Obkoronske

PRIDE TAK DAN Pride tak dan, vedno pride, ko že mislim, da ne bo prišel,

sveže, sončno, pomladno dopoldne, ko lahko sedim sam za mizo na trati, ali za mizico na balkonu in berem časopis in pišem beležke, da bi oblikoval pametne misli. Prijatelja, kos in vrabec, skakljata v bližini, plašna, nezaupljiva, ker ne vesta, kako sta mi ljuba; lesket svetlobe med listi, igra senc, zvonenje v daljavi. Pride dan, ko bi lahko verjel, da je Bog, ves ta zeleni mir in lesket, vse to okoli je Bog, ki se včasih pojavi in za dolgo izgine. Pride tak dan. * Pride tak dan, ko pogreznjen si vase, v zelenem lesketu le misli so s tabo, nihče jih ne zmoti. Pride tak dan, ko verjameš vase, v božje v sebi.

*

MINE TRENUTEK

Mine trenutek

se pogrezne

ga zagrne

zgine

zakaj je nekaj

ko bi bilo bolje

za trenutek okusiš

in že veš

in pripraviš

za tiste,

ki še mislijo,

ki še ne vedo

ki še ne čutijo

da prihaja

da se zagrinja

da ponikuje

da ponikne

nikne

nične

nič

*

PARMENID JE VPRAŠAL

Parmenid je vprašal,

zakaj je nekaj

in ne raje nič

ne raje nič 

ne raje

ne raje

nikoli me to

ni zanimalo.

Je

in se konča. 

In ni.

Veselo na delo.

Še tega ne moreš reči.

Zakaj ne raje.

*

Iz niča ništrc.

Kr neki.

V nebo kovano.

V nebesa vzeto.

V pekel pogubljeno.

Kr neki. 

Moja koronska samoobramba na fejsbuku

Od začetka epidemije do konca aprila sem na fejsbuku bil boj z neumnostjo, sebičnostjo in razvajenostjo, da bi sebe in druge zavaroval pred pogubnim virusom. Evo izbor replik.

