DODO O PSIHOTERAPIJI

Tomaž Flajs in Miran Možina, Dodo se pogovarja: vodnik po psihoterapiji. SKZP in SFU, Ljubljana 2022.

Dodo (Raphus cucullatus, množ. dodi) je izumrli ptič-neletalec, ki je živel endemično na otoku Mauricius v Indijskem oceanu, vzhodno od Madagaskarja. Njegovi najbližji živeči sorodniki so golobi in grlice. Nazadnje so ga videli leta 1662. Risali so ga rjavkasto sivega, a tudi belega. Bil je visok približno meter in težak okoli 10-17 kg. Razumljivo je, da je bil rejen in mesnat izziv za nizozemske mornarje, ki so imeli verjetno precejšnje zasluge za njegovo iztrebljenje. V tej svoji dokončnosti je postal simbol zastarelosti, nečesa nedvomno mrtvega ("mrtev kot dodo"). V pritlehnem govoru je "dodo" sinonim za bedasto in neiznajdljivo bitje, ker so ga opisovali kot naiven in lahek plen. V naši zgodbi se je znašel po zaslugi Alice v čudežni deželi, zgodbi, v kateri je kot sodnik hitrostne tekme razsodil, da so zmagovalke vse živali, ki so se udeležile tekme. Tako je razsodil tudi v tekmovanju psihoterapevtskih smeri, kot lahko preberemo v uvodu: »Ptič Dodo je po eni strani posrednik o izsledkih številnih raziskav, ki opozarjajo na skupne značilnosti in podobno učinkovitost različnih psihoterapevtskih pristopov, kar je v strokovni literaturi že od leta 1936 poznano kot 'razsodba ptiča Doda'«. Zato se je torej pojavil v naslovu knjige o psihoterapiji. Spoštljiv hommage ubogemu, izumrlemu ptiču.

V stoletjih, odkar so ga zadnjič videli, se je dodo v višjih sferah izobrazil in v naši knjigi ne nastopa kot nekoliko naiven spraševalec, kar bi pričakovali glede na njegov renomé, ampak kot pameten in razgledan porte-parole psihoterapije, kot njen predstavnik. Pogovor se odvija med njim in Ano, ki bi ji bolj pristajal nadimek dododinje, naivne spraševalke. Če bi dodoju v skladu s pričakovanji pripadla vloga naivnega klienta*, bi se seveda zastavilo težko vprašanje, zakaj dodo potrebuje psihoterapijo in ali sploh obstajajo terapevtski postopki za debele, izumrle ptiče-neletalce. Z zamenjavo vlog pa se temu neprijetnemu vprašanju izognemo. Ana je namreč bodoča klientka. Po ločitvi od partnerja so se ji spodmaknila tla pod nogami. Tako se je uvrstila med pametne, ki si ne zatiskajo oči pred svojimi težavami, in poiščejo pomoč. Rada pa bi, odgovorna do svojega življenja, o psihoterapiji zvedela več, da bi vedela, v kaj se podaja.

In tako se znajdemo v vlogi bralcev zapisa pogovora, ki nam odkriva osnovne značilnosti psihoterapije. »Namen tega priročnika je na poljuden in razumljiv način psihoterapijo predstaviti in približati širši javnosti, še posebej potencialnim uporabnikom in tudi klientom, ki so v psihoterapevtsko obravnavo že vključeni«, lahko preberemo na ovitku knjige. V 15 poglavjih knjige zvemo, kaj je psihoterapija in čemu služi; kakšna je razlika med psihoterapijo, psihiatrijo in klinično psihologijo; kakšne težave se lajšajo z zdravili in kakšne s pogovorom; kako se vzpostavi zaupljiv delovni odnos med terapevtom in klientom in začne edinstven projekt pomoči; kaj se pričakuje od klienta in kakšen naj bi bil terapevt; kakšna pravila veljajo v tem odnosu; kako pomembno je povratno sporočilo klienta terapevtu; kakšne tehnike se uporabljajo in kakšen je njihov pomen; kakšne so etične norme v psihoterapiji in kaj se skriva za učenim izrazom "kontekstualni model psihoterapije".

Zelo na kratko povzeto: psihoterapija naj bi ljudem, ki se v življenjskih stiskah zatečejo po pomoč psihoterapevta, s pogovori v zaupnem odnosu olajšala težave in izboljšala moteče vzorce mišljenja, čustvovanja, vedenja, medosebne odnose in spodbudila njihovo osebnostno rast v smeri zdravja in boljše kakovosti življenja. Ta svoj cilj doseže po zagotovilih dodoja pri 80 odstotkih ljudi, ki so se zatekli po pomoč. K taki uspešnosti pa ne prispevajo v prvi vrsti metode in tehnike različnih psihoterapevtskih pristopov (psihoanalitična, kognitivno vedenjska, eksistencialno humanistična, sistemska, integrativna, telesna terapija), ampak dejavniki, ki so skupni različnim pristopom. Pisca navajata, pogumno natančno, da je za 87 odstotkov ugodnih sprememb zaslužen klient in le za ostanek terapevtska obravnava, ki vključuje odnos med terapevtom in klientom. Terapevt naj bi prispeval le 6 odstotkov, tehnike pa manj kot en odstotek, ostalo odnos. To pomeni slovo od terapevta-čarodeja. Res? Še večji čarodej je, ker zna s kar najmanjšimi sredstvi, s svojo veščino in zanikanjem svoje veličine in vsemogočnosti izbezati iz klienta njegovo moč samozdravljenja in vitalnosti. Upravičeno se psihoterapevti zavzemajo za priznanje stroke in poklica in zakonsko ureditev področja psihoterapije. Prepričljivo je v knjigi prikazana tehtnica stroškov države in družbene dobiti od psihoterapije.

Pisca se ogibata dihotomnega razmišljanja »ali-ali« in se zavzemata za vključujoči »in-in«. Namesto boja smeri poudarjata skupne dejavnike in sodelovanje, čeprav je res, da se prava privlačnost psihoterapije pokaže pri opisovanju konkretnih postopkov v okviru posameznih smeri, ne toliko pri obravnavanju najbolj abstraktnih skupnih značilnosti vseh smeri. Tudi ljubitelji opisov posameznih primerov terapije bodo v knjigi prišli na svoj račun ob opisu Bernardinega dela s Katjo, v katerem so didaktično, grafično poudarjeni elementi celotnega procesa.

Kakšna je relevantnost tega priročnika za socialno delo? Sploh ne gre samo za informacijo o sosednjem strokovnem področju. Na trenutke imamo vtis, da beremo knjigo o načelih in metodiki socialnega dela. Knjiga ne obravnava odnosa med psihoterapijo in socialnim delom, to ni njen namen. O tem vprašanju tudi ni mogoče izčrpno razmisliti v pričujočem okviru, zato samo nekaj izhodiščnih misli.

Kako se razlikujeta psihoterapija in socialno delo in kaj jima je skupno? Obe stroki si predstavljamo v Vennovem diagramu kot dva kroga s skupnim presečiščem. Skupen jima je poudarek na samopomoči oziroma samozdravljenju (v socialnem delu »pomoč do samopomoči«) in pojmovanje o zaupnem odnosu med socialnim delavcem ali terapevtom in klientom kot osnovnem dejavniku pomoči oziroma zdravljenja. Skupno jima je tudi pojmovanje odnosa z vsakim klientom kot edinstvenega delovnega projekta pomoči, »ukrojenega« prav zanj, v sodelovanju klienta in socialnega delavca ali terapevta. Razlikujeta pa se obe stroki po naravi težav, ki jih obravnavata in po namenu obravnave. Socialno delo obravnava težave in stiske socialne narave, to je take, ki izvirajo iz disfunkcionalnih povezav človeka z viri, ki zagotavljajo zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Socialni delavec posreduje med posameznikom ali družino in družbenimi viri, da bi klientom zagotovil preživetje in zadovoljitev osnovnih potreb. Pri tem kot zagovornik posega tudi v klientovo okolje, da bi ga prilagodil klientovim potrebam. Psihoterapija pa obravnava težave, ki jih ima človek sam s sabo in s svojim neposrednim družbenim okoljem in mu jemljejo veselje do življenja, ovirajo njegov osebnostni razvoj in družbeno funkcioniranje. Delno se obe stroki razlikujeta tudi po družbenih (socioloških) značilnostih klientov, to je, po njihovi slojni in kulturni ali subkulturni pripadnosti. Po drugi strani pa se k njima lahko zatečejo isti klienti po pomoč, ki jo daje vsaka stroka s svojega vidika in na svoj način, tako da hkrati ali zaporedno urejajo svoje zadeve pri obeh.

Knjiga, h kateri je poleg obeh urednikov prispevalo še osem drugih strokovnjakov, na ramenih številnih drugih, je vsebinsko informativna, zanimiva in tehtna, slogovno posrečena, zelo lepo oblikovana in prav priročna. Pisca sta se odločila za obliko dialoga med bodočo klientko Ano in dodojem, poznavalcem psihoterapije. Pogovorni slog je za tak položaj prav primeren. Je zelo stara oblika raziskovanja in razlaganja, ki temelji na Sokratovih oziroma Platonovih dialogih, in je bila priljubljena skozi vso zgodovino, saj se na ta način najbolje predstavijo teze in antiteze, zagovori in ugovori, kot zavarovanje pred apodiktično dogmatiko. Nestrpnemu sodobnemu bralcu naj ta slog pravzaprav ne bi bil blizu. Spominjam se, da sem odložil izvrstne Pečjakove dialoge o Nastajanju psihologije (1983) prav zato, ker sem hotel hitro imeti kratke povzetke bistvenih značilnosti različnih smeri in ne, po mojem tedanjem občutju, dolgoveznih prepirov med fenomenologi in behavioristi. Knjiga naših "ornitologov" ponuja oboje: iskriv in tekoč dialog in kratke povzetke. In kar mi seže naravnost v dušo: diagrame, slike odnosov med ključnimi pojmi.

Poglavja so razločno razmejena z risbami dodoja v različnih položajih, vprašujočem, zadovoljnem, jeznem, vzvišenem itd. (ilustrirala Ejti Štih). Vsako poglavje se konča s povzetkom poglavitnih misli na obarvanih straneh. Tipografija je prav prijazna tudi do bralca z nekoliko slabšim vidom, vajenega povečanih črk na zaslonu (oblikovalec Kostja Bras). Opozorilo takoj za "kolofonom" in na zadnji strani nas napotuje na spletno stran dodosvetuje.si, kjer najdemo povzetke poglavij in koristne nasvete.

Skratka, knjižica o psihoterapiji za telebane je vsebinsko in oblikovno taka, da jo z užitkom vzameš v roke in s pridom predelaš. Sam pri sebi bi jo kar razglasil za najbolj privlačno in najbolj tehtno knjigo leta 2022/23 na našem strokovnem področju - dodo se mogoče ne bi strinjal s takim tekmovanjem; sploh pa bi tudi njega prevzela zelena zavist, če bi knjigi podelili ibisa (Threskiornis aethiopica), znamenje egipčanskega boga znanosti Tota. Toliko o ornitologiji.

Da ne pozabim: pridružujem se dodoju in tudi sam dvigam transparent z napisom: ZA PSIHOTERAPIJO KOT SAMOSTOJEN POKLIC.

----------------------

*Oseba je "uporabnik" storitev zdravstva ali socialnega varstva - administrativna kategorija; v odnosu z zdravnikom je "bolnik" ali "pacient", v odnosu s psihoterapevtom ali socialno delavko pa je "klient" - medosebna kategorija v formalnem odnosu. Zdravnika, psihoterapevta ali socialne delavke ne uporabljam; ne uporabljam njegovih ali njenih kodiranih in numeriranih storitev, ampak z njim/njo stopim v celovit odnos zdravljenja ali pomoči, v katerem enakopravno sodelujem in sprejemam tradicionalno oznako svoje vloge. Naj birokrati ne vsiljujejo svojih kategorij vsemu svetu.

Spet o permisivni vzgoji

Odzivam se na pogovor v zvezi z nedavnimi zločini v družinah (TVSLO1, Odmevi, 13. 1. 2023). Očitno je v družbi določen delež otrok, ki so vzgojno ne le zanemarjeni, da niti pozdravljati ne znajo, ampak zavoženi, da zaidejo v prestopništvo, in med njimi določen delež, ki so "terapevtsko neodzivni", brezčutni. Za to stanje kriviti "akademike, ideologe permisivne vzgoje", se mi zdi pretirano. Morda je pretirano tudi kriviti samo starše. V zvezi z zadnjimi primeri so tisti, ki so poznali družine, kjer so se zgodili zločini, opisali storilce kot nevpadljive. Mislim, da je ena od sogovornic celo rekla, da jo je fant, ki je storil zločin, vedno pozdravil in prijazno ogovoril. Je bil torej nevzgojen? Prav tako se mi zdi za lase privlečeno kriviti pisanje in poučevanje o »permisivni« vzgoji. Prav starši prestopnikov naj bi brali o vzgojnih teorijah? Najbrž je med nami preveč brezbrižnih ali prezaposlenih staršev, ki so se jim otroci zgodili; ki jih ne briga vzgoja, ne permisivna ne kaka druga, in prepuščajo otroke samim sebi, ali pa se nad njimi izživljajo. Najlažje ga je odgnati od sebe in mu pustiti, da počne, kar hoče. Vendar to - zgodovinsko gledano - ni "permisivna vzgoja". To je razpuščena, brezbrižna in samovoljna ne-vzgoja. To nima nič opraviti s tem, kar se poučuje na pedagoških šolah.

V pedagoški teoriji je že dolgo uveljavljeno razlikovanje med tremi vrstami vzgojnih pristopov: avtoritarno vzgojo, dopustljivo ali avtoritativno vzgojo (ki jo nekateri imenujejo "demokratična") in razpuščenostjo. 

Pri avtoritarni vzgoji mora otrok ubogati starše in druge odrasle (učitelje) na besedo, ne da bi lahko izrazil svoje počutje ali pomisleke, ne pred ukazom ne po ubogljivo izvršenem dejanju. Očeta/predstojnika je treba brezpogojno ubogati. Otrok "nima besede". ("Pri mizi se ne govori", "Ne ugovarjaj", "Molči" - so priljubljeni starševski ukazi). V nemščini pomeni mündig (iz die Mund - usta), polnoleten; to je tisti, ki ima besedo, ki lahko govori v družbi. Otrok je unmündig-brez besede, brez glasu. Tako vzgojo k brezpogojni pokorščini so krivili za to, da je večina Nemcev podpirala avtoritarni nacistični režim (»avtoritarna osebnost«, Adorno). "Seinen Vater zu ehren, weil er ein kluger Kopf ist, ist Impietaet." Spoštovati svojega očeta, ker je pametna glava, je nespoštljivo. Očeta moraš spoštovati, ker je oče, ne glede na to, kakšen je in kaj počne.

Kot odpor do te vrste vzgoje so se po 2. svetovni vojni pojavila prizadevanja za "demokratično " ali  "permisivno" vzgojo. Ta pa prvotno ne pomeni, da se otroku pusti, da "dela, karkoli si želi", ne da bi ga starši ustavili, mu preprečili nezaželena dejanja, mu postavili meje in ga vodili v spoštovanju etičnih norm. "Permittere", lat., namreč pomeni "dopustiti" ("popustiti, popuščati" pa latinsko pomeni "remittere"). Pri tem permisivnem vzgojnem slogu naj bi upoštevali otrokove potrebe; dopustili, da otrok izrazi svoja čustva in misli, naj bo, preden uboga ali potem. Gre torej za vzgojo, ki dopušča otroku, da ima svoj "glas", ne da počne, kar hoče. Ravno nasprotno: vzgojitelj ga vodi in mu postavlja meje, mu pa prisluhne in po presoji upošteva njegove zadržke in predloge.

Ker mnogi ne razlikujejo med dopustljivostjo in popustljivostjo - kaže, da tudi strokovnjaki ne - se je pri nas uveljavilo napačno poimenovanje razpuščene vzgoje kot "permisivne" vzgoje. Tisti, ki smo še razlikovali med dopustljivostjo in popustljivostjo očitno nismo bili dovolj glasni in medijsko izpostavljeni, da bi prodrli (poleg mene tudi prof. dr. Ana Kranjc, dr. Anica Mikuš Kos). Napačno pojmovanje se je uveljavilo. tako da danes pri nas velja (?), da "permisivno" pomeni razpuščeno. To ponavljajo na televiziji vsevdilj in proti temu ni ga leka (dr. Leonida Zalokar, dr. Sebastjan Kristović) .

Zato te vrste zaželeno, dopustljivo vzgojo raje imenujemo "avtoritativna vzgoja" (ne avtoritarna, ne avtokratska, ne starševsko samovoljna). "Avtoritativno" pride od lat. "auctoritas", ki pomeni zgled, starševski zgled. Pri tej vzgoji, ki jo, kolikor vem, zagovarjajo tudi "akademiki", imajo vodilno vlogo zavzeti in odgovorni starši, ki otroka usmerjajo, mu postavljajo meje in ga poučujejo o normah in vrednotah. Avtoritativno vzgojo lahko imenujemo tudi "demokratična" vzgoja; povsem pravilno pa bi bilo tudi "permisivna vzgoja" (v raziskavah vzgojnih vzorcev v Štepanjskem naselju v Ljubljani v 80-tih letih na VŠSD smo še uporabljali ta naziv v pomenu zaželene, demokratične ali avtoritativne vzgoje).

Tretji vzgojni slog je razpuščena (ne-)vzgoja, ali "laissez-faire" vzgoja, ki jo pri nas napačno imenujejo "permisivna", ko bi jo, če že, morali imenovati "remisivna" (tega izraza ni še nihče uporabil). Pri tem slogu se starši ne brigajo za otroka, mu ne postavljajo meja, ga ne vodijo, tako da počne, kar hoče. 

Starši so danes izpostavljeni številnim pritiskom in skušnjavam, ki izvirajo iz potrošniške, tekmovalne družbe in narcistične kulture. Znajti se v tem vzdušju, da ne bi škodili otrokom, je prava umetnost. Sošolci se norčujejo, učitelji se ne znajdejo in nimajo opore; advokati grozijo v imenu kaj vem kakšnih pravic; ravnatelji tožijo, da nič ne morejo. 

Pomislimo tudi na to, da imamo na drugi strani mlade populacije nagrajene mlade znanstvenike, športnike, kuharje in druge mlade, ki znajo najti ravnotežje med svobodo in disciplino. Mogoče so tudi tega »krivi« – akademiki s svojimi »ideologijami«.

VZGOJNI SLOGI

 

	AVTORITAREN (SAMOVOLJEN)	AVTORITATIVEN (DEMOKRATIČEN)	RAZPUŠČEN  (POPUSTLJIV, )
VZGOJITELJ	Togo vsiljuje pravila Kaznuje neustrezno vedenje  Izraža jezo, nezadovoljstvo  Ne pojasni pravil  Po njegovem je otrok asocialen  Ne upošteva otrokovih želja, mnenj; o njih se ne pogaja  Ne zanima ga, kaj otrok čuti, ni empatičen  Vztrajno vsiljuje pravila, tudi če naleti na odpor  Grob, kaznovalen  Ni topel, ne sodeluje, ni vključen  Ni skupnih dejavnosti Ne postavlja izobraževalnih zahtev (če nižji sloj)	Jasno sporoča pravila Odločno skrbi za spoštovanje pravil Reagira na neubogljivost Ne popušča otrokovemu pritisku Izrazi nezadovoljstvo, če se otrok neprimerno vede Izraža zadovoljstvo, če se otrok vede konstruktivno, ga podpira Upošteva otrokove želje in preudari otrokovo mnenje Ponudi alternative Topel, sodeluje, odziven Pričakuje zrelo, neodvisno vedenje, primerno starosti Skupne kulturne, športne dejavnosti Postavi izobrazbene cilje in skrbi za njihovo doseganje	Ne sporoča jasno pravil Ne poskrbi, da bi otrok spoštoval pravila Popušča otrokovemu pritisku, joku, sitnarjenju Nedosleden v zahtevah Premalo zahteven, premalo pričakovanj glede zrelega in neodvisnega vedenja Ignorira ali sprejme neustrezno vedenje Skriva nepotrpežljivost, jezo, nezadovoljstvo Ni zelo topel Poveličuje pomen svobodnega izražanja impulzov in želja
OTROK	Konflikten, vzburljiv, napet, tesnoben otrok Boječ Nerazpoložen, nesrečen Hitro postane slabe volje Pasivno sovražen, čuti se krivega Občutljiv na obremenitve Izmenjavata se agresivnost in umik Brez ciljev, ravnodušen	Energičen, prijazen Se zanese nase Se obvlada Poln energije Ljubek, prijazen Prijateljski odnosi z  vrstniki Dobro prenaša obremenitve Zanimanje in radovednost v novih situacijah Sodeluje z odraslimi Z njim se da pogoditi Smotrn, ciljno usmerjen Ambiciozen, storilnostno usmerjen	Impulziven in agresiven ali negotov Se upira, ne uboga Se ne zanese nase Ni storilnostno usmerjen Se ne obvlada Agresiven Se hitro ujezi, hitro potolaži Impulziven Nima ciljev, brezciljne dejavnosti Dominira, deluje razvajeno

 Dopolnjeno 17. 11. 2023

Izviri smisla

 

Elisabeth Lucas, Izviri, ki napajajo življenje s smislom: Kje lahko zajemamo moč. Novi svet, Ljubljana 2015.

Ustaviti se moramo že kar pri naslovu knjige. Je namreč bolj poveden, kot bi si mislili, saj se nam zdi samoumeven. Samoumevno nam je namreč, da se sprašujemo o smislu življenja. Tega vprašanja pa si v ne tako daljni preteklosti ni bilo mogoče niti misliti in še danes se marsikomu zdi odveč in nesmiselno. Ljudje se niso spraševali o smislu življenja. Smisel je bil vnaprej dan, za vse enak. Živimo zato, da izpolnjujemo božjo voljo, kjer koli že smo, kamor koli že nas je položila božja roka. Naj bomo visokega ali nizkega stanu, naj opravljamo to ali ono delo, držati se moramo božjih zapovedi in si prizadevati za zveličanje svoje duše. To je človekov namen in smisel njegovega življenja. Tako je veljalo.

V naslovu knjige se skriva še večje krivoverstvo: pomeni namreč, da je življenje samo po sebi brez smisla in da ga moramo s smislom šele napojiti ali napolniiti. Kako bi mogla biti brez smisla božje stvarstvo in človekovo življenje? Je Bog ustvaril nekaj nesmiselnega? Gornji obet, da bomo v knjigi zvedeli za vire, ki napajajo življenje s smislom, bi bil videti (ali pa je marsikomu še danes videti) nesmiseln in brezbožen. 

Prestopiti moramo nejasno ločnico med tradicionalnim in modernim mišljenjem, da se nam zdi obet knjige ne le razumljiv ampak samoumeven. Če te ločnice nočemo prestopiti, se lahko izvijemo s trditvijo, da je Bog pač dal človeku svobodno voljo, ki vključuje tudi to, kako si človek predstavlja smiselnost obstoja sveta in svojega življenja. Bog mu je dal voljo, da tudi zavrže Boga in tvega pogubljenje.

V to se ne bomo spuščali; morda smo res vsi skupaj zavrgli Boga (in se nam pogubljenje bliža), ali pa ima prav Nietzsche, ki pravi, da je Bog mrtev (mi smo pa do nadaljnjega preživeli). Oprimo se na vsakdanje izkustveno dejstvo. Mnogi smo se v svojem življenju že srečali s "krizo smisla"; zastavili smo si vprašanje: Čemu živim; kakšen je smisel mojega življenja? Mnogi na to vprašanje odgovarjajo na tradicionalen način: samo vprašanje zavrnejo kot nesmiselno; kot odvečno ali celo brezbožno. Ne sprašuj: sprejmi breme življenja na svoje rame, kot ti ga je naložil Bog, naj ti je všeč ali ne, naj omahuješ pod njim, morda omahneš v dvomu, ali pa ga nosiš hvaležno in ubogljivo v upanju, da si boš pridobil zasluženje in boš v posmrtnem življenju sedel na božji desnici. Tega odgovora, ki zavrne samo vprašanje o smislu kot nesmiselno, ne podcenjujemo; je eden od možnih odgovorov, ki ohranja človeško življenje. Premnogi so si na vprašanje o smislu odgovorili, da njihovo življenje nima smisla in so se sami uničili. Zato si ga mogoče res ni smiselno zastavljati, ampak življenje pač prenesti, naj je smiselno ali ne. Ta knjiga je za tiste, ki še iščejo in upajo, da bodo našli smisel svojega življenja, četudi morda mislijo, da življenje v vesolju nima smisla in namena. Svojemu življenju se ne bi radi odpovedali.

Elisabeth Lucas jih, te zadnje, napotuje k virom smisla, ki daje življenjsko moč. Našteje šest virov smisla. Prvi vir je filozofija. Iz nekoliko čudaškega izbora iz filozofije razberemo, da je osnovna funkcija filozofije v odnosu do vprašanja smisla ta, da nas informira o hierarhiji vrednot. Ne velja samo, da so pojavi polarni, to je, da vemo za dan, ker poznamo noč, da ločimo sladko, ker okušamo grenko, ampak da obstaja hierarhija: resnica je več vredna kot laž; v življenjski krizi je priložnost pomembnejša od nevarnosti. (Seveda pa imamo tudi rajši sladko kot grenko.) Nauk? Usmerimo se k vrednemu, to je že smiselno a hkrati banalno; ne vemo, kaj je vredno in kako to presoditi.

Branje lepe književnosti je drugi vir osmišljanja življenja: zdravilnost branja je nesporna. Verjemimo Viktorju Franklu, ki pravi, da je "prava knjiga ob pravem času mnoge obvarovala pred samomorom". In ni dvoma, da nam branje skozi identifikacijo z literarnimi junaki in spoznavanjem različnih življenjskih zgodb razširja duha, veča našo občutljivost za doživljanje drugih in naše notranje odzive in nas opremlja za spopad z lastnimi življenjskimi težavami. Nam posreduje smisel? Seznanja nas z različnimi "smisli" in pomaga odkriti naša nagnjenja. Zgodbe, ki jih navaja avtorica, so gotovo terapevtsko koristne, glede iskanja smisla pa mi je bila še najbolj všeč zgodba o natakarici, ki ni preslišala fantovega naročila hotdoga s kečapom, naročila, ki ni bilo po volji matere, ona, natakarica, pa ga je vzela resno. Zgodba nam sporoča, naj odkrijemo svojo voljo, želje, cilje, strasti in "podobo človeka, kakršni bi radi bili", jo vzamemo resno in se postavimo zanjo.

Ideja logoterapije ali "terapije smisla" preveva celotno knjigo. Je tretji vir smisla, saj je pomagati človeku, da odkrije svoja posebna nagnjenja in individualni "smisel", osnovna naloga te terapevtske smeri. Ne grebsti po preteklosti, ne se ozirati nazaj ampak naprej: odkrivati možnosti, avtonomno oblikovati in presegati samega sebe. Primeri iz terapije, ki jih navaja Lucas, ilustrirajo ta pristop in pomagajo bralcu na ta način razmišljati o svojem življenju.

Kako nam znanost pomaga pri iskanju smisla? No, tisti, ki radi znanstveno raziskujejo, so že našli svoj smisel v kateri od znanstvenih dejavnosti. Lucas misli predvsem na nevrološko znanost, ki odkriva, kaj se dogaja v možganih, ko brskamo po preteklosti, in na psihologijo, ki odkriva "kognitivne prevare" pri pogledu nazaj. Na osnovi teh spoznanj "zavzeto odsvetuje presojanje in obsojanje preteklega" in svetuje postopen preklop iz razvednotenja preteklosti in iskanja krivde na pogled na svobodno izbiro možnosti v prihodnosti. 

Da vera zdravi, je znano dejstvo. Lucas poudarja poseben vidik učinka vere. Vera, opomin zapovedi (zaveze-religio), nam pomaga, da v situacijah, ko smo pod velikim pritiskom k neposrednemu odreagiranju, k neposredni zadovoljitvi nagonov, "duhovno in etično ne iztirimo" in si ne zapletemo življenja prek vzdržnega. 

V hektičnosti sodobnega sveta in priročne razvedrilne tehnologije vodi pot k sebi v tišini. "Tisti najbolj notranji glas, ki nam sredi labirinta še vedno kaže pravo pot ali izhod, je mogoče slišati samo v tišini." O svojem življenju se odločamo sami, po svojem notranjem glasu, ki mu Lucas pravi "vest". Sam sem (na drugem mestu) uvedel razlikovanje med moralno in eksistencialno vestjo; slednja je tista, ki nas opominja, kadar se oddaljimo od poti k sebi.

Knjiga Elisabeth Lucas je človeku, ki ima rad logične izpeljave, strogost in sistematičnost mišljenja, precej naporna zaradi njene esejistične poljudnosti in ohlapnosti. To pa ne pomeni, da bralec ne pritrjuje njenim modrim uvidom in nasvetom.

Poglavje, ki ga je namesto spremne besede prispeval dr. Jože Ramovš in ki bistvo razkrije že v naslovu, je odlično branje (Osebno stališče je vrh človeške svobode in vir zdravja).

                                                             

Pomisel

Kaj naj bi dosegli z naštevanjem in opisovanjem "virov smisla"? Kako bo to bralcu pomagalo? Kako bo s pomočjo teh besedil prišel do smisla svojega življenja? Poskusimo odgovoriti. Lucasova navaja primer matere, ki se je ločila od moža, pustila svoje otroke in šla za svojo ljubeznijo. Čez čas pa je v novem odnosu začela doživljati praznino, pojavil se je občutek krivde, pustila je novega partnerja in se vrnila k otrokom. Tu je začutila, da je našla smisel svojega življenja. Pomislimo: ampak nekaj časa je čutila, da je nova ljubezen smisel njenega življenja; tako močan smisel, da je zapustila otroke. Mater, ki zapusti otroke, seveda obsojamo. Vrnitev k otrokom opredelimo kot "pravi" smisel, prehodne zaljubljenosti, naj bo še tako goreča, pač ne opredelimo kot smisel. Tu pride v poštev hierarhija vrednot iz prvega poglavja: materinska skrb je vrednotno nad spolno ljubeznijo kot smislom. Morda pa je bil smisel tudi v tem, da je žena doživela strastno ljubezen z moškim po njeni meri in se izpolnjena vrnila. Saj ni rečeno, da je smiselno samo tisto, kar traja večno.

Kaj je "smisel", subjektivni smisel življenja? Ne iščem splošnega odgovora, iščem vrsto doživljanja, ki bi ga lahko imenoval "doživetje smisla". Kaj doživimo kot "smisel", kot smiselno; katera dejanja, ravnanje, odločitve, doživetja, čustva, počutja. Kako je videti to doživetje? Omenjena mati vidi smisel svojega življenja v skrbi za otroke, v življenju z otroki in za otroke. Prej ga je videla v ljubezni do nekega moškega. Za zdravnika Davida Zupančiča (njegovo knjigo sem nedavno pohvalil) je opravljanje zdravniškega poklica smisel njegovega življenja. Zdi se, da je zavest o tem, da rešuje življenja, tako opojna, da ga, poleg ljubezni do bližnjih, notranje izpolnjuje, daje njegovemu življenju smisel. Ima torej dva smisla? Glasbenik ne more brez glasbe, igralec ne brez odra, ne glede na to, da ne eden ne drugi ne bosta dosegla kaj zelo pomembnega. 

Sam sem najprej verjel, da je smisel mojega življenja biti priden in se držati božjih zapovedi, da bi bil deležen zveličanja in bi po smrti in vstajenju mesa sedel na božji desnici, med ta pridnimi. Potem sem sprejel misel, da je smisel življenja prizadevanje za komunistični raj na zemlji, solidarnostno družbo enakih. Nato je prišlo v meni do preloma. Nič od tega, kar so mi opisovali kot smisel življenja, ni prišlo iz mene, ni bilo nekaj, čemur bi bil pripravljen podrediti svoje življenje. Če pogledam nazaj, bi dejal, da sem nekaj smisla našel v spoznavanju človeškega in družbenega (v branju, če hočete), poučevanju in pisanju. To še zdaj rad počnem. Našel sem pa tudi nova veselja, recimo slikanje. Je smisel to, kar rad počnem? Kaj pa veliki smotri? 

Zdi se mi, da se spopadata, ali morda združujeta dve pojmovanji "smisla": eno, da je smisel končni dosežek, končno stanje. Življenje naj bi bilo stremljenje k temu smotru, kot v besedah "želim si postajati vse boljši človek". Smoter ali namen se imenuje telos. Prvo pojmovanje smisla je torej teleološko, usmerjeno k smotru. Po drugem pojmovanju je smisel življenja dejavnost, ob kateri se človek čuti notranje izpolnjen. Glasbenik si sicer želi vse bolje igrati, a to, kar mu je res pomembno, je, da rad igra. Morda ne bo nikoli postal slaven violinist, najboljši na svetu. Vseeno igranje izpolnjuje pomemben del njegovega življenja. Ali kot pravi športnica: "Ni mi bilo do zmage, rada sem igrala. Zmaga je samo potrditev, da mi gre dobro; da sem izbrala pravi šport zase." To drugo pojmovanje je blizu pojmu dejavnosti, ki je sama sebi namen, ali "avtotelične" dejavnosti po Csikszentmihalyiju. Sam bi namesto "smisla" uporabil kar izraz "notranje izpolnjujoči življenjski slog". Ta razlika se mi zdi kar pomembna: namesto napetega stremljenja k Dobremu (ali Najboljšemu in Zveličavnim Vrednotam), sproščeno uživanje v ljubih - in včasih tudi napornih - nam dejavnostih.

Drobna knjižica Terryja Eagletona Smisel življenja (v zbirki zelo kratkih uvodov založbe Krtina/Oxford Univ. Press, Ljubljana, 2008/2009) se po pregledu filozofskih razglabljanj o smislu življenja konča z ugotovitvijo, da je smisel življenja življenje samo. Smisel mojega življenja je biti resnično živ, ne pred smrtjo mrtev.

Izvir smisla je karkoli, kar napaja moje življenje z živostjo; kar me ohranja notranje živega, neravnodušnega in nezdolgočasenega, v razpoloženju, da si želim še živeti. "Živost" bi bil lahko pomen besede "moč" v naslovu knjige - moč za življenje.

O smislu svojega življenja se ne sprašujem več, samo za soncem hodim.

Vidite, meni je drobna knjižica dala veliko misliti. Naj da tudi vam.

Pogovarjanje z neznanci

 

 

Malcolm Gladwell, Pogovarjanje z neznanci: kaj moramo vedeti o ljudeh, ki jih ne poznamo. UMco, Ljubljana, 2020.

Ta tema bi morala biti za socialne delavke pomembna, saj se neprestano srečujejo z neznanci in se pogovarjajo z njimi. Vsak primer se začne s prvim pogovorom z neznano osebo. Če torej nameravate vzeti v roke knjigo Malcolma Gladwella z namenom, da bi vam pomagala pri prvem pogovoru, vedite, da boste v njej bore malo izvedeli o pogovarjanju z neznanci in nekaj več o znanih ljudeh, ki jih ne poznamo, če vas ti ljudje zanimajo. Mene, recimo, Bernie Madoff ne zanima preveč. Če boste malo pomislili, pa boste zvedeli nekaj o tem, kako se pišejo knjige, da se dobro berejo in uspešno prodajajo.

Najprej o slednjem, iz zavisti. Gladwell ne daje navodil za pisanje uspešnic, navodila o tem lahko človek sam razbere iz knjige, ki jo ima v roki. Recept se glasi: spremljaj tisk, časnike, vse o razvpitih aferah, kakšno psihološko revijo, biografije, uspešnice in druge knjige. Kopiraj, ekscerptiraj in shranjuj najbolj zanimiva besedila, npr. o bedastih in nasilnih policistih, o vohunih, o razvpitih kriminalnih primerih, o samomorih in teroristih. Potem jih nekako razporedi glede na osnovno idejo, ki jo imaš (o neznancih), jih pripovedovalno raztegni, dodaj prepisane dialoge in druge vstavke, in vsako pripoved skleni s kakim naukom, na primer: neznancem lahko zaupate, a v sedmih odstotkih vas bojo ogoljufali ali morda celo ubili. Taka knjiga je dovolj obsežna, da se jo splača pisati, sestavite jo iz javno objavljenih besedil (nič pretiranega arhivskega brskanja, nič prošenj informacijskemu pooblaščencu, nič prerekanja okrog avtorskih pravic ipd.); uživate, ko jo sestavljate, ne zahteva pretiranega umskega napora in sistematiziranja, saj to, kar pišete ni znanstveno delo ampak poljudnoznanstvena knjiga ali esej, ta blaženo svobodna in neodgovorna zvrst. Je pa za bralce zanimiva, nekakšen Izbor iz svetovnega tiska ali tematski Štefančičev Global. Tako je pač s temi ameriškimi knjigami: lahko jim samo izrečemo priznanje za obrtniško spretnost in - v bistvu - nateg.

Torej, kaj morate vedeti, ko se srečate z neznancem? Najprej morate poznati sami sebe. Vedeti morate, da je naše evolucijsko privzeto (tj. po "difoltu") zadržanje zaupanje. Zaupanje je temelj vsega človeškega. Tujcu, ki ga srečate, zaupate. Potem morate vedeti, da se bo to v 93% primerov dobro izteklo, v 7% pa ne. Pri stotih srečanjih z neznanci, morate v sedmih primerih paziti: lahko vas okrade, posili, umori (to bo zadnje srečanje). Seveda je pa vse odvisno od tega, kje ga srečate. V Ljubljani, ki je Gladwell ne omenja, po mojih več kot osemdesetletnih izkušnjah skoraj da ni šans, da bi se srečanje z neznancem slabo izteklo (nisem pa ženska). Več možnosti je, da vas posili znanec ali sorodnik. Nikar pa ne hodite v Kansas City. Tam se je neznancu najbolje izogniti na daleč.

Gotovo se ne boste srečali s Hitlerjem. Če bi se, vam pravzaprav ne bi bil neznan. O njem ste že veliko prebrali in veste, da mu ne smete zaupati. Mogoče bi vam pa bil simpatičen, kot milijonom nekdanjih Nemcev. Tudi predsednik angleške vlade, Chamberlain, je menil, da je Hitler čisto simpatičen povprečnež, kot kak soboslikar, nikakor ne podoben angleškim aristokratom. Nekaj malega o njem je tudi prebral pred srečanjem z njim. S Hitlerjem sta se prisrčno rokovala, pogovarjala kot stara prijatelja in krojača sveta, podpisala listino o večnem miru in nenapadanju. Hitler pa se je, ko je stari bedak odšel na otok, iz srca krohotal in začel 2. svetovno vojno. (To o krohotu ni zgodovinsko preverjeno, saj je bil Hitler precej puste nature). Gladwell hoče povedati, da obstajo tipi, ki vas bodo grdo opetnajstili. A to vemo. Ne smemo piscu delati krivice, kajti pove nam še nekaj zelo pomembnega, pravzaprav presenetljivega. Ovrže naše prepričanje, da je treba človeka osebno srečati in se z njim osebno pogovoriti, da bi se prepričali o njegovi poštenosti ali nepoštenosti. Ravno pri osebnem srečanju nas bo speljal v »napako zaupljivosti«. Očarljiv bo in naivno nedolžen. Vtis bo naredil na nas kot "osebnost" ali kot "navaden soboslikar". Velikega goljufa s Ponzijevo piramido investiranja, Madoffa, niso razkrinkali tisti, ki so se z njim srečali in pogovarjali, ampak analitik, ki je samo pozorno analiziral njegove finance. Ta je videl, da se ne ujemajo, da niso logične. V drugem primeru je računalnik bolje od sodnikov presodil, kateremu obdolžencu naj se prisodi varščina.

Zanimiva, sodobna knjiga ne more brez opisovanja spolnih škandalov: trenerjevega zlorabljanja dečkov bejzbolskega moštva, zdravnikove prstne relaksacijske masaže vaginalnih mišic deklic, članic gimnastične reprezentance ZDA. Šlo je za v ZDA razvpite spolne afere. Kdo je tu neznanec in kako so se pogovarjali z njim? Ne gre za to. Gladwell opisuje te afere, ker hoče pokazati, kako je veliko ljudi, sodelavcev, nadrejenih, celo nadzornih organov, bilo opozorjenih, da se dogaja nekaj nedopustnega, a niso verjeli poročilom, niso reagirali. So ščitili ugled ustanove, ali preprosto niso verjeli, da lahko spoštovane "osebe zaupanja" počnejo kaj takega? So preveč zaupali? Neka mati, ki ji je hčerka opisala "masažo", je menila, da gre za nekaj "nedolžnega", kljub temu, da ji je hčerka govorila, da se ob tem ne počuti dobro. Za uspeh v športu je pač treba nekaj žrtvovati. Šele, ko je mati na sodišču slišala izjave drugih deklic in mater, je spoznala, da gre za zlorabo.

Drugo splošno privzeto prepričanje je, da je iz vedenja, še posebej iz izraza obraza, možno sklepati na čustva in doživljanje človeka. Po človekovem vedenju, drži, izrazu obraza, lahko presodimo, ali govori resnico ali laže. Saj vemo: človek, ki laže, ne pogleda v oči, ampak odmakne pogled. Lari-fari. Prepričani smo tudi, od Darwina dalje, da vsakemu čustvu, veselju, žalosti, jezi, strahu, ustreza določen izraz obraza; in da so ti izrazi univerzalni. Prebivalci Trobriandskih otokov pri Novi Gvineji (priljubljen antropološki laboratorij) bodo na fotografijah obrazov prepoznali ista čustva kot Zahodnjaki. Niso jih. Pripisovali so jim čisto drugačen pomen; jezen izraz jim je pomenil strah ipd.

Če se na pogrebu svoje matere ne jokate, je niste imeli radi, ste do nje ravnodušni, ali jo celo sovražite. Res? Mnogi se spominjamo poročanja o umoru angleške turistke v Italiji, Meredith Kercher. Umorila naj bi jo njena ameriška sostanovalka in prijateljica Amanda Knox, ki je tudi (navidezno) našla njeno truplo in to (hladnokrvno in zavajajoče) prijavila policiji. Ves čas po razkritju umora se je čudno obnašala, ravnodušno; se brezbrižno sprehajala po tistem stanovanju, se celo smejala, kot prava brezčutna morilka. Njeno vedenje je prepričalo vse sodne instance, da je storilka zločina. V italijanskem zaporu je prebila štiri leta, dokler niso po prstnih odtisih odkrili resničnega morilca, nekega vlomilca s kartoteko. Pazite, ko boste naslednjič zagrešili kaj, za kar bi se morali opravičiti. Ni dovolj besedno opravičilo: jokajte, tolcite se po prsih, rujte si lase, pokleknie, vrzite se na tla, drugače bodo menili, da se samo pretvarjate in da vam v resnici ni žal. Tako se obnašajte tudi, kadar zatrjujete svojo nedolžnost, čeprav ste krivi. Jok je močno orožje. Domneva, da se čustvovanje odraža v vedenju, ni enoznačna in splošno veljavna. Včasih velja, včasih pa ne.

Samomor naj bi bil posledica globokega obupa, občutja nesmiselnosti obstoja, nekaj, kar je zelo individualno. Že Durkheim pa je dokazal, da je odvisen tudi od nadindividualnih, družbenih religioznih prepričanj. Gladwell dokaj prepričljivo dokazuje, s povzemanjem raznih raziskav, da je samomor odvisen od konteksta, to je od priložnosti. Samomori s plinom so bili pogosti, dokler je plin vseboval dovolj ogljikovega monoksida. Ko pa so začeli uvajati zemeljski plin, ki ni bil tako "strupen", se je število samomorov s plinom zmanjšalo, ker plin ni bil več učinkovit. To je tudi zdravorazumsko pričakovano. Če ni vrvi, ne bo obešenj. Zanimivo pa je, da se ni zmanjšalo samo število samomorov s plinom ampak vseh samomorov. Samomorilski namen je, kot pravi Gladwell, "sklopljen" z določenim načinom, npr. s plinom ali s skokom z mostu Golden Gate v San Franciscu. Ko je ta način onemogočen, ga ljudje ne nadomestijo z drugo obliko in število samomorov upade. Vendar pa kaže, da čez čas spet naraste, ko se odkrije drugo priročno sredstvo. Vendar se z odvzemom priročnih sredstev na ta način dolgoročno vendarle zmanjša število samomorov. Gladwell hoče povedati, da so take banalne stvari, kot je način samomora, vredne naše resne pozornosti.

Če vas kot začetnico muči vprašanje, kako se pogovarjati z neznancem, ki bo v ponedeljek prišel v vaš center urejat svoje socialne razmere, poglejte v učbenik socialnega dela, poglavje o pozornem poslušanju in uvodnem pogovoru. Gladwellovo knjigo pa vzemite v roke, če vas zanimajo človeški predsodki, zmote in neveljavne, a splošno razširjene domneve; če radi berete, kako so policaji neumni, kako so sodišča krivična in vohuni podkupljivi. V knjigi je seveda mnogo več zanimivega, kot sem uspel tu nakazati, tudi o ubogi pesnici Sylvii Plath.

