufije s srednješolskim spričevalom koalicijskega poslanca relativiziral in bagateliziral kot nepomembno temo, češ da se razpravlja o tem, ne pa o spričevalih, ki so jih podeljevali na kumrovški politični šoli CK ZKJ. S to primerjavo je hotel reči, da so ta spričevala prav tako nična kot ponarejeno poslančevo spričevalo.
Če bi bil Janša dosleden, bi moral zahtevati ničnost vseh spričeval od 1945-1991, ne samo kumrovških, ker so jih izdale šole komunističnega režima, še posebej pa spričevala obramboslovja na FSPN kot bivši politični šoli CK ZKS. 

*

Natanko sto odstotkov slovenskih homoseksualcev in lezbijk prihaja iz heteroseksualnih družin. Če želite izkoreniniti to zlo, boste morali, se bojim, vendarle prepovedati heteroseksualne družine. - Boris Dežulović, Dnevnikov objektiv, 10.3.12.

Draga moja Demenca (1)

Draga moja Demenčica,
majčkena punčka si še, a že kažeš svoj muhasti a vztrajni značaj. Ne vem, kakšna boš, ko boš velika. Mogoče boš bolj nizke rasti in počasna. To imamo mogoče v rodu. Ene tvojih starejših sester, ki naj bi obiskala mojo mamo, nisem prav poznal. Tako redko se je pojavila. Moja mama je bila do zadnjega bistrega duha, samo neizživeta in razočarana nad življenjem. Druga tvoja sestra, tista, ki je obiskala ata, je bila pa prava, vredna svojega imena. Tako da ne vem, kakšna boš ti; ali se boš vrgla po bolj mili starejši ali po bolj divji mlajši sestrici. Nekaj mi pravi, da boš mogoče nekje vmes, saj sem tudi sicer neka mešanica svojih staršev. S tem se tolažim. Mislim si, da mi do zdaj dobro kaže, čeprav nisem več rosno mlad. Vendar te od časa do časa srečam. Ne vem, če se boš spomnila - sploh ne vem, kako je s tvojim spominom - ali veš, kaj počneš, komu, kdaj in kako posegaš v življenje. Kakor koli, zdi se mi, da včasih prideš. Pravzaprav ne vem, ali si to ti ali le tvoje sestrične. Tako ste si podobne. Mogoče boš sama ugotovila, če te spomnim na nekaj dogodkov.
Prvi od teh je že moja klasika. O tem sem že enkrat pisal. Zgodilo se je že tam okrog mojih petdesetih ali celo še prej. Brskal sem po naši šolski knjižnici in naletel na neko knjigo, ki se mi je zdela zanimiva. Začel sem jo prelistavat in videl, da je nekdo, ki jo je imel prej v roki, nekaj narahlo podčrtaval. Če sem sledil tistim podčrtanjem, sem si ustvaril kar dober, hiter pregled. Mislil sem si: No, ta je pa kar pametno podčrtaval. A bolj ko sem listal, bolj se mi je zdelo čudno. Včasih je tisti pred mano tudi kaj dopisal na rob. Majhno opombo, kakšno besedo. Ena takih opomb se mi je zdela prav umestna, tako bi dopisal tudi sam. Tedaj me je nenadoma prešinilo: O hudiča, saj to sem bil jaz. Ta bralec.
No ja, se zgodi. Zjutraj gonim sobno kolo. To je nadvse dolgočasno. Da bi mi šlo lažje, sem si iz kartona izdelal nekakšno poličko, ki jo nataknem na krmilo in nanjo položim knjigo. Medtem ko gonim, berem. Zdaj imam pred seboj Henryja Millerja, Rakov povratnik. Po nekaj straneh opazim, da je nekdo popravljal tiskarske napake. Z ostro ošiljenim svinčnikom je prečrtaval napačne črke. Knjigo so ponatisnili v Španiji, najbrž iz kakšne skenirane prejšnje izdaje. Pri prepoznavanju črk z OCR pride do napak. Če se mudi in je korektor površen, ostanejo. Tokrat mi ni bilo treba dolgo, da sem ugotovil, da sem bil super korektor jaz.
A če mi naredite kaj še tako hudega, o vsebini knjige ne vem NIČESAR. Vedel sem - to vsak ve, če je knjigo bral ali ne - da je v njej veliko seksa, a nisem imel občutka, da bi jo že kdaj bral. Bral sem jo, kot da jo berem prvič. Moji nezgrešljivi popravki pa si sledijo stran za stranjo, najbrž do konca (nisem še tam.)
NIČ, RIEN, NADA. IZBRISANO. Domnevam, da sem knjigo bral kmalu po izidu v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. Pogledal sem: letnica izida 2004. Poleti leta 2006 sem doživel infarkt; nato koma. In izbris spomina.
To me tolaži. Zadevo lahko pripišem izrednemu dogodku ne tvojemu obisku, draga moja deklica.
Ti povem PIN-kodo svojega osebnega računa? Na-ka. Ampak bi ti jo lahko, če bi hotel. Tudi številki obeh svojih telefonov lahko takoj povem. EX ABRUPTO. Pa ni bilo vedno tako. Predlanskim sem bil tri tedne na morju. Vrgel sem vse raz sebe, se pretežno zadrževal v naravi, nisem hodil ven zapravljat. Lepo smo se imeli, prehitro je minilo, a nezadržno se je približal zadnji dan, ko je bilo treba poravnati račun. Flegma, ker poznam postopek, sem šel na recepcijo, povedal, da odhajam, prosil za račun, ponudil kartico. Receptorka prijazno: PIN-kodu, molim. TEMA. BLACKOUT. Ne vem, kako sem rešil situacijo. SEM POZABIL.

