Ateistična božična pridiga (s Fejsbuka)

Letos nas je zapustil Janez Kmet, zdravnik, moj sotabornik iz gimnazijskih let. Kot prepričan ateist je na teh straneh večkrat objavil kak zapis, ki sem ga razumel kot nasprotovanje cerkveni hinavščini in zavzemanje za ateizem. Naj spominu nanj posvetim to pridigo.
Lubi brezbožniki! Če me kdo vpraša (že dolgo me ni nihče), ali verujem v Boga, mu vrnem vprašanje: kdo ali kaj je Bog?
Belobradi striček na oblaku, obdan z angelčki? Ravnodušni prvi gibalec, ki je pognal kolesje vesolja in tiči zdaj v črni luknji? Vsemogočni in nevidni, ki vse vidi in vse ve, greh se delati ne sme? Vrhovni bivajoči, ki je hkrati v svetu in zunaj njega? Sori, no go. Ne potrebujem ga.
Predbožična Spieglova revija Wissen (Znanje) prinaša zgodbo, katere junak je evangeličanski pastor, Nizozemec Klaas Hendrikse. Rojen v ateistični družini je obiskoval nekonfesionalno osnovno in srednjo šolo, v katerih tudi ni bilo pouka o verstvih. Po študiju ekonomije je bil na dobri poti, da naredi lepo kariero kot eden od vodilnih v koncernu Xerox. Čutil pa je, da to ne bo izpolnilo njegovega življenja. Pri 28 letih je skupaj z ženo, ki je bila religiozno verna, vpisal teologijo. Študij teologije ga je očaral, a hkrati utrdil v ateizmu. Spoznal je, da človek lahko veruje in je hkrati ateist, človek, ki ne veruje v kako višje bitje, v stvarnika in urejevalca sveta; ki ne veruje v življenje po smrti. Spoznal je, da ni nujno, da bi človek veroval v te reči, da bi bil vseeno verujoči človek.  Nekoč sta zvedela, da v nekem kraju na jugu Nizozemske iščejo za dve cerkvi dva evangeličanska duhovnika za nepolni delovni čas.  Prijavila sta se za ti delovni mesti, za popolnoma drugačno delo, kot ga je bil vajen, za pol dotedanje menedžerske plače. Začel je duhovno skrbeti za svojo skupnost in to delo je opravljal 30 let, do upokojitve. Medtem sta se z ženo razšla, ona se je zaposlila v bolnišnici, on pa je vztrajal.
V svetem pismu pravi Bog Mojzesu: »Pojdite in šel bom z vami.« To pomeni: ko se človek odloči, da se bo premaknil z mesta, da bo storil neki korak v življenju, da bo stopil v neznano prihodnost, stori to z zaupanjem, z vero, da se bo dobro izteklo. »Imenujte to kakor hočete. Tudi Bog«, pravi nenavadni pastor.
Vsak človek veruje in zaupa, v gornjem pomenu; ne veruje pa vsak v bitje, celo osebo, nad drugimi bitji.  »Boga« najdemo v zaupanju in upanju, ki smo ga, prvič in najgloblje, doživeli nemočni v materinem naročju, najdemo ga v ljubezni do drugega in v vesti, ki se nam je oblikovala, ko smo spoznavali, da so drugi tudi ljudje kot mi in da človek ne sme drugemu storiti tistega, kar ne želi, da bi drugi storil njemu.
Kaj pa Jezušček? O, ta je bil bister fantič, ki je še nedoleten spoznal, da so v templjih hinavci, ki lažejo in nečistujejo in kupčujejo in grozijo s starozaveznim Bogom. In ko je postal mož, se je zavedel, da imamo eno samo življenje, ki ga ne gre obremenjevati s posvetno posestjo, bojem za oblast in vsakovrstnimi vezmi, ampak naj ga posvetimo ljubezni in živimo kot lilije na polju in ptice pod nebom, objeti v bratstvu pred neskončno praznino, v duhovnem kraljestvu, ki je čaščenje življenja.
Vse drugo so naložili tisti, ki tega niso razumeli, ker jim je šlo za duhovno in materialno oblast.
Dragi bratje in sestre v fejsbuku, berite evangelije, ganili vas bodo, kajti Jezus je govoril resnico.  To, da vas bo ganilo, je dokaz, da gre za božjo besedo. Taka je tudi beseda Toneta Pavčka. In mnogih drugih. Božja brez Boga.
Amen.

Čez Babno polje v Gorski Kotar

Na hitro bi rad nadoknadil, kar sem zamudil zaradi vsega, kar me je prehitelo. Junija smo se z Alenko Veber podali z avtobusom iz Ljubljane mimo Cerknice in Babnega polja v obmejne kraje Gorskega Kotarja. Naš prvi postanek je bil ob mejnem kamnu nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, ob mostu čez Unico pod razvalinami baročnega dvorca Haasberg (zgrajen po 1716 - baron Kobencel, kasneje v lasti Coroninijev in Windischgraetzev), ki je žalostno pogorel leta 1944 pod geslom "grad gori, grof beži".

 

Čeprav sem bil nekoč v mladinski delovni brigadi v Rakeku, si nikoli doslej nisem ogledal rakovške cerkve. O njej sem vedel le to, da sta na njenem pragu v tistih brezbožnih časih sobrigadirja Gustelj in Dunja neke tople poletne noči "kožo premikala", kot se je hitro razvedelo med brigadirji. Pa si jo je vredno ogledati tudi onstran praga, od znotraj. Je namreč Plečnikova, česar prav tako nisem vedel. Tako prijetno tople notranjščine še nisem doživel v nobeni cerkvi.

  

Tudi v Babnem polju sem bil prvič. Pozimi mora biti zelo samotno, saj je bilo tudi zdaj, sredi junija, vse mirno, le tu in tam si videl kakega človeka. Sprehodili smo se po vasi in ustavili na Rihtarjevi domačiji, Alenkinem domu. Alenka je v svojo vas pripeljala svet. Skozi vse leto se v novem "skednju" poleg starega, ki še čaka na prenovo, vrstijo srečanja, predavanja, vsakovrstne prireditve v okviru Zavoda Rihtarjeva domačija.

 

 

Na hrvaški strani smo se ustavili na kmečkem turizmu Pintar, eni od postojank Alenkine mreže; tako oživlja vse na svojih poteh.

V Prezidu si je vsekakor vredno ogledati Palčavo šišo, staro domačijo s trgovino. Hiša, v kateri še občasno živijo lastniki, Slovenci, je lepo in avtentično urejena v slogu meščanske hiše 19. stoletja. Prava paša za oči in srce. Tukajšnje narečje je malo slovensko malo hrvaško, ga je prav zanimivo poslušati.

  

V gostilni Pr' lipe smo se podprli, ob tem nam je Damjana zaigrala na citre. Tako smo se okorajžili za pot ob Gerovščici do mogočne stene, kjer izvira.

 

Nazajrede smo si ogledali mline in žago, ki deluje na vodni pogon, tako kot nekoč.

 

Vrnili smo se preko Prezida po isti poti. Postanek smo naredili v Grahovem. Preveril sem, ali spomenik domobrancem res zakriva spomenik partizanom. Spomenik borcem NOB je dokaj skromen, nevisok in dovolj estetski obelisk, postavljen na rob ploščadi. Spomenik domobrancem je vsiljivo, oblastno, postavljen na sredo ploščadi pred spomenikom NOB in je predvsem grd, neestetski - dolg, masiven, betonsko-kamnit zid z neurejeno nametanimi črnimi, marmornatimi napisnimi ploščami.

"45 let" (2)

Nadaljujem razmislek o filmu "45 let". V tem, kar sem napisal prej, sem prepoznal stališče moralista, psihologa, psihoterapevta. Za življenjsko in zakonsko zagato obeh starcev sem okrivil Geoffa. Natančneje, domneval sem, da ni "odžaloval", da ni pravilno dokončal žalovanja za Kathy, svojo prvo nesojeno ženo.  To bi bil njegov "greh", njegova psihološka "napaka". Taka presoja pušča žarek svetlobe v turobni in tragični zgodbi. Žalovanje je mogoče dokončati. Četudi se je za ta dva zakonca njuna zgodba končala tragično, ostaja upanje za vse ostale, za gledalce filma, če bodo to zgodbo vzeli kot poduk; če se bodo držali pravila, da je treba potegniti črto pod pretekli odnos, preden se zapletemo v novega. Da je treba resnično "odžalovati", pustiti izzveneti čustva do "bivšega" ali "bivše", do dna. Tako bi svetoval psihoterapevt. To bi bila nekako optimistična interpretacija te zgodbe. Take nesreče je mogoče preprečiti.

Je taka interpretacija vzdržna? Geoff se je poročil s Kate po petih letih od smrti Kathy. Pet let je po vseh normalnih kriterijih spodobno dolga doba žalovanja. Geoffu ne moremo očitati, da je prekršil običaj, izneveril pričakovanja drugih; da je ravnal nemoralno.  Ali je v tem času res prebolel Kathy? Morda je mislil, da jo je, a film kaže, da je v resnici ni. Zmotil se je sam v sebi, zmotil glede svojih čustev. Najmanj to. Morda pa je res, kot smo nakazali, uporabil Kate, da bi vendarle pozabil Kathy. Tedaj je njegov greh težji. Pa vendarle: bi se temu grehu lahko izognil? Se mu mi lahko izognemo?

Bojim se, da ta film ni na ravni moralke ali psihoterapevtskega prosvetljevanja. Je globlji. Je tragedija. V tem primeru gre zgodba takole: Potem ko sta 45 let Geoff in Kate živela v skladnem zakonu, se je Geoffu, ne da bi hotel ali mogel to preprečiti, ob prejemu pisma obnovil spomin na Kathy, z njim čustva, za katera je bil prepričan, da so izginila. Kate je spoznala, da je Geoff ves čas, morda ne da bi vedel, ljubil Kathy, ne nje. Geoff subjektivno ni kriv; nadenj se je zgrnilo nekaj, kar je močnejše od njega, nekaj, na kar ni mogel vplivati: usoda. Čustva so tu. Lahko jih "reguliramo", ne moremo jih odstraniti. Če jih potlačimo, jih še "regulirati" ne moremo; postanejo še bolj razdiralna.

Spomnimo se Ojdipa. Čeprav ni bil ne kriv ne dolžan, se je na njem izpolnila prerokba. Tako je Geoffa zadela usoda. Čeprav ni hotel, čeprav je mislil, da je prebolel Kathy, da je vse za njim, navsezadnje je dolgo dobo preživel s Kate, so se čustva do Kathy obudila in ga zajela. Ves čas so bila v njem. Naša zakonca sta žrtvi usode. Film je daleč od pedagoškega optimizma, naj bo ta v še tako posplošeni obliki. Opozarja nas, da so v življenju dogodki, ki jih ni mogoče preprečiti; da je življenje lahko tragično. Nepreklicno in neizogibno tragično. V tem smislu je film kritika sodobnega "pozitivizma", nekritičnega optimizma, prepričanja, da je mogoče vse popraviti in vse spremeniti v "srečo".

Kljub temu, da je Ojdip vedel, da je žrtev usode, je prevzel odgovornost za svoj greh in zločin in se oslepil. Ni se ubil. To bi bila morda lažja pot. Ni se ubil, ostal je živ opomnik osebne odgovornosti. Sprejel je usodo, kot svojo usodo, pokazal svetu, da obstaja usoda, da obstaja tragika, da obstajata greh in kazen. Oba, Geoff in Kate, skušata navzven kazati, da je njun zakon trden, čeprav se zavedata, da je tragično propadel. Svetu kažeta, da ni tragike, čeprav jo doživljata. Kate se tega jasno zaveda, Geoff cinično nemočno, s poniževalno klovnovsko masko.

Tako svet ostaja še naprej neprosvetljen. Ni več Ojdipov.

Je pa film.

"45 let"

Včeraj sem si v kinu Dvor ogledal film "45 let". Tak je naslov, ne "45. obletnica", čeprav gre za 45. obletnico poroke ampak "45 let". 45 let česa?

Spokojno življenje upokojene učiteljice Kate in upokojenega menedžerja Geoffa, ki sta v svoji hišici na angleškem podeželju ravno sredi priprav na 45. obletnico poroke, zmoti pismo, naslovljeno nanj. V pismu pristojne oblasti sporočajo, da so v ledeniku v Švicarskih Alpah po petih desetletjih odkrili popolnoma ohranjeno truplo, ki je verjetno truplo njegove žene, in ga pozivajo, naj jo pride identificirat. Geoff takoj pojasni, da gre za njegovo dekle Katyo, ne za ženo; kot poročena sta se predstavljala, da bi v prenočiščih dobila skupno sobo. Kate je vedela, da je imel dekle, preden se je poročil z njo, ni pa poznala podrobnosti. Zanjo je ključno vprašanje, ali je za Geoffa to zaključena zgodba ali ne. Če ni, je torej ona 45 let živela v senci njegove prve ljubezni? Je zgolj nepopoln nadomestek?

Ena od kritčark vidi v filmu predvsem problem iskrenosti med zakoncema. Zamolčana preteklost se začne razkrivati, žena je vse bolj prizadeta. V njem se obudijo spomini in nekdanja čustva do prve ljubezni. Njun odnos je pred razpadom, važno je ohraniti videz, da je v zakonu vse v redu. "Nelson je umrl, a bitka je bila dobljena."

Za drugo kritičarko prikazuje film razkroj zaupanja in naklonjenosti.

Režiser in scenarist pravi, da gre za "globok in kritičen pogled na njuni življenji, za občutek eksistencialne izgube, za nerazumevanje lastnih želja, za negotova čustva in občutke krivde."

Vse to, mogoče še malo drugače. Ko je izgubil svoje dekle, s katero se je nameraval poročiti (star diapozitiv razkrije, da je bila noseča) in je bila torej v resnici skoraj že žena, se je Geoff po največ petih letih od nesreče poročil s Kate. Ko je Katya izginila, je imel 25 let. Katye ni več, življenje mora iti naprej. Kakšno življenje? Kako? Ali je Geoff do poroke s Kate odžaloval izgubo Katye? Ali se je "v globini svojega srca" sprijaznil z njeno izgubo, preden se je zvezal z novo ženo? Ali pa je, nasprotno, nadaljeval običajno življenje (običajno je, da se mladi moški poročijo), da bi lažje prebolel izgubo? Je bila Kate sredstvo za pozabo Katye? Je čustva do Katye prenesel na Kate (kot sugerira podobnost njunih imen)? O tem film ne govori neposredno, posredno pa. Film pokaže, da so Geoffova čustva do Katye tlela v njem 45 let. Rad bi jo videl, dobro ohranjeno v ledu. A 45 let je ob tem živel običajno zakonsko življenje s Kate. Film govori o želji, o "odkrenjeni želji", ne morem reči potlačeni ali zatrti, o "tleči želji", ki jo je prekrila zapadlost običajnemu življenju; o "zanikani želji", zanikani z zapadlostjo vsakdanjosti. Lahko bi uporabil izraz "banalnost zanikanja". Po prejemu pisma je Geoff ves čas razdvojen med težnjo, da bi sledil svoji ponovno zažareli želji in šel pogledat Katyo, in težnjo, da bi to željo prikril in ohranil odnos s Kate in njun zakon. Čuti se krivega, ker je izdal sebe in uporabil njo. Njun zakon je urejen, njun odnos ljubezniv, celo s seksom se potrudita. Njuno življenje pa je "postano". "Kaj bereš?" ga vpraša Kate. "Kirkegaarda." "Imaš tri izdaje iste njegove knjige in v vsaki si prišel do 3. strani", tako nekako ga zafrkne Kate. Geoffovo življenje stoji.
Kate je živa. Gre ji za ljubezen, za nedeljeno ljubezen. Ko spregleda, kaj se dogaja z Geoffom, ji gre samo še za videz urejenega zakona. V predzadnjem kadru, ko pri zaključku plesa Geoff poudarjeno vzneseno veselo dvigne njeno roko, jo ona ostro odsekano spusti. Zadnji kader zajame v velikem planu njen obraz, ki z grozo strmi v praznino. Kate je žrtev Geoffove eksistencialne zapadlosti običajnemu življenju. Kate doživlja tragedijo, Geoff je ni bil sposoben pre-živeti pokončno; utopil se je v vsakdanjosti.
Na vsakdanjostni ravni seveda lahko rečemo: starega je malo zaneslo, ženska je preveč čustvena in zahtevna, naj se skulira. A s tem bi naredili veliko krivico filmu, ki nam govori: svojo željo vzemi resno.

"Pusti ga pri miru"

Nerad bi samo prepisoval tuje misli, a tokrat se misel nekoga drugega tako dobesedno ujema z mojo, da jo moram posredovati. Zasledil sem jo pri svoji fb-prijateljici Urši Landis, ki dela z otroki v Družinskem centru v Mali ulici. Ona pa jo je našla na spletni strani Za starše. Tu pa so jo prepisali iz časopisa The Telegraph, kjer so tako povzeli osnovno misel knjige Toma Hodgkinsona, The Idle Parent. Tako gre sodobna veriga "ustvarjalnosti" in "originalnosti". A tokrat z najboljšim namenom in povsem upravičeno. Hodgkinson je izrekel priporočilo, ki ga že dolgo ponavljam v družinskem krogu, a ni slišano in ne razumljeno:

Prvo pravilo vzgoje je: pusti ga pri miru. Drugo pravilo: pusti ga pri miru. Tretje pravilo: pusti ga pri miru. 