5.3.
Končno se je začelo nekaj dogajati. končno nismo totalni zamudniki. Končno ena prava drama. Jaz sem itak izvzet. (Mal me glava boli.)
6.3.
Tokrat prekršim pravilo, ki sem si ga postavil, namreč, da se tukaj ne bom vtikal v komentiranje aktualnih političnih dogajanj. Mislim, da bi se bilo pri komentiranju političnih dogajanj dobro držati starega, dobrega, psihološkega pravila, da ocenjujmo dejanja ne oseb. Mislim tudi, da to, kar človek počne, ni odvisno samo od njegovega značaja ampak od tega, kako ga sprejema in se nanj odziva njegova okolica. Eno osnovnih zakonitosti pri pripisovanju "krivde" za določeno ravnanje je: ko ocenjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok za njegovo ravnanje v njegovi osebnosti. Ko ocenjujemo svoje ravnanje, vidimo vzrok zanj v situaciji. Če grem pri rdeči luči čez cesto, vem, da sem šel zato, ker ni bilo ne z leve ne z desne nobenega vozila. Ko vidim drugega, da prečka cesto pri rdeči luči, si mislim: Lej ga, pametnjakoviča, kaj pa misli, da je. Mogoče je on prečkal cesto z enakim razlogom kot jaz. Torej: kul daun - ohladite se.
6.3.
Peter: Se strinjam Blaž, čeprav mi ni všeč!
7.3.
Nikogar ne skušam obvarovati pred kritiko.
Nasprotno, mislim, da je kritika dejanj nujna, kritika osebnostnih značilnosti pa ni smiselna. Končna kritika bo pa na glasovnici.
9.3. Predsednica ZZ siol.net. Kdo je odgovoren, da se nismo pripravili na resno krizo? - Kaj to pomeni? Kdo je odgovoren? Od Šabedra navzdol, predstavniki NIJZ z imenom in priimkom itd., ki jih vsak dan gledamo na TV. Bi radi eno samo osebo? Avtoriteto? Infektologa XY? Predsednico ZZ? Nekoga nezmotljivega, ki bo pregnal vse dvome in preprečil vse okužbe? Kdo seje dvom?
10.3.
»Eden za drugim prihajajo na urgenco. Znaki, ki jih imajo, niso v ničemer podobni zapletom gripe.« | MLADINA.si
Teja: Vredno branja vsake besede. Premislite. To ni ustvarjanje panike ampak preventiva, da ne pride do najhujšega tudi pri nas (kapacitet nimamo). Če vam za starejše ni mar, pa naj vas razsvetlim, da umirajo tudi mladi. #samPovem
13.3.
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.
13.3.
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
14.3.
Korona v razredni družbi | MLADINA.si, N'toko
Ne vem, če virus razlikuje med višjim in nižjim razredom. Izolacija je prekleto težka za zdravnike višjega razreda. Panika pa grabi tudi ljudi nižjega razreda.
16.3.
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
17.3.
Na sprehodu. Hitro hodiva po ozki poti med njivami, eden za drugim. Nasproti se nama približa mlajša ženska. Ko je kakih pet metrov pred nama, se naju izogne v širokem loku, kar po travi in starih brazdah. Pravilno. Samozaščitno. Če bi prišla korak bliže, bi se ji izognila midva. A vendar mi ostane čuden občutek, ki bi ga Prlek izazil z besedami: Ka sn jas peees?
18.3.
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.
18.3.
Zjutraj mi dostavijo časopis. Kdo vse ga je šlatal do zdaj? Ga bom pustil 48 ur zunaj, da vse pocrka.
19.3.
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.
19.3.
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
21.3.
Iz Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.
22.3.
NEDELJSKA PRIDIGA
Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62
22.3.
VIRUSNE DRAME
Ženske ne razumejo moškega ritma. Tudi moja ne. Tudi danes ne. Prej me je opomnila, naj pomijem posodo. Itak se ve, da jaz pomivam posodo, ne ona, ker pravi, da to škoduje njenim zgaranim rokam. Itak jo bom pomil. Ampak ne, ona, kot da sem pravkar prišel k hiši, mi mora dat navodila, me mora opomnit. Seveda sem pomil, ampak eno kastrolo sem pustil v duršlagu, da se odmoči prismojeni riž. (Nisem ga prismodil jaz. Nič hudega, težko je pogrevat rižoto.) Pa pride, pa začne pomivat tisto kastrolo. To ni še nič, vajen sem nezaupnic; če bi le lahko ostala tiho, pomila in šla. Ampak ne, mora komentirat, samopomilovalno, žrtev moje brezbrižnosti: Spet sem si zmočila roke, O, sveta Pomagavka, kdo te je pa gnal to pomivat, a ne moreš mal počakat?! To je to. Ne morejo mal počakat. Potem sem ji to predočil strokovno, "reflektiral", s pomočjo tistega vica, ko mož reče, da ga ni treba vsake pol leta opominjat, naj zamenja žarnico, če je rekel, da jo bo. Moško dane besede ne upoštevajo. Je skoraj dojela in se je v samoobrambi smejala. Meni sta bila pa moja duhovitost in strokovni pogum tako všeč, da sem se do solz nasmejal in pri tem vreščal kot pavijan (saj pavijani vreščijo, ne?). Čez nekaj trenutkov so pritekli ta spodnji (sin z družino) po štengah gor pogledat, kaj se dogaja med ubogim starim parom v tej stresni virusni izolaciji (so upoštevali distanco). Mislili so, da se žena joka, ker jo tepem. Kao obično!
Ko je nekoč zdravniku potožila to o rokah, je rekel: A nimate pomivalnega stroja? Ja, lubi boh, za tista dva krožnika! (Da ga v resnici ima, ponosnega na enakopravnost, je zamolčala. Ji zamerim. Me too.)
30.3.
DVOMLJIVCEM
40 million dead if we had done nothing
The COVID-19 pandemic could have infected 90% of the world’s population and killed 40.6 million people if no mitigation measures were put in place to combat it. Estimates from an influential modelling group at Imperial College London highlight the importance that acting early had on suppressing the outbreak. (Nature)
31.3.
Direktor NIJZ meni, da vladna zaostritev ukrepov za zajezitev epidemije ni bila potrebna | MLADINA.si. - Če ima razkuževanje samo trenutni učinek, ker kak okuženi takoj spet okuži razkuženo površino, če je nošenje mask brez veze (WHO), če je izolacija kršenje svobode, če so ukrepi pretveza za državni udar, potem pustimo, naj gre okužba svojo pot. Ker spadam v ogroženo skupino, lahko rečem le: uživajte in ADIJO!
31.3.
Ker spadam v rizično skupino, se globoko opravičujem vsem, ki se zaradi mene odtegujete svojim užitkom, svobodi in primernemu življenjskemu standardu in tvegate, da boste potem, ko mene ne bo več, živeli pod diktaturo. Želim vam, da ostanete večno mladi in da se vas bolezni in življenjske tegobe ognejo na daleč. Itak to vedno zadene druge! Srečno in adijo!
31.3.
Posebej se opravičujem ekscelenci Christini Lagarde, ker ogrožam svetovno ekonomijo. Verjamem, da bo v navezi z virusom in gospodom Trumpom našla ustrezno rešitev.
Biba: Blaz, drzi se! V Uk smo videli velike spremembe v vedenju ljudi, ko so spremenili kampanjo iz ‘zasciti se, da ne dobis virusa’ v ‘zasciti se, da ne preneses virusa’.
1.4.
Laura, ne dvomi. Gospa na osnovi površne primerjave dveh številk dvomi v razglasitev nevarne pandemije, razglasitev, ki je strokovno podprta. Upoštevaj: 1. ta virus je bolj nalezljiv in povzroča hujše poškodbe pljuč, 2. Letošne številke so nižje zaradi obsežnih preventivnih ukrepov, a se lahko še povečajo. 3. ustrezna primerjava je z Italijo, kjer se je virus sprva širil neovirano. V predelih Bergama je bilo 4x več umrlih kot običajno. - Propagando proti ukrepom ostro zavračam, ker je neetična. Poslušaj Blaža.
3.4.
Kroži pismo odbora za svoboščine. Ne bom ga podpisal, ker me to prizadevanje ogroža. Nočem žrtvovati svojega življenja za tvojo komoditeto.
4.4.
Če se o neki poti okužbe dvomi, je pa možna, je bolje biti previden kot opustiti previdnost.
4.4.
K Alenki Zupančič: Konec sveta me pravzaprav ne zanima preveč. Itak ga bo, sveta, enkrat konec. Zanima me samo, če bi svet povzročil moj konec. Ker pa me bo konec, predvidevam, pred koncem sveta, me konec sveta ne zanima. A sem filozof?
4.4.
Kaj je psihoza? Širjenje panike zaradi virusa ali zaradi diktature? Od česa ljudje sedaj umirajo?
6.4.
Spoštovani, primerjave podatkov 19-20 ne upoštevajo, da je število umrlih letos manjše zaradi preventivnih ukrepov. Če teh ne bi bilo, bi se okužilo najmanj 70% populacije, od tega bi jih 20% obolelo. ca 2,5% umrlo. Izračunajte. 1400 mrtvih. Podatki Trampuž
6.4.
Nekateri ne razlikujejo med pojavom "janša" in "corono-virusom" in ju enačijo. Zato se namesto, da bi se varovali pojava "janša", borijo proti razumnim ukrepom, ki jih predlaga vlada. Corona-virus povzroča bolezen, imenovano "covid-19", ki je zelo kužna in je lahko v določenem odstotku okuženih smrtna. Pojav "janša" do zdaj ni zahteval človeških življenj, tudi ne drugih bolezenskih pojavov, razen lažje do huje izražene histerije, imenovane "anti-janša". Najboljša preventiva proti temu pojavu in bolezni, ki jo povzroča, je skrb za delovanje sistema demokratičnih institucij, medijev in civilne družbe. Omenjena reakcija na pojav "janša" ima tudi svojo nasprotno obliko, to je, "pro-janša"; ima enake simptome. Katera oblika se bo pri kom pojavila, je odvisno od nano-memov, to je nano-delcev ideologij, ki se dedujejo oziroma prenašajo iz roda v rod. Eni imajo plave, drugi pa rdeče nano-meme. Igrajo tudi določeno vlogo v seksualnosti, oziroma ljubezni itd. Če so v normalni količini, prispevajo k skladnemu delovanju družbe in izmenjavi na oblasti, če jih je preveč, pa vodijo do omenjene bolezni, histerizacije.
6.4.
Hvala vam za odzive. Pojavila se je potreba po razlikovanju pojava "janša" ali "janšizem", kot ga imenuje N.K., in "osebe JJ". Oseba JJ je lahko v večji ali manjši meri žrtev pojava "j", lahko se ga pa popolnoma znebi. V tem smislu se zelo strinjam z mislijo J.S. in njegovo posrečeno formulacijo, da ima vsaka oseba pravico do popolne preobrazbe. Mislim, da se je ta začela s frizuro, če ste opazili. Strinjam se tudi s teoretično zelo podprto tezo, da vsak čas zahteva drugačno vrsto vodje ali vodij; turbulentni časi drugačen slog vodenja kot mirni. Tako sem včasih razlagal.
6.4.
Okoljevarstvena Greta iz Norveške je Kitajce pozvala naj ne uporabljajo tradicionalnih paličic za jest in naj ohranjajo drevesa. Kitajci so ji odgovorili, da naj še naprej hodi v šolo, kjer ji bodo
razložili, da so paličice iz bambusa, ki je vrsta trave. Svetovali pa so ji, naj ona in njeni prijatelji ne brišejo riti s toaletnim papirjem, ker ta pa je res iz dreves!
8.4.
Tu se vsi sam pritožujejo, čez tega pa čez unga. Ful negativne energije in pametovanja. Ne bom več tuki.
9.4.
Men je Čeferin všeč. Tekmo bi moral prepovedati Giuseppe Conte. Naš PM naj pošlje noto Italiji (za nazaj). (Prej sem zamešal Madrid in Milano, ker se ne spoznam na fuzbal.)
KAJ IMA ČEFERIN S CORONO?
19.2. sporna tekma v Milanu (UEFA)
23.2. Italija prepove javna zbiranja
11.3. SZO razglasi pandemijo
12.3. Slovenija razglasi epidemijo
(podatki Delo, 9.4.)
10.4.
Od štirih do ene
korona nam misli,
bivanje žene.
Od štirih do ene,
od osmih do treh,
zasloni v očeh.
13.4.
Vedno znova me čudi, da ljudje zanikajo resničnost verodostojnih podatkov. V Italiji je do danes odstotek umrlih od okuženih 12,7%. V Sloveniji 4,4%. Da je v Italiji višji, je posledica nepripravljenosti in lahkomiselnosti; da je v Sloveniji nižji, je posledica ukrepov. Politična paranoja naj ne prepreči izvajanja razumnih ukrepov. Za to sem življenjsko zainteresiran, zato mi ne hodite pred oči s fantastičnimi teorijami zarote in sebično svobodomiselnostjo. Meja tvoje svobode je moje življenje. Kapiš?
13.4.
Loti: Čista resnica, Blaž! Po Trnovem se vedno potekajo večerne žurke mladih po dvoriščih in balkonih ob omamnih vonjavah travice. Res jim je hudo.
Barbara, nasprotno, želim, da bi bilo tega čimprej konec. Konec pa bo, če se bomo držali ukrepov. Objavljam, ker mi grejo na živce tisti, ki zadevo jemljejo preveč zlahka in jo politizirajo. Spadam v ogroženo skupino in sem zainteresiran za to, da se okužba ustavi. Ostanite zdravi.

Potem mi je veliko fb-prijateljev vošilo za RD. Videl sem, da me imajo tudi tisti, ki so me včasih sovražili in se me bali zaradi statistike, zdaj radi, in sem se sklenil nekaj časa ogibati razprav o svobodi in diktaturi v času korone.

VIRUS IN DIKTATURA

Ker spadam v skupino prebivalstva, ki jo virus najbolj ogroža, sta me ujezila neodgovorno stališče in ravnanje nekaterih državljanov, celo mojih "prijateljev" (narekovaji so tu več kot upravičeni) na fejsbuku. Proti tistim, ki iz kakršnega koli razloga ravnajo neodgovorno, s tem ko kršijo zaščitne ukrepe oblasti, ne morem nič. Lahko se jih samo ogibam. Z njimi naj opravijo represivni aparati države. Nasprotujem lahko tistim, ki tako ravnanje javno opravičujejo in omalovažujejo oblastne ukrepe. Ne mislim, da so vsi ukrepi vedno ustrezni. Ker nisem strokovnjak za te reči, naj o tem, kaj je ustrezno in kaj ne, presojajo zdravniki in drugi pristojni; pričakujem, da bo oblast po parlamentarni razpravi upoštevala njihove nasvete. Mislim, da je do zdaj bilo tako.

Del nasprotovanja vladnim ukrepom izvira iz ideološke in politične preračunljivosti ali resničnega strahu, ki ni popolnoma neutemeljen, pred tem, da bi vlada pod krinko zaščitnih ukrepov proti covidu-19 uvedla diktaturo ene stranke. Ljudje, pri katerih prevladuje to mnenje, omalovažujejo ukrepe proti širjenju bolezni, katere nevarnost je po njihovem napihnjena iz političnih razlogov. V prvi vrsti naj bi se borili proti diktaturi z vsemi sredstvi državljanske samoorganizacije in nepokorščine (peticije, pisma, napisne akcije, odbori itd.). Poglejmo torej, kaj je pomembnejše, zajezitev bolezni ali diktature. V nadaljevanju povzemam ustrezne odlomke intervjujev z zdravnikom Andrejem Trampužem in sociologom in politikom Pavlom Gantarjem (Delo, 4.4.20). Tu se ne bom spopadal z zavržno preračunljivostjo tistih, ki nasprotujejo zaščitnim ukrepom, ker se bojijo za svoje dobičke in tistih, ki mislijo, da je virus dobrodošlo sredstvo za elegantno rešitev demografskega problema in problema pokojninskih skladov.

Trampuž pravi: »… sem se srečal z epidemijo sarsa, a to kar doživljamo zdaj je veliko hujše, čisto zares je to največji izziv za nas po drugi svetovni vojni.« Virus se izredno hitro širi in je izredno nalezljiv in smrtno nevaren za del prebivalstva. Brez preventivnih ukrepov bi se baje v Sloveniji okužilo 70-80 odstotkov ljudi. Bolje, da ne preračunavamo dalje, koliko bi ji umrlo, saj zdravstveni sistem navala bolnih ne bi zmogel. Dr. Krek (NIJZ) je naračunal 18.000 mrtvih. Računajmo: okuži se 70% od 2,000.000 = 1,400.000 oseb. Od teh jih zboli 20% = 280.000. Od teh je kritičnih 5% = 14.000; umre jih polovica, to je, 7000.

Ob spoštovanju ukrepov se okuži okoli 10 odstotkov ljudi = 200.000 oseb. Potencialno odkritih  okuženih je komaj 1 odstotek = 2000 (do danes okoli 1000). Po izjavi dr. Tomažiča (Delo 27.3.) pri 80 odstotkih okuženih (1600 oseb) poteka bolezen blago ali zmerno, pri 15 odstotkih (300) hudo, pri 5 odstotkih (100 oseb) kritično in pri polovici od teh (50 oseb) smrtno. Kar je manj od tega, je rezultat izrednih prizadevanj in znanja zdravstvenega osebja (do zdaj umrlih v Sloveniji 30).

Ker okuženi prve dni nimajo simptomov, po katerih bi jih prepoznali kot okužene, zato nemoteno širijo okužbo. Danes je potencialno okužen vsakdo, ker je virus prisoten v populaciji. Večina okužb poteka blago, z običajnimi prehladnimi simptomi, kot so kašelj, vročina, bolečine v žrelu in dihalna stiska, pri nekaterih se pojavi prehodna izguba okusa ali voha. Pri desetih odstotkih okuženih je potek težji in zahteva zdravljenje v bolnišnici. Pri delu teh se stanje poslabša in jih priključijo na respirator. Ti bolniki brez tega ne bi preživeli. Težji potek bolezni opažajo predvsem pri starejših od 65 let s kroničnimi obolenji a tudi pri mlajših moških; razlogi za to slednje niso znani. Obremenitev bolnišnic je taka, kot je doslej v Evropi še ni bilo. Po izkušnjah iz Italije se okuži okrog 30 odstotkov zdravstvenega osebja. Tam je umrlo je že 56 zdravnikov (do začetka aprila). Osnovno preventivno načelo je zmanjšati prenos virusa s človeka na človeka, to pomeni onemogočiti neposredne stike. Če se bo prebivalstvo držalo ukrepov oblasti, se bo okužilo 10 odstotkov ljudi, v nasprotnem primeru 70 do 80 odstotkov. Po izračunih Imperial Institute London so do zdaj z ukrepi v Evropi preprečili smrt 60 000 ljudi zaradi tega virusa. To je veliko. V Evropi so reagirali pozno in premalo, tako kot povsod drugod.

Je poleg virusa druga nevarnost diktatura? Je ta celo hujša nevarnost? Imajo prav tisti, ki pravijo, da so zgornji podatki, ki jih navajajo zdravniki, lažni? Sam jim zaupam. Glede diktature pa mnenje nekega Blažeta in neke Nežke s fejsbuka nič ne šteje. Nekdanji zmerni levičarski politik, sociolog in sedaj politični analitik Pavle Gantar pravi: »Nismo še na tem, da bi govorili o diktaturi« (Delo 4.4.), kljub temu da jo Svetlana Slapšak »voha«. Gantar opozarja na dvojnost Janševih nastopov. Ko je na tiskovni konferenci predstavljal »megazakon«, »je deloval zelo racionalno«, »hkrati pa retvita ogabne komentarje in sam tvita tudi nedopustne stvari«. Imamo pa, dodajam, še vedno delujoče tri veje oblasti, medije in živo civilno družbo.

Naj bo dovolj navajanja. Moja prva skrb je, da se ne okužim in da ne okužim drugih, zato se držim doma. Ker imam čas, študiram besedila o tiraniji in svobodi in se pripravljam na odpor proti tiraniji in pišem fejse proti neumnosti in zaslepljenosti.

Ustvarjalno pisanje v izolaciji

Založnica in trenerka NLP, Nada Mulej, prijateljica na Facebooku, nam zadaja vaje iz ustvarjalnega pisanja. Pri drugih se nisem preskušal, tale me je pa potegnila. Opisal naj bi, kaj sem danes doživel in to pripovedoval malčku, psihoterapevtu, babici, policistu in drevesu.

KAJ SEM DANES DOŽIVEL

OTROKU
A kje sem bil? Z bico sva šla na tržnico po jabolka in solato. Z avtom, ja. Sva imela maske in rokavice. Zakaj? Zato ker se tam lahko nalezeš ene bolezni. Ja, virus, virus se reče. A vidiš, že veš. Priden. Ne, tukaj ni virusa. Ne, midva se nisva nalezla. Ja, zato ker sva imela maske. Tisti ljudje, ki jih nimajo, se pa lahko nalezejo. Tukaj doma se ne nalezeš. Tu ni treba imeti maske. A rad bi jo imel? Mojo? Ne, svoje ti pa ne morem dat. Ti bo mami eno naredila, saj jih je tudi nam.

PSIHOTERAPEVTU
Oprostite, strašno me skrbi. Bila sva v beteceju na tržnici. Nadela sva si maske in rokavice, oblekel sem anorak s kapuco in si jo dal čez glavo. Ampak tam je ogromno ljudi. Saj so vsi imeli maske, jaz sem se držal stran. Ampak žena je šla v trgovino, je bila dolga vrsta, dolgo je ni bilo nazaj. Pri kosilu je potem dvakrat kihnila. Naj ne omenjam, da se ni zaščitila. Po mojem se je okužila in s tem mene. Če me še ni, me pa še bo. Ne strpim več doma, tišči me tu notri, pobegnil bom, mislim da je zdaj res skrajni čas...

BABICI
Babi, zdaj te vidim. A ti mene vidiš? Ja, fino, dobro so ti naštimali. A si v redu? Ja, dobro. Sem vesel. A če sem bil kaj zunaj? Ja bil. Na tržnico sva šla po solato in jabolka. Ne, ne, ne bojim se, zakaj bi se bal? A virus? A v domu so ti rekli? Bejž, bejž, samo strašijo. Mi smo vsi zdravi. Ti pa tudi, a ne? Ne, ne, nič ne bo prišlo. Lej, Italija je Italija, pri nas je pa drugače. Ne verjemi vsega, kar govorijo. Vi ste zaščiteni. Saj si videla, da ima sestra skafander. Lepo bodi!

POLICISTU
Zakaj sem prišel sem izven določenih nakupovalnih ur? Na avtu se mi je pokazala lučka za olje in sem tamle na pumpi dolil olje. Pa sem malo zamudil. Saj veste, kaj pomeni, če v motorju ni olja? Saj je komaj deset minut čez. Dobr no, ne tako natančno, saj smo ljudje. Kaj je narobe z masko? Doma jo je sešila, drugače je sploh ne bi imel. Sicer pa SZO pravi, da so maske brezveze. Ja, vi imate navodilo, pametno pa ni. Kaj? Da naj pazim, kaj govorim? Kaj sem pa rekel? Nisem tako mislil. Hvala za opozorilo, gospod policist.

DREVESU
Oh, ti moja luba češnca. Blagor tebi, ti nimaš virusa. Pravzaprav imaš vse sorte žužkov, pa vsa si skrivenčena in tam, kjer smo te odrezali, trohniš, ampak se kar držiš. Že dalj kot jaz. Jaz ne vem, če bom še dolgo, veš. Sem bil danes na placu, najbrž sem se okužil. Ti boš preživela, če te ne bo kdo posekal, nam pa slaba prede. Vem, da ne veš, kaj in zakaj. Kar tako ti rečem, se sam s sabo pogovarjam. Ti zaupam, ker te že vse življenje gledam. Zredila si se, pa kar čvrsto stojiš. Jaz pa... Res ne vem.

Izolacija in svoboda

Po fejsbuku se širi video nekega rojaka, ki nas poziva, naj se ne gremo izolacije, ampak naj gremo ven in živimo normalno kot prej. Po njegovem vsi ti zaščitni ukrepi služijo samo temu, da nas "oni", "vlada", "sistem", disciplinirajo,  da uvedejo diktaturo, totalitarizem itd. Izolacija ni potrebna, kajti tako ali tako bodo od virusa umrli samo stari s pridruženimi boleznimi, ki bi tako ali tako umrli, prej ali slej. (Prej ali slej bomo vsi umrli.) Izolacija pa bo povzročila ogromno gospodarsko škodo, ki bo morda terjala tudi  smrtne žrtve zaradi revščine, lakote, drugih bolezni. Njegov post sem na svojem profilu skril; nočem, da bi kdo mislil, da se strinjam z njim, ali da ga toleriram. Naj še dodam, da do vlade JJ ne gojim posebnih simpatij; je pa legalna, čeprav ji nekateri oporekajo legitimnost zaradi tedanje nizke udeležbe na volitvah, ki jih ravno razni uporniški »svobodnjaki« in nasprotniki »sistema« omalovažujejo. Drugo med dvajsetimi pravili, ki naj bi se jih držali v boju proti tiraniji, v knjižici proučevalca totalitarnih sistemov, zgodovinarja Timothyja Snyderja, O Tiraniji (slov. prev. 2017) se glasi: Varuj inštitucije. Varuj demokratične inštitucije.

Dajmo torej v oklepaj politično in psihološko motivacijo zgoraj omenjenega gospoda. A vprašanje ostaja. Vprašanje je dvojno: etično in sociološko. Etično se glasi: Ali smo upravičeni žrtvovati manjše število ljudi, da bi rešili večje število? Sociološko se glasi: Kakšne bodo družbene posledice izolacije v primerjavi z družbenimi posledicami stanja brez izolacije? Pri tem bi se omejil na družbene posledice za človekove pravice prebivalcev, med njimi so zdravje (življenje), svoboda, dostojanstvo.

K etičnemu vprašanju, vprašanju "generalske etike": ali lahko žrtvujem manjše število vojakov, da bi rešil večje število? Odgovor se zdi kot na dlani: lahko (če ne gre drugače). V našem primeru je težava v tem, da ne vemo, koliko ljudi bo umrlo zaradi zdravstvenih posledic splošne izolacije, ki mu bo sledil zastoj gospodarstva in družbenih služb; zdaj, srednjeročno, dolgoročno. Poudarjam, štejejo smrtne žrtve, ne splošno poslabšanje življenjskega standarda. Nobeno poslabšanje standarda ne sme odtehtati življenj, smrtnih žrtev, opustitve skrbi za zdaj obolele. Nihče ne more napovedati, koliko bo žrtev zaradi prihodnjega poslabšanja standarda in delovanja družbe. Ne vemo, kaj bo, zato ne smemo žrtvovati sedaj očitno ogroženih, da bi rešili neznano število morebitnih bodočih žrtev recesije, hudo bolnih ali umrlih. Ljudje se znajdejo in preživijo v skoraj vseh razmerah. V prihodnosti bodo na voljo nova sredstva za lajšanje stisk. K temu bi dodal še, da je napačno ocenjevati število žrtev epidemije po sporočenem številu umrlih. K temu je treba prišteti še vse v intenzivni negi, od katerih bi mnogi umrli, če ne bi bili v intenzivni negi. Če ne bi bilo izolacije, bi se povečalo število okuženih, s tem število obolelih, število potrebnih intenzivne nege med njimi in število umrlih.

K drugemu vprašanju. Kakšne bodo družbene posledice izolacije; kakšne bi bile družbene posledice opustitve izolacije? Pod družbenimi posledicami mislim na učinke na družbeno kohezijo, delovanje družbe sploh, in na človekove pravice.  Je izolacija pot v totalitarizem, njena opustitev pa jamči svobodo in demokracijo za ceno smrti peščice starcev? Kaj so družbene nevarnosti izolacije? Prvo nevarnost, to je omrtvičenje delovanja družbenih služb in gospodarstva z vsemi nadaljnjimi posledicami, rešujejo z denarnimi injekcijami EU.  Drugo nevarnost, odpravo demokracije, izkoristiti položaj za državni udar, spremembo družbeno-politične ureditve, preprečujejo notranja parlamentarna opozicija, mediji, vsaj del civilne družbe in ureditev EU. Res je, da za EU nismo ne vidni ne pomembni in da se zato v tem podalpskem sončnem vrtcu lahko zgodi tudi kaj mimo oči Evrope, a slej ko prej bi se unija zganila. Če pa se ne bi, če bi EU tolerirala diktature v svojih članicah, sama postala diktatura, nam pa tudi uživanje svobode v dezizolaciji ne bo pomagalo. K tej drugi nevarnosti, diktaturi, sodi tudi psihološka habituacija, nevarnost, da se navadimo ubogljivosti, pokornosti, skratka, diktature. 45 let smo živeli v diktaturi, pravijo. Kakšna je bila posledica? Smo se navadili? Očitno ne, saj se sicer ne bi zavzeli za svobodno, demokratično družbo, prav tisti, ki so nas navajali ubogljivosti!

Ohladite se, ostanite doma in poskrbite, da ne okužite sebe ali drugih.

ZAPISI GOSPODA K. - 1

V časopisu sem prebral pogovor mojega naslednika v tem poslu, človeka, ki je od mene prevzel službo in delo in po svoje nadaljeval, seveda veliko bolje od mene. Tudi časi so se spremenili in je lahko spravil posel na višjo raven, a bil je tudi veliko bolj prodoren od mene. Takoj ko je nastopil, si je dal na stroške firme nabaviti najsodobnejše pripomočke. Administrativnemu osebju je nagnal strah v kosti. Človek, ki je tako zahteven, že ve zakaj in je gotovo genij, vsekakor pa nevaren. V pogovoru me seveda ni omenil, mogoče se me po tolikih letih sploh ni spomnil več, tako kot se jaz ne spomnim nekega švedskega šolmaštra, Axela Axelrunda, biologa, ki se je posvetil proučevanju hroščka drekača, coprofagus noriensis, in je s tako vnemo preučeval njegove navade in njegov genom, da je o njem napisal celo knjigo, edino v svojem življenju, in jo priporočal v branje svojim študentom, ki jih ta žužek ni prav nič zanimal. Nekaj časa je imel celo farmo teh žužkov, ker je menil, da bi, če bi se kontrolirano razmnožili, počasi požrli vso nesnago tega sveta in profesorjevim in našim zanamcem ohranili ekološko očiščen planet. Po začetnem uspehu, ko so hroščki - cele kible jih je natrosil - počistili hlev lokalnega kmeta vseh kravjekov in konjskih fig, so se ga ljudje začeli bati, se ga ogibati, nekateri pa so mu celo grozili. Kmet je namreč ostal brez gnoja, hroščki so se pa razlezli vsepovsod. Po kanalizaciji so prodrli do straniščnih školjk in se gnetli pod njihovim robom. Posebno oblikovane posode za čistilo, "račke", so sicer segale pod rob, a hroščkov s tem niso mogli pregnati. Zaradi spremenjenega gena 03249G so bili hroščki odporni na običajna čistila, da jih ta ne bi ogrožala pri biološkem odstranjevanju nesnage. Kemična podjetja so morala začeti zalagati trg z zelo močnimi preparati, ki so uničevali hroščke, a uničevali so tudi bakterije v čistilnih napravah, ki so sicer razgrajevale odpadne produkte. Odplake, ki so se stekale neposredno v reke in potoke, so pomorile življenje v njih. Ko so drugi to videli, so norega znanstvenika začeli postrani gledati in ga niso več spuščali k sebi. Zganili so se tudi podjetniki, ki so odvažali nesnago na deponije in s tem služili, in ga tožili zaradi kvarjenja posla, nelojalne konkurence ali nečesa takega. Moral je opustiti svojo farmo in se zagrenjen upokojiti. Po njegovi smrti so že njegovi sodobniki počasi pozabili nanj, kasnejši rodovi pa sploh, čeprav je povzročil tako sranje. V njegovi deželi, tam na daljnem severu, so ga pozabili, na našem koncu pa sploh. Kaj te briga neki Šved. Nič ne bi vedel o njem, če ne bi slučajno v nekem učbeniku geologije, ki je moj konjiček, v opombi pod črto zasledil njegovega imena v zvezi s čiščenjem rečnih nanosov, v katerih je toliko nesnage, da reke spreminjajo tok in s tem pomembno preoblikujejo pokrajino ter s spodjedanjem bregov uničujejo površine za pridelavo hrane. Tam je bil v pozitivni luči omenjen ta njegov poskus s hroščkom. Potem sem moral odšteti 90 dolarjev, da sem prišel v neko ameriško bazo podatkov o citatih znanstvenikov na različnih področjih. Tam sem odkril, da je tega Axla nekdo citiral, imel je celo dva citata. Po sledi enega od teh sem prišel do podatkov, ki sem jih navedel zgoraj. Mogoče, mogoče bo po več letih, morda celo desetletjih, ko bodo vsi, ki me osebno poznajo, že pokojni, kdo šel po sledi dveh ali treh navedb mojega imena v strokovni literaturi in odkril kaj o meni. To sicer še ni čisti nič, hočem reči ničenje niča, ni popolna pozaba, a ni daleč od nje in vsekakor zadnji subatomski delec spomina name. Sledi zanesljivo ničelni spomin. S tem sem se soočil ob branju tistega intervjuja. Upam, da se bo isto zgodilo z mojim napihnjenim naslednikom.

(Odlomek iz bloga Le note del sign. K, prevod iz ital. B.M.)

NEDELJSKA PRIDIGA

Po vseh vsakdanjih opredelitvah sem ateist, brezbožnik. To pomeni, da ne verujem v Boga, Stvarnika in Osebo, ki je nekje, neodvisno od mene. Pa tudi sam ga po svoji potrebi in želji ne ustvarjam imaginarnega, da bi si lajšal svoje bivanje in pogled v prihodnost. Vsega tega ne potrebujem. Sem v Camusovem smislu "uporni človek", ki ga ni strah gledati v brezno vesoljnega nesmisla.

Vseeno pa ne zametujem Svetega pisma in vsega drugega, kar je napisanega v duhu tega izročila, predvsem ne evangelijev. Skušam dešifrirati njihova brezčasna sporočila.

Tokrat mi je prišel na misel naslednji izrek (SSP3): Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride takó, da bi zbujalo pozornost. Lk 17,20 Tudi ne bodo govorili: ›Glejte, tukaj je‹ ali ›Tam je,‹ kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.« Lk 17,21

Spomnil sem se na to ob tako banalni stvari, kot so zapisi v dnevniku Delo, v Sobotni prilogi. Profesorica Alenka Šelih piše o ljudeh z Downovim sindromom. Vesna Milek se pogovarja z Manco Košir o njenem življenju in težki preizkušnji. Doktorica Anica Koš Mikuš poziva, naj pokažemo srčnost in pomagