Klasik?

Včeraj sem se v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma skupaj z nekdanjimi sošolci udeležil slovesnosti ob 450-letnici klasično humanističnega izobraževanja na Slovenskem. Maturirali smo leta 1959, leto zatem, ko je bila ljubljanska Klasična gimnazija, v katero smo se bili vpisali leta 1951 in jo obiskovali osem let, ukinjena. Zato imamo na maturitetnih spričevalih zapisano, da smo maturirali na IV. državni gimnaziji, ki je takrat formalno obstajala šele eno leto. Zaradi te birokratske arabeske se je morala naša sošolka Tanja kar precej truditi, da so nas priznali kot polnopravne člane Društva klasikov in nam odmerili ustrezen prostor v Zborniku klasikov. O zavidljivo dolgi zgodovini "latinskih šol" na Slovenskem se lahko tisti, ki ga zanima, pouči drugod (gl. vire), prav tako bo najbrž kdo ocenil proslavo, ki se je opirala na zgodovinski pregled. Meni se zdi smiselno ob tem razmisliti o smislu in pomenu mojega šolanja na Klasični gimnaziji. Ta razmislek sem razdelil na dve vprašanji: kakšen je bil zame smisel in pomen obiskovanja Klasične gimnazije kot posebne vrste gimnazije in kakšen je smisel in pomen učenja klasičnih jezikov in kulture sploh.

Naj kar takoj povem, da se ne uvrščam med tiste nekdanje dijake Klasične gimnazije, ki se močno identificirajo s svojo nekdanjo šolo. Da sem hodil na Klasično gimnazijo, sem v preteklosti omenjal ob takih prilikah, ko sem menil, da bi mi to koristilo (npr. v prošnjah za službo ali napredovanje). Za mojo osebno identiteto pa to dejstvo ni tako pomembno. Ali drugače: precej ravnodušen sem do obstoja Društva klasikov in tudi do včerajšnje proslave, ki je bila sicer lepa. Ne delim sicer čisto občutja svojega sošolca, ki je dejal, da ne gre na proslavo, ker je imel osem let gimnazije dovolj za vse življenje. Ne mislim pa tudi, da sem zato, ker sem hodil "na Klasično", kaj boljši, bolj učen ali moder, od vrstnika, ki je hodil "na Poljansko" ali kako drugo gimnazijo. Zanimivo bi bilo prešteti, koliko učiteljev ljubljanske univerze je hodilo na klasično gimnazijo in koliko jih je prišlo iz drugih šol. Najbrž bi tudi za generacije, ki jih je smiselno upoštevati, ugotovili, da obiskovanje Klasične gimnazije ni kak bistven razlikovalni dejavnik pri vzponu v to elitno družbo.

V zavesti javnosti je bila Klasična gimnazija posebno ugledna, stroga in kakovostna šola. Ali je bila res? V prvi vrsti moramo razlikovati obdobje pred "osvoboditvijo" in po njej. Gotovo je med tema obdobjema velika razlika v pomenu in kakovosti šole. Moja izkušnja se nanaša samo na obdobje po letu 1950. Razlikovati moramo dva vidika. Klasična gimnazija je bila elitna gimnazija v dveh pomenih: nanjo so se vpisovali najboljši učenci štiriletnih osnovnih šol, med njimi je bilo veliko otrok družbenih elit (izobražencev, višjih uradnikov, politikov - da, tudi socialističnih). Morda je bil tudi med učitelji pozitiven izbor, česar pa ne morem dokazati z nobeno primerjavo. Ni pa bila, po mojih izkušnjah, posebno kakovostna glede pedagoških in didaktičnih metod. Nekateri učitelji so očitno imeli nekaj pedagoške izobrazbe o metodiki in didaktiki in pedagoškega posluha, drugi pa nič, tako kot po drugih šolah. Nekateri so uporabljali učne pripomočke in se trudili na primeren način posredovati snov, drugi so uporabljali bolj tradicionalne prijeme discipliniranja in prisile.

Kakšen je smisel učenja klasičnih jezikov in spoznavanja antične kulture? Glede spoznavanja antike mi ni težko odgovoriti: smo dediči te kulture; začetki vsega, kar se je dogajalo kasneje, so v grško-rimski (in judovski) kulturi, vse eksistencialne, etične in politične paradigmatične situacije. Bil sem povprečen dijak in kdo drug, ki je bil bolj pozoren in priden, ima morda drugačno izkušnjo; moja je ta, da o antični kulturi kljub njenemu pomenu nisem zvedel kaj dosti. Vzemimo primer. Pri grščini smo brali odlomke iz Iliade. Še zdaj bi vam znal recitirati prve tri verze, mogoče celo kakšnega več - v stari grščini: Menin aeide thea... Za šolsko nalogo bi morda znal s pomočjo debelega Doklerjevega slovarja prevesti še kak verz. Nekako ločim glagole od samostalnikov in prislovov. Pa sem prebral Iliado? Ne v grščini, v slovenščini? Sem, štirideset let kasneje. Podobno je z Eneido. Cezarjevo Galsko vojno sem prebral pri svojih šestdesetih - v slovenščini. Slišal sem to in ono ime, povedali so to in ono zgodbico - morda je bilo to dovolj, da sem veliko kasneje segel po kaki knjigi, morda je bil to namen?

Kulturi se res približaš samo, če znaš jezik. Klasične jezike, predvsem latinščino, je dobro znati iz praktičnih in nepraktičnih razlogov. Znanje latinščine pride zelo prav pri študiju prava, medicine, teologije, humanističnih ved (zgodovinskih ved) in seveda lingvistike. Ob latinščini se naučiš pristopa k učenju "zoprnega" jezika, naučiš se drila in discipline in kasneje analize stavka. Seveda se boš potem lažje naučil ne samo drugih romanskih jezikov ampak tudi neromanskih - strukture so podobne. A sprašujem se: mar ne dobiš znanja o osnovnih gramatičnih strukturah tudi, če obvladaš slovensko slovnico? Vsak jezik, ki se ga študijsko lotiš, je lahko osnova za naslednji jezik. Potem ostane še nepraktični namen latinščine in grščine: užitek. Ne v gimnaziji, veliko kasneje sem se lotil latinskega besedila Matejevega evangelija (z nemškim prevodom na drugi strani). Poseben občutek je, ko pomisliš: takole so govorili Rimljani. Vzameš v roke Tacitove Historiae: kakšna zgoščenost, ti ljudje so res pisali tako, kot da bi morali vse vklesati v kamen. Skratka: dobro se ti zdi, da približno razumeš jezik, ki so ga govorili in pisali pred 2000 leti. Užitek.

V zrelih letih sem kupil ta ali oni učbenik latinščine: da bi obnovil znanje, da bi videl, kako se danes učijo tega jezika. Čisto drugače kot mi. Tu so zgodbe, tu so opisi kulture. Pogovorni jezik. Ob učenju jezika si učenec res pridobi zanimivo in bogato znanje o kulturi. Ja, učite se latinsko, učite se grško, bi dejal. Če boste prizadevni, boste zlezi pod kožo davno preminulim, ki so začenjali vse na novo. Bili so ljudje kot mi, morda bolj polnokrvni.
Ste si kdaj ogledali sliko rimskega dekleta s tablico in pisalom v roki? Našli bi jo, dekle, v predavalnici katere koli naše šole. Vas zanima, kako živi?
Viri:
http://www.drustvoklasikov.com/
http://www.cd-cc.si/sl/humanizem/450-let-klasicno-humanisticnega-izobrazevanja-na-slovenskem-15632013-3969/

Hannah Arendt

    foto Delo

O Hannah Arendt nisem vedel tako rekoč nič. Nekje sem ujel, da je bila Heideggrova ljubica in se začudil, da je Heidegger sploh mogel/hotel imeti ljubico. (Kot "nebesnemu" filozofu mu tega nisem pripisoval.) Nisem prebral nobenega njenega teksta. Nekoč sem v knjigarni srečal neko svojo študentko, ki je pravkar kupovala zajetno knjigo njenih v slovenščino prevedenih besedil. Mislil sem si, da je to pač branje za feministke. (Preskok.) Film je najudobnejši način, da si ustvarim vsaj površen vtis o njej.

Hannah Arendt je kot nemški Judinji uspelo pobegniti - potem ko je že zašla v njegovo kolesje - pred nacističnim uničevalnim strojem v ZDA, kjer je imela nato lepo akademsko pozicijo. Film se osredotoča na tisto obdobje v njenem življenju, ko je za New York Times spremljala proces proti Eichmannu v Izraelu, s "flashbacki" pa poseže tudi v prejšnja obdobja.

Zlo, ki se je dogajalo za časa nacizma pred in med drugo svetovno vojno, zločinci, nuerenberški proces, Hitler, Eichmann, Borman, Mengele - vse to me je nekako v ozadju spremljalo in zaposlovalo ves čas od otroštva dalje, čeprav se razmišljanju ali raziskovanju tega nisem nikdar izrecno posvetil. Vem pa, da sem si že kmalu - najbrž tudi pod vtisom časopisnih člankov in poročil, morda tudi ugotovitev Hannah Arendt - ustvaril mnenje, da Hitler ni bil "shizofrenik", "psihopat", "patološki morilec", skratka "duševni bolnik" in "monstrum" ampak v vsakdanjem življenju in osebnih odnosih z bližnjimi prijazen možic, meščan z bidermajerskim okusom, ki pa je imel mesijanske ideje - a takih je bilo v zgodovini kar nekaj. K tej moji predstavi je precej prispevala tudi izpoved njegove tajnice Traudl.

Nasploh so vojskovodje (vseh časov in kjer koli) čudni tiči: z eno roko ti tak tič boža kužka, z drugo pa podpiše povelje za uničenje miljona ljudi. Tudi očarljivemu in ljubljenemu predsedniku Titu pripisujejo ukaz za pomor deset tisoč slovenskih domobrancev. Spomnim se, da sem tudi sam spremljal poročila o aretaciji Eichmanna in o njegovem procesu in da sem pri tem dobil potrdilo te svoje predstave: da gre za običajnega človeka, ki živi v družinski hišici z "ljubljeno" ženo in kopico otrok, z rožami na oknih, kužki in muckami, ki pa pač hodi v službo, v zahtevno službo. V službi mora uskladiti urnike in material in osebje za prevoz nekih ljudi, pravzaprav Judov, ki niti niso pravi ljudje, v neka taborišča. In kot dober uslužbenec, pravzaprav oficir velike nemške armade, njenega najbolj "zavednega" dela, partijec, bi se reklo, se potrudi, da to službo opravlja po najboljših močeh, vestno in natančno. Navsezadnje so za celoto, za to, kaj se bo pravzaprav zgodilo s temi ljudmi, odgovorni drugi, višji, ne on.

Hannah Arendt je odpotovala v Izrael, prisostvovala procesu (odlomke katerega smo lahko spremljali v televizijskih poročilih), videla in slišala tega človeka in postala pozorna na to, da to, kar vidi in sliši, ni v skladu s popularno predstavo o "monstrumu", ki je pomagal pomoriti 6 milijonov Judov. Pred njo je bil uradnik, uslužbenec, navaden možak, sicer z nevrotičnim tikom, ki mu je zategoval lice, a koliko nas je takih; mož je prepričljivo, z jasnim in polnim glasom oficirja zagovarjal svoj položaj kolesca v stroju. Ta podoba je presunila poročevalko. Uvidela je zgrešenost popularne predstave in epohalen pomen svojega odkritja, da je na zatožni klopi Slehernik, zlo v meni v tebi. Ni zanikala zločinčeve odgovornosti in krivde, ni ga opravičevala s poudarjanjem dejstva, da je bil "kolesce v stroju". A že to, da je v njem videla navadnega človeka in ne "prikazni" je bilo dovolj, da je zbudila nelagodje med Judi v Izraelu in drugod po svetu. Oni so hoteli "prikazen" ne navadnega človeka. Opozorila je na "banalnost zla". Kasneje se je popravila in dejala, da zlo seveda nikoli ni "banalno", je vedno "ekstremno" - a to strašno zlo, ki se je zgodilo z Judi, je zagrešil "navaden" človek, so zagrešili navadni ljudje, družinski očetje in sinovi iz ličnih družinskih hišic. S tem je opozorila, da je narava zla še hujša, kot smo mislili: zlo ne "biva" samo v dušah tako ali drugače "premaknjenih" ljudi, ni omejeno, zagrajeno - zlo je v sleherniku, povsod razprostranjeno; nihče ni varen pred tem, da bi v posebnih pogojih počel zle reči.

Poleg tega pa je ob spremljanju procesa ugotovila tudi, da so judovski vodje sodelovali z nacisti pri deportacijah Judov, najbrž zato, ker so upali, da si s tem rešujejo kožo. To je bilo za vernike mlade judovske države preveč. Od Hannah se je na svoji smrtni postelji odvrnil celo njen najboljši prijatelj. Po njenem je poglavitna "pomanjkljivost" Eichmanna ta, da ni mislil.

Ni mislil celote. To se res zdi premalo; kaj pa sočutje?

Ob filmu sem užival. Redki so namreč filmi o ljudeh mišljenja, tako dobro režirani še posebej. Videl sem, kako se rodi ideja: pozorno opazovanje, prisotnost, zavedanje tega, kar vidiš in abstrahiranje - apercepcija lastnega doživljanja: tega človeka doživljam kot "navadnega". Sledi ugotovitev razlike: ni "prikazen". In potem je treba za tem stati in vztrajati. To je odkritje. To moram opisati in sporočiti. Ja, Heidegger se je res zaljubil v mlado študentko "mišljenja". Denken - nemško poudarjeno in aspirirano. Denken ist ein schwerer Beruf. Orgazmično. Pokleknil je prednjo in položil glavo v njeno naročje. In ona je pri ponovnem srečanju rekla: Martin, opraviči se za napako, za zmoto! Velikan je sestopil s piedestala in - mi približal filozofijo. Da bi se bodel s tako žensko? Naka. Odlična igra Sukove. In režija Margarette von Trotta.

Kako posneti, kako človek misli? He, leži na kavču in kadi. 

UNI 3 - moja tretja univerza

Oktober je kar pester in že težko dohajam. Poglavitno je: spet so se začeli tečaji na ljubljanski Univerzi za tretje življenjsko obdobje, moji UNI 3, kot jo skrajšano imenujem. Letos sem se vpisal v nadaljevalni tečaj italijanščine (za levo polovico možganov) in v začetni tečaj risanja in slikanja (za desno polovico).

Pri italijanščini nadaljujemo v isti skupini lani začeto. Dva člana, pravzaprav član in članica, se nista vpisala v nadaljevalni tečaj. Domnevam, da sta ocenila, da jima ne gre dovolj dobro. Mi je kar malo žal in se malo krivega počutim. Meni je šlo namreč dobro. V skupini pa se mimo volje članov ustvari hierarhija, nekaterim gre bolje, drugim slabše. Verjamem, da je težko prenašati občutek, da ti ne gre najbolje, zato mi je taka njuna odločitev razumljiva. Pri teh letih ti pač ni treba prostovoljno prenašati slabih občutkov. Kljub temu mi je žal, da nista vztrajala. Če bi me vprašali, za koga mislim, da je v znanju najbolj napredoval, bi imenoval prav tisto članico, ki je odstopila. Mogoče bi veljalo še malo vztrajati. Vendar stari v taki skupini nismo dosti drugačni od otrok. Vzbudijo se stare šolske travme in včasih se tudi sam počutim kot učenec osnovne šole. No, namesto omenjenih dveh članov smo dobili dve novi članici s praktičnim predznanjem, ki sta ocenili, da lahko preskočita začetni tečaj. Res se kar lepo vključujeta. Da bi jo sprejeli, nas je ena od njiju podkupila s čokolado; je bilo dobro, hvala, ampak ni bilo potrebno, ker je simpatična gospa.

Da bi znal risati, je moja dolgoletna, lahko bi rekel življenjska želja. Že dolgo se ukvarjam z mislijo, da bi se kam vpisal, v kak tečaj. Zdaj sem se odločil: vpisal sem se v začetni tečaj risanja, v katerem, tako obljubljajo, bo na koncu tudi nekaj slikanja. Zame je to kar precejšnje tveganje: kaj če mi ne bo šlo dovolj dobro? Res je, da sem sem in tja ves čas nekaj sam poskušal in si delo olajševal s prerisovanjem - a kako bo, ko bo treba risati ex abrupto po modelu? No, z nekaj začetnimi poskusi sem sam kar zadovoljen, inštruktur, akademski slikar, pa je seveda to in ono popravil. Že po prvih dveh srečanjih po tri šolske ure se mi zdi, da sem ogromno pridobil. Zvedel sem, kako meriti s svinčnikom oziroma paličico, kako si pomagati z "okencem", kako prenašati sorazmerja v drugo merilo; da je treba zapolniti slikovno ploskev; da obstajajo najmanj štiri različne sence itd. itd. Da ti pravi slikar ročno popravi risbo - pa to je krasno!
Na UNI 3 sem se vpisal potem, ko sem bil že pet let v pokoju. Danes mi je žal, da se nisem takoj, ko sem se upokojil.

 

                                              

Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Prebral Enciklopedijo Britaniko

Ne jaz. Prebral jo je A.J. Jacobs, pisec, predavatelj, sodelavec Esquire magazine. Pred njim pa morda tudi kdo drug. Prebral jo je od začetka do konca. Tudi sam o sebi mislim, da me "vse zanima" in to priznam, čeprav je moj profesor psihometrije dejal, da tistega, ki ga vse zanima, ne zanima nič. Zanimanje je selektivno, specializirano. Če te kaj zanima, pomeni, da ti je v množici reči ena pritegnila pozornost in se začneš z njo ukvarjati. Ne more te zanimati VSE. Načelno, splošno, to velja. Ljudem, ki se učenja, pridobivanja znanja, lotijo na tak način, se posmehujejo.

Sartre v Gnusu nekje posmehljivo opisuje takega čudaka.

Če pogledamo malo bliže, so pa stvari precej drugačne. Tistega profesorja samega so, domnevam, poleg nekega ozkega področja psihološke metodologije, zanimala tudi druga področja te vede in je o njih napisal knjige. Poleg tega pa so tisti, ki so mu bili blizu, vedeli, da ga zanima morjeplovstvo. Imel je lastno plovilo in bil navdušen skiper. Torej le ni tako nemogoče, da bi te zanimalo veliko reči, vsaka ob svojem času in na svojem kraju. Ko berem en članek enciklopedije, me tisto zanima, berem pozorno in aktivno, ob tem se sprašujem in razmišljam. Pika. Lotim se naslednjega članka. Saj ni treba, da bi vse življenje premleval vse o črki A. Vsekakor je razmerje med "specializacijo" in "enciklopedičnostjo" zanimivo psihološko vprašanje. Najbrž se ljudje delimo na "specialiste" in "enciklopediste"; pretiravanje v eni ali drugi smeri pa vodi do "fahidiotizma" na eni ali "svaštarjenja" na drugi strani.

Mene dejstvo, da je prebral enciklopedijo, osuplja, fascinira. Zdi se mi nedosegljivo. Posnemal bi ga, pa vem, da to presega moje moči. Če je to časovno omejen projekt, se mi zdi čisto sprejemljiv. Mož bo imel v življenju še dovolj časa, da najde področje svojega globljega zanimanja. Morda je prav faza "enciklopedičnosti" pot do tega, da "najde samega sebe".

Sam Jacobs pravi, da je bil to njegov "intelektualni Mount Everest". No, o tem, v kakšnem smislu je to "intelektualno", bi se dalo razpravljati; a nekakšen dosežek to je. Kar velik dosežek.

Kakšna je ta "intelektualna gora" pravzaprav? 

Vir: wikipedia

Encyclopaedia Britannica (EB) je začela izhajati leta 1768, doživela je veliko izdaj, se kontinuirano dopolnjevala, v zadnji tiskani knjižni izdaji pa izšla leta 2010. Zadnja izdaja je izšla v 32 knjigah velikega formata. Leta 2012 so objavili, da Enciklopedije ne bodo več ponatiskovali, ampak bo v celoti dostopna na medmrežju. Celotna EB vsebuje 40 milijonov besed in pol milijona gesel. Jacobs navaja, da je prebral 33 tisoč strani. Vendar to ne pomeni nujno, da je prebral vseh 32 knjig ampak verjetno (tega podrobneje ne navaja) "le" 19.

EB je namreč sestavljena iz hierarhije treh delov: uvodne Propedije, leksikona v eni knjigi, kjer so podane kratke definicije gesel; Mikropedija v 12 delih vsebuje kratke, do 750 besed obsežne, opise gesel in je nekakšen kratek uvod povzetkov v "pravo" enciklopedijo; Makropedija - to običajno razumemo kot EB - v 19 knjigah vsebuje obširne članke (od dveh do 310 strani dolge) o posameznih geslih. Kakor koli: možak je prebral 33.000 strani v 18 mesecih, letu in pol. Vsak delovni dan (5 v tednu) okrog 92 strani. Saj ni videti neobvladljivo.

Zakaj se je lotil tega podjetja? Pravi, da je že njegov oče bral enciklopedijo in mu je bil torej vzor; poleg tega je bil to zanj intelektualni izziv; zadnji motiv pa je bilo dejstvo, da se je domenil z nekim založnikom, da bo o svojem podvigu napisal knjigo in je že imel sklenjeno pogodbo. 

Vir: http://www.linkedin.com/today/post/article/20130911124325-4061630-the-six-most-important-business-lessons-from-all-of-history

http://en.wikipedia.org/wiki/Encyclopedia_britannica

Skok v Visoke Ture

V prvih dneh septembra sva se podala na Vzhodno Tirolsko, v Kals am Grossglockner.  Za tiste, ki veste, kje poteka visokogorska cesta ob Velikem Kleku: Kals je v dolini na nasprotni strani 'hriba'. Iz te doline se prav tako lahko povzpnete na Veliki Klek, s 3798 m najvišjo goro Avstrije. No midva  sva si zadala skromnejši cilj. Z gondolo sva se popeljala na sedlo med dvema vrhovoma na zahodni strani doline, na 2621 m, in se potem v prekrasnem poznopoletnem dnevu podala malo v hrib, potem pa navzdol. Računala sva, da se bova dol peljala s sedežnico, pa ni obratovala, tako da sva si dodobra obrusila noge pri napornem spustu po strmih stezah. Na kolažu spodaj je poleg gorskih prizorov slika Preseškega jezera (Presegger See) in zajezitvenega jezera pod Blauspitze, pa še slikca iz Lienza, središča Vzhodne Tirolske. Ko sva odhajala, mi je Tirolka jabuk dala (za Apfelstrudel) ...

Zelenojamski grafiti

Ko sva se vrnila domov, sem s spočitim očesom našel zanimivo igro likov, svetlobe in barv tudi v prizorih, ki jih običajno prezremo kot nevredne in zavržene.

Karneval v avgustu

Na vrhuncu sezone v kampu je izbruhnil tradicionalni karneval - malo skregan s koledarjem in vesoljno tradicijo, a letos prav duhovit in zabaven z veliko maskami, večinoma skupinskimi, deloma odigranimi prizori.

Sprehodi ob morju

Po Cinque terre je postalo vse težje krotiti željo po morju. Pomlad je bila hladna. Kmalu po začetku koledarskega poletja, sva jo mahnila v najin kamp. A bilo je presneto hladno in prvi teden me sploh ni zamikalo, da bi se namočil v ledeni vodi. Zato pa je bilo tem lepše pohajkovati med oljčnimi nasadi, njivami in travniki, po kraških goličavah in gozdnih parobkih.

Cinque Terre

Nisem še dovolj poudaril, kako prijetno spremembo je v moje življenje vneslo dejstvo, da sem se jeseni vpisal v tečaj italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Že samo enkrattedensko srečevanje v skupini tečajnikov je zabavno in koristno - utile cum dulci - spomladi pa smo se poleg tega podali še na tridnevni izlet v Cinque Terre. S člani vseh italijanskih skupin in drugimi udeleženci smo se 12. aprila zgodaj zjutraj vkrcali na avtobus proti ligurski obali. Čeprav je bila vožnja dolga, je v veseli družbi kar minila. Ustavili smo se v Parmi, se sprehodili po mestu, si ogledali znamenitosti (krstilnico, katedralo), malo pomalicali in nato nadaljevali pot čez Apenine, mimo Carrare (sloviti carrarski marmor) do Lido Camaiore, pri kraju Camaiore blizu Viareggia in se nastanili kakih sto metrov od peščene plaže v hotelu Bacco, po Bachusu, rimskem bogu vina. No, plaže sploh nisem videl, saj ni bilo časa, da bi se potikal tam okoli. Prispeli smo pozno in se zgodaj zjutraj odpeljali do La Spezie, glavne italijanske vojne luke, ob kateri pa je seveda tudi civilno pristanišče. Tam smo se vkrcali na ladjico in zapluli do Monterosso al Mare, prvo od petih slikovitih mestec ob strmi obali. Tam smo vzeli pot pod noge in se peš zagrizli v pobočje ter se po dveh urah hoje po ozki stezi spustili v Vernazzo, drugo mestece, kjer smo se odpočili, nato pa z vlakom zapeljali do Riomaggiore, kjer nas je že čakal avtobus. Zadnji dan smo si ogledali znamenitosti Genove, Kolumbovo rojstno hišo,  kraljevo palačo, katedralo San Lorenzo, in se sprehodili po pristanišču in ogledali zanimivosti. Utrujenim nam je kar prijalo, da smo se lahko spet udobno namestili v avtobusu.
Slik je preveč za eno stran, zato samo kolaž: