Khanova elektronska tabla

Ta zapis posvečam spominu na doktorja Janeza Bečaja, svojega dobrega kolega, izvrstnega strokovnjaka in čudovitega človeka.

Zakaj so Khanovi videi privlačni? Kaj je Khanova inovacija?

Oblikovno so Khanova predavanja paradoks. Najsodobnejše tehnično sredstvo je spremenil v govorečo črno tablo, na katero piše, sicer ne s kredo ampak z elektronskim pisalom. Nobenega "powerpointa", nobenega "prezija" (program za dinamične prikaze), sploh nobenih gibljivih sličic. Edino, kar se giblje v Khanovih videih, so črke, ki jih oblikuje nevidno pisalo. Tabla in kreda. Tako kot pri našem profesorju Šolniku. Ta je vsaj korakal pred tablo sem in tja. Ej, ravno v tem je štos! Khan, profesor Khan, ne koraka pred tablo. Profesorja Khana sploh ni videti! A ni to čudovito? Profesor, ki ga ne vidiš in ki on tebe ne vidi. Samo piše po tabli in sliši se njegov glas. Idealno za vse, ki jim gre na živce, če je medtem, ko se učijo, kdo zraven - in bulji vate in te popravlja: ne tako ampak tako, butelj. Idealno za vse, ki jim gre na živce razred, sošolci levo in desno, spredaj in zadaj, hrup, nemir, učiteljevo vpitje - tako res ne more biti nič od učenja. Ste se že kdaj zalotili, da profesorja sploh niste poslušali, samo gledali ste, kako je oblečen, kako se giblje, kako gestikulira? "Torej torej, Evropa sega od tu..."  teče na drugo stran, si popravi hlače - "do tu" - mu pade kreda na tla, jo pohodi, da naredi rrresk... Khanova didaktična inovacija je torej v tem, da je učno situacijo očistil vseh motečih dejavnikov, vseh distraktorjev, med njimi predvsem vizualno podobo učitelja, kot najbolj motečo. Učitelj je moteč tudi zato, ker nas neprestano ogroža. Nikoli ne veš, kdaj te bo nič hudega slutečega kaj vprašal; nikoli ne veš, kdaj bo iz tega ali onega razloga znorel.

Če je učitelj tako moteč, čemu ne ostaneš raje lepo pri knjigi, čemu si preprosto ne naložiš besedila in ga bereš na ekranu? Ja, to pa ne. Je pa le fino, če slišiš profesorjev glas, poudarke, vprašanja, ki si jih zastavlja, izmenjujoči se negotovost in gotovost v njegovem glasu. Kahn delno improvizira. Nariše preveč krivo črto, jo zbriše in popravi. Napiše obrazec, pa se spomni, da bi moral prej nekaj pojasniti. Zbriše obrazec, zapiše predhodni korak. Medtem ko govori, razmišlja. Učenec se prilagodi njegovemu ne prehitremu tempu in razmišlja z njim. Učitelj nas ne zasuje s svojim znanjem prehitro in preveč naenkrat. Eliminacija motečih in ohranitev funkcionalnih elementov učitelja, razmišljujoče podajanje snovi, preprosto pisanje in risanje, ki sledi misli in ga spremlja govor - to je osnova Khanove didaktike. Od klasičnega predavanja s tablo in kredo se razlikuje le po tem, da učitelja ni videti. Vsi ostali didaktični pripomočki so znani: možnost ustavljanja razlage na videu, ponovnega poslušanja, vračanja na predhodno snov ali hitrega napredovanja k naslednjemu konceptu, vaje, preskusi znanja, možnost spremljanja napredka, nagrajevanje delavnosti, uspeha itd.

Še en didaktični vidik je pomemben. Videi so kratki; trajajo največ 18 minut. Khan se je oprl na ugotovitve raziskav o trajanju pozornosti in zapomnjenju, ki niso v prid dolgim predavanjem. Ugotovili so namreč, da študentje kolidža potrebujejo v začetku 3 do 5 minut, da se umirijo in pripravijo na poslušanje, nato 10 do 18 minut zbrano poslušajo. Nato pa ne glede na zanimivost teme ali značilnosti predavatelja pozornost popusti. Študent se "izgubi". Čez čas se pozornost spet vrne, a v vedno krajših "paketih"; ob koncu 45 minutnega predavanja trajajo obdobja pozornosti le še po 5 minut. Tako so ugotavljali, preden so se pojavili esemesi in tvitanje. Danes je distrakcij več in trajanje pozornosti še krajše. Naj povzamem: odsotnost vizualne podobe učitelja, paradoksna uporaba "table in krede" (v mediju, ki omogoča mnogo bolj sofisticirane pripomočke), vztrajanje pri razmišljujočem podajanju snovi v obliki kratkih predavanj so osnovne značilnosti Khanove izobraževalne inovacije. Ob tem je uporabil tudi vse druge možnosti računalnika in medmrežja.

Khanovi videi v šoli. Khanove videe so začeli uporabljati v šolah. Opazovalci ugotavljajo, da se je obrnilo - flip-flop - zaporedje šolskega in domačega dela. Tradicionalno v šoli poslušamo razlago, vaje pa delamo doma v obliki domačih nalog. Ko so dijaki začeli gledati Khanove videe, so to počeli doma, v šoli pa so se o tem pogovarjali. Kjer so šole uvrstile Khanovo akademijo v svoj kurikul, si dijaki doma ogledajo video, v šoli pa  v sodelovanju s sošolci in ob pomoči učitelja naredijo vaje, ki so jih prej reševali doma. Videti je, kot da je do tega prišlo samo od sebe, ker so dijaki pač gledali videe doma, v šoli pa so se o njih pogovarjali. Vendar je tako zaporedje mogoče tudi utemeljiti. Čemu bi posneta predavanja, ki jih lahko gledamo sami, gledali v množici, ki nas moti, naloge, pri katerih bi se radi posvetovali z drugimi, bi pa morali delati sami doma? Logično je, da je obratno zaporedje boljše.

Khanova vizija: revolucija izobraževanja? Khan pravi, da raziskovalci, ki so ugotovili, da študentje pozorno spremljajo predavanje le približno četrt ure, niso izvedli logične konsekvence te ugotovitve, namreč, da enourna ali celo večurna predavanja niso učinkovita in da ni smotrno, da prevladujejo kot oblika dela v šoli. Predlagali so le, naj učitelj popestri učno uro z različnimi sprostilnimi vložki, da bi se tako obnovila pozornost učencev. Vprašanje pa je, pravi Kahn, ali ne bi bilo mogoče dragocenega časa, ko so učenci skupaj z učiteljem, porabiti drugače, kot da pasivno poslušajo. V času interneta bi predavanja lahko razdelili na četrturne razdelke, ki bi si jih študentje ogledali doma oziroma pred poukom. Kahn pravi, da bi se morali zgledovati po seminarskem načinu, ki je uveljavljen v humanističnih vedah. Tam študentje berejo in preštudirajo snov zunaj šole, čas v razredu pa je namenjen razpravi, ki jo usmerja učitelj. Tak način je uveljavljen tudi v poslovnih šolah, kjer si študentje sami preberejo študijo primera, nato pa o primeru razpravljajo pod vodstvom učitelja. Skratka, v času, ko se ljudje zberejo, da bi se učili, moramo nadomestiti pasivnost z interaktivnostjo. Ko se osvobodimo predstave, nadaljuje Kahn, da informacije lahko posredujemo le tako, da en človek predava množici v razredu, začnemo čisto drugače gledati na možnosti, ki jih ponuja šola. Lahko si zamislimo, da je v razredu hkrati več učiteljev, ki delajo z učenci na različnih stopnjah.

Sedanje šole so usmerjene na povprečnega učenca. Za bistrejše učence poteka pouk prepočasi, manj bistri pa morajo preiti na novo snov, ko še niso obvladali prejšnje. Če bi si učenci ogledali video doma, bi jim v šoli lahko učitelj kot inštruktor pomagal pri nalogah, raziskovalnih projektih in podobnem. Šolski čas bi bil ves posvečen individualiziranemu pouku in razpravam v skupini. Pri tem bi lahko učenec in učitelj uporabila vse dodatne računalniške pripomočke za spremljanje in evalvacijo pouka. Če bi v šoli nehali predavati, bi šole študente bolj pritegnile in postale bolj človečne, sklene Kahn.

V dosedanjih raziskavah, ki še niso vključevale Khanovih videov, niso ugotovili, da bi uporaba računalnikov v šoli statistično značilno izboljšala uspeh pri matematiki in branju. Nekatere raziskave so ugotovile izboljšanje uspeha pri branju ne pa pri matematiki, druge pa ravno obratno.

Družbeni vidiki. Kako bodo program Khanove akademije povezali s šolskim poukom in s kakšnim uspehom, ostaja odprto. Ali se bo v resnici zgodil "flip-flop", zamenjava oblik domačega in šolskega učenja, ali ne, ne vemo. Khanova akademija je samo ena od medmrežnih izobraževalnih ponudb. Več ameriških univerz daje breplačno na voljo posnetke predavanj najvidnejših strokovnjakov na področju naravoslovnih, družboslovnih in humanističnih ved. Videe s posnetki celih ciklov predavanj ponujajo univerze Yale, Harvard, Princeton, Berkeley, Johns Hopkins, MIT. Priljubljena je spletna stran  TED - Technology, Entertainment, Design - na kateri najdete kratka predavanja o najrazličnejših temah. Ta stran ima tudi svojo "podružnico" v slovenščini: v enakem okviru kot v ameriški različici predavajo domači strokovnjaki. Najbolje, da si to stran ogledate sami (gl. vire). To pomeni, da ima danes vsakdo na voljo najboljše znanje na planetu, znanje iz zanesljivih virov, ki je posredovano na dostopen in privlačen način. Pravijo, da je s tem nastopila zlata doba za samouke vseh starosti. Posebno vrednost take dostopnosti izobraževalnih vsebin vidim v andragogiki, izobraževanju odraslih in starejših. Popolnoma odprto je, kako se bodo temu dejstvu prilagodile izobraževalne institucije od osnovne šole do univerze. Opazovalci samo ugotavljajo, da je elitna izobrazba vse bolj cenena in dostopna, potrdila o taki izobrazbi (diplome) pa vse dražja.

Zanimivo vprašanje je tudi, kako je prišlo do te inovacije in kako se je uveljavila? Tudi v tem primeru moramo ugotoviti, da je do inovacije prišlo zunaj uveljavljenih šol in pedagoških institucij, zunaj kakršnega koli "establišmenta". Salman Khan ni učitelj, ni raziskovalec didaktike, pedagogike ali šolstva. Nobene formalne izobrazbe s teh področij nima, kar mu mnogi tudi očitajo. Druga značilnost te inovacije je, da je nastala pravzaprav naključno, zanjo je v veliki meri značilna "serendipity": je posrečen stranski produkt prizadevanja, da bi stric naučil nečakinjo nekaj matematike na daljavo. Tretjič, mož se ni zadovoljil s tem, da bi nečakinji izbrskal ustrezen učbenik, ampak ji je začel sam, osebno, razlagati poglavja, ki jih ni razumela, kar je storil na povsem preprost način. Ta preprostost je očarljiva, je pa značilna za mnoge genialne izume. In nazadnje: občudujemo Khanovo silno vedoželjnost, pripravljenost, da se poglobi v številna področja, pravo polihistrstvo, in izredno energijo, delavnost in vztrajnost. Vir njegove energije je užitek ob delu in uspehih. Naj ob tem omenim, da je mož poročen in ima sina in hčer - le kdaj ima kaj časa za družino?

In še tretji vidik - pro domo sua, za našo rabo. Kaj bi se zgodilo, če bi Khan živel pri nas (in bi bil povrh vsega črnikast ćefur, sicer rojen tu, a v bistvu cigan iz Indije)? Na YouTube bi dal tisti video v slovenščini. Bi ga kdo pogledal? Bi bil komu všeč? Bi mu kdo pisal: Ej, stari, hvala, šele zdaj razumem trigonometrične funkcije? Bi kdo primaknil 1000 €? 10.000 €? Teeeežka vprašanja. Če bi verjel v svojo iznajdbo in hotel iz nje narediti nekaj več, bi se naš Khan obrnil na državo: Dajte mi! Podprite me! In ko od države ne bi dobil nič, bi klel državo in vse skupaj pustil. Takoj ko je Američan Khan zbudil pozornost in dobil prvo večjo donacijo, je izbruhnil pravi bum milijonskih donacij bogatašev - ne države. Pri nas ni bogatašev? Ali pač so? Mogoče naš Khan ne bi potreboval milijonov ampak nekaj deset tisoč? Bi zbral toliko? 

Viri:

http://www.ted.com/

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACWPHtm

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Akademija Khan

Pri brskanju za izobraževalnimi vsebinami na medmrežju sem naletel na stran Akademije Khan (Khan Academy). Takrat sem hotel obnoviti svoje znanje osnovne fizike, kar tako, ker me je zanimalo, če še kaj znam, in če bom zdaj, ko sem star, to bolje razumel kot takrat, ko sem bil še zelen in mi je bilo to vse preveč puščobno. Izhodiščna stran Akademije Khan je videti takole:

Kliknil sem na okence za fiziko (Physics) in v oknu, ki se je odprlo, na Uvod v magnetizem (Introduction to magnetism). Zraven tega naslova je podobica (ikona) kamere, kar pomeni, da gre za video-predstavitev. Ker sem si že prej na drugih naslovih (npr. univerze Yale) ogledal različne videe predavanj, sem tudi tu pričakoval predavanje. Pričakoval sem, da bo predavatelj razlagal magnetizem, pri tem pisal na tablo, ali izvajal kakšne prikaze in poskuse. Ko sem pognal video, se je prikazala črna površina, zaslišal se je glas predavatelja, na črni površini monitorja pa je nevidna roka s precej okornimi črkami izpisala besedo "magnetism". Sklepal sem, da predavatelj piše z elektronskim pisalom na računalniško tablico. Potem se je tako narisal magnet, pa shema zemeljske oble z magnetnima poloma in tako naprej. Video je trajal 15 minut. Ves ta čas predavatelja ni bilo videti. Med razlago sem imel vtis, zelo določen vtis, da možak improvizira. Ni bral predavanja, ampak je sproti razmišljal, kako naj kakšno stvar napiše, nariše in razloži. Kljub temu med razlago ni bilo zadrege in motečih premolkov.

Potem me je zanimalo, kako posreduje snov iz kakega humanističnega predmeta. Kliknil sem "zgodovino" in izbral "francosko revolucijo". Kratko predavanje je bilo zelo jasno in imel sem občutek, da sem dobil povzetek bistvenih značilnosti tega zgodovinskega dogajanja, ki so nam ga včasih razlagali manj jasno in bolj zapleteno z manj pomembnih ali vsaj zanimivih podrobnosti. Ste vedeli npr., da je bilo v skupščini 0,5% duhovščine, 1,5% plemstva in 98% tretjega stanu, meščanstva? 

Zadeva me je začela zanimati. Čigav je skrivnostni glas v ozadju pisanja na črno tablo z nevidno roko? Odkril sem, da je "oče" Akademije Khan 36-letni Salman Khan (*11.10.1976), nekdanji upravljalec hedge-sklada, ki je pustil donosno službo in se ves posvetil svoji medmrežni 'akademiji'.

Khan je odraščal v kraju Metairie v Lousiani kot sin matere, ki se je priselila iz indijske Kalkute in po ločitvi ostala samohranilka. Njegov oče je bil pediater, ki se je priselil iz Bangladeša, ločil od matere, ko je bil Salman še majhen, in umrl, ko je bil Sal star 14 let. V gimnaziji je bil Sal dober v matematiki in na nekem tekmovanju iz tega predmeta se je spoprijateljil z dijakom neke druge gimnazije. Ta mu je povedal, da so mu na njegovi šoli omogočili, da je samo v matematiki preskočil razred. Khan je potem skušal to isto doseči na svoji gimnaziji, a mu niso pustili napredovati. Razočaran in jezen je telefonaril univerzam v svojem okolju in dosegel, da so ga sprejeli v poletni tečaj višje matematike na eni od njih. To in samoučni študij matematike sta mu omogočila, da so ga sprejeli na sloviti masačusetski tehnološki inštitut (Massachusetts Institute of Technology - MIT), kjer si je pridobil diplomi prve stopnje iz matematike in elektrotehnike ter diplomi druge stopnje (magisterij) iz elektrotehnike in računalništva. Nato se je vpisal še na harvardsko poslovno šolo (Harvard Business School), kjer je diplomiral in se nato zaposlil kot analitik pri manjšem hedge-skladu, kjer je, zadovoljen s službo, raziskoval finančno stanje podjetij v javni lasti.

Nekega dne je zvedel, da ima njegova nečakinja Nadia, ki je živela na drugem koncu Amerike (on v Bostonu, ona v new Orleansu) v šoli težave z matematiko. Ponudil se je, da jo inštruira po medmrežju. Oba sta se prijavila v klepetalnico " Yahoo Messenger" in Khan je s pomočjo pripomočka "Yahoo Doodle notepad" risal lekcije. Potem pa mu je neki prijatelj svetoval, naj lekcije posname kot video na YouTube. Khanu ta predlog najprej ni bil všeč, češ da YouTube ni za resne matematike, a je vseeno poskusil. Posnel je nekaj 18-minutnih lekcij. Odslej so bile njegove lekcije dostopne vsemu svetu. Začel je dobivati komentarje in sporočila. "V zadnjih treh urah sem se naučil več matematike na YouTube kot prej v treh letih v šoli." "Človek ne pričakuje, da bo na medmrežju dobil kaj vrednega zastonj, in če se to zgodi, ne more reči drugega kot  - hvala." Medtem je Khan pridno v svojem preprostem slogu snemal videe o različnih poglavjih matematike in začel posegati tudi v druge vede.

Čez dan je bil v službi, zvečer in ponoči pa se je ukvarjal s svojim konjičkom: študiral je in snemal svoja predavanja. Nazadnje se je jeseni leta 2009 odločil, da pusti svojo službo in ves svoj čas posveti svoji akademiji. Garderobni prostor v svojem stanovanju je preuredil v delovni prostor. Zdaj, ko ima več denarja, ima svoj delovni prostor v nekem mestecu v Kaliforniji. V prostoru je velika knjižna polica z učbeniki in znanstvenofantastičnimi romani, ki si jih je nabral v preteklih letih. Njegova tabla je črna računalniška tablica, na katero riše barvite diagrame in enačbe. Videov ne ustvarja po vnaprej pripravljenem scenariju. Pravi, da za približno polovico časa ne ve, kaj bo povedal. Ko se snema, v bistvu na glas razmišlja in prav to gledalca oziroma poslušalca pritegne in predstavi da živost. Zanaša se na intuicijo in probleme rešuje z vidika gledalcev, z njimi, ne za njih, z obilo intuicije in vživljanja v gledalca. Ker nima vnaprej pripravljenega besedila, ima gledalec občutek, kot da sedi inštruktor ob njem, ne kot da mu nekdo predava. Ko je video končan, si ga Khan še enkrat ogleda, nato pa pregleda seznam naslednjih tem. Ne vzame si odmora ne za zajtrk ne za kosilo; čez dan pije samo vročo vodo, ponoči pa si privošči obrok, ki naj bi zadostoval za en dan. "Lev teče najhitreje, ko je lačen," pravi.

Spomladi leta 2010 se je zgodil prodor. Ann Doerr, žena finančnika Johna Doerra iz Silicijeve doline, je na Khanov račun nakazala 10.000 dolarjev. Khan se ji je zahvalil in ko je ona spoznala, da je njena donacija daleč najvišja, kar jih je Khan prejel, ga je povabila na pogovor. Kako uro se sta se pogovarjala ob kavi. Razložil ji je svojo vizijo o tem, kako bi lahko v temelju spremenili izobraževanje. Ko se je peljal domov, mu je zazvonil telefon. Prejel je sms-sporočilo, da namerava Doerrova naložiti na njegov račun še 100.000 dolarjev. "Takrat bi skoraj razbil avto", pravi Khan. Glas o akademiji se je hitro razširil. Za stvar se je začel zanimati Bill Gates. Plačal je Khanu let do Seatla in po sestanku mu je nakazal 1,5 milijonsko donacijo in napovedal nadaljnje 4 milijone. "Odkrito povedano sem bil nejevoljen, ko sem videl, kako malo ustvarjalnega dela je bilo doslej vloženega v to, da bi medmrežje postalo ključna komponenta izobraževanja," je napisal Gates v nekem sporočilu časopisu TIME. "In ko sem videl (kaj počne Khan), sem si rekel: to je to." Bill Gates pravi, da svoje otroke uči s pomočjo vaj Kahnove akademije.
Khan je kmalu nato prejel še 2 milijona od Googla, 3 milijone od Netflixa in 5 milijonov od irskega podjetnika Seana O'Sullivana.

Iz skromnih začetkov se je razvila akademija, zastonjska online-knjižnica o različnih področjih od algebre do računalništva in zgodovine umetnosti, v kateri je preko 3250 kratkih predavanj in ki je registrirala preko 85 milijonov klikov po vsem svetu. Ima 400.000 naročnikov. Videi imajo povprečno 20.000 klikov. Njegovo 18-minutno predavanje o Krebsovem ciklu in celičnem metabolizmu je zabeležilo 675.000 klikov. Revija TIME je Kahna uvrstila na seznam 100 najvplivnejših oseb na svetu v letu 2012.

V začetku je vse videe posnel Khan sam, zdaj pa z vsem tem denarjem preoblikuje svoj osebni YouTube-kanal v neprofitno izobraževalno organizacijo. Akademija Khan ima 32 zaposlenih. Njegove lekcije so vključene v kurikule devetih šol v okrožju Los Altos in 16 šol v Kaliforniji. Ocenjujejo, da jih neuradno uporabljajo v približno 2000 šolah v ZDA. Khanova akademija je postala največji izobraževalni eksperiment v državi.

Njegov cilj je, da bi ustvaril celovit izobraževalni pristop z video-predavanji, vajami, oznakami (bedži) za študentov napredek, evalvacijskimi pripomočki za spremljanje napredka študentov in vse drugo, tako da bi se ta pristop lahko  vključil v obstoječe šole, ali pa da bi ga samostojno uporabljal, kdor koli bi se hotel naučiti česa novega. "S tako malo svojega napora lahko povečam moč neomejenemu številu ljudi za vse življenje. Ne morem si misliti, da bi lahko svoj čas bolje porabil."

V enem naslednjih prispevkov o posledicah in pomenu Khanovega prizadevanja.

Viri:
http://www.khanacademy.org
http://en.wikipedia.org/wiki/Salman_Khan_(educator)
http://www.ted.com/talks/salman_khan_let_s_use_video_to_reinvent_education.html
http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACX4y3C0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXimAQ0

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXJwVQM

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACVElbIR

http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,2118298,00.html#ixzz2ACXzgnc2

Olika in prizadevnost

V oktobrski številki One Plus je objavljen pogovor z gospo Tatjano Voj, bogatašinjo, kot jo kar naravnost označijo v nadnaslovu intervjuja - ne brez njenega soglasja, kot lahko sklepamo iz pogovora, saj se ji ne zdi prav, da pri nas bogate gledamo postrani in jim zavistno pripisujemo slabe lastnosti; torej se svojega bogastva ne sramuje. Profesorica jezikov, ki se je izšolala pri nas in je nato štirideset let preživela v Nemčiji, kjer se je uveljavila v osnovnem poklicu, poleg tega pa v družinskem podjetju ustvarila lepo premoženje, se, ob sodelovanju novinarke Klavdije Miko, predstavlja kot vsega spoštovanja vredna izredno sposobna, značajna in energična gospa, ki ji ni vseeno, kaj se dogaja okoli nje, in ki zna tudi na cesti vzgajati mlade z "zoprnimi" pripombami. Naj tu na kratko pokomentiram nekaj njenih izjav.

O grobosti. - "Grobosti ne maram. Pri grobem človeku sem zelo previdna. Sicer pa je grobost lahko tudi izrečena v besedi. Sčasoma, ko spoznaš ljudi, si presenečen, kakšna grobost je v njihovem govorjenju. Skrita grobost... In bojim se vsakogar, ki je preveč prijazen. To ni normalno." - Res po nepotrebnem sem tudi sam včasih grob, tudi v pisanju. Šele če mi uspe misel izraziti v 'ljudskem' jeziku, včasih celo nizko pogovornem, se mi zdi, da je zadeva res do konca jasna. Kar mogoče celo drži, ni pa lepo. Ne zveni. Od kod ta razvada, saj me niso tako učili? Mislim, da smo nekaj časa v teh koncih prav namerno gojili primitivizem, da bi poudarili svoje preprosto proletarsko poreklo nasproti meščanskim polizancem, proletariat proti buržoaziji. Z načinom govorjenja in vedenja smo hoteli pokazati, da sodimo k ljudstvu, da smo proletariat, zgodovinsko najnaprednejši razred, kot so nas učili. Potem je sledilo obdobje, ko so poudarjali "avtentičnost", pristnost, in spet se nam je zdelo bolj pristno, če smo uporabili vulgaren izraz, namesto spodobnega. Bonton je veljal za nekaj zlaganega, za prijazno masko, ki skriva nasprotna čustva. Temu se je v sodobnosti pridružila "politična korektnost", ki tudi lika naše izrazoslovje, ne vedno v prid jasnosti, pristnosti in poštenosti izražanja. Pretekli časi? Zdaj so se vrnili časi "finoče", meščanskih manir v oblačenju, govorjenju, pisanju in vedenju. Grobost vsekakor ni zaželena in zanjo ni opravičila. "Spodobnost, spoštovanje, olika, upoštevanje pravil in zakonov" so zaželeni. Velja pa tudi, da mora biti omogočeno tudi direktno, necenzurirano izražanje v primernih okvirih, kot so literatura in druge umetniške dejavnosti. Cenzure, direktne ali indirektne, čistunov in hinavskih ali zatrtih spodobnežev, si ne želim.

Težnja po hitrem zaslužku. - "Starejši moramo mladim odpreti oči in povedati, da svet ni narejen tako, da bi brez dela prišli do česa." - Res je, pričakovanje hitrega zaslužka se je široko razpaslo. Temu botruje razvajenost v otroštvu, ko smo otroke zasipali z dobrinami in brezpogojno "ljubeznijo" ne glede na njihove dosežke. Tako smo ustvarjali pričakovanje, da so upravičeni do vsega, kar si zaželijo, ne da bi se jim bilo treba potruditi. Drugi vzrok vidim v družbeni anomiji, odsotnosti norm, ali - pogosteje - odsotnosti nadzora nad izvajanjem zakonov. Saj imamo nekoristno hiperregulacijo! V takem ozračju je vse več ljudi, ki si skušajo pridobiti gmotno korist na nepošten način. Neplačevanje davkov postane nacionalni šport; množijo se različne oblike nezakonitega služenja in bogatenja. Tisti, ki si je upal stopiti na prste delu na črno, je pogorel. Kdo si še upa zahtevati račun od obrtnika ali fušarja, ki pride na dom?

Izsiljevanje dobrodelnosti. - "Izsiljevanja ne maram. In tega je ogromno. Tudi pri dobrodelnosti." - Gospa V. navaja primer z začetka svoje poklicne poti v domovini, ko je bila članica delavskega sveta nekega podjetja. Delili so stanovanja in ona se je zavzela za zakonca, ki nista mogla imeti otrok, namesto za svojo vrstnico, mater s tremi otroki, češ da ima otroke zato, da bi izsilila stanovanje. V tem primeru se z njo ne strinjam. Ne glede na motiv matere so otroci tu, nič krivi, in bi jim morali omogočiti pogoje za rast in razvoj. Res pa je, da so med "socialnimi primeri" tudi taki, ki izkoriščajo socialo. Zaradi splošne anomije in naraščajoče revščine je takih mogoče zdaj več, kot jih je bilo nekoč. 

Nedelavnost. - "Mislim, da so ljudje mnogo premalo energični, da bi poiskali pravo pot. In nihče noče delati. Zakaj taka otopelost?" - To njeno opažanje je nasprotno uveljavljenemu stereotipu o pridnih Slovencih, utegne pa biti še kako resnično. Ljudje bi res radi prišli do nečesa brez truda; do bogastva čez noč. Socializem nas je razvadil: ne z obiljem dobrin ampak z lagodnim življenjem. V službi se marsikdo ni ravno pretegnil, popoldne je doma zidal hišo, kmetoval ali fušal. Služba je bila tako rekoč zagotovljena, nekakšna plača tudi, sociala pa velikodušna; vse javne službe zastonj. Čudi me le, da se je ta lagodnost prenesla na generacije, ki niso doživele socializma. "Nihče noče delati"? Noče delati nižjih del, kot tisto, kar ustreza njegovi izobrazbi. Kar pomeni, da še ni tako hudo. Delovna energija je delno božji dar, delno pa posledica vzgoje. Vzgoja lahko energijo zavre, lahko pa jo poveča s primernim nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov. 

Bogastvo, uravnilovka in zavist. - "Boli me, kako si upajo mediji pisati, koliko premoženja ima kdo. Kako je mogoče, da take intimnosti pridejo v medije? In povrhu so opremljene z negativnim predznakom. Kaj pa, če bi se začelo pisati takole: Fino je, da ta in ta ima denar, ker bodo s tem, kar ima, tudi drugi bogatejši. Ker bo drugim tudi kaj nudil. Država je tako bogata, kot so bogati njeni državljani, in tega bi se morali zavedati." - Prav ima. Podatki o premoženju naj bodo javni za državne funkcionarje, da se ne bi okoriščali z javnim denarjem. Podatki o vseh naj bodo dostopni pristojnim službam (davkariji, policiji), drugih pa nič ne brigajo. Gonja proti bogatim je izraz navadne zavisti in iz socializma podedovane uravnilovke. Smo država z najmanjšim razponom dohodkov, to je z najmanjšimi socialnimi razlikami v Evropi, pa nam še gre v nos vsakdo, ki zasluži več kot drugi, čeprav z delom in prizadevnostjo. Res je: obrniti bi morali ploščo. Država je bogata, kolikor so bogati njeni prebivalci. Bogataš vrača skupnosti z davki in dobrodelnostjo. Res pa je, da je dobrodelnost bogatih pri nas še močno omejena. Koliko imamo npr. zasebnih fundacij (ustanov) za podpiranje vzgoje in izobraževanja, zdravstva, kulture, prostovoljstva? Še podpiranje športa šepa.

Zveze in poznanstva. - "Z marsikom sva si že bila v laseh, ker ne ve, da sta znanstvo in prijateljstvo eno, drugo je delo. Slovenci večinoma vzamejo vse osebno. To je napačno." - Še vedno smo družba, ki se ni povsem izvila iz krvnih povezav rodovne skupnosti (Gemeinschaft) v družbo, ki temelji na zakonu (Gesellschaft). Še vedno ljudje pričakujejo, da bodo zaradi sorodstva ali znanstva s tem ali onim funkcionarjem ali direktorjem imeli prednost ali kake ugodnosti. Težko sprejmejo, da je "služba služba, družba pa družba", to je, da mora njihov sorodnik, ki je v državni službi, ravnati po zakonu ne na osnovi krvne vezi ali znanstva. In da zavrnitev sorodstvene ali podobne "usluge" ne pomeni čustvene zavrnitve osebe, njene naklonjenosti ali prijateljstva.

ZOPRNOST

Umberto Eco v svoji knjigi Po rakovi poti imenuje svoj pristop pri pisanju komentarjev družbenih dogajanj POZITIVNA ZOPRNOST.

Tudi zase bi lahko rekel, da imam raje 

POZITIVNO ZOPRNOST 

kot 

ZOPRNO POZITIVNOST.

Kafkov dnevnik

Franza Kafke Dnevnik 1909-1912 je najbrž zanimiv predvsem za literarne teoretike. Lotil sem se ga predvsem zato, ker se tudi sam trudim pisati dnevnik. To mi uspeva včasih bolj včasih manj z velikimi premori ali pa z obdobji, ko ne zapišem nič drugega kot dnevna opravila. Pojavila so se mi že različna vprašanja glede vsebine in načina pisanja in upal sem, da bom v Kafkovem dnevniku našel kak odgovor.

Vsebina Dnevnika je pestra, kot je pač bolj ali manj pestro življenje. Grobo lahko razdelimo vsebino na tri področja: zapise o sebi, zabeležke o vsakdanjem življenju in literarni osnutki. Je tudi neko presečišče, kajti vsakdanja opažanja so praviloma opisana literarno in včasih prerastejo v prave literarne skice ali celo črtice. V zapisih o sebi opisuje K. svoje doživljanje, počutje, zdravje, odnos do telesa, svojo vzgojo; svoje sanje. Ko opisuje svoje počutje in zdravstveno stanje, se zdi že prav hipohondričen. V poseben razdelek bi lahko uvrstili beležke o njegovem odnosu do pisanja (o želji po pisanju, ovirah, blokadah, zanosu ipd.). Med zapisi o vsakdanjih opravilih so beležke o službi na Zavodu za socialno zavarovanje, o dogajanju v očetovem podjetju, v družini (o materi, o sestrah), o službenih ali poklicnih potih in opravkih. V posebno kategorijo sodijo zapisi o Kafkovih prostočasnih dejavnostih. Sem sodijo beležke o druženju, o prijateljih in znancih iz kulturne sfere (literati, uredniki), ki jih neprizanesljivo karakterizira; o gledaliških komadih in o igralcih in igralkah (teh zapisov je veliko), o potovanjih, obisku predavanj in branju. V dnevniku bi lahko našli obilo gradiva za kulturološko in sociološko analizo njegovega časa (K. je npr. obiskoval bordel in razglabljal o možnem zakonskem življenju.) 

Tudi oblikovno so zapisi zelo različni: od čisto kratkih vpisov, nekaj besed, do več strani dolgega literarnega delca; od suhoparno stvarne registracije dogodka do pretanjenega opisa in analize. Vse je pomešano. Zanimivo se mi je zdelo, da večkrat zaporedoma ali s presledki ponovi isti motiv, stavek, odstavek, kot da išče dobro formulacijo. Danes lahko na računalniku popraviš tekst, v njegovem času bi moral črtati in popravljati nad tekstom. Bilo je res bolj pregledno, če je prepisal besedilo in ga malo predrugačil. Nič ga ni motilo, če je kdaj zastal sredi stavka, pustil nedokončano, brez ločila in nadaljeval z drugo temo. 

V Dnevniku je Kafka pravzaprav zelo egocentričen. Navsezadnje, zakaj ne bi bil, saj le dnevniku lahko "zaupa" najskrivnejše misli o sebi samem. Z občudovanjem ugotoviš, kako zelo občutljiv je bil, kako natančno je opažal in svoja opažanja formuliral. Ugotoviš, da je dnevnik lahko literarna vadnica, sproščeno preskušanje motivov, tem, formulacij. In dalje, da ni treba slediti enoličnemu toku pripovedi, ampak da si lahko sledijo kratke stvarne beležke, naštevanja, vse do literarno obdelanih besedil.

Za svoje pisanje dnevnika sem izluščil tole splošno usmeritev: Zapiši karkoli in kakorkoli, samo da je; a ne pozabi se truditi, da bi našel dobro formulacijo.

O pisanju dnevnika pravi:

"Ena od prednosti pisanja dnevnika je, da se s pomirjujočo jasnostjo ovemo premen, ki smo jim nenehno podvrženi, ..., ki pa jih potem nezavedno tajimo vselej, kadar si velja iz takega priznanja pridobiti upanje in mir. V dnevniku najdemo dokaze za to, da smo celo v stanjih, ki se zdijo danes nevzdržna, živeli, gledali naokrog in si zapisovali opažanja, da se je torej ta desnica premikala tako kot danes, ko smo zaradi možnosti pregleda nad tedanjim stanjem pametnejši, zato pa moramo še toliko bolj priznati neustrašnost našega tedanjega stremljenja, ki se je kljub čisti nevednosti vseeno ohranjalo." (218-219)

Na današnji dan pred 101 letom je v Dnevnik zapisal:

10. X. 11. V Tetschner-Bodenbacherjev časopis o ustanovi napisal sofističen članek za in proti. (Op. ur. Naslov članka: "Delavsko nezgodno zavarovanje in podjetniki".)

Priporočam

Marginalije k Bergerju: gotovost in večnost (konec)

Berger na več mestih govori o gotovosti. Negotov si želi gotovosti.
"V tej drži (pričakovanja Boga, op. pis.) je (Weil) nazadnje zatrdila, da je dosegla nekakšno gotovost. ... ni se ustavila pri minimalni gotovosti." (str. 23)
"... se to mistično potovanje sicer lahko začne v negotovosti, toda konča se v gotovosti." (str. 26)
"Weilova in vsi mistiki se strinjajo, da je iz negotove molitve mogoče napredovati v blaženi občutek gotovosti." (str .27)
Na kakšno gotovost misli? Gotovost, da je Bog, da obstaja. Stari nasvet, kako doseči to gotovost, je bil: Pojdi v puščavo, posti se 40 dni, ali pa jej samo kobilice in med divjih čebel in izšel boš prepričan v obstoj Boga. Berger se drži nasveta mistikov, k njim prišteva Simone Weil. Potrpežljivo pričakuj kako znamenje božje navzočnosti. Ko teh znamenj ne bo, ko bo molk Boga očiten in nepreklicen in bo tvoje trpljenje zaradi Njegove odsotnosti neizrekljivo, bo prišlo do obrata: tvoja negotovost se bo spremenila v gotovost, da Bog je.
S čim vse se ubadajo ljudje!
Nobenega posta v puščavi, nobenega iskanja znamenj, nobenega trpljenja ni treba, da dosežemo absolutno gotovost - da bomo UMRLI. To ni "blaženi občutek gotovosti", je vednost o gotovosti SMRTI. Na to trdno točko opremo svoje življenje in ga živimo v zavesti, da je enkratno in neponovljivo. Samo zato, ker je minljivo, je življenje živo. Smrt je tragično dejstvo, a hkrati pogoj živosti življenja. Ne bi bilo lepo, ko bi se življenje nadaljevalo? Ko bi bilo večno?
Ne verjamete v večno življenje? Ne, ne verjamem in NOČEM verjeti. Ste kdaj pomislili, kaj bi to pomenilo, večno živeti? Recimo, da je moje življenje večno, vaše pa ne. Berete tole in pričakujete poanto, jaz pa imam za pisanje neskončno veliko ča



s



a


Med a in s in a sem počival tisočletja. In če bi bili vsi večni, bi se najprej zleknili v senco do naslednje večnosti. Kakšen dolgčas!

Naj se od slovitega sociologa Bergerja  poslovim s podukom (kako prevzetno!):

VERO SE ŽIVI, VERE SE NE UTEMELJUJE.

Maček je tudi človek

Pravijo, da je 4. oktober Dan živali. To, da je našemu odnosu do živali posvečen poseben dan, je znamenje nove občutljivosti, ki jo tudi sam pri sebi zaznavam. Naj se negovanju tega novega odnosa do živali pridružim in nekoliko skrajšano "ponatisnem" zgodbo o našem mačku, ki me je kar precej naučil o življenju.

"nedelja, 4. junij 2006

Še kot otrok sem kdaj slišal koga tako reči za žival. In se mi je zdelo smešno. Maček pač ni človek. Pa je, skoraj.

30. maja okrog pol osmih zvečer je preminil naš Liber, muc.

Po tistem dogodku z mlako krvi, se je mačkovo stanje popravilo. Podoben napad se ni več ponovil. Vse bolj se mi dozdeva, da tista kri ni bila iz pljuč, ampak da se je maček ranil z lastnim predolgim krempljem, ki se mu je uvil v šapo in ob kakem pritisku, ko je muc nerodno stopil, predrl žilo. Kakor koli že, krvavel ves ta čas ni več. P. je našla zasebnega veterinarja, ki je brez pomisleka in brez predavanja o nevarnosti anestezije, s kakršnim so na kliniki za male živali zavrnili možnost, da bi brezzobemu mačku porezali kremplje, mačka uredil. Eden ga je z zaščitnimi rokavicami čvrsto prijel, drugi mu postrigel predolge kremplje. Tako. To bi bili lahko storili tudi sami, a smo prenežni, preplahi in prenerodni.

Naš starček se je gori pri nas kar dobro počutil. Na ploščadi na vrhu stopnišča, pod radiatorjem, smo mu uredili ležišče. Dve stopnici višje, na začetku hodnika predsobe je imel posodo s hrano in vodo; na drugem koncu predsobe, ob balkonskih vratih, stranišče – pravo mačje stranišče z »mačjim« peskom. Hitro se je navadil na to razporeditev. Razen občasne nerodnosti, ko mu je kaj ušlo, z njim nismo imeli težav. Nekaj sitnosti je bilo z nabavljanjem peska. Tistega najboljšega in najcenejšega dalj časa ni bilo; v drugem supermarketu smo potem dobili drugega, slabšega, francosko parfumiranega in skoraj še enkrat dražjega.

Svoje dneve je muc preživljal mirno. Začutil je, da tu gori nima sovražnikov; da se mu ni treba ničesar bati, ne drugih mačkov, ne psov, ne ljudi, ne drugih roparjev in ujed, ne avtomobilov, ničesar. Njegovo življenje je teklo mirno po ustaljenem redu, na natanko omejenem prostoru. Njegova glavna skrb je bila hrana. Čeprav je vsak dan dobil več slastnih mesnih obrokov iz ličnih plastičnih škatlic, zdaj perutninske ostanke, zdaj ribje, zdaj goveje, v sistematičnem kolobarjenju, je vedno, ko je začutil, da se v kuhinji nekaj dogaja, pritekel in poželjivo čakal na kak priboljšek. Včasih je res dočakal kak košček salame ali hrenovke. V začetku je jedel sam, to se pravi, hrano smo mu stresli v posodico in pustili, da se je sam potrudil in z brezzobim gobčkom nekako pobiral koščke hrane. Ko pa smo videli, da je začel puščati hrano, potem ko je samo nekajkrat šavsnil po najbolj dostopnih koščkih, smo ga začeli pitati. Sedel sem za mačkom na stopnico, tako kot da bi ga vzel v naročje, z vilicami odkrhnil grižljaj v posodici in mu ga ponudil. Z vilic ga je lažje povlekel vase. Tako je običajno pospravil kar ves obrok. Rad sem to počel. Nebogljena zverinica ti tako kar k srcu priraste, ko skrbiš zanjo.

Ko je bil še kolikor toliko pri moči, je bilo vse stanovanje njegovo. Prav v začetku je po načelu iskanja največjega udobja in ugodja poskušal skočiti na kavč, na naslanjač, na stol ob mizi in na mizo, na posteljo. A tu smo mu postavili omejitev: Nikamor gor, samo tla so tvoja. To je hitro sprejel, posebno še, ker sčasoma že tudi ni mogel več skočiti kam gor. 

...

Ko sem po kosilu legel na kavč, je bilo to zanj znamenje, da se lahko pride počohat. Navdušeno je pritekel h kavču. Z desno roko, ki bi mi visela s kavča, sem ga pobožal in počohal za ušesi. Rad se je nastavljal roki in če sem pri čohanju zastal, me je sam narahlo sunil z glavo, naj nadaljujem. Najina najbolj intimna prijateljska gesta pa je bil »mačje eskimski« pozdrav. Še ko je živel zunaj, sva se, kadar sva bila najbolj prijazna drug do drugega, navadno ko se je smukal okrog mene na dvoriščni klopi, pozdravila tako, da sem se sklonil, se z glavo približal njegovi glavi in se narahlo podrgnil obnjo. Ta gib mi je rad vrnil in se z glavo podrgnil ob moje čelo. Tako sva tudi zdaj, na kavču, s tem pozdravom sklenila čohanje.

Na balkon ni hodil. Čeprav sva ga spodbujala in so bila balkonska vrata ves čas odprta, je sam od sebe le nekajkrat šel ven in se tudi kmalu vrnil. Najbrž je čutil, da je na odprtem, kjer preži nanj več nevarnosti, pred katerimi se ne more več braniti, čeprav v resnici (naši resnici, ki vključuje nekoliko širši pogled kot njegova = niso vse resnice enakovredne) ni bil nič bolj izpostavljen kot v notranjosti stanovanja.

 ...

 Kadar sva z ženo gledala televizijo, je prišel v dnevno sobo in sedel k nama. V začetku sem ga še kdaj pa kdaj vzel v naročje, a kaže, da je tudi njemu postalo v tem položaju prevroče in nato ni več silil gor, pač pa je sedel ob naslanjaču. Sprva se mi je zdelo, da je kakšen premik ali blisk na ekranu še zbudil njegovo pozornost, počasi pa ga medijsko dogajanje ni več zanimalo.

Zvečer ni šel nikoli spat pred nama. Oba hodiva bolj pozno spat. Maček je vedno čakal zadnjega. Če sem kaj pisal v svoji sobi, je prišel v sobo, sedel v mojo bližino in čakal. Od časa do časa je kratko zamijavkal, kot bi hotel reči: No, zdaj bo pa že čas, da greš spat. Ali pa morda: No, te bom počakal. Običajno sem mu odgovoril: Ja, ja, malo še počakaj. Ali pa: Saj si priden, malo potrpi. Ko sem ugasnil luč in se odpravil spat, je šel maček za mano, počakal, da sem se spravil v spalnico, nato pa je legel na svoje ležišče in zaspal. Včasih pa je raje tako čakal pri ženi.

Med prvomajskimi prazniki je v najini odsotnosti zanj skrbela P. (ki nama je bila zapustila tega svojega muca). Pripeljala se je, počistila, mu dala hrano, mu včasih še malo delala družbo in odšla. Kljub dobri skrbi je bil muc vendarle večji del sam.

Ko sva se vrnila in se je življenje vrnilo v svoj običajni tok, sva ga, kadar sva za nekaj časa odšla po opravkih, ob vrnitvi nekajkrat dobila na dnu stopnic, kjer naju je čakal in mijavkal, tako kot je v najini odsotnosti prej čakal P. Čeprav je komaj še premagoval stopnice, se je podal dol, da bi naju poiskal ali pričakal, kadar naju ni bilo. Bili smo veseli, ko smo videli, da se na vrtu, kamor smo ga za poskus po dolgem času prinesli, dobro počuti. A medtem je k hiši prišla mlada psička, zlata prinašalka, in usklajevanje urnika bivanja psa in mačke na vrtu bi bilo za vse nas prenaporno, mačku pa tako ali tako – tako smo presodili – ni bilo več toliko do dejavnosti na prostem, zato smo ga v glavnem pustili kar v stanovanju.

V zadnjem času pa smo opazili, da se mu je poleg običajnih težav s »katarjem«, recimo tako njegovim težavam z dihanjem, pojavil še neki novi krč, nova bolečina. Kako čuti žival bolečino, ne vemo. Liber se je od časa do časa stegnil po vsej dolžini, nekako krčevito, podobno a ne čisto tako, kot se žival pretegne v sproščenem užitku. Bil je krč, bila je bolečina. Ni tožil, nobenega glasu ni dal od sebe. Po takem napadu, se je vedel tako kot prej. Kot da ni bilo nič. Počel je vse, kar je lahko. Kar mu je dopuščalo stanje njegovega organizma. Nobene preklete psihologije, nobenega zavedanja samega sebe, nobenega »Star sem«, »Tega ne morem več«, »Nihče me ne mara«, »Zdaj bom kar umrl«. Ne. Kar lahko počnem, počnem. Če ne morem hoditi, se plazim. Če žrem, me boli, ampak tisto salamco bom pa še, pa če crknem. Takrat sem pomislil: Tega bi se človek moral učiti od mačka. Ne obupuj, preden je konec. Ko se nekaj neha, se pač neha, takrat je tega konec, ne prej.

Čisto ob koncu se nam je zdelo, da se mu bolečina pojavi po jedi. Še bi jedel, a ni več mogel, bolečina je ustavljala njegov apetit. Nekajkrat smo ga videli, kako je šel v (naše) stranišče in se stisnil v najtemnejši kot ob školjki. Tam je obsedel in meditiral. Mogoče si išče prostor za zadnje dejanje. Mogoče hoče od nas. Se umakniti in skriti pred nami.

Naj ga peljemo usmrtit? Čemu? Ni ga bilo lahko gledati in vedeti, kaj to pomeni. Naj ga torej usmrtimo, da bo nam lažje? Zdelo se nam je, da se dogaja nekaj naravnega in da nimamo pravice posegati v to. Odločilno pa je bilo, da smo čutili, da nas zaznava in da je med nami. Ne bi imeli srca, da bi ga strpali v košaro, košaro v avto, z avtom v bolnico, ven iz košare v tuje roke pod injekcijo. Ne. Živo bitje pač pogine. Samo od sebe. Do takrat pa naj bo tam, kjer se počuti dobro. In Liber se je med nami dobro počutil. Bili smo njegovo krdelo. Varoval nas je, tako kot nekoč svojega Malega. Ni dvoma.

Življenjski prostor se mu je začel krčiti. Na vrt ga nismo več spustili, na balkon ni šel. V mojo sobo ni več prišel, ne, da bi mi delal družbo ob branju, ne, da bi me opominjal spat. Ni se prišel več čohat h kavču. Zjutraj ni več hodil mijavkat pred vrata spalnice. Njegov življenjski prostor je bil zdaj hodnik s predsobo, od ležišča do posode s hrano, od tod do njegovega stranišča. Morda še včasih v kuhinjo. Še vedno je prežal na priboljške s kuhinjskega pulta. To so bila njegova nebesa.

Zadnji dan sem se vrnil domov po šesti zvečer. H. mi je povedala, da je popoldne maček šel na stranišče in tam omahnil, tako da ni mogel sam ven iz škatle. Dvignila ga je in položila na podlogo na tleh v bližini. Tam je zdaj ležal. Sklonil sem se in si ga od blizu ogledal. Bil je v komi. Telo je od časa do časa spreletel drget. Odstranil sem straniščno škatlo na balkon, potegnil podlogo z mačkom vred tja, kjer je imel prej stranišče, v mirni kot, in ga pokril s staro brisačo, tako da se je videla samo glava z na pol odprtim gobčkom. Smešno, pravzaprav. Kot bi se otrok igral, kako gre mucek spat. Čez čas sem ga malo odkril, da bi videl, kako je. Zadnji nogi je imel že iztegnjeni. Čez nekaj minut, malo pred pol osmo, je dal od sebe dva kratka grlena stoka, zadnji izdih. Paraliza je napredovala od periferije k centru. Potem ni bilo več ne drgeta ne diha. Telo se je umirilo.

Liber je poginil, sem sporočil našim »ta spodnjim«. Ana je vprašala: Kaj? – Liber je umrl, je rekla B. Ana je zajokala. B. jo je  tolažila. Vrnil sem se gor, da opravimo še zadnje dejanje.

Poiskati smo morali večjo škatlo, kot je bila tista, ki sem jo bil pripravil. Truplo je bilo trdo in togo in če bi ga hotel kakor koli upogniti, bi kaj zlomil. Muca smo zavili v časopisni papir (pomagali sta mi H. in P.), dali v kartonsko škatlo in pokrili s tisto brisačo. S P., ki je hotela svojega muca spremljati na zadnji poti, sva ga odpeljala za Savo. Bilo je po dežju in zemlja je bila razmočena. Kljub temu sva se kar namučila, da sva z neprikladnim orodjem skopala plitvo jamo v s koreninami prepletena tla z debelimi prodniki med grmovjem pod drevesom. Položila sva papir s truplom v jamo, pokrila z brisačo, zagrebla. Ej, muc, počivaj v miru. Adijo. Na zahodu se je med odejo oblakov in obzorjem pokazal ozek pas rdeče žareče jasnine. Glej, sonce zahaja, je rekla P.

Prav smo naredili, sva se ob avtih spogledala. Spodobno. Dovolj dobro za mačka.

Marginalije k Bergerju: Bog molči

Ni torej bojazni, da ne bi našli obilo znamenj "onstranske resničnosti", če lahko karkoli v vsakdanjem življenju, kar nas je volja, in kar ustreza naši opredelitvi "dobrohotnosti", imenujemo "onstransko znamenje" in torej pripišemo "onstranski resničnosti": vse dobro, vse lepo, vse kar se nas dotakne, kar nas pretrese: od Beethovnove simfonije do Blejskega jezera, dežela-kranjska-nima-lepšga-kraja. Nekoliko nas je zmedlo dejstvo, da B. najprej govori o "onstranski resničnosti" v nasprotju s tostranskim samoumevnim vsakdanjim življenjem, kar nas napeljuje na misel, da je "onstranska resničnost" tudi nekakšen "življenjski svet". Potem pa B., ne da bi nas na to opozoril, ali ta prehod utemeljil, začne govoriti o Bogu. Boga si v krščanski tradiciji predstavljamo kot osebo. Govorimo torej o posebno poduhovljenem "življenjskem svetu" ali o Bogu kot osebi? Je to eno in isto? Kakor koli, odslej B. govori o Bogu.
Na Boga se obračamo s prošnjami, z molitvijo. Kaj če Bog na naše molitve ne odgovori, če naših prošenj ne usliši? Kaj če Bog molči? Prav to je najboljši razlog, da verujem v obstoj Boga. To je "dokaz na osnovi molka", "globoko dejstvo Božjega molka", dokaz obstoja Boga. Ne razumem. Kako to mislite? Če ni ničesar, po čemer bi lahko sklepal o obstoju Boga, nobenega znamenja, tudi ne nobenega odziva na moje prošnje in molitve, tedaj šele naj bi bil globoko prepričan, da Bog je, prepričan v obliki vere ne vednosti?
B. opisuje zgodbo Simone Weil, francoske filozofinje, ki je prišla do tega presenetljivega sklepa. Na tem mestu ne morem obnoviti razgibane življenjske zgodbe in zgodbe duhovnega razvoja te spoštovanja vredne ženske. B. pravi, da je "bila njena temeljna drža 'pričakovanje Boga'". B.: "Weilova reducira vprašanje Boga do točke, kjer je edino znamenje Njegove navzočnosti moje trpljenje zaradi Njegove odsotnosti. Tišina Boga, ki ne spregovori, in moja tišina spričo Njegove. Ne ene ne druge tišine jezik ne more izraziti, obe sta neizrekljivi." (str. 23) Vse to zveni skrivnostno globokoumno in je že samo zato privlačno za nekatere ljudi. Smo na robu tistega, kar lahko jezik izrazi. Res je, da jezik, naš jezik tu in zdaj, ne more izraziti vsega, kar je in kar šele nastaja. Ujet je v spone časa, ujet sam vase. Pesniki se trudijo, da bi izrekli, kar do tega trenutka še ni izrekljivo, kar nastaja in za kar še nimamo besed; da bi širili meje jezika, meje naše občutljivosti in vednosti. In mistiki. Zatorej ne gre kar zavrniti razmišljanja na robu izrekljivosti. "Ključna domneva tu je, da Boga ni mogoče doumeti s človeškim jezikom ali konceptualnim mišljenjem." Čemu torej debele knjige o tem?
Weilova predpostavlja Boga, ga pričakuje. Bog je, vendar molči. Sama beseda "molk" predpostavlja nekoga, ki molči. Ker Bog molči, ona trpi. Tudi v njej je TIŠINA, v njeni duši. Sama v sebi ostaja nerazgibana, tako rekoč duhovno mrtva. Želi si Boga, potrebuje ga, "lačna ga je". "Weilova ima prav: lakote (po Bogu, op. pis.) ni mogoče zanikati." (str. 27) Jap. Bog je, ker brez njega ne morem živeti. Četudi ne odgovarja na moje molitve, četudi mi ne pošlje nobenega znamenja, četudi ni dokaza, VERUJEM, DA JE, ker brez njega ne morem živeti. Credo quia absurdum. Prav zato, ker se upira razumu, verujem. Saj vse štima. Kjer razum odpove, ostane vera. To je narava vere, njena definicija. Tudi če odmislim, da se na ta način obstoj Boga dokazuje z voljo po Bogu (ker ga hočem, je), torej popolnoma subjektivno, ostane vendarle tudi vprašanje: Kako to, da obstajajo ljudje, ki jim ne moremo odrekati duhovne razgibanosti, bogatega "notranjega" življenja, tankočutnosti, intuicije, celo preroškosti - pesniki, pisatelji, drugi umetniki, filozofi - ki ne verujejo v Boga; ki ne čutijo lakote po Bogu; ki ne priklicujejo Boga?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.

Marginalije k Bergerju: onstranska znamenja

Ker gre za VERO v obstoj druge resničnosti, obstoja te druge resničnosti pravzaprav ne bi bilo treba dokazovati in utemeljevati. Vendar B. išče dokaze, navaja jih. To pravzaprav niso dokazi, tudi B. jih ne imenuje tako, ampak znamenja, ki nakazujejo obstoj nečesa drugačnega, kot je to pusto vsakdanje življenje. Odstavka (str. 29), v katerem B. našteva ta znamenja, zaradi obsega tu ne morem navesti, čeprav bi ga rad.

Na kratko, to je vse, kar je radostno, urejeno, humorno, igrivo, nravno, lepo; "zaljubljenost, prevzetost nad rojstvom otroka", Beethovnova deveta (morda tudi  Dylan, Springstein) itd. V našem življenju - če poteka kolikor toliko v miru - takih dogodkov ni malo. Rojstvo otroka, veselje ob dosežkih malčka, pogled na privlačno dekle, zaljubljenost, obljuba skupnega življenja; doživetja v naravi, pogled na zvezno nebo, lepota matematičnega dokaza, užitek ob umetniških delih; ponos ob uspehih otrok, veselje ob vnukih, spokojna zavest o dobro preživetem življenju v starosti. Vse to naj bi spadalo v onostransko resničnost. Se vam ne zdi, da je B. dobršen del najlepšega v vsakdanjem življenju odvzel temu življenju tu in sedaj in prestavil v onstransko resničnost? 

Tako je nadvse lahko konstruirati onostranstvo (ne le "socialno konstruirati tostransko resničnost"): preprosto tisto najboljše v vsakdanjem tostranskem življenju prestaviš v onostranstvo oziroma pripišeš onostranskim vplivom. 

Najmanj, kar lahko ugotovimo, je, da je torej to Bergerjevo onostranstvo v tostranstvu, saj se zaljubljamo tukaj, v vsakdanjem življenju; lepa in pretresljiva doživetja imamo tukaj, v vsakdanjosti. (To je tretja varianta odnosa med tostransko in onostransko resničnostjo; glej prejšnji blog).

Torej je onostranska resničnost pravzaprav tostranska, prežema tostransko, ali kako? Vprašanja se kar grmadijo. Ali je poleg tega, da je onostranska resničnost znotraj tostranske, tudi nekje posebej v onostranstvu? So dobre reči v tostranstvu samo znamenja, odblesk še lepše in še boljše onostranske resničnosti, ki je nekje drugje - tako kot pri  Platonu?

Kje je meja med tostransko in onostransko resničnostjo, če sta obe že tukaj, v tostranstvu? Kje je meja med odbleski in pravimi značilnostmi onostranstva, pravimi Idejami? So lepi verzi, navedeni kot moto mojega bloga, tostranski, ali, ker so lepi, onostranski; ali so zgolj odblesk neprekosljivo lepih verzov, ki bivajo na nekem onostranskem Blogu? (Že ta je v "oblaku"; torej je oni nad oblaki?)  Nenavadno občutje Cezarja (omenja ga B.), ko doživlja "auro" pred epileptičnim napadom, naj bi bilo znamenje, da obstaja "še nekaj drugega", onstran tega, kar je tu (čeprav je tudi aura tu, v doživljanju živega tostranskega človeka). Čemu nenavadno psihično doživljanje locirati nekam drugam in ne v duševnost tega človeka, ko je vendar očitno, velikokrat tudi izmerljivo in locirano, da ga povzroča neka fiziološka motnja v delovanju možganov?  Potemtakem ljudje v Devici Mariji v Polju, ki si domišljajo, da živijo v onostranstvu, dejansko tam tudi živijo, ali kako? Morda živijo tam samo poskusno, preden se zares ne preselijo.

Za B. so taka doživetja, pravzaprav vsa doživetja, ki sestavljajo res živo tostransko življenje in ne čemernega ždenja (izraz dolgujem nekdanjemu kolegu), znamenja obstoja onstranske resničnosti in višje sile, ki jo tu prvič omeni. Zaljubljenost, dragi moj, je od Boga. Za epilepsijo so pa tako včasih rekli, da je "božje".

Dalje: vemo, in že stari so to ugotovili, da toplo doživljamo samo kot nasprotje hladnega, visoko kot nasprotje nizkega, lepo kot nasprotje grdega, dobro kot nasprotje slabega, Beethovnovo Deveto kot nasprotje vaškega cigu-migu ali riganja osla. Ali torej v onostranstvu obstajajo samo lepe in dobre reči ali tudi grde in slabe; in če grdih in slabih ni, kako bomo vedeli, da so lepe lepe in dobre dobre?

A s tem vprašanj ni konec. Če imate doma psa ali mačko ali kakega drugega hišnega ljubljenca, ste lahko povsem objektivno opazili, ne da bi sklepali antropomorfno, da ima žival tudi čustva. Da je jezna, da se veseli, da "zameri"; da so ji, skratka, neka doživetja lepa, druga pa grda in jih ne mara. Celo črvi se gibljejo k viru svetlobe, če lahko izbirajo svetlo ali temno stran. Je zanje ta svetloba tudi onostranska? 

Povprašajmo še teologe! Kot razumem Genezo, je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan je zadovoljen počival. Ustvaril je svetlobo in temo, dan in noč, zemljo in vodovje, moža in možinjo v raju itd. Ustvaril je vse, kar je. Iz tega vsega je le On izvzet kot prvo gibalo; le On je zunaj, onstran - le On, ne "druga resničnost". Ali kako?
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.

Marginalije k Bergerju: vera in religiozna vera

Takoj v začetku svoje razprave B. poudari: "To je knjiga o vprašanjih religiozne vere." To pomeni, da razlikuje religiozno vero in "nereligiozno" vero. To pomeni, da so ljudje, ki so religiozno verni, in ljudje, ki so "samo" verni. Ob tem se vprašamo, kaj pomeni ena in druga vrsta vere; in drugo vprašanje, ali obstajajo tudi neverni, ljudje, ki nimajo ne religiozne vere ne nereligiozne vere. Opravimo najprej s tem zadnjim vprašanjem. Po mojem vedenju taki ljudje, ki so izgubili vsakršno vero, vsakršno upanje in zaupanje, obstajajo. Morda so v manjšini. Sami si v obupu vzamejo življenje. Da bi upanja in zaupanja nikoli ne bili imeli, pa se mi zdi na moč vprašljivo. Zdi se mi, da je nekakšna vera ljudem prirojena - a to bo postalo bolj razumljivo v nadaljevanju.

Kaj je vera, navadna vera, nereligiozna vera? Vsak človek (ne bom dlakocepil, gotovo so izjeme) ima neko temeljno zaupanje in upanje, ki presega njegovo gotovo vedenje. Upam, verjamem, verujem, da bom čez nekaj minut še živ (čeprav se lahko zgodi, da ne bom); verjamem, da bo jutri nov dan, podoben današnjemu; da ne bo Zemlje v doglednem času zadel komet in povzročil kataklizmo; da se bomo nekako prilagodili segrevanju planeta itd. Upam, da bosta moji vnukinji preživeli svoje življenje vsaj tako mirno, kot sem jaz svoje. Upam, da bo človeštvo še dolgo poseljevalo Zemljo. Zaupam ljudem okrog sebe, da se mi ne bodo izneverili, da me ne bodo izdali, ogoljufali, me poškodovali, me ubili. Zaupam, da se bodo ljudje na cesti držali prometnih pravil. Vse to so dogodki in dogajanja, ki niso gotova, za katera ne vem, ali se bodo zgodila ali ne. Ostane mi samo, da upam, da verujem, da se bodo, ali ne bodo zgodila.

Religiozna vera je po B. "vera v obstoj resničnosti onstran resničnosti navadnega vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna." V začetku govori samo o obstoju onstranske resničnosti, ne še o Bogu. Tostranska resničnost je vsakdanje življenje, onostranska resničnost pa je neko drugo življenje. Religiozne vere torej v začetku ne definira kot vere v posebno bitje, v Boga, ampak v obstoj druge resničnosti, drugega življenja, ki ni tako kot vsakdanje. In sicer je to resničnost, ki "presega smrt in uničenje", za katera Berger ve, da čakata nas in vse vesolje. Religiozno neveren je torej tisti, ki ne verjame v obstoj te druge, dobronamerne in večne resničnosti.

Religiozna vera je torej nekakšna nadgradnja "navadne" nereligiozne vere, njena podmnožica. Ljudje, religiozni in nereligiozni, imajo vsi neko temeljno zaupanje v dobrost sveta. To temeljno zaupanje se oblikuje v zgodnjem otroštvu v odnosu med otrokom in starši, ker starši v glavnem zadovoljujejo otrokove potrebe, ga potešijo, uslišijo. V tem odnosu se razvije otrokova navezanost na starše. Starševsko skrb za naraščaj in navezanost mladičev lahko opazujemo že pri živalih. Religiozno verni poleg tega temeljnega zaupanja verujejo, da bo ta dobri svet trajal večno; poleg zaupanja, ki ga čutijo do staršev in drugih bližnjih pa jih navdaja še zaupanje v bitje, ki je nadčloveško, vsemogočno in neskončno dobrotljivo, tako kot noben živ človek.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.

Marginalije k Bergerju: dve resničnosti - uničljiva in neuničljiva

O knjigi Petra L. Bergerja, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu sem že pisal (glej blog). Tu sem se s pripombami in ugovori spravil nad nekaj strani te knjige - ne vem, koliko bom zdržal, saj človeku že kmalu postane jasno, kam pes taco moli, in potem ni potrebe, da bi nadaljeval.

"Religiozna vera ... vedno vključuje temeljno domnevo, da obstaja resničnost onstran resničnosti navadnega, vsakodnevnega življenja in da je ta resničnost dobronamerna. Drugače povedano, religiozna vera vključuje prepričanje, da obstaja usoda, ki presega smrt in uničenje, ki, kot vemo, ne čakata le nas, temveč vsakogar in vse, kar nam je drago na tem svetu, človeško vrsto in planet, na katerem se odvija zgodovina in (če ima sodobna fizika prav) vse vesolje." (str. 11)

B. torej ve, kaj nas čaka, veruje pa, da obstaja poleg tega, kar nas v resnici čaka, "neka druga resničnost", v kateri nas to ne čaka. Kaj to pomeni? Dve možnosti vidim ta trenutek (tretja se bo morda pojavila kasneje): (1) Ta druga resničnost obstaja paralelno s prvo resničnostjo; vse, kar premine, se samo preseli v to drugo resničnost in v njej živi dalje. (2) Druga resničnost se bo pojavila, ko bo prva resničnost, to je, vse, kar je, uničeno; ko bo vse uničeno, se bo vse nadaljevalo v drugi resničnosti, v kateri bo obstajalo večno. Mislim si, da se bo to zgodilo po poslednji sodbi (tega B. ne omenja, krščanski nauk pa), h kateri bodo poklicani vsi preminuli. Ob tem se pojavlja več vprašanj.

Zakaj ima ta resničnost, ki obstaja zdaj, in ki bo uničena, tako naravo, da sproti odmira in da bo nekoč v celoti uničena? In zakaj ona druga resničnost, ki je prav taka (ali pa je morda drugačna, kakšna?), nima narave uničljivega, ampak nasprotno naravo neuničljivega, večnega? Zakaj obstaja ta vzporednost ali zaporednost dveh resničnosti, ki si nasprotujeta v tem, da je ena uničljiva, druga pa ne? Naravoslovno je to težko razložljivo, čeprav fiziki pravijo, da obstaja antimaterija, torej, nekakšen neviden antisvet, nisem pa slišal, da bi bil ta antisvet večen. Berger o tem ne govori. Tudi Boga in njegovih namenov še ne omenja; kaj je mislil, ko je ustvaril dve resničnosti. 

Zakaj je Bog ustvaril dve resničnosti, eno, ki ni večna in eno, ki je večna? Zakaj ni že prvi resničnosti podelil statusa večnosti? Zakaj muči uboge ljudi in svoje stvarstvo? Odgovora ne bo, saj tudi Berger pravi, da nekaterim (npr. Simone Weil, ki veruje v Boga, očitno pa tudi meni, ki ne verujem) Bog ne odgovori. Samo molči. 

Poskusimo z domnevo, da obstaja samo ena minljiva resničnost; drugo, neminljivo, si je pa v svojo tolažbo izmislil človek. Veruje, da obstaja. To je za Bergerja "najbolj drzna misel, kar so jo ljudje kdaj imeli. Morda je iluzija, toda tudi če je, je zelo zanimiva." Meni se ne zdi zanimiva, ker je preveč prozorna izmišljotina, ob kateri se pojavljajo vprašanja, na katera je en sam odgovor: Tako verujem! Proti veri ni dokazov. Skepsa je zaman. Skeptična vera je protislovje samo v sebi. Da je tako, priča Bergerjeva "skeptična pritrditev krščanski veri"; pritrditev, ki ni skeptična, ampak apriorna.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.