V Srbijo, 5. dan: Novi Sad, Krušedol, Sremski Karlovci

(13. 5. 2018) V nedeljskem jutru smo se še enkrat peljali mimo "spomenika bombardiranju NATA", v bombardiranju leta 1999 poškodovanega sedeža "Generalštaba vojske Jugoslavije". Ogromnega, ves večnadstropni blok pokrivajočega plakata z brhko srbsko vojakinjo, mi, žal, ni uspelo posneti. Potem je avtobus, mimo manjših beograjskih zanimivosti ("butik čvaraka") odpeljal proti domu, z ovinkom preko Novega Sada.

 

Nedeljsko dopoldne v Novem Sadu. Zbirno mesto je pri spomeniku socialistu Svetozarju Miletiću. Od tam se napotiva na živilski trg; čeprav je nedelja, obratuje. Kupiva češnje. Tu je vse cenejše kot pri nas. Vračava se po široki ulici, na obeh straneh restavracije, kavarne; ljudje sedijo zunaj v udobnih naslanjačih, pijejo kavo, uživajo pomladno nedeljsko dopoldne. Sprehodimo se mimo mestnih znamenitosti do avtobusa. Na neki ulici blizu omenjenega spomenika naletimo na guslarja, ki ga včasih srečamo tudi v Ljubljani. Razveseli se, ko mu povemo, kdo smo, in nam na hitrico zrecitira in odgusla del svojega epa: "o voljenom drugu Titu, o pljački naroda" itd. Možak me gane s svojo pristnostjo. Kar poje, je res. A odšlo je v nepovrat.

 

 

Sem, v odprti, ležerni, uživaški Novi Sad, na te široke ulice, bi prav rad prišel za kakih 14 dni na lagodne počitnice, med ljudi, ki morda še niso vsi napeti, "s pogledi uprtimi v tla".

 

Na tej poti naj bi jaz pravzaprav prišel do svojega cilja tega potovanja. V teh krajih sem služil vojake v letih 1965/66. Do prvega cilja smo se pripeljali kar hitro: Petrovaradin. Tu sem kot vojak-sanitejec služil zadnjega pol leta svoje vojaščine. Sem sem prišel iz sanitetske šole v Vršcu, ki ga imam, poletnega, v lepem spominu zaradi "kule", kamor so me, najlažjega v četi, sotovariši nosili kot demonstrativnega ranjenca, in zaradi "bostana", lubenic, ki so jih, naložene na vozovih, kmetje vozili mimo kasarne in nam jih prodajali po vojaški ceni, se pravi za malo ali nič. V Petrovaradinu sem se nastanil v vojašnici na desnem bregu Donave. O vojašnici, to vidim sedaj, nisem imel prave predstave, kje se pravzaprav nahaja. Vse do zdaj sem mislil, da smo bili v delu Petrovaradinske trdnjave. Zaposlili so me kot kurirja Vojne lekarne. Nekateri drugi so bili bolničarji v ambulanti vojne bolnišnice, drugi spet so imeli zadolžitve v skladiščih hrane in pri drugih "pozadinskih" poslih. Moja dolžnost je bila, da sem nosil pošto, to je recepte, iz Vojne lekarne v palačo Zdravstvenega zavarovanja v Novem Sadu in nazaj. Preostali čas sem stražil vrata v hodnik uprave lekarne, kjer je sedel polkovnik, farmacevt. Sedel sem tam pred vrati in gledal v zrak. Brati ni bilo dovoljeno, saj bi lahko, zatopljen v branje, spregledal zahrbtni sovražni napad na upravo lekarne, ali pa preprosto tujo osebo z nepoštenimi nameni, ki bi hotela vstopiti v prostore uprave. In sploh, kakšen je to stražar - s knjigo? To je bila privilegirana služba - navsezadnje sem bil diplomirani psiholog in to so upoštevali. Dali so mi lahko a odgovorno službo.

Vojaki "pozadinske čete" smo bivali v starinskem poslopju iz avstroogrskih časov, podobnem ljubljanskim vojašnicam iz tistih časov. Iz spalnic je bil izhod na zborno mesto, "krug", od tam pa se je prosto prišlo do utrjenega roba celotnega kompleksa, kjer so bili "bedemi", utrdbe. Tja nekam v eno od lukenj v utrjenem zidu so hodili nekateri sobojevniki k ustrežljivi Marini, ki se je potikala tam okoli. Veljalo je, da ni priporočjivo zahajati na področje "bedemov" in ker sem bil ubogljiv vojak, res nisem zahajal tja. Tudi pri svojih odhodih v mesto z veliko, usnjeno, z žabico zakljenjeno torbo, čez rame, preko mostu, sem se disciplinirano držal navodila, naj grem po nakrajši poti in naj ne skrenem s poti nikamor, "kamoli u neku gostionu".

Zdaj ko smo se z avtobusom zapeljali pod vrh Petrovaradinske trdnjave in se peš vzpeli na ploščad pod stolpom z uro, sem šele videl, kje sem pravzaprav bil kot vojak. Ne spominjam se, da bi se takrat kdaj vzpel do trdnjave. Živel sem čudno pridušeno, omejeno, depresivno vojaško življenje v stalnem strahu, da te kdorkoli višjega čina nadere za karkoli. Šele zdaj sem pravzaprav uvidel to omejenost svojega vojaškega življenja.

 

Pod mano je bilo staro naselje Petrovaradin. Ena od podolžnih stavb je kasarna, kjer smo stanovali. Tule spredaj pa je najbrž vojna lekarna. Ko smo se spustili s trdnjave do obrežja, da bi počakali na avtobus, je bilo nekaj minut časa za samostojen ogled. Stekel sem v smeri poslopja, kjer naj bi bila "moja" lekarna: pred vhodom na notranje dvorišče tabla z napisom MINISTARSTVO ODBRANE REPUBLIKE SRBIJE, VOJNA BOLNICA... To je! Prepoznal sem notranje dvorišče, od koder se je prišlo v lekarno. Tja je pripeljal tovornjak z lekarniško robo. FOTOGRAFIRANJE STROGO ZABRANJENO! Torej tu ne bo te fotografije. Vse to lahko poiščete na Google Zemlja - se vidi natančneje kot na (morebitni) fotografiji in z vseh zornih kotov! NATO je čuječen. Bil sem vesel, da sem prepoznal ta kraj, a hkrati se mi je vse zdelo tuje, kot da nisem bil tu. Takrat tega nisem videl tako, ne spominjam se. Slika je v glavi, ni v srcu, ni v duši. Vse je drugačno, čeprav vem, da se ni nič spremenilo - razen tiste table.

  

Naslednja postaja: Krušedol. Avtobus zapelje v pobočje Fruške gore. Pozorno gledam skozi okno.
Sem smo se vojaki pripeljali - moralo je biti jeseni 1965 - iz Petrovaradina čistit orožje. Tu nekje so bila skladišča orožja, ki smo ga morali dekonzervirati, očistiti in ponovno konzervirati (odvečno delo, če me vprašate, a gotovo "po pravilniku i rasporedu"). Bivali smo v "karauli", v pritličnem, nevelikem paviljonu. V prostem času smo hodili v bližnje vinograde krast grozdje. Nekoč nas je zalotil kmet. Ušli smo, a možak je prišel v vojašnico in se pritožil komandirju. "Bio je i jedan sa naočarima", je dejal. "Kod nas nema nikoga sa naočarima", me je odločno zaščitil naš vodnik.
Avtobus pelje mimo nekih zgradb. Evo, tu smo! To je! Prepoznal sem "karaulo", kjer smo bivali!
Avtobus je ustavil nekaj deset metrov naprej na parkirišču pred znamenitim pravoslavnim samostanom Krušedol. Obnovili so obzidje in postavili ogromen vhod. Ne spominjam se, da bi bil tedaj kak zid in kak vhod. Tja vojaki nismo zahajali, da se ne bi okužili "sa religijom".

 

Na  hitro si ogledava samostan. Rad bi fotografiral svojo nekdanjo kasarno. Spustiva se po blagem klancu mimo oznake kraja: na eni tabli piše KRUŠEDOL, na drugi, kak meter naprej PRNJAVOR. Petdeset let se mi to ime ni nikdar pojavilo v spominu. Zdaj sem ga nemudoma prepoznal. Ja. V Prnjavor smo se peljali čistit orožje. Še nekaj metrov je do parkirišča pred kasarno. Dva, trije avtomobili so tam, kar pomeni, da je kasarna obljudena.

Približam se ograji: povsod napisi FOTOGRAFIRANJE ZABRANJENO. Res ni vredno tvegati. Če me kdo opazuje, bi se zapletel v povsem nepotrebne komplikacije. No, nekako sem vendarle prišel do svojega. Torej tu ne bo te fotografije. Vse to lahko poiščete na Google Zemlja - se vidi natančneje kot na (morebitni) fotografiji in z vseh zornih kotov! NATO je čuječen.

Moja misija, za katero nisem več upal, da je mogoča, je opravljena. Obiskal sem kraje svoje vojaščine.

Nazajgrede se ustavimo v Sremskih Karlovcih, v neki vinariji. Podjetni Vojvodinec je v hiši, kjer so nekoč bivali nemški naseljenci, Švabi, ki so v teh krajih uvedli sodobno gospodarjenje, uredil najsodobnejšo vinarijo. Razkazal nam je lekarniško čiste proizvodne prostore s kovinskimi sodi in nas nato povabil k okušanju vin. V lepem, sodobno opremljenem gostilniškem prostoru, smo okušali več njegovih vin. Kupila sva dve steklenici belega, res slastnega vinca. Ne morem vam izdati naziva, kajti steklenici sta že davno, preden sem se lotil pisanja tega bloga, z vsebino in embalažo izginili znano/nezano kam.

 

Sijajen zaključek našega izleta. Ostala je le še kar znosna vožnja do doma. Še na obeh nesmiselnih mejah nas niso ustavljali. Kot bi bili poslanci in dobri duhovi tistega guslarja!