8 ur - nadaljevanje

Urednica One (Delo) se je tokrat pošteno razhudila nad nerganjem učiteljev, ki jim ni všeč, da bi strožje kot do zdaj nadzorovali njihovo predpisano 8-urno prisotnost na delovnem mestu, tj. v šoli. Takole piše  v svojem uvodniku: "Ministrstvo za šolstvo naj poenoti osnovne standarde dela in naj jih ne prepušča samoljubju posameznika. Seveda je fleksibilnost delovnega časa v vsakem poklicu zaželena, vendar povsod je pač ne more biti. In tudi časovna elastičnost ima omejitve. V osnovnih šolah bi je moralo biti najmanj, kakor tudi v srednjih. Zakaj? Zato, da bi bil učitelj na voljo učencem. Da bi po obveznem pouku imel vsak dan odprta vrata kabineta in bi učenci lahko mirno stopili k njemu s svojimi težavami ali pa tudi brez njih. ... "
8-urna prisotnost je že zdaj uzakonjena, le nadzor je prepuščen vodstvom šol in se ne izvaja enotno, kar naj bi pomenilo, da učitelji marsikje niso dejansko prisotni v šoli 8 ur ampak manj. Vsi drugi, "kuhar, novinar, dimnikar, farmacevt, zdravnik", pa luknjajo kartice. Nastal je vtis, da imajo učitelji neznanski privilegij. Kako je s tem?
Tipična struktura tedenskega delovnega časa (40 ur) učiteljice razredne stopnje osnovne šole je približno takale: 22 ur ima pouk v razredu, 1 ura za razredništvo, do 2 uri dežurstva, jutranje varstvo 1 ura, 2-4 ure sestankov. Ker si ure pouka ne slede vedno zvezno, ampak so med njimi za učiteljico 'prazne' ure, se nujna prisotnost v šoli poveča za kako uro na teden. K temu prištejemo še uro za šolsko kosilo na dan, tj. 5 ur na teden (tudi na Švedskem je to vključeno v bivanje v šoli od 8h do17h). K temu prištejmo še popoldanska izobraževanja in konference (po 15. uri) nekajkrat na leto. Učiteljica bi bila torej na šoli skupaj najmanj 30 ur na teden, če bi vse 'papirnato' delo, tj. priprave na pouk, pregledovanje pisnih nalog, preskusov znanja, administrativno delo za šolo opravila doma. 
Ker je nastal vtis, da lahko učitelj prosto razpolaga s svojo prisotnostjo na šoli, naj poudarim, da je njegova prisotnost v razredu, govorilnih urah, drugih pedagoških obveznostih, na sestankih in izobraževanjih dosledno nadzorovana, odsotnost pa sankcionirana. Tudi del pisarniškega dela učiteljica opravi v šoli, kjer ima vse potrebne pripomočke in pomočnike. Recimo, da za to delo v šoli porabi polovico od preostalih 10 ur. Torej bi ji v najboljšem primeru ostalo 5 ur na teden, 1 uro na dan, ali dobrih 12 odstotkov celotnega delovnega časa, ki bi ga porabila po svoji izbiri, v šoli ali doma. Vsak pameten predstojnik bi zaposlenim kjer koli, kjer je del dela možno opraviti doma, omogočil tolikšno 'diskrecijsko pravico', upoštevaje dejstvo, da morajo večkrat priti v šolo tudi po 15. uri do večera. Bi bila to dovolj ali premalo omejena "časovna elastičnost"? 
Vsak pameten predstojnik tudi ve, da so pomembni delovni rezultati ne prisotnost; razen - in tu se strinjam z gospo urednico - prisotnost zato, da si na voljo učencem in staršem. Učitelj je v sodobni osnovni šoli učencem na voljo vse ure pouka, vse odmore in marsikatero uro povrh, vsak dan; staršem najmanj 2-3 ure na mesec individualno; po potrebi, na prošnjo staršev ali na pobudo učiteljice same seveda tudi več. Prištejte k temu še vse druge dejavnosti (npr. šole v naravi - po 2 ali 3 v šolskem letu), ko je učitelj z učenci dan in noč, ves teden. Res pa je, da nima po pouku odprtih vrat kabineta, kot bi rada gospa O., ker kabineta nima. V zbornico gre med druge učitelje. Če pa učenec želi pogovor, se kadar koli lahko zadržita v razredu, potem ko sošolci veselo odpeketajo domov. Za tiste, ki ostanejo v šoli, imamo podaljšano bivanje; tudi tam se jim lahko individualno posvečajo, ko njihova razredničarka odide domov.
Zanimalo bi me, koliko ur na dan je bila v šoli gospa, ki jo urednica navaja kot  "udejanjeno kreativnost, etičnost" itd., skratka kot vzorno učiteljico; koliko ur po koncu pouka, ko so učenci odšli domov? Ali so ji pri prihodu in odhodu iz šole luknjali kartico? To namreč pomeni obvezna 8-urna prisotnost na delovnem mestu, ki jo zdaj ravnatelji nedosledno nadzorujejo, pa bi jo morali, po mnenju urednice, dosledneje, tako kot jim nalagajo predpisi, ne samoljubje malih bogov.
Skratka, mislim, da sta vznemirjenje evro-pokornih šolskih oblasti in zavist "ustvarjalnih poklicev", zdravnikov (!), dimnikarjev in ostalih, zaradi navideznega privilegija učiteljev odveč, prav tako bojazen, da otroci in starši ne bi mogli do učiteljice, če bi si zaželeli pogovora z njo.