Razredni sovražnik

Mladenič, več kot 40 let mlajši od mene, je s sodelavci naredil film z zrelo življenjsko filozofijo, ob katerem sem se zamislil.

Film. Temeljit je in temeljen. Je temeljit, ker obravnava vse bistvene vidike, ontološkega, socialno-psihološkega, pedagoškega. Je temeljen, ker seže pod površinskost do temeljnih vprašanj. Je analiza konkretnega dogajanja v mikro-okolju in metafora odnosov v širši družbi. Thomas Mann pravi v Predgovoru k Čarobni gori: Nur das Gruendliche ist wahrhaft unterhaltend - samo, kar je temeljito, je v resnici zanimivo ('unterhalten' prevajajo z 'zabaven'; v resnici pomeni 'unter-halten' tisto, kar nas drži spodaj (! kakor koli že to locirate); kar nas drži, da ne moremo stran).

Pedagogika. Na tej ravni je prikazano nasprotje med "prijazno", "touchy-feely" pedagogiko in pedagoškim slogom, ki bi mu lahko rekli avtoritativen (če ne bi pri nas običajno napačno razumeli te besede), slogom, ki poudarja zahtevnost, red in disciplino, obojestransko odgovornost (učenca in učitelja) in avtonomno odločanje učenca (to lahko povežemo s "teorijo izbire"). "Prijaznost" je razkrinkana kot z deklarativnostjo (profesorica svoji novorojenki da ime umrle dijakinje) prikrita erotika (pretirana ljubeznivost do dijaka) in popustljivost učiteljice do dijakov (nizka raven znanja) in do same sebe (če že ne odsotnost pravega sočutja) (profesorica se ne udeleži pogreba dijakinje).

Družba. Razred in šola. V ravnanju dijakov ob prihodu novega, zahtevnega profesorja, lahko vidimo obrambno reakcijo pred grožnjo večje zahtevnosti, manjše uspešnosti ipd. Vse poteka v skladu s skupinskodinamičnimi zakonitostmi. Pojavijo se izmišljene govorice, namigovanja o nemoralni zvezi profesorja z dijakinjo, okrivljanje profesorja za njen samomor, protestne akcije, "stavka", upor. Prejšnja profesorica je podpirala neformalnega vodjo razreda in si s tem zagotovila kompromisni "razredni mir". Novi profesor ne prevzame tega odnosa, niti iz simpatije niti iz taktično-manipulativnega razloga. Ne "upravlja" razreda. Postavi se pred razred in zahteva. Namesto manipulacije ontološki odnos: učenec-učitelj. Ko razred prekorači meje dopustnega in grozi kazen, in ko nekateri dijaki začutijo utemeljenost profesorjevega zadržanja, se razred razcepi. Šele tedaj, ko je to moralno utemeljeno, profesor podpre vodjo in sledi pomiritev. Pomiritev ne pa dvig na višjo raven znanja, razumevanja, doživljanja. Po uporu so spet na izhodiščni točki.

Šola je kot vsaka šola, vsak sistem. "Sistem vedno deluje dobro", se lahko strinjamo s profesorjem.

Samomor. "Sama se je odločila za to dejanje", reče profesor. "Ni je več, življenje teče dalje." Vse to zveni neobčutljivo in kruto. Je res tako? To je rehabilitacija avtonomne osebe v nasprotju s splošno razširjenim determinističnim zanikanjem osebe. S tem ko imamo dekle, ki je storilo samomor, za žrtev teh in onih okoliščin in ljudi, staršev, profesorja, zanikamo njeno avtonomijo, pravico odločati o svojem življenju, o biti in ne-biti TODA odločati z mislijo na bližnje. "Nisi žrtev, sama si odgovorna zase in za svoje bližnje." "Bodi kot kamen na dnu reke, ki ga ne premaknejo nobeni tokovi", bi lahko ponovili za profesorjem.

Tu so potem osebe: profesor, ravnateljica, psihologinja, starši. 

Ob profesorju sem v prvem trenutku pomislil: ta je pa res čudak. Jaz sam ne bi tako ravnal. S punco, ki ni videla smisla življenja, bi se vendarle zadržal v pogovoru, ker vem, da se dostikrat za tako usodno dilemo skrivajo bolj banalne prikrajšanosti. Res je, da je avtonomna oseba, ki lahko odloča o svojem življenju, a ne bi je kar odslovil, češ: stori, kar hočeš, do tega imaš pravico, sicer pa lepo igraš klavir. V drugih rečeh je bil pa možak sicer težak a občudovanja vreden in mu dam prav.

Ravnateljica je taka, kot mora biti in kot je lahko v svoji vlogi. Skrbi, da sistem dobro deluje, je pa tudi sama ujetnica sistema.

Psihologinja. Nesrečna duša, ki je to, ne da bi vedela. Krumpasto nerodno in brez veze. Kako to, da lahko končaš ta študij, ne da bi imel vsaj malo občutka? Pravzaprav vem, kako.

Starši. Jabolko ne pade daleč od drevesa.

Pojdite gledat!

Prebral Enciklopedijo Britaniko

Ne jaz. Prebral jo je A.J. Jacobs, pisec, predavatelj, sodelavec Esquire magazine. Pred njim pa morda tudi kdo drug. Prebral jo je od začetka do konca. Tudi sam o sebi mislim, da me "vse zanima" in to priznam, čeprav je moj profesor psihometrije dejal, da tistega, ki ga vse zanima, ne zanima nič. Zanimanje je selektivno, specializirano. Če te kaj zanima, pomeni, da ti je v množici reči ena pritegnila pozornost in se začneš z njo ukvarjati. Ne more te zanimati VSE. Načelno, splošno, to velja. Ljudem, ki se učenja, pridobivanja znanja, lotijo na tak način, se posmehujejo.

Sartre v Gnusu nekje posmehljivo opisuje takega čudaka.

Če pogledamo malo bliže, so pa stvari precej drugačne. Tistega profesorja samega so, domnevam, poleg nekega ozkega področja psihološke metodologije, zanimala tudi druga področja te vede in je o njih napisal knjige. Poleg tega pa so tisti, ki so mu bili blizu, vedeli, da ga zanima morjeplovstvo. Imel je lastno plovilo in bil navdušen skiper. Torej le ni tako nemogoče, da bi te zanimalo veliko reči, vsaka ob svojem času in na svojem kraju. Ko berem en članek enciklopedije, me tisto zanima, berem pozorno in aktivno, ob tem se sprašujem in razmišljam. Pika. Lotim se naslednjega članka. Saj ni treba, da bi vse življenje premleval vse o črki A. Vsekakor je razmerje med "specializacijo" in "enciklopedičnostjo" zanimivo psihološko vprašanje. Najbrž se ljudje delimo na "specialiste" in "enciklopediste"; pretiravanje v eni ali drugi smeri pa vodi do "fahidiotizma" na eni ali "svaštarjenja" na drugi strani.

Mene dejstvo, da je prebral enciklopedijo, osuplja, fascinira. Zdi se mi nedosegljivo. Posnemal bi ga, pa vem, da to presega moje moči. Če je to časovno omejen projekt, se mi zdi čisto sprejemljiv. Mož bo imel v življenju še dovolj časa, da najde področje svojega globljega zanimanja. Morda je prav faza "enciklopedičnosti" pot do tega, da "najde samega sebe".

Sam Jacobs pravi, da je bil to njegov "intelektualni Mount Everest". No, o tem, v kakšnem smislu je to "intelektualno", bi se dalo razpravljati; a nekakšen dosežek to je. Kar velik dosežek.

Kakšna je ta "intelektualna gora" pravzaprav? 

Vir: wikipedia

Encyclopaedia Britannica (EB) je začela izhajati leta 1768, doživela je veliko izdaj, se kontinuirano dopolnjevala, v zadnji tiskani knjižni izdaji pa izšla leta 2010. Zadnja izdaja je izšla v 32 knjigah velikega formata. Leta 2012 so objavili, da Enciklopedije ne bodo več ponatiskovali, ampak bo v celoti dostopna na medmrežju. Celotna EB vsebuje 40 milijonov besed in pol milijona gesel. Jacobs navaja, da je prebral 33 tisoč strani. Vendar to ne pomeni nujno, da je prebral vseh 32 knjig ampak verjetno (tega podrobneje ne navaja) "le" 19.

EB je namreč sestavljena iz hierarhije treh delov: uvodne Propedije, leksikona v eni knjigi, kjer so podane kratke definicije gesel; Mikropedija v 12 delih vsebuje kratke, do 750 besed obsežne, opise gesel in je nekakšen kratek uvod povzetkov v "pravo" enciklopedijo; Makropedija - to običajno razumemo kot EB - v 19 knjigah vsebuje obširne članke (od dveh do 310 strani dolge) o posameznih geslih. Kakor koli: možak je prebral 33.000 strani v 18 mesecih, letu in pol. Vsak delovni dan (5 v tednu) okrog 92 strani. Saj ni videti neobvladljivo.

Zakaj se je lotil tega podjetja? Pravi, da je že njegov oče bral enciklopedijo in mu je bil torej vzor; poleg tega je bil to zanj intelektualni izziv; zadnji motiv pa je bilo dejstvo, da se je domenil z nekim založnikom, da bo o svojem podvigu napisal knjigo in je že imel sklenjeno pogodbo. 

Vir: http://www.linkedin.com/today/post/article/20130911124325-4061630-the-six-most-important-business-lessons-from-all-of-history

http://en.wikipedia.org/wiki/Encyclopedia_britannica

Skok v Visoke Ture

V prvih dneh septembra sva se podala na Vzhodno Tirolsko, v Kals am Grossglockner.  Za tiste, ki veste, kje poteka visokogorska cesta ob Velikem Kleku: Kals je v dolini na nasprotni strani 'hriba'. Iz te doline se prav tako lahko povzpnete na Veliki Klek, s 3798 m najvišjo goro Avstrije. No midva  sva si zadala skromnejši cilj. Z gondolo sva se popeljala na sedlo med dvema vrhovoma na zahodni strani doline, na 2621 m, in se potem v prekrasnem poznopoletnem dnevu podala malo v hrib, potem pa navzdol. Računala sva, da se bova dol peljala s sedežnico, pa ni obratovala, tako da sva si dodobra obrusila noge pri napornem spustu po strmih stezah. Na kolažu spodaj je poleg gorskih prizorov slika Preseškega jezera (Presegger See) in zajezitvenega jezera pod Blauspitze, pa še slikca iz Lienza, središča Vzhodne Tirolske. Ko sva odhajala, mi je Tirolka jabuk dala (za Apfelstrudel) ...

Zelenojamski grafiti

Ko sva se vrnila domov, sem s spočitim očesom našel zanimivo igro likov, svetlobe in barv tudi v prizorih, ki jih običajno prezremo kot nevredne in zavržene.

Karneval v avgustu

Na vrhuncu sezone v kampu je izbruhnil tradicionalni karneval - malo skregan s koledarjem in vesoljno tradicijo, a letos prav duhovit in zabaven z veliko maskami, večinoma skupinskimi, deloma odigranimi prizori.

Sprehodi ob morju

Po Cinque terre je postalo vse težje krotiti željo po morju. Pomlad je bila hladna. Kmalu po začetku koledarskega poletja, sva jo mahnila v najin kamp. A bilo je presneto hladno in prvi teden me sploh ni zamikalo, da bi se namočil v ledeni vodi. Zato pa je bilo tem lepše pohajkovati med oljčnimi nasadi, njivami in travniki, po kraških goličavah in gozdnih parobkih.

Cinque Terre

Nisem še dovolj poudaril, kako prijetno spremembo je v moje življenje vneslo dejstvo, da sem se jeseni vpisal v tečaj italijanščine na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. Že samo enkrattedensko srečevanje v skupini tečajnikov je zabavno in koristno - utile cum dulci - spomladi pa smo se poleg tega podali še na tridnevni izlet v Cinque Terre. S člani vseh italijanskih skupin in drugimi udeleženci smo se 12. aprila zgodaj zjutraj vkrcali na avtobus proti ligurski obali. Čeprav je bila vožnja dolga, je v veseli družbi kar minila. Ustavili smo se v Parmi, se sprehodili po mestu, si ogledali znamenitosti (krstilnico, katedralo), malo pomalicali in nato nadaljevali pot čez Apenine, mimo Carrare (sloviti carrarski marmor) do Lido Camaiore, pri kraju Camaiore blizu Viareggia in se nastanili kakih sto metrov od peščene plaže v hotelu Bacco, po Bachusu, rimskem bogu vina. No, plaže sploh nisem videl, saj ni bilo časa, da bi se potikal tam okoli. Prispeli smo pozno in se zgodaj zjutraj odpeljali do La Spezie, glavne italijanske vojne luke, ob kateri pa je seveda tudi civilno pristanišče. Tam smo se vkrcali na ladjico in zapluli do Monterosso al Mare, prvo od petih slikovitih mestec ob strmi obali. Tam smo vzeli pot pod noge in se peš zagrizli v pobočje ter se po dveh urah hoje po ozki stezi spustili v Vernazzo, drugo mestece, kjer smo se odpočili, nato pa z vlakom zapeljali do Riomaggiore, kjer nas je že čakal avtobus. Zadnji dan smo si ogledali znamenitosti Genove, Kolumbovo rojstno hišo,  kraljevo palačo, katedralo San Lorenzo, in se sprehodili po pristanišču in ogledali zanimivosti. Utrujenim nam je kar prijalo, da smo se lahko spet udobno namestili v avtobusu.
Slik je preveč za eno stran, zato samo kolaž:

Križarjenje 2013 (7): Villefranche

Naš zadnji postanek pred vrnitvijo v Genovo je pred zalivom, nad katerim je v pobočju mestece Villefranche, blizu Nice. Ker je pristaniški zaliv preplitek, se je ladja zasidrala pred zalivom, tako da smo se z rešilnimi čolni prepeljali do pristanišča. Sto oseb gre v tak čolniček.

Mestece Villefranche-sur-Mer je zaradi svoje slikovitosti lepo presenečenje in sprehod po njem užitek za fotografa.

   

   

   

   

   

   

   

   

Tole lahko o mestu preberemo v slovenski wikipediji:
"S padcem Karolinškega imperija je ozemlje sedanjega Villefrancha postalo del Lotaringije, kasneje grofije Provanse. Leta 1295 je Karel II. Anžujski, tedaj provanški grof, privabil prebivalstvo Montoliva z okolico k naselitvi bližje obali z namenom zavarovati ozemlje pred pirati. Z listino je ustanovil Villefranche kot svobodno pristanišče in brezcarinsko območje, ki je trajalo še v 18. stoletju. Mesto ima še danes del svoje nekdanje srednjeveške podobe. Leta 1557 je savojski vojvoda dal zgraditi trdnjavo, ki je danes turistična znamenitost." Opis dodaja še, da v mestu občasno domuje Tina Turner. Nismo je srečali.

Med sprehodom po tesnih uličicah med pastelno popleskanimi provansalskimi hišami je začelo rahlo deževati. Samo še nekaj posnetkov trdnjave, parka nad njo in na čoln!

http://sl.wikipedia.org/wiki/Villefranche-sur-Mer

Križarjenje 2013 (6): Ibiza

Naslednje jutro smo se približali balearskemu otoku Ibizi dovolj pozno dopoldne, da sem bil že pokonci, in sem lahko opazoval, kako se je ogromna ladja s spretnim manevriranjem pretisnila skozi ozek presledek med svetilnikom in pomolom in se privezala s premcem obrnjena proti izhodu iz pristanišča. Pred mano se je odprl razgled na grad nad starim delom Eivisse in na zaliv, ki ga v loku obdajajo v nekaj vrstah veliki moderni hoteli.

Po kosilu sva se pridružila avtobusnemu izletu, saj si sicer ne bi mogla v kratkem času ogledati vsaj dela otoka. Mimo svetilnika Far del Botafoc in mimo mnogih hotelov, ki pa vsi segajo le do višine kakih petih nadstropij in med njimi ni stolpnic, smo se najprej zapeljali do solin v bližini letališča.

 Kot mi radi razkazujemo naše soline, imajo tudi na Ibizi svoje soline za turistično znamenitost. Morali smo zaviti malo iz smeri naše poti, da smo si jih ogledali.

Dobil sem vtis, da je Ibiza nizek in gozdnat otok. Nikjer ni kakih večjih vzpetin, najvišji hrib je visok 400 m, borovi gozdovi prevladujejo nad polji; sploh ni bilo videti ne vem kako obdelano in tudi večjih nasadov oljk ali kakega sadja nisem videl.

V mestecu San Josep de sa Talaia, na pol poti do San Antonia, smo naredili prvi postanek. Vodička nam je odmerila tri četrt ure za ogled cerkve in mesteca. Preveč za to, kar je bilo videti.

Cerkev so na željo vaščanov, ki so do tedaj morali hoditi v oddaljeni San Antonio, in po odobritvi nadškofa iz Tarragone začeli graditi leta 1729,  jo dokončali že 1731 in jo posvetili sv. Jožefu. Gradnjo je nadzoroval arhitekt Pere Ferro iz Denie v provinci Alicante, ki je bil kar znan, saj ga je najel papež Pij VI, da bi renoviral katedralo sv. Marije v Eivissi. V cerkvi je bilo več vrednih poslikav in skulptur, ki pa so bile uničene in poškodovane med špansko državljansko vojno 1936, ki tudi temu otoku ni prizanesla. Cerkev me je spomnila na Mehiko, kjer bi tudi našli kaj podobnega.

 

Po ogledu cerkve je ostalo še nekaj časa za sprehod med hišami, ki niso velike, so pa mnoge lično urejene.

 

Iz San Josepa smo se zapeljali v San Antonio, drugo največje mesto na otoku. Tudi tu so okrog lepega zaliva hoteli. Malo smo se sprehodili ob obali, pa smo že morali na avtobus.

 

Ko smo se vrnili v Eivisso, se je že večerilo. Vodička ni dobro razporedila našega časa, tudi sicer se je nekoliko nenavadno vedla. Govorila je sicer v razumljivi angleščini, a se je pri tem spakovala tako, kot da ima pred seboj otroke iz vrtca. Zadeve v celoti ni dobro obvladala in posledica tega je bila, da smo na večerjo prišli kako uro po začetku; na srečo je na ladji vedno dovolj hrane.

 

Drugo jutro sva se namenila na lagoden sprehod od ladje do mesta, a nisva prišla dalj kot do parka ob obali in naprav za razmigavanje. Bil je čudovit, topel sončni dan, balzam za letos res trpeče prezimovalce.

  

 

Križarjenje 2013 (5): Kartagina - Antoninove terme

Pod gričem Birsa blizu morja so tako imenovane Antoninove terme. Imenujejo se po cesarju Antoninu Piju, Hadrijanovem posvojencu in nasledniku. Zakaj si je, ko je zasedel tron, nadel ime Pius - Pobožni  (ali so mu ga nadeli), ni jasno. Morda zato, ker so na njegov predlog pobožanstvili njegovega adoptivnega očeta, ali pa zato, ker je nekaj senatorjev rešil smrti od očetove roke. Vsekakor se pobožni Antonin ni kopal v teh termah, samo dovolil je, da so jih zgradili. Sklepajo, da so bile zgrajene za časa njegove vladavine ali ob njenem koncu, med leti 146 ali 157 in 161 n. š.

          

  

Kopališča so bila za Rimljane pomembne ustanove, saj niso služila samo vzdrževanju higiene, ohranjanju zdravja z vadbo, uživanju v vodi in na soncu, ampak se je v njih odvijalo tudi družabno in celo poslovno življenje. Poznali so dve vrsti kopališč, manjša lokalna (balneae) in večja, imperialna (thermae). Manjših balnej je bilo v cesarstvu po ocenah 856, večjih term pa samo 10-11. Manjša so bila v glavnem zasebna z manjšo vstopnino, terme pa so bile državne, javne, in pogosto zastonj. Kopališča so bila dostopna vsem družbenim slojem. V njih naj bi bili tudi najpreprostejšim ljudem dostopni cesarski užitki. Bila so namreč razkošno opremljena, v marmorju, ploščicah, z mozaiki in poslikavami.

Terme Antonina Pia se raztezajo na površini 1.8 ha. Ohranili so se samo kletni prostori, nad temi pa sta bili še dve etaži, od katerih je ohranjen samo majhen del. Terme so simetrično razdeljene na dve popolnoma enaki polovici, ločeni za moške in za ženske, kar je znamenje spoštovanja do žensk v sicer patriarhalni družbi. Hkrati pa se ob taki postavitvi sprašujemo, ali je bolj izraz rimske puritanske spolne morale ali bolj praktična ureditev, ki naj zavaruje poštene ženske pred vsiljivimi moškimi. Za te so namreč lepo cvetele druge ustanove, ki so se jih tudi neženirano posluževali.

V termah so bili prostori z različnimi nameni: V kletni etaži so bili kurilnica, rezervoar vode (ki je dotekala iz cistern), prostori za osebje. Nad kletno etažo je naslednjo etažo podpiralo osem granitnih stebrov, visokih 1.8 m s premerom 1.6 m, vsak je bil težak 4 tone. Podpirali so obok frigidarija. V nadstropjih so bili slačilnica (apoditerij), topli bazen, odprta telovadnica (palestra) ali pokrita telovadnica (gymnasium), potem topla soba (tepidarium), umivalnica (destrictarium), soba za potenje (laconicum), vroča kopel (caldarium), prostor za ohlajanje (tepidarium), prostor za mrzlo kopel v enem od štirih bazenov (frigidarij), ki je bil osrednji del term. Na morski strani je bila terasa za sončenje, odprt plavalni bazen (natatio), na kopenski strani pa dve polkrožni skupni latrini. (Potrebo so Rimljani opravljali na očeh vseh, ki so bili tedaj v latrini pri istem opravilu.) S pritličja so vodile stopnice do morja.

Po propadu cesarstva so terme v okrnjeni obliki delovale do prihoda Arabcev, ki se niso kopali, pač pa so uporabili obdelani kamen pri gradnji Tunisa.

Vir: http://ancientcarthage.wikispaces.com/Antonine+Baths