O VZGOJNIH NASVETIH

Neka mama in vzgojiteljica poroča o vzgojem predavanju, ki se ga je udeležila. Ni zadovoljna, ima pripombe. Predavatelj je navedel naslednji primer:

"Petletnik reče mamici: 'Nimam te rad.' Kako bi morala mama reagirati? Reči bi morala: "Poslušaj mali: da te nisem več slišala kaj takega reči!"

Tako predavatelj. Tak mamin odgovor bi bil zgrešen. Ta nasvet je vzgojno in mentalno higiensko škodljiv. Je tako rekoč osnovna vzgojna napaka. Zakaj? Zato, ker pomeni zatiranje izražanja otrokovih čustev, ki so nam neprijetna ali družbeno nezaželena. Zatiranje izražanja čustev (npr. jeze) vodi v izražanje čustev na drugem kraju, ob drugem času, proti drugim ljudem, ali pa do potlačevanja čustev. Otrok bo svojo jezo izrazil npr. do sorojenca, ki morda sploh ni udeležen v situaciji. Prepiri med sorojenci ali vrstniki so dostikrat posreden način izražanja jeze do staršev; so kazalec preusmerjene jeze, ne obvladane jeze.

Zatiranje izražanja čustev vodi lahko do potlačevanja čustev. Potlačena čustva se vseeno izrazijo, le da kot bolezenski simptomi - psihosomatski ali nevrotični. V tem primeru je otrok svoje čustvo izrazil dokaj zadržano. Rekel je "nimam te rad"; ni vrgel telefončka ali krožnika ob tla, ni brcnil v omaro, ni udaril mame. Mama ima zlatega sinka. Razlikujemo med besednim izražanjem čustev in vedenjskim čustvenim odreagiranjem. Otroka, ki čustveno odreagira, učimo besednega izražanja, kar je naprednejši način obvladovanja čustev. Če bi otrok vrgel telefonček po tleh, bi mu mama rekla: Kaj je zdaj to? A si jezen? Na koga si jezen? A name? Če si jezen name, reci: Mama, jezen sem nate. Ne meči reči po tleh.

Kako naj se torej mama odzove na njegovo nelaskavo izjavo v gornjem primeru?

"O, dragi moj, verjamem ti, da me zdajle ne maraš. Zdajle sem ti prepovedala gledati video in si jezen. Tudi jaz sem jezna, ker me ne ubogaš. Vseeno bom vztrajala, da zdajle ne smeš gledati videa, ker si ga danes že preveč. Ni dobro zate. To je meja, prek katere ne pustim. Lahko boš imel telefon spet jutri." Fant, ki je že sposoben besedno izraziti nejevoljo, bo začutil, da biti jezen ni nič slabega: mama vidi/sliši (sprejema) njegovo jezo in je tudi sama jezna. Mama ga zato, ker je rekel, da je ne mara, ne ošteva, ne kaznuje. Jezna je, ker hoče on gledati video. Je pač "smotana" in bo to treba upoštevati. Ampak je v redu, ker ve, kako mi je.

Nikakor ne recite: A me nimaš rad? A veš, kako sem žalostna? Ali pa, še huje: kako si grd, mamico moraš vendar imeti rad. In nadaljevanje: saj ste se pri verouku učili četrto božjo zapoved, spoštuj očeta in mater. Greh je, če mame nimaš rad.

Dovolim si navesti še en primer, ki kaže, kako težko je biti starš. Moja kolegica Tamara Rape Žiberna, piše na fejsbuku: "Že navsezgodaj težke jutranje teme... Hana: "Mami zakaj si včasih tako zlobna kot zlobna čarovnica, včasih pa tako prijazna kot žarek sonca? Da veste... Pa lep dan vsem!"

Vidite. Mama je grdi očitek s pesniškim dostavkom vzela s ščepcem humorja in - ponosa. Kajti to, da si punca upa sporočiti mami, kakšna je po njenem, je velik vzgojni dosežek, na katerega si upravičeno ponosen! Kaže, da je v družini odprto vzdušje; da v njej ljudje lahko izražajo svoja čustva in misli in da so lahko taki, kot so, pristni.

Povzemimo: 1. Zlato pravilo je, da je treba sprejeti, priznati otrokova čustva in jih poimenovati. Tako učimo otroka prepoznavati njegova lastna čustva. 2. Mama mora postaviti meje, ker je odgovorna za otroka in mora pri tem vztrajati in biti dosledna. Otrok, ki se bo čutil sprejetega, ker so njegova čustva sprejeta, se bo naučil sprejemati materina čustva in njene zahteve. Vedel bo, da niso "brezveze". Še nekaj: ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je prepoved smiselna. Prvič, zveni kot opravičevanje; drugič, ni treba malenkostim dajati večji pomen, kot ga zaslužijo.

Naša mama, kritična do predavanja, navaja primer iz svoje izkušnje. Hčerka ji je očitala, da ni dobra mamica, da so vse druge boljše in da noče živeti v tej hiši ... "Rekla sem ji, da ve, kje so vrata in naj si poišče boljšo hišo." Ko je bila punčka čez čas spet slabe volje, je pobasala medvedka in šla. Mama ji je skrivaj sledila. Hčerka se je po kilometru ali dveh obrnila nazaj proti domu. Mama jo je prehitela in ko je punčka pozvonila pri domačih vratih, ji je odprla, rekla "a si se vrnila", nakar je mala odgovorila, da jo je lulat in da si je mislila, da bo to najlaže opravila doma (in pustila odprto svojo nadaljnjo pot!). Tako je sama prav ustrezno na najmanjšo možno mero zmanjšala usodnost svoje odločitve in ohranila obraz. Mama zadeve ni več omenjala (bravo, mama!), punca pa česa takega ni več ponovila. Kaj bi rekel? Malo tvegano je že bilo, a dovolj poučno - za vse večne čase!

Se je pa ob tem, ko otroke "sekiramo", treba potruditi tudi, da jim življenje olepšamo s prijetnimi družinskimi dejavnostmi, da začutijo svoj dom.

Naj omenim še drug primer, ki ga je, po pripovedi naše udeleženke spornega predavanja, navedel predavatelj. Štirinajstletno dekle ne mara zelenjavne juhe in je noče jesti. "... mladostnica deluje na čustveni ravni, je bolj čustveno kot razumsko bitje - čemu bi se z njo pogovarjal?" tako je menda govoril. To stališče je res z drugega sveta. Nisem si mislil, da bom pri nas po vseh generacijah unverzitetno izobraženih psihologov in pegadogov od človeka, ki je baje strokovnjak z akademskim nazivom na področju vzgoje, slišal kaj takega. Ne gre samo za zavračanje pogovora; ta včasih res ni potreben. Včasih preveč razlagamo in pojasnjujemo. A mož bi se lahko vprašal, kaj je alternativa v takem primeru, ko punca vztraja, da ne bo jedla juhe. Ji jo bo prisilno zlival v grlo? Se bo metal po tleh in grozil, da bo reva končno le popustila in morda zaužila nekaj žlic brozge, da bo vzgoji zadoščeno?

Pri takih zadevah sem osebno prizadet. Mene namreč ne boste pripravili, da bi jedel piščanca! Zavrniti jed je - če malo pretiram - človekova pravica! Res so včasih kake posebne značilnosti jedi, ki človeka motijo. Pesna juha je rdeča kot kri. V oni drugi je preveč čebule. Ne prenesem popra! Ohrovt smrdi. Itd. V takih primerih se kuharica lahko prilagodi okusom. Vsako jed (razen piščanca!) se da pripraviti tako, da ne vzbuja odpora pri nikomer. Kaj pa če je odpor nepreklicen? S takimi rečmi smo opravili na kratko: "To je danes za kosilo, drugega ni." Naslednji obrok je malica (kruh in jabolko?) in večerja (ostanek juhe, haha).

Psiholog pa ob takem uporu mladostnice pomisli še na nekaj drugega. Tisti, ki se ukvarjajo z anoreksijo, pravijo, da je zavračanje hrane včasih edini način, da lahko mladostnica uveljavi svojo voljo proti staršem, proti materi na primer. To pomeni, da je v družini pretirano zategnjeno vzdušje. Mladostnik pa potrebuje prostor, da se izrazi, prostor za samostojne odločitve.

Naj ob koncu komentiram še novodobno zagreto nasprotovanje "permisivni vzgoji" in propagiranje avtoritarne, trde roke. S tem v zvezi je veliko nepoznavanja, nerazumevanja in nesporazumov. Zelo na kratko. To, kar zdaj zavračajo kot "permisivno vzgojo", je v resnici popustljiva ali ravnodušna vzgoja (laissez faire), ki je resni ljudje niso propagirali. Permisivna vzgoja je dopustljiva vzgoja; vzgoja, ki dopušča besedo otroku, dopušča, da otrok lahko izrazi svoje počutje, čustvo, predlog, mu pa ne popušča in ne izpolnjuje želja. Njeno nasprotje je tradicionalna avtoritarna vzgoja, katere eno pravil je: Otroci so pri mizi tiho! Sicer pa velja razlikovati tri vzgojne sloge: avtoritarnega (tudi samovoljnega), avtoritativnega in popustljivega (laissez faire). Kar smo včasi imenovali "permisivna vzgoja", je pravzaprav po novejšem pojmovanju avtoritativna vzgoja. Vzgojitelj je auctoritas, zgled. Vodi, organizira, razume in sprejema otroka in postavlja pravila in meje, kolikor mogoče s svojim zgledom, z upoštevanjem otrokovih potreb (!) brez veliko pridiganja, lahko pa z dogovarjanjem v zadevah, kjer je to smotrno.

ATEISTIČNI KRISTJAN 4: RELIGIOZNA IN NARAVNA VERA

Kristjan - to je tretja postavka krščanske vere - veruje v Svetega Duha. Ko so mi v mladosti razlagali o sveti trojici, se mi je vse skupaj zdelo zapleteno, posebno omenjanje svetega Duha. Nekako sem razumel, da Bog ni en sam, da so pravzaprav trije. To se mi ni zdelo nič nenavadnega, navsezadnje smo se učili o dveh konzulih in o triumviratu. Včasih pač vladajo trije hkrati ali pa cela hunta. Stari Grki so imeli množico bogov. Zmanjšanje na tri, je pravzaprav dobrodošlo. Malo me je motilo, da je bil v začetku en sam Bog, potem pa se je, ko so ljudje imeli že dobršen del zgodovine za seboj, s partenogenezo pojavil še božji Sin in z njim še Sveti Duh. A če stvari ne zapleteš teološko in se sploh ne sprašuješ preveč, ker bi se zadeve grozovito zapletle, je pravzaprav lahko umljivo. Obstajata Oče in Sin. To, da je nekdo drugemu oče in ta drugi njemu sin, še nič ne pomeni. Med njima mora biti neka vez, skupni duh, ki "v ljubezni povezuje Očeta in Sina" (str. 60). Ta skupni duh med Očetom in Sinom "nam daje slišati Očetovo besedo" ... "po prerokih" (prav tam). Skratka, človeku, ki ni teolog in ud cerkve, je zadeva dokaj jasna, morda prej omenjenim še bolj. Boga, njegovega sina Jezusa in vse, ki verujejo vanju, napolnjuje isti duh. Gre za enoumje, pri nas tako nezaželeno stanje duha v družbi? Ne. Frančišek se potrudi in poudari, da gre za enakost v različnosti. Gre preprosto za isto vero, ki naj bi jo vsak čutil in izpovedoval na svoj način. Razumem, kot da gre za neke vrste idealno zamisel, kajti cerkev se še kako trudi, da bi vsi enako razumeli katekizem. Po drugi strani pa imajo navsezadnje ne samo konfesionalne religije ampak tudi politične stranke vsaka svojo "vero", vrednote, ideale; neko skupno jedro in številne možne različice in interpretacije.

Frančišek tudi poudari, da je "govoriti zadnje, kar ti je treba storiti" (str. 65), če hočeš drugim posredovati svojo vero. "Živi kot kristjan ... To je pričevanje vere" (prav tam). To pojmovanje mi je kot ateistu blizu. S svojo vsakdanjo etično držo narediš več za to, da se bojo ljudje človeško spoštljivo odzivali in te morda posnemali, kot s pridiganjem. Razmišljanje o etiki, teoretično prevpraševanje in utemeljevanje ravnanja je seveda prav tako potrebno.

Za ateista je posebno zanimivo nadaljevanje pogovora o svetem duhu. Frančišek pravi: "Bog očitno daje svoje darove tudi neverujočim. Gospodova milost se dotakne tudi umetnikov, ki ne verujejo, a niso ateisti. Umetnik, ki ni le ateist, ampak je do Boga sovražno nastrojen in njegove darove uporablja zoper Njega, pa je bogokletnik" (str. 67). Gremo po vrsti. Prvi stavek potrjuje, kar govorim že ves čas. Kljub temu, da ne verujem v Boga, je v meni vera; vera v človečnost, dobroto, poštenost, zaupanje v ljudi; je sočutje in zlato pravilo, da ne storim drugemu, kar ne želim, da bi on storil meni. Kljub temu, da ne verujem v Boga, sem lahko moralen in znam usmerjati svoje življenje med drugimi ljudmi. Frančišek nas, ki ne verujemo v Boga, čeprav imamo njegove darove (naravno vero) nima za bogokletnike, ker ne sovražimo Boga in ga ne preklinjamo. Smo samo brezbožni. V resnici nisem bogokletnik. Nič nimam proti Bogu ne proti tistim, ki verujejo vanj. Tudi ni logično, da bi bil bogokletnik. Kajti ta s preklinjanjem Boga izdaja in potrjuje, da verjame v njegov obstoj. Zame ga ni - kot onostranskega. Koga naj preklinjam?

Kakšna je, za Frančiška, funkcija Svetega Duha, to je - po ateistično - vere in naravne vere? Dve funkciji sta poglavitni. 1. Sveti Duh - beri vera - "človeku prinaša notranjo harmonijo", "spreobrnjenje srca", "srce z mirom v sebi", "globoko notranje ravnovesje". ... "On daje mir v nemiru, upanje v obupu, veselje v žalosti, mladost v starosti, pogum v preizkušnji" (str. 69-70). Vse to drži. Drži ne samo za religiozno verne ampak tudi za ateiste, ki se trudijo živeti etično iz naravne vere v človečnost in z zaupanjem v ljudi. 2. "Sveti Duh pa ne prinaša zgolj notranje, temveč tudi zunanjo skladnost med ljudmi" (str. 71). "... iz različnosti ustvarja edinost" (str. 71), iz kaosa ustvarja kozmos, ustvarja pa tudi raznolikost. "Vedno in povsod, tudi znotraj Cerkve smo v skušnjavi, da bi se združevali v skupinice enako mislečih, ki ne prenesejo različnosti in drugačnosti ... Sveti Duh pa, nasprotno, zedinja različne, povezuje oddaljene, in ponovno združuje razkropljene ... Duhovni človek vrača hudo z dobrim" (str. 72). K temu ni kaj dodati, razen da znova potrdimo, da velja to tudi za ateiste, ki živijo etično.

Iz vsega dosedanjega sledi, da ni bistvene razlike med ljudmi, ki verujejo v Boga, in tistimi, ki vanj ne verujemo, pa se trudimo živeti etično iz naravne vere in zaupanja v sočloveka. Z vidika religiozno vernega uživamo božje darove, ne da vedeli, kdo nam jih je dal. Bog pomagaj.

***

V nadajevanju razpravljata papež in Pozzo o postavkah veroizpovedi, ki se tičejo cerkve. Ker nisem ud nobene krščanske cerkve, bom o tem kdaj drugič.

ATEISTIČNI KRISTJAN 3: ŽIVLJENJSKA POLNOST

Tako je. Med nami je veliko ljudi, ki so sveti. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bili človečni, pošteni in v svoji drži kolikor mogoče dosledni. Nekateri so pri tem bolj trdni in vztrajni, mnogi imajo vsaj dober namen. Ne smemo se prestrogo soditi. Ob različnih nezgodah se pokaže, da so ljudje pripravljeni veliko tvegati, tudi svoje življenje, da bi rešili drugega. Tako se mi zdi, da je v tem smislu veliko vernih ljudi, znotraj in zunaj "uradnih" veroizpovedi, pa še sami ne vejo za to, da so verni - tudi brez razglašanega boga.

V prvem poglavju omeni Frančišek še dvoje. Pravi, da Boga pojmujemo kot osebo; da je oseba. Ali to pomeni, da si ga moramo predstavljati tako kot Michelangelo? No, predstavlja naj si ga vsak, kakor hoče. Zapisal sem, da bi lahko neke vrste vesti rekli bog. Pristavil sem, da se nam vest oglasi; da je torej vest glas. Glas pa prihaja od osebe. Tu lahko pride do zmešnjave, zato moram biti natančen. Glas, ki ga "slišim", pravzaprav ni glas ampak misel, ki bi jo lahko tudi na glas izgovoril. To pomisel bi izgovoril jaz. V meni ni kake druge osebe, so pa glasovi vseh oseb, ki sem jih v življenju srečal, vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil. Ta notranji glas, glas vesti, je povzetek vseh teh glasov, mojih izkušenj in misli. S priznanjem obstoja notranjega glasu vesti moj ateizem ni načet. Omenil sem že in drugod tudi opisal, kako se pri otroku razvije vest po naravni poti brez nadnaravnih posegov. Vem pa, vsaj v kakem filmu sem to videl lepo uprizorjeno, da se kak človek, ki globoko veruje, v resnici na glas pogovarja z Bogom. Kot rečeno, tega daru nimam.

Frančišek spomni še na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, "ko Očeta prosi, naj njegove učence obvaruje pred posvetnostjo: Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (str. 31). Natanko za to gre. Človek živi v svetu, a ni od sveta. To pomeni, da si v zavedanju svoje smrtnosti prizadeva, da bi preživel svoje življenje na pravi način. Težava je v tem, da ne ve, in mu nihče ne zna povedati, kaj bi bil pravi način za njegovo življenje. In tako človek vse življenje išče ta svoj pravi način. Ko sem se izvil iz otroške odvisnosti in opustil privzgojene in vsiljene "smisle" življenja, a se zavedel njegove nepreklicne končnosti brez nadaljevanja, sem se znašel v praznini nesmisla in ravnodušnosti. Šele sorazmerno pozno in počasi sem spoznaval, da ni vseeno, kako preživiš življenje, potem ko ti je snovno preživetje tako rekoč zagotovljeno, saj človek za svoj obstoj ne potrebuje veliko. Zavedel sem se, da lahko življenje zapraviš. Če se zapiješ, ga zapraviš. Življenje želim živeti pri polni zavesti. Morda je bila to prva moja pametna misel. Obstajata prava in zgrešena pot. A katera je prava? V šoli in cerkvi so mi ponujali "pravo" pot, eni pot v zveličanje in večno življenje na drugem svetu, drugi pot v idealno življenje na tem svetu, komunizem. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da moram sam najti svoj način življenja tukaj in zdaj. In da je zame prava tista pot, ki me ohranja živega, ves čas na poti. To je merilo. Tako je načelno, a kaj naj torej storim danes? Brez tega, da bi si vsak dan zastavil to vprašanje, ne gre. Tako pa gre, počasi, kajti človeka srka tudi svet, prizadevanje za preživetje, a vendarle upa polno po svoji poti, na svoj način.

Kristus in po njem krščanstvo razlikujeta sveto in posvetno življenje, filozof pa, kot že omenjeno, samolastno in zapadlo življenje. Sam sem kar potegnil enačaja med sveto = samolastno (svojsko, po svoji naravi) in posvetno = zapadlo. Posvetno živeti pomeni utopiti se v množici in živeti po zgledu drugih, na vsakokratnemu času priličen način. Vsi živimo posvetno, temu se ni mogoče izogniti, a mnogi se trudijo, da se ne bi popolnoma predali povprečnemu življenju; iščejo sebi primerno življenjsko lego. Dandanes vidim v težnji po preprostem in skromnem življenju težnjo, ki je nasprotna posvetni dirki za obiljem, bogastvom, oblastjo.

In tako smo pri drugi točki izpovedi krščanske vere. "Verujem v Jezusa Kristusa..." Jezus je zgodovinska oseba, človek, ki je res živel v obdobju, ko se je čas antične kulture in velikih filozofov in imperijev že iztekal in smo (naknadno) pričenjali leta šteti na novo od začetka. Je resnični človek, ki je živel ves "v Bogu", napolnjem s "Svetim Duhom" (oprostite teologi!); človek, v katerem je bil občutek za Boga, za pogovor z Bogom-Očetom izredno živ, občutek, ki je v meni zakrnel, pa ne vem, ali je to dobro ali ne. Vse svoje kratko življenje je preživel, predan onostranskemu Očetu, ki je bil hkrati onstran in v njem. Šele na križu je zdvomil: Eli, Eli, lama sabaktani, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!

Papež pravi, da se je Bog spustil z nebes in učlovečil. V tem se moja misel razhaja s Frančiškovo. Človek, Jezus iz Nazareta v Palestini, je v sebi odkril "božji" glas. Za razliko od mene je Jezus veroval v onstranskega Boga, ki pa ga je čutil v sebi tako močno, da se mu je ves predal. V tem smislu je "božji sin". Njegova revolucija je v tem, da je krutega Gospodarja Stvarstva, o katerem so mu pridigali pismouki, ponotranjil, posvojil kot ljubečega in ljubljenega Očeta - ne obratno, kot uči religiozna vera. Kristus je središče sprave med Bogom in ljudmi, pravi Frančišek. Boga je čutil kot Očeta, ki ga vodi in mu odpušča, ne kot oblastnika, ki ga kaznuje za grehe.

Ni Bog poslal svojega sina na zemljo; sin je začutil boga v sebi. Jezus je začutil, da je stvarstvo čudež, da je življenje čudež zato, ker se konča. Videl je svet in spoznal, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo. Ne vidijo, da zapravljajo življenje, ko se pehajo za imetjem in oblastjo, ko bi lahko živeli kot lilije na polju in ptice pod nebom. Ne vidijo, da se da z božjim blagoslovom s sedmimi hlebi kruha nasititi štiri tisoč mož z ženami in otroki; ali pa priskrbeti pregrešno drago najmodernejšo napravo za zdravljenje krvne bolezni. Z blago in resnično besedo, ki vzbuja zaupanje in potrka na boga v nas.

Jezusa so proglašali za komunista, ker se je zavzemal za reveže in obstrance in pridigal enakost ljudi pred Bogom. Jezus ni bil ne komunist ne antikomunist; njegovo kraljestvo je duhovno ne posvetno. Ni urejal države, urejal je človekovega duha. S svojim naukom, svojo novo vero, je vzbudil negodovanje posvetnežev, oblastnikov in zaslepljene množice. Ni mogel iti preko sebe in svoje vere, nedolžnega so umorili. Pred njim in za njim še mnoge. To je cena svetosti, cena, ki je ni treba plačati vsem in vselej, a vsak, ki sledi njegovemu zgledu, je pripravljen na to žrtev, ker ne more in ne sme zanikati samega sebe; ker je duh močnejši od mesa.

Naši južni bratje po jeziku imajo bogato zakladnico psovk in groženj, bogatejšo kot Slovenci, ki si to robo izposojamo pri njih. Ena najbolj srhljivih groženj, kar sem jih slišal iz njihovih ust, je: Ubiću boga u tebi! To so tudi počeli; tudi Slovenci - ubijali so ne samo vero v Boga, ampak boga v tebi!

ATEISTIČNI KRISTJAN 2: ETIČNA DRŽA

 Knjiga brez platnic, ki je bila odvržena kot škart, se prijetno zvija pod mojimi prsti. Ker ni čisto prava, čvrsta knjiga ampak izvržek, se ob njej počutim svobodnejšega; lahko podčrtujem in dopisujem. V njej je, kot sem že omenil, zapis pogovora med Frančiškom in veliko mlajšim duhovnikom Pozzom, rojenim v osemdesetih letih. V predgovoru z naslovom "Vera združuje" s Frančiškovim podpisom, sem k naslovu dopisal: ... združuje ljudi iste vere in razdružuje ljudi različnih ver ... To sem dopisal, še preden sem prebral isto Frančiškovo misel: "A žal pod pretvezo vere druge tudi zavračamo in povzročamo delitve." To naj bi bilo, po Frančiškovo, znamenje, da gre pri takem ravnanju za nepravo, "prepleskano" vero. Prava vera "ljudi vedno povezuje". Evangelist pravi: "... nihče ne more reči, da ljubi Boga, ki ga ne vidi, če ne ljubi brata, ki ga vidi" (Jn 4, 20). Če ljubimo Boga, "si prizadevamo sprejemati drug drugega, tudi kadar se naša stališča razhajajo ali si celo nasprotujejo", doda Frančišek (str. 11).

Pred tem pa poudari misel, ki se zdi ateistu še pomembnejša: "Kristjani ne verujemo v nekega abstraktnega ali namišljenega boga /tu je bog pisan z malo/, ki je sad naših predstav ali zamisli ampak v Boga, ki nam ga je Jezus razodel kot Očeta in Ljubezen. ... Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga in lahko v moči Svetega Duha tudi sami ljubimo druge" (str. 10). Kaj to pomeni? 

Vero imamo, če se čutimo ljubljene od Boga. Kako si Boga predstavljamo, ni pomembno, pomembno je čustvo, naše notranje doživljanje. V prejšnjem stavku bi Boga lahko izpustili. S tem se Frančišek seveda ne bi strinjal, nam pa njegov stavek pomeni, da je pomemben občutek ljubljenosti ne njegov vir. Ne vemo, od kod imamo ta občutek, kdo nas ljubi, pa ta neznani vir imenujemo Bog. Ateist bi rekel, da smo ta občutek dobili v materinem krilu, ko je dan za dnem vedno uslišala našo nemoč in izročenost. Pozabili smo okoliščine, občutek ljubljenosti, zaupanja v ljudi in svet, pa je ostal. Psihologi bi rekli, da ta občutek izvira iz "varne navezanosti" deteta na mater ali skrbnico/ka. Frančišek sam ugotavlja, da nekateri ljudje zaradi okoliščin svojega otroštva ali življenja težko najdejo v sebi ta občutek. To pomeni, da ne prihaja v nas "iz nebes" ne glede na okoliščine našega življenja, ampak da izvira prav iz odnosov deteta z bližnjimi.

Strukturo pogovoru s Frančiškom dajejo alineje krščanske veroizpovedi (credo), ki se začne s stavkom: "Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje..." in nadaljuje z naštevanjem drugih bistvenih postavk ali naslovnikov vere. V tem prvem stavku poudari Frančišek samo vero v Boga Očeta, niti besede ni o stvarjenju nebes in zemlje, o vsemogočnosti, tem epitetu Boga in o njegovi stvariteljski funkciji, to je o prilastkih, v katere se zaganjajo bojeviti ateisti. Če je vsemogočen, ali lahko ustvari tako veliko skalo, da je sam ne more premakniti? Svet, snov, obstaja od nekdaj, ni bila ustvarjena, je večna. Itd. Frančišek se ne spušča v tako argumentiranje. Govori o doživljanju vere.

Pozzo omenja preganjanje vere, opuščanje vere. Papež odgovori: da, vse to se je dogajalo in se dogaja. "Toda ena največjih krščanskih resnic je vztrajnost: vztrajanje v svetosti sredi sveta" (str.24). To je stavek, ki bi lahko bil tudi moto moje etične drže; moto, zaradi katerega bi se lahko imel za kristjana, ateista a kristjana. Kaj pomeni ta stavek? Kritična beseda je "svetost". To je za človeka, ki noče imeti opravka s cerkvijo, z ničemer "svetim", čudna, tuja beseda. Saj nisem svetnik in si tudi ne prizadevam, da bi bil. Tu ni prostora za razpravo o tem, kaj sploh pomeni beseda "sveti". A če malo pomislimo, nam ni tako zelo tuja. Tudi ateist bi rekel, da so mu nekatere reči svete. To bi pomenilo, da jih posebno ceni, da čuti do njih veliko spoštovanje, ljubezen morda. In tudi ateist pomisli, da so morda v njegovem življenju reči ali osebe, za katere bi bil pripravljen dati svoje življenje.

Spomnil sem se neke zgodbe iz časa vojne in okupacije. V neko slovensko vas so prišli okupatorski vojaki, zvlekli na plano nekaj vaščanov in jih kot talce postrojili pred strelski vod. Tedaj je krajevni duhovnik stopil pred poveljnika in dejal: Pustite jih, saj niso nič zagrešili, ustrelite mene. Menda se je zgodba nadaljevala tako, da se je oficir cinično posmehnil in dejal: Pa stopite zraven.

Ta mož je bil svet. Takih primerov prostovoljnega žrtvovanja za drugega je bilo v NOB več. To pomeni, da je marsikdo od nas, ne glede na druge svoje značilnosti in pripadnosti, sposoben takega dejanja. Pa ni treba omenjati samo takih skrajnih položajev. Vsak dan  srečujemo ljudi, za katere bi lahko rekli, da imajo čvrsto etično držo, verne in neverne. To so ljudje, ki vztrajajo v svetosti sredi sveta. 

ATEISTIČNI KRISTJAN 1: NOTRANJI GLAS

Zadnje čase mi občasno pride kakšna misel o Bogu (hotel sem ga zaradi enostavnosti pisati z malo, pa sem se spomnil, da bi Alaha napisal z veliko, to pa potem ne bi bilo pošteno). Pravijo, da se na stara leta tudi brezbožniki spomnijo nanj. A pri meni ne gre za strah pred poslednjo sodbo. Božja sodba se pri meni dogaja vsak dan, ena bo pač tudi na poslednji dan. K stvari.

Prejšnjo nedeljo sva kolesarila za zdravje po primerno dolgi in lepo asfaltirani kolesarski stezi ob Letališki cesti tja proti obvoznici in nazaj. Ponoči je dežavalo, bilo je oblačno, sveže, prav malo prometa. Nazajgrede peljem skozi nekdanji Saturnus. Tam so zdaj razne zasebne tiskarne. Večkrat sem že pomislil, ko sem se peljal skozi ozki prehod med industrijskimi poslopji, da bi si malo ogledal vsebino mrežastih, kovinskih zabojnikov, kamor odlagajo papirne odpadke, odrezke, ki nastanejo pri vezanju knjig in brušur. Mogoče bi se našel kak uporaben papir za risanje. Za koga, ki oblikuje skulpture iz papirja, je veliko zastonjskega materiala. Meni bi se zdelo zelo zamudno in brez pravega haska, če bi se lotil lepljenja papirnih trakov, da bi naredil kakšega ptiča. Za risanje bi pa odpadni papir prav prišel. Večkrat sem že hotel pogledati, zdajle bo prav primerna priložnost. Nikogar ni ne blizu ne daleč, ki bi mogoče sitnaril. Ustavim se ob polnem vsebniku in pogledam vanj: res so tam celi poki papirja. Sežem po tak sveženj. Saj to je knjiga, vezana a brez platnic. Po vseh straneh se vleče črna packa. Aha, škart. Že natisnjeno in zvezano knjigo so morali zavreči, ker so odkrili to ponavljajočo se temnejšo liso. Pogledam naslov: "VERUJEM, VERUJEMO, Premišljevanje o koreninah naše vere. Papež Frančišek v pogovoru z Marcom Pozzo". Če tole naključje, da sem naletel na knjigo o veri, ko sem ravno premišljal o tem, ni delo božje previdnosti, naj me bes lopni, bi rekli stari. Vlažno knjigo sem vpel na prtljažnik in zdaj jo sušim in po malem prebiram.

Zaradi jasnosti naj ponovim, kar sem že večkrat napisal: sem ateist. To pomeni, da ne verjamem v obstoj onostranstva in onostranskega Boga. Vse, kar je, je ta svet. Tega se mi ne zdi vredno dokazovati. Vendar pa se mi "B-O-G" ne zdi nesmiseln pojem. Ogromne množice ljudi v vsej človeški zgodovini so verovale in verujejo vanj in sila literature in umetniških del je nastalo zanj, o njem in v njegovem duhu. Veliko najimenitnejših duš je izrazilo svoje doživljanje Boga. Sveto pismo ni nesmiselno besedilo, le vprašati se moraš, kaj tiste zgodbe pomenijo in ne morda samo iskati neskladij in protislovij. Odkril boš vrsto paradigmatičnih zgledov človeške komedije, vere, etike, morale, dobrih del, grehov in zločinov. Na to nisem pomislil, ko sem, mladostnik, veselo, v skladu z duhom časa, zavnil Boga in cerkev in vse, kar je s tem povezano. Vseh teh bedarij mi ne bo treba brati - veliko olajšanje za šolarja.

Že dolgo je tega, kar sem si rekel: ljudje predpostavljajo, da je Bog tisti starec na oblaku, kot ga je naslikal Michelangelo; ali pa si mislijo, da je to pač nekdo nekje, neviden duh, ki je povsod in nas obdaja, nas opazuje in pazi na nas, na koncu pa pridne povabi k sebi v nebesa, poredne pa vrže v pekel. In v to verujejo. Take vere ne zmorem. Vprašal sem se, kdo ali kaj je Bog. Kaj naj imenujem s tem imenom, če sploh kaj?  Pomagala mi je sestrična, verna katoličanka, ki je rekla: Bog je v srcu. Heureka! Zakaj ne bi Boga pojmoval kot nekaj, kar je v človeku, v njegovi duševnosti. Bom kar rekel: v duši. Zakaj ne bi bil Bog kar tu, v tem svetu, tu v meni? Psihoanalitiki razlikujejo različne instance v človekovi duševnosti, različne glasove: Ono, Jaz, Nadjaz; Otrok, Odrasli, Roditelj. Zakaj ne bi bila v meni še ena instanca, ki bi jo kratko imenoval Bog. Morda je del Nadjaza, morda čisto samostojna instanca. 

Kakšen je njen glas, kakšna njena funkcija? V človekovem moralnem čutu lahko razlikujemo dva vidika, ali dve instanci: občutljivost za družbeno moralo in eksistencialno občutljivost. Občutljivost za družbeno moralo je klasični Nadjaz, to je, po transakcijski analizi, starševski glas, ki nas opominja, kaj je prav in kaj narobe z vidika vsakdanjih običajev in družbenih norm. To so zapovedi vljudnega vedenja in obzirnih človeških odnosov, spolne morale, zapovedi glede spoštovanja lastnine ipd., vse tisto, kar omogoča osnovni red v družbi. Med desetimi božjimi zapovedmi bi v to kategorijo sodila večina zapovedi, razen tistih, ki se tičejo vere v Boga: spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj ipd. Kadar kršimo katero od teh zapovedi, nas zapeče vest: Nisi prav ravnal, tega ne bi smel storiti. 

Poleg tega pa se nam včasih oglasi tudi druge vrste glas vesti. To je glas, ki nas opozori, da se oddaljujemo od samega sebe, od svojih pristnih teženj, od svoje življenjske poti, ali da bližnjega prisiljujemo v položaj, ko ne more biti on sam, kakršen je po svojih osnovnih težnjah. Ko, recimo, otroka silimo v poklic, ki mu nikakor ni "po duši". Vse to zveni nekoliko nejasno, ker je v resnici, v življenju, nejasno. Te opomine, da gremo preko sebe, mimo sebe, da drugega silimo v svoje kolesnice in podobne, radi preslišimo. Ti glasovi so, posebno sprva, ko se človek še razvija, nezaznavni, ali pa jih človek težko razloči. Ko dozori, pa bolje ve, kdo ali kaj je, kaj mu je "po duši" in kaj ne. Vendar se človek vse do smrti išče, vse do konca se ne pozna popolnoma, vse do konca lahko samega sebe preseneti. To instanco, ki nas opozarja, naj se držimo svojih nagnjenj, svoje poti, samega sebe, imenujem eksistencialna vest. Njeno drugo ime bi lahko bilo b-o-g. Zakaj bog? Ker so ti glasovi podobni ali enaki, kot je po religioznih zapisih glas Boga.

Skratka, Bog, eksistencialna vest, glas, ki mi pomaga iskati, kdo ali kaj sem, ki me vodi po moji svojski življenjski poti v skladu z mojo naravo, je v meni, v mojem duhu, mojem umu. Zelo preprost je. Prišepne mi: Čakaj, čakaj, ali te res zanima študij prava; a te ne vleče bolj filozofija? Saj imaš najbrž res prav, odgovorim. A ti je tale punca res všeč? A ti je tako všeč, da bi se z njo poročil? Hm, mogoče res ne tako zelo. Mogoče res ne bi živel z njo vse življenje. Bom raje še malo počakal. A bi res imel rad otroke? A se jih veseliš? Kako si predstavljaš, ko boš oče? Te to vleče? Tako me sprašuje ta glas, ta b-o-g. Seveda me tako lahko vpraša tudi psihoterapevt, če ga vprašam za svet. Če ga ne, se oprem pa na ta svoj notranji glas. 

Ta glas me vleče stran od običajnega, od povprečnega, od sledenja drugim in družbenim obrazcem, k iskanju svojske poti. Eksistencialna vest je nadrejena konvencionalni moralni vesti. To pomeni, da mi dovoljuje, da prekršim moralno pravilo, če s tem omogočim izpolnitev eksistencialne težnje. Na smrt užalim očeta, ker nočem prevzeti družinske obrti in se raje posvetim poklicu, ki sem ga sam izbral in ki mi je "pisan na kožo". Kaj je alternativa? Da ustrežem očetu (izpolnim zapoved tradicionalne morale, ko je oče sam ravnal neetično in me silil v svoj kalup) in zagrenjen čevljarim (ne upoštevam glasu, naj sledim svoji naravi). Tako nekako. Seveda nas ta dvojnost postavlja pred številne moralne dileme, ki nikakor niso gladko rešljive; pristajati moramo na kompromise med upoštevanjem zapovedi ene in druge vrste.

Vendar je precej jasno, da nekaj takega, kot je eksistencialna vest, obstaja; da skuša človek v svojem življenju uresničiti samega sebe, uresničiti to, kar v zasnutku že je, in da ga vsako oddaljevanje od tega, od sebe, od svojih naravnih teženj, dela nesrečnega, mu jemlje življenjsko energijo. Ne gre za srečo happy happy, gre za vitalnost ali viabilnost, veselje do življenja. 

Heidegger je stanje svojskega, samolastnega življenja  primerjal z njegovim naprotjem, to je, "zapadlostjo" v brezimno življenje povprečnega človeka; to brezimnost je imenoval "das Man". Besedica "man" pomeni v nemščini podobno kot slovenski "se": govori se (man spricht), varčuje se (man spart). Kot samostalnik, pisana z veliko začetnico in členom za srednji spol, "das Man" (ne morda "der Mann", kar pomeni "mož") pa pomeni "gospoda Se", gospoda, ki govori, kar se govori; ki piše, kar se piše; ki kupuje, kar se kupuje; ki glasuje, kot se glasuje itd. Ta beseda pomeni človeka, ki je potonil v množici, ovco, ki se ravna po "se", po drugih, po povprečju; ki nima svoje osebnosti. Bog je tisto v meni, kar me venomer sprašuje: kdo ali kaj si, ti, Blaž?

Tole bi, po mojem, morda podpisal tudi kak katoliški duhovnik. No, prihodnjič bomo o papežu.

O BOŽJI ŽELJI: VAJA IZ BIBLIJSKE EKSEGEZE

Religiozno vernim in ateistom je znana zgodba o izgonu iz raja (Geneza, 3). Povzemimo jo.

Potem ko je Bog ustvaril Zemljo in živa bitja, je po svoji podobi ustvaril moškega in žensko, da bi bila rodovitna in se množila; da bi si podvrgla zemljo in gospodovala vsemu živemu. Bog jima je vdihnil dušo. Na vzhodu je Bog ustvaril rajski vrt, vanj postavil človeka, da bi ga obdeloval in varoval. Človeku je zapovedal, da lahko je plodove z vseh dreves, razen z drevesa spoznanja dobrega in hudega, kajti na dan, ko bo jedel s tega drevesa, bo "gotovo umrl". Potem pa je prekanjena kača rekla ženi, da jima je Bog prepovedal jesti z drevesa spoznanja, da se jima ne bi odprle oči in bi postala kakor Bog, ki ve za dobro in zlo. Žena si je zaželela sadeža in spoznanja, jedla je s prepovedanega drevesa in ponudila sad tudi možu. (Nista umrla.) Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga. Postalo ju je sram in skrila sta se, a Bog je po tej njuni reakciji vedel, da sta grešila (ni videl, ko sta jedla). Najprej je preklel kačo (ki se še sedaj plazi po trebuhu), potem je ženi napovedal, da bo trpela v nosečnosti, rojevala v bolečinah in hrepenela po možu, mož pa bo gospodoval nad njo. Zaradi moža je preklel zemljo, njemu pa napovedal, da se bo z zemljo s trudom preživljal, jedel poljsko rastlinje (kot da je v božjih očeh to slaba hrana), v potu svojega obraza prideloval kruh, nazadnje pa se povrnil v prah in pepel, iz katerih je bil ustvarjen. Nato ju je Bog oblekel in ju, da ne bi jedla še z drevesa večnega življenja in postala Bog, izgnal iz rajskega vrta in pred njegov vhod postavil angela-keruba z ognjenim mečem.

Spreglejmo nedoslednosti in protislovja svetopisemskega besedila in se osredinimo na vprašanje o božji želji.

Kaj je želel Bog? Bog je želel ustvariti svet. Čemu? Bog ni želel ali mogel biti sam. Božja samozadostnost torej ni po božji želji. Če je Bog popoln sam v sebi, je hkrati nepopoln, ker je sam, samota ni zaželena; potrebuje dopolnilo, svojo stvaritev. Zato je ustvaril svet. Ustvariti svet je bila njegova prva želja. Poleg njega je bila zdaj njegova stvaritev. Ko je Bog vse ustvaril, je bil zadovoljen s stvarstvom. Občudoval je svojo stvaritev in sedmi dan počival po napornih dejanjih ustvarjanja. Ustvaril je vse, da bi to občudoval. Ta stvaritev je bila čudovita, vredna občudovanja. Hkrati pa se ne moremo znebiti občutka, da je tako početje precej otročje. Si predstavljamo slikarja, ki bi naslikal sliko zato, da bi jo sam občudoval, tam na svojem štafelaju? Vase zaverovano bitje, polno samega sebe? To je sicer po nekaterih definicija Boga, vsekakor legitimna lastnost Boga (ne pa človeka), ki pa jo Bog sam s svojim zadovoljenim nezadovoljstvom postavlja na laž.

Kaj je nato še želel Bog? Ustvaril je človeka, moža in ženo, da bi nadaljevala človeško vrsto, poselila zemljo in skrbela za božje stvarstvo. Bog torej ni želel biti sam s svojo stvaritvijo in sam skrbeti zanjo. V tem smislu je Bog brez človeka pomanjkljiv, nepopoln, kljub temu, da je ustvaril svet. Bog je očitno družabno bitje. Bog si je želel družbe človeka, seveda ne kot sebi enakega ampak kot podrejenega. Želel si je celo, da bi ga človek občudoval, mu bil hvaležen, ga častil. To je razvidno iz njegovih odzivov na čaščenje. Že na Abelovo daritev se je "ozrl", kar pomeni, odzval z odobravanjem. Cel kup želja popolnega Boga, ki mu ničesar ne manjka! In v nadaljnji zgodovini si je Bog kar naprej izpolnjeval svoje želje, ko je urejal življenje zemljanov, jih kaznoval in nagrajeval, da so se stvari odvijale - po njegovi želji. To dogajanje je bilo tako burno, da ne bi zgrešili, če bi njegovega povzročitelja imenovali Bog želja, poželjivi Bog, neizpolnjeni, nezadovoljni Bog. Saj pravimo "po božji volji", kar pomeni po božji želji.

Česa Bog ni želel? Ni želel, da bi človeka, ki ju je ustvaril, postala Bog; da bi spoznala dobro in zlo. To ne-željo lahko izrazimo tudi kot željo. Bog si je želel zadržati spoznanje dobrega in zlega zase in to spoznanje morda dobrohotno prihraniti človeku. Pojavi se kup vprašanj.

Kakšni bi bili ljudje, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj ni dobro, kaj je zlo? Ljudje z dušo, ki ne vejo, kaj je dobro in kaj zlo? Kaj je vsebina duše, ki jo je Bog vdihnil prvemu človeku, če ne ravno razlikovanje med dobrim in zlim? Čemu želi Bog preprečiti ljudem to spoznanje? Čemu naj bi bilo to pridržano samo njemu, Bogu? Ali bi bil človek, ki mu je vse ravno, sploh vodljiv?

Potem se je zgodilo dejanje človekove nepokorščine, izvirni greh. Na prigovarjanje kače je Eva utrgala prepovedeni sadež in ga dala jesti tudi Adamu. To Evino dejanje in Adamovo dejavno soglasje sta dejanje človekove volje proti božji volji, človekovo samovoljno dejanje. Nepokorščina, upor iz poželenja. Ali to dejanje lahko imenujemo dejanje svobodne volje, ni jasno. Vsekakor sta se človeka na prigovarjanje kače sama odločila, da prekršita omejitev. Njuna volja je hkrati svobodna in omejevana. Svobodna je ravno zato, ker krši omejitev, prepoved.

Potem je Bog uveljavil svojo naslednjo željo, željo, da človek ne bi jedel še z drevesa življenja in postal nesmrten. Potem bi se izenačil z Bogom.

Sledi izgon iz raja v trpljenja polno življenje. Ta kazen je učinkovita samo zaradi človekove kršitve božje prepovedi; zato, ker je človek začel razlikovati dobro in zlo in trpi zaradi hudega, ki se mu dogaja. Človek si je sam kriv za svoje trpljenje. Ali drugače: svet se odvija, kot se odvija, in človek kobaca, kakor ve in zna. "Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?" se v naslovu svoje knjige sprašuje pater Gržan. Nič ne počne; misli si: Saj sem vama rekel...

Bog je takrat odslovil človeka, ki je pred tem odslovil Boga in prevzel odgovornost za svoje življenje nase. Pika.

Bog se je v naslednjih tisočletjih baje še igračkal s človekom in mu na pot pošiljal različne tegobe, opisane v svetem pismu, a razmišljujoči človek ve, da se je z izgonom iz bajeslovnega raja začela človeška zgodovina, za katero je v boju z okoliščinami odgovoren človek sam.

ZASTONJSKA VOŽNJA

Gospa Alenka Bratušek nam je upokojencem priskrbela zastonjsko vožnjo z avtobusom in železnico. Nesebično, saj ji to ni pripomoglo k boljšemu volilnemu izidu. Mi pa se vendarle lahko zastonj peljemo v svobodo. Le da to ne gre čisto preprosto. 

Z boljšo polovico sva se namenila v Novo Gorico na srečanje z najinima italijanskima prijateljema. Prva izbira je bila železnica. Tam je železniška postaja tik ob meji, ob tisti sloviti točki ob meji, kjer je vsako srečanje dokaz neminljivega prijateljstva med sosednjima narodoma. Najina Videmčana bosta vzhičena: Eviva l'amicizia! Živelo prijateljstvo! Že strašno dolgo se nisva peljala z vlakom. Baje je zelo udobno in nedvomno varneje kot z avtom. Že dolgo ni iztiril noben vlak, na cestah pa mrtvi vsak dan. 

Pregledal sem spletni vozni red; odločila sva se za uro odhoda iz Ljubljane in vrnitve iz Nove Gorice. Vse skupaj sem hotel še osebno preveriti na okencu železniške postaje. Starci smo "ziheraši". Prijazna gospa mi je razložila položaj. "V Ljubljani sedete na avtobus, ki pelje do Brezovice, tam prestopite na vlak, ki vas pelje do Sežane, kjer prestopite na vlak za Novo Gorico." Hm. A na avtobus... in prestopit... Menda popravljajo progo. "Imate še drugo možnost: iz Ljubljane do Jesenic, tam prestopite za Novo Gorico." Saj tega sem se spomnil, ja. Nekoč pred desetletji smo se peljali tja čez Jesenice. Raportiram poveljstvu doma. "Pozvedi še za avtobus", je sledilo navodilo. To bo res bolj preprosto. 

Kot digitaliziran starostnik poiščem vozni red, izberem datum in ure odhoda od tu in tam. Berem, da se upokojenci množično odločajo za zastonjske vožnje, tako da potem ni prostora za navadne ljudi, ki morajo v službo ali domov. Hja, je treba to izkoristit, preden ukinejo. Grem se osebno pozanimat, kako je s tem. Se da rezervirati sedež za teden dni vnaprej? Saj zastonj karta ne pomeni preklica vsakršnega reda. Če grem v gledališče, lahko po spletu izberem sedež, na katerem želim sedeti. Če bi si vsak upokojenec rezerviral sedež vnaprej, ne bi bilo nobene gneče. In avtobusno podjetje ne bi moglo reči: ni več prostih sedežev, rezerviramo vam lahko za čez 14 dni. Zdaj pa: kdor prej pride in se bolj rine, se pelje; drugi pa - drugič. A mislite, da bomo samo za vas kupili še en avtobus. Kaj bomo z njim, ko pride nova vlada, ki bo morala odplačevati dolgove prejšnjih, in bo ta privilegij ukinila? 

Na avtobusni postaji je odprto samo eno okence. Vrsta pred njim. Pravzaprav ne bom nič kupil, samo vprašal bi rad. V predelku z napisom PROMETNA PISARNA sedi gospod in mrko zre v daljavo. Slutim, da ne ravnam prav, a neko prazaupanje v človeka me žene dalje. "Oprostite, prihodnji teden nameravam v Novo Gorico ..." "Tamle je vozni red", še preden dokončam stavek, stegne strogi mož roko s kazalcem, uperjenim nekam v nasprotno steno ... "Aha, razumem" odvrnem. Nisem rekel "hvala", ne zasluži. Postavim se v vrsto pred odprto okence. Na srečo sem hitro na vrsti. Za okencem dva uvajata novega nameščenca. Kljub temu, da je videti brezupno, poskusim: "Samo vprašal bi rad ..." Ubogi mladenič se z obupanim pogledom zazre v mentorico, ta odpre vrata in prijazno nastavi uho moji prošnji. "Sem slišal, da je gneča, rezerviral bi ..." Veselo se posmeje: "Ah, saj za Novo Gorico ni take gneče." "Pa načelno, ste to vprašanje rešili, se da rezervirati?" Še bolj prisrčno raztegne lepo oblikovana usteca in pokaže lepe, zdrave zobe. Saj sem res humorist. A s' z Lune padu?