Zakaj to pravilo ni slišano in upoštevano? Ker je tako močno v nasprotju z našimi težnjami. Otroka zasipamo z vsem, kar mislimo, da bi lahko delovalo vzgojno in ga razvijalo in ga neprestano prekinjamo in se vmešavamo v njegovo dejavnost. Z najboljšimi nameni in požrtvovalno.

Ko je še čisto majhen, kopičimo okrog njega igrače vseh vrst. Vsak sorodnik mu ob vsaki priložnosti prinese kaj novega. Ne bom našteval, vsi vemo, kaj. Pogosto mi je bilo neprijetno, ko sem videl otroka zasutega z igračami, umaknil sem se, ker nisem hotel "zatežiti" in pokvariti slovesnega praznovanja česar koli že. Plaho sem včasih pripomnil: Saj je vsega preveč. In kazalo je, da se vsi strinjajo z mano, a je naslednjič spet vsak kaj prinesel. Otroku je igrača za trenutek vzbudila zanimanje, potem je obležala v kotu za vse večne čase. Ali pa se je kdo potrudil in ga skušal vpeljati v igro z njo - s prav tako kratkotrajnim uspehom.
Nosili smo mu knjigice. Še čisto majhnemu, take kosmate s slikami zajčkov in ovčk, da bi razvijal taktilno občutljivost; take pojoče, da bi razvijal glasbeni dar; take izrezanke in sestavljanke, da bi lahko sam oblikoval in razvijal ustvarjalnost...
Veliko smo se ukvarjali z njim: mu pripovedovali pravljice, brali iz knjigic, ga poučevali, mu pojasnjevali, mu na dolgo in na široko razlagali, zakaj se kaj ne sme in zakaj mora kaj storiti.
A kadar se je zaigral, je moral igro prekiniti in kam iti, ali narediti kaj drugega, nujnega: se umiti, jesti, iti domov itd.
Potem smo ga vodili na prireditve, predstave, igrišča, igralnice, razstave, pohode, tekmovanja, praznovanja, obiske...
In potem smo ga - v vrtcu -  vpisali k angleščini, v likovni krožek, k plavanju, h tabornikom.
Opazili smo, da se ne zna igrati sam. Vedno je hotel, da se kdo igra z njim. Vedno je visel na kom. To je postalo že prav obremenjujoče. Bili smo neverjetno pedagoško požrtvovalni. Oddahnili smo se edinole, ko je izrazil željo, da bi gledal lisanke. Takrat smo mu prižgali računalnik in imeli nekaj časa mir.

Še preden je šel v šolo.

Zdaj razmišljamo, da bi ga vpisali k judu, v šahovski krožek, h košarki.

Če ne bo treba h terapevtu zaradi hiperaktivnosti.

Zakaj to počnemo? Bo kar držalo, kar pravi Hodgkinson, da delamo to v želji, "da bi otrokom omogočili čim več in v strahu, da ne storimo dovolj, da bi svojim potomcem zagotovili zlato bodočnost." Zato se zavzema za "brezdelno starševstvo".

Vedno bolj sem hvaležen svojim staršem, ki niso imeli nič in ki me niso, predšolskega, nikamor peljali razen na obisk k sorodnikom. Sredi vojne sem imel blažen mir. Potem sem bil sicer videti malo zaostal, a se je v življenju vse kar nekako dobro izteklo.

Preberite:
http://zastarse.si/2015/09/zakaj-imajo-leni-starsi-srecne-druzine/

"Meni pa nihče ne pomaga"

Kaže, da svojega potopisa po Bavarski ne bom nikoli dokončal, saj me je prejšnje dni posrkalo prerekanje o beguncih. Obe ti temi nista nepovezani, saj tudi begunci hočejo v "Džermani", zato je dobro vsaj malo poznati to obljubljeno deželo. Takole "od oka" bi rekel, da je v njej še dosti prostora, ni ga pa neskončno veliko.

Zdrsnil sem torej v prerekanje o beguncih na Facebooku. Začelo se je s stavkom "če bi begunci bežali pred vojno, bi bila že Turčija in Grčija dovolj" in nadaljevalo ob Jelinčičevem videu, ki da je "čista resnica" in da je izrekel "nekaj, kar si mi ne upamo" (verjetno iz strahu pred udbomafijo). Potem ko smo izpraznili vsak svoj "šaržer" "argumentov" za in proti sprejemanju beguncev, sem uvidel brezupnost teh prepirov. Argumenti mojih nasprotnikov so racionalizacije, polne stereotipov, torej nekaj, kar je v vzročno-posledični verigi oblikovanja stališč na koncu. Vprašal sem se, odkod izvira ta histerična nestrpnost, kakšna čustva jo poganjajo.

Shematično je ta veriga takale:

EMOCIJE > ZAVRAČANJE > RACIONALIZACIJA

Iz kakšnih čustev torej izvira zavračanje beguncev? Običajna razlaga pravi, da njihovo zadržanje izvira iz strahu. To velja, a strah ni edina emocija, ki je v temelju zavračanja beguncev. Žal si nisem sproti zapisoval pogovorov in ko sem kasneje pregledoval te razprave, sem ugotovil, da so nekateri deli izginili - morda je kaka udeleženka samokritično iz sramu ali iz strahu zbrisala svoje "prispevke". Je pa ta empirija še živa v mojem spominu. Soočimo se torej s trpljenjem naših sodržavljanov ob prihajajoči begunski grožnji.

Trpeči so več vrst. Za prvo silo naj si pomagam z dobrim, starim Freudom in pogledam prizadetosti na treh ravneh: oralni, analni in falični.

1. "Meni (nam) pa nihče ne pomaga." - Te vrste izjava odkriva prizadetost na oralni ravni. V najpreprostejši različici je egocentrično omejena. Tisti, ki to izreka, vidi samo sebe v primerjavi z nekom drugim. Njemu dajejo, meni, ubogemu, pa ne. Pred našimi očmi je podoba otroka (pa tudi živali), ki je frustriran, ker smo pozornost za trenutek namenili drugemu otroku in ne njemu.  V drugi različici se ta elementarna rivaliteta maskira s skupinsko (nacionalno) identifikacijo: njim, tujim, dajejo, nam ali našim pa ne.

2. "A vohate, kako smrdijo?" - So ljudje, in ni jih malo, ki čutijo "organski odpor" do vsega, kar ni snežno belo, čisto in higienično. Med ljudmi imajo najraje visokorasle, arijske blondince/ke z modrimi očmi v belih teniških opravah. Vse kar je temnejše polti (če ni jasno, da je le začasna zagorelost od sončenja), neobrito, bradato ali kako drugače nesnažno (vseeno zakaj) povzroča pri teh ljudeh odpor. To čistunstvo se s higienske ravni prenese na druge ravni. Moti nas guturalni jezik, nenavadna pisava, skratka "drugačnost", ki je drugo ime za "nesnažnost", "neurejenost".

3. "Niso hvaležni." - Med mojimi razpravljalci so bili celo ljudje, ki so prišli v stik z begunci, pa so bili pri tem razočarani. Begunci so pomoč vzeli kot nekaj samoumevnega in se niso posebej zahvaljevali. Morda so celo kaj ponesnažili in niso pospravili za sabo (gl. tč. 2). Darovalcu niso izkazali spoštovanja, niso ga "gor vzeli". Prizadeli so njegovo dostojanstvo, ali malo bolj prozaično povedano, niso zadovoljili njegove potrebe, da bi se počutil vzvišenega nad "reveži".

4. "Kaj pa mislite, da ste, ko se silite s to pomočjo?" - Ta izjava izkazuje posebno vrsto narcistične prizadetosti. Ta zameri prostovoljki, ker je ona organizirala pomoč, namesto da bi počakala nanj, ki je edini upravičen do prvenstva, vodilnega položaja in javne pozornosti.
Zabeležil sem tudi lep primer toliko oporekane "penisne zavisti", obrnjene v privoščljiv posmeh. Neka dama je zapisala: "Zakaj se ne grejo borit za svojo domovino, pičke moške?" Hoče reči: "Nimaš ga, tako kot jaz ne."

Takole, na kratko; bi se dalo še razpredati.

Sočutje je temelj

Pod sliko trupelca sirskega begunskega dečka na turški plaži je nekdo na Facebooku zapisal: Če bi ostal doma, ne bi utonil. Mislil sem mu odgovoriti preprosto: Sram te bodi. Potem nisem pripisal ničesar: model si ne zasluži odgovora. Tudi v moji zavesti, kot najbrž zavesti mnogih med nami, vztrajajo poleg te slike tudi prizori policijskega nasilja nad begunci v Makedoniji, madžarskega žičnega "zidu" in nastopa madžarskega premiera Orbana, ki je Merklovi očital, da je za begunsko krizo kriva ona, ker je begunce vabila v Nemčijo. Imam se za kolikor toliko sočutnega človeka, nasilja ne maram, ljubim svobodo in - čeprav se sam ne gibljem prav rad - imam prosto gibanje za pomembno človekovo pravico. Neka moja facebook-prijateljica je zapisala: "Ponudili smo jim pest pa so zagrabili za roko". To, da se ji je zatipkalo in je namesto "prst" napisala "pest", sem izkoristil in jo zafrknil: "Res, ponudili smo jim pest v obraz, ko so prosili za roko pomoči."

Tako humanistično našpičen sem se oni dan lotil branja članka filozofa, profesorja dr. Roka Svetliča, čigar razmišljanja sicer cenim, o "begunskem holokavstu" (Delo, Mnenja, 7.9.15) s podnaslovom: Begunska kriza - Dobrota, ki uničuje življenja; sočutje, ki je brezčutno; odprtost, ki priseljence zapira v gete. Že na prvi pogled kritika odziva na begunsko krizo, odziva, ki se sklicuje na sočutje, človekove pravice in dobrodelnost, v imenu katerih sem sam pri sebi obsojal ravnanje makedonske policije, ravnanje madžarske vlade in policije in Orbanov nastop. Ker ne pustim nič reči čez te tri kategorije, sem se pripravil na polemiko.  Ne bi bil moj prvi polemični odziv. Pred časom sem se odzval na pisanje Slavoja Žižka, ki je v razpravi o revščini zavrnil dobrodelnost, češ da samo podaljšuje agonijo revnih in s tem agonijo kapitalističnega sistema, ko bi samo z radikalno akcijo, ponovnim (boljšim) poskusom uvedbe socializma, enkrat za vselej odpravili revščino. Zame sta sočutje in iz njega izvirajoča dobrodelnost temeljni eksistencialni kategoriji.

Ko pa sem članek ponovno prebral in si v mislih obnovil dogajanje, ki sem ga spremljal v medijih, sem nerad priznal, da ima mož - do tistega trenutka na osnovi svoje predpostavke - prav. Njegova predpostavka je spoštovanje veljavnega prava. V osnovi evropske zakonodaje, ki ureja migracije, je razlikovanje med beguncem in (ekonomskim) migrantom; med tistim, ki beži pred nasiljem, da bi preživel, in tistim, ki gre drugam za boljšim življenjem. Prvemu mora država, v katero se je zatekel, omogočiti varno zatočišče, preživetje in končno azil, drugega pa lahko zavrne in pošlje nazaj v izhodiščno državo.

Begunci iz Sirije, naj se omejim na te, so se pred vojno, nasiljem in življensko ogroženostjo zatekli najprej v Turčijo. Tam bi morali ostati do razrešitve njihovega statusa. Vendar so začeli množično bežati v Grčijo, in iz Grčije v Makedonijo, na Madžarsko in naprej proti Nemčiji. Namesto, da bi se zadovoljili s tem, da so na varnem, hočejo v obljubljeno deželo, za boljšim življenjem. (Moja fb-prijateljica ima prav.) Naravna težnja, toda v nasprotju z evropsko zakonodajo. To pomeni, da so, takoj ko so zapustili Turčijo, s pravnega vidika doživeli transformacijo iz begunca v ekonomskega migranta. Družina dečka Aylana je zapustila mirno zatočišče v Turčiji, kamor so se umaknili pred vojno in nasiljem iz Sirije, in hotela za boljšim življenjem v zahodno Evropo. Hoteli so preveč in so kršili veljavno zakonodajo. K Aylanovi smrti je prispevala njegova teta v Kanadi, ki je družini poslala denar za pot in s tem omogočila, ne beg pred nasiljem, ampak sledenje želji po življenju v idealni državi.

Če zaradi sočutja popustimo težnji ljudi, ki vodi v kršenje zakonov in kaos, povzročimo njihovo še hujšo nesrečo. Sočutje in iz njega izvirajoča skrb za drugega se sprevržeta v svoje nasprotje, neskrb, ogrožanje. To je misel R. Svetliča. A kaj predlaga? "Če želimo spoštovati človekove pravice, je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva..." In nadaljuje: "Ta trenutek si urejanja razmer pri kolonah beguncev ni mogoče niti zamisliti. Urejanje prinaša omejitve, ki so obvezne, to je prisilne." Tu pa Svetličeva misel preskoči na obsojanje "dobrotniško fundamentalistične" ideologije, ki tako urejanje preprečuje. Ne! Ne gre za ideologijo! "Urejanje" danes konkretno pomeni: zid iz bodeče žice, ljudi, ki se opraskani plazijo podnjo in čeznjo; pretepanje moških, žensk in otrok, Ilonkino patriotično spotikanje očeta z otrokom v naročju. Neuspešno "urejanje" in "zaustavljanje" pomeni trupelce dečka na plaži. Ne gre za ideologijo, gre za osnovni človeški vzgib: tega ne morem gledati, to ni prav, to je treba preprećiti - urediti a ne z nasiljem. In tega vzgiba si ne pustim otopiti s sklicevanjem na veljavno pravo. Ne me siliti v razlikovanje med "dobrim" in "slabim" nasiljem. Nasilje sirske vojske je slabo, nasilje makedonske in madžarske policije pa dobro?

Danes sem na isti strani Dela (O azilnem pravu - da o morali ne izgubljamo besed, Delo, Menja, 11.9.) prebral mnenje spoštovanega mag. Matevža Krivica, ki odločno - in po mojem vendarle preveč podcenjujoče - nasprotuje Svetliču prav v imenu sočutja oziroma "morale". Njegov odziv bi lahko povzel v enem stavku: veljavna azilna zakonodaja je glede na nov pojav množične migracije neustrezna in jo je treba takoj spremeniti sklicujoč se na "višje pravne norme in načela, zajeta v ustanovitvenih aktih EU in v listini o človekovih pravicah". Krivic pravi, da je že v primeru Grčije evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da "so bile razmere tamkaj čakajočih beguncev tako nehumane in nečloveške, da v take razmere beguncev ni dovoljeno vračati, čeprav je to predpisano oziroma dovoljeno z dublinsko uredbo". Azilno pravo EU je "neizvršljivo" spričo novih pogojev, novih dejstev. Vztrajanje pri spoštovanju zakonov, kakršni so, neustrezni za današnje razmere, bi pomenilo uveljavljati načelo "fiat iustitia, pereat mundus". Spoštuj zakon, pa čeprav ljudje poginejo. V nasprotju s tem pravi Krivic: ex factis ius oritur, iz dejstev nastaja pravo. Naj nastane čim prej.

Staro nasprotje med legalnim in legitimnim, ki mu legalno le obotavljivo sledi. Slovenci smo se v dveh odločilnih trenutkih odločili za legitimnost: ob partizanskem uporu in ob osamosvojitvi. Naj bi se zdaj, ko gre spet za prelomne dogodke, ki utegnejo spremeniti podobo Evrope in nas, oklepali preozkih okvirov legalnosti?

Po Bavarski (3): Bamberg - Bayreuth

Zjutraj tretjega dne smo krenili proti severu do tisočletnega mesta Bamberg ob reki Regnitz. Vzporedno z reko poteka tudi kanal Donava-Maina. Staro mesto je - kljub dvema svetovnim vojnama v tem stoletju in več vojnam, tudi 30-letni, v prejšnjih - največje nepoškodovano ohranjeno mestno jedro v Nemčiji in je vpisano na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Bamberg slovi tudi kot mesto pivovarstva. Najbrž je tako, da se v Bambergu več piva naredi, v Muenchnu pa več popije. Nad reko je grič in na njem mogočna katedrala sv. Petra in sv. Jurija (<), v njeni bližini nadškofija in različne upravne stavbe. Na otočku sredi reke je mestna hiša (>).

 

Stolnica s štirimi zvoniki (<) je spomenik na meji med romaniko in gotiko. V njej so številna likovna dela, ki sodijo v to obdobje, med njimi najznamenitejši "bamberški konjenik", ki je nekakšnen simbol mesta (>). 

 

Z mostu, ki povezuje mestno hišo z mestom, se na desnem bregu vidi predel, ki se imenuje "Male Benetke", poln prijetnih malih gostilnic ob rečnem pristanu.

Današnja idlična podoba mesta skriva nemirne čase in nič kaj pozitivno vlogo mesta v zgodovini. V letih 1623-1633 je nad mestom gospodoval knezoškof Johan Georg Fuchs von Dornheim, znan kot sežigalec čarovnic, Hexenbrenner. Na osnovi nekega zakona iz leta 1507 (Constitutio Criminalis Bambergensis), v katerem je za čarovništvo predvidena smrtna kazen z ognjem, in ob sodelovanju še bolj zagrizenega škofa Friedricha Foernerja, je samo v svojem mandatu sežgal kakih 300 ljudi, obsojenih čarovništva, med njimi tudi mestnega župana Johannesa Juniusa. Skupaj je bilo sežganih okoli 1000 ljudi. To blazno početje se je končalo šele, ko so Švedi zavzeli mesto, von Dornheim je pa pobegnil na Koroško. Bamberg tudi ni zaostajal za bližnjimi mesti pri "čiščenju" Judov za časa nacističnega režima. Iz mesta je izginilo 630 Judov, vojno jih je preživelo 15, ki so bili poročeni z "arijci/arijkami"). Nemci se svoje zgodovine zavedajo in svoja dejanja obžalujejo. Na prehodu k mestni hiši je na eni strani vzidana plošča v spomin na preganjane in preminule "judovske državljane" (<), na drugi pa v spomin na padle vojake in "pogrešane" civile (žrtve nacistov) v 2. svet. vojni (>). Kot rečeno, staro mestno jedro ni bilo poškodovano v zavezniških bombardiranjih. Ko pa so Američani zavzemali mesto, so se ostanki vojske upirali: padlo je 23 vojakov in 4 civilisti.

 

Pozornost pa mi je vzbudila tudi spominska plošča polkovniku, grofu Clausu von Stauffenbergu, ki je kot član odporniškega gibanja izvedel atentat na Hitlerja, žal neuspešno, in bil nato ustreljen.

Še skok do Wagnerjevega mesta Bayreuth, prizorišča Wagnerjevih slavnostnih iger. Samo mesto ni name, utrujenega od znamenitosti, naredilo posebnega vtisa, smo pa videli Wagnerjevo hišo (>) in grob, in Lizstovo hišo (<).

 

Grob Richarda Wagnerja:

Stari grad (Altes Schloss) s stolpom:

Mestne vedute:

 

Prizorišče Wagnerjevega festivala:

Po Bavarski (2): Nuernberg

Prespali smo v spodobnem hotelu v bližini Ulma in se zjutraj zapeljali proti Nuernbergu, drugem največjem mestu Bavarske,  zgodovinskem središču Frankovske dežele. Na gradu, ki ga je na skali iz peščenca dal zgraditi Friedrich Barbarossa v 12. stol., so vladarske posle opravljali različni nemški cesarji. "Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti" ni imelo prestolnice. Cesarji so se selili z gradu na grad in tam opravljali svoje posle. Pogosto so se mudili prav v nuernberškem gradu. V "zlati buli" iz leta 1356 je bilo določeno, naj vsak novoizvoljeni nemški kralj priredi svoj prvi državni zbor (Reichstag) v Nuernbergu. V tem mestu je ustvarjal Duerer, romantiki so ga imeli za idealno nemško mesto, Hitler ga je izbral za mesto svojih množičnih zborovanj, gotovo ob upoštevanju neslavne tradicije. Že leta 1349 je dal cesar Karl IV z zemljo zravnati judovsko četrt in pomoriti 1500 Judov, ker so se udeležili rokodelske vstaje proti plemstvu. To je bila srednjeveška predhodnica nacističnih "nuernberških zakonov" (1935), ki so bili podlaga "dokončne rešitve judovskega vprašanja" v uničevalnih koncentracijskih taboriščih med 2. svet. vojno. Anglo-Američani so zaradi teh in podobnih "zaslug" nacističnega režima skoraj v celoti zbombardirali staro mestno jedro z gradom vred in po končani vojni v tem mestu priredili sojenje nacističnim vojnim zločincem. Nemci so obnovili grad in mestno jedro. Danes je Nuernberg mesto s cvetočim gospodarskim in kulturnim življenjem.

 

Ob vstopu v mesto se vozimo ob srednjeveškem obzidju s stražnimi stolpi, obzidju, ki hkrati z globokim obrambnim jarkom obdaja staro mestno jedro in je bilo dokončano nekako sto let pred Trubarjevim Katekizmom. Danes so ob obzidju prijetni prostori za druženje in kulturne dejavnosti.

Skozi mesto teče reka Pegnitz, ki se zunaj mesta združi z reko Rednitz, ki se izliva v Maino kot Regnitz. No, čez Pegnitz vodi med drugimi mostovi tale brv, ki se imenuje Rabljeva brv. Rabelj, etimološko najbrž "tisti, ki obeša" (Henker, haengen=obesiti), stanuje namreč na začetku brvi. Ne vem, kaj počne zdaj. Je zanimivo, da Slovenci nimamo izraza za tistega, ki obeša, samo za obešenca ("obešavec" bi šlo, a ga ni v SSKJ poleg "obešalnik", "obešanka" "obešenjak"). Samo v tej vlogi smo bili v zgodovini. To je bila bolj formalistična šala. Žal smo premogli preveč domačih rabljev.

Ponos in razpoznavno znamenje mesta, grad, je bil, kot rečeno, skoraj v celoti porušen in to, kar vidimo danes, je verna rekonstrukcija. Združuje poslopja in  stolpe dveh med seboj ločenih kompleksov. Eno je cesarski grad, ki si ga je lastilo cesarsko mesto, drugo pa je grad grajskega grofa, ki je pretendiral na oblast nad Frankovsko deželo. Ko so cesarski grofu pred nosom v 40 dneh postavili nov stolp, se je ta ujezil in je prišlo do vojne med cesarskimi in grofovimi (1389). Zmagali so seveda cesarski in razdejali grofov grad, tako da so danes vidni le še ostanki. Kasneje so ruševine in rekonstrukcije še prehajale iz rok v roke, in po dveh vojnah za grad (Markgrafenkriege) je nazadnje obveljalo lastništvo mesta. Tako se ne bi nič čudil, če bi pri nas prišlo do vojne med jankovićevci in jazbinškovci za ljubljanski grad ali za tržnico. So različne vojne.

 

Vrhunec našega izleta, ki se imenuje "Program Albrecht Duerer" je obisk Duererjeve hiše, ki stoji na grajskem pobočju.

  

Mogočna hiša vsestranskega in slavnega umetnika, velikega risarja, slikarja in grafika, ki si je moral vse orodje, naprave in sestavine za svojo obrt napraviti sam. V svoji delavnici je drobil kamnine za pigmente, izdeloval šila in igle za bakroreze. Bil je velik talent, pri 14 letih je narisal veren avtoportret, a moral je tudi veliko vaditi in delati. Med začetniškimi deli so tudi risbe, ki jih je kritik označil za "nebogljene". A posvetil se je svojemu področju in se uvrstil med velikane umetnosti. Nasproti njegove hiše je majhna prodajalnica razglednic in spominkov. Nekaj besed sem spregovoril s starejšim gospodom, ki mi je prodal vodnik po mestu. Ugotovila sva, da je bil na Triglavu in da mu je bilo všeč.

Bil je prazničen dan, Bavarci praznujejo Kristusovo vnebovzetje (Christushimmelfahrt), in na širokem mostu čez Pegnitz so bile stojnice in množica ljudi. Podobno razpoloženje kot pri nas okrog Tromostovja, kadar je topel sončen dan in se kaj praznuje, le da je bilo v množici veliko Azijcev, Afričanov, žensk s hidžabi, južnjakov in vzhodnjakov vseh vrst in barv. Bolj svetovljansko kot pri nas.

Cerkva smo si ogledali toliko, da si nisem zapomnil vseh svetnikov, ki so jim posvečene. Lepe cerkve, veličastne, zunaj in znotraj, skulpture, slikarije, vsega več kot dovolj in preveč.

 

 

Oglede smo sklenili v Germanskem narodnem muzeju (Germanisches Nazionalmuseum), za katerega vodič pravi, da je najverjetneje največji kulturnozgodovinski muzej Nemčije.

 

Kot vedno je bilo tudi tu premalo časa, da bi si človek lahko v miru ogledal vse, kar ga zanima. Zamikalo me je, da bi vsaj za kake pol ure posedel spodaj ob veliki mizi, kjer so bile razložene različne monografije. Pa ni šlo. Čuvaji so nas čakali, da smo se skidali ven. Vzdolž ulice ob muzeju je postavljena dolga vrsta stebrov iz belega betona. Postavitev je zasnoval neki izraelski umetnik. Na vsakem stebru je vklesan en člen Deklaracije o človekovih pravicah v nemščini in v kakem drugem jeziku, tudi z grškimi, cirilskimi ali kakimi drugimi pismenkami. Nemci so vsaj na deklarativni ravni temeljito poskrbeli, da bi se očistili greha nad Judi in drugimi narodi za časa nacističnega režima.

Nazajgrede smo se peljali mimo tiste poljane, na kateri je Hitler prirejal množična zborovanja svoje stranke (Reichsparteitage), kjer je postavil masivno tribuno in še vedno nedokončano kongresno dvorano. Vse je še tako kot je bilo, v enem krilu tribune je zdaj dokumentacijski center, kjer zbirajo gradiva te neslavne zgodovine. Kako to, da so zavezniki bombardirali srednjeveški grad, ta zločinski kolos pa so pustili nedotaknjen? Mislim si, da niso hoteli kaznovati samo Hitlerja in njegove izrodke, ampak so hoteli ubiti tisto zlo žilo nemšega (in marsikaterega drugega) naroda, zaradi katere so v Nuernbergu iztrebili Jude že leta 1349.

Po Bavarski (1): Augsburg - Ulm

Malo prehitevam, malo zaostajam, ampak svoj dolg moram povrniti. Še v maju, od 13. do 16., smo se pridružili skupini za umetnostno zgodovino Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani na izletu po Bavarski v režiji agencije Ars Longa. Spomin je že malo zbledel, fotografije so pa ostale, zato bo tole bolj podobno fotoreportaži kot potopisu. Bavarska z mojimi očmi skozi objektiv.
V sredo zjutraj je avtobus krenil naravnost proti severu. Čeprav 600 km ni malo, je bila vožnja kar prijetna; monotonost avtoceste razbijejo zanimiva pokrajina in lepo urejena počivališča. Okrog poldne smo mimo Muenchna prispeli v Augsburg - slovito zgodovinsko mesto (Augusta Vindelicorum). Tu je bil po krvavih obračunih med katoličani in evangeličani (protestanti) leta 1555 sklenjen "augsburški mir", ki je proglasil načelo, da posvetna oblast določa, katera vera velja na njenem področju ("cuius regio eius religio"). Tu si je svoje "kraljestvo" ustvarila bankirska družina Fugger, ki je financirala posvetne in cerkvene mogočnike tedanje Evrope. (Na levi evangeličanska cerkev sv. Ulricha in bazilika sv. Ulricha, na desni hiša Fuggerjev, spodaj evangeličanska cerkev sv. Ulricha).

 

Za naše današnje razprave o revščini in bogastvu je dobro vedeti, da je mogočni bankir Jacob Fugger, veliko pred kakršno koli socialno zakonodajo, osnoval prvo naselje socialnih stanovanj, namenjenih ljudem, ki si niso mogli privoščiti stanovanja po sicer veljavnih najemninah. "Fuggerei", ustanovljen 1516. leta, deluje še danes. V naselju, ki obsega več ulic, je 147 stanovanj po okoli 60 kvadr. metrov. Letna najemnina stanovanja znaša toliko kot v času ustanovitve, to je 1 renski gulden ali 0,88 evra. Do stanovanja so upravičene osebe, ki prebivajo v Augsburgu najmanj 2 leti, so rimskokatoliške vere in brez sredstev za običajno najemnino.

Da ne bi mislili, da so to kakšne barake:

Naša naslednja postaja prvega dne je bil Ulm. Ulm sicer ne spada k Bavarski ampak k sosednji deželi Baden-Wuertenberg, a smo ga obiskali, ker smo tam v bližini nameravali prespati, poleg tega pa je bilo treba videti najvišji cerkveni stolp na svetu, stolp ulmske katedrale:

Naj omenim še, da je bil v Ulmu rojen Albert Einstein. V bližini Ulma je bila doma moja mladostna dopisovalka Renate, zato me je še posebej zanimalo, kako so videti ti kraji. Žal ni bilo časa, da bi svojo staro (zdaj res staro) prijateljico poiskal, a sam pri sebi sem sklenil, da bi se tu nad okljukom Donave dalo živeti. V podkrepitev še dve ulmski veduti: