Križarjenje 2011: Neapelj

Ob pol osmih zjutraj, 3. marca, pristanemo v Neaplju. Tam sva nekoč že bila, a tokrat se je odprla popolnoma druga slika. Ob prejšnjem obisku sva se zadrževala na južnem delu obale, tokrat smo pristali tik Castel Nuovo, Anžuvinske trdnjave. Vreme je slabo, črni oblaki, po malem dežuje. Pri izhodu nam prijazna gospa, najbrž sodelavka turističnega urada ali agencije, razdeljuje priročni zemljevid z vrisanimi turističnimi potmi, ena za oglede muzejev, ena za oglede cerkva, ena za oglede naravnih čudes... Ko prideva ven iz pristaniške stavbe, se zazreva v hrib z gradom, ki se zdi prav blizu. Tja gor greva. 

Gledam na zemljevid. Dež vse močneje pada, nazadnje se pošteno ulije. Imava sicer pelerine, ki sva jih kupila že enkrat prej na ladji, a pod noge sva v trenutku mokra. Še dobro, da nisem obul premočljivih superg ampak čevlje. Vedriva pod nekim obokom hkrati z nekimi fanti in dekleti. Okolica gradu je zagrajena, nekaj bodo gradili, zdaj očitno izkopavajo arheologi. V moji glavi je nered. Nekako ne morem uskladiti tega, kar mi govorijo oči, s tem kar je narisano na že precej premočenem zemljevidu. Poti na zemljevidu očitno vse vodijo na ta grad. Tako si zmotno mislim. Zeleni madež z neko slikico tu spredaj se mi ne zdi pomemben. Spregledam ga. Torej morava desno. Ne, se upira žena, a ne vidiš, da morava levo, saj je hrib čisto pred nama na levi. Ne, na desno, tu kjer je narisana pot. Moja vera v napisano in narisano je neomajna. Če se teorija ne sklada s podatki, toliko slabše za podatke. Malo popustim, kar sporočajo oči, je vendarle očitno. Ko dež poneha, greva torej malo levo. Znajdeva se na Tržaškem trgu (Piazza Trieste e Trento). Vidiva, kako v krožišču obrača turistični avtobus. Tam morava, kjer pelje avtobus, tam je turistična pot. Žena omahuje, to je močan argument. Mimogrede fotografirava polkrožno stebriščno stavbo, ki oklepa trg - Cerkev sv. Frančišča Pavelskega. Spet ploha. Zatečeva se pod nadstrešek neke banke. Vprašam mladega varnostnika, ki stoji pred vrati. Dov'e castello? Castello? Tu spodaj, saj ste šli mimo. Misli na Anžuvinski grad. Saj nisem bedak, saj ne moreš mimo, ne da bi se zaletel vanj. Kažem mu zemljevid, kažem, kam peljejo poti. E, Palazzo reale? Ne vem, bo pa že Palazzo reale, če tako pravite tukaj v Neaplju. Desno. No vidiš, desno morava. Znajdeva se v ogromni pokriti pasaži, Galleria Umberto I. Oddahneva si od moče. Pogledam okoli: Teatro San Carlo. Vidiš, piše Teatro San Carlo. Prav sva. Samo desne se morava držati. Ampak malo navzgor, ker morava vendarle na hrib. Mogoče je kakšna bližnjica do vrha. Znajdeva se v ozki uličici, ki vodi navzgor. Zelenjadar. Dove siamo? Palazzo Reale?- Na kup pritečejo še en možak in ženska, hitijo pojasnjevati. Ne vejo, kaj hočeva. Non so, non so. Kažejo nekam dol, do glavne ulice: Via Roma. Trgovinica z majčkami za Ano. Prego signora, dove siamo, kažem zemljevid.

Pravilno locira, sva tako rekoč pod tistim hribom, na katerega hočeva - hočeva, ampak ga g. Alzheimer ne prepozna kot svojo destinacijo. Na zemljevidu kažem, do kam peljejo turistične poti, tja nekam stran. E, če hočete tja, morate do Via Roma in kar naravnost naprej, 3-4 km. Reži se. Neki čudni Tedeschi. Stupida gente. Zunaj vprašava še starejšo gospo. Ne razume, kaj hočeva, a intuitivno ve, kam. Saj sva tik pod hribom z 'gradom'. E, funiculare e qui, kaže za sosednji vogal. Kaj boš s funiculare, si mislim vsevedni zmotjenec, če sva peš prišla do sem gor, bova še nazaj dol. Stupido.

Doma, v Ljubljani sem kapiral, da naju je napotila do žičnice oziroma zobate železnice, ki bi naju pripeljala naravnost na tisto trdnjavo, kamor sva hotela. Ampak ne. Že sva na Via Roma; prometna avenija, po tej se gotovo pride tja, kamor avtobusi vozijo turiste in to sva midva in tam je sigurno tisti grad, na katerega hočeva. Stupido. Lepo napredujeva. Nekje sredi poti se soprogi, ki je izgubila motivacijo in orientacijo, upre. To nima smisla, meni se ne ljubi več, tu se ne pride nikamor. Ok, ok, poznam to bolezen, milostno sarkastično popustim, greva pa po štacunah. Krasna trgovina z majčkami. Kupiva majčko za Ano (zadela sva terno, je kar v luft skočila, ker je na njej upodobljena neka aktualna pevka). Soproga postane boljše volje. Kako so ženske čudne. Eno cunjico je kupila, pa je čisto spremenjena. Ugotovim, da sva že mimo Piazza Dante in da nisva več daleč od cilja, od tam, kjer obračajo turistični avtobusi. Pa pejva naprej. Vmes fotografirava. Na nekem nadvozu sva; odpirajo se  slikoviti predeli starih ulic, kaskade hiš, balkonov, teras. Sem in tja še vedno malo dežuje. Prideva do širokega temno kamnitega stopnišča, ki vodi navzgor. Tako lepo stopnišče - gori je gotovo kaj pomembnega. Sva že pri vrhu. Na obeh straneh stopnišča kamnite klopi. Tam nekaj leži. Pogledam: igla. Na desni zgoraj vidiva modernistično cerkev. Samo to še pogledava, pa greva nazaj. Stopnice se končajo ob tunelčku. Grem skozi. V tunelčku svinjarija, povsod igle. Slikam. Žena je že pobegnila dol. Ne hodi naprej, bo kdo skočil nate, vpije spodaj. Tiho bodi, kaj paničariš. Dopoldne ni nikogar. Zafiksani spijo. Kljub temu tudi jaz pospešim nazaj dol. Potem vidiva, da glavna cesta zavije mimo neke lepe kupolastne cerkve. Zavijeva tja, res lepa cerkev, vprašava za toilette, vidiva hišo, ki je najbrž prebivališče duhovnikov, krasna lokacija, terase, ni slabo poskrbljeno za božje služabnike. No, nekam sva torej prišla. Kasneje ugotovim, da je tam izhodišče za ogled katakomb, za velik muzej in park. Drugič. Pot nazaj navzdol se proti pričakovanjem kar vleče. Medtem se je zjasnilo, postalo toplo.

Prehodila sva najmanj 3 km tja in toliko nazaj. Hvala bogu, da sva na ladji. Vedere Napoli e morire. 

  

Križarjenje 2011: Kreta, Heraklion-Knossos

Prvi marec, torek. Kreta. Moj pričakovani vrhunec potovanja. Prvi pogled na obrise otoka, ko se v mrakobnem, oblačnem dopoldnevu približujemo pristanišču v Heraklionu, je spodbuden. Visoka gora čudne razdrapano stožčaste oblike v ozadju. Na levi se vidijo letališka pista in hangarji. Hiše z ravnimi strehami, osvetljene ulice. Že vse jutro smo se vozili ob severni obali tega razpotegnjenega otoka. Pristanemo pred opoldnevom. Naročila sva izlet, zato se po kosilu vkrcava v avtobus za Knossos. Ko izstopimo, ugotoviva, da smo se vozili četrt ure, kakih 5 km. Zdaj so naši, ki so najeli taksi, prišli precej ceneje skozi. Seveda nimajo vodnika, a saj je vse napisano na tablah ob objektih. Starodavno palačo kralja Minosa sem si želel videti. Kretska kultura je bila zame pojem človeške možnosti življenja. Pred 4000 leti, ko je življenje tu doseglo vrhunec, so ti ljudje imeli vse, kar človek potrebuje za udobno in mirno življenje v prekrasnem okolju. In zgradili so si - dobro, bili so kralji - prekrasno palačo. Pred njo stoji danes doprsni kip Arthurja Evansa, ki je zaslužen, da so to pričevanje bogate kulture odkopali in restavrirali. Preden je pričel z izkopavanji, je bil tu grič, ki je vse čase veljal za svetega in vrh katerega je bilo nekakšno majhno svetišče. Grič pa je v svojih nedrjih skrival še dobro ohranjeno dvonadstropno palačo, po katere sobanah, hodnikih in terasah smo se sprehodili. Kar pustemu zidovju doda čar, so rekonstrukcije; rekonstruirani so nekateri stebri, kak zid, vse živopisne freske. A rekonstrukcije so verne, po ohranjenih elementih slik in zgradb. Palača je bila središče mesta z okrog 50 tisoč prebivalci. Stoletja so tu živeli v miru, dokler jih niso osvojili Ahajci s celine, iz Miken, in dokler ni vse skupaj verjetno porušil potres ali uničujoči cunami ob izbruhu antične There, današnjega Santorinija, oziroma požar v letih med 1350 in 1250 p.n.š. A ljudje so v tem okolju živeli dalje, ves čas do danes.

Palača, imenovana tudi palača dvojne sekire, ki je simbolizirala versko in posvetno oblast, ni bila utrjena. V njej je okrog 1300 prostorov. Sprehodili smo se od enega izmed več vhodov v palačo, skozi sprejemnico, po osrednjem dvorišču, kjer so uprizarjali neke vrste rodeo z biki, mimo prestolne sobane, kraljevega stanovanja s kraljičino sobo in kopalnico, po stopniščih mimo prezračevalnih in svetlobnih jaškov, skladišč s sefi za dragotine, okroglih vsebnikov ali jam za odpadke, do trga pred palačo in tlakovane 4 m široke kraljevske poti v mesto oziroma pristanišče. Morje je bilo tedaj nedaleč od palače, 12 km bližje od današnje obale.

Palača sama je labirint, realna ustreznica bajeslovnega labirinta, sredi katerega je v pripovedki živel Minotaver, človek z bikovo glavo, sad ljubezni med Pasifao, ženo kralja Minosa, in božanskim belim bikom, ki ji ga je poslal maščevalni Pozejdon. Inženir Dedal, Ikarov oče, je po kraljičinem zaupnem naročilu, da bi privabil bika, izdelal masko, nekakšen zaboj, oblečen v kravjo kožo, da se je vanj skrila Pasifaa, nora od ljubezni, in se nastavila biku, da jo je oplodil. Tega dela zgodbe nam v šoli nikoli niso razločno povedali. Ostanek je bolj znan. Minotavra je ubil Tezej, atenski mladenič, princ, ki je prišel v Minosovo palačo kot eden izmed sedmih mladeničev in sedmih mladenk, ki so jih morali Atenci vsako deveto leto poslati Minotavru v žrtje, ker je atenski kralj Egej nekoč ubil Minosovega sina. V Tezeja pa se je zaljubila Minosova hčerka Ariadna, ki mu je po posvetu s konstruktorjem labirinta Dedalom dala klobčič niti, ki se je odvijala na poti do središča labirinta. Tezej je Minotavra ubil in našel pot nazaj tako, da je sledil niti. Pobegnil je z Ariadno, ki pa jo je po volji bogov na otoku Naksosu zapustil in predal Dionizu, ki mu je rodila tri sinove. In tako naprej.

Minos je Dedala za kazen zaprl v palači, toda Dedal je konstruiral krila iz perja in s sinom Ikarom poletel v svobodo. Ker se je Ikar med letom preveč približal soncu, so se mu z voskom zlepljena krila stopila in strmoglavil je v morje blizu otoka, ki se po njem imenuje Ikaria. Dedal pa je srečno pristal v Cumah na Siciliji. Minos pa ga je zasledoval, a s pomočjo sicilske princese se mu je Dedal izognil in ga nato ubil.

Minosovo lastno ime je v teku stoletij in zaporedja vladarjev postalo obče ime za vladarja in je pomenilo nekaj takega kot 'faraon'.

Pri izhodu iz arheološkega parka sem v trgovini nasproti kupil ilustriran vodnik po palači.

Avtobus nas je odložil v mestu, v bližini spomenika nekemu kretskemu državniku, ki mu je bilo ime Eleutherides, ali po slovensko Slobodan. Heraklion ali Iraklion, kot pišejo Grki, je čisto nekaj drugega kot cipski Limassol. Je veliko, lepo, urejeno mesto. Sprehodila sva se po coni za pešce s trgovinicami levo in desno, spominki in začimbe, usnje, potovalne potrebščine, galanterija itd. Iskala sva 'toy' za vnukinjo, pa je kar nekaj časa trajalo, da smo se sporazumeli, kaj je 'toy' ali 'spielzeug', hola hola play children.

Potem se obrneva, greva v nasprotni smeri po široki, lepi ulici za pešce proti morju. Se pa že malo mudi na avtobus. Kot po navadi se moja draga v zadnjem trenutku spomni, da bi šla rada še malo naprej dol v staro pristanišče, čisto do konca pomola. Bova zamudila. Ne, ne bova, tamle je tisti muzej, rumena hiša. To je rumena hiša, ni pa tisti muzej. Pojdi nazaj. Nazadnje me le uboga. Tista rumena hiša seveda ni bila tisti muzej in še sreča, da sva šla po isti poti nazaj, ker bi sicer prišla pod nadvoz, na spodnji nivo in sploh... 

  

  

 

Križarjenje 2011: Ašdod - Jeruzalem - Betlehem

V petek, 25.2. popoldne, smo odpluli iz Naupliona proti Ašdodu v Izraelu. Vreme je bilo lepo, v soboto je bil edini dan na vsem potovanju primeren za sončenje. Na krmi, v zavetrju, sva se malo nastavljala na ležalnikih, preveč si pa nisva upala. Mariborčana, ki je bil pogumnejši, je kar ožgalo po obrazu.

V Ašdodu smo pristali ob 7h zjutraj. Ker je bilo za obisk Jeruzalema in Betlehema veliko zanimanja, je na pomolu že čakala dolga vrsta avtobusov. Da bi se lahko izkrcali v Izraelu smo morali takoj v začetku potovanja oddati potne liste, da so medtem izraelski organi pripravili vize. Potne liste smo dobili na ladji na poti proti izhodu; je šlo presenetljivo hitro, saj so jih - kako neznansko pametno - razporedili po palubah in številkah kabin.

Preden smo stopili na kopno, smo morali skozi izraelsko mejno kontrolo, ki so jo postavili kar v enem od ladijskih barov. Postavili so nekaj miz; za vsako je sedela brhka črnolasa Judinja. Moji (kako hitro si lastim ženske) sem pokazal pasoš z listkom, ki sem ga dobil nekaj korakov prej - to je bila viza. Priznam, da nisem pogledal, kaj piše na listku, zato si tega zanesljivo ne bom zapomnil do konca življenja. Mladenka v modri uniformi me je strogo pogledala, pogledala še potni list, vzela nazaj listek, ki so mi ga malo prej izraelske oblasti podarile, in me brez besed spustila v sveto deželo. Mislim, da nisem preveč domišljav, če imam to za neke vrste potrditev moje, če že ne religiozne pa vsaj moralne neoporečnosti. 

Dobili smo lokalnega vodiča, očitno Juda, ker je ves čas govoril v množini 'mi Judje pa to delamo tako'. Bil je, tudi očitno, Amerikanec. Govoril je najbolj jasno in razumljivo angleščino, kar sem jih kdaj slišal. Užitek ga je bilo poslušati. Poleg tega je bil duhovit in je natrosil kar nekaj vicev o Judih. Sam pri sebi sem ga opredelil kot 'kulturnega' ne 'religioznega' Juda. Ni bil videti kak - kako se jim že reče - hasid. To sodim po tem, ker ni imel črnega širokokrajnega klobuka in kravžljev, ki bi mu bingljali izpod njega. Tudi ni pretirano grdo govoril o Arabcih. Zdeli so se mu samo nekoliko manj snažni od Judov. Nazaj grede nas je namreč vprašal, kako nam je bilo všeč v Betlehemu, ki je na palestinskem področju. Ko smo naveličano odvrnili, da je bilo v redu, nam je blago sugeriral pravilni odgovor. Nadaljeval je retorično vprašanje: Je bilo prav tako čisto kot tukaj ali mogoče malo manj čisto? Pismo mu. Vsak ima svojega Bosanca. Seveda je bilo malo manj čisto. Da se tam med avtomobili po cesti sprehajajo ovce, sem dokumentiral. Pač. So nam pa Palestinci dali kosilo s krasno hladno blago pekočo omako za intro, Judje pa nič. Prehitevam.

Na poti od Ašdoda do Jeruzalema - pozabil sem kako daleč je - kakih 50 km - nam je vodič razlagal osnovne reči o svoji državi. Zagovarjal je postavitev zidu kot obrambe pred terorističnimi napadi. Baje se je potem, ko so postavili zid močno zmanjšalo število palestinskih napadov in judovskih žrtev. Peljali smo se mimo nasadov oljk, pomaranč Jaffa in podobnega in pod Oljsko goro, ki me je razočarala. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo tam gora; na vrhu tistega grebena nad cesto je univerza, so stanovanjske hiše. Ne vem, če sem sploh videl kako Oljsko goro. 

Pred Jeruzalemom smo s ceste naredili nekaj posnetkov mesta, ki se je razprostiralo pod in pred nami. Najprej smo, še preden smo prišli do obzidja, zavili do vrta Getsemani, tam kjer je Kristus molil in kjer ga je Juda Iškariot izdal, da so ga rimski vojaki prijeli. V vrtu je nasad zelo starih oljk, pravijo, da so stare nad tisoč let in v oklepaju  dodajo (iz turistično-reklamnih razlogov), da je mogoče kakšna iz Kristusovih časov. Moja soproga je to poenostavila in razlaga doma, da so tam oljke iz Kristusovih časov, pa basta. Ob vrtu je bazilika 'vseh narodov' (ker jih je veliko prispevalo denar). Škljoc. Od tam se zapeljemo pred obzidje svetega mesta, krenemo proti središču starega dela, a na poti preden pridemo do Zidu objokovanja, nas ustavi kontrola. Check-point, pregled; posebej moški, posebej ženske. Znašli smo se na ploščadi pred Zidom objokovanja. Kakih 20 m pred zidom je ograja, ki loči turistične množice od svetega dela. Zadeva je očitno v neprestanem pogonu; ljudje - moški in ženski del loči ograja - hodijo k zidu, zatikajo listke z željami in prošnjami, molijo, se klanjajo. 

Sonce je sijalo, na trgu pred zidom je bilo v zatišju med visokim zidovjem prav prijetno toplo. Vodnik nas je povedel skozi uličice starega mesta; ne vem več, po katerih četrtih smo hodili, mislim da kar po vseh, judovski, krščanski, arabski, armenski ali pač ne, bog vedi. Povsod stojnice, trgovinice, ponujajo spominke vseh vrst, ko bi Jezušček vedel, kako se prodaja. On je pregnal trgovce iz templja, zdaj je vse mesto tempelj in tržnica hkrati. Zavijemo na križev pot - via dolorosa - mimo vseh postaj, koder so, kot pravijo, vodili Kristusa na Golgoto. Res gremo med neprekinjenim zidovjem nekam navzgor; tam piše na tabli na zidu: Via dolorosa, V. statio: Simoni Cyrenaeo crux imponitur - Simon pomaga nositi križ. Itd. Pozabi Golgoto - tisti goli hrib, na katerem so trije križi... Golgota je neki nedoločljivi del tega nepreglednega zidovja. Končno se znajdemo na prostoru pred svetim grobom, pred Cerkvijo svetega groba. Zrinemo se notri; tu je v cerkvi spet več cerkev, krščanska, armenska, grška, koptska - zmeraj sem trdil, da ima vsak svojega boga. Ne znajdem se. Povsod visijo s stropa kadilnice; na srečo se iz njih ne kadi, drugače ne bi bilo za zdržat. Prerinemo se do nekega kolosa, menda je tam notri tista votlina, kamor so pokopali Kristusa, ki je pa tako ali tako prazna. To ni tako kot Lenin in druge mumije. Kristus je zadevo izvedel res elegantno: ni pustil kosti za sabo. To turistične industrije ne moti. Da bi se kdo tu notri v miru pogovarjal z Bogom? Daj no.

Hitimo, ker moramo še v Betlehem, v hlevček, kjer v jaslih veka Jezušček in ga s svojo sapo grejeta kravica in vol (nekaj takega, bik s tisto rečjo sigurno ne), in so ovčke okoli, na nebu pa zvezda repatica, piše se Božič, 25.12. leta 0. Peljemo se čez griče, strnjeno pozidane s hišami z ravnimi strehami. Na nebu je res zvezda repatica, pardon, sled jeta.

Avtobus upočasni vožnjo. Smo pred mejo s Palestinskim ozemljem. Peljemo se tik ob zidu, ki so ga postavili Izraelci. Pa ne moreš, da verjameš. V zidu stražni stolp. V prehodu check-point, nadzorna točka. Prevzame nas palestinski vodnik. Črn, postaven, mlad možak z belimi zobmi, izobražen. S hripavim glasom in trdim arabskim naglasom razlaga o verah. Objektivno. Boli njega, on je vodič. Ko izstopimo in hodimo po ulici, ga mladi spoštljivo a neposredno ogovarjajo, kličejo ga po imenu, ej, Šukrija. Najprej gremo na kosilo, samopostrežno, okusno; ker ne maram piščanca, jem nekakšne ćufte, riž, omako, zraven še tisto pekočo hladno omako, solato. Na mizi so banane, pomaranče. 

Potem še v trgovino s spominki. Zanimive rezbarije iz oljčnega lesa. Potem gremo v hlevček. Hlevčka seveda ni več nikjer, nekoč je bila neka skalna votlina. S ploščadi pred cerkvijo Jezusovega rojstva se v notranjost pride skozi čisto nizek prehod, tako da se moraš skloniti - to so 'vrata ponižnosti'. Znajdemo se v temačni cerkvi s stebri; pozornost mi vzbudijo tramovi ostrešja. Po ozkih stopnicah, kjer je gneča, se po milimetrih spuščamo v neko luknjo. Iz te luknje še ena luknja, na tleh je kovinska zvezda. TAM je bila slamca in na slamci Jezušček. Na, pa sem videl. Za svojo rabo bom ohranil vse lepe predstave o golem hribu Golgoti s tremi križi in o skalni votlini z jaslimi, v katerih leži Jezušček...

Večeri se, jasno je in hladno. Prileže se, ko smo spet v avtobusu in nato na ladji.

Križarjenje 2011: Ciper

Iz Ašdoda se ponoči prestavimo na Ciper. Limassol. Za oglede je na voljo dopoldne, do kosila. Iz pristanišča, ki je pač samo pristanišče, polno dvigal, zabojnikov, pločevine, se peljemo mimo nasadov pomaranč, ki jih omejujejo vrste cipres, nekam proti zahodu, v bližino nekdanjega mesta Kourion. Vmes vodička razlaga zgodovino. Depresivno. Otok, ne posebno velik (no, tretji največji v Sredozemskem morju, velik kot pol Slovenije, po površini in po prebivalstvu), neprestani boji, invazije, vojne, žrtve. Razdeljenost. Človek je res čuden. Znajdemo se med ostanki starodavnih stebrišč, zidov, ogrevalnih kanalov; najstarejši kamni so iz arhaične dobe, nekaj ostalin iz helenizma, največ iz rimske dobe - pokrivajo obdobje od 7. stol. p.n.š. do konca rimskega cesarstva. Na eni strani Apolonov tempelj (Apolo Hyllates, bog gozdov), poleg hiša za duhovnike, na drugi strani palestra-telovadnica s kopališčem in prenočišči, tlakovane poti. Nad vsem dominira malo privzdignjen ostanek templja, dva stebra, še pokrita z delom arhitrava. V bližini so še ostanki stadiona, ki je svoj čas sprejel do 6000 gledalcev. Deževalo je, izogibamo se lužam, iščemo motive in zorne kote za čim manj dolgočasne posnetke.

Peljemo se dalje, proti vrhu klifov, spodaj lep, blago zaokrožen zaliv; zeleno-modri valovi z belimi grivami so z višine lepo vidni, torej so kar visoki. Ustavimo se pri kapelici vrh klifov, pred njo sokolar spušča svoja ptiča, ki se odzivata na žvižge in vračata k gospodarju. Posnetek se mi ne posreči najbolje. 

Odpeljemo se proti naslednji znamenitosti: Eustolijeva hiša iz rimske dobe, odkrita leta 1938. S polkrožno streho na mogočnih lesenih nosilcih muzejsko zavarovana antična vila leži na blago nagnjenem pobočju nad klifi s pogledom na lepi, odprti zaliv. Množica terasasto razporejenih prostorov, talno ogrevanje, kopeli, mozaiki, napisi. Ni da ni. Hiša je nazadnje služila kot krščanski verski objekt. Blizu te hiše je  gledališče iz helenistične dobe. Prvotno gledališče je bilo razdejano ob potresih v 3. stol. n.š. Obnovljeno še zdaj služi svojemu namenu.

Krožna pot našega ogleda nas vodi v srednji vek, v obdobje križarskih vojn. Ustavimo se pri gradu Kolossi, gradu vitezov sv. Janeza, ali ivanovcev, kot jim tudi pravijo zgodovinarji, v obliki enostavnega stolpa s kvadratnim tlorisom iz 13. stol. (natančneje 1210). Menda se je tu Rihard Levjesrčni poročil z Berengardo, a kaže, da je to bolj legenda, saj takrat tega gradu še ni bilo, zatrjujejo bolj natančni zgodovinarji. Z nami potuje slovenska družina s kake štiriletnima dvojčkoma, fantkom in punčko. Ker sem se prvi dan vozil z njimi na čisto zadnji klopi avtobusa, sem se seznanil z Nino in Timonom. Očka razloži Timonu, da so v to hišo, v ta stolp, hodili vitezi v službo. Timon sedi pred mano. Moram mu razložiti. A veš, kaj je rekel Rihard Levjesrčni Berengardi? Beghrrrengharrrda, ljubim te. Mali ne reagira; seveda ni primerno, stari.

Vitezi so po porazu v Sveti deželi prenesli svoj glavni stan na Rodos, grad Kolossi pa so obdržali kot komanderijo, neke vrste ekonomijo in depandanso. Tu so med drugim delali posebno sladko vino, v bistvu prošek, ki ga na Cipru delajo še danes in se imenuje komandarija.

Zvedrilo se je, postalo je toplo. Pred stolpom drevesasti kaktus in še neko drevo z velikimi rdečimi cvetovi.

Naš krog je sklenjen: smo spet v Limassolu. Najprej ogled mestne trdnjave blizu pristanišča. Blabla. Povzpnemo se na teraso. Razgled nad mestom razočara. Nobenega zanimivega pogleda. Vse nametano, križem kražem. Neki minaret je edino, kar se ponuja med dolgočasnimi stavbami z ravnimi strehami. 

Prosto raziskovanje mesta. Jugovina. Radi bi na rivo, k obali, na promenado med palmami. Izkaže se, da je vse obrežje zagrajeno v dolžini dobrega kilometra - razkopavajo, velik projekt rekonstrukcije obrežja. Rad bi dobil kak enostaven a dober fizični zemljevid Cipra. V kiosku mi ponujajo avtokarto. Prekomplicirano, zame danes neuporabno; najraje bi tak šolski zemljevid. Pojdite v Turistični informacijski urad. Tu gor, desno, pred hotelom Ambasador ulica levo. Hodiva, sprašujeva. Parkec pred pravoslavno cerkvijo. Ne najdeva. Potem se pičiva. A zdaj zaradi tvojega zemljevida sploh ne bom videla mesta, sploh ne bom prišla do morja. Kot da nima morja že cel teden. Ok. Ne skušava več obiti gradbene ograde. Greva nazaj, tam je mogoče kakšna pot. Res odkrijeva neko blatno pot, ki ob gradbeni mreži vodi do mandrača. Nekaj posnetkov ciprskih čolnov. Zdaj je zadovoljna. Blatno morje. Balaton. Nazaj po blatu. Je še čas za avtobus, ki stoji pred prodajalno spominkov. Skočiva notri. Zelo zanimiva prodajalna. Pred njo lutka kapitana Cousteauja v naravni velikosti s potapljaško opremo. Zakaj nisva vstopila že prej? Zdaj je samo še nekaj minut. Kupim eno pravo morsko zvezdo in eno pravo morsko spužvo za brisanje vnučkine tablice. (S temi eksponati nisem naredil nanjo posebnega vtisa. Spužvico ima že doma, tudi ta pravo, z zvezdo se ne da nič početi, ker se lahko poškoduje. Ja, plastične igrače so pripravnejše.) 

Križarjenje 2011: Nauplion, Peloponez

Drugo jutro, v petek, 25.2., pristanemo na vzhodni strani Peloponeza v Nauplionu (Nafplion po grško). Tam sva že bila a ne z morske strani. Ker je pristanišče preplitko, se ladja zasidra zunaj njega. V pristanišče se peljemo z reševalnimi čolni. Čeprav niso videti veliki, gre v vsakega 150 ljudi. Sem preštel. Mesto je slikovito, nad njim dominira turška trdnjava. Po neštevilnih stopnicah se povzpnemo gor. Pri blagajnici se pobaham s svojo grščino: parakalo, dio, seniores (to zadnje se mi zdi bolj špansko, ampak vstopnice sem dobil). Zanimiva zelo razčlenjena trdnjava, krasen razgled. Slovenci z našega omizja se slikamo v vseh luknjah. Nazaj grede greva po široki, tlakovani sprehajalni poti ob obali v zavetrju visokih pečin, obraslih z opuncijami. Poskusim olupiti sadež opuncije. Žena se jezi: samo zbodel se boš. Res. Ravno toliko sem prčkal, da sem dobil bodico, nato pa zadevo vrgel stran. Dva možaka spodaj odpirata kopalno sezono. Brrrr. Prideva okoli rta, zbašemo se v čoln in odpeljemo. Na obali neki možak obupano maha, ker misli, da je zamudil zadnjo vožnjo na ladjo. Tako kakšnega po neumnosti zadene fršlog.

Križarjenje 2011: Katakolon - Olimpija

Naslednje jutro se izkrcamo v Katakolonu na Peloponezu - majhno naselje je nastalo kot pristanišče in turistično izhodišče.

Katakolon je glavno pristanišče za pokrajinsko središče Pyrgos. Šteje le 271 prebivalcev. V njem je šola, cerkev, gostilna, trg, od leta 2005 dalje pa tudi zanimiv muzej antične tehnologije (Municipial Museum of Ancient Greek Technology), v katerem je 150 delujočih rekonstrukcij mehanizmov, ki so jih konstruirali stari Grki od okrog 2000 p.n.š. do l. 100 n.š. (http://www.kotsanas.com/)

Iz pristanišča se zapeljemo do kakih 30 km oddaljene stare Olimpije. Neverjetno, kako so znali stari izbrati lokacije za svoja svetišča. Res sveti kraji. Začutim posebno blago, prijetno vzdušje sredi odprte gričevnate pokrajine z bori, cipresami, cedrami, tamariskami ob sotočju starodavnih rek; ni mraz, malo pihlja, malo se sili sonce. Dober zrak, z lahkoto dihaš. Ostanke stebrišč oživljajo pomladanske rožice: stavbe za trening tekačev, tekmovalcev v borilnih veščinah, prostori trenerjev, sodnikov, funkcionarjev, duhovnov, templji. Prvi olimpijski stadion je še tam: peščen, ob straneh položne brežine - gledalci so sedeli na travi, samo sodniki in olimpijski komite na kamnitih sedežih; 192 m dolg. Moja žena, nekoč športnica, ga je pretekla 4-krat: tja in nazaj na svojo pobudo, in še enkrat tja in nazaj, da sem jo posnel. Ponosna na ta dosežek. Jaz sem kar tako stopil na ciljno črto, označeno s starodavnimi marmornatimi ploščami.  Med ostanki je tudi Praksitelova delavnica, kjer je ustvarjal velikanski kip Zeusa, da ga ni bilo treba prevažati od daleč. Kupil sem si knjižico, ki prikazuje rekonstrukcije zgradb na slikah ostankov stebrišč. Vse so imeli, vse so znali, vse je vzel gospodar čas.

Področje antičnih tekmovališč in svetišč Olimpije leži ob vznožju gozdnatega griča Kronos, ob sotočju rek Kladeos in Alfeos v pokrajini Elis. Izkopanine kažejo, da je bil ta kraj poseljen že v 2. tisočletju p.n.š., ko so tu častili Kronosa in njegovo mater Geo. Verjetno je bilo tu že v mikenski dobi, vsaj že v 9. stol., svetišče. Kdaj so bile prve igre, ne vemo, štejejo pa se od leta 776 p.n.š., ko je bilo prvič zapisano ime zmagovalca. Tedaj so Grki začeli šteti čas po olimpiadah. Že okoli l. 884 p.n.š. je bil v času olipiade proglašen 'božji mir', ko so prenehali vsi spopadi, mir, ki vse do konca prirejanja antičnih olimpiad ni bil nikoli prekršen. V začetku so se pomerili le v teku v dolžini štadiona (600 Heraklovih čevljev ali 192 m; preprost račun pokaže, da je bil Heraklov čevelj dolg 32 cm ali 8 cm daljši od mojega - torej Herakles ni bil tak strašen hrust). Kasneje pa so prirejali peteroboj: poleg teka še metanje kopja, diska, skok v daljino in rokoborbo. Kasneje so dodali še dirko z vozovi in tek v orožju. Prve igre so trajale 1 dan, kasneje pa 5 dni. Tekmovalci pa so se pripravljali že tri mesece prej. Igre je kot poganski kult l. 394 n.š. prepovedal rimski cesar Teodozij, l. 420 pa je cesar Teodozij II dal požgati Zeusov tempelj. K uničenju zgradb so prispevale poplave, zemeljski plazovi in spreminjanje toka rek, ki oklepata to področje. 


Ogledali smo si tudi muzej s posebno znamenitimi kipi.


V muzeju so med drugim razstavljeni ostanki reliefov na zatrepih Zeusovega templja. Relief na vzhodnem zatrepu prikazuje tekmo z vozovi med kraljem Arkadije Enomajem in ahejskim vojvodo Pelopsom. Enomaju so Delfi prerokovali, da ga bo ubil zet. Zato se je vsak snubec njegove hčere moral pomeriti z njim v tekmi z vozovi. Dogovor je bil, da zmagovalec ubije poraženca. Ker je imel Enomaj najboljšo vprego, je do tedaj premagal in ubil že 13 snubcev. Pelops pa je podkupil Enomajevega voznika, da je zrahljal kolo voza. Kolo je med vožnjo odpadlo, Pelops je zmagal, ubil Enomaja in se poročil z njegovo hčerjo Hipodamejo. Morala zgodbe? 
Relief na zahodnem zatrepu pa prikazuje prizore iz spopada med Kentavri in Lapiti. Tezejev prijatelj, lapitski kralj Peiritij, je na poroko z nimfo Hipodamejo povabil sorodnike, polljudi Kentavre, iz soseščine. Ti so se napili, se vrgli na Lapitinje, prvi med njimi kar na nevesto, nakar se je vnel krut in krvav boj z Lapiti, ki so v njem zmagali in pregnali Kentavre.

Ob stari Olimpiji je novo mestece. Ravno nekaj praznujejo. Pred gostilno žar in 'klasika sa roštilja'. Neka Francozinja se prav nesramno grebe za kremenateljc. Žena nama pribori nekaj kruha. Točijo črnino. Tako po stari navadi: kos domačega belega kruha in kozarec črnine. Je ravno čas kosila in se prileže. Na ladji se potem dostojno podpremo.

Vir: Sudgriechenland, Polyglott Reisefuhrer.

Križarjenje 2011: Malta

Republiko Malta (Repubblika ta' Malta) sestavlja otočje sredi Sredozemskega morja (9 otokov, največja otoka sta Malta in Gozo), 93 km južno od Sicilije, s skupno 316 kvadratnih km površine (pribl. 60x manjša od Slovenije; kvadrat s stranico pribl. 18 km) in pribl. 413.000 prebivalcev. Gostota prebivalstva je 1307 na kvadr. km, kar je 13-krat več kot v Sloveniji, kjer je pribl. 100 prebivalcev na kvadr. km! Strateško pomemben otok so v zgodovini zasedali različni zavojevalci: Feničani, Grki, Rimljani, Fatimidi, Siciljanci, vitezi sv. Janeza, Francozi, Britanci.  Malta je postala neodvisna od Velike Britanije l. 1964, republika je postala 1974 in članica EU 2004. 

Ime otoka naj bi po eni teoriji izviralo iz grške besede meli, ki pomeni med. Grki so otok imenovali Melite, medeno sladki otok. V resnici živi na otoku endemična vrsta čebel. Druga teorija izvaja ime iz feničanske besede maleth, ki pomeni pristanišče, kar se meni zdi verjetnejša razlaga. 

Otočje naj bi najprej naselili v kameni dobi, 5200 p.n.š., lovci in poljedelci iz Sicilije, ki so iztrebili pritlikave slone in pritlikave povodne konje. Ti Sicani naj bi bili v sorodstvu z Iberci. Ti ljudje ali pa njihovi nasledniki so gradili megalitske templje (na Gozu), v katerih so žrtvovali živali (4000-2500 p.n.š.). Druga arheološka zanimivost otoka so sledovi koles v kamnu, verjetno sledovi lesenih koles, ciz, v mehkem apnencu. Za časa prve punske vojne (264 p.n.š.) so prebivalci, nezadovoljni s kartažansko oblastjo, predali mesto rimskemu konzulu Semproniju, ostali lojalni tudi v drugi punski vojni in zato uživali določene privilegije kot zavezniška država (foederata civitas). Za časa cesarja Hadrijana je Malta imela pomemben status municipija. Na otoku je bila zgodnja krščanska skupnost in znano je, da se je na otok po brodolomu zatekel sv. Pavel, ki je tu pridigal. Ob razpadu rimskega cesarstva je Malta prišla v okvir Bizantinskega cesarstva in pod nadoblast Konstantinopla. Pred koncem prvega tisočletja so po izdaji bizantinskega admirala Eufemija na otoku zavladali Arabci; Malta je spadala pod sicilski emirat (Fatimidi). Posledica arabske vladavine je tudi današnji malteški jezik, ki se je razvil iz sicilsko-arabskega. 
Leta 1091 so otok hkrati s Sicilijo zavzeli Normani z Rogerjem I, ki so ga kristjani navdušeno sprejeli. V zahvalo je Roger odtrgal del svojega rdeče-belega praporja in ga podaril Maltežanom - od tod barve današnje malteške zastave. V normanskem obdobju se je otok kot del  Kraljestva Sicilije uspešno razvijal pod oblastjo malteškega kneza. Zgradili so več cerkva in drugih zgradb. Nato je bila Malta 72 let del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti pod Hohenstaufi. Ti so pretvorili Malto v utrjen vojaški garnizon, Friderik II pa je pregnal preostale muslimane z otoka. Za njimi so za krajši čas prevzeli oblast Anžuvinci, za njimi, v času 'sicilskih večernic' pa Aragonci. 
Kasneje je otok prišel pod oblast Reda vitezov bolnišnice sv. Janeza iz Jeruzalema - to so sloviti 'malteški vitezi'. Ti so se skupaj z Maltežani l. 1565 uspešno zoperstavili otomanski pomorski sili in jo odvrnili od otoka. Voltaire je tedaj dejal, da ni nič bolj znano kot obleganje Malte. Po končanem obleganju so se posvetili gradnji utrdb, predvsem v notranjem pristanišču, kjer je zraslo novo mesto La Valetta, imenovano po Velikem mojstru Jeanu Parisotu de la Valette. Vitezi so uresničili veliko arhitekturnih in kulturnih projektov, ustanovili nova mesta in kulturne in izobraževalne ustanove. 
Njihova oblast se je končala, ko je Napoleon l. 1798 zavzel Malto na poti v Egipt. Najprej je prosil Maltežane za gostoljubno zatočišče za svoje ladje. Ko so mu ugodili, je obrnil orožje proti njim, oropal otok in pustil na otoku vojaško posadko. Maltežane, ki so sovražili francosko okupacijo, so z orožjem podpirali Kraljestvo Neapelj, Kraljestvo Sicilija in Britanci. Končno se je francoski general Claude-Henri Belgrand de Vaubois leta 1800 predal, Maltežani pa so oblast izročili Britancem in Malta je postala britanski dominion; l. 1814 je postala del Britanskega imperija. A ljudje niso bili zadovoljni z britansko vladavino; ko so protestirali proti visokim davkom, je britanska vojska ubila štiri Maltežane, kar danes praznujejo kot državni praznik Sette Giugno. 
V drugi svetovni vojni je bila Malta blizu oskrbovalnih poti osi, a Maltežani so skupaj z britanskimi silami na otoku junaško prestali tudi 'drugo obleganje', to je preko 3000 bombardiranj sil osi, ki so tako pripravljale izkrcanje, do katerega ni nikoli prišlo. Za junaško zadržanje je britanski kralj Jurij VI podelil Maltežanom 'Jurijev križ' kot kolektivno priznanje - križ, katerega podoba je na nacionalni zastavi. (Po Wikipediji)

Ob avtobusu nas sprejme lokalna vodička, privlačna gospa srednjih let. Izkaže se, da enako dobro obvlada angleščino in arabščini podoben malteški jezik, v katerem se pogovarja s šoferjem.  Pozornost pa mi vzbudi njena nenavadna sproščena, nenasilna odločnost, ponos, svetla energija, ki jo pripisujem odraščanju na tem sončnem otoku sredi morja v kulturi, kjer so Maltežani, kljub temu, da so jim vedno gospodarili tujci, ohranili nacionalno identiteto, ki so jo tudi znali izraziti, uporno ali sodelovalno, kakor je ustrezalo njihovim interesom. Ni sledu nacionalne manjvrednosti; nasprotno, zdi se mi, da izžareva ponos zaradi narodno-zgodovinske posebnosti naroda in države, ki ji pripada. Lep zgled Slovencem, ki prosjačimo tujce za pohvalo naši deželi in smo jim, če nam ugodijo, pripravljeni nekam zlesti. Na koncu se ji zahvalim za odlično razlago.

La Valetta je impresivno pristanišče in mesto, ki se razprostira okrog več zalivov, povsod starodavne utrdbe. Malo se sili dež, malo sonce, vse dopoldne se izmenjujeta. Najprej se ustavimo ob neki cerkvi na obali, globlje v mesto ne prodremo. Avtobus nas zapelje v ribiško mestece Marsaskala s slikovitimi ribiškimi čolni. Potem si ogledamo še staro prestolnico Mdino, kjer so živeli Feničani in Rimljani, peljemo se skozi mesto Mesta; ves čas se vozimo skozi neka naselja, nato se z drugega konca vrnemo v pristanišče. Povsod kupolaste cerkve. Vodička pravi, da je poleti tu do 39 stopinj, najugodnejši čas za obisk pa je prav ta, v katerem smo se tu znašli mi.

Križarjenje 2011: Genova - Marseilles - Malta

Naslednje jutro, v ponedeljek, 21.2., ob pol osmih smo pristali v Marseillesu. 

Z 1,5 milijona prebivalcev je Marseilles drugo največje mesto v Franciji, takoj za Parizom. Kot Massilio so ga okrog 600 p.n.š. tam, kjer je danes staro pristanišče, Vieux Port, ustanovili grški kolonizatorji. V 1. stoletju se je v boju med Julijem Cezarjem in Pompejem postavilo na Pompejevo stran, zato ga je Cezar l. 49 n.š. zavzel in zaplenil mestno brodovje. V 10. stol. so ga oživili provansalski knezi, leta 1480 pa je bilo vključeno v Francijo. L. 1720 je kuga, ki jo je zanesla trgovska ladja iz Sirije, pomorila 90.000 meščanov. V podporo meščanski revoluciji so Marsejčani l. 1792 poslali v Pariz 500 prostovoljcev, ki so po poti prepevali koračnico, ki je postala znana kot marseljeza. Mesto se je močno razvilo in prebivalstvo pomnožilo po odprtju sueškega prekopa (1869), osamosvojitvi Tunizije (1956) in Alžirije (1962). Danes je Marseilles najhitreje rastoče mesto v Franciji.

S precej oddaljenega pomola, kjer se je privezala naša ladja (kakih 8 km od centra mesta), smo se z avtobusom zapeljali do starega pristanišča (Vieux Port), tam pa nas je večina sedla na turistični vlakec, ki nas je popeljal na grič, vrh katerega kraljuje veličastna cerkev Notre Dame de la Garde. Prav zoprno je pihalo. Ogledali smo si cerkev, kripto in baziliko, si v sosednji trgovinici ogledali spominke in kupili kakšno malenkost.

Z vlakcem smo se peljali mimo trdnjave Bas Fort St-Nicolas, ki varuje pristanišče, videli pa smo tudi trdnjavo Fort St-Jean na otočku pred pristaniščem. - Bazilika Notre Dame de la Garde stoji na 162 m visokem hribu La Garde. Zgrajena je bila med 1853 in 1864. Na vrhu zvonika je 9,7 m visok kip Device Marije na 12 m visokem podstavku.

Potem smo počakali vlakec in se po kar strmih klancih spustili do starega pristanišča. Spodaj ni pihalo in okrog poldne je bilo v čudovitem sončnem dnevu prijetno toplo. Ljudje so pomladno razpoloženi sedeli zunaj, pred kavarnami s pogledom na gozd jamborov jaht, zasidranih v pristanišču. Sprehodila sva se še po nekem bulvarju, do druge cerkve, mimogrede skočila še v trgovski center, kupila eno majčko za vnukinjo - pour une fille du douze ans, madame, s'il vous plait, neuf euro, merci, auvoir. Seveda sva se pričkala na vsakem voglu, a greva v štacuno al ne, al gor do cerkve, al še kam naprej al nazaj, a te slikam tuki al tam.

Ob petih popoldne krene ladja na 36-urno plovbo proti Malti; vso noč, ves dan, vso noč. To je čas za raziskovanje ladje.

Med plovbo je v torek zvečer gala večerja. Nadenemo si najlepše, kar smo prinesli s seboj. Na desni od naju sta upokojen profesor s soprogo, na levi gospa v najlepših letih s krasnima hčerkama, študentkama. Nasproti naju dobrodušen in prav veseljaški gospod z mirno in molčečo soprogo, na drugi strani družina z najstnikom. Ves čas smo se lepo razumeli in ob mizi je bilo vedno vedro in prijazno vzdušje. Kaj pretirano pa nismo drezali drug v drugega in - politiko smo pustili doma.

Ob pol osmih zjutraj v sredo, 23.2., pristanemo v La Valetti na Malti. Naročila sva izlet - ogled otoka.

Križarjenje 2011: Vkrcanje

Tokrat sva se odločila za nekaj, kar je bilo videti kot nekoliko cenejša varianta križarjenja, ker naj bi šli bolj zgodaj, že februarja, in z malo manj ugledno ladjo, kot so Costine ali MSN. Ladja Louis Majesty, ciprske družbe, registrirana v La Valetti na Malti, ima sicer deset palub a zunanje kabine nimajo balkonov. Če že ni balkona, vzemiva vsaj najvišji razred. Na ladji prebiješ veliko časa, zato je prav, da si privoščiš nekaj udobja.

Pravi motiv za to potovanje je bil Egipt. Želela sva si videti Aleksandrijo in Port Said, kot so v začetku oglaševali, želela tako kot večina drugih slovenskih potnikov. Zaradi prevrata v Egiptu je ladijska družba črtala ta dva postanka in namesto tega ponudila pristanke na eni in drugi strani Peloponeza, od koder je bilo mogoče doseči starodavno Olimpijo in Mikene. Po sili smo se zadovoljili z nadomestnim itinerarjem.

Pridružila sva se skupinskemu odhodu, čeprav sva se lani prav dobro znašla tudi sama, čeprav sva šla prvič. Iz Slovenije je šlo dol menda 90 ljudi, dva avtobusa, pa še kakšen s svojim avtom. Ko sva se v nedeljo 20.2. pred šesto zjutraj s taksijem pripeljala do Dolgega mosta, je tam stal en avtobus, že precej poln, in vodička, ki je rekla, naj počakamo drugi avtobus, ki bo pripeljal iz Maribora. Nekaj časa smo stali na mrazu, potem je žena šla v akcijo in rekla vodički, da naju zebe in da bi bilo fino, če bi bil še kak prostor v avtobusu (praznih je bilo šest sedežev, ne vem za koga jih je vodička šparala). Vodička, zajetna Primorka, je milostno odvrnila, da se lahko greva notri malo pogret. To naju je seveda takoj pogrelo, toliko, da sva se nato vendarle znašla v avtobusu 'ne samo za pogret'. Do Genove se vleče; malo sem dremal, malo buljil skozi okno, škljocal skozi šipo nisem nič, razen čisto na koncu.

Vkrcavanje je bilo v primeri z lanskim v Savoni porazno. Lani so nam pri vstopu v terminal razdelili zaporedne številke, nato pa so  klicali skupine številk, medtem smo se pa lahko sprehajali okrog, jedli in pili in 'dangubili' po svoje. Tokrat smo ves čas stali v vrsti, ki se je počasi pomikala po zavitih hodnikih in stopniščih, dokler se okrog petih popoldne nismo vendarle vkrcali. Genova bi se lahko kaj naučila od nekaj deset kilometrov oddaljene Savone. Ko sva prišla v kabino 967 na devetem krovu, novo razočaranje. Namesto zakonske postelje dve ločeni postelji. Okno, še kar veliko, gleda na zunanji hodnik, skozenj vidiva ljudi, ki postavajo ob ograji. Ali tudi oni vidijo notri? Šit. Ženo prepričujem, da se ne vidi notri. Potem gre ven in se sama prepriča. Ne vidi se, razen če je zunaj tema in notri luč. A saj so debele zavese. Sobarici rečeva, da sva naročila superior kabino z dvojno posteljo. Gre sporočit višjim. Čez čas se vrne, pove, da sta ti postelji pričvrščeni in ju ni mogoče združiti; naj počakava, skušali bojo najti rešitev. Bojo sporočili. Nato sestanek slovenske skupine, prijave za izlete. Na hitro se odločiva za izlete. lahko bi nam dali več časa, navsezadnje izleti stanejo. Potem greva večerjat. Za veliko ovalno mizo 12 Slovencev kapitanovo omizje, to pomenijo kratice na krtici: CT, captains table. Kapitana seveda ni nikjer; pa se izkaže, da bo Janez kar dober kapitan. 

V dneh, ki sledijo, ugotovimo, da je družba za mizo prijetna. Nato čakava v kabini s spakiranimi kufri. Obvestila ni. Okrog devetih zvečer - žena utrujena leži na postelji - grem v recepcijo. Možak gleda na ekran: Aha, ja, vam bom pokazal drugo kabino. Pelje me na krov 7, kabina 739. Pokaže kabino. Spodobna, zdi se mi večja kot najina, postelji še nista združeni. Če se boste odločili za to kabino, ju bomo združili. Skozi okno se vidi na promenadni hodnik. Grem gor, poročam ženi. Odloči se, jaz mam vsega dost, odgovori. Tudi tam je zunaj hodnik, ljudje hodijo mimo in gledajo noter, čeprav nič ne vidijo. Ta kabina tukaj je zadnja na krmnem delu, tu bi imela mir; in hodnik zunaj je samo pred najino kabino, tako rekoč privatni hodnik-balkon. Sporočim v recepcijo, da ostaneva v sobi 967. Pozno je, ne da se nama. Končno razpakirava in se spraviva v posteljo, vsak v svojo. Šele čez kak dan sem ugotovil, da je najina kabina (skupaj z zadnjimi petimi) za pol metra krajša, ker se hodnik izogne dimniku. Zato postelj ni mogoče združiti, ker ne bi bilo prostora ob njiju. Skratka: za enak denar manjvredna soba. Moram biti pošten: ponudili so drugo kabino, odločila sva se, zaigrala sva jokerja. Zdaj se nimava kaj pritoževati. Meni se je zdela postelja super, mehka in topla, žena se je pritoževala, da ima jamo in da jo od ležanja boli hrbet. A je preživela.