Trajnostno gospodarstvo namesto revolucije

Želel bi opozoriti na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljenja vrst, revšćine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja s strani kapitalističnih podjetij, ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki naj bi uresničili utopije, povzročijo pa le žrtve in veliko trpljenja.

Fašizem: nikoli več?

Pretekli dve leti smo imeli polna usta fašizma. Eni so svarili, da bo prišel, drugi opozarjali, da je že tu. Potem ga je, krutega sovraga, ljudstvo pregnalo (z lističem v skrinjico) in zaživelo v svobodi. Bile pa so žrtve. Ker ljudje niso upoštevali fašističnih zdravstvenih navodil in se niso cepili - le kdo se bo cepil s fašističnim cepivom - je bilo več mrtvih, kot bi jih bilo, če bi se ljudje cepili. 

V našem gimnazijskem razredu sem (pred 63 leti) veljal za strokovnjaka za fašizem. Z razumevajočim poudarkom sem znal obnoviti, kar nam je povedala profesorica. Bila je tako zadovoljna in dobrohotna, da me je o fašizmu vprašala še na maturi. Ni bilo mogoče zgrešiti. Danes ne bi znal več opredeliti fašizma, kot nam ga je razložila dobra profesorica.

Seveda pa sem še dolgo, tako kot vsi, delil določno predstavo o tem pojavu: črne srajce, čudne kape s cofom, nasilniki in zločinci, potujčevalni nacionalisti, iredentisti, Mussolinijeva oholo dvignjena kopitasta brada, diktatura, teror ...

In zdaj berem, da je fašizem zgodovinski pojav, ki ga je možno razumeti le v zgodovinskem kontekstu, pojav tistega časa, ne našega časa. Zadržani naj bi bili pri označevanju sodobnih pojavov s to oznako. Mladi zgodovinar, dr. Matic Batič, je kot strokovnjak za fašizem moja inkarnacija. S poglobljenim razumevanjem razloži ta zgodovinski pojav in ovrže naše stereotipe (no, črnih srajc in cofov ne zanika) (Reporter, 48 (15), 28. 11. 2022). 

Fašizem, kot je vzniknil v Italiji v 20-letih preteklega stoletja, je pojav modernizma, pravi Batič. To pomeni, da ni predmoderni pojav: njegova vsebina ni tradicionalistična; ne teži k  obnovi stare družbe, družbe pred francosko buržoazno revolucijo. Je odziv na krizo, dezorientacijo, kaos in občutek dekadence, razpada sveta zaradi razpada stare hierarhije, "smrti boga", razpada dotedanjih vrednot in utemeljevanja smisla življenja. Izvira torej iz globoke negotovosti in strahu. Pomeni "poskus ustvariti nove modele skupnosti in države", preroditi občestvo "s kulturno in politično revolucijo". Je "poskus oblikovanja alternativne modernosti".

Fašizem se je razvil iz skrajnega krila socialističnega gibanja kot nasprotje drugega skrajnega socialističnega gibanja, tistega, ki se je zavzemalo za boljševistično revolucijo. Program fašističnega gibanja je bil "precej levičarski" (Batič). Še zdaj uspe šaljivcem dobiti podpise kakih levičarskih vodij pod ta program. 

Na oblast je gibanje, ki se je nato preimenovalo v stranko, prišlo "na pollegalen način", vendar v skladu z italijansko ustavo. Mussoliniju je mandat za sestavo vlade podelil kralj v strahu, da bi se sicer dvignilo "boljševistično" krilo socialističe stranke, kar bi vodilo do državljanske vojne. Pod fašistično oblastjo so se razvile nove oblike političnega nastopanja: kult osebnosti; množične manifestacije s skrbno načrovanim obredjem in estetizacijo, ki so dajale vtis posvetnih religioznih obredov; paravojaške oborožene strankarske milice; popolna nacionalna militarizacija in politizacija; podreditev delnih družbenih sistemov državi vključno s podreditvijo gospodarstva. Tistim, ki smo preživeli socializem, te oblike niso tuje. 

Glede neofašizma ali postfašizma je Batič zadržan. Označevanje sedanjih pojavov kot "fašizem" pomeni izvzemati zgodovinski fašizem iz konteksta. Za Melonijevo pravi, da je geneološko vsekakor dedinja fašizma, da pa ni rečeno, da bo njen program "fašističen". Prav tako sodi, da avtoritarnost v politiki ne zadošča za definicijo fašizma. 

Dodajam: tudi komunistična revolucija je bila poskus "prevrednotenje vrednot" in poskus "vzpostavitve novega človeka". Za to se je navduševal tudi Kocbek. Te iluzije so izgubljene. Zato smo, po Babiču, v "postmoderni deziluziji". Mislim si: dokler si kdo ne izmisli nove iluzije in začne moriti v njenem imenu.  

ČISTA VODA

 Pravkar sem na spletu ujel zadnje minute srečanja Slovenskega sociološkega društva pod naslovom Socio-ekološka transformacija (4.-5. nov. 22). Kamera je bila usmerjena na pet predsedujočih, od katerih "poznam" samo Gantarja (mea culpa!), ki je usmerjal razpravo, tj. dodeljeval besedo govorcem. Ujel sem nekaj replik, verjetno na referate pred tem. O referendumu in čisti vodi. Referatov nisem poslušal, ker za srečanje nisem vedel. 

O referendumu sem pisal na obrazniku (facebook), kjer sem najprej jezno zatrdil, da je bil referendum manipulacija, ker ljudje niso glasovali o čisti vodi ampak o Janezu Janši in njegovi vladi, pa niti ne o njima realnima, ampak o "janšizmu-fašizmu" in "temnih silah", to je, o propagandnih fantazmah, ki jih je ustvarila in medijsko razširjala opozicija. "Čista voda" je bilo geslo-vaba, na katero se je ulovilo nasprotovanje vladi. Kasneje sem to stališče nekoliko ublažil, recimo, da za delež realnosti v presoji in odločitvi volivcev proti vladi, ki bi res morda zavila v ultra-konzervativno smer.

Replike, ki sem jih slišal, potrjujejo stališče, da v referendumu v resnici ni šlo za "čisto vodo". Nekdo je ugotovil, da "po referendumu ni bilo več razprave o vodi." To pomeni, da je bil po sodbi ljudi problem rešen: vlada se je zamenjala. Voda ni problem. Obranili smo jo, še naprej bo čista. Kao. Druga udeleženka je govorila o kompostarni na Muri, ki ogroža pitno vodo. Tam stoji kompostarna, ki ogroža pitno vodo, kljub temu, da je bila "nesnažna" novela k okoljskemu zakonu zavrnjena. Torej obstoječi zakon, ki ga je novela "ogrožala", dopušča kompostarno ob viru pitne vode. Bi novela res omogočila ne le kompostarne ampak kemično tovarno ali podružnico vrhniškega Kemisa na Muri ali ob Savi Bohinjki v Bodeščah? To verjamejo moji najbližji. Nekdo je potem prostodušno priznal, da je hotel po referendumu sprožiti razpravo o tem, "kako javnost razume 'čisto vodo', a se mu to v tistem trenutku ni zdelo produktivno in bi s tem več škodil kot koristil"! Seveda, to bi pomenilo problematizirati referendumsko geslo-vabo. Če bi sprožil to razpravo, ne bi koristil dobronamernemu inštitutu civilne družbe in njegovemu povezovanju s svobodoljubno vlado! QED.

Ženske, objekt kapitalističnega izkoriščanja

 

 

ŽENSKE,

OBJEKT KOZMETIČNE INDUSTRIJE IN FARMACEVTSKIH MULTINACIONALK

 

 

          

  

EGIPT ok. 4000 p.n.š.

Prešeren zlorabil mladoletnico?

 V petek, 9. 9. 2022, je  Mojca Pišek začela svojo kolumno v Delu takole: 

"Umetnik z velikim U, v srcu poet. Študira na prestižnem programu v eni od srednjeevropskih prestolnic, giblje se v visokih krogih, njegovi prijatelji so pomembneži in umetniki. Širijo se govorice o zlorabi substanc. Njegov najboljši prijatelj naredi samomor. Na pragu zrelih let se zaljubi v 17-letnico, na vrhuncu obsesije se odloči, da jo vključi v svoje umetniške projekte. V časopisu ji objavi pesem s posvetilom. Meščanstvo se zgraža nad njegovo dekadentno umetnostjo in nespodobnostjo. Vsa Ljubljana ve za čustveno nedoraslega moškega, ki se slini po nedoletnem dekletu, a nihče nič ne reče, vsi se prestopajo, mencajo, gledajo v tla. ... Ta zapis ni o Dušanu Smodeju ali Romanu Uranjeku. - Zapis posvečam spominu na Julijo Primic, ki je bila najstnica, ko se je vanjo zaljubil 33-letnik in ji potem še več let namenjal pozornost, ki je ni želela in jo je s tedanjo družabno etiketo in bontonom zavračala."

"Julija Primic sodi na emblem slovenskega feminističnega gibanja. Kot žrtev ni bila le utišana, nato pa pozabljena - kot žrtev nikoli ni bila prepoznana."

xxx

Presvetljenemu od duha te kolumne so se mi črke rimačeve slinaste sramotilne pesmi, znane kot sonetni venec, ob srečanju z njegovo dušo sestavile v naslednje stihe, ki jih v njej odkrije samo pogled čiste duše.

Za P. J.

O, bognja moja, muza mojga petja,

prepozno sem se greha svojega ovedel,

že luč sveta je venec moj ugledal.

Je rimoklepca prevzetnega bahavost,

podoba sebičnosti je moje moške.

Sem z njim te v zobe bab čvekavih

in moške srenje nevošlivcev te izročil,

bol neizmerno ti povzročil, ime oblatil

nedolžno. Le ena je tolažba moja:

ko duša moja se na ražnju korektnosti*

bo cvrla, bo duša tvoja zrla v obličje

pravične, vseh žrtev ženskih maščevavke.

Frencè

*Geschlechtsprüderie, pretirana spolna občutljivost in sramežljivost

Prešeren je po mnenju kolumnistke z akrostihom Sonetnega venca onečastil dobro ime Julije, ki še ni natanko dopolnila 18 let, jo torej kot zapit advokat zlorabil, saj je ni prosil za dovoljenje za objavo in Julija ni rekla "da in samo da". Po zlorabi s strani 33-letnega moškega se je Julija na vztrajno materino pregovarjanje 23-letna poročila z 31-letnim dozorelim pravnikom, predsednikom sodišča, mu rodila 4 hčere in sina ter na srcu bolna 48-letna umrla.

Predlagam, da se na Prešernovem trgu (ime trga naj se nemudoma spremeni) s spomenika pesniku Francetu Prešernu, nedozorelemu moškemu, ki je verbalno zlorabil in družbeno osramotil nedoletno dekle, odstrani statua pesnika in nadomesti s simbolom feminističnega gibanja P. J., s postavo trpeče mladenke s spuščenimi lasmi, upadlih lic, trpečega a ponosnega izraza, zaradi spoštovanja ženskosti le z delno razgaljenimi prsmi. Muzo z razgaljenimi prsmi naj se odstrani (kar je bilo iz razlogov spodobnosti predlagano že takoj po odkritju spomenika), s podstavka Muze naj se k trpeči ženski nagiba karikirana postava pesnika-vampirja, ki ji pije kri in zabada kremplje v trup. Razmisliti je treba o primernosti vključevanja Prešernovega sonetnega venca ali njegove poezije sploh (omenja tudi nezakonsko mater namesto samooplojene samohranilke) v učne programe šolajoče se mladine. 

MEJTE SE!

"KAKO JE MOGOČE, DA IMAMO PRI NAS ŠE ČASTILCE KOMUNISTIČNEGA TOTALITARIZMA?"

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš 

"Kako je mogoče..." je Jože Možina v nedeljskem intervjuju na TV SLO 1 (28. 8. 22) vprašal nekdanjega ministra za kulturo v Janševi vladi, Vaska Simonitija. Neposrednega odgovora ni prejel. Profesor se je zatekel k aforizmu, po katerem v socializmu oblast ne zaupa ljudem, v kapitalizmu pa ljudje ne oblasti, ker pač lahko svoje dvome v oblast svobodno, javno izrazijo. To bi pomenilo, da morda stvar ni tako huda, kot se zdi, in da ljudje le svobodneje izražajo odpor do sedanje oblasti in sistema, ki ga v resnici doživljajo kot boljšega od prejšnjega, ko svojega nasprotovanja niso smeli izraziti. "Nikoli prej nismo bolje živeli, kot živimo danes..." je v začetku pogovora poudaril S. Kako je torej mogoče, da imamo, kljub temu da je novi sistem bolj demokratičen, pri nas toliko ljudi, ki jim je žal, da je prišlo do spremembe sistema in ki pogrešajo socializem? Poskusimo odgovoriti v dveh delih: najprej o pomenu vprašanja in nato o sentimentih ljudi.

Naj še prej zatrdim, da imam novi režim za boljšega od prejšnjega zaradi dvojega: ker je bolj uspešen, bolj produktiven, in ker je v njem več politične demokracije in svobode. Socialistični režimi so se v Evropi sesuli sami vase zaradi nesposobnosti konkurirati kapitalizmu v produktivnosti in inovativnosti in zaradi nesvobode in zatiranja človekovih pravic. Kljub temu se mi zdi, da razumem nostalgijo po prejšnjem sistemu, saj sem v njem preživel ves čas njegovega obstoja, v novem pa tudi že dobrih 30 let. 

Možinovo vprašanje se je pravzaprav, natančno zapisano, glasilo: "Kako je ... mogoče, da imamo /pri nas/ ... prisotne in dominantne častilce komunističnega totalitarizma ...?" To vprašanje je zastavljeno z vidika zgodovinarja, ki je prevzel objektivno opredelitev bivšega sistema kot "totalitarizma", to je, enostrankarske diktature, v kateri je življenje slehernika nadzirano in človekove pravice in svoboščine omejene. V tej opredelitvi socializem (ki je napačno, poenostavljeno preimenovan v komunizem) enačijo z (Mussolinijevim) fašizmom in (Hitlerjevim) nacizmom; jugoslovanski (Titov) socializem enačijo s sovjetskim (Stalinovim) socializmom. Od zgodovinarja bi pričakoval razlikovanje, ne enačenja. Kajti v tem neupoštevanju razlike se skriva del odgovora na začetno vprašanje o nostalgiji. 

Jugoslovanski socializem, kot se je uveljavil po vojni, za večino prebivalstva ni bil "popoln nadzor ali popolna oblast ene stranke", kar implicira beseda "totalitarizem". Kot krivičen sistem so ga doživeli svojci pomorjenih in tisti, ki so bili razlaščeni, pregnani, zaprti, drugače diskriminirani, in ki so omejevanje svoboščin doživljali kot krivico. V subjekivnem doživljanju socializma drugih ljudi so njegove, danes za nas nesprejemljive značilnosti, ki jih poudarjajo zgodovinarji in družbeni analitiki, iz različnih razlogov, ki bodo v nadaljevanju tega pisanja morda postali jasnejši, v ozadju, manj pomembne. "Pri nas ni dovoljen kapitalizem, v kapitalizmu pa ne socializem", smo se tolažili. Zgodovinarjevo začudenje izvira iz nerazlikovalnega vprašanja. (Kot olajševalno okoliščino upoštevam dejstvo, da voditelj oddaje mora spraševati, četudi morda sam ve odgovoriti.)

Del odgovora na izhodiščno vprašanje je torej upoštevanje razlik. Jugoslovanski socializem se je tako kot drugod začel s komunistično revolucijo, nasilnim prevzemom oblasti med drugo svetovno vojno, okupacijo in takoj po njej. Ilegalna, maloštevilna, KP je z genialno taktiko že leta 1941 (odlok IOOF 16. 9.1941) najprej preprečila odpor bojnih skupin kraljeve vlade (mdr. Kraljeve vojske v domovini) proti okupatorjem, jih proglasila za "izdajalce", še preden so zares začeli kolaborirati, nato prevzela oblast v Osvobodilni fronti v imenu enotnega poveljevanja (Dolomitska izjava, 1943) in končno, po koncu vojne - po pomoru potencialne opozicije v Kočevskem Rogu in drugod - ujetih in razoroženih domobrancev - "izdajalcev-kvizlingov" - uresničila svoj strateški cilj: prevzem oblasti v povojni državi. NOB in OF je izkoristila za prevzem oblasti in uvedbo enostrankarske diktature s ciljem uresničitve egalitarne komunistične družbe, kjer se bo delilo vsakemu po njegovih potrebah. O tem, kako se bo prišlo do tistega, kar naj bi delili, se, vsaj v začetku, niso veliko spraševali. Plansko gospodarstvo, enakopravno sodelovanje in solidarnost bodo gotovo premagali kapitalistično sebičnost.

Nato je partija zločin prikrivala in s sistematično in uspešno indoktrinacijo v šolskem sistemu in partijsko nadzorovanih medijih ves čas svoje vladavine - in v civilni družbi njeni somišljeniki še vseh 30 let po njej - vzdrževala idealizirano podobo osvobodilnega boja in svojega režima. Sam sem za pomor domobrancev izvedel leta 1975, ko je bilo objavljeno pričevanje Edvarda Kocbeka. A tako kot drugi sem imel to za pravično kazen za izdajalce, ker nisem poznal resnične zgodovine pred tem. Šolska zgodovina je bila ideološka, če smo pri pouku sploh prišli do najnovejšega obdobja, ker so se nekateri učitelji pouku o tem izogibali. Ljudje so o tem molčali, ker bi jih drago stalo, če bi - tudi v zaupnem krogu - spregovorili. 

Po tem izvršenem in po prvih letih stalinskega socializma, po prekinitvi s Stalinom, se je začela gradnja Titovega socializma, s Kardeljevim samoupravljanjem; "stalinisti" pa so končali na Golem otoku. Nepoučenost o zločinih, nevednost in opravičevanje zločinov kot nujnih za dosego svetlega cilja nove Družbe in novega Človeka so prispevali k legitimiranju novega režima. Utrjevali sta ga Titova karizmatičnost (sociologinjam se je prikazoval v sanjah) in mednarodna slava, ki je bila seveda potencirano prikazovana v naših medijih. V vsej Evropi, ne samo pri nas, je bilo po vojni vzdušje optimistično, polno poleta in lepih perspektiv. S prostovoljnim delom smo obnovili porušeno domovino, gradili nove tovarne, hidrocentrale, ceste... Tito je s spretno politiko sedenja na dveh stolih pridobival kredite in povračila v naravi na vzhodu in zahodu. Samoupravljanje, neuvrščenost, plovba Galeba po svetovnih morjih, obiski eksotičnih državnikov, spektakli, odpiranje na Zahod, ameriški filmi (spomnim se Fellinijevega filma Amarcord, ki prikazuje podobno vzdušje v fašističnem režimu). Vse to nas je očaralo. Mladinske delovne brigade, parade, množična zborovanja ... Naša mladost v "komunističnem totalitarizmu" je bila lepa, zanosna. Naj dodam, da sem tudi kasneje slovenske vodilne politike dojemal kot dobronamerne, ki jim gre za ustvarjanje pravične družbe in želijo povojne dogodke kot nujno zlo - vendarle kot zlo - pustiti za sabo.

S "kardeljansko ustavo" leta 1974 se je začela izrisovati nova podoba socialističnega režima v skladu s Kardeljevimi "smernicami razvoja". Vzpostavili sta se dve ravni poličnega odločanja, višja in nižja, makro in mikro, ureditev na ravni države in ureditev na ravni občin in krajevnih skupnosti (seveda ne formalno, mehanično ločeno). Na ravni države, visoke politike, je veljal enostrankarski režim, diktatura proletariata in njegove avantgarde komunistične partije (Zveze komunistov) na čelu z dosmrtnim predsednikom, tovarišem Titom. Republike so bile avtonomne s pravico do odcepitve (lastna ustava, skupščina, državna uprava tudi policija, a zvezna vojska). Na ravni občin in krajevnih skupnosti, je bilo precej svobode in samoupravljanja pri urejanju krajevnih zadev (samoprispevki, samoupravne interesne skupnosti), čeprav vse pod budnim nadzorom partije in aktivno vlogo članov ZKJ. Tudi v podjetjih je delavčeva beseda - posebno "zgrajenega" delavca - nekaj veljala, naj bo v korist ali škodo podjetja. 

Kot praktično pravilo je veljalo: če si za socializem, za samoupravljanje, za vodilno vlogo partije, za Tita in JLA (pet nedotakljivih), lahko mirno delaš in živiš. Paziti moraš, da se ne zarečeš ali storiš kaj, kar partiji (ali komu od teh, ki imajo oblast) ne bo po volji. Če pa si želiš sodelovanja v "visoki politiki", se moraš včlaniti v Zvezo komunistov. Večina ljudi teh želja ni imela in je bila kar zadovoljna, da se jim v paternalističnem sistemu s tem ni treba ukvarjati. Bo že modro vodstvo storilo tako, da bo prav. Lojalnost je bila pomembnejša od produktivnosti; dalo se je živeti sorazmerno lagodno. Sistem je bil zelo luknjičav (država je "odmirala") in je omogočal veliko področje sive ekonomije in samopomoči (glej ustrezne simpozije o neformalni ekonomiji), kar pomeni, da se je dalo marsikaj postoriti brez birokracije (in nezakonito). Korupcija je bila bolj v obliki povrnjenih uslug, saj denarja ni bilo veliko, in marsikatera hišica je zrasla iz "našega" gradiva v delovnem času s pomočjo prijateljev. Komu pa je bilo mar, če je tovornjakar za eno pivo in protiuslugo v službenem času s tovornjakom delovne organizacije zvrnil kubik peska na sosedovo gradbišče? 

V času po Titu je postalo očitno, da sistem ne deluje; vrstile so se gospodarske reforme, nacionalizmi so vlekli državo narazen. V vsakdanjem življenju se je vse bolj čutilo pomanjkanje potrošnih dobrin tudi energentov, različne omejitve (npr. uporabe avta),  pregledi na mejah - carina, devalvacija valute, hkrati pa je naraščala želja po življenju, podobnem kot v sosednjih državah. Želja po spremembi je kulminirala v plebiscitu o osamosvojitvi.

Potem smo se znašli v novem sistemu. Marsikdo pravi danes: nismo bili za kapitalizem, bili smo za osamosvojitev od Jugoslavije in boljše življenje. Tudi sam sem se začudil, da je meja s Hrvaško postala zaresna meja in da Hrvatje niso več bratje ampak nasprotniki. O kapitalizmu se ni kaj dosti govorilo, kot da je že privzeto vključen v osamosvojitev, ki so jo osamosvojitelji poudarjali. Spet politični spin, tokrat z druge strani kot v začetku vojne. 

Sledila je izgradnja novega režima, ki je pomenil dvoje: parlamentarno demokracijo in kapitalistično gospodarstvo. Spet nam pomaga, če posebej pogledamo dogajanje na makro in mikro ravni. Na ravni politike, ustavne ureditve, imamo parlamentarno demokracijo, poštene volitve na več ravneh, večstrankarski sistem, tri stebre oblasti, "checks-and-balances" itd.; vlado, državo in svobodno delujočo polimorfno civilno družbo in svobodne medije. Vse v prehodu in nastajanju, tranziciji. V prejšnje politično mrtvilo, ki pa ga je večina doživljala kot mir, saj je bila politika rezervirana za člane stranke, bolje, njena vodstva, se je vrnila politična razgretost od zadnje uličice do Triglava, da družbenih omrežij ne omenim. Prej zatirani, odrinjeni in zapostavljeni so prišli do glasu in vpliva. Ni več modrega vodstva ampak boj vseh proti vsem. Nacija je postala judovska šola. 

Jugoslovanska republika Slovenija je imela svojo skupščino, vlado (izvršni svet), državne organe. 45 let so se vešči in nevešči, iz gozda in iz fakultet, trudili, da bi vzpostavili urejeno državo, po načelih pravičnosti, kot so si jih predstavljali, in popeljali deželo v blagostanje. Uspevalo jim je v tolikšni meri, da smo bili najbolj razviti v SFRJ in zato tako pogumni, da smo menili, da smo sposobni samostojnega življenja. Nenadoma se z osamosvojitvijo zamenjajo vse vodstvene strukture, ki so doslej uspešno skrbele za dobrobit države, vsi zemljariči, ki niso bili izbrani samo po svoji "zvestobi" stranki, ampak tudi ali predvsem po svoji sposobnosti za predvidene naloge; mogoče bolj tako kot danes, ko je strankarska zvestoba ali celo zvestoba liderju pogosto pomembnejša od strokovnosti. Vsi ti se umaknejo v "civilno življenje", razen tega presnetega Kučana, ki ga ne damo. Vemo, zakaj ga ne damo. Zato, ker je zagotovil, da ni prišlo do poračunavanja, do maščevanja, do novih žrtev in novih krivic. Obžaloval je, se opravičil in segel v roke nadškofu. Kaj bi še radi? Nepristransko sojenje domnevnim vojnim zločincem? Od "krivosodja" ali "novosodja" ali "desnosodja"?

Potem pride privatizacija v več etapah in oblikah, pri vseh masovne nezakonitosti, na katere pravosodje ne zna, ne more, noče odgovoriti in dopusti zastaranje. Ves čas pričakovanje, da mora premoženje priti iz rok rdečih, ki so imeli nekaj zaslug pri tem, da je nastalo, v roke belih, ki prej niso mogli do poslov in bi jim morali poplačati krivično zapostavljenost. Divja privatizacija, uradna privatizacija, pidovska privatizacija, konsolidacija lastništva, menedžerski odkupi. Izgubljene milijarde nekoč družbenega premoženja, ki so ga ustvarjali vsi zaposleni, ki so jih vodili podjetni - tovariši, seveda. 

Sprememba režima je prinesla na politični ravni poleg ustavne demokracije in človekovih pravic in svoboščin, strankarski boj, ki ni ostal omejen na parlament ampak se je razširil med ljudi kot nestrpnost in sovraštvo; na družbeni ravni nezakonito in nesankcionirano prilaščanje družbenega premoženja po levih in desnih zvitežih. Nad čem naj bi bil človek navdušen? 

Na mikro-ravni se ljudje srečujejo s prej komaj znanimi izzivi: brezposelnost, brezdušno izkoriščanje in nekaznovano kršenje delovne zakonodaje, povsod povečana stopnja nadzora (ograje, rampe, kamere, kartice - lastnina je sveta!), neusmiljena birokracija, rubeži zaradi malenkostnih dolgov, izselitve revnih družin samohranilk, izbris državljanstva, plača, ki ne zadošča za preživetje, pomanjkanje neprofitnih stanovanj za mlade družine, neživljenjski vpisni pogoji za šole, prekarne zaposlitve, povsod hektično hitenje in tekmovalnost. Povečanje dohodkovne in premoženjske neenakosti samo po sebi v meritokratski družbi ne bi bilo problematično, prispeva pa, posebno če se dvomi v zakonitost pridobljenega, k občutku nepravičnosti; k občutku, da režim ni legitimen, ker v propagandi za osamosvojitev vsega tega ni nihče omenjal.

Še bi se dalo našteti, a menim, da je dovolj, da razumemo nostalgijo po morda zaradi odmaknjenega časa idealiziranem socializmu oziroma - "komunističnem totalitarizmu".