O ateizmu malo drugače

V članku Do zmagoslavja ateizma je še zelo daleč  (Delo, 20. 12. 2019) je načetih preveč vprašanj, da bi se jih mogel dotakniti v kratkem članku. Naj zato osvetlim samo razliko med vero in religiozno vero in odnos med religioznim naukom in znanostjo. Mislim, da je srž problema v besedi "zmagoslavje".  Dokler se bodo ateisti na eni strani in teisti, ali bolje, religiozno verni, na drugi spopadali za prevlado, smo na napačni poti.  Dokler se skušajo eni in/ali drugi polastiti človekovega duha, ne bo rešitve. Ne gre za zmago ampak za sobitje, za dopuščanje druge biti, drugačnega doživljanja sveta in človeka.

Imam se za ateista, brezbožnika.  Ne verujem v Boga, ne kot v prikazen, ki se očituje v človekovih občutkih in videnjih, ne kot v filozofsko idejo. To moje občutje je trdno. Rad bi se izognil dokazovanju in zavračanju dokazov o obstoju Boga, kar bi se sprevrglo v neskončno pričkanje. Mislim, da imam pravico izpovedati svojo (ne)vero brez dokazovanja. To pravico ima tudi religiozno verni. Vere se ne dokazuje. Vera je. Obstoja Boga se ne dokazuje in ne oporeka, v Boga se veruje, ali ne veruje. 

Vseeno naj svojo brezbožnost nekoliko opišem. Kadar me kdo vpraša, ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: Kdo ali kaj je Bog/bog? Odgovorijo, da je Stvarnik nebes in Zemlje; da je Oseba, ki nas je ustvarila po svoji podobi; oseba, ki zahteva čaščenje, ki jo lahko prosiš in se z njo pogovarjaš. V svojem svetu ne potrebujem Boga, ne kot Stvarnika ne kot Osebe. Glede nastanka sveta verjamem fizikom in astronomom, prav zelo me pa to vprašanje ne zanima. Svet pač je. Kot osebe so mi dovolj moji bližnji, prijatelji, sodelavci in drugi ljudje. Ne potrebujem Nadosebe. Potrebujem pa zglede vrlih ljudi. Mednje sodi tudi Jezus iz Nazareta z nesrečno usodo duhovno prebujenega človeka, ki je stal za svojim prelomnim življenjskim nazorom in načinom življenja proti množici ter cerkveni in posvetni oblasti. Ni mi tuj pojem svetega. Mislim, da je življenje sveto; da je naš planet svet in da je raj. Sveta so mi nekatera dejanja, nekateri kraji in nekateri ljudje, tudi sodobniki, vzorniki, ki žarijo v svoji preprosti človečnosti, pokončnosti in plemenitosti. Ni jih tako malo.  

Vendar razumem ljudi, ki verujejo v Boga. Ni lahko ne verovati v višje bitje, ki ureja svet. Ni lahko sprejeti spoznanja, da je Zemlja majhna pikica v eni izmed neštevilnih galaksij; da je obstoj tega planeta obsojen na večno zimo in propad; da je – še mnogo prej – vprašljiv obstoj človeštva na njem; da smo, skratka, sami v temini vesolja, za kratek vek, brez kakršnega koli namena. In da je edino, kar nam ostane, da se, kot vsako živo bitje, veselimo obstoja teh nekaj trenutkov, dopustimo drug drugemu biti in se objamemo. Ni lahko biti sam v težkih trenutkih, brez upanja na rešitev. Ni se lahko posloviti od tega sveta brez upanja na posmrtno življenje. Sam »nadnaravnega klica« ne zaznavam; zaznavam naravni klic sočutja in solidarnosti. Prijazni ljudje bodo obžalovali, da nimam božje milosti, jaz pa jim pravim, naj se veselijo, da jim je bila podeljena.

Na obeh straneh, teistični (v širokem pomenu) in ateistični, v polemiki spregledujejo bistveno razliko, razliko med vero in religijo in prezrejo vero. Vsi ljudje smo v načelu verni. Vsi ljudje, razen naravno prikrajšanih, imamo temeljno zaupanje v druge ljudi, v svet in življenje. To zaupanje je vera. Ta se razvije pri otroku v materinem krilu kot »varna navezanost«. Razvije se naravno. Otrok izraža zaupanje tako, da se odzove na prijazno besedo ali gib tudi tujega človeka. Vsi, razen v zgodnjem otroštvu prikrajšanih, smo sočutni do drugih. Sočutje se razvije, ko otrok spozna, da tudi druge boli, kar boli njega. Odtlej ravna po zlatem pravilu, ne da bi ga kot takega poznal, in se trudi, da drugim ne bi prizadejal, kar ne bi rad, da bi prizadelo njega. Opazovanje predšolskih otrok prepričljivo kaže, da so že malčki sposobni sočutja in medsebojne pomoči. V zadnjem času se množijo prikazi takih sposobnosti pri živalih. Vsi ljudje včasih, nekateri pa pogosto, imamo tudi druga občutja, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi in s svetom. Taka občutja so: jasno zavedanje biti v posebnih trenutkih, ljubezensko občutje, občutje povezanosti s svetom, z vesoljem (»oceansko občutje«) ipd. Tudi občutje Boga, občutek, da nekdo bdi nad teboj in da te varuje, da lahko tvegaš korak v življenje. Vse to je zame naravno doživljanje, ki izvira iz bivanja v materinem telesu in iz stika med organizmom in svetom. Včasih porodi ta stik tudi duševne pojave, ki so skrajni; ki jih tudi cerkev nima rada za svoje, se pa z njimi poklicno ukvarjajo psihiatri. Vse je v glavi, pravijo ljudje. V tem jim pritrjujem. Recite temu doživljanju »naravna vera«, ali kakor koli hočete, in jo podcenjujte v primerjavi z »vero v nadnaravno«, ki je za nekatere edina, ki zasluži naziv "vera". Me ne moti, ker vem, da imam prav.  Sam nimam težav s sprejemanjem religiozno vernih, to je tistih, ki verujejo v Boga in se štejejo za pripadnike določene veroizpovedi. Ne sprejemam jih le zato, ker ima vsak pravico do svojih nazorov, če ne vodijo v polaščanje drugih. Sprejemam jih, ker vem, da čutijo Boga in sveto, če so iskreni, in da jim vse, kar doživljajo v okviru cerkve nekaj pomeni. Vem, da je mnogim ljudem težko sprejeti paradoks smiselnosti osebnega življenja ob pogledu na kozmični nesmiselni vrtiljak. Potrebujejo tolažbo vere v nadnaravno.

V delih, ki so omenjena v članku, ki me je spodbudil k pisanju, gre za pobijanje religioznih naukov z znanostjo.  Dawson s stališča biologije dokazuje, da je »Bog zabloda«. Podobno se z religiozno vero spopada biolog Coyne (Verjeti ali vedeti). Pri nas je z zgodovinskega vidika opozarjal na nelogičnosti svetopisemskih zgodb psiholog in sociolog Jan Makarovič (Zgodbe svetega pisma). Odkril je vrsto nelogičnosti in zgodovinskih netočnosti in nesmislov. Vse to je v samem bistvu zgrešeno početje, v kolikor skušajo "dokazati" neutemeljenost vere. Vera ni védenje ampak verovanje, ki se ne dokazuje. V kolikor pa znanstvenik vzame svetopisemske trditve kot znanstvene hipoteze (kar niso), je njegovo prizadevanje raziskovalna vaja postranskega pomena. Čemu pametni ljudje to počno?

Njihovo početje je reakcija na vsiljevanje religioznih naukov. Biolog Coyne se bori proti vsiljevanju kreacionizma v ameriške šole. Kreacionizem je nevzdržna biološka teorija. Katoliška Cerkev priznava teorijo evolucije, ne priznavajo pa je različne krščanske sekte, ki jih v Ameriki mrgoli, pa najbrž tudi mnogi drugi verniki jemljejo preveč dobesedno, kar piše v Svetem pismu. Sveto pismo ni biološko besedilo, čeprav se mnogim vernim zdi, da je razlaga narave in zgodovine. V svojem bistvu in po svojem namenu so to spisi o božjem razodetju, o božji moči, o morali, etiki, smislu življenja in podobnem. Kaj lahko o tem reče biologija? Seveda pa tudi druga stran ne sme vsiljevati pojmovanj iz Svetega pisma, kot da bi bila znanstvena spoznanja, ker to niso. Geološka guba ni dokaz božje mogočnosti, ki krivi kamnite sklade. To bi bil prepoceni miselni trik, ki bi geologa ustavil v njegovem iskanju. 

