Niste sami - nisem sam

Piave

Bil sem novopečeni psiholog. A psiholog? Aja? Aha. In že se pri ljudeh vzbudijo predstave in pričakovanja: če že ne, da vidim v dušo, tedaj vsaj, da sem pripravljen poslušati; da se mi lahko izpovejo. Mislim, da se je to dogajalo v glavi mojega strica, ki je bil navzven videti trd, tak, ki brez pomišljanja in slabih občutkov kakemu od svojih zajčkov prereže vrat, ga odere, razkosa in prinese teti v kuhinjo, da ga pripravi. Vendar ga je takrat nekaj težilo in izbral si me je za spovednika. Tako si mislim zdaj. Imel je okrog sedemdeset let, toliko kot jaz zdaj. Starec, a še pri močeh. Bil je cesarjev vojak, boril se je na reki Piave, Piave Fluss, fiume di Piave, "Il fiume sacro alla Patria", kot ji pravijo Italijani. Moralo je biti na levem bregu te reke, kjer sta se vkopali sovražni vojski. Med avstrijskimi in italijanskimi jarki je bilo nikogaršnje ozemlje in tam nekje neka lokev, pitna voda. V zatišju med bitkama se je stric podal k tisti lokvi po vodo. Previdno se je, da ga sovražnik ne bi opazil, pritihotapil do tja in začel polniti čutarico. Kar se mu je zazdelo, da sliši neki šum, obrnil se je in to ga je rešilo. Italijanski bajonet se mu ni zasadil v hrbet ampak ga je porezal po stegnu. Stric je privihal hlačnico, da bi mi pokazal brazgotino. V kratkem boju "prsa ob prsa" s sovražnim vojakom, ki je bil najbrž prav tako prišel po vodo, pa je, presenečen, ko je videl Avstrijca, reagiral vojaško in napadel, ga je stric uspel spraviti na tla; zadaviti. In potem: "Sem mu stopil na glavo s tistim vojaškim okovanim kvedrom, je naredilo rrrrresk... Boš ti Šuštarjevega Franceljna..." Ob pripovedi se je stričevo telo napelo, roki sta krčevito ponazarjali gib izpred skoraj petdesetih let, čeljust mu je zadrhtela, obraz se spačil. Gledal me je naravnost v oči, kot bi hotel preliti vame, kar ga je težilo. Nisem vedel, kaj reči. Pokimal sem mu, zamomljal nekaj takega kot "vojska", pa je še on rekel: "Ja, vojska".
Na to sem se spomnil ob papeževem obisku v Redipulji (menda je prav pisati kar tako, ker tudi tamkajšnji Slovenci ne pravijo 'Sredipolje'). Pišem pa to zato, da bi podčrtal, kaj je bil namen Frančiškovega obiska. Sporočil je, da so mrtvi samo mrtvi ljudje, ne glede na vse pripadnosti in da zaslužijo dostojen pokop in blag spomin.
Na avstrijski strani so se borili tudi avstrijski Italijani, bratomorno ujeti v čas, ki jih je presegal. Tako kot Slovenci v naslednji vojni.

Alenka

Nekoč sem sklenil, da tu iz več razlogov ne bom pisal o politiki. S prvim prispevkom po počitnicah pa temu sklepu ne sledim, ker sem preveč jezen.

Ne bom ponavljal znanih dejstev in stališč, povzel bi rad bistveno v mnenju, ki se mi je oblikovalo in lahko da temelji na pomanjkljivi vednosti in napačnem razumevanju zadev. Ustvaril sem si naslednjo sliko in sodbo.

Tedaj pravkar ugasnjeni šef evrske skupine, sedanji predsednik evropske komisije Juncker, je Bratovškovi, tedaj predsednici slovenske vlade, ob njenem obisku v Bruslju (maja 2013) izrazil željo, da bi postala del njegove ekipe evropskih komisarjev in podpredsednikov evropske komisije, ko (če) bo (bi) to postalo aktualno. Od tedaj dalje je Alenka delala na tem. Potem so si sledili padec vlade, predčasne volitve, nova vlada, vse do Alenkine sprostitve za novo funkcijo.

Očitki njeni kandidaturi so naslednji: da ni ravnala etično in/ali postopkovno korektno; da ni zaslužna; da ni izkušena oziroma sposobna.

Od tu dalje, sta možna dva izida (če bo pristala na mestu evropske podpredsednice): da se izkaže in bo sorazmerno uspešna; da se ne izkaže in bo precej očitno neuspešna.

Recimo, da se vsi ti očitki izkažejo za upravičene in Alenka svoji novi, zahtevni funkciji ne bo kos. Kdo tvega? Največ tvega Alenka sama, nato evropski predsednik. Slovenija je krita: poslali smo tri kandidate, izbral je Juncker. Ona se je sama kandidirala in z manipulacijo spravila na listo. Vsi (pametni) smo bili proti njeni kandidaturi.

Recimo, da so očitki neupravičeni in bo Alenka vsaj zadovoljiva podpredsednica. Kdo bo pridobil? Alenka, Juncker (in Evropa) in Slovenija. 

Iz tega sledi: pametno je utihniti in pustiti času čas; upati, da ji bo uspelo in jo dejavno podpreti, ker bo to uspeh za vso Slovenijo. Vse drugo je fovšija.

Ampak ni prav, da se je premeteno sama zrinila gor! Morala bi se dati izvoliti in predlagati slovenskemu občestvu, enemu ali drugemu lobiju šentflorjancev, ki so se do sedaj izvrstno izkazali pri urejanju svojih zadev, poslušati tega in onega zaslužnega in moralnega. Hvala Bogu, da se je postavila na svoje noge in se požvižgala na politično pripadnost, na kuhinje in lobije! Saj smo vsi proti njim, ne? Naj bo sama svoja kuharica!

Če pa je kršila zakon, bo lahko v miru pripravljala doktorat, ali pa sedela v parlamentu in lovila muhe.

PRIPIS
Potem ko sem v soboto objavil gornje besedilo, sem v ponedeljkovem Delu prebral intervju z direktorjem hrastniške steklarne, Andrejem Božičem, ki med drugim pravi naslednje:

"Kaj pa menite o komisarski zgodbi Alenke Bratušek?

Meni se zdi to precej brezveze. Že prej so bolj ali manj vedeli, kdo bo v koaliciji, in bi se lahko dogovorili, poleg tega je to Junckerjeva izbira. Če si bomo z domačimi zdrahami zminirali možnost, da dobimo podpredsednika evropske komisije za tako pomembno področje, kot je energetika, si s tem po mojem mnenju sami streljamo naravnost v koleno. Če jo je Juncker ocenil za sposobno, je to njegov izbor in hkrati tudi njegova odgovornost. Slovenska politika pa bi se morala zdaj povezati z njo in izrabiti priložnost, ki je dana tako pomembnem položaju."

Delo, 15.9.2014

PRIPIS 20.9.2014

Predlog A. B., da bi poslanci njene stranke prispevali svoja sredstva za izobraževanje, da bi njej omogočili učenje angleščine, je res kaplja čez rob (tudi za tiste, ki A. B. ne poznamo "od blizu"); razkriva naravo vase zaverovane finančne uradnice, ki je konkretneje na tem mestu ne bi opisoval, mi pa nikakor ni všeč. To moje stališče pa ne spremeni gornje logike razumnega ravnanja, logike, ki jo je, kot razumem, sprejel tudi premier. Če je Bog, bi rekli (na pol) verni, bi se ji moralo v Bruslju zalomiti. Vendar ni rečeno, da se ji bo. V politiki so doslej povsod uspevali tudi, milo rečeno, zelo nenavadni značaji.

Javorca - Čedad

Članice druge skupine italijanskega tečaja na Tretji univerzi so kar same organizirale izlet (6.6.2014), ki je bil po eni strani namenjen spoznavanju italijanske kulture in obmejnega sveta, po drugi pa posvečen 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne. Pot: Ljubljana - Tolmin - Javorca - Čedad - Gorica - Ljubljana. Vabilu sva se rada odzvala, saj na tisto stran redko zaideva, na Javorci pa sploh še nisva bila. Vreme je kazalo na bolj kislo, a dokler si v avtu, je v bistvu vseeno; samo da nisi moker. Do Tolmina smo peljali "okrog", čez Vipavsko dolino, mimo Gorice in potem ob Soči navzgor.

 V Tolminu je vreme še kar zdržalo. Pravzaprav sem zdaj prvič v Tolminu, mestu ob sotočju Soče in Tolminke, stopil na trdna tla. Nič ga ne poznam, pa sem imel od tam več pridnih študentk. To je pravzaprav precej grdo in je znamenje dokajšnje življenjske ravnodušnosti. Človeka bi moralo zanimati, kje živijo 'njegovi' ljudje. Včasih so učitelji obiskali vse svoje učence na njihovih domovih. Seveda, polno izgovorov je, da danes tega ne počnejo več, a bi morali najti poti. Zadržali smo se za jutranjo kavo, tako da ni bilo časa za kak bolj sistematičen ogled kraja, v katerem je sicer več ogleda vrednih znamenitosti.

Iz središča Tolmina je kombi zavil desno ob Tolminki in se zagrizel v breg nad sotesko Tolminska korita. Kar dolgo smo se vozili po ozki gozdni cesti, vsekani v breg. Slišali smo komentarje, češ da je tako, kot da smo v Nepalu; voznik pa je le prizanesljivo odkimaval, češ da ni to nič. Izstopili smo pod kažipotom, kjer se je pot strmo vzpela. Po dobre četrt ure hoje v hrib smo nad seboj zagledali leseno cerkvico na vrhu širokega in visokega stopnišča. Javorca je na začetku široke krnice med Krnom na zahodni in Bogatinom na vzhodni strani. V gimnazijskih letih sem stal na obeh teh vrhovih.

Po zahodnem grebenu s Krnom je med 1. svetovno vojno tekla avstrijska frontna črta, tu pa je bilo zaledje z vso "logistiko", oskrbovalnimi potmi, bolnišnico. Cerkev so na pobudo dveh avstrijskih inženirjev gradili vojaki z gradivom, ki so ga našli v okolici. Zanje je sodelovanje pri gradnji pomenilo predah od bojev in meditacijo ob soočenju s trpljenjem in smrtjo okrog njih. V cerkvi so na lesenih ploščah, narejenih iz zabojev za strelivo, vžgana imena njihovih padlih tovarišev. Kolegica nam je ob ogledu prebrala odlomek iz izletniškega priročnika publicista Željka Kozinca, ganljiv opis okoliščin gradnje. Ko smo vse to poslušali, so se oblaki spustili prav nizko, začelo je rositi in občutek sem imel, da se nas je ta odmev spokojnosti in nenavadne molitve sredi vojnih grozot vseh dotaknil. Potem smo slišali še odlomek iz Hemingwayeve knjige Zbogom orožje, kjer na kratko omenja bistro zeleno reko, ne da bi navedel ime te "bistre hčere planin, brdke v prirodni nje lepoti ". http://www.simongregorcic.si/pesmi/soci Kaj bi se Amerikanec poglabljal v naše bolečine! Tako smo se dostojno in lepo - po zaslugi naših kolegic - spomnili strašne vojne, ki ji je čez borih dvajset let sledila druga, še strašnejša. Mi pa bomo, upajmo, ves svoj vek tukaj preživeli v miru. Nadvse srečna generacija!

Čez mejni prehod Robič smo zavili navzdol proti Čedadu. Tudi v Čedadu sem se že bil nekoč ustavil, a nič ogledal. Zdaj je bilo več časa. S parkirišča nekje na robu mesta smo se napotili proti središču te nekdanje prestolnice Langobardov. Najprej v cerkev, kot se spodobi, v cerkev Marijinega Vnebovzetja. Kot večina cerkva se mi tudi ta zdi lepa. V cerkvi je pač posebno vzdušje; prav je, da so, pa naj si o zagrobnem mislimo kar koli že. Služijo predgrobnemu: za pomiritev, premislek, zahvalo in upanje.





V prestolnici Langobardov smo se namenili ogledati langobarski tempelj, pa niso računali na nas sredi sieste in moramo počakati do popoldanskih ur. Sprehodimo se čez most nad Nadižo, tako lepo okrašen s koški cvetja, ki nikakor ne pristaja k njegovemu imenu - Hudičev most mu pravijo. Pogled z njega v globino soteske pa ima nekaj skupnega z imenovanim: hudičevo globoko je.

Da bi lažje dočakali uro, ko odprejo "tempietto", sedemo pod plahto k gostilnici pod cerkvijo, da bi kaj prigriznili. Na jedilnem listu v veliki mapi, kolikor se spomnim, le dve jedi. Ena od njiju je "frico". Kaj je to? K sosednji mizi je birtinja prinesla nekakšen rumenkasto zapečen lepo okrogel hlebec, ki je pokrival ves krožnik. Mamljivo; dajmo to. S pomočjo naše profesorice Katarine naročimo to čudo. Katarina je pametno naročila en tak hlebec za vse tri. Moja naloga je, da zadevo razrežem na tri dele. Ko zarežem v rumeno skorjo, hlebec zleze skupaj v nekaj dokaj neuglednega, na nož pa se nekaj lepi, da komaj dokončam rezanje. Tako je s to rečjo: na krompirjev pire potresejo sir in vse skupaj ocvrejo. Ko vržejo na olje, se zadeva napihne in "cucchiaio" doživi orgazem; ve, da bomo padli na videz, na luft, na ništrc. Ma, poplaknemo z "una birra piccola" in smo zadovoljni, ker smo odkrili nekaj novega.

"Tempietto", langobardski tempelj, je res vreden ogleda. Nevelik prostor, kot kakšna kapela, je okrašen s čudovitimi ornamenti. Kolegica zgodovinarka, ki nam razlaga, se čisto razneži. Gneča je, v ozkem prostoru ne najdem zornega kota za posnetek... Iz templja vodi pot visoko nad reko po ozkem odprtem hodniku z lepim razgledom na reko in hiše ob njej.

Ko pridemo spet na mestno ulico, pravzaprav na majhen trg, nihče ne ve, kje smo. Kako priti do našega kombija. Kot edini moški v družbi dobim (v skladu z naravnim zakonom spolne prevlade in ženske dostojnosti - ne spodobi se, da bi ženska ogovorila moškega) nalogo, da povprašam stara gospoda, ki se pomenkujeta tam na klopi. Gospod je kar malo v zadregi (kasneje ugotovim, da bi bilo nemogoče tujcu uporabno opisati vso pot) in nas napoti samo navzgor do cerkve - potem se pa znajdite. Katarina me je pohvalila, da sem vljudni vprašalni stavek oblikoval slovnično in sploh pravilno. Skozi staro mesto, kjer se na vsakem koraku odpirajo razgledi na starinsko arhitekturo, se napotimo do cerkve, potem pa smo res kar sami našli pot naprej.

Med tem pohodom sem ujel pomenek kolegic. Ena je dejala, da bi v tem mestecu kar živela. Druga se je strinjala, tako mirno je in lepo. Tudi jaz sem se molče strinjal z njima.

Milano in Boromejski otoki

Ta dnevnik je žrtev pomladi; njeni tokovi me odvrnejo od pisanja. Moram se pošteno potruditi, da se zberem za takole nalogo. - S tečajem italijanščine pri Tretji univerzi smo letos odšli na nekoliko krajši izlet kot lani, na dvodnevni izlet v Milano in na Boromejske otoke (17. - 18. 5. 14). O izletu sem moral za domačo nalogo napisati poročilo v italijanščini, ki sem ga naslovil Sedem čudes nekega potovanja. Saj veste, Italijani radi malo pretiravajo, da se lepše sliši. Se bom tudi tule kar držal tistega poročila. Izpred Hale Tivoli naj bi se odpeljali v soboto ob treh zjutraj. Najdite mi tistega, ki se mu to zdi sprejemljiva ura. Zelo neudobno, bi rekli. Vendar smo se ob napovedani uri vsi zbrali tam in odpeljali v veselem pričakovanju. To je gotovo prvi čudež, ki se nam je zgodil. Po osmih urah vožnje po Padski nižini smo prispeli v Milano živi in dobro razpoloženi tudi brez tiste črne pijače (che si chiama Jaegermeister), s katero so nam stare bajte stregli na našem prejšnjem izletu. Drugi čudež, ni dvoma.

Za ogled milijonskega Milana smo imeli dobri dve uri. Izkrcali smo se pred ogromnim, temnim, opečnim gradom Sforza in takoj napotili na dvorišče gradu. Kvadratno obzidje s stranico 200 m, štirje stolpi v ogliščih, dva valjasta, dva kvadratna, visok vhodni stolp, imenovan stolp Filareta po njegovem florentinskem konstruktorju, sedem metrov debelo obzidje - druge dimenzije, kot smo jih vajeni doma. Pri poslikavah sta sodelovala Leonardo in Bramante. Tretji čudež. Grad je bil zgrajen kot trdnjava, a ni bil nikdar oblegan, ker so njegovi gospodarji vedno izdajalsko prestopili na stran napadalcev; kasneje je služil kot dvor grofom in knezom tem in onim, danes pa so v njem muzeji. Časa je za posnetek, dva, za ogled kakega muzeja ga ni. 

Rad bi šel v prostrani park, ki se drži gradu, a videti moramo še bolj konkretne znamenitosti. Kak kilometer naprej po območju za pešce in pridemo do katedrale. A mi se ji najprej izognemo, krenemo skozi Galerijo Viktorja Emanuela, s stekleno kupolo povezano križišče ulic - na sredi so mozaični grbi nekaj italijanskih mest, okrog njih sobotna gneča - da bi si ogledali znamenito opero La Scala. Nič posebnega ni. Tudi tu so nič kaj ugledni stavbi iz enega prejšnjih stoletij dodali kocko, ki se, čeprav visoka, nekam sramežljivo skriva v ozadju. Ljubljanska opera s poudarjeno črno kocko vred je manjša, a meni se zdi lepša z okoljem vred. Dodana modernistična kocka, sicer predmet posmeha in zgražanja mnogih, posrečeno poudari sijočo belino stare opere. 

Sveti Mariji posvečeno poznogotsko katedralo (Il duomo) z njenimi 3600 skulpturami, stebriči in nadzidki in širokim pročeljem si prav tako ogledamo le od zunaj. Seveda je arhitekturni čudež. Četrti. Na prostranem trgu pred katedralo kot v posmeh nekdanji pobožni zbranosti - ploščad pred katedralo Matere Božje v Guadalupi v Mehiki verniki premerijo na kolenih - bučno propagiranje nogometnega in košarkaškega prvenstva - kdaj že? kje že? - z nagradnim metanjem žoge v koš (ali kam že?). Pobegneva iz vrveža, da bi ustregla drugi profani potrebi: oglasila se je lakota. V kiosku dišijo nekakšne riževe krogle v velikosti krofa, polnjene z omako in nekaj mesa. Niso čudež, so pa prav okusne in ravno dovolj. Sedeva na nadzidek, prisluhneva afriškim ritmom malega črnega ansambla, pojeva do konca. Nadaljujeva po območju za pešce nazaj proti gradu - skozi nekakšen plastičen slavolok, ki naj bi predstavljal vhod na svetovno razstavo. Drugo leto naj bi bila v Milanu svetovna razstava, povsod so vidni plakati in simboli te prireditve, v časopisu, ki sem ga kupil na postajališču ob avtocesti pa sem prebral, da je še vse skupaj v zraku, ker ni denarja. Tudi to ni čudež.

Pod grajskim obzidjem, kjer je bil nekoč obrambni jarek, je sodobni 'sejem': paviljoni z vsakovrstnimi dobrotami na obeh straneh. Za 'študenta' italijanščine zelo poučno, raznovrstni formaggi, salumni, olive - pester besednjak. Pozornost mi vzbudi napis 'naravna viagra' ob nekih podolgovatih, 30 cm dolgih (sic!), ozkih, rdečih, prekajenih zadevščinah - pa menda niso to penisi vragsigavedi kakšnih prascev ali merjascev? Po starem načelu, da se podobno zdravi s podobnim, bi bilo prav lahko tako. V nekem paviljonu z britansko zastavo prodajajo vseh vrst marmelade; ne samo iz sadja, iz vsega, kar je mogoče pripraviti v tej obliki. Pikantna čebulna marmelada, marmelada iz rdeče čebule s čilijem. Pokusiva in kupiva. Prav lepo se je kasneje podala h kremenateljcu. Pravi čudež, vam rečem. Še eno pivce s sopotnikom in že smo spet v avtobusu, smer Lago Maggiore.

Veliko jezero - res je največje v Italiji (del sega v Švico), dolgo 65 km, pravijo, da tudi najlepše. Ustavimo se v kraju Stresa na zahodni obali jezera, od koder peljejo ladjice do Boromejskih otokov. Nad obalo cesta, nad cesto hoteli, prekrasni hoteli z balkončki, vse v čudovito aranžiranem cvetju - okus po fin de siecle. Lonely Planet pravi, da je to raj za angleške in nemške turiste in da se je poleti temu kraju bolje izogniti. Kljub temu recimo, da je vse skupaj čudež. Šesti? Jezero je na nadmoski višini približno 200 m, viden je vpliv morja: palme, drugo mediteransko rastje. Sprehodimo se ob obrežju pa spet na avtobus. 

Pred večerom moramo priti do 'našega' hotela. Avtobus se vzpenja po serpentinah. Kam gremo? Kam nas peljete? Postajamo nejevoljni. Da bi malo sprostila vzdušje, vodička zastavi nagradno vprašanje: Kolikšno višinsko razliko bomo premagali? Hm, bomo videli. Avtobus se ustavi v naselju Premeno, pred hotelom Moderno, na nadmorski višini 850 m, toliko kot Kranjska gora. Lep hotel, sobe so malce zastarele, spodnji prostori, razni saloni, lože, so mi pa všeč. Večerja: postana mineštra, lazanja, piščanec. Piščanca ne jem. E, gospod ne je, ne je, alora lazanja. Saj je bila užitna, lazanja, ampak vse skupaj - porazno za slovito italijansko kuhinjo. Negativni čudež. Spali pa smo dobro: primerno utrujeni, osvežujoč srednjegorski zrak, dobre postelje. Do tedaj sem v naravnem laboratoriju italijanščine spregovoril pet italijanskih besed: Signora, una birra piccola, prego. Mislim, da so te besede že ponarodele - med Slovenci. Zdaj pa sem po v bistvu skromnem zajtrku srednjegorsko razpoložen ogovoril starejšo gospo v recepciji. Hotel sem natančen podatek o nadmorski višini tega kraja. Potrdilo se je, da smo na 850 metrih. Potem sva izračunala, da je od Premeno do Rima približno prav toliko kot od Premeno do Lubiana. To se je nama z gospo zdelo zelo pomenljivo. Ljubljana se je v odnosu do njenega kraja uvrstila nekako na isto mesto kot Rim, Romaaa... Gospa me je s tem zelo počastila; bila je vesela, ker sem govoril italijansko!

Spustili smo se nazaj do Strese in vkrcali na gliser. Boromejski otoki (imenovani po florentinski družini Borromeo) so trije, zraven pa še neki otoček in ena čer. Fantje, ki vozijo čolne, delajo to od zore do mraka bolj ali manj vse leto in so primerno razposajeni. Gliser se z vso hitrostjo požene proti obali, dih nam zastane, saj se to ne more dobro končati, v zadnjem trenutku pa možak zavre in čoln se nežno spusti v z gumami oblazinjen pristan. Isola Madre. 



Sprehodimo se skozi rezidenco - pozabil sem čigavo - 18. stoletje, krasne sobane, a vse samo vhod in uvod v park, res zanimiv in vreden ogleda. Menda rastejo v njem najvišje palme v Italiji; bambusov gozd, mogočna drevesa, čudovito cvetje, pavi (redkost je bel pav), fazani, papige. Vse lepo urejeno in negovano - ve se čemu. Vsekakor čudež. Lahko bi tukaj preživel ves dan, kaj en dan, pol življenja (kot nepoboljšljiv meščan). A otoki so trije in na voljo manj kot en dan. 

Isola Bella. S čim vse so se ljudje ukvarjali, kaj vse snovali! Ta otok je 'zgrajen' kot ladja: s krme z mogočno palačo, pod njo smo pristali, se pomikamo proti baročnemu parku na premcu vmes pa se vzpnemo na veličasten 'poveljniški most' v obliki umetelnih arhitekturnih zavojev in mogočnih skulptur. Povsod pisano cvetje. Vreme nam idealno služi, razpoloženje je na višku - prilika za skupinsko sliko z gospodom. 


Tele ture so dobro načrtovane. Ko pristanemo na Ribiškem otoku (Isola dei pescatori), se nam že oglaša želodec; ravno prav, saj je na vsakem koraku kaka gostilnica. Ta otok je še najbolj podoben tistemu, kar imamo pri nas za normalen morski otok: visoke hiše, ozke uličice, vse tlakovano. In povsod diši - tokrat ne po akacijah, glicinijah, mimozah, magnolijah (saj sploh ne vem, če kaj dišijo) ampak po pašti in ribah. Nekaj bo treba pojesti. Hodiva in hodiva od gostilne do gostilne, ali nama ni všeč, ali je polno - na, navsezadnje bova ostala brez jesti, če se bova obirala. Na koncu sva tam, kjer sva začela, pri restavraciji na pristaniškem pomolu, tako rekoč 'fast food'. Naročiva pico in pašto milaneze, dobiva hitro, pojeva hitro, pač, bilo je užitno, predvsem pa 'fast'.

Pa ne da smo že na koncu čudežev? Ne še. Čudež je tudi to, da smo se živi in zdravi po vožnji v gostem prometu vrnili domov še dovolj zgodaj, da se je splačalo iti spat.

Čudežev je bilo več kot sedem. A taka je narava čudežev. Nepredvidljivi so.

Permisivna vzgoja

K intervjuju z Ano Krajnc, Današnje delo zahteva človekovo dušo (Delo SP, 5. 4. 2014). 

Pojem in termin - večno usklajevanje. Včasih postane določen termin, določen naziv, iz tega ali onega razloga nesprejemljiv za poimenovanje določenega pojma, tega, kar mislimo. Na to sem pomislil, ko sem bral intervju s spoštovano zaslužno profesorico dr. Ano Krajnc, ki zagovarja termin "permisivna vzgoja". Da ne bo nesporazuma: vzgojni slog, ki ga opisuje kot "permisivnega" v nasprotju z "represivnim" in kolikor ga opiše, je tudi po mojem mnenju ustrezen. S pojmo(vanje)m se torej strinjam. Izraz "permisivna vzgoja" pa je v naši javnosti iz različnih razlogov diskreditiran. Osnovni razlog za to utegne biti res neznanje in nerazumevanje, ki je vodilo do razpuščene ne-vzgoje,  "tiranije otrok" in "razvajanja", čemur je sledila nekaterim nedvomno politično dobrodošla reakcija v smeri avtoritarnosti (propaganda proti "prijazni" šoli ipd.); svoje pa dodaja tudi slovenjenje izraza "permisiven" s "popustljiv" namesto "dopustljiv". Popuščati pomeni, da se starš nedosledno odreka svojim upravičenim zahtevam ob soočenju z otrokovim odporom, dopuščati pa pomeni, da starš sprejme upravičen otrokov predlog. To slednje seveda predpostavlja, da ima otrok možnost kaj predlagati in da se razpravlja o željah staršev in otrok. Toda, ko so stvari tako daleč, da je zavračanje "permisivne" vzgoje vsepovsodno, nobeno, še tako vztrajno pojasnjevanje ne pomaga, četudi kaže na avtoričino hvalevredno neupogljivost. Treba je stari dobri pojem drugače poimenovati. Že nasprotje med "represivno" in "permisivno" vzgojo je v bistvu preimenovanje nasprotja med "avtoritarno" in "anti-avtoritarno" vzgojo (izraz "anti-avtoritaren" je negativen, ker pove, kakšna ta vzgoja ni, "permisiven" pa pozitiven, ker pove, kakšna ta vzgoja je). Temu dualnemu pojmovanju je ravno zato, da ne bi mešali nedosledne in popustljive vzgoje z dopustljivo, sledilo razlikovanje med tremi vzgojnimi slogi: "avtoritarno", "avtoritativno" in "laissez-faire" ali "anarhično" vzgojo (po modelu treh slogov vodenja, pri čemer je "demokratični" slog preimenovan v "avtoritativnega") (Hetherington/Parke). "Avtoritarna" vzgoja bi ustrezala "represivni", "anarhična" nedosledni, popustljivi ali razpuščeni ne-vzgoji, "avtoritativna" pa pravilno pojmovani "permisivni", to je vzgoji, pri kateri vzgojitelj (kot zgled - auctoritas) vodi otroka in mu postavlja meje, pri tem pa upošteva njegove razvojne potrebe in upravičene predloge. Prav slednjih namreč avtoritarna (represivna) vzgoja, ki zahteva slepo poslušnost, ne upošteva. Res pa je, da o upravičenosti otrokovih predlogov pri avtoritativni vzgoji presoja vzgojitelj, ki pa tudi trpi posledice svojih zmotnih presoj. Namesto izraza "permisivna" vzgoja bi torej predlagal izraz "avtoritativna" vzgoja. Zavedam pa se, da je nevarno podoben nazivu za svoje nasprotje, to je "avtoritarno" vzgojo, tako da pri njenih zagovornikih ne bi nič dosegli. Mogoče bo pa trmasto pojasnjevanje poplačano.  

"Dobrodelnost ponižuje"?

"Absolutno pa ne želim živeti v državi, kjer je dobrodelnost nacionalni šport, saj ta legitimizira nesposobnost in pokvarjenost oblasti, ki spravi toliko ljudi na kolena. Dobrodelnost tudi nečloveško ponižuje." 

Matevž Lenarčič

Težko bi našli ostrejšo, bolj "absolutno" obsodbo dobrodelnosti in stanja, zaradi katerega je postala - ne le "pop art" - ampak "nacionalni šport", kot je ta iz ust moža, ki je sam z ultralahkim letalom z raziskovalnim in marketinškim namenom obletel svet in pri tem tvegal, da strmoglavi in da ga pridejo reševat. Ne vem, kaj bi bilo zanj hujše ponižanje, da bi padel, ali da bi ga reševali. Kajti pozorni moramo biti ne le na to, da mož obsoja "nesposobnost in pokvarjenost oblasti", ampak da obsoja neposredno tudi dobrodelnost kar iz dveh razlogov: ker ta legitimizira tako oblast in ker sama "nečloveško ponižuje". To, da so ljudje "na kolenih", da so prisiljeni prosjačiti, bi človek še prenesel; to, da jim drugi dajejo miloščino, to je pa neznosno.

Ali dobrodelnost res ponižuje? Kaj pomeni "poniževati"? Poglejmo najprej prejemnikovo stran. Objektivno gledano dobrodelnost izboljša prejemnikov položaj, torej ga poviša ne poniža. Toda prejemnik subjektivno doživlja to kot ponižanje. Zakaj tako doživlja? 1. Ker človek dojema položaj, v katerem se je znašel, npr. revščino, kot ponižujoč; nižji od drugih, najnižji na družbeni lestvici. 2. Pogosto neupravičeno pripisuje svoj družbeni zdrs svoji nesposobnosti, kar še oslabi njegovo samopodobo in samozavest. Zato svojo revščino skriva. 3. Pomoč drugih razkrije njegov položaj, ga javno izpostavi in ga s tem še bolj prizadene. 4. Ker je pomoč dojeta kot miloščina, to je dar, odvisen od dobre ali slabe volje darujočega in ne kot pravica, ki je ob določenih pogojih samodejno zagotovljena z zakonom. Tako javno izpostavljeno znižanje družbenega statusa, ki mu sledi odvisnost od darov drugih, prizadene človekovo dostojanstvo (etična kategorija), psihološko rečeno prizadene človekovo samozavest, samopodobo in samostojnost (avtonomijo). 

Dobrodelnost ponižuje tudi dajalca, ker s svojo dobrodelnostjo objektivno sicer pomaga sočloveku, po drugi strani pa mu povzroča slabe občutke; s tem krši zlato pravilo, naj človek ne bi Drugemu storil, kar ne želi, da bi Drugi storil njemu. Dobrodelnik  doživlja svoje dejanje kot nekaj dobrega, subjektivno, v svojih očeh je torej povišan, objektivno pa po eni strani pomaga Drugemu, po drugi pa ga prizadene. Etično gledano se hkrati poviša z dobrim delom in poniža, ker je s tem prizadel Drugega. Morda ob tem ni neumestna analogija z zdravnikom, ki rani, da bi ozdravil.

Za trenutek odmislimo občutke ponižanosti in se vprašajmo: ali je torej dobrodelnost objektivno nekaj dobrega? Če pomislimo na to, da izboljša posameznikov položaj, olajša stisko, bi rekli, da je. Kakšni pa so njeni siceršnji družbeni učinki? Ti so dobri in slabi. Prepreči poslabševanje življenjskih pogojev večjega števila ljudi in jim pomaga prebroditi stiske, ter jim s tem omogoči dvig nad eksistenčno ogroženost. Prepreči negativno spiralo večanja revščine in zmanjševanja družbene produktivnosti. Poveča občutek povezanosti v družbi, družbeno kohezijo. Poveča občutek varnosti ljudi, saj začutijo, da jim bodo drugi pomagali, če bodo zašli v stisko. Nekoliko omili razredne razlike in prerazdeli bogastvo. Vendar je možno, da dobrodelnost tudi slabo vpliva na širšo družbo. Zgoraj je omenjeno, da legitimizira nesposobno in pokvarjeno oblast. Dodamo lahko, da legitimizira ne le trenutno oblast ampak obstoječi družbeni sistem. Zagovorniki spremembe družbenega sistema pravijo, da je dobrodelnost ne le hipokrizija kapitalistov, ki z eno roko kot izkoriščevalci jemljejo, z drugo pa nekaj malega dajejo nazaj; je "pesek v oči", ker otopi razredno zavest in pripravljenost za revolucijo. 

Lahko se strinjam, da dobrodelnost ohranja ljudi v znosnih življenjskih pogojih in ohranja družbeni mir. Zaradi tega pa še vedno lahko na volitvah izrazijo nezaupnico do nesposobne in pokvarjene oblasti; zaradi tega si še vedno lahko prizadevajo za boljši družbeni sistem ali celo za njegovo radikalno nadomestitev s temeljno drugačnim sistemom. Ne pristajam pa na leninistično logiko "čim slabše tem boljše", čim slabše za ljudi, tem boljše za revolucijo. Nič ni tako svetega, da ga ne bi mogli spremeniti ali zamenjati, človeško življenje pa je nenadomestljivo.

Vrnimo se k občutku ponižanosti. Ga je mogoče ublažiti? Mislim, da je to mogoče z razvojem nove kulture družbene skrbi za ljudi, ki zaidejo v socialno stisko. 1. Revščina je družbena sramota, ni pa sramota za posameznika. Je mogoče nizek družbeni status doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče revščino doživljati drugače kot ponižanje? Je mogoče v revščini ohraniti človeško dostojanstvo? Vsekakor. Pravimo, da je vsak poklic časten; predsednik republike je to demonstriral, ko se je za en dan prelevil v smetarja. Prostitutke se odkrito in dostojanstveno zavzemajo za svoje pravice iz dela. Torej ni poniževalnih poklicev. Čemu bi bila revščina zaradi nizke plače, zaradi brezposelnosti, bolezni, prizadetosti in podobnih vzrokov nedostojna? Čemu bi bilo poniževalno sprejeti dar za šolanje svojega otroka? Mnogi znani in slavni ljudje, vzori človeškega dostojanstva, so se rodili v revščini, živeli v revščini ali vsaj skromno in mnogi v njej umrli. 2. Revščina je akcidenca, nekaj kar te doleti, česar nisi zakrivil sam s svojo lenobo, nespametnostjo, ob čemer zato lahko ohraniš svoje človeško dostojanstvo. Če pa si jo sam zakrivil, si to priznaj in se skušaj izkopati iz nje. Poniževalno je, če si ne prizadevaš in se ne trudiš osmisliti življenja. 3. Naravno je, da skuša človek skriti svojo revščino. Vendar revščina prizadene mnoge; v njej ni nihče osamljen. Ni sramota opozoriti na svojo stisko, se obrniti na druge po pomoč. 4. Države, ki se definirajo kot socialne države, imajo socialno zakonodajo, ki določa pravice ljudi, ki zaidejo v stanje socialne potrebe. Te pravice so lahko bolj ali manj širokogrudno definirane. Države so lahko tudi bolj ali manj gospodarsko uspešne in sposobne financirati socialne transferje. Nobena država (tudi najbolj socialna, socialistična) pa ni (in ni bila) sposobna pokriti vseh "socialnih" potreb in to v "normalnih" časih ali celo v letih debelih krav, kaj šele, ko pride do gospodarske krize.

Za pokrivanje potreb, ki jih ne pokriva država, poskrbijo ljudje neposredno, civilna družba. To je normalno stanje stvari. V socializmu je tiste potrebe, ki jih ni pokrivala "sociala", pokrivala država z zagotavljanje polne zaposlenosti, ki je botrovala nekonkurenčnosti podjetij takoj, ko se je sprostil trg, le preostanek je pokrila civilna družba. Čim bolj bo civilno družbena dobrodelnost razvita kot nujni in normalni sestavni del celovite družbene "sociale", tem manj jo bodo ljudje doživljali kot miloščino. Nekoč smo kot silno napredno propagirali in razvijali sosedsko pomoč, npr. starim, danes proglašajo nekateri razvijanje neposredne pomoči med ljudmi za ultra konzervativnost, za v nebo vpijoč napad na človekovo dostojanstvo, za nečloveško poniževanje.

Slišim pripombo: pišeš, kot da je revščina stalnica našega družbenega življenja, kot da ni nekaj nezaželenega in začasnega. Saj je stalnica. Relativna revščina se določa na osnovi srednjega (medianskega) dohodka. Tisti, ki ima dohodek, manjši od določenega odstotka srednjega dohodka, je reven po definiciji. Torej je v vsaki državi reven določen odstotek populacije, ne glede na to, kako visoki so povprečni dohodki in standard te države. Revni so na Tajskem in na Švedskem, v Kongu in pri nas. Torej je relativna revščina stalnica. Absolutno revni so na dnu te kategorije. Ali preživijo lažje ali težje, ali sploh ne, pa je odvisno od tega, kako visok je povprečni standard v državi. V Kongu ne preživijo.

Dobrodelnost ponižuje tem bolj, čim bolj trobimo, da ponižuje; čim bolj imamo tako stanje za izjemno in za nedopustno kršitev nekih norm, ne pa za nekaj, s čimer je treba računati in vzpostaviti kot normalen družbeni odziv. Kot pri vsaki stvari je torej občutek ponižanja odvisen od konteksta: v enih pogojih je močnejši, v drugih šibkejši, morda kdaj tudi izgine.

Od kod izvira dobrodelnost? Izvira iz sočutja, empatije, vživetja v Drugega. Je torej naravni vzgib, nekakšen instintkt, ki je vtkan v človeški organizem. Univerzalen. Nevroznanstvenik bi dejal, da izvira iz zrcalnih nevronov, nevronov, ki "se prižgejo" v meni, ko opazujem Drugega in "simulirajo" njegovo ravnanje. Drugi pride vame, postane del mene. Ko njega boli, čutim ublaženo bolečino - ublažene enake fiziološke reakcije. Ko on trpi, trpim na ublažen način jaz; ko njemu pomagam, pomagam sebi, kot da bi bil na njegovem mestu. Dobrodelnosti kot primarnega impulza torej ni mogoče zatreti, lahko pa ta impulz potlačimo. Posledica te potlačitve je, da otopi sočutje v nas. Postanemo ravnodušni, neobčutljivi, cinični; tudi napadalni do ljudi, ob katerih bi morali naravno začutiti sočutje, pa ga ne. Kot bi se čutili krive in jezo stresemo nanje ne na sebe. Sočutje je univerzalen človeški občutek, ki ni pridržan samo za religiozno verne, čeprav je res, da ga vse velike religije še posebej poudarjajo kot osnovno vrednoto; vse tudi spodbujajo dobrodelnost ali samaritanstvo. V večini velikih verstev je pomoč drugemu ena osnovnih vernikovih dolžnosti. 

Dopolnjevanje ali izboljševanje naravne dobrodelnosti se je začelo z uvajanjem socialne zakonodaje, ki je uvedla presojo o dodelitvi denarne pomoči po enotnih, zakonsko določenih kriterijih upravičenosti in omejila element arbitrarnosti dobrodelnosti, njene odvisnosti od muhavosti posameznikov. Socialna zakonodaja je zagotovila relativno pravičnost, trajnost in neprekinjenost minimalnih prejemkov tistim ljudem, ki so bili nezmožni pridobitnega dela. 

Izrinjanje naravne dobrodelnosti pa se je začelo s širjenjem socialistične ideologije.
Za to ideologijo je dobrodelnost hinavščina ali pa idejno neosveščena preproščina. Hinavščina je, ker po tej ideologiji kapitalist izkorišča delavce, z dobrodelnostjo pa, če hoče, vrne majhen del tega, kar si je neupravičeno prilastil, si s tem "reši dušo" in to prikazuje kot družbeno pravičnost. Hkrati je dobrodelnost pesek v oči proletariatu, ker z blaženjem revščine slabi njegovo pripravljenost za revolucijo. Revolucija bo, tako so verovali, odstranila izkoriščanje in s tem samo po sebi revščino in vse druge nadloge, ki iz nje izvirajo. Po uspešno izvedeni socialistični revoluciji, v kateri so bili kapitalisti razlaščeni (če so ostali živi), je skrb za državljane prevzela država oziroma komunistična partija kot vodilna politična sila. Poskrbela je za polno zaposlenost in za minimalno oskrbljenost nezmožnih za delo. Kljub temu niso izginili ne revščina (se je pa enakomerneje porazdelila!) ne socialni problemi, ker država preprosto ni mogla poskrbeti za vse. To so komunisti v Jugoslaviji spoznali prej kot v drugih socialističnih deželah. (To je bil med drugim razlog za ustanovitev šol za socialno delo in uvedbo poklicnega socialnega dela pri nas.)

Tisti, ki smo zrasli v socializmu, smo tako rekoč z materinim mlekom vsrkali zavračanje dobrodelnosti, ki so nam jo slikali kot hinavsko solzavost premožnih gospa in gospodičen, ki so v lazaret prišle tolažit vojake v Haškovi satiri Dobri vojak Švejk. Po eni strani so dobrodelnost zavračali, češ da država za vse dovolj dobro poskrbi, po drugi strani so pa s samoprispevki občanov nadomeščali nezmožnost države, da bi investirala v javne službe, in še vedno dopuščali dobrodelnost v okviru cerkva in družbenih organizacij (Rdeči križ, Društva upokojencev idr.). V imenu iste ideologije in nostalgije po socializmu danes očitajo sedanji državi, da ne pokriva potreb ljudi, ki so se znašli na robu preživetja in da slabo skrbi za javne službe. Stari odpor do dobrodelnosti vztraja in se napaja z novodobnimi fantazmami o radikalni spremembi družbenega sistema, v katerem ne bo ne razslojenosti ne revščine in s fantazmo o državi kot materi hraniteljici.

Dokler se ne uresniči nova utopija, smo tu, kjer smo. Revščino lahko zmanjšamo in zagotovimo ljudem preživetje samo s skupnimi napori države in civilno družbene dobrodelnosti, ob tem ko se ni nadejati, da bi država lahko dajala vedno več. Kaj in koliko naj pokriva država, naj se določi s pogajanji med državo in akterji civilne družbe in sprejme v parlamentu. Jasno pa je, da bo vse več bremena morala prevzeti civilna družba. Glede na to, da je bila v prejšnjem režimu dobrodelnost pol stoletja nedobrodošla in nadomeščena z dirigirano "solidarnostjo", je presenetljivo, kako hitro in kako množično so se ljudje odzvali na nove izzive. In to naj bi bila sramota, vredna posmeha in prezira - vzrok, da bi se človek kar izselil iz države?

Dobrodelnost: nadomestek ali dopolnilo države

Ne morem nehat o dobrodelnosti. Mogoče zato, ker imam občutek, da se o tem pri nas premalo razmišlja, kot bi se hoteli te teme, če se nam že vsili, npr. z glasovanjem bralcev časopisa, čimprej znebiti z nekaj priložnostnimi članki in dolžnostnimi intervjuji. Zakaj je tako, bom razpredal drugič (še enkrat, potem pa konec!), danes bi rad pogledal, kako se razlikujeta pristopa dveh dobrodelnih projektov, ki ju vodita osebnosti leta 2012 in 2013 časopisa Delo, Ana Lukner in Anita Ogulin. Zanimata me njuna pristopa, ne njuni osebnosti. Zanimata me predvsem zato, ker se mi zdi, da odkrivata dva različna koncepta, dva različna pomena dobrodelnosti. Zanimata me sicer tudi "tehnično", organizacijsko, a za to "raziskavo" je v objavljenih intervjujih premalo podatkov. Vsako podrobnejše brskanje po teh dobrodelnih dejavnostih, predvsem pa primerjanje različnih dobrodelnih projektov meji na nespoštljivost, tega se zavedam. Zato naj poudarim: dejavnost obeh pobudnic in organizatoric je neprecenljiva in zasluži vse priznanje in občudovanje.

Fundacija Anina zvezdica (Ana Lukner, osebnost leta 2012) je samostojna ustanova (fundacija), ki jo je prav za dobrodelno dejavnost ustanovila njena pobudnica in jo tudi vodi. Do sedaj se je omejevala na zbiranje in razdeljevanje hrane. Voditeljica poudarja, da ne zbirajo in ne razdeljujejo denarja. Vsi sodelujoči vključno z voditeljico so prostovoljci, ki delajo za fundacijo v svojem prostem času. Od ustanovitve fundacije dalje je ustvarila mrežo posameznikov, skupin in organizacij, ki jo podpirajo. Njihova dejavnost je uspešna: hrano so razdelili več kot 2000 družinam. Voditeljica je kritična do države v širšem pomenu, ker z birokracijo zavira razvoj podjetništva in poslovanja sploh; kritična pa je tudi do državne "sociale", češ da je nepravična in da je "socialna pomoč nepošteno razdeljena". Po njenem bi bilo treba "prečesati bazo socialne pomoči", kar pomeni preveriti upravičenost posameznih prejemnikov do te pomoči.

Dobrodelno dejavnost fundacije usmerja vizija voditeljice, njeno poslanstvo spreminjanja družbenih vrednot in ustvarjanja trdnih temeljev družbe, ki po njenem zdaj niso solidni. To pomeni, da pojmuje dobrodelno dejavnost kot nekaj dolgoročnega, trajnega ("trajnostna dobrodelnost") in ne začasnega; začasno je morda zgolj razdeljevanje hrane. Razvija nove modele dobrodelnosti; vodi jo predstava o "Truhoma" (True and Honest Mankind), iskrenega in pristnega človeka, ki ga želi prebuditi tudi v Slovencih, "da si, kdor si, pristen". Trenutno vzdušje med ljudmi je po eni strani po sodbi ameriških gostov "zamorjeno", po drugi strani pa meni, da "zdaj očitno zmagujejo človeškost, sočutje, notranja toplina, nekaj iskrenega". Voditeljica se pritožuje, da je postala za nekatere "moteči faktor" v družbi.

Zveza prijateljev mladine Moste-Polje (Anita Ogulin, osebnost leta 2013) je nevladna organizacija, ki ima svoje korenine v prejšnji državi in nadaljuje svoje preoblikovano poslanstvo skrbi za otroke in mladino. "Že prej smo s podporo donatorjev in medijev ogroženim družinam, otrokom in mladim kar se da celostno pomagali. Dali smo jim materialno in brezplačno psihosocialno pomoč, skrbniško in učno podporo. Socialno šibkim otrokom smo omogočali strokovne ekskurzije, tabore, izlete, letovanja." V skladu s sedanjimi potrebami razvija vrsto dejavnosti, med drugim materialno pomoč otrokom in družinam v stiski. Najbolj znano je botrstvo. Začeli so tudi projekt brezplačne pravne pomoči. V to dejavnost so vključeni zaposleni in prostovoljci. Razvili so široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Pri svoji dejavnosti so uspešni. Pomagali so več tisoč družinam (13.000). Vendar je tudi njihov doseg omejen: "ne zmoremo rešiti vseh in vsakogar. In če so pričakovanja prevelika, so velika tudi razočaranja." Voditeljica je kritična do države, ker po njenem "civilno-družbene organizacije uresničujemo deklarirano socialno državo", ker "so porušeni temelji socialne države. Država ne zmore več poskrbeti za osnovno preživetje svojih državljanov". Tudi ona poudarja: "Če ne bo gospodarskega razvoja, če ne bo delovala pravna država, če ne bo pravičnosti, poštenosti, spoštovanja, povezovanja, odgovornosti posameznika in skupnosti, ne bo novih delovnih mest, ne bo možnosti preživetja že skoraj za polovico prebivalcev Slovenije." Voditeljica ugotavlja, da "se tu in tam spopadamo z nezaupanjem; v delo, v ljudi, v dejavnosti" in se pritožuje, da "so postale predmet zavisti tako družine in posamezniki kot tudi mi kot humanitarna oziroma civilnodružbena organizacija."

Med obema filantropskima prizadevanjima vidim več podobnosti kot razlik: podobno ocenjujeta položaj, ki ga skušata s svojo dejavnostjo izboljšati. V državi narašča revščina, vse več je ljudi, ki nimajo osnovnih sredstev za preživetje. Do tega je prišlo zaradi slabo delujočega gospodarstva in države. Obe sta prepoznali to potrebo in si prizadevata ublažiti stisko ljudi. Ob svoji dejavnosti sta ustvarili široko podporno mrežo posameznikov in organizacij. Obe sta pri svojih prizadevanjih uspešni. Obe voditeljici tudi računata na trajen obstoj svojih organizacij, upata pa, da so sedanji projekti materialne pomoči (denarne ali s hrano) začasni do izboljšanja splošnega položaja v državi. Obe sta kritični do države, le da ZPM pogreša boljše sodelovanje z javnimi službami, AZ (Anina zvezdica) pa sodi, da je sistem dodeljevanja državne socialne pomoči nepravičen (kar bo nekatere gotovo zmotilo, češ da se pravičniško vtika v dohodke revnih ne bogatih). Obe tudi usmerjajo podobne vrednote: pravičnost, poštenost, pristnost (AZ), sočutje (AZ). Pri obeh opazimo nekaj razočaranja nad odzivom okolja, ki ju doživlja kot motnjo ("moteči faktor"): nezaupanje, zavist. Ko (če) se bodo materialne razmere uredile, se bo, tako si mislimo, ZPM vrnila k svojim prvotnim dejavnostim, zagotavljanju ne zgolj preživetja ampak nekoliko višjega standarda revnejšim (prostočasne dejavnosti, letovanja), AZ pa, domnevam, bo iskala nove priložnosti za dejavno uveljavljanje svojih vrednot pristnosti in poštenosti.

Pravzaprav sem sam presenečen nad podobnostjo obeh prizadevanj. Če bi že po vsej sili hotel videti razliko, bi jo iskal predvsem v predzgodovini obeh voditeljic in v njunem odnosu do vloge države. Pri AZ imam vtis, da se ta fundacija postavlja bolj po zgledu ameriške filantropije, to je, kot samostojen organizem, ki ima državo za enega od soigralcev in od nje ne pričakuje kaj dosti, kvečjemu, da je ne bo ovirala. ZPM pa se razume kot trenutni nadomestek za izpad funkcij države. Tako jo je opredelil predsednik Kučan: »Ona nadomešča državo tam, kjer ne bi smela imeti nadomestkov,« Ali drugače: Če bi država delovala, bi bila filantropija odveč ali zgolj "nadstandard". To je, po mojem, pretirano pričakovanje do države, najsi si je v ustavo zapisala, da je "socialna". 

Filantropija ima globoke korenine v sočutju in neposredni "naravni" solidarnosti, iz katerih je zrasla tudi "socialna država". Socialna država in filantropija imata isti temelj in smoter, le da ga uresničujeta ena neposredno, druga posredno in se pri tem dopolnjujeta.

Botrstvo kot pop art: o socialni državi

Nadaljujem razmislek začet v prejšnjem postu. Zadnjič sem prišel do sklepa, da je predstavljanje zgodb revnih družin in otrok na radiu ob izvajanju projekta Botrstvo res mogoče primerjati s pop artom. Ob tem sem se vprašal, kateri postopki pop arta so bili uporabljeni in s kakšnim učinkom. Ugotovil sem, da je učinek uporabljenih postopkov poudarjanja in redukcije dvojen a protisloven: po eni strani je z zgodbami, iztrganimi iz (zgodovinskega in družbenega) konteksta, revščina povzdignjena na piedestal (okrog katerega se odvijajo politični boji), po drugi strani pa se s ponavljanjem podobnih zgodb zmanjšuje njihov pomen, postanejo samo še en predmet potrošniške vseenosti.

Nedelujoča socialna država. Avtorica članka tako kot mnogi drugi pripisuje krivdo za revščino državi, ki ne deluje kot "socialna država". Res je, otroci ne bi smeli trpeti pomanjkanja osnovnih življenjskih dobrin in za to bi morala poskrbeti država. Vendar država - ne v ožjem smislu "sociale" ne v širšem smislu celotnega državnega aparata - v sedanjih pogojih ne more preprečiti vseh stisk in vsem zagotoviti zaposlitve in zadostnih dohodkov, ne da bi še bolj obremenila že itak pešajoče in v svetovnem merilu nekonkurenčno gospodarstvo in se zapletla v začarano spiralo drsenja navzdol.
Mnogim se danes toži po socialistični socialni državi. Vsaj za zadnje desetletje, za osemdeseta leta lahko rečem, da smo imeli dobro socialno državo - v obeh pomenih: dovolj dobro urejene socialne transferje za tiste, ki so se znašli v stiski, in socialen režim s skoraj polno zaposlenostjo.

Polna zaposlenost - formalna zaposlenost ne ekonomsko upravičena polna delovna aktivnost - je pokrivala tisti del "sociale", ki se je nato, po spremembi režima, pojavil v obliki brezposelnosti (in iz nje izhajajočih izgub prebivalstva), ki je bila v socializmu skrita za premajhno produktivnostjo in nekonkurenčnostjo gospodarstva. Temu so se pridružili propadi podjetij, za katere so vsaj delno krivi propad politike izsesavanja socialistične in postsocialistične države (npr. velegradbeništvo z avtocestami) ter fiasko iz socializma podedovane lagodnosti in neinventivnosti menedžmenta (v "tovarišijskem kapitalizmu"). Socialna država v ožjem pomenu se je v tranziciji v glavnem ohranila, socialistične skrbniške države, ki bi z nadzorom gospodarstva pokrivala vse ostalo, pa ni več, ker je prav zaradi tega svojega skrbništva (med drugim) propadla. Današnja socialna država v ožjem smislu ne more prevzeti bremena "nepreskrbljenosti", ki je nastala po propadu socialističnega paternalizma. Na kratko: socialna država v ožjem pomenu deluje, ne moremo pa pričakovati, da bo ustvarjala nova delovna mesta in s tem pokrila povečane potrebe po pomoči. Tudi državni aparat v celoti deluje, o tem, kako dobro, ne bom sodil, ne more pa ustvarjati novih delovnih mest v gospodarstvu (le sam pri sebi, kar nam pa ni všeč in ni dobro). Posledica slabo delujočega gospodarstva je revščina.

Mnogi kljub temu, da to nekako vedo, kar naprej ponavljajo mantro "več socialne države". Celo socialni delavci, kar me po svoje čudi, saj pomeni, da ne vejo, kaj je socialno delo. Kaj torej? Nastala je kriza, prepad med potrebami in možnostmi, nastal je položaj, ko jadikovanje in vpitje ne pomaga, ko "nedelujočo socialno državo" lahko jezni razstrelimo, kot da bi šlo za ognjevarno blagajno, pa iz nje ne bo denarcev. Lahko naredimo revolucijo in ponovimo krog. A kaj bo do novega socializma (s polno zaposlenostjo ali vsaj z UTD) s temi otroki, ki so danes lačni?

Če je prišlo do tega, da so otroci lačni, jim je treba dati jesti. Če imam kos kruha odveč, ga dam. Če lahko nekaj dam, bom dal za otroke. Če sem lahko boter, bom boter. Če lahko tečem, bom tekel za dober namen. Tudi sam delim občutke nelagodja ob tem, kar se nam dogaja, a zaletavanje v državo in siljenje pod njeno materinsko krilo se mi zdi otročje in neplodno.

Botrstvo je znamenje prebujene neposredne solidarnosti. Po drugi strani pa sem vesel, ko vidim, kako ljudje pomagajo, koliko novih, iznajdljivih načinov za zbiranje denarja se je rodilo; kako so vzniknile nove akcije in novi organizatorji dobrodelništva, Ana Lukner, Anita Ogulin, Jan Golja in številni drugi. Vesel sem, ko vidim, kako močan je v tem majhnem narodu "socialni imunski odziv", neposredni, osebni, solidarnostni odgovor na nesrečo sodržavljanov. Socialni delavci bi se morali tem pobudam pridružiti, sami sprožiti svoje pobude, prevzeti koordinacijo. To je naloga socialnega dela: pomoč v stiski. A tega ne vidim. Slišim staro afežejevsko mantro "dobrodelnost ponižuje", "za reveže mora poskrbeti država". In sodobni dodatek: "dostojno življenje je pravica". Zagotovite nam jo! Dajte nam! Osebna pobuda, iznajdljivost, delavnost se umaknejo jeznim zahtevam! Rodili ste me, hranite me!

"Socialna država" stane. Poleg neposrednih stroškov za transferje ima prikrite stroške, če zagotavlja večjo zaposlenost, kot je ekonomsko upravičena, in posredne družbene "stroške" ali disfunkcije, med katerimi je poglavitna ta, da otopi neposredni solidarnostni čut in preprečuje samoorganizacijo prav s sklicevanjem na "pravice" ljudi in njene dolžnosti do njih. "Ne dam, naj da država." Ustvari pri večinskem prebivalstvu iluzijo, da je življenje praznik, ne delovni dan. Spodbudi izločevanje in segregacijo: "Spravite mi to nesnago spred oči." Odpor meščanov do ljudske kuhinje v njihovem bloku in do ciganske restavracije v njihovem okolju je morda psihološko "naraven", vsekakor pa ga spodbuja in utrjuje prepričanje, da niso oni dolžni skrbeti in trpeti za obstrance, ampak da mora to narediti država, tam in tako, "da bodo reveži in čudaki izginili izpred naših oči" in nam pustili, da živimo v fantazmi idile.

V tistih časih, ko je za reveže poskrbela država, sem šel mimo berača, vzorno socialistično zgrajen, pogledal stran in si mislil: za tega bo tako ali tako poskrbela država. Poskrbela je tako, da ga je miličnik pregnal s Tromostovja. Zamislil sem se šele, ko mi je kolega dejal: "Jaz pa dam. Če ne bi rabil, ne bi prosjačil. Tudi sam sem bil nekoč na cesti."

Nočem, da bi se vrnili tisti časi, ko nam je ideologija državnega paternalizma zameglila sočutje in preprečevala neposreden, oseben odziv. Naučil sem se lekcije in ponavljam: Dam - ker ni lepšega, kot če lahko daš in če imaš občutek, da ti bojo dali, če boš potreboval. Ne država, ljudje.

So akterji dobrodelnih projektov pop artisti? Je moje sodelovanje pop art? Nič ne predstavljam, pač dam, kolikor se mi zdi, da lahko.

Iz muhe slon ali medvedja usluga: o predstavljanju revščine in botrstva

V zadnji številki Socialnega dela (let. 52, dec. 2013, št. 6) je objavljen zanimiv prispevek Vesne Lujinović z naslovom Stiska kot pop art: reprezentacija stisk otrok in njihovih družin v projektu Botrstvo v Sloveniji. V članku razmišlja o pomenu predstavitev stisk otrok in njihovih družin na valu 202, ki spremlja projekt Botrstvo. Pravi, da "stiska postane z reprezentacijo medijev umetnost, pop art"; da "projekti pomoči postajajo popularna umetnost" in se pri tem sklicuje na Andyja Warhola, znanega pop art-umetnika. Te predstavitve sprožajo pri poslušalcih čustvene odzive: "čustveni in psihološki vpliv na poslušalca je velik in če zgodbe ne bi bile resnične, bi bila vse skupaj le psihološka manipulacija in igra s čustvi." Sprožajo pa tudi številna vprašanja od etičnih do družbenokritičnih. Poleg tega, da opiše, kaj pomeni, da je stiska postala pop art, posveti velik del članka kritiki socialne države, ki ne poskrbi, da otroci ne bi bili lačni, in imenuje projekt Botrstvo "blagovno znamko nedelujoče socialne države."

Svojo nekdanjo študentko Vesno Lujinović cenim kot nadarjeno in ustvarjalno osebo; tak nenavaden in ustvarjalen je tudi njen preblisk, da gre pri predstavljanju stisk družin na radiu pravzaprav za nekaj, kar asociira na pop art. Vendar pa nisem povsem razumel, kaj je poanta njenega razmišljanja; zbodlo me je tudi, da sodelujem v projektu, ki je "blagovna znamka nedelujoče socialne države". O tem razmišljam drugače.

Stiska kot pop art. Da se razumemo: pop art je umetniško predstavljanje resničnosti. Stiska je resničnost in ne predstavitev resničnosti. Ni pop art, lahko pa je predstavljena pop artistično. Kaj bi to pomenilo? Andy Warhol je vzel podobo Marilyn Monroe, podobo, za katero pravijo, da je sama po sebi dramatična, jo predrugačil v grobo plakatno podobo in jo razmnožil v velikem številu izvodov. S tem postopkom je reduciral dramatičnost prvotne podobe in jo naredil za običajen letak, ki ga zmečkanega odvržemo.

V pop artu srečujemo v grobem dva načina predstavljanja stvarnosti oziroma izražanja odnosa umetnika do stvarnosti. Prva načina sta "sploščenje", plakativnost in ponavljanje, tehnično razmnoževanje. S tema postopkoma se dramatično spremeni v banalno, izjemno v vsakdanje, trdo v mehko, trajno v minljivo, pomembno v nepomembno, obstojno v neobstojno, vsebinska podoba v dekoracijo. Prvotni pomen se spremeni v brezpomenskost in nepomembnost. Drugi postopek je vzeti iz konteksta in povečati. Izseček iz stripa kot cenene literature se poveča v umetniško sliko. Claes Oldenburg je banalne predmete, kot so zidarske žlice in tube zobne paste predstavil kot gigantske skulpture. S tem je poudaril banalno vsakdanjost in pokazal, kako v potrošniški družbi častimo, postavljamo na piedestal, predmete vsakdanje rabe. Spet nekdo drug je naslikal ogromne ženske akte s poudarjenimi spolnimi znaki in opozoril na popredmeten odnos do ženske.
Vse te predstavitve opozarjajo na popredmetenost in odsotnost smisla v množični potrošniški družbi. Vidimo, da uporabljajo pop artisti dva nasprotna postopka: "sploščanje" ali reduciranje in povečevanje. Nasprotji, ki lahko postaneta protislovje.

Kaj je pop artističnega v medijskih predstavitvah stiske? Po radiu torej vsak teden enkrat ob določeni uri predvajajo zgodbe o družinah v stiski. Namen organizatorjev je bil seveda vzbuditi pozornost, poudariti, da so med nami revni ljudje, revni otroci, ljudje v stiski. Revščine ne gre skrivati, kar je naravni refleks revnih; opozoriti moramo nanjo in mobilizirati pomoč. Iz nečesa, kar se skriva na družbenem robu narediti veliko sliko; dati revščino v izložbo. To pa v radijskem mediju pomeni veliko zgodb, podobnih, ki se ponavljajo. To enakomerno ponavljanje istega ustreza Warholovemu postopku razmnoževanja slike, neskončno ponavljanje istega, torej "sploščenje", odvzemanje dramatičnosti, povsakdanjenje.

Kaj je torej revščina, dramatična stiska, ki se jo z reprezentacijo reducira, pokaže na njeno vsakdanjost, običajnost; ali nekaj običajnega, vsakdanjega in banalnega, kar se z reprezentacijo poudari do dramatičnih dimenzij? Če velja prva interpretacija, tedaj medijsko predstavljanje stisk družin tem dela medvedjo uslugo; kaže, da je treba na revščino računati, ker je vsakdanji pojav. Če velja druga interpretacija, tedaj organizatorji delajo iz muhe slona. Jemljejo iz zgodovinsko-družbenega konteksta osamljene primere in jih posplošujejo.

Težava je v tem, da čutimo, da sta obe interpretaciji upravičeni. Medijska reprezentacija revščine in stiske je oboje hkrati: pretiravanje in omalovaževanje. Dober namen poudariti, kar ljudje skrivajo, se z objavo in ponavljanjem zgodb po zakonitosti pop arta sprevrže v svoje nasprotje - "sploščenje", banaliziranje, omalovaževanje.

O botrstvu kot zaščitnem znaku nedelujoče socialne države prihodnjič.

Vir:
Vesna Lujinović, Stiska kot pop art. Soc. del. let. 52, dec. 2013, št. 6: 399-402.
Art, a world history. Dorling Kindersley, London 1997.