Možgani in mi

Sem pristaš popularizacije znanosti; prav vsega, kar se pojavi kot tako, pa vendarle ne morem sprejeti brez pripomb. Primer take neustrezne popularizacije znanosti je članek Irene Štaudohar, Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? (Delo SP, 12.11.11). Avtorica članka v Delu sicer samo povzema misli iz knjige ameriške nevrologinje Cordelie Fine, A Mind of its Own, tako da ji, ker sporoča sporočeno, ne morem očitati drugega kot nekritičen izbor in povzetek besedila ali vsaj odsotnost kritičnega komentarja. Besedilu samemu pa, kakor je povzeto, saj knjige sam nisem bral, očitam troje: (1) antropomorfizem in/ali personifikacijo možganov, to je, predstavljanje nekega človeškega organa kot osebe; (2) predstavljanje možganov kot znotrajpsihične instance; in (3) nevrološki redukcionizem psihološkega, to je ignoriranje psihološke ravni človekovega doživljanja in vedenja in navidezno nadomeščanje in pojasnjevanje psiholoških pojavov in procesov z nevrološkimi. Primer prvega in/ali drugega so naslednje izjave: "Naši možgani nas zavajajo, so domišljavi, lažnivi, nemoralni in izjemno čustveni." "Možgani imajo namreč izjemen talent, da nas ves čas poveličujejo, opravičujejo naše napake in neuspehe brišejo iz našega spomina." V evoluciji so "možgani postali dvolični, hinavski..." Itd. Možgani nekaterih ljudi "nimajo dovolj moči, da bi jih obvarovali pred pesimizmom...". In podobno. Mi sami smo v odnosu do možganov kot do osebe: mislimo, da možganom "lahko zaupamo"; jim moramo biti "hvaležni", lahko "jih preslepimo" itd. Medtem ko smo včasih rekli, da ima kdo strog Nadjaz, bi navajana nevrologinja rekla, da ima stroge možgane. Razmišljanja o možnih posledicah takega postvarjenja psihičnega se tokrat raje vzdržim (bi bilo bolje: moji možgani se s tem danes nočejo ukvarjati?). Hujši od tega otročjega a ne prav nedolžnega poosebljanja stvari in postvarjenja osebe je spregled psihološke ravni in zvajanje psihološkega na nevrološko, ne da bi pri tem pojasnili konkretne nevrološke procese, ki so domnevno osnova psihološkega dogajanja. Seveda vse duševno v skrajni konsekvenci temelji na procesih v možganih. Vendar pa je od te ugotovitve do nevrološke pojasnitve konkretnih psihičnih pojavov ne samo dolg ampak tudi neizvedljiv korak. Bistvenega človekovega doživljanja ni mogoče pojasniti nevrološko. Kako bi nevrološko, z značilnostmi delovanja živčnega sistema, 'možganov', pojasnili, da se nekdo odloči za študij filozofije, drugi pa medicine, odločitev, ki pomembno določa nadaljnji potek življenja? V članku je npr. navedena znana raziskava o optimističnih in pesimističnih nunah, ki je ugotovila, da so optimistične živele dlje od pesimističnih; pri čemer sta optimizem in pesimizem pojmovana kot del imunskega sistema. Če to navajamo kot nevrološki argument, predpostavljamo, da sta optimizem in pesimizem kot relativno trajni psihološki značilnosti primarno in enosmerno deterministično odvisna od fizioloških danosti organizma. Je mogoče, da se ti osebnostni lastnosti razvijeta s součinkovanjem organizma in okolja, da torej npr. zgodnje otrokove izkušnje v družini poleg njegove telesne konstitucije vplivajo na oblikovanje teh lastnosti? Je mogoče, da bi lahko tudi obrnili smer vpliva in rekli, da postane otrok optimističen, če zgodaj doživi zaupanje v ljudi in svet, kar je psihološko dogajanje, odvisno od vzgoje, to pa vpliva na otrokova fiziološka in nevrološka dogajanja in oblikuje 'možgane'? Vemo tudi, da povsem naključna travma preoblikuje 'možgane'; 'travma' pa je nekaj, kar človek psihološko doživi, definira, kot hudo obremenitev. Na koncu: s katerim nevrološkim dogajanjem se pojasnjuje dejstvo, da so se proučevane ženske odločile za samostan? So že od rojstva imele posebno razvit in aktiven možganski center za Boga in Cerkev?

Ker so v članku omenjene volitve, naj še sam posežem po zgledu s tega področja. Kateri možganski, tj. nevrološki, procesi vodijo do tega, da človek voli eno stranko namesto druge? Večje ali manjše črke na predvolilnih plakatih in posledično večji ali manjši aficirani areal v možganih, od koder grejo potem impulzi v področje, kjer sta vtisnjeni mentalni podobi obeh strank; podoba ene se močneje aktivira, impulzi se prenesejo v center odločanja, ki 'da povelje' centru za regulacijo hotnega mišičja in roka obkroži, kar obkroži? Morda vpliva večja ali manjša količina samoizločenega dopamina? Bi bil po izdatnem teku bolj naklonjen Karlu, ker je bolj vesele narave, kot kakemu bolj resnobnemu pretendentu; ali pa bi, nasprotno, volil slednjega, da bi ga razveselil?

Lahko bi bil dobrohotno spregledal te zastranitve članka, v katerem so sicer navedeni zanimivi psihološki poskusi, če ne bi bil omenjeni članek le posamezen primer splošnega sodobnega navideznega nadomeščanja psihologije z nevrologijo. Temu se pa upiram. -
Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? Irena Štaudohar, Delo SP, 12.11.11

Ničelna rast

Ničelna gospodarska rast, kaj je to? Privlačna ideja, na prvi pogled. Neprestana gospodarska rast povzroča težave. Onesnažuje okolje, žre energente, ki so v omejenih količinah; povečuje bogastvo nekaterih in premoženjske razlike med ljudmi (je slednje nujno?); ustvarja potrošniško kulturo: svoj čas preživljamo v supermarketih (ali res?), beremo samo še kataloge (ali res?), tekmujemo v materialnem bogastvu (ali res?), zanemarjamo čustva, odnose, duhovnost (ali res?). Navsezadnje ta rast omogoča preživetje vse večjega deleža ljudi. Ljudi pa je na Zemlji že zdaj preveč (ali res?).

Od kod rast? Zakaj rast? Ker kupujemo eksistenčno nujne a tudi zanimive nove reči; ker hočemo živeti udobno. BDP se povečuje zaradi inovacij, predmetov in storitev, ki jih ljudje kupujejo. Živeli smo brez avtomobilov, brez računalnikov. Mnogi prav udobno. Stoletja. Ko so se začeli pojavljati, so potegnili, šli v promet, razširila se je njihova proizvodnja kvantitativno in kvalitativno (različne vrste). Ker so se dobro prodajali, so se pocenili. Ker so se pocenili, so se še bolje prodajali. Krivulja rasti se je dvigovala. Kupuješ fitness, masažo, plačuješ frizerja? Da se živeti tudi brez tega. Plačaš Eltonov koncert, prispevaš h gospodarski rasti. Šoubiznis je mogočna industrija. Jaz npr. bi preživel brez rocka. Že zdaj smo blizu ničelne rasti. Kakšne so posledice? Brezposelnost, kupna moč pada, ni denarja za vlaganja, standard se bo znižal, vse več je revnih.

Ničelna rast bi pomenila, da bi rekli: dovolj udobno živimo s tem, kar imamo, stop. V nadaljevanju bi proizvajali samo še za nadomeščanje izrabljenih avtov in računalnikov in pralnih strojev. Nobenih električnih avtomobilov kaj šele letal. Če bi to rekli pred nekaj leti, danes ne bi bilo kindlov in ipadov. Ti gredo zdaj za med, vsak ga hoče imeti; kupujemo jih in dvigujemo krivuljo rasti. Če bi se za ničelno rast odločili še prej, bi zatrli proizvodnjo mobijev. Poleg tega bi ugotovili, da je na svetu preveč modelov avtomobilov. Pravzaprav bi zadostoval en sam model, mogoče pet, pač različno močnih in opremljenih. Ena barva, no, recimo tri barve. Država bi določila, katere. Zaprli bi tovarne, delavnice, trgovine. Ljudje bi imeli veliko prostega časa. Lahko bi ležali v senci in brali ali poslušali popevke. A ja? Kdo bi pa pisal in tiskal knjige, če jih ne bi nihče kupoval, saj ljudje ne bi imeli denarja? Kdo bi pa snemal glasbo? Saj ne bi nihče proizvajal opreme za studije? Lahko bi šli jadrat. A ja? Kdo bi pa delal jadrnice, če jih nihče ne bi mogel kupiti?

Se pravi, da ničelna rast ni tako zelo dobra ideja? Ne, sploh ni. Pač pa bi bilo pametno določiti pogoje in omejitve proizvajanja in gospodarjenja. Na primer ekološke; pogoje izrabe energentov itd. To bi prisililo proizvajalce k ekološko sprejemljivi, energetsko varčni proizvodnji. Rast sama po sebi pomeni zgolj višanje prihodka. Lahko ga višamo s proizvodnjo in prodajo čiste pitne vode ali pa s kurjenjem lignita v TEŠ. Rast ne pomeni, da moramo dohodek višati s kurjenjem lignita. Rast sama tudi ne pomeni, da moramo dohodek zapraviti za gradnjo termoelektrarne na premog. Naj zveni še tako protislovno: samo gospodarska rast omogoča ekološki 'trajnostni razvoj'. Samo gospodarska rast poganja iskanje trajnostnih virov energije, nadomeščanje materialov v pičlih količinah s tistimi, ki jih je v izobilju, vsakršno inovativno dejavnost. Potrošnja nafte vodi do samoukinitve kurjenja nafte, do plinskih in električnih avtomobilov.

Mogoče je vse to moje napletanje brez zveze. Malo mislim pa lahko. Meni simpatični TRS npr. se zavzema za ničelno rast. So kaj mislili?

Lahko kapitalizem preživi?

V svojem prikazu osnovnih idej znanega ekonomskega teoretika J. A. Schumpetra ob izidu prevoda njegove knjige Lahko kapitalizem preživi? piše J. P. Damijan, redni profesor EF v Ljubljani: "Verjamem, da se bo kapitalizem tudi v bodoče 'levil' in modificiral in preživel vedno nove izzive časa. Morda na žalost vseh tistih, ki ob vsakem poslovnem ciklu ali periodični krizi ... posežejo po marksističnih teorijah. Pri tem pa pozabljajo, da so brez izjeme vsi socialistični eksperimenti neslavno propadli prav zaradi zanikanja treh temeljnih postulatov kapitalizma (individualnost, zasebna lastnina, demokracija), ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj. ... Namesto brezplodnega zatekanja v marksistično utopijo je bolj smiselno energijo usmerjati v načine enakomernejše porazdelitve dohodkov od ekonomiziranja z omejenimi viri. Pri tem pa so - neprimerno bolj kot uravnilovka - učinkovite metode meritokracije (plačilo po zaslugah, op. B.M.), saj ne ubijajo spodbud za delo in kreativnost, ampak jih vzpostavljajo na pravičnejši način. Bolj enak dostop do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoča pravna država omogočajo boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote." Dodal bi, da so v času socializma teoretiki podvomili, da so temeljni postulati kapitalizma inherentni človeški naravi in so politični praktiki hoteli oblikovati Novega človeka, ki bo samoupravno kolektivističen; ki mu ne bo mar za osebno lastnino; in ki se bo hvaležno podredil diktaturi proletariata. Očitno je za to preoblikovanje zmanjkalo časa. - J. P. Damijan, Je kapitalizem že (klinično) mrtev? Pogledi, 9.11.2011

Kaj je socializem?

Danes se pri nas pojavlja nostalgija za socializmom, tako pri generaciji, ki ga je doživela, kot pri mlajših, ki ga niso doživeli in si, ne da bi kaj prebrali, delajo rožnate utvare o tem režimu. Pogosto pri tem navajajo skandinavske države kot primer socializma, ki naj bi ga uvedli tudi pri nas. V reportaži o Norveški v včerajšnjem Dnevnikovem objektivu pravi pisec, D. Caharijas: "Opazovalcu od zunaj deluje Norveška kot zgledna socialistična država, kjer ni nihče preveč bogat, nihče reven, kjer država poskrbi za vsakogar, še posebej za tiste 'manj srečne', a je prav zato draga. Bolj socialistična, kot je bila kdaj katerakoli deklarirana socialistična država." Njegovi norveški sogovorniki se s tem ne strinjajo: "...nikakor ne živimo v socializmu, pač pa v državi, kjer je močno zavedanje, da je redistribucija dobrin potrebna, v državi z močno egalitarno tradicijo. ... Če definirate socializem kot sistem močne socialne države, kjer se bogastvo redistribuira, potem je Norveška zelo uspešna socialistična država..." No, to bi bilo pač zelo korenito redefiniranje pojma 'socializem'. Za tako imenovani 'znanstveni socializem' po Marxu, Engelsu in Leninu, ki je bil uveden pri nas po letu 1945, je značilno: 1. uvedba 'diktature proletariata', to je, enostrankarskega režima Komunistične stranke kot 'avantgarde proletariata'; 2. 'glajhšaltung' ali partijska podreditev vseh vej oblasti, zakonodajne, izvršne, sodne; 3. razlastitev razlaščevalcev, se pravi kapitalistov, seveda proti njihovi volji in nasilno. 4. podržavljenje podjetij in uvedba državnega planskega gospodarstva; 5. Enoumje, to je, ideološka indoktrinacija, pranje možganov s socialistično ideologijo kot edino pravo vero z vsemi spremnimi pojavi, kot so kult osebnosti, množične manifestacije vdanosti režimu itd. Skratka, Severna Koreja. Vse to je bilo v vseh deželah, kjer je bil socializem uresničen, doseženo s krvavo revolucijo s številnimi žrtvami. Bi res radi socializem?

Zemlja se res segreva

Viden ameriški fizik Richard Muller je podvomil, da so podatki o segrevanju planeta dovolj dobri, da omogočajo tak sklep. Bili naj bi nezanesljivi in nenatančni, ker so dobljeni z merilnih postaj po vsem svetu, razvitem in nerazvitem, ter pristranski, ker naj bi podatki iz mest, kjer je temperatura višja, imeli preveliko težo. S svojo raziskovalno skupino na univerzi Berkeley v Kaliforniji in po svojih metodah je v dveh letih izvedel in/ali upošteval 1,6 milijarde meritev na 39.000 postajah. Ugotovil je, da se je temperatura na Zemlji od leta 1950 res povišala za 1 stopinjo Celzija. Ironija je, da je njegovo delo delno financirala naftna družba milijarderja Charlesa Kocha, ki je ves čas trdil, da so ugotovitve o segrevanju navadno blebetanje, in ki je tudi nasprotoval sprejetju ekološke zakonodaje v Kaliforniji. - NYT (Delo), 111111.

Moji zgledi (1): Dobrodelnik ustanovil 12.000 knjižnic

John Wood, direktor marketinga pri Microsoftu, je leta 1998, ko se je mudil v Nepalu, prišel v neko odmaknjeno šolo s 450 otroki. V šoli niso imeli nobenih knjig. Wood je sklenil šoli pomagati in čez čas je s karavano oslov pritovoril tja goro knjig. Otroci so se nadvse razveselili, Wood pa je bil tako navdušen, da je odpovedal službo pri Microsoftu, pustil svojo punco, ki je mislila, da se mu je zmešalo in ustanovil dobrodelno organizacijo Prostor za branje (Room to Read). Po vsem svetu je začel ustanavljati knjižnice, ob tem pa tudi zalagati in izdajati knjige v lokalnih jezikih. Do zdaj je ustanovil 12 tisoč knjižnic in 1500 šol. Knjižnice niso velike, navadno obsegajo en sam prostor, vendar so, delujejo.

Izdal je 591 naslovov v jezikih, kot so kmerski, nepalski, zulu, lao, šoša, taru, conga, garvali, bundeli. Poleg tega štipendira 13.500 revnih deklet, da se lahko šolajo. Oskrba učenke v internatski šoli ga stane 250 dolarjev letno.

Po številu ustanovljenih knjižnic je močno prekosil ameriškega jeklarskega magnata s konca 19. in začetka 20. stol. Carnegieja, ki je, kot pravijo, večino svojega bogastva porabil za filantropske dejavnosti. Ustanovil je 2500 knjižnic povsod po svetu, ki pa so mnogo bolj razkošne.

Čeprav je včasih treba iti na cesto in protestirati, da se opozori na kak družben problem, je mnogo pomembneje z iznajdljivimi dejanji zavzeto vnašati spremembe, kjer mislimo, da so potrebne. To lahko počnejo tako bogati kot ne tako bogati. - Vir: NYT, 11.11.11

Desetinka odstotka najbogatejših v ZDA ima več kot polovico dohodka

ugotavlja Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman v današnji številki NYT (Delo). 1% Američanov razpolaga z 80% dohodka (BDP), ostalih 99% razpolaga z 20% dohodka. Protestniki na Wall Streetu imajo v osnovi prav. Nesorazmerje je še večje. Poročilo urada za proračun za leto 2005 ugotavlja: Znotraj tega 1% ima zgornja desetina dve tretjini dohodka. To se pravi: desetinka odstotka (0,1%) ali okrog 1000 najbogatejših ima več kot polovico vsega družbenega dohodka. Njihov dohodek se je v obdobju od 1979 do 2005 povečal za več kot 400%. Teh tisoč najbogatejših niso morda uspešni lastniki ali menedžerji podjetij, ki so inovativna in ustvarjajo nova delovna mesta. Ne. 70% zgornje desetinke odstotka najbogatejših so menedžerji korporacij nefinančnega ali finančnega sektorja, poleg njih pa nepremičninarji in odvetniki. K. se zavzema za višjo obdavčitev

Koroška jesen

Zakaj se ne bom udeležil 'globalne oktobrske revolucije'?

Imel sem resen namen, da se udeležim današnjega protesta - proti čemu pravzaprav in za kaj? Udeležil bi se ga predvsem zato, 1. ker sem proti enormnim razlikam, ki obstajajo predvsem v najbolj razvitih deželah sveta, med dohodki 'navadnih ljudi' in bogatinov vseh vrst, od katerih si 'najuspešnejši' prisvojijo (ne 'zaslužijo') tudi 142-krat višji dohodek, kot je dohodek delavca; 2. ker sem proti neomejenemu zasebnemu bogatenju in zapravljanju denarja za luksuz, ki daleč presega človekove potrebe (zasebne palače, zasebni jeti, ladje, zasebni otoki in druga preseravanja) namesto za vlaganja v gospodarstvo; 3. ker sem za zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi deželami sveta in za odpravo revščine in lakote v svetu namesto kopičenja bogastva v rokah peščice svetovnih plutokratov; 4. ker sem za resnično vladavino ljudstva v obliki parlamentarne demokracije in proti oligarhijam in plutokraciji, ki vlada pod krinko demokracije; 5. ker sem za dejansko uveljavitev pravne države pri nas, za preprečevanje in kaznovanje neupravičenega prisvajanja premoženja in negospodarnega ravnanja. 6. ker menim, da v Sloveniji 21. stoletja ne bi smelo biti ljudi, ki nimajo zadovoljenih osnovnih potreb po hrani, stanovanju, kulturi in drugih osnovnih življenjskih dobrinah na sedanji ravni razvoja civilizacije; 7. ker se zavzemam za uresničitev ideje trajnostnega razvoja, kot jo je predstavil prof. Plut in jo, kot domnevam, zastopa gibanje TRS.

Protesta se kljub temu ne bom udeležil, ker se v ospredje gibanja sili skupina 'ljubljanskih aktivistov' z neumnimi populističnimi gesli, kot je zahteva, naj se namesto bank 'dokapitalizirajo ljudje'. Domača naloga: kaj bi se zgodilo, če bi 400 milijonov ali pa milijardo za dokapitalizacijo bank razdelili med ljudi? Koliko bi vsak dobil in kaj bi s tem denarjem počel? Kako bi to funkcioniralo v gospodarstvu? Ob tem moram seveda dodati, 1. da nisem proti kapitalizmu, ker je kapitalizmov več (ameriški, nemški, danski, norveški, grški, slovenski itd.) z različno vlogo države in različnimi režimi redistrubucije sredstev; 2. da nisem za socializem, ker sem ga doživel in pomeni nesvobodno, uravnilovsko in ekonomsko neuspešno 'diktaturo proletariata' na truplih nasprotnikov.

Med 'ljubljanskimi aktivisti' je nastopila gospa z 22 leti delovne dobe, katere mesečni stroški znašajo (po Dnevniku) 450 € za najemnino stanovanja, 355 za kredit, 62 za ogrevanje, 17 za stanovanjske stroške, 18 za elektriko, 40 za internet, 44 za avtomob. zavarovanje, 158 za kredit za prijatelja, 160 za hrano, 160 za bencin; za 20.000 kredita bo v 7 letih banki plačala 5000 € obresti (to je 60 € na mesec). Sodi gospa med 'ljudi, ki nimajo od česa živeti'? Kolikšno dokapitalizacijo si želi?

Histerija ameriških plutokratov

V današnji slo-izdaji NYT (14.10.11) Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman komentira proteste proti ameriški finančni plutokraciji na Wall Streetu. Zavrača pretirano reakcijo policije in opozarja na histerično reakcijo predstavnikov bogatunov, ki protestnike psujejo, češ da so protiameriška drhal, ki si prizadeva za zmanjšanje delovnih mest (!), celo zelo zmernim kritikom iz vrst politikov pa očitajo, da so 'socialisti', kar je za Američane psovka, le malo blažja kot 'komunist', in da so paraziti, ki uživajo dobrobiti amer. družbe, hkrati pa kritizirajo njene najvišje vrednote, v prvi vrsti, kot lahko logično sklepamo, neomejeno, nizko obdavčeno ali neobdavčeno bogatenje.
Krugman nadaljuje (v prostem prevodu): Kaj se dogaja? Gospodarji Vesolja globoko v sebi čutijo, da svoje pozicije moralno ne morejo ubraniti. Kajti niso bogataši, ki bi si premoženje pridobili z iznajdbami in trdim delom (kot npr. Steve Jobs). Obogateli so s štrikanjem zapletenih finančnih shem, ki niso povečale blagostanja Američanov, ampak so deželo pahnile v krizo, zaradi katere trpijo desetine milijonov ljudi. Ob tem pa niso plačali nobene cene. Njihove institucije so podprli z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi jim pri tem pristrigli peruti. Še vedno služijo profite na osnovi izrecnih ali neizrečenih federalnih jamstev in nadaljujejo z igro, pri kateri oni dobivajo, ameriški davkoplačevalci pa izgubljajo. In kujejo dobičke zaradi lukenj v davčni zakonodaji, po kateri ljudje z večmilijonskimi dohodki plačujejo nižje davke kot družine srednjega razreda. Te pristranske obravnave se ne sme kritizirati in vsakogar, ki to poskusi, naj bo še tako zmeren in objektiven, skušajo oblatiti in odstraniti s prizorišča, sklene Paul Krugman.
Naj dodamo pro domo sua, da je razpon dohodkov pri nas mnogo manjši kot v ZDA in da nimamo mulitimilijarderjev, da pa tudi naši 'tajkuni' lahko neomejeno bogatijo in nekaznovano 'štrikajo' svoje legalne ali nelegalne profitne sheme, ne da bi ljudstvo imelo kaj od tega. Toliko za pravo razpoloženje ob 15. oktobru, ko bomo protestirali proti takemu stanju.