»V ponudbi uveljavljenih strank ne vidim resne alternative«

Z zanimanjem sem v Delu 21. 1. 2013 prebral že tretji (če se ne motim) prispevek o nazorih in prizadevanjih članov DPU – Delavsko punkerske univerze, to je intervju z gospodom Sašom Furlanom. Mladi gospod se pogumno označuje za socialista oziroma komunista, pogumno, ker se zaveda, da je za nekatere, predvsem za oblasti, to (po njegovem neupravičeno) slabšalna oznaka. Veselilo bi ga, če bi povsod, »na vsakem oglu«, srečal istomišljenike. Enoumje ga očitno ne bi motilo. Nasprotuje obstoječemu družbeno-političnemu sistemu kot takemu, to je kapitalistični gospodarski ureditvi in formalni parlamentarni demokraciji, ki jo ima, implicitno, za začasno. Zavzema se za deprivatizacijo, to je nacionalizacijo, sicer postopno, a vendar; ni jasno, ali vsega ali samo ključnih gospodarskih vej (banke, energetika). Zavzema se za rehabilitacijo realsocialističnih režimov, češ da niso bili totalitaristični in je bilo v njih »marsikaj dobrega«; (isti argument uporabljajo tisti, ki bi radi rehabilitirali nacistični režim NSDAP, češ da je Hitler gradil avtoceste in poskrbel za gospodarsko rast Nemčije). Realsocialistični režimi so imeli "določene napake", npr. samo v Sloveniji okrog deset tisoč izvensodno usmrčenih nasprotnikov komunistične revolucije, da ne omenimo sovjetskih "napak", to je zločinov. Gospod se zavzema za vsebinsko, ekonomsko demokracijo, samoupravljanje delavcev s podjetji in politizacijo sindikatov. Prizadeva si za oblikovanje nove stranke, ki bi si – kot kažejo uspehi podobnih skrajno levih strank drugod -  priborila vstop v parlament, pri čemer bi ji nedvomno lahko koristil kot diplomiran politolog, ki trenutno nima tovrstne pozicije. Vse to kani uresničiti z naslonitvijo na množično ljudsko gibanje, verjetno tako, ulično, kakršnemu smo bili priča v preteklih tednih.

Časopis Delo je poskrbel za uravnoteženje teh misli. Na naslednji strani je objavljen povzetek pogovora z dr. Petrom Kraljičem, ki opisuje eno od "napak" komunistične revolucije, "napako", katere žrtev je bil njegov oče in posredno on sam, na srečo z ugodnim razpletom zanj. Kraljičevemu očetu, avtomehaniku, partizanu, internirancu, je »takratna oblast«  kot kapitalistu nacionalizirala livarno, ga obsodila na dvajset let zapora in zasegla vse premoženje.  Z vidika nazorov gospoda S. F. to domnevno seveda ni bila napaka režima ampak uresničevanje socializma, za katerega se tudi on zavzema.

Ena sama "napakica" se je prikradla tudi Delu: intervju s Furlanom obsega osem polstolpcev (stolpcev, ki bi segali v višino pol časopisne strani) in jumbo-fotografijo, povzetek pogovora z dr. Kraljičem za tem pa tri polstolpce in nekoliko zmernejšo fotko. Verjamem, da je zgodba o komunističnem totalitarizmu z novinarskega stališča stara, zgodba o pripravah na novo komunistično revolucijo pa nova in zasluži več pozornosti. Taka formalna umestitev je tudi v skladu z geslom, naj se ne oziramo v preteklost ampak glejmo v prihodnost. Meni Kraljičeva zgodba govori o prihodnosti, kot si jo zamišlja gospod Furlan.

Pravica do letenja

Matevžu Lenarčiču je lani uspel neverjeten podvig. Z ultralahkim enomotornim letalom je obkrožil svet, sedem kontinentov, tri oceane, 60 držav, v 369 urah letenja (Delo SP 19. 1. 2013). Nekaj časa sem tudi sam spremljal njegov polet. Zanimalo me je, občudoval sem ga. Časopis Delo ga je nominiral za osebnost leta 2012; poleg njega še devet drugih. "Kdorkoli med desetimi kandidati bo Delova osebnost leta, si je takšno imenovanje zaslužil", je pisalo Delo. Na koncu je priznanje dobila Ana Lukner, dobrodelka (gl. post).
Mnenje Matevža Lenarčiča o dobrodelnosti po razglasitvi osebnosti leta: "Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." (Delo, ibid.). "Mi je pa resnično žal, da za osebnost leta ni bil izbran Darko Đurić, sicer ne zaradi njegovih olimpijskih kolajn, temveč zato, ker kljub temu, kar bi večino nas spravilo na tla, še vedno stoji pokonci."

V nadaljevanju intervjuja Lenarčič omenja težave z birokracijo v nekaterih državah: "Izkazalo se je, da v nekaterih državah, ... zelo težko dobiš dovoljenje za prelet z ultralahkim letalom. Menijo, da so prenevarna, premalo zanesljiva in da jih s tem ogrožaš. Če strmoglaviš v Atlantiku, te morajo priti rešit, in to so velikanski stroški. V resnici jih ne zanima tvoja varnost, ampak se hočejo izogniti morebitnim stroškom..."
Da je tveganje pri takem preletu velikansko, pove Lenarčič sam, ko opisuje prelet skozi fronto nad Pacifikom: "Turbulence so bile takšne, da sem mislil, da avion ne bo zdržal. ... Vsak pilot se zaveda, da lahko umre. ... Če letiš čez Pacifik, je tvegaje večje ... nesreče se dogajajo... Ko mi je v Namibiji odpovedal motor ... nisem bil več stoodstotno prepričan o letalu ... zaupati je treba (v letalo, op. pis.) brez razloga." (ibid.)

Hierarhija Lenarčičevih vrednot je jasna: trdoživost, ne se vdati v usodo, premagati okoliščine (Đurić); ambicija, pogum, vzdržljivost (Lenarčič). Dobrodelnost je nevrednota: "nečloveško ponižuje". Pomoč drugemu? Hm. Prijateljeva pomoč z zemlje med letom je dobrodošla; nanjo računa, je nekaj normalnega, vendar v bistvu ni zadostna, ni odločilna. Kaj pa pomoč reševalcev? Zdi se, kot da mu je po eni strani vseeno, če pade in se razbije. Tveganje je prevzel nase. Njihova pomoč bi bila zanj ponižanje. Po drugi strani pa očitek: Itak samo preračunavajo stroške, ne gre jim zame, za sočloveka. Zaradi stroškov bi mi prepovedali let, ne zaradi moje varnosti. Njihova pomoč je stvar mednarodne konvencije. Ne pomagajo iz srca, ampak ker so to po zakonu dolžni. 

So res dolžni pomagati človeku, ki se je sam podal na zelo tvegano pot, da bi se dokazal, da bi pri tem užival? Da bi morda prispeval pomembna znanstvena in tehnološka spoznanja? Očitno so dolžni, po mednarodnem dogovoru, pomagati vsakomur, ki leti čez njihovo ozemlje, ne glede na motiv letenja in značilnosti zrakoplova (v kolikor so v mejah dogovora). 

Je tvegano vedenje pravica, ki za sabo potegne dolžnost drugih pomagati? Pomagati, ker gre za človeško bitje, ne glede na stroške in ne glede na to, da reševalci sami tvegajo življenja? Je oklevanje tistih, ki so zadolženi za reševanje, upravičeno? Pomislimo na reševanje v gorah. Smo jezni na ljudi, ki slabo opremljeni ali s slabo kondicijo tvegajo vzpone in zaidejo v težave. Smo solidarni z reševalci, ki tvegajo življenja, in premišljujemo o tem, da takih ljudi ne bi smeli pustiti v steno?

Vrnimo se k dobrodelnosti. Ljudje zaidejo v stanje, ko potrebujejo pomoč, iz različnih razlogov. Medtem ko je pri nekaterih nastopila revščina, so drugi trpeli zaradi poplav. V še tako dobro urejeni in socialni državi nastopijo dogodki, zaradi katerih se nekateri ljudje znajdejo v stiski in potrebujejo pomoč drugih. Vsaka država ima sredstva za pomoč v izrednih razmerah, a v vsaki so ta sredstva omejena in je z njimi treba pazljivo ravnati. Poleg tega se država počasi odziva. Njen odziv je počasen prav zato, da ne bi razmetavali sredstev za pomoč tistim, ki do nje niso upravičeni. Ugotavljanje upravičenosti traja. V takih primerih se ljudje (civilna družba) odzovejo z neposredno pomočjo, ki jo imenujemo dobrodelnost in je naraven človeški vzgib, ki izvira iz istovetenja s prizadetimi. Sami, bližnji, sosedje, skupnost znajo presoditi, kdo je upravičen in kdo ne; zato je njihova pomoč neposredna, osebna, hitra. 

No ja, boste rekli, če gre za poplave, imate morda prav. Kaj pa če gre za revščino? Ni država dolžna zagotavljati osnovno preživetje? Vsekakor. A nesreče doletijo tudi države, nesreče, podobne naravnim nesrečam. Taka nesreča je svetovna gospodarska kriza. Res je, da gospodarstva upravljajo ljudje, hkrati pa, kot so ugotovili klasiki marksizma in očetje socializma, delujejo ekonomski zakoni mimo volje ljudi, kot bi bili naravni zakoni. Imajo naravo, moč naravnih zakonov. Ljudje, tudi politiki, so ob njih nemočni. Seveda je del krize pri nas povzročila z neposrednimi parcialnimi političnimi in gospodarskimi interesi zaslepljena politika, ki je nedvomno odgovorna za stiske ljudi.  Vendar: nesreča je tu. In ko se zgodi nesreča na cesti, je prepozno položaj reševati s posipanjem cest. Priti morajo reševalci in neposredno pomagati poškodovanim. 

Dobrodelni ljudje so reševalci v takih stiskah; dobrodelnost je reševalni odziv, kadar državni "mehanizem" odpove. Dobrodelnost ni potuha državi, je pomoč ljudem v stiski.
Ljudje, ki pomagajo drugim ljudem v stiski, niso državni agenti. Zaslužijo vsaj toliko našega občudovanja kot pustolovci, ki širijo meje svojih zmožnosti in morda naše vednosti.

Možnosti prihodnosti in začetek zgodovine

Tak je naslov članka, objavljenega v Delu, 14. 1. 2013 v okviru serije Revolt in alternative. Nanj se odzivam.

Razmišljanje gospoda Primoža K., ki s fotografije skozi očala vizionarsko zre vame kot mladi Edvard K. ali Boris K., mi je vzbudilo pozornost, še posebej kot upokojencu: Kapitalizem nima prihodnosti, pravi. Hoče reči, da prihodnost ima, saj lahko s svojimi cikli traja še stoletja, nima pa bodočnosti, to je, življenjske sile, ki bi prenovila zgodovino in dvignila globalno družbo na novo stopnjo človeškega bivanja. Kapitalizem se ne bo zrušil sam vase, treba ga bo pokončati in začeti novo zgodovino; aktivno, z bojem ustvariti novo družbo, v kateri bodo odnosi neodtujeni, nepostvareli in v kateri bodo posamezniki lahko razvijali svoje potenciale in producirali in reproducirali sami sebe kot ustvajalna družbena bitja. Ta boj se začenja kot reformizem s sindikalističnimi zahtevami (med drugim povišanje pokojnin), predvsem pa z zahtevami po obdavčitvi bogatih in po razvoju ne le politične ampak tudi ekonomske demokracije. Kako zvito! Pusti kapitalistom, naj ustvarjajo dobiček, ti pa ustvarjeno bogastvo progresivno obdavči in z njim, potem ko uvedeš participativno upravljanje s proračunom, financiraj ustvarjanje prave socialne države in nove družbe. Tako je Engels nekoč financiral Marxa. Boj že poteka: neavtoritarno zahtevajo, naj odstopi avtoritarna vlada. Potem gredo dalje: "poskupili" (=socializirali) bodo družbeno produkcijo (proizvodna sredstva), internacionalizirali boj proletariata (z upokojenci kot sestavnim delom). V svojih vrstah ne marajo drugih utopistov, strokovnjakov, akademikov, menedžerjev, modrecev in drugih nezanesljivih in dvomečih intelektualcev, saj so oni, DPU, Delavska punkerska univerza, dovolj modra avantgarda. Pod rdečo zvezdo ob koračnicah tovarišic Kombinata iz večno iste, neznosno puste in naporne sedanjosti v vsak dan zanosno, s srčno krvjo prenovljeno novo bodočnost permanentne revolucije! Je to duh tega časa, novega časa, začetka Prave Človeške Zgodovine (PČZ)?

Osuplo strmim. Mislil sem, da je minila epoha podrejanja tega krhkega in kratkega človeškega življenja Pravi Zgodovini. Star sem in spomin me zapušča. A toliko se še spominjam, da so pred kakimi sedemdesetimi leti pri nas neki mladci že uspeli s tem projektom, le da so bili manj prizanesljivi. Mogoče zato, ker so naleteli na odpor in so ga morali spotoma streti. Nihče ne ve, ali bodo mladi ustvarjalci Prave Zgodovine ravnali prav tako in z enakim izidom. Kakor koli: konec kapitalizma je res nepredvidljiv. Ampak enkrat ga bo konec. - Neki zgodovinar je dejal, da se zgodovina ne ponavlja. Razveselil sem se. Potem so pa neki drugi zgodovinarji začeli poznavalsko ponavljati zgodovino.

Pijevo življenje

Včeraj sva si ogledala film Pijevo življenje. Že dolgo je tega, kar sem prebral knjigo. Zadnjič sem nekje (prav grdo malomaren sem in si nisem zapisal vira) prebral in zapisal kratek povzetek filma, ki se glasi takole:

“... o nenavadni dogodivščini mladega indijskega fantiča, ki se po brodolomu ladje, s katero je njegova družina na Zahod selila sebe in družinski živalski vrt, znajde sam sredi oceana, na čolnu in v družbi bengalskega tigra... je Lee zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati ‘racionalne’ argumente za verovanje. … prav tako je nemogoče spregledati, da je njegovo delo v prvi vrsti hvalnica posameznikovi domišljiji, nekakšen poklon daru pripovedovanja zgodb.”

Ne morem se povsem strinjati s takim videnjem filma; glede romana pa se ne spominjam več, kaj je njegova 'teza'. Mislim, da režiser "ni zavestno zavrgel religiozno prevpraševanje iz romana, ki poskuša podati 'racionalne' argumente za verovanje..." Film res ne podaja 'racionalnih' razlogov za verovanje, je pa ves namenjen premisleku o naravi religioznega verovanja. 

Tri spoznanja posreduje:

Prvič, da je ver veliko in da v posameznih veroizpovedih mrgoli bogov, da pa je Bog en sam, nedoločljiv. Različne veroizpovedi so samo različni načini, kako se Bog 'kaže', ali kako si ga ljudje zamišljajo.

Drugič, da ti vsaka vera lahko nekaj da. Pi v otroštvu spozna tri poglavitne veroizpovedi v svojem rodnem Pondicheryju: hindujsko, muslimansko in krščansko, poleg očetovega scientističnega ateizma. V vsaki od teh ver je kaj privlačnega: hindujsko spoštovanje vsega živega (od tod vegetarijanstvo); zvočna podoba muslimanskega čaščenja boga v arabščini; Kristusova oseba v krščanstvu.

Tretjič, in najpomembnejše: ko se odločaš za vero (sem štejem tudi ateizem), je pomembno, katera zgodba, ti je bolj všeč. Tako vpraša odrasli Pi pisatelja, ki naj bi zapisal njegovo pripoved: Vam je bolj všeč zgodba o tem, kako sta Pi in bengalski tiger našla sožitje na čolnu sredi oceana, ali zgodba o tem, kako je hudobni kuhar pomoril vse druge v rešilnem čolnu, vključno s Pijevo materjo, dokler ga ni pokončal sam Pi in tako tudi on postal morilec. Ta zgodba je morda bolj realistična, ona prva bolj fantastična, domišljijska. A katera vam je bolj všeč? Veroizpovedi so zgodbe. Vprašaj se, katera ti je bolj všeč, ne katera je bolj resnična, in živi po njej.

V Tamar legalno, nazaj legitimno

Na vrat na nos, to je najin slog. Greva v Tamar! Seveda je že pozno, enajst bo ura. Nekako sva se oblekla in zmetala v nahrbtnik nekaj reči. Seveda sva pozabila na palice, na dereze pa sploh. Če ne vidiš zime okrog sebe, si ne moreš misliti, da bi tam mogoče le bila. Ko sva v Planici stopila na cesto za Tamar, sva uvidela napako. No ja, ni nič tragičnega, bi pa bilo bolj udobno in varno, ko bi se lahko opirala na palice, ali celo s tistimi drobno narezanimi, nevpadljivimi derezami učvrstila korak. No, kljub temu sva čez uro bila pri koči v Tamarju. Malo bolj previdno sva izbirala stopinje, pa je šlo. Nazaj grede utegne biti bolj nerodno. Bala sva se, da bo navzdol drselo. Zato sva takoj pod kočo zavila po levi poti, tja kjer sva prej videla, da so navzgor prišli neki ljudje. Pot je bila videti bolj snežena, manj ledena kot cesta na desni. Tam je bila sicer tabla z napisom PEŠCI in puščico na desno. A morala bi čez ograjo, in potem bi prišla na poledenelo cesto. 

Po nekaj korakih zagledava markacijo. Na pravi poti sva. Pot je bila široka, z ratrakom utrta in poravnana. Na levi strani je tekaška smučina; tam kjer korakava midva, so sledi diagonalnega tekaškega koraka. Ej, tole je tekaška proga. Mogoče bi vendarle morala po cesti? A tu se tako lepo hodi, saj ni tako poledenelo. Sneg je trd in nobene škode ne delava tekačem. Ker si tudi sam kdaj nadenem tekaške smuči, vem, kako alergičen sem takrat na stopinje na tekaški progi. Ko je ratrak poteptal sneg in urezal smučino, nima navaden pešec tam kaj iskati. Dobro, ampak tu je vse že čisto trdo, in očitno je, da tu hodijo tudi drugi. Poleg tega ni ne spredaj ne zadaj nikjer nobenega tekača. Čisto sama sva na poti. Potem zaslišiva, da se nama od zadaj približuje nekdo na smučkah. Umakneva se na stran, mimo naju švigne na turnih smučeh možak z velikim nahrbtnikom. Potem spet nikogar. Neki pešec pride navzgor. Pa spet nikogar. Potem pa vidiva, kako se z muko potiska navzgor z diagonalnim korakom malo starejši možak na tekaških smučkah; kakih deset metrov za njim v isti tehniki ne ravno mlada ženska, najbrž njegova žena. Midva se obzirno umakneva skrajno levo. Ko pride ženska do naju začne s pedagogiko na cesti: "Tukaj ni za pešce!". "Ja, gospa, vidiva; sledila sva markacijam in šele potem opazila, da je to pravzaprav tekaška steza." 

Stara je odmaglila naprej, midva sva se pa spogledala. Pismo, spredaj in zadaj ima frej, čisto nič je nisva ovirala, pa je morala strest sitnobo. Čisto prava Slovenka. Slovenceljka?
Čakaj, no. Kršila sva neki red. Nisva upoštevala tistega kažipota, ker nama je bilo tu bolj udobno in bolj varno. Pa dobro, če ni nikogar, nikogar ne ovirava; sploh nikogar ne ovirava, tudi če se kdo pripelje. Ta je res čistunka. Če je pot za smučarje, je za smučarje, in tudi če smučarjev ni, pešci ne smejo tod. Ampak smučarji so: ona je smučarka. Zdaj hodiva skrajno desno, mimo naju švignejo trije na alpskih smučeh. Res se jim je dobro umakniti. Mogoče je za pešce res bolj varno, če ne hodijo tod. Potem prišiba nekdo na sankah. Le kako je bilo videti zgoraj, ko je sankač pridrvel v naročje one z razkrečenimi smučkami, ki je šla gor! Kakor koli, on ni pešec in ima pravico drveti po tej poti. Ko se približava Planici, spet zagledava kažipot PEŠCI, ki kaže na desno. Hvala bogu. Zdaj sva spet na legalni cesti. Do zdaj sva pa legitimno hodila nelegalno. Saj je legitimno skrbeti za svojo človeško pravico do varovanja zdravja. Tam, kjer ne bi smela, sva hodila zato, da se ne bi polomila na poledeneli cesti. Od zdaj naprej bova znala razlikovati med legalnim in legitimnim in se bova vedno borila za legitimne pravice; kdo šmirgla legalno.

Anina zvezdica - zvezda vodnica

ANA LUKNER - ISKRENE ČESTITKE. Pomembna spodbuda in usmeritev v novem letu.

Besede "revolucija" ne maram: preveč hudega je bilo storjenega v njenem imenu. Zato oklevam, da bi s to besedo imenoval to, kar je storila Ana Lukner. Je bistvena sprememba, je tiha revolucija, na isti ravni kot okoljska akcija Očistimo Slovenijo na pobudo Petre Matos in tovarišev. Je neodvisno solidarno dejanje visoko etične, življenjsko preizkušene posameznice, dejanje, ki izvira iz sočutja, iz občutja, da se vsakdo lahko znajde v položaju, ko bo potreboval pomoč. 

Počutim se kar nekoliko nelagodno, ko samo komentiram dejanje, pri katerem bi bil moral sodelovati. A kar še ni, še morda bo. Ob tem se zavedam, da je psihologiziranje o plemenitem prizadevanju samo po sebi lahko nespoštljivo. Napeljuje na misel, da kar je Ana Lukner storila, ni sijajno dejanje enkratne posameznice, osebnosti, osebe, ampak nekakšna neogibna posledica nekih predhodnih dogodkov in danosti njenega življenja. Zato nočem pojasnjevati, samo poudaril bi rad nekaj značilnosti dejanja, osebe in celotne akcije. Ne bi namreč želel, da bi vse to vzeli kot nekaj "normalnega" in čez nekaj dni vse skupaj pozabili. Je namreč izjemno in novo. To novost bi rad poudaril.

OSEBNA POBUDA POSAMEZNICE. Živel sem v časih, ko sta bili tako osebna kot skupinska pobuda, nastali zunaj formalnih okvirov, vnaprej sumljivi, da sta morda usmerjeni proti politiki oblasti. Vse pobude so morale biti v okvirih obstoječih institucij in organizacij in v njih odobrene in od njih spremljane. Časi so se vendarle spremenili. Človek lahko izpelje svoj socialni projekt od začetka do konca v korist ljudi in svojo izpolnitev.

OBČUTEK POKLICANOSTI. Ana pravi: "V meni so te reči tlele nekaj let. Da se bo nekaj velikega zgodilo, da bom nekaj premaknila v družbi. Bilo je samo vprašanje časa." Zadnjič sem nekje prebral pogovor z duhovnikom, zelo modrim, prizemljenim in realističnim možakom, ki je med drugim povedal, kako se je odločil, da bo duhovnik. Na nekem izletu v gore z veselo družbo fantov je začutil v sebi, da ni ves z njimi, oddaljil se je od njih, sedel na skalo in si rekel: "Bog, če tako hočeš, bom duhovnik." Da ljudje začutimo poklicanost, za duhovnika, za zdravnika, za filozofa, za politika, je dejstvo. Kako in zakaj se to dogaja, je skrivnost. Ne rečem, da jo moramo pustiti pri miru, hočem reči le, da o tem, kako in kdaj se človek približa svojemu najglobljemu nagnjenju in odkrije svoje življenjsko poslanstvo, zelo malo vemo. 

RANJENOST, ŽIVLJENJSKA PREIZKUŠENOST. Študentom psihologije in socialnega dela pogosto očitajo, da so šli študirati te vede, ker so sami potrebni psihološke ali socialne pomoči. To v mnogih primerih drži. In to je prednost ne pomanjkljivost. Bolje kot tisti, ki nimajo takih težav, bodo razumeli druge v stiski in če so svoje težave uspešno obvladali in jih razumeli, bodo tudi bolje kot drugi znali pomagati. "V zadnjih desetih letih sem šla skozi veliko preizkušenj in to me je okrepilo. Zvezdica je tudi rezultat vseh mojih izkušenj,"pravi Ana. 

ISKREN, NEPOSREDEN, ČLOVEŠKI VZGIB. V začetku je čista misel in dejanje. Bila je bolna, "ležala sem v postelji in si rekla, zdaj je nastopil pravi čas. In sem napisala prijateljem vabilo, da ne bom praznovala rojstnega dne in sprejemala daril, da pa lahko od doma prinesejo hrano za lačne družine." Pravi čas, pravi trenutek ali "kairos" je zlata vreden trenutek odločitve, trenutek, ki ga je poslalo nebo in ki se ne vrne nikdar več. Če ga zamudimo, naše življenje ne bo steklo po novih tirnicah. Ana je začutila ta trenutek.

NE. Nečemu je treba reči "ne". Preprosto "ne" uveljavljenemu in izpraznjenemu običaju in vabilo k drugačnemu dejanju. Revolucija je upor. Ni treba, da je upor proti politični oblasti, to je pravzaprav profanacija korenitih sprememb, zamenjava mask, enih oblastnikov z drugimi. Globlji je upor proti vsakdanji rutini, običajem, proti "tako se dela". Upor črnskega dekleta, ki je sedla na avtobus med belce, je globlji kot upori "črne sile", ki so sledili; je njihov pogumni izvir. 

AKTIVNOST IN RAZGLEDANOST. Dobro je pogledati čez planke, videti, kako se kaj dela v Nemčiji, v Združenih državah. Dovzeten človek prepozna "dobre prakse", na tistih področjih, ki ga vlečejo. Mislim si, da je Ana v Nemčiji lahko spoznala, kako deluje urejena socialna država, v ZDA pa njeno dopolnjujoče jo nasprotje, filantropijo. Spominjam se, kako smo se čudili prvim Angležem, ki so po družbenem prelomu prišli na šolo za socialno delo in nam govorili o "money-raising". Kako? Zbiranje denarja? Čemu? Saj pri nas vse zbere in razdeli država. Blagrovali so nas in si mislili: lepo, dokler bo šlo. 

PODJETNICA. Ana Lukner je podjetnica, kapitalistka, ima dve podjetji, kapitalistični seveda. "Sem poslovna ženska", pravi. S svojo fundacijo se ukvarja v prostem času. Na straneh Dela smo lani lahko prebrali mnenje (dokso) najvidnejšega slovenskega filozofa, da je dobrodelnost hipokrizija. Dobrodelen kapitalist je hipokrit po definiciji. Z eno roko izkoriščevalsko jemlje, z drugo nekaj malega vrača, da bi prikril svoje nečloveško početje. Takrat sem opozoril, da je kapitalist vloga, ki jo nosi človek, ki mu ne gre odrekati vrlin človečnosti. Ana Lukner je živ ugovor marksistični dogmatski shematiki.


OSEBNO IN KOLEKTIVNO. Ana je sama prišla v oseben stik z ljudmi, ki jim je prinesla pakete. Pogovarjala se je z njimi, skušala razumeti njihov položaj, jim svetovati. Ni neosebno administrirala socialnih  transferjev. Hkrati pa ni svoje akcije spremenila v "ego-trip", ampak je širokogrudno in brez ljubosumnosti spustila zraven vse, ki so ji hoteli pomagati. Tako je ustvarila široko mrežo predanih prostovoljcev, mrežo, ki po svoje jamči, da se bo to delo nadaljevalo, čeprav morda v drugi obliki.

ODZIV LJUDI. Anini prijatelj so se odzvali "...prišli po dvakrat in skupaj so zbrali hrano za 37 družin." So obdobja v zgodovini, ko so spremembe "v zraku". Razpoloženje, občutenje ljudi se spreminja, teh sprememb še ne občutijo jasno, predvsem pa jih ne znajo ubesediti in jih usmeriti. Potrebna so nekakšna "kristalizacijska jedra", da se ljudje zavejo, da je življenje lahko tudi drugačno. Anino dejanje je tako jedro, ob katerem so se najprej njeni prijatelji potem pa še drugi zavedeli svoje dejavne "socialnosti". Tudi to, da so neki do tedaj neznani posameznici brez vseh formalnih funkcij pri samoiniciativni akciji pomagale celo formalne strukture vojske in policije, je znamenje novih časov. 


NEFORMALNO, PROSTOVOLJNO IN NEPRIDOBITNO. Na teh načelih temelji celotna akcija.
Fundacija je sicer formalni okvir, to pa je tudi vse, kar je formalnega. Ni pisarne, ni uslužbencev. Sodelovanje vseh je prostovoljno. Ne samo, da je akcija nepridobitna, Ana sama krije stroške, kolikor jih je, in tudi drugi prostovoljci krijejo svoje stroške.

ZA NE PROTI. Kaj je Anin "statement"? Kaj sporoča njena akcija? Hoče nekaj spremeniti v življenju ljudi, ki jim pomaga - spremeniti ne le materialno ampak moralno, duhovno, jim dati občutek, da v stiski niso sami, pozabljeni, jim vliti upanje, jih poučiti. Hoče družbenemu okolju povedati, da se da; da sta ravnodušnost in prelaganje skrbi na državo ali kogar koli najslabši odziv. Hoče izpolniti in navdahniti tudi svoje življenje. Njena akcija ni uperjena proti nikomur, ni praktično uresničevanje kake doktrine proti drugi doktrini. Je izražanje prvinskega solidarnostnega nagnjenja. 

PREBUDITI NAGNJENJA, KI SO ZASPALA - to si želi Ana. Katera nagnjenja? Kako da so zaspala? Ni dvoma, da gre za nagnjenje pomagati sočloveku v stiski, brez posrednikov. To nagnjenje je zaspalo, ker je bila vso skrb za ljudi v pomanjkanju prevzela socialistična država, za njo "socialna država"; ker smo se ob pogledu na berača, namesto, da bi mu dali miloščino, zgražali in se spraševali, kako da država ne poskrbi "za take"; ker to pričakovanje vztraja kar naprej in se izraža v zahtevah po "še več socialne države". Dobrodelnost ni samo izhod v sili, je tudi prvinski človekov vzgib, ki se hoče izraziti v neposrednem dejanju pomoči. Državni avtomatizem pomoči povzroča, da ta "nagnjenja zaspijo", da je ljudem odvzeta neposredna skrb, da postanejo ravnodušni, vzvišeni in da otopijo.

PREGLEDATI SISTEM. To ne pomeni, da se zavzemam za manj "socialne države". Pomeni le, da je dobrodelnost njeno nujno dopolnilo, nujno ne le zaradi revnih ampak tudi zaradi vseh, ki so jim pripravljeni pomagati. Ana Lukner je v intervjuju na prvem sporedu TV Slovenija dejala, da bi bilo treba sistem državne sociale pregledati in izpopolniti. A noben sistem ne more biti tako izpopolnjen, da ne bi bilo ob njem še obilo prostora za dobrodelnost, ne samo v hudih časih ampak tudi v časih blagostanja, saj ni mogoče preprečiti, da se ljudje - naj bodo časi kakršni koli - ne bi znašli v taki ali drugačni stiski.