V vsem tem pričkanju gre za zgrešeno pojmovanje znanosti in religije. Znanost in religija sta dve različni vrsti človekovega odnosa do sveta (druge so: umetnost, filozofija, zdrava pamet). Zastavljata si različna vprašanja o človeku in svetu in uporabljata različne metode, da bi nanja odgovorili. Druga druge ne moreta pobijati, ne da bi se smešili. Znanost ima jabolko za užiten sadež, ki ga gojimo, razmnožujemo, shranjujemo in uživamo tako in tako, s takimi in takimi učinki. Religija ga ima za simbol grešnega poželenja po vednosti. In zdaj biolog dokazuje, da se, seveda, jabolko lahko odtrga od drevesa in poje, in da je zgodba o Evi in kači navadna pravljica. Varuhi nauka pa dokazujejo, da je v človeku že v samem začetku bilo grešno poželenje, da bi spoznal, kar ve le Bog; da se je to uresničilo, a kazen za to je bil izgon iz zemeljskega raja. Pazite! Mar ni napačna raba vednosti pripeljala do roba uničenja tega raja, uničenja, ki smo mu dejansko blizu? Bog (beri: tisočletna modrost, zbrana v Bibliji) je vedel, da bo človek zamočil.

Znanstveniki, ki s svojimi metodami in na osnovi svojega znanja dokazujejo ali oporekajo obstoj Boga, s tem presegajo meje svoje znanosti in jo zlorabljajo za nepravi namen. Religiozni verniki, ki pobijajo znanost z verskimi nauki, počnejo to nekompetentno, ker udobno pojasnjujejo naravne odnose z nadnaravnim takoj, ko jim zmanjka štrene.

Javni ali državni zavodi

Ker kot upokojenec nisem od blizu spremljal procesa reorganizacije centrov za socialno delo, čeprav sem bil nekoč kot aktiven pripravljen sodelovati pri njeni pripravi, me je opis sedanje organizacije centrov za socialno delo, kakršnega je podal gospod Janko Cafuta, neprijetno presenetil. Nisem pričakoval, da bodo centri, namesto da bi bili strokovne ustanove socialnega varstva, kar so na papirju, dejansko postali socialni uradi in kot taki navadna transmisija ministrstva za socialo (MDDSZ),  kljub temu, da se je bilo strokovno socialno delo z univerzitetno izobraženimi socialnimi delavci v družbi nesporno uveljavilo. Poleg gospoda Cafute mi tudi drugi socialni delavci tožijo, da v novem režimu ne morejo več delati z uporabniki po načelih socialnega dela, ker se od njih zahteva uradniško delo in uradniški odnos, ki je nasprotje pravega socialnega dela. Linija upravljanja, kot jo opisuje gospod Cafuta, mi, žal, to potrjuje. Prav neverjetno se mi zdi, da v svetu strokovnega javnega zavoda dominirajo predstavniki države in da strokovni svet sestavljajo poslovodni organi. Svet vrtca sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet delavcev in trije starši. V svetu zdravstvenega doma imajo predstavniki ustanovitelja sicer večino, a zdravstveni dom ima strokovni svet, ki ga sestavljajo vodje strokovnih enot, ki so večinoma zdravniki. Center za socialno delo bi moral imeti organe, ki so v skladu s poslanstvom te ustanove, kot predlaga g. Cafuta.

Ker so zgledi normalne organizacije javnih zavodov povsod dostopni in torej ne gre za nevednost in neiznajdljivost nosilcev reorganizacije, si ne morem  kaj, da ne bi v takem birokratskem nadzoru in zmanjševanju pomena strokovnosti na področju sociale videl strateški projekt te in prejšnjih vlad po zmanjšanju socialne skrbi za najšibkejše sloje prebivalstva, kar sicer ni nič novega in se je v svoji nesocialnosti in podpori kapitalističnemu luksuzu izkazalo ob predlogu po odvzemu dodatka za delovno aktivnost samohranilkam. Revnim gledajo pod prste, razkošje jih pa ne moti in ga imajo za zaslužek vlagatelja.

Sovražnik žensk na knjižnem sejmu

Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.

Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice. 

Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne. 

Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.

Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni.  Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.

Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.

Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?

Iz cone udobja v cono udobja

Na fejsbuku so mi iz Collective Evolution poslali tole lepo shemo:

Poznamo to teorijo. Človek mora zapustiti cono udobja, prekoračiti cono strahu, se soočiti z izzivi, se naučiti novih spretnosti in vstopil bo v cono osebnostne rasti, novih ciljev in smisla. Krasno.
Ko sem videl to prelepo perspektivo, se mi je zazdelo, da se pri meni dogaja obratno. Malo hudobno sem narisal tole shemo:

Iz cone materialne in socialne rasti in bohotenja, ki je zame stresna, prenapolnjena z materialnim in socialnim, sem se podal v cono, kjer sem se tega znebil, reduciral dejavnosti, družbene in družabne obveznosti, opustil stike z mnogimi ljudmi in preko cone upanja, v kateri sem skušal zaživeti tako, kot mi je po duši, pristal v coni udobja, v kateri se sam s sabo dobro počutim.

Mogoče ni čisto vse tako, ne z enim ne z drugim "modelom", a pozitivistično navdušenje nad osebnostno rastjo po prvem modelu mi gre na živce, ker se mi zdi, da najdem več smisla, ko sem sam s sabo minimalistično v tišini (s kakšno knjigo).

O evtanaziji - okrogla miza

Ob izidu knjige dr. Matjaža Zwitterja Pogovarjamo se o evtanaziji (Slovenska matica 2019) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu, v soboto, 30.11. ob 11. uri, okrogla miza o tem vprašanju. Za mizo so sedeli avtor knjige, dr. Zwitter, predsednik komisije za medicinsko etiko dr. Božidar Voljč, filozof dr. Edvard Kovač in dddr. Andrej Pleterski, sin pokojnega akademika dr. Janka Pleterskega, ki si je želel evtanazije. Pogovor je - po uvodnem nagovoru predsednika SM, dr. Aleša Gabriča, usmerjala filozofinja dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice.

Pogovor sem sicer snemal s telefončkom, a tu lahko povzamem samo poglavitne misli posameznih govorcev, da bo ostalo še kaj prostora za moj komentar. Dr. Zwitter je dejal, da lahko gledamo na evtanazijo z več vidikov: z vidika trpečega bolnika, ki si želi končati mučno življenje; z vidika ideologije ali verskega prepričanja; z vidika zdravnika, ki bi moral izvršiti usmrtitev. Pri tem samo dejanje usmrtitve pravzaprav ne zadeva le zdravniškega poklica. Usmrtitev lahko izvede kdor koli, kot je bil v pomladanski debati o tem opozoril dr. Ihan. Vendar do zdaj nismo v nobeni državi zasledili, da bi oglašali: "Kdor si želi umreti, naj pokliče breplačno telefonsko številko, pa bomo prišli in ga usmrtili." Povsod se pritiska na zdravnike. Za zdravnike pa sama usmrtitev ni problem; problem so kriteriji za presojo, ali je usmrtitev upravičena. Ti kriteriji so: neznosno trpljenje, neozdravljiva bolezen in soglasje bolnika. Vsi ti kriteriji so nezanesljivi. Vsako trpljenje se da ublažiti, razen če ga pojmujemo zelo široko kot socialno ali psihično trpljenje. Diagnoza "neozdravljiva bolezen" je nezanesljiva; možne so pomote, možna nepričakovana izboljšanja; usmrtitev pa je nepreklicna. Splošnih statističnih napovedi o dobi doživetja pri določeni bolezni ne moremo brez tveganja pripisati posameznemu bolniku. Svobodna odločitev pri jasni zavesti, ki naj bi bila pogoj ob soglasju bolnika, bolnika v bolečinah in obdanega s svojci, je problematična.

Dr. Zwitter je dodal še nekaj opozoril o definicijah osnovnih pojmov, posebno ob govorjenju o "pasivni evtanaziji". Evtanazija je aktivna usmrtitev. Pasivne evtanazije ni. Pravilen izraz za to, kar nekateri imenujejo "pasivna evtanazija", je "opustitev zdravljenja". "Opustitev nesmiselnega zdravljenja pri bolniku, ki mu ne moremo pomagati; odklop od naprav, ki ga vzdržujejo pri življenju, je edino etična. Če zdravljenje samo podajšuje agonijo, je to /opustitev zdravljenja/ edino prava pot. To ni evtanazija. Če bi bila to evtanazija, bi lahko rekli, da so evtanazirani vsi, ki so umrli doma in jih niso v zadnjem trenutku pripeljali na urgenco; vsi ki umrejo v domovih ali na navadnih bolnišničnih oddelkih in jih ne preselijo na intenzivni oddelek." Poleg tega obstaja še "pomoč pri samomoru". To je "pomoč zdravnika, da bolnik sam s pritiskom na gumb konča svoje življenje."

Dr. Voljč je poudaril, da govori v svojem imenu, da pa se njegovo stališče ne razlikuje pomembno od stališča Komisije za medicinsko etiko, ki ji predseduje. Najprej se je zavzel za široko, demokratično, javno razpravo o tem vprašanju. "Naj se slišijo vsi glasovi". To je razmejil od razprave v zdravniških krogih. Zdravniki so, tako kot javnost, razdeljeni: eni so za evtanazijo, drugi proti njej. V Sloveniji slednji na srečo prevladujejo. Zakon namreč problema ne bi rešil. "Če se sprejme zakon, kot je predlagan, bi imel vsakdo pravico do (asistiranega?) končanja svojega življenja, tudi če ni bolan." "Kako naj grem kot zdravnik na poziv k nekomu, ki je zdrav, in ga usmrtim, samo zato, ker se je odločil, da noče več živeti. To je popolna negacija zdravniške etike..." Poleg tega, meni dr. Voljč, "ni mogoče nobenega zakona tako natančno zakoličiti, da ne bi bili možni obhodi." Izkazalo se je, da je evtanazija lahko prostovoljna, lahko pa neprostovoljna in prisiljena. "Ko ta vrata odprete, ne boste tega duha nikoli spravili nazaj noter, kot bi v zakonu želeli." Če tudi opustitev zdravljenja pojmujemo kot evtanazijo, potem ni problema; to pri nas že imamo.

Tudi dr. Voljč je dodal terminološko pojasnilo. Ni prav v zvezi z evtanazijo govoriti o paliativni oskrbi. Ta nastopi takoj, ko uravnavamo neozdravljivo bolezen. Hipertenzija je neozdravljiva, lahko pa jo uravnavamo - to je paliativna oskrba. V zvezi z evtanazijo mislimo na terminalno paliativno oskrbo, medicinsko pomoč ob izteku življenja. "Ko je že jasno, da nobeno zdravljenje več ne pomaga, da se življenje bliža koncu, je etično opustiti zdravljenja in s paliativno oskrbo, lajšanjem bolečin, duševne stiske, s higieno, pomagati človeku dostojno umreti." Nič več zdravljenja, nič umetne ventilacije, nič več dragih zdravil. Človeku pomagamo s tem, da ga ne zapustimo; pomagamo mu s stiskom roke, nasmehom.

Trojni doktor Andrej Pleterski je dejal, da je tu "kot sin svojega očeta ... /z zgodbo, ki nam je znana/... in kot koordinator skupine Srebrna nit, združenja za dostojno starost." Podaril je, da je v tej zadevi pristranski, kot so pristranski tudi na nasprotni strani. Pripravili so že vse "gradnike" zakona, treba jih je le še povezati v celoto. "Varovalk bo v zakonu dovolj, da ne bo prišlo do zlorabe." O knjigi (prof. Zwittra) je dejal, da je napisana za vse, ki ne vedo, za koga naj bi se opredelili. "Te ljudi skuša  knjiga odvrniti od podpore zakonu o evtanaziji, češ da bi zakon povzročil posledice, ki ne bi bile dobre."... "Knjiga je spretno napisana, berljiva. Razvidno je, na čem temeljijo strahovi, o katerih knjiga govori, kaj so argumenti nasprotovanja zakonu."Gre za rešitev problema, ki se ga ne da pomesti pod preprogo. ... Paliativna medicina ne reši vsega. KME ne priznava, da ko bi imeli rešeno vso paliativo, ta problem še vedno ne bi bil rešen. Zwitter prizna ta problem, a ni imel odgovora, rekel je samo, dajmo se pogovarjati. Tudi dr. Ošlak je imel pogum dati konkreten predlog, kako rešiti problem brez zakona. Ne želim predavati o tem, lahko svoje mnenje utemeljim, a to bi bilo že predavanje."

V nadaljevanju pogovora je dddr. Pleterski še dodal pripombe k razpravi o primeru Nizozemske, kjer se zakon o evtanaziji uspešno izvaja. Poročila, ki trdijo nasprotno, izvirajo po njegovem iz druge ali tretje roke. On pa je proučil izvirne uradne podatke o izvajanju zakona in lahko potrdi, da ni bilo primerov zlorabe.

Dr. Kovač je pohvalil izid knjige, dejstvo, da razjasnjuje pojme v tej debati, tako da zdaj vemo, o čem govorimo in se lahko posvetimo bistvenim vprašanjem. Potem pa je vljudno a odločno pribil: "Zagovorniki zakona pravijo, da bo ta zakon tak, da do zlorabe ne bo prišlo. Takega zakona še ni bilo. Stari rek pravi: Summum ius summa iniuria. Najboljše pravo, največja nepravičnost. Ni mogoče izključiti zlorab."

Poudaril je, da je ključno vprašanje človekovo dostojanstvo, dostojanstvo bolnika pa tudi zdravnika, v katerega avtonomijo ne smemo posegati in nanj pritiskati. Omenil je pojav neutemeljenega zdravljenja v bogatejših deželah, kupovanja odvečnih zdravniških storitev. "To je ista pozicija kot pozicija zagovornikov evtanazije." To je pozicija človeka, ki meni, da lahko odloča o življenju in smrti: eden za umetno podaljševanje življenja, drugi za skrajševanje življenja po svoji volji. Vendar človek na svetu ni sam. S svojim dejanjem prizadene drugega. Dostojanstvo človeka ni v tem, da bi odločal o življenju in smrti, je v tem, da upošteva, da je poleg njega tudi drugi; da skrbi za drugega.

Zagovorniki evtanazije navajajo stoike, ki so govorili: jaz sem posestnik življenja. Toda za stoiki je prišla judovsko-grška civilizacija, ki sprejema življenje kot dar. S to civilizacijo pa je prišel tudi racionalizem. Izumili so logiko. Za Grke je logika pogovor. Že otrok nekaj sporoča z govorico telesa. Racionalizem izključuje pojem skrivnosti. Kot da je dostojanstvo v tem, da nekaj razumeš. Lahko si predstavljamo osebni odnos, ki je več kot racionalističen. Stisk roke ali kaj podobnega, osebnostna vez je globlja kot racio. Osebnostno vez je imel dr. P. On je čutil, da se bo žena prebudila, in res se je prebudila po 15 mesecih kome. "Kar potrebuje umirajoči, je živ stik, nasmeh, stisk roke, živo osebno vez. Če se odpremo dostojanstvu skrivnosti biti, spoznanju, da je življenje dar, če vzamemo zares, da imamo odnose, da sem odgovoren za drugega. Človek nima absolutne oblasti, ne obremenjujmo ga s tem."

***

Zame so bili ti prispevki zelo poučni. Razbistril sem misel okrog opredelitve osnovnih pojmov in sprejel argument, da zdravnikom ne gre nalagati dolžnosti usmrtitve, čeprav bi se verjetno našli zdravniki, ki glede tega ne bi imeli pomislekov. Sprejel sem argument o nezanesljivosti kriterijev za presojo o upravičenosti evtanazije v vsakem posameznem primeru. V svetu je niz primerov sodnih zmot pri odrejanju smrtne kazni, naknadno odkrite nedolžnosti eksekutiranih. Če se motijo sodniki, ni razloga, da se ne bi motili zdravniki. Sprejel sem argument o načelni nepopolnosti zakonov in o vedno možnih "obhodih", ki vodijo v nepovratne zlorabe. Verjamem tudi dddr. Pleterskemu, da na Nizozemskem do zdaj niso odkrili zlorab pri odločanju za evtanazijo. Sprejemam argument, da je življenje dar (čeprav tistih, ki so mi ga podarili, ni več med živimi in jih moje zavračanje daru ne bi prizadelo) in da mora človek, ki si želi končati življenje, misliti na bližnje, ki jih bo to njegovo dejanje prizadelo. Morda se lahko za to dejanje odloči po pogovoru in v soglasju s tistimi, ki bi jih prizadelo.

Tako mi je navsezadnje ostalo samo še vprašanje, ki bi ga zastavil nastopajočim v razpravi, ki je ni bilo, ker smo prekoračili predvideni čas. Vprašal bi: kje se pri nas dobi trobelika, ali ustrezen pripravek iz nje, pilula, tinktura, čaj? Kajti uvidel sem, da ni etično od nekoga zahtevati, da te umori. Tudi ne od zdravnika, ki je najbližji meji med življenjem in smrtjo. To se zgodi le med tovariši v vojni ali podobnih skrajnih razmerah, ne more pa se ob bolniški postelji. Torej sem prepuščen samemu sebi. In Sokrat mi je zgled. Avtonomno in dostojanstveno. Vpričo prijateljev, ki jih je prizadel, a ki so hkrati začutili veličino njegovega dejanja.

Potem sem se spet spomnil Sigmunda Freuda (o njegovi evtanaziji sem pisal v tem blogu - Freud: primer evtanazije, 19.2.19; o tem sem napisal tudi pismo bralca v Delo). Naj na kratko ponovim. Freud je imel raka na čeljusti. Odstranili so mu polovico čeljusti in jo nadomestili s kovinsko protezo, ki jo je ljubkovalno imenoval "moja pošast". Rak je vseeno napredoval in od časa do časa so mu odstranjevali nekrotično tkivo. Imel je skupno več kot 30 takih operacij in trpel je hude bolečine. Za blaženje bolečin je jemal samo aspirin, ker je rekel, da raje trpi bolečine, kot da ne bi mogel jasno misliti. Vse do nekaj tednov pred smrtjo je delal, to je, sprejemal paciente in pisal. Potem ni mogel več. Okrog njega se je širil smrad, tako da se je njegov kužek čovčov stisnil v oddaljeni kot sobe.
Ko tega trpljenja ni mogel več prenašati, je poklical k sebi dolgoletnega osebnega zdravnika in ga vprašal, če se spomni dogovora, ki sta ga sklenila, ko ga je Freud vzel za svojega zdravnika. Max Schur, tako je bilo zdravniku ime, je potrdil, da se spomni. Freud je dejal: Zdaj je napočil tisti trenutek. Povejte Anni. In zdravnik mu je vbrizgal smrtni odmerek morfija. Freud je zaspal za večno.

Filozofu postavljam (nepošteno zahtevno) hipotetično vprašanje: Anno F. bi (je) očetova smrt prizadela v vsakem primeru. Bi bila manj prizadeta, če bi F. umrl po več dneh ali tednih bolečin in omamljanja z morfijem, omamljen, otopel, nejasne, motene zavesti ALI jo je bolj prizadelo, ko je umrl, to je zaspal, ob pomoči zdravnika, potem ko se je pri polni zavesti sam odločil, da konča trpljenje in življenje? Bi Freudu pomagalo ohraniti dostojanstvo, če bi ga, omamljenega, hčerka, ki je morda ne bi več prepoznal, držala za roko ALI se je čutil dostojanstvenega, ko je sprejel odločitev o svojem koncu in predvidel spokojen sen?

Kritika multiple inteligence

Oktobrska številka Psychology Today (PT) prinaša članek o desetih mitih o umu (razumu), med katerimi je tudi mit - po oznaki PT - o multipli inteligenci, pojmu, ki ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja  uvedel ameriški psiholog Howard Gardner (The Frames of Mind, Basic Books, New York 1983; Razsežnosti uma: Teorija o več inteligencah, Tangram, Ljubljana 1995).

To Gardnerjevo pojmovanje sem zavračal tudi sam, kar pojasnjujem spodaj, posebno pa me je ujezila Galimbertijeva popularizacija te ideje. Gardner je kritiziral dotedanje pojmovanje inteligentnosti, češ da je tako, kot ga udejanjajo sestavljalci in uporabniki inteligenčnih testov, preozko glede na širino človekovih umskih sposobnosti, ali še širše, sposobnosti človekovega "duha", duševnosti kot celote, ne le "uma", ne le "razuma". Ta kritika je po svojem namenu hkrati upravičena in neupravičena. Upravičena, v kolikor nasprotuje reduciranju človekovih vsestranskih sposobnosti na eno samo umsko dimenzijo, "inteligentnost"; neupravičeno, v kolikor tudi sam Gardner človekovo večstranskost imenuje "inteligentnost" oziroma "multipla", "vsestranska inteligentnost" in pri tem ne razlikuje tako različnih nadarjenosti, kot je inteligentnost s svojimi sestavnimi dimenzijami (npr. perceptivna, spacialna, numerična, verbalna, logično sklepanje) na eni strani in različnimi talenti na drugi strani (glasbena "inteligentnost", telesno-gibalna, likovna "inteligentnost").

Pojem inteligentnosti je vsekakor smiselno razvijati, odkrivati nove vidike (npr. razlikovanje "tekoče" inteligentnosti in "kristalizirane" inteligentnosti; Catell), vendar pa je pri tem treba vztrajati pri bistvu tega pojma. Kakor koli se že definicije inteligentnosti razlikujejo, in kakor koli že je vse v človekovi duševnosti povezano in vpliva eno na drugo, pod "inteligenostjo" vendarle pojmujemo človekovo kognitivno, spoznavno, razumsko sposobnost: hitrega in točnega zaznavanja, abstrahiranja, logičnega sklepanja, ravnanja s količinami (številkami) in/ali besedami ("kakosti" in kakovosti), skratka s sposobnostjo, po kateri se ločijo bolj "brihtni" od manj "brihtnih" ljudi. Tudi ni odveč če "brihtnost" dopolnimo z "modrostjo". Tudi ta sodi k "inteligentnosti" ("kristalizirana"?). Včasih, ko se izgubimo v goščavi izumetničenih učenosti, se je pri razjasnjevanju pojmov dobro vrniti na predznanstveno, zdravorazumsko raven, od koder so izšle znanstvene opredelitve. Inteligenca je tisto, kar preprosti ljudje imenujejo "brihtnost". Za druge odlike človeške osebnosti imajo ljudje druge besede: sočutnost, talent, obzirnost, vestnost, poštenost itd.

Psychology Today navaja Richarda Haierja (zaslužni profesor Univerity of California, Irvine) in njegovo knjigo The Neuroscience of Intelligence. Bistvo njegove kritike je preprosta logika: če testi katerih koli sposobnosti korelirajo s testi (klasično pojmovane) inteligentnosti, tudi oni bolje ali slabše merijo inteligentnost. To velja za klasične podteste inteligentnosti kot tudi za vsako novo dimenzijo (gibalno, likovno, emocionalno itd.). Če pa ne korelirajo s testi inteligentnosti in so torej od nje neodvisni, kar trdi Gardner za svoje druge "inteligentnosti", ne merijo inteligentnosti, lastnosti, ki jih merijo, niso inteligentnost. Že dolgo časa trdim (žal samo sam pri sebi, ne javno), da je treba dobro razlikovati med splošno inteligentnostjo (g-faktor) in posebnimi nadarjenostmi, talenti. Kaj pridobimo, če talente imenujemo "inteligentost"? Mogoče javno priznanje, da so nekaj vrednega, ker je pač "inteligentnost" imenitna beseda? Mogoče "opolnomočenje" tistih, ki niso "brihtni", se pa odlikujejo po kaki posebni sposobnosti (zapomnenje telefonskega imenika - telefonska inteligentnost) ali talentu (abstraktno slikanje).

Poseben primer je, po mojem, vprašanje čustvene inteligentnosti. Tu imamo opraviti z neko temeljno razliko med ljudmi, od katerih se eni bolje razumejo na stvari, drugi pa na ljudi. Vendar pa se tudi slednji zelo dobro, zelo "brihtno" znajdejo v medosebnih odnosih. Hitro dojamejo bistvo medosebnih položajev, mišljenje in čustvovanje vpletenih in njihove "strategije". Čustvena inteligenost torej izraža splošno inteligentnost (bistrost zaznavanja, abstrahiranja in logičnega sklepanja), je pa istočasno tudi neodvisna od "stvarne inteligentnosti". Ker gre za osnovno razlikovanje (stvari-ljudje) gre ta pojem ohraniti in reševati metrične probleme v odnosu do klasičnih mer inteligetnosti. Vse druge "posebne" inteligentnosti je pa bolje obravnavati kot posebne nadarjenosti ali talente, sicer pojem inteligentnosti izgubi vsak pomen. Zavzemam se torej za dualno teorijo inteligentnosti v nasprotju s teorijo o "multipli" inteligentosti.

Smrdljivi učenec in strupeni čevapčiči

Malo prej so me na TV vznemirila poročila o dveh dogodkih, ki ju spremlja medijska in splošna histerija: prevaljski smrdljivi učenec in junija zastrupljeni čevapčiči. 

V OŠ na Prevaljah je učitelj poslal iz razreda učenca, češ da smrdi. Izkazalo se je, da je "smrdel" po mehčalcu perila, za kar verjetno prizadevno skrbi učenčeva mama. Učitelj je menda astmatik. Fant je bil ponižan in užaljen. Povedal je mami. Mama je - tako sledi iz vsega, čeprav ne vem, da bi kdo to jasno izrekel - poklicala televizijo, ki je naredila svoj šou. Fant je že en teden doma, ker ga je sram iti v šolo. Družabna omrežja udarjajo po njem in po učitelju in po šoli, itak. Televizija samo opravlja svojo službo v dobro javnosti in demokracije. Če jo državljanka pokliče, pride na dom. Brez pomisleka. Učitelj se je menda opravičil mami,a ne javno, pa tudi še ne fantu, ker ga ni v šolo. Ravnateljica in tudi opazovalci pravijo, da bi se morali vsi skupaj pogovoriti. Ljudstvo zahteva, naj učitelja vržejo iz šole. A baje ga imajo učenci radi. Menda se je fant opogumil in bo prišel v šolo. To bo prilika za pogovor. Če je res, da je mama javila televiziji, preden bi stopila do učitelja, je to značilno za ta čas. Ni prava pot. Ej, televizija: To ni prava pot.

Inšpekcija za nadzor hrane je junija v petih mesnicah supermarketov našla maso za čevapčiče s prepovedanim dodatkom zdravju škodljivega sulfita za ohranjanje rožnate barve mesa. Pri alergikih lahko ta snov povzroči resne težave. Najbrž zadostuje za to že običajna porcija čevapčičev. A to ni pomembno: nič naj ga ne bo v hrani. Pa vendar: to kemikalijo je dovoljeno dodajati pri proizvodnji vina, mošta in pri konzerviranju sadja in zelenjave, ni je pa dovoljeno dodajati mesu. Inšpekcija je zasegla meso s tem dodatkom in prepovedala njegovo nadaljno prodajo. To se je zgodilo junija, javnost so  pa obvestili šele zdaj, oktobra. Dvignil se je halo: torej  smo cele počitnice jedli strupene čevapčiče! Sklep ni prav logičen. Iščejo krivca, zakaj javnost ni bila obveščena. Kakšna glava bo šla. Inšpektorica se brani: meso smo vzeli iz prodaje. Seveda si lahko mislimo, da inšpektorica ni hotela vzbujati panike in škodovati trgovcem. Pomislimo lahko tudi - danes se na to vedno pomisli - da ji trgovci za prijazno gesto niso ostali dolžni. A pomembno je tudi poudariti, da meso ni bilo v prodaji med poletno sezono. Lahko pa je kje bilo že pred odkritjem inšpekcije in lahko tudi kje še po tem. In še danes. Groza. Pregledi so, interni in s strani oblasti, a nobena stvar ni absolutna. Kaj torej storiti? Meso za čevapčiče ni absolutno varno. Morda je kak alergik imel težave, a ni vedel zakaj in tega ni javil. A to kemikalijo dodajajo tudi vinu in vloženemu sadju. Tam ta sulfit ni škodljiv? Tudi alergikom ne? Je kdo pojedel zastrupljeno jabolko? Sam si bom ob priliki, ko mi bo zadišalo, privoščil porcijo čevapčičev, brez strahu. Od nečesa moraš umret. Vsej tej paniki ne morem reči drugega kot histerija, ki dviguje TV-rating.

***

28.10.19 V današnjem Delu se je na temo žvepla v čevapčičih v pismih bralcev oglasil prof. dr. Valentin Skubic. Pravi, da dodajanje žvepla hrani "ni nujno škodljivo", ker je žveplo antioksidant in ga telo dobi tudi z drugo hrano (jajca, meso, mleko, nekatere rastline, česen, čebula idr.). Vse je odvisno od količine žvepla, ki je bilo dodano. "Tudi voda je strupena in je lahko smrtno nevarna, če se je preveč napijemo..." Tudi on meni, da ni treba "z vsakim dogodkom strašiti ljudi."

29.11.19 Dodatek k strupenim čevapčičem: Preiskava je razkrila, da uprava za varno hrano ni izdala odločbe o zasegu mletega mesa, ki mu je bil dodan sulfit, in o umiku tega mesa iz prodaje. Prav tako ni o tem, kar so našli, obvestila ne nadrejenih ne potrošnikov. Torej je bil revolt ljudi in medijev upravičen, jaz pa zaveden s prvotnimi pojasnili predstojnice prehranske inšpekcije.

Zanos na obrazniku

Včeraj sem se mimogrede z najboljšim namenom vključil v razpravo na fejsbuku (obrazniku?) o prevajanju strokovnih izrazov iz angleščine. Založnik Samo Rugelj, založba UMco, je napovedal skorajšnji izid prevoda zimzelenega dela Mihalyja Czikszentmihalyja, ki ima v angleščini naslov "Flow"- to je osrednji pojem teorije tega psihologa humanistične smeri v psihologiji. Po tej objavi in nekaj zahvalah in pohvalah smo začeli pametovati o prevodu.  Oglasila se je znanka, sama urednica in založnica, in vprašala: "Zanos? Ni to pretočnost, fluidnost, zatopljenost, zamaknjenost? To so bolj natančna stanja "flowa." Druga znana Slovenka je v svojem slogu večnega optimizma in navdušenosti nad takimi pojavi, kot so knjige, zapisala med drugim: "Biti v toku, biti pretočen, je čudovito!" Potem sem sam dopisal: "Temeljno delo o tej pomembni komponenti živosti. Je res bolje "zatopljenost", ni pa tako poetično - "umetniški zanos", "zatopljenost v delo".

Potem se je, že užaljena, oglasila prevajalka: "Beseda zatopljenost je bila moj prvotni izbor, potem pa sem se po dopisovanju s profesorico s Filozofske fakultete, ki se ukvarja s preučevanjem zanosa, po branju žnj števila slovenskih člankov na temo zanosa (poglejte v COBISS, koliko zadetkov je), po mikroskopskem preučevanju vseh možnih pomenov in izpeljank besed flow, zatopljenost in zanos odločila za besedo zanos. Zakaj dvomite v izbor besed prevajalke, še preden ste knjigo sploh vzeli v roke?" Sledi odgovor gospe, ki se sama ukvarja z izdajnjem knjig: "... podvomili smo, ker smo original večkrat prebrali. Sicer pa o zanosu SSKJ: zanòs -ôsa m (ȍ ó). 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost // domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom, knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo. Pri flowu ne gre ravno za to. Vseeno mirno spanje." Prevajalka se vda: "I give up. Lahko noč." Kljub temu, da se je prevajalka že poslovila, mi žilica ne da miru in dodam: "Ni bilo osebno, delo prevajalke spoštujem. Nekaj smo o Čiku vedeli že prej in tudi kar dobro razumeli, za kaj gre pri flowu, ko te odnese in potoneš. Mene odnese že pri jutranjem branju časopisa, tako da ne slišim žene, ki vpije: Voda vre! Zanosno branje Dela." In še dodam: "Pri nas se po navadi uveljavi kak kalk, preden bi se dogovorili o ustreznem prevodu. Podobno je z "viharjenjem možganov" za "brainstoming". To je kalk. Meni se zdi bolje "deževanje idej". Pa brez zamere!" Prevajalka še ni odšla. Takoj odgovori: "Hvala, očitno ste edini v tem topiku, ki spoštuje delo prevajalke in mojega prevoda ne skuša javno diskreditirati že vnaprej, še preden ste vzeli knjigo v roke. - Odnese vas --> beseda zanos nima le enega (vznesenega ali ekstatičnega) pomena. Zanos je tudi glagolnik od besede zanesti, npr. zanos ladje zaradi vodnih tokov. Ko se v neko dejavnost povsem zatopiš, te ta stvar odnese s seboj (potoneš ne, sicer ne bi nič ustvaril). Zato je avtor v izvirniku uporabil besedo flow, ki ji je tudi v angleščini pridal svoje pomene, ki jih v uradnih slovarjih ni." (Bi šlo "zanesenost"? "zatopljenost"?) Sledil je še dvogovor med gospo, ki se ji prevod besede "flow" ni zdel najboljši in gospo prevajalko, ki pa ni dodal nič pomembnega k razjasnjevanju ustreznosti prevoda te besede, ampak je služil bolj poudarjanju kompetenc in osebnih izkušenj s prevajanjem ene in druge gospe. 

Ostane pa vprašanje prevajanja. Prevajalka je pregledala članke o "flow" in našla ponavljajoč se prevod "zanos". Po posvetovanju z drugimi strokovnjaki se je odločila za tak prevod. To pomeni, da je prevzela uveljavljeno rabo. Ta raba pa je bolj verjetno posledica prevoda, ki so ga sproducirali psihologi ali psihoterapevti, ne poklicni prevajalci, kajti oni, psihologi, so prvi, ki izraz s svojega strokovneg področja "za silo" prevedejo in potem uporabljajo. Ti zasilni prevodi so običajno dobesedni prevodi ali kalki, ki niso zaželeni pri strokovnem prevajanju. Navedel sem že drug tak kalk, to je prevod "brainstorminga" z "viharjenje možganov". Dozdeva se mi, od kod izvira to slovenjenje, pa glede tega nisem gotov in bom raje molčal. Pri "brainstormingu" člani male skupine neovirano in hitro drug za drugim izrekajo svoje zamisli o rešitvi kakega vprašanja. Vodja piše te zamisli eno za drugo na tablo. Jaz bi rekel, da je najustreznejša slovenska beseda za to početje "deževanje idej". A s tem gotovo ne bom prodrl, ker je "viharjenje možganov" že postalo ustaljena raba, ki jo profesorji in predavatelji prenašajo na ubogljive slušatelje (in zahtevajo na izpitih).

Druga taka beseda je "empowerment". Neprevajalke so, še preden so strokovne prevajalke lahko rekle "bev", to prevedle z "opolnomočenje", dobesedno, tako rekoč od črke do črke. SSKJ: "opolnomočen, zastarelo, pooblaščen: opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister".  Ta prevod so začeli kot brezobzirno aktivistično uvajanje novoreka uporabljati v pomenu krepitve moči nemočnih, zapostavljenih, odrinjenih, izločenih, diskriminiranih itd. posameznikov in skupin. Obupano mater samohranilko so pooblastili - za katero uradno dejanje? V socialnem delu se je ta kalk uveljavil kot eden osrednjih strokovnih terminov, kljub poskusom, zapisanim, da bi to angleško besedo prevajali s "krepitev", "okrepitev", "dodajanje moči" in tudi pleonastično "krepitev moči". Neuspešno. Uresničila se je napoved, da se bo beseda z vztrajnim ponavljanjem uveljavila. Z novim razumevanjem pridejo nove besede; ja, a naj ne bojo novi kalki.  

Nove besede, ki nam odtujujejo natančni in poetični slovenski jezik in ga približujejo pidžinu, tolčeni angleščini, jeziku globalnega sporazumevanja.

Lev in mravljice

Z odobravanjem sem prebral kolumno Urše Zabukovec v Delu (24.9.19) Si res želimo vzgajati v duhu ultraliberalnega družbenega konstruktivizma, kjer je edino, kar velja, samoidentifikacija. Njen naraščaj bere v šoli v Španiji basen o levu, ki se je počutil kot mravljica, pa mu tega druge živali niso hotele priznati, ker je bil pač videti kot lev, dokler jih ni modra kača prepričala, da ga je treba vzeti kot mravljico, če se on sam počuti kot mravljica. Zabukovec zaključi, da je tradicionalno kača lažniva, torej basen spodkoplje samo sebe. Mi je všeč, ker to konstruktivistično pretiravanje tudi meni ne gre v račun in ga doživljam kot nasilje. Taka samoidentifikacija je sicer možna, a naj bo izročena rahločutnosti intimnega kroga levovih najbližjih, ne pa poziv vesoljni družbi, naj temu prilagodi svoje institucije. Naj mravlje spustijo leva v mravljišče? Prilagodijo mravljišče levu? Vsak človek ima kakšno posebnost, nekateri tudi zelo posebne identifikacije, prepričanja o tem, kdo so in kaj so, ki jih lahko v osebnih stikih rahločutno upoštevamo, ne gre pa, da bi zaradi njih spreminjali navade in strukture celotne družbe. Vidim jasno vzporednico z zahtevami po spreminjanju jezika, uvajanju novoreka z novimi zaimki, ki bi ustrezali medspolnim in transspolnim, zahtevami, ki se jim je uprl kanadski profesor psihologije Jordan Peterson. Če mi poveš, da se imaš za eno od nebinarnih različic spolnega doživljanja, bom to upošteval pri najinem občevanju v zadevah spolnosti; upošteval, če mi poveš, kako naj te imenujem - "Metka, Metek", tudi "hej, zi" ali "hej, ši", čeprav se mi zdi, da se s tem ponižuješ na raven hišnega ljubljenčka. Tvoji težnji po spreminjanju slovenske slovnice, da ti bo bolj po duši, se pa ne bom pridružil. Bi se mi zdelo, da se imaš za preveč pomembnega, pravzaprav za prevelikega leva za eno mravljico. So meje prilagajanja posameznika navadam okolja, pa tudi meje spreminjanja okolja po željah posameznika ali skupine ljudi.

Potovanje po Umbriji (4)

8. april 2019.  Dan četrti. Perugia - Gubbio - Ljubljana. 
Zadnji dan je vedno nekaj nervoze. Smo vse spakirali? Smo kaj pozabili? Zajtrk je bolj na hitro. Zanemariti moramo vse obilje hrane, ki se ponuja, in se osredotočiti na najnujnejše. Vseeno se ob pravem času spravimo iz hotela. Če pa je kdo kaj pozabil, ima še eno šanso. Še malo se bomo zadržali v Perugi - v ravnini. Ustavili se bomo v znani čokoladnici. Tu delajo in prodajajo čokoladne izdelke. Mogoče je to prilika, da kupiva kaj za domače. V prodajalni gneča - seveda, če navali cel avtobus. Zagledava se v pravkar ulite plošče čokolade z mandlji. Direkt iz kuhinje. Dve plošči skupaj - vsaka pol kile. Ne vprašava za ceno. Prej se nisva odločila za majšo ploščico, ker se nama je zdela predraga. Predraga glede na to, da je tukaj narejena; je tako rekoč v tovarniški prodajalni, "outlet". No, ko plačava najini dve sveže uliti plošči, debelo pogoltneva slino in se bojiva spogledati. Kot tisti kuža, ki ima slabo vest. Naja, saj prej nisva nič zapravljala. Ta pametni pustijo čokolado pri miru in se zunaj odteščajo s kavo, ali pa s toplo čokolado.

  

Do Gubbia je kaka ura vožnje. Ko stopimo iz avtobusa, se znajdemo pred bronasto skulpturo svetega Frančiška - s psom. Ne, ni pes. To je strašni volk, ki je tod okoli žrl ljudi in ki ga je Frančišek s svojo milino in vero pomiril in udomačil in tako odrešil strahu tamkajšnje ljudi. Frančiškanski vir takole opisuje srečanje med zverjo in Frančiškom: "Frančišek je nad njim naredil znamenje presvetega križa, ga poklical k sebi in rekel: 'Pridi sem, brat volk, zapovedujem ti v Kristusovem imenu, da ne delaj hudega ne meni ne komu drugemu.' In zgodil se je čudež. V trenutku, ko je sveti Frančišek naredil znamenje križa, je strašni volk zaprl gobec in se ustavil. In ko je bila dana zapoved, se je volk približal, krotko kot jagnje in se sklonil k nogam svetega Frančiška, da bi legel."

Če pomislim, kako se je spremenil naš odnos do živali, do domačih in hišnih še posebej, bi rekel, da smo osvojili Frančiškove vrednote. Da se svet vendarle nekoliko spreminja na bolje. Da vidimo v živalih svoje brate - razen Notranjcev, ki so jezni na volkove, ki jim žrejo ovce. Bi tudi njim dobro delo nekaj več mirnosti in preudarnosti. Mah, blebetam. V strmem pobočju pred nami: prastaro umbrijsko mesto Gubbio (umbrijsko Ikuvium ali Iguvium),

               

Sv. Frančišek z volkom                                                   Gubbio

Po ravninskem delu v podnožju hriba se mimo tržnice mimo kamnitih starih hiš napotimo do "ascensore", do javnega dvigala, ki nas bo dvignilo na prostran trg pred konzulsko palačo.

Palača je danes muzej, v njem je shranjenih sedem bronastih tabel z besedilom v umbrijskem jeziku, delno v umbrijski in delno v latinski pisavi (tavole eugubine), odkritih v 15. stol.

  

To je središče mesta. Tu se dogaja vse. Tu je vse za turiste. Vlakec, na primer. In kavarna Terence Hill. Tu so snemali tisti film, serijo "Don Matteo", tu so sedele zvezde. Tako pravijo moji sopotniki. Nisem je gledal, nič ne vem o tem. Mogoče sem kdaj videl kakšno epizodo, prav megleno se spomnim tistega obraza, Terence Hill (Mario Girotti). Mož se je izšolal pri špageti-vesternih in igral z Budom Spencerjem. Pa ker bo mogoče koga zanimalo - evo dve fotke. Mora biti prav grozno, ko ti v lokal navali množica "gostov", pa vsi samo gledajo fotografije na stenah in ne prodaš več kot dve kavi. Če. Če ne bi bilo tega, pa mogoče še dveh ne bi. 

  

  

Poglavitna atrakcija nas še čaka: vzpon na vrh gore, v katere pobočju se je usidralo mesto, na vrh Monte Ingino. Do tja vodi lepo urejena, dovolj široka, a ne prav položna pot. Ta je prihranjena za posebno priliko. Nas bo potegnila vzpenjača. Na vrhu je namreč bazilika svetega Ubalda, patrona Gubbia. 

             

 Gubbio z žičnice                                                   Žičnica na Mt. Ingino

  

Bazilika                                                        Vitraži

Zgornji fotki prikazujeta atrij pred baziliko in enega od oken, vitraž s prizori iz življenja sv. Ubalda.

V baziliki sv. Ubalda hranijo najsvetejše in najznamenitejše rekvizire Gubbia, tri sveče, "tre ceri". To niso običajne sveče, to so tri lesene, podolgovate škatle, vsaka razdeljena na dve neodvisni, osmerokotni škatli vretenaste oblike, v njih so kipi svetnikov: sv. Ubalda, sv. Jurija in sv. Antona Padovanskega. Čemu? Vsako leto 15. maja, na rojstni dan sv. Ubalda, se v Gubbiu odvija "praznik sveč" (La festa dei ceri). Tri lesene "sveče" so osnovni rekvizit tekmovanja, ki pritegne množico domačinov in turistov in je ena osrednjih folklornih prireditev v Italiji. Vsako "svečo" pritrdijo na nosila, dovolj razsežna, da si jih lahko na ramena naloži 20 nosačev, "svečarjev" (ceraioli). Vsaka sveča je namreč približno 4 m visoka in težka nekaj manj kot 300 kg. Na praznični dan zjutraj prinesejo najprej sveče iz bazilike v mesto, kjer se nato ves dan odvijajo različne slovesnosti, na večer pa se začne poglavitno: tekma "svečarjev". Tri ekipe, ki nosijo imena po treh svetnikih, tekmujejo, katera bo prej prinesla svečo nazaj na hrib v baziliko. Sveče nosijo na nosilih v teku navkreber po ozki in ponekod prav strmi poti, skozi podhode in ožine ob navdušenem vzpodbujanju vsega prebivalstva. Če ne bi bili spretni, bi sveča lahko padla, kar bi bila velika sramota.  Posameznega moštva ne sestavlja samo 20 nosačev, ki so vsakokrat ob nosilih, ampak okoli 400 mladeničev in moških, ki se izmenjujejo in ki so se vse leto pripravljali na tekmo. Poleg tega je potek tekme odvisen od ogromnega števila pomočnikov, trenerjev, organizatorjev in drugih posrednih sodelavcev. Okrog te prireditve se je razvila sestavljena družben struktura tega mesta, ki se je razvijala skozi stoletja, vse od 11. stoletja, ko so predstavniki srednjeveških cehov darovali sveče mestnemu patronu. 

    

Sveče                                                       Tekma                                                        Sv. Ubaldo

     
Gubbio je znamenit še zaradi nečesa. Tega nam, kolikor vem, naš vodnik, zgodovinar ne naravoslovec, ni povedal. V bližini Gubbia, v soteski Bottaccio, "vodnjaku", kjer teče rečica Camignano, je izredno dobro viden glinen geološki sloj, ki pomeni mejo med obdobjema krede in triasa, oziroma med geološkim paleogenom in neogenom, starim in novim geološkim vekom (K-T boundary); se pravi najpomembnejša geološka ločnica. V tem sloju je na nekaterih mestih znatna količina iridija in drugih kovin, ki so na Zemlji redke. Velja teorija, da je to sloj prahu, ki je legel na Zemljo po padcu meteorita na polotok Yucatan. Ali drugače: sloj, ki označuje čas pred 66 milijoni leti, ko so izumrli dinozavri. To je zanimivost svetovnega pomena. V priznanje tega dejstva so neko primitivno mikroskopsko bitje, ki so ga našli nad tem slojem, imenovali po Gubbiu - globigerina eugubina. Primitivno bitje, kajti Zemlja je tedaj začenjala obnovo po velikem izumrtju vrst, ab ovo, jovo na novo.

Z avtobusa smo samo bežno uzrli prav tako pomebno znamenitost mesta, ki smo ga zapuščali, to je rimsko gldališče iz 1. stol. p.n.š. (55 do 27 p.n.š.). Tudi to gledališče so Rimljani postavili prej kot mi novo NUK.

Tudi tokrat nas Italija ni razočarala (če odštejem zuppo).

Potovanje po Umbriji (3)

7. april 2019.  Dan tretji. Spello - Spoleto - Montefalco - Bevagna.
Točno ob osmi uri zjutraj se je naš avtobus premaknil izpred hotela v Perugi in odpeljal proti jugovzhodu, v smeri Ternija. Kmalu se je na naši levi odprl pogled na goro Subasio (1290 m). Čeprav za naše pojme ni prav visoka, se zdi njen podolgovati hrbet prav mogočen. Na enem od gričev v njenem predgorju se je vgnezdilo slovito Frančiškovo mesto Assisi. Ne bomo ga obiskali, ker je tam najbrž prevelika gneča turistov in romarjev.

     

Assisi                                                                       Spello

Naša prva postaja bo mestece Spello, po številu prebivalcev primerljivo z našo Vrhniko. Naredi pa seveda čisto drugačen vtis, saj so hiše nagrmadene na griču druga ob drugi, iz te kopice štrli zvonik cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore). Mesto so ustanovili že starodavni Umbri, potem pa so se v njem menjavali gospodarji in prebivalci v skladu s tokom zgodovine na teh prostorih. Že pri prvih hišah nas je v tihem in hladnem nedeljskem jutru pozdravilo cvetje v številnih lončkih, razpostavljenih povsod: ob robu ulice, ob portalih, v atrijih, na oknih. Spello je najodličnejše italijansko mesto cvetja. Slovi po posebnem cvetličnem običaju, okrasitvi mesta s cvetjem - Infiorate di Spello. Za praznik Svetega rešnjega telesa (Corpus Domini, 9. nedelja po Veliki noči) naredijo iz svežega in suhega cvetja preprogo v dolžini 1,5 km in širini ulic, po katerih bo šla procesija, v kateri nosijo simbolično Kristusovo telo. Prvič so ulice tako okrasili leta 1831, ko se je po preprogi sprehodil novi škof. Poslej pripravijo preprogo vsako leto. V preprogo so vključene tudi "slike" s posebno tematiko, prav tako iz cvetja. Da preproga ne bi bila preveč enolična, se izmenjujejo deli preproge, ki morajo biti dolgi vsaj 12 m, s "slikami", ki morajo imeti površino 24 m2. Uporabijo lahko le domače naravno sveže ali suho cvetje, brez kakršnih koli umetnih dodatkov ali pobarvanih oblancev. Krasitelji - zdaj povezani v posebnem društvu - prinesejo cvetje v noči pred procesijo in vso noč "tkejo" preprogo. Zasloveli so tako, da so pripravili cvetlično preprogo tudi za papeža, za predsednika republike, pa tudi v Lurdu in Betlehemu. Mesto je za ta svoj običaj prelo medaljo predsednika republike Italije. Žal smo prezgodnji, da bi lahko prisostvovali temu običaju.

    

 Poleg cvetja pa prebivalci častijo oljko in oljkarstvo. Opazili smo, da raste oljka na vrhu enega mestnih stolpov;  poleg tega pa je oljarstvu v čast postavljena skulptura olive z dvema figurama, ki se prepletata in iz katerih poganja drevo.

Sprehodili smo se do vrha griča, kjer sta trdnjava in kapucinski samostan, potem pa se vrnili do cerkve Svete Marije (Santa Maria Maggiore), da bi si ogledali Pinturicchijevo fresko.

     

                              Trdnjava in kapucinski samostan                       Santa Maria Maggiore                        

Pinturicchio, Kristusovo rojstvo (La Natività)

Di Pinturicchio - Opera propria Gunnar Bach Pedersen Periodo dello scatto: giugno 2007, Pubblico dominio, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=2317662

V mesto smo vstopili pri drugih vratih, zato nismo videli dveh mogočnih rimskih dvanajsterokotnih stolpov na vsaki strani drugih vrat.

V bližini Spella je mestece Foligno, kjer prirejajo tekmovanje, podobno sinjski alki. Še dalje proti vzhodu, na meji province Perugia, je Norcia (srednjeveška Nursia) ob robu narodnega parka Sibilinske gore (Monti Sibilini), rojstni kraj svetega Benedikta (roj. ok. 480 n.š. Benedikt iz Nursije), ustanovitelja benediktinskega reda. Vodnik nas je opozoril še na bližino slikovite doline Valnerina, doline reke Nero. V dolini te reke so v bližini Ternija Marmorni slapovi (Cascatte delle Marmare), ki v treh stopnjah padajo v globino 167 m in so med najvišjimi v Evropi. Svoje ime so dobili po belini apnenčevih skladov, preko katerih padajo, in so podobni marmorju. Kakorkoli, veliko bo še ostalo za drugič.

Na poti v Spoleto se najprej ustavimo ob akveduktu Ponte delle Torri (most med stolpi), ki prečka ozko tektonsko dolino hudourne rečice Tessino. Akvedukt je znamenit zaradi svoje velikosti: v dolžino meri 230 m, visok pa je skoraj 80 m. Zgradili so ga v 13. stol., verjetno na rimskih temeljih. Tako ime je dobil, ker sta na obeh njegovih skrajnih koncih stolpa trdnjav. Pod cesto, po kateri smo se sprehodili mimo viadukta, je v strmem skalnem pobočju hotel, mislim da na mestu nekdanjega mlina - res slikovita in drzna umestitev.

      

Ponte delle torri                                                        Rocca Albornoziana

Ob cesti poleg akvedukta je kovinska spominska plošča in na njej komentar Johanna Wolfganga Goetheja, ki je občudoval to mogočno in koristno zgradbo in jo primerjal s kapricioznimi, kičastimi stvori svojih nemških sodobnikov, "ki niso nič in ne služijo ničemur". S ceste smo nad pobočjem na desni že opazili tudi drugo znamenitost: grad, ki kraljuje nad Spoletom na griču sv. Elije, to je, trdnjavo Rocca Albornoziana iz 14. stol. (1367). Zgrajena je bila za španskega kardinala Egidia Albornoza. Trdnjava pravokotnega tlorisa s šestimi kvadratnimi stolpi je razdeljena na dva dela: del, ki je bil namenjen vojaški posadki, in del, v katerem so bili upravni prostori in bivališča mogočnikov. V času kuge se je sem zatekel tudi papež, da Lucrezio Borgio samo omenimo.

Mi vstopimo v mesto mimo sodobne, kovinske paličaste strukture poloble, ki najbrž simbolizira globalizacijo, in se znajdemo pred starim rimskim amfiteatrsko oblikovanim gledališčem (Teatro romano). To je bilo res gledališče, namenjeno uprizarjanju tragedij in komedij, kajti amfiteater za "reality shows", za dirke in krvave boje, je bil drugod. Gledališče iz 1. stol. n.š. je del cerkvenega zemljišča in samostana, cerkev (sedaj je v njej arheološki muzej) je tudi zasedla prednjo skeno in odrsko ozadje. Gledališče služi svojemu prvotnemu namenu: različnim kulturnim prireditvam pod milim poletnim nebom.

       

             Rimsko gledališče                                 Katedrala Marijinega vnebovzetja

Sprehodili smo se mimo vodnjaka Fontana di piazza del mercato v samem strogem središču mesta,  na mestu nekdanjega rimskega vodnjaka. Nad vodnjakom je "kazalnik ur" (mostra delle hore), to je, javna ura. Po nekaj korakih se znajdemo na vrhu prostranega stopnišča, ki se spušča na trg pred katedralo Marijinega vnebovzetja (Sta. Maria Assunta). Prišli smo v času maše. Poleg tega hitijo v mesto oddelki skavtov, najbrž po letni blagoslov; bliža se dan tabornikov! Počakamo, da se položaj malo umiri in si v cerkvi lahko ogledamo fresko Pinturicchia iz leta 1497, Marija z detetom med svetima Janezom Krstnikom in Štefanom (Madonna col Bambino tra i santi Giovanni Battista e Stefano), v kapeli škofa Costantina Erolija.

Pinturicchio (1497), Marija z detetom...

Počasi se je trg pred cerkvijo spraznil, na njem pa se je zbrala skupina odraščajočih dečkov s kolesarskimi čeladami in z gorskimi kolesi oziroma kolesi za kolesarske vragolije. Levo od cerkvenega pročelja vodi navzdol do ulice spodaj kakih deset metrov dolgo, široko stopnišče. Onstran ulice je drevo in prazna peščena površina pred nekim paviljonom. Namera fantov je postala kmalu jasna. Spuščali se bojo po stopnicah. Spusti se prvi, dokaj previdno odposkakuje po stopnicah in razjaha onstran ulice, levo od drevesa. Spusti se drugi, pogumneje, hitreje, in se zaleti s kolesom v drevo. Glavo pravočasno odmakne, odskoči s kolesa. Vse se srečno konča. Tako se spusti še tretji in četrti. Na vrsto pride fantič, ki na prvi pogled ni imel kakega posebno dobrega kolesa. Spusti se, močno poskakuje, kolesa ne obvlada, krmilo mu suka sem in tja in mu ga preti iztrgati iz rok. Nekje v zadnji tretjini stopnišča so se, kot kaže, zlomile prednje vilice kolesa. Fant pade in obleži na stopnicah. Zastane nam dih. Sekundo, dve, vse otrpne. Potem tovariši priskočijo in se ukvarjajo s fantom. Čez čas fant vstane. Oddahnemo si. Gre po stopnicah proti drevesu, očitno mu postane slabo in se ob zidu spusti na tla. Čez nekaj minut pripelje rešilec, fanta položijo na nosila in odpeljejo. Igre je konec.

Ta pripetljaj je po mojem argument zoper teorijo o družbeni konstrukciji spola. Jasno kaže naravno pogojeno moško norost. Si predstavljate namesto fantov skupino deklet? Seveda je šlo za pritisk skupine, za konformnost, za željo po dokazovanju in strah pred izločitvijo; za družbene dejavnike. Seveda se je to zgodilo v italijanski patriarhalni družbi. Vendar: si pri tem početju lahko predstavljamo skupino holandskih ali švedskih deklic? Ali katerih koli deklic, razen tistih, ki bi podlegle konstruktivistični propagandi?

Tudi v Spoletu smo se z mesta v dolino zapeljali po tekočih stopnicah. Ko smo se pripeljali do Montefalca, naslednje postaje našega raziskovanja Umbrije, je bil čas, da nekaj pojemo. Večina skupine se je prijavila za rezervirano skupno kosilo, nekaj pa nas je menilo, da bo kosilo preobilno in smo šli po svoje. S kolegicama smo zavili v manjšo restavracijo na glavnem trgu. Onidve bosta pašto. Nama bi prav prišlo kaj toplega, kakšna juhica, potem pa magari eno margerito za oba. Zuppa? Vorremo prendere una zuppa. Zuppa? Hm. Nimamo. Zelenjavno? Karkoli? Aha, fave, bob. Bobovo juho lahko dobite. Krasno. OK. Prosimo. Čez čas prinese v prostranih krožnikih na dnu zajemalkico nečesa, kar se izkaže za kupček bobovih zrn. Hm. Pokusiva. Saj je okusno. Sol naredi svoje. Bob je skuhan po italijansko - al dente. Ni bila juhica - kako bi se prilegla domača zelenjavna ali goveja - bilo je prgišče na pol skuhanega boba s trdo lušino v žlici vode. Tudi margerita je v ljubljanski Parmi boljša. Sploh naju je slovita italijanska kuhinja spet razočarala. 

 

                                                       Vrata sv. Avguština

                                              

Po kosilu se prileže kavica, tokrat v drugem lokalu v dopolnjeni sestavi. Malo se je kazalo sonce, zato smo se kljub mrazu odločili, da posedimo zunaj. Skozi odprta vrata se je videlo v notranjost bara. Za mizo je sedela službujoča in se basala s solato iz velike sklede (na sliki se žal ne vidi). Kdo je rekel, da Italijani ne poznajo solate v taki obliki kot mi? Mogoče je solata v nedostojen, zaseben užitek?

In spet na delo: v cerkev sv. Frančiška, spremenjeno v prestižen muzej, kjer si bomo ogledali freske o življenju svetega Frančiška. Te so name res naredile vtis. Morda zato, ker prikazujejo vsakdanje prizore in ne le v nebo zazrtih svetnikov v togih in standardnih pozah. Teh sem imel te dni dosti. Tudi barve so žive in nežne. Krasen strip. Ob teh podobah bi rad zastal in si jih podrobno ogledoval. Žal je ogled bežen in ljudje povsod okoli. 

   

Benotto Gozzoli, Prizori iz življenja sv. Frančiška (Storie della vita di San Francesco), odlomek

Montefalco, gora sokolov. Ime je mestu, ki se je prej imenovalo Coccorone (Cors coronae), dal sam cesar Rimsko-nemškega cesarstva, Friderik II, ljubitelj sokolarstva, ki je o tem športu napisal celo knjigo. Legenda pravi, da so prebivalci dali Frideriku sokole, ki jih je bilo veliko v okolici, da ne bi napadel mesta. Mladi Friderik je mestu res prizanesel in ga prekrstil v "goro sokolov" ali "sokolji grič". 

V cerkvi sv. Avguština smo se sprehodili mimo vitrine z mumificiranim "blaženim romarjem" (Beato Pelegrino). Po legendi je mož priromal iz Španije, da bi počastil truplo svete Klare (v istoimenski samostanski cerkvi). Potem se je zatekel v cerkev sv. Avguština, kjer so ostanki še dveh svetnic (Chiarella in Illuminata). Naredil je dolgo, izčrpujočo pot, da bi videl ostanke pokojnih svetih žensk. Tam so ga zjutraj našli v spovednici mrtvega. Njegovo truplo so balzamirali in ga v istem položaju, kot so ga našli, razstavili v vitrini, blaženega. Iz kute moli dokaj ohranjena, sklonjena glava. Precej srhljivo. Posebno mirnega počitka nima. Še dobro, da nas ni videl. 

O Montefalku bi se dalo še kaj povedati in obiskati še kakšno izmed mnogih cerkva, a mi smo sedli na avtobus. Upal sem, da bomo šli naravnost v hotel in si privoščili malo počitka pred včerjo. Pa ne. Zapeljali smo se čez nekoč poplavno planjavo do mesteca Bevagna (rimska Mevania od 90 p.n.š.). Tudi to je staro križišče Umbrov, ki je ostalo tako tudi pod Rimljani. Kasneje je postalo znano, ker so tu tkali posebno cenjeno platno, tako da so rjuham rekali kar "bevagne".

        

S. Michele (iz l. 1070)                                          S. Silvestre (iz l. 1195)

Sprehodili smo se po starodavnem trgu Piazza Silvestre, znanem tudi po tem, da so tu snemali več italijanskih filmov. Kuliserija je res primerna za vrnitev v prastare čase. Kolegica arhitektinja je rekla, da se je tu, sredi teh čistih linij in starodavne pristnosti, počutila prav vzhičeno v spokojnem nedeljskem popoldnevu. Pogledali smo v to in ono cerkev, nato pa nas je obcestni poster zapeljal, da smo zavili v neki atrij in si ogledali v njem postavljeno razstavo proti rasizmu in diskriminaciji. Organizator: Nacionalna zveza italijanskih partizanov (Assoziazione Nazionale dei Partigiani d'Italia, A.N.P.I.), članica mednarodne organizacije odporniških gibanj. V času od maja 1944 do maja 1945 je v teh krajih, ki so jih po kapitulaciji Italije leta 1943 zasedli Nemci, delovala partizanska enota. Tako tudi na več drugih področjih Italije. Na razstavi je bil tudi poster o tržaški Rižarni kot mučilnici slovenskih in italijanskih antifašistov in antinacistov.

  

Tržaška Rižarna na razstavi A.N.P.I.

      

Pogled na Bevagno                                          Porta Canarra

Sonce je bilo že nizko, ko smo se končno odpeljali proti našemu začasnemu domu.