Moji zgledi (1): Dobrodelnik ustanovil 12.000 knjižnic

John Wood, direktor marketinga pri Microsoftu, je leta 1998, ko se je mudil v Nepalu, prišel v neko odmaknjeno šolo s 450 otroki. V šoli niso imeli nobenih knjig. Wood je sklenil šoli pomagati in čez čas je s karavano oslov pritovoril tja goro knjig. Otroci so se nadvse razveselili, Wood pa je bil tako navdušen, da je odpovedal službo pri Microsoftu, pustil svojo punco, ki je mislila, da se mu je zmešalo in ustanovil dobrodelno organizacijo Prostor za branje (Room to Read). Po vsem svetu je začel ustanavljati knjižnice, ob tem pa tudi zalagati in izdajati knjige v lokalnih jezikih. Do zdaj je ustanovil 12 tisoč knjižnic in 1500 šol. Knjižnice niso velike, navadno obsegajo en sam prostor, vendar so, delujejo.

Izdal je 591 naslovov v jezikih, kot so kmerski, nepalski, zulu, lao, šoša, taru, conga, garvali, bundeli. Poleg tega štipendira 13.500 revnih deklet, da se lahko šolajo. Oskrba učenke v internatski šoli ga stane 250 dolarjev letno.

Po številu ustanovljenih knjižnic je močno prekosil ameriškega jeklarskega magnata s konca 19. in začetka 20. stol. Carnegieja, ki je, kot pravijo, večino svojega bogastva porabil za filantropske dejavnosti. Ustanovil je 2500 knjižnic povsod po svetu, ki pa so mnogo bolj razkošne.

Čeprav je včasih treba iti na cesto in protestirati, da se opozori na kak družben problem, je mnogo pomembneje z iznajdljivimi dejanji zavzeto vnašati spremembe, kjer mislimo, da so potrebne. To lahko počnejo tako bogati kot ne tako bogati. - Vir: NYT, 11.11.11

Desetinka odstotka najbogatejših v ZDA ima več kot polovico dohodka

ugotavlja Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman v današnji številki NYT (Delo). 1% Američanov razpolaga z 80% dohodka (BDP), ostalih 99% razpolaga z 20% dohodka. Protestniki na Wall Streetu imajo v osnovi prav. Nesorazmerje je še večje. Poročilo urada za proračun za leto 2005 ugotavlja: Znotraj tega 1% ima zgornja desetina dve tretjini dohodka. To se pravi: desetinka odstotka (0,1%) ali okrog 1000 najbogatejših ima več kot polovico vsega družbenega dohodka. Njihov dohodek se je v obdobju od 1979 do 2005 povečal za več kot 400%. Teh tisoč najbogatejših niso morda uspešni lastniki ali menedžerji podjetij, ki so inovativna in ustvarjajo nova delovna mesta. Ne. 70% zgornje desetinke odstotka najbogatejših so menedžerji korporacij nefinančnega ali finančnega sektorja, poleg njih pa nepremičninarji in odvetniki. K. se zavzema za višjo obdavčitev

Koroška jesen

Zakaj se ne bom udeležil 'globalne oktobrske revolucije'?

Imel sem resen namen, da se udeležim današnjega protesta - proti čemu pravzaprav in za kaj? Udeležil bi se ga predvsem zato, 1. ker sem proti enormnim razlikam, ki obstajajo predvsem v najbolj razvitih deželah sveta, med dohodki 'navadnih ljudi' in bogatinov vseh vrst, od katerih si 'najuspešnejši' prisvojijo (ne 'zaslužijo') tudi 142-krat višji dohodek, kot je dohodek delavca; 2. ker sem proti neomejenemu zasebnemu bogatenju in zapravljanju denarja za luksuz, ki daleč presega človekove potrebe (zasebne palače, zasebni jeti, ladje, zasebni otoki in druga preseravanja) namesto za vlaganja v gospodarstvo; 3. ker sem za zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi deželami sveta in za odpravo revščine in lakote v svetu namesto kopičenja bogastva v rokah peščice svetovnih plutokratov; 4. ker sem za resnično vladavino ljudstva v obliki parlamentarne demokracije in proti oligarhijam in plutokraciji, ki vlada pod krinko demokracije; 5. ker sem za dejansko uveljavitev pravne države pri nas, za preprečevanje in kaznovanje neupravičenega prisvajanja premoženja in negospodarnega ravnanja. 6. ker menim, da v Sloveniji 21. stoletja ne bi smelo biti ljudi, ki nimajo zadovoljenih osnovnih potreb po hrani, stanovanju, kulturi in drugih osnovnih življenjskih dobrinah na sedanji ravni razvoja civilizacije; 7. ker se zavzemam za uresničitev ideje trajnostnega razvoja, kot jo je predstavil prof. Plut in jo, kot domnevam, zastopa gibanje TRS.

Protesta se kljub temu ne bom udeležil, ker se v ospredje gibanja sili skupina 'ljubljanskih aktivistov' z neumnimi populističnimi gesli, kot je zahteva, naj se namesto bank 'dokapitalizirajo ljudje'. Domača naloga: kaj bi se zgodilo, če bi 400 milijonov ali pa milijardo za dokapitalizacijo bank razdelili med ljudi? Koliko bi vsak dobil in kaj bi s tem denarjem počel? Kako bi to funkcioniralo v gospodarstvu? Ob tem moram seveda dodati, 1. da nisem proti kapitalizmu, ker je kapitalizmov več (ameriški, nemški, danski, norveški, grški, slovenski itd.) z različno vlogo države in različnimi režimi redistrubucije sredstev; 2. da nisem za socializem, ker sem ga doživel in pomeni nesvobodno, uravnilovsko in ekonomsko neuspešno 'diktaturo proletariata' na truplih nasprotnikov.

Med 'ljubljanskimi aktivisti' je nastopila gospa z 22 leti delovne dobe, katere mesečni stroški znašajo (po Dnevniku) 450 € za najemnino stanovanja, 355 za kredit, 62 za ogrevanje, 17 za stanovanjske stroške, 18 za elektriko, 40 za internet, 44 za avtomob. zavarovanje, 158 za kredit za prijatelja, 160 za hrano, 160 za bencin; za 20.000 kredita bo v 7 letih banki plačala 5000 € obresti (to je 60 € na mesec). Sodi gospa med 'ljudi, ki nimajo od česa živeti'? Kolikšno dokapitalizacijo si želi?

Histerija ameriških plutokratov

V današnji slo-izdaji NYT (14.10.11) Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman komentira proteste proti ameriški finančni plutokraciji na Wall Streetu. Zavrača pretirano reakcijo policije in opozarja na histerično reakcijo predstavnikov bogatunov, ki protestnike psujejo, češ da so protiameriška drhal, ki si prizadeva za zmanjšanje delovnih mest (!), celo zelo zmernim kritikom iz vrst politikov pa očitajo, da so 'socialisti', kar je za Američane psovka, le malo blažja kot 'komunist', in da so paraziti, ki uživajo dobrobiti amer. družbe, hkrati pa kritizirajo njene najvišje vrednote, v prvi vrsti, kot lahko logično sklepamo, neomejeno, nizko obdavčeno ali neobdavčeno bogatenje.
Krugman nadaljuje (v prostem prevodu): Kaj se dogaja? Gospodarji Vesolja globoko v sebi čutijo, da svoje pozicije moralno ne morejo ubraniti. Kajti niso bogataši, ki bi si premoženje pridobili z iznajdbami in trdim delom (kot npr. Steve Jobs). Obogateli so s štrikanjem zapletenih finančnih shem, ki niso povečale blagostanja Američanov, ampak so deželo pahnile v krizo, zaradi katere trpijo desetine milijonov ljudi. Ob tem pa niso plačali nobene cene. Njihove institucije so podprli z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi jim pri tem pristrigli peruti. Še vedno služijo profite na osnovi izrecnih ali neizrečenih federalnih jamstev in nadaljujejo z igro, pri kateri oni dobivajo, ameriški davkoplačevalci pa izgubljajo. In kujejo dobičke zaradi lukenj v davčni zakonodaji, po kateri ljudje z večmilijonskimi dohodki plačujejo nižje davke kot družine srednjega razreda. Te pristranske obravnave se ne sme kritizirati in vsakogar, ki to poskusi, naj bo še tako zmeren in objektiven, skušajo oblatiti in odstraniti s prizorišča, sklene Paul Krugman.
Naj dodamo pro domo sua, da je razpon dohodkov pri nas mnogo manjši kot v ZDA in da nimamo mulitimilijarderjev, da pa tudi naši 'tajkuni' lahko neomejeno bogatijo in nekaznovano 'štrikajo' svoje legalne ali nelegalne profitne sheme, ne da bi ljudstvo imelo kaj od tega. Toliko za pravo razpoloženje ob 15. oktobru, ko bomo protestirali proti takemu stanju.

Preden grem podpret gibanje Za prostore svobode

ponovim osnovna stališča.
1. Pravijo: Istospolne družine niso naravne. Ugovor: S sklicevanjem na naravno pri človeku ne pridemo daleč. Tudi jesti z žlico ni naravno. Naravno je, da mati požre svoje mladiče; da samica požre samca. :))
2. Pravijo: Ne gre jim za dobro otrok ampak za njihov užitek. Ugovor: Tudi heteroseksualni pari delajo otroke za svoj užitek, ne da bi jih vprašali, ali hočejo na svet med grobe, nasilne in zapite starše.
3. Pravijo: Otroci iz istospolnih družin se ne razvijejo v normalne odrasle. Ugovor: Resne raziskave kažejo, da med otroki iz homo- in otroki iz heteroseksualnih družin ni razlik v psiholoških in soc. značilnostih razen te, da so otroci iz istospolnih družin bolj tolerantni in solidarni s prikrajšanimi ljudmi.
4. Pravijo: Otroci iz istospolnih družin ne predelajo Edipovega kompleksa. Ugovor: Kako predelajo Edipov kompleks otroci nasilnih, pijanskih ali psihološko odsotnih očetov? Kakšne so njihove identifikacije? Otroci istospolnih imajo v svojem okolju dovolj identifikacijskih likov nasprotnega spola.
5. Pravijo: homoseksualni ne prispevajo k reprodukciji. Ugovor: Tudi mnogi heteroseksualni pari nimajo otrok, ker jih ne morejo ali nočejo imeti in torej ne prispevajo k reprodukciji. Je reprodukcija pri 7 milijardah prebivalstva kakšna posebna vrednota?

Moje težave s Stevom Jobsom

Umrl je Steve Jobs, genij, ustvarjalec, vizionar, vrhunski direktor; svet je zaradi njegovih inovacij neizmerno boljši; spremenil način, kako vsak od nas vidi svet; človek, ki je na glavo postavil več gospodarskih panog; zgodovinska osebnost, primerljiva s B. Franklinom, Th. Edisonom, H. Fordom, ob boku z Rockefellerjem... Taki so bili naslovi v časnikih. Jaz ga pa pravzaprav ne poznam. Zame je bil neki računalničar, menda je izumil miško in še nekaj igračkastih izboljšav na računalnikih. Koga to briga? Da vendarle ne pretiravajo z marketingom? Apple? Ne vem, jaz imam PC z Microsoftovimi programi (a se reče 'operacijski sistem'?) Kaj če mi Apple? Kakšno zvezo ima? 
Bil sem kar v zadregi: en genij, genij naše dobe, je šel kar tako mimo mene. Zgodovinska osebnost našega časa, ki je šla kar tako mimo. Pa nisem čisto brez veze z računalniki. Začel sem s Spektrumom X, se navdušil za Atari (je imel lepše črke kot IBM PC) in potem osvojil PC, uporabljal sem vse programe Microsoft Officea, kolikor sem pač potreboval, sam sem se naučil (na kar sem ponosen) in še kopico drugih programov in programčkov. Od vsega začetka sem na internetu. Preizkusil sem že več blogerskih portalov in družabnih omrežij. Potem so mi kupili ta malega Asusa, Eee PC. Lahko ga prenašam okoli in povsod, kjer sem, če je zveza, se konektam (!!) na internet. Fino. Lahko bi rekel, da sem kar malo zasvojen z računalnikom. Ampak Steve Jobs - kaj ima ta s tem? Ko sem videl, kako ga slavi ves svet, mi je začelo postajati nerodno. Kaj je pravzaprav pogruntal? Zadnjič mi je žena kupila tisto deščico na blazinici, da lahko z asusom na kolenih surfam. Pa ne, da bo izumitelj te napravice dobil Nobelovo nagrado? Kakšni časi!
Vendarle nočem izpasti kot popoln brezveznik. Zakopal sem se v članke o Steveu Jobsu.
Evo rezultata. Mislim si, da tega človeka po svoje upravičeno slavijo. Kaj je pogruntal in storil? 1. Baje se imamo njemu zahvaliti, da imamo danes na računalnikih spodobno tipografijo, črke vseh mogočih slogov, ki jih lahko menjamo po mili volji, in ne tiste zombijevske zelene strojne pisave. 2. Baje je on prvi uresničil zamisel prenosnega računalnika, laptopa, notesnika, ki je bil v začetku res da še okoren, a vendarle normalno prenosljiv. 3. Baje je pogruntal miško (jaz imam tako s klitorisom); brez nje ne znam s pridom uporabljati računalnika. 4. Iznašel je ipod, prenosni glasbeni predvajalnik - tega ne uporabljam, ker ne prenesem rokovskega trušča. 5. iznašel je itunes - glasbeno trgovino - ta programček imam, ga malo uporabljam, a za tiste, ki vam glasba več pomeni, je krasen:  klikneš in (če ni treba kupiti) zaslišiš želeno melodijo. 6. iznašel je iphone - pametni mobi;  jaz imam še vedno navaden retardiran mobi Nokia, a ta pametni je res super. 7. iznašel je tablični računalnik - tablico brez vsega, žgačkaš jo in se ti prikazujejo čuda. 8. last not least, na noge je postavi veliko podjetje, veliko zaslužil in dal delo mnogim drugim. Za vsem tem pa je res genialna ideja: nič več disket, diskov, dol dajanja; vse, kar boš hotel, boš počel v oblaku, kadar koli, kjer koli. Kdo si ne želi priti v nebesa? Evo, tu so, omogočil jih je Steve Jobs.
Opomba: po svoje ga upravičeno slavijo, kajti brez računalnika se vsekakor da preživeti, tudi brez oblaka, kot se da preživeti brez avta in TV. Bi preživel tudi brez črk? Ej, bi, ampak bedno. Tako da imajo prav: spremenil je naše navade s temi svojimi igračkami. 

Ograja: zgodba v sedmih slikah s komentarjem

Omislili smo si novo ograjo. Nič posebnega in vendar cela drama in filozofija. Čemu novo? Priročni izgovor: ker je bila stara lesena dotrajana. Gornja slika vsaj na videz tega ne potrjuje. Dalo bi se jo, ograjo, malo pokrpati in bi še zdržala. Torej čemu? Pred letom so naši dolgoletni sosedje prodali hišo in dobili smo nove sosede. Hišo so spremenili v delavsko bivališče, je nekaj moških in nekaj žensk in otroci. Polovico velikega vrta so tlakovali in naredili parkirišče za nekaj avtov. Na drugi polovici so na enem delu zasadili povrtnino, na drugem travo. Niso ravno zelo skrbni vrtnarji. Ukvarjajo se najbrž s prevozništvom. Kakšne vrste, ne vemo. Kaj vozijo, s čim služijo, ne vemo. Vsako jutro ob šestih kolikor mogoče tiho poženejo motorje in odpeljejo. Tudi sicer niso hrupni; včasih vpijejo otroci. Včasih se iz notranjosti zaslišijo južnjaške melodije. Niso iz teh krajev, a tega res ne gre omenjati, odločno zavračamo misel, da bi to imelo kako vlogo pri naši odločitvi. Vodilna družina si nekaj ulic stran zida veliko družinsko hišo; ta, kjer so zdaj, je njihovo prehodno bivališče. Jo že prodajajo. Pridejo neznani ljudje. Nova ograja bo zidana; poln zid, 160 cm visok. Vse življenje sem preživel v hiši z vrtom z žičnato ali leseno ograjo. Zdaj bo zid, visok.

Ta ideja mi ni všeč. Včasih, v mojem otroštvu, so bila v leseni ograji vratca k sosedom. Neovirano smo hodili sem in tja. Res pa je, da so zdaj drugi časi in drugačni ljudje. Neki arhitekt pravi, da se moraš na vrtu počutiti, kot da si v zaprtem prostoru, v notranjosti pa kot da si na odprtem, v naravi. Ta občutek bo vsaj na vrtu zdaj dosežen: občutek varnosti, ločenosti. Apartheid.

Moje dolgo vroče poletje (2)

Preden sva šla na morje - če ne bi bilo teh parketarskih zadev, bi bila že doli - sva šla še na Gabrovko obrat, kar je zraslo. Prišla sva zadnji čas, saj so se veje šibile pod okusnimi cimbarami; tudi hrušk sva precej pobrala.

Potem sva skočila še v bližino Borovnice po ameriške borovnice v vas Pako, zanimivo gručo hiš pod borovniškim viaduktom.

V Solaris sva prišla vsaj 14 dni kasneje kot običajno, šele devetnajstega julija. V dolgem vročem poletju sva naletela na edini teden res slabega vremena. Bilo je mokro in mrzlo, morje nemirno, umazano, hladno. Prvih deset dni se sploh nisem kopal. No, vsaka slaba reč je tudi za kaj dobra - hodila in vozila sva se po okolici. Tako sva obiskala mesteca, ki sva jih že dolgo nameravala, pa jih doslej nisva: Brtoniglo, Buje, Grožnjan. Preostanek morskega 'dopusta' je bilo lepo vreme, tako da sva se kar lepo rekreirala in tudi malo nasončila. Sicer pa v glavnem leživa v senci in bereva.

Brtonigla

Buje

Grožnjan

Takoj ko sva se vrnila z morja spet na Gabrovko. Tokrat so polne slive.
Dan zatem se mi je na računalniškem zaslonu pojavil čuden svetleč rdeč kvadrat, nobena tipka ni več prijela. Šla je osnovna plošča. Na srečo je ostal trdi disk nepoškodovan. Od takrat dalje imam tule tri računalnike: nadomestni PC, ki mi ga je prijazno posodil naš šolski računalničar; ženin notesnik, ki je precej počasen; Asus EE in še zunanji disk. Rad bi prenesel vse uporabno s trdega diska na zunanji disk. Pa se mi je vse zapletlo in zdaj ne vem, kje imam kaj in sem čisto nesrečen, ker ne vem, kako se bo ta drama razpletla. 
Avgust smo zaključili z vikendom v Medulinu, na barki. 

Moje dolgo vroče poletje (1)

Poletja bo kmalu konec in zadnji čas je za kratek pregled in korak v novo sezono bloganja, ki se je zame začela danes. 
Prvi poletni dan me je zalotil pri branju Planeta žensk Dušana Merca. Zanimiva in razmisleka ali vsaj povzetka vredna sta se mi zdela dva vidika tega romana: lik vedeževalke Kasandre, predvsem pa tehnika vedeževanja, ki je - če je resno in etično zavezujoče - v bistvu neke vrste svetovanje. Odnos med strokovnim svetovanjem ljudem v stiski - in kdo ni kar naprej v stiski - in vedeževanjem bi bilo zanimivo analizirati. Ostalo je pri ideji. Drugi vidik so življenjske zgodbe treh deklet, ki so opisane z veliko empatijo. Bilo bi jih vredno primerjati, saj tudi to pride v poštev pri svetovanju. Poleg branja sem tiste dni poslušal predavanja o antični grški zgodovini profesorja Donalda Kagana z Yalske univerze (http://oyc.yale.edu/classics/introduction-to-ancient-greek-history/) in o glasbi, profesorja Craigha Wrighta (http://oyc.yale.edu/music/listening-to-music/). Oboje zelo zanimivo so prekinile druge poletne dejavnosti in do zdaj še nisem prišel do tega, da bi nadaljeval s poslušanjem. Priporočam:
Potem je 'udarila' prenova stanovanja, brušenje parketa: prenašanje pohištva, beljenje dnevne sobe, prenašanje 'majstrov', improvizirano bivanje. Ko smo se vrnili z morja, smo ugotovili, da nikjer ni ženinega fotoaparata. Kdo tuji je bil nazadnje v njeni sobi? Velekoncert Mahlerja smo gledali po TV. V okviru projekta razknjiževanja (praznjenja knjižnih polic) sem sklenil najprej poravnati stare grehe. Že 40 let prekladam dve knjigi, ki sem si ju sposodil pri prijateljih. Nikoli nisem zbral dovolj energije, da bi ju vrnil, čeprav vsaj ene od njiju sploh nisem potreboval, drugo pa le nekaj časa. Ročno sem vtaknil vsako v svojo ovojnico in ju poslal na naslova prijateljev. Reakcija je bila takojšnja in silovita. Enega bi skoraj pobralo od smeha, drugi je skoraj malo užaljeno (le zakaj?) telefoniral, da si je medtem že kupil drug izvod. No ja, ampak v tej, ki sem ti jo vrnil, so tvoje opombe (ki jih seveda penzionist kot jaz ne potrebuje več). (se nadaljuje)