"Kabinet anarhistov"

Tak je naslov zapisa Urše Zabukovec v Delu, 20.2.2018.

Ker imam nekaj izkušenj z vodenjem univerzitetne institucije in torej tudi z anarhijo, ki jo piska zapoveduje univerzi, si dovolim sporočiti s tem v zvezi nekaj drugačnih misli. A naj takoj zapišem, da soglašam z dobronamernim duhom njenega zapisa, žal ne tudi s formulacijo. 

Po mojem - tako je tudi običajno razumevanje - je anarhija brezvladje (gr. an-arhein), nered, stanje brez zakonov ali pravil (gl. npr. Slovar tujk, CZ), pa naj reče Chomski, kar hoče. Na univerzi to pomeni, da se učitelji ne držijo urnika (zamujajo, opuščajo predavanja); da opuščajo govorilne ure; da samovoljno in v škodo študentov prirejajo izpitni red (samovoljno določanje izpitnih rokov, načina izpita - pisni, ustni); da ne pripravijo učnih gradiv; da nalagajo študentom nemogoče obveznosti; da preko vseh rokov zavlačujejo s pregledom izpitnih, seminarskih in diplomskih nalog itd. Piska navaja primer samovoljnega ideološkega ukalupljanja. Skupna vsem tem oblikam je samovolja učiteljev. K anarhiji na univerzi prispevajo tudi študentje s svojo nedisciplino in eratičnim obnašanjem. Na administrativni ravni vodi v anarhijo, če fakultete ne spoštujejo pravil, sprejetih na senatu univerze. Pozivanje k tako pojmovani anarhiji na univerzi se mi ne zdi smiselno!

Prav tako ni smiseln pretiran, dlakocepski in birokratski red, kot se marsikje uveljavlja danes. Red, kakršen se uveljavlja z bolonjsko reformo in načini predlaganja raziskovalnih projektov, je škodljiv. To je red, ki onemogoča raziskovalno in pedagoško delo in ustvarjalnost. Tega ni kriva univerza ampak pritisk domače in bruseljske ekonomistične politike, ki z gesli "javne odgovornosti" in "pravne države" prikriva birokratizacijo in težnjo po politični ali državni podreditvi nominalno avtonomne univerze; z gesli "učinkovitosti", "uspešnosti" in "uporabnosti" pa težnjo po podreditvi univerze ekonomski sferi z uveljavljanjem bolonjskega (beri usmerjenega) izobraževanja. 

Po piski, ki se pri tem sklicuje na avtoritete, je anarhija "težnja po svobodi ter prevpraševanju vsakršne avtoritete in prisile"; anarhist je "član skupnosti, ki temelji na prostovoljnem, nehierarhičnem in decentraliziranem sodelovanju, kooperativnem delu, organizaciji »od spodaj«, medsebojni pomoči in skupnem odločanju o stvareh, ki zadevajo vse."

Univerzo sem doživel kot aktiven študent, kot učitelj in kot upravljavec. Nesporno je, da je osnovno zadržanje na univerzi kot znanstveno-raziskovalni in pedagoški ustanovi težnja h kritičnosti in inovativnosti - "prevpraševanje vsakršne avtoritete". Pod "vsakršno avtoriteto" razumem znanstvene in administrativne avtoritete. Prve so ves čas izpostavljene neizprosni kritiki, ki se sklicuje na empirijo, logiko in metodologijo. Ukrepe drugih kritiziramo po sprejetih postopkih demokratičnega odločanja. O prisili tole: če so pravila sprejeta demokratično, jih je treba spoštovati.

Zagovarjam model univerze kot skupnosti učiteljev in študentov, v kateri se kot enako pomembne prepletajo pobuda "od spodaj" in vodenje "od zgoraj", centralizacija in decentralizacija, hierarhičnost in horizontalna kooperacija.

Moja podoba univerze ni podoba "kabineta anarhistov" ampak precej zapletene večnivojske organizacije, v kateri se prepletata dejanska svoboda ustvarjanja z največjo mero osebne odgovornosti in discipline vseh sodelujočih v okviru široke in nedotakljive avtonomije. Prav slednja je danes ogrožena - avtonomija ne anarhija.

Vendarle trezni glasovi o kulturi

Bilo mi je kar malo nelagodno, ker sem - tako naravnost in samo s sklicevanjem na številke o kulturni razvitosti Slovenije brez podrobne zavrnitve posameznih govornikovih trditev - zavrnil govor slavnostnega govornika na letošnji Prešernovi razpravi, kljub viharju odobravanja, ki ga je požel. Čeprav sem sprva nameraval, si nisem govora ponovno zavrtel, da bi podrobneje utemeljil svoje odklonilno stališče. 

No, v današnji Sobotni prilogi Dela (17.2.18) berem mnenja, ki so "na moji valovni dolžini". Dr. Edo Pirkmajer navaja nekaj dejstev in sklepov, ki uravnotežajo sodbo o stanju v kulturi in opozarja "na nekatere netočnosti in logične napake v slavnostnem govoru". 1. Navaja ministra Peršaka, "da v Sloveniji dajemo za kulturo iz javnih sredstev višji odstotek družbenega proizvoda kot večina drugih držav". 2. Govornik je poudaril, da je Cankar živel od pisanja, danes pa bi stradal. Pirkmajer pa sprašuje, kaj ima s tem država. Cankar je živel od tega, ker so Slovenci kupovali njegove knjige, ne od državne dotacije. 3. Pirkmajer nadalje nakazuje, da mnogi pisci živijo in so živeli od sorodnih služb, ne od pisanja, kot uredniki, profesorji ipd. Kot zgled navaja Borisa A. Novaka, ki je univerzitetni profesor. Sredstva za preživetje se torej da in jih je treba pridobiti tudi na druge načine, ne le od države. 4. Tudi publicist Tone Štefanec piše, da "ni idealno, ni pa vse zanič" in navaja poleg neizvršenih projektov tudi vrsto kulturnih dosežkov, delno z javnim denarjem delno pa z zasebno iznajdljivostjo in vztrajnostjo.

V povzetku bi se strinjal s Pirkmajerjevo mislijo, da se za tako kritiko države skriva nostalgično utopično pričakovanje, da bi morala država deliti po potrebah; in da ima vsakdo, ki zna ljudem kaj izraziti, "pravico... od družbe terjati... da ga plača toliko, da bo lahko vzdrževal življenjsko raven, ki se njemu zdi primerna." Še vedno imamo opraviti s preveliki pričakovanji do države in odvisnostjo od državnih jasli. Tisto, kar so včasih ljudje pričakovali od Boga, pričakujejo zdaj od države. Zavzemanje za večjo lastno pobudo, samoorganiziranje, iskanje nedržavnih virov tudi po mojem mnenju ni "neoliberalizem" ampak v našem času edino primerna drža, dokler ne bo uresničeno načelo "vsakemu po njegovih potrebah" (glede na vse povedano, gre bolj za želje kot potrebe). 

"To je umetnost"

V zadnjih dveh zapisih o performansih Simone Semenič in Maje Smrekar sem se na njuno delo odzval kot na umetniško prakso. To pomeni, da sem skušal dojeti (podoživeti?) in razumeti, kaj s svojimi performansi sporočata. Nisem njune prakse obravnaval z vidika etike, morale ali politike, kot počenjajo najbolj kričavi in razširjeni zapisi v medijih in na spletu. Ti zapisi kažejo samo osnovno nevednost njihovih avtorjev, ki je morda pri tem ali onem posledica njegove premočne zagretosti za določeno vrsto politike ali tercialske morale.
Vendar se mi zdi upravičeno vprašanje: "Pa ti res misliš, da je to umetnost?" V tem kontekstu, se mi zdi, uporabljamo besedo "umetnost" v dveh pomenih. V prvem pomenu samo določimo ali obmejimo področje dejavnosti. Rečemo: to je umetnost, ne politika, ne znanost. Ko je Duchamp v umetnostni galeriji razstavil pisoar in ga naslovil "Fontana", je s tem povedal ravno to: vsi vemo, da je to pisoar, a če ga razstavim v galeriji, opozorim na to, da ga lahko gledamo tudi kot umetniški objekt. V tem primeru je ta kvazi-skulptura, ta obrtniški oziroma industrijski izdelek, lahko precej podobna fontani, ki jo je, ali bi jo lahko, izdelal kak kipar po drugačnem postopku oblikovanja. Če se torej umetnica odene v narodno zastavo in reče, da je to umetniško dejanje, gledam na njeno dejanje kot na umetnostni objekt, na dejanje v umetnostni galeriji, na področju umetnosti.
V drugem pomenu pa z besedo "umetnost" ali "umetniški" označujemo kvaliteto dela ali dejanja, ki so opredeljena kot umetnostna, kot taka, ki sodijo na podočje umetnosti. Rečemo, da je nekaj "res umetniško", drugo pa, da ne dosega kriterijev pravega umetniškega dela; je zgolj obrtniško, ali ljubiteljsko, diletantsko ipd. V tem pomenu besede "umetnost", bi lahko mirno rekli, da tisti performans ni nobena umetnost, to je, ne dosega kriterijev dovolj dobrega ali pravega umetniškega dela ali dejanja. Ali pa bi rekli: to je res pretresljivo umetniško dejanje.
Potem ko smo na osnovi umetničine izjave pristali na to, da njeno delo sodi na področje umetnosti, ne v politiko, lahko, sklicujoč se na znotraj umetnostne kriterije presodimo, da ni dovolj dobra umetnost. Proti temu nimam nič, za tako presojo nisem usposobljen. Sem pa proti temu, da se njeno delo obravnava kot moralno ali nemoralno, domoljubno ali nedomoljubno itd.

Homo lupo homo

Homo lupo lupus
Lupus homini lupus

Če je že tako, da so se razgreli duhovi, pa nadaljujmo prejšnjo temo.
Vse, kar sem dal v oklepaj, se tu ponovi. Če je punca temu rekla umetnost, obravnavam to kot umetnost. Ni njena zasebna naslada, ni politični govor, ne proti desnim ne proti levim. Je predstavitev nečesa, dano pogledu, apel na naša čustva in misel.
Kako sem doživel njeno dojenje psa? Izziv je uspel: pazi, pazi, kaj pa ta dela? Psu daje svojo siso. Ljubeče? Kaj hoče s tem povedati? Osnovna občutja podobna kot v prejšnjem primeru (gl. prejšnji post), le da sem zdaj že navajen, potlačenje je bilo učinkovito za nazaj in za naprej, golo oprsje se me le površno dotakne, bolj denotativno kot s kako konotacijo.
Premišljujem. Romul in Rem sta pila iz seskov volkulje. Kamala in Amala sta živeli z volkovi, zanju je skrbela volkulja. Njun najditelj opisuje: "Osupel sem bil ob misli, da ima lahko žival tako plemenita čustva, ki prekašajo celo človeška..." Misha Defonseca opisuje svoje življenje v volčjem tropu (naj bo fikcija ali dokument). Spremna beseda h knjigi: "Ob tem je videla in spoznala človeško zverinskost in obenem človečnost živali." Tako volkovi do človeka; kako človek do volka, do psa?
Zame je bil ta performas predvsem znamenje, kako močno se je v teku mojega življenja spremenil naš odnos do živali; kako močno sem sam spremenil svoj odnos. Pravzaprav ne na vseh ravneh. Spominjam se, kako hudo mi je bilo, osnovnošolcu, ko je potepuški, rdečedlaki Tarzan ugriznil mojega Čujkota, da se mu je na vratu pokazala kapljica krvi. Zatekel se je v uto, jaz pa sem skozi ozko odprtino zlezel k njemu in ga stisnil v objem. Sultanu, ali kako mu je že bilo ime, sem zunaj na balkonu na gorilniku kuhal ogabno smrdeča goveja pljuča. A kasneje sem kratkodlako ptičarko Izo vztrajno priklepal zunaj na verigo. Tudi zime je morala preživljati v sicer izolirani a ne ravno topli luknji pod stopnicami. Pes ni človek. Ob pokanju novoletnih petard je revica pobegnila in, podivjana, verjetno končala nekje pod streli lovcev. Nekoč se je pri nas naselila psička, ki je ravno za božič povrgla. Drobiž je cvilil spodaj za garažo. Toliko psov ne moremo imeti. Prišel je namig: spravi to stran. Rečeno - storjeno. Podrobnosti prihranim. Množični kanicid.
Prelom je pomenil Liber. Muc. Bojevnik brez očesa in na starost brez zob. Sede ob njem na stopnicah sem ga pital z mačjo hrano iz konzerve. Poginil je v predsobi, do zadnjega na varnem pod dekco. S hčerko sva ga spoštljivo pokopala na bregu Save. Žival je skoraj kot človek.
Na spletu se vrstijo videi, ki prikazujejo iznajdljivost živali, njihovo inteligenco, medsebojno pomoč, nežno skrb za potomstvo, požrtvovalno navezanost na človeka, igrivost, skoraj bi rekel smisel za humor, igrivo posnemanje človeka itd. In to ne samo primati, ne; odlikujejo se medvedi, sloni, konji, psi in mački, da o bistrih vranah ne govorim. Še krava zna dvigniti zaklop in se sama odpraviti iz hleva. Žival je skoraj kot človek. Tam nekje je neka povratna zveza, ki se je pri človeku zgodila, pri živali pa (še) ne. Zanka samozavedanja in - besede. Po vsem drugem pa smo sorodni.
Ste opazili, da za domače ljubljence ali sploh živali, ki so nam pri srcu, vse redkeje rečemo, da je "poginil/a"? Pogosteje rečemo, da je umrl. Včasih je veljalo, da le človek in čebela umreta, živali pa poginejo. Zdaj to razlikovanje zasledimo le v odgovornem javnem in strokovnem jeziku. Na fejsbuku kužki in mucki umirajo kot družinski člani.
Vrnimo se k dojenju psa. Berem, da to dojenje ni bilo resnično; bilo je "fake", "kao". Torej očitek zoofilije odpade. To dejanje je bilo "zgolj" simbolično. Pišejo sicer, da je umetnica hotela izraziti vizijo prihodnosti po planetarni kataklizmi. Morda, v tem primeru je to bla-bla. Človeka ni treba oplajati z živaljo, v sebi ima dovolj in preveč živalskega.
Meni njeno simbolično dejanje pove, da so živali naša sobit in da smo dolžni z njimi ravnati človečno.

Fetalni performans

Zaostajam. Za več let. Se oproščam. Medtem ko se trudim, da bi se naučil navadnega risanja in osnov mimetičnega, reprezentacijskega upodabljanja resničnosti, gre mimo mene veletok sodobne umetnosti, katere številnim smerem ne vem več niti imena, kaj šele, da bi kaj razumel. Ne baham se s tem. Vem, da zaostajam. Edina tolažba mi je, da od človeka v mojih letih nihče več ne pričakuje, da bi kaj razumel, tudi jaz sam ne.
Pred mano je fotografija performansa letošnje nagrajenke Prešernovega sklada. Slika mlade nosečnice, gole, ki si je okrog ledij ovila slovensko nacionalno zastavo, iz katere je prej izrezala grb. Ovila si jo je tako, da je trebušček na mestu grba, na mestu Triglava z valovi Jadranskega morja itd. Menda je ta performans sprožil veliko zgražanja, celo kazensko ovadbo zaradi zlorabe nacionalne zastave. Ne sodim med te vrste moraliste in domoljube. Veliko dam na umetniško svobodo. Odkar je oni gospod prinesel pisoar in ga razstavil v umetnostni galeriji, drugače gledam na umetnost in na pisoar; obravnavam ga spoštljiveje, umetnost pa zelo široko. Še vedno uporabljam pisoar v skladu z njegovim prvotnim namenom, golo funkcionalno, vendar se vsakokrat zavedam velikega privilegija, ki mi je dan. (Bogve, če se je tega zavedal oni nemarnež, ki se je olajšal ob drugi umetnini, spomeniku nacionalnega razdora.) V nekem smislu se tudi moja telesna tekočina požlahtni.  Če nekdo nekaj počne z umetniškim namenom, mu marsikaj odpustim. Skušam ga razumeti; razumeti, kaj hoče s svojim dejanjem povedati.
Kaj hoče povedati naša mlada nosečnica? Naj se lotim zadeve fenomenološko: kakšna čustva me obhajajo ob pogledu nanjo, nanjo kot akterko performansa? Najprej mi je nekoliko nelagodno; nelagodno že ob fotografiji, kako bi mi bilo šele, če bi prisostvoval dogodku. Zrem v golo, živo, žensko telo, ki je obrnjeno k meni, frontalno. Za moškega ena od mejnih bivanjskih situacij. Preplavila bi me mešanica intenzivnih (kolikor dopušča moja narava in to ni veliko) čustev: poželenje, občudovanje, milina, sočutje, usmiljenje. Morda bi jo želel zavarovati, ogrniti s svojim suknjičem. Sem sicer precej odporen na nagoto, ker sem je videl že veliko, vendar mi je pogled na žensko telo še vedno zanimiv; posebno še na tuje, posebno še na mlado itd. Vendar moram v konkretni situaciji vse to potlačiti.
Moram? Hm, nisem se še vprašal, ali res moram. Kaj bi bilo, če bi sledil omenjenim impulzom? Mogoče bi, ali skoraj gotovo bi, zastava ostala ne le brez grba ampak bi zdrsnila tudi raz trebušček. Mogoče umetnica ne bi bila več gola. Mogoče bi jaz utrpel kakšno poškodbo, ker bi umetnica sama ali kdo od navzočih moje vmešavanje interpretiral kot nasilje, spolno zlorabo, motenje umetniškega dogodka ipd. Ali bi potem performans dosegel svoj namen? Mogoče performans sploh nima vnaprej določenega namena? Mogoče je popolnoma odprt za take posege gledalcev, saj bi ravno ti pomenili pravi vrelec ustvarjalnosti. To bi bila prava avtopoeza, nastajanje novega, indeterministično stvariteljsko vrenje.
Ne vem zakaj, ampak dvomim, da je umetnica imela v mislih tako odprt koncept. Zatorej ostajam pri domnevi, da ni predvidevala dejavnega posega gledalcev v predstavo. Hotela se je samo vzpostaviti kot določene vrste umetniški objekt, objekt opazovanja; živa skulptura. Vseeno, moje doživljanje te žive skulpture je oziroma bi bilo tako, kot sem opisal.
To pa pomeni, da me je umetnica že pri tem prvem vtisu razkrinkala. Namesto, da bi izživel svoje impulze, kakršni koli že so bili, sem jih potlačil. To pomeni, da sem se naredil bolj finega, kot sem v resnici. Tipična reakcija buržoaznega subjekta. Hipokrizija. Obvladanost namesto spontanosti. Neavtentičnost. Eksistencialna laž. Kaj bi se zgodilo, če ne bi ravnal kot buržoazni subjekt, sem nakazal zgoraj. A to ni pomembno. Pomembno je, da sem hinavski malomeščan. Poleg tega ne spoštujem umetnice. V njej vidim žensko (iz mesa in kosti) in ne umetnice. Vidim jo v njeni funkciji za moškega, sebično, ne za duha in občestvo, ker v meni kot subjektu B, ni duha, samo potrošniška sla.
S čustvi torej ni nič, potlačena so, bogve, kdaj in kako bojo prirovarila na dan. Kaj premišljujem o živi skulpturi? Namesto grba je vstavljen nosečniški trebušček. Tako se mi zdi, da ni v prvem planu trebušček, kakor koli že je očarljiv. Pomembna je njegova vsebina - fetus. Na nacionalni zastavi kot grb fetus, nerojen bodoči otrok. Odpira se množica interpretacij. Je mišljen ta konkretni fetus ali pač fetus, abstraktni fetus. Če je mišljen konkretni plod, morda izraža njegova neprostovoljna nova pozicioniranost mamino veselje: "Tako sem te vesela, da te ovijem z meni najljubšo tkanino, narodno zastavo. Še več, zaslužiš, da boš na vse večne čase na njej, njen grb." Slednja možnost že sega v abstraktno: "Človeški (slovenski) plod kot nacionalni grb." Ne Triglav, mrtva, hladna gora; ne sporno morje - nerojeni otrok je naš ponos, naše vodilo, naša identiteta. Nerojen otrok je čista potencialnost. Smo narod odprtih možnosti. Kako lepo! Potem je tu možnost ironije: "Kaj pa mislite?! Da se bo država vmešavala v mojo nosečnost; da bo moj otrok kot grb na državni zastavi?! Ja sam svoga tela gospodar!" Tole v hrvaščini je bilo v nekem filmu izgovorjeno pred okoli 50 leti v SFRJ. Danes se oživljene skrajno patriarhalne in klerikalne težnje spet pojavljajo v R Sloveniji. Mogoče je umetnica hotela protestirati proti temu. Ali ravno nasprotno: je to poziv na ustavno prepoved splava? Kot je grb na zastavi ustavno zavarovan s kazensko sankcijo, naj bo tako zavarovan tudi fetus?
Ironija usode: umetnica je bila ovadena zaradi skrunjenja zastave, njen plod pa bo hkrati z njo deležen državnega zdravstvenega varstva.
Mogoče sem pa čisto udaril mimo, kar za starega B-subjekta ne bi bilo nič nenavadnega.

Če gre Prešeren, gre vse (everything goes)

Tako bi morda samozadovoljno ugotavljali danes tisti, ki so nekoč "pljuvali" na Prešerna.  Če je Prešeren umetnost, potem sta umetnost tudi Trkaj in Zlatko, bi dejali in ju povabili v Cankarjev (sic!) hram - ne hram, pardon, dom. Hram je za vogalom potem.
Tistih, ki so nekoč "pljuvali" na Prešerna (pa kdo, hudiča, se je spomnil te pocestne besedne zveze?!), ni več. Za njimi so prišli drugi, ki so rekli "Prešeren, za njim pa dolgo, dolgo nihče". A tudi ti so odšli in danes velja: A-ja-kdo-j-to-pi-zda-kva-me-za-je-ba-vaš-a-ja-tist-na-pre-šer-cu-a-ja-z-u-no-još-kar-co-a-ja. Ritem, rima - poezija! Opolnomočenje preziranih, razkrivanje hipokrizije buržoaznega leporečja, govori kao govoriš! Živela rivolucija! Naj neham, drugače me drugo leto povabijo na oder!
Ja, to me je motilo. Pogrešal sem folklorno skupino Tine Rožanc, ali kako drugo. Če že brišejo razliko med visoko in nizko kulturo, med etablirano in alternativno, med nadzemsko in podzemno, zakaj ne zabrišejo razlike med urbano in ruralno? Če smo tako široki, zakaj nismo do kraja široki? Če ni meja, če ni hierarhije, zakaj so vendarle meje in hierahija? Ali bo Zlatko drugo leto dobil nagrado Prešernovega sklada; a bomo dosledni, a se samo malo igračkamo?
Govor. Hvala lepa za tak govor. Pristranskost je moderna; zdaj mora vsakdo zagovarjati svoj interes, drugače je skupnostni (komu...) nostalgik, iz drugih časov. A od izobraženega vrhunskega kulturnika bi pričakoval nekaj malega objektivnosti, če ni res raz-umnik. Če bi bil Cerar, bi vstal in protestno zapustil proslavo (in mislim, da mož ni bil daleč od tega, pa si kot človek, ki naj bi držal državo skupaj, tega ni dovolil.)
A veste, da v Sloveniji izide vsako leto preko 5000 knjig; da je v tej žepni državici okrog 1500 založnikov, da se posname okrog 20 celovečernih filmov; da je na leto okrog 2000 razstav, 50 muzejev; skoraj 30 gledališč; 27 tisoč obiskov knjižnic na dan;  itd. itd. Veliki slovenski dramatik pa: "Sram naj te bo, dolina šentflorjanska!" Če to ni najnižje vrste populizem, kaj je potem?
Potem sem bral: "V oči jih je gledal, te politike, in jim je take napel." Junak! Kakšna naivnost, kašna nevednost, kakšna vulgarnost! Kot da so politiki z drugega planeta in ne ljudje, ki smo jih volili, in ki se, v to verjamem, večinoma pošteno prizadevajo za skupno dobro.
Tu smo. Ne samo, da ni več ene Resnice. Tudi več resnic ni. Smo v dobi post-resnice, fake-resnice, populistične fukarije.
Začelo se mi je kolcati po Josipu Vidmarju.

Celentano osemdeset

6. januarja 2018 je dopolnil 80 let Adriano Celentano (*6. 1. 1938-), morda najpopularnejši italijanski pevec zabavne glasbe, kantavtor, komponist, plesalec, igralec 20. stoletja. Njegova zvezda je vzhajala v 50-tih in 60-tih letih, kariero je končal ob koncu 70-tih let, a se je kasneje še pojavil na velikih koncertih (2012 v veronski Areni). Do zdaj je bilo prodanih preko 200 milijonov njegovih plošč. Prvi je na svoje koncerte privabil prek 80.000 poslušalcev. Leta 1970 je zmagal na festivalu Sanremo, nekajkrat bil drugi ali tretji. Nastopil je v 40 filmih.
V skupini, ki se uči italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, sem ob njegovem jubileju prevedel njegovo popevko, v kateri nagovarja svojo odraščajočo hčerko Rosito, Il tempo se ne va - Kako hiti ta nori čas. Pesmica je prevedena tako, da se lahko poje. Poskusite. Poudarki so označeni krepko.

Kako hiti ta nori čas

Adriano Celentano

To obleko od  kod si privlekla

Mi je padla v oči zdaj na tebi.

Če te mama v njej vidi, ojoj,

Bo zvečer v naši hiši prepir.

Kot tujka si, a moja hči

Štirinajst si zdaj, le malo več.

Komaj barbiko z rok si spustila,

Že kot ženska usmerjaš korak.

Telefon  ti sporoča skrivnosti,

Tol'ko misli v enem je dihu.

Te vprašal bi rad še, kdo je,

a vem, da bi sram te bilo.

Priprta vrata – vidim te,

Kako se šminkaš, ogleduješ

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas.

Se s punčko ne igraš več svojo,

divjajo leta tvoja zdaj,

še preden sem  se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li.

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Zrasti v žensko je čisto normalno

A s hčerko zadeva je druga

Le naj fanta, če hoče, ima,

Saj že večkrat za njim je jokala.

Je krilce kratko malo bolj,

So gibi tvoji včasih čudni

In že kmalu zvečer ven boš šla

Jaz očesa zatisnil ne bom.

Kako hiti ta nori čas

Se s punčko ne igraš več svojo

Divjajo leta  tvoja zdaj

Še preden sem se sploh zavedel.

Kako hiti ta nori čas,

Med sanjami in o-pra-vi-li,

Že mrežne nogavice imaš

Namesto kratkih zoknov belih.

Moja prva razstava

Nič preveč se nočem hvalit. Nisem akademski slikar; tudi ne kak poseben neakademski genij. Sem slušatelj tečaja risanja in slikanja pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani pod mentorstvom akademskega slikarja Mateja Bizovičarja. Moje slike so amaterske. Toda v petih letih tečaja in prostočasnega slikanja doma se jih je nabralo za skromno razstavo. Slike, ki sem jih objavil na fejsbuku, so vzbudile pozornost moje nekdanje študentke, zdaj direktorice Doma starejših občanov, in povabila me je, naj razstavljam v prostoru njihovega doma.
Po začetnem oklevanju sem se odzval in v četrtek, 1. februarja 2018, je bilo odprtje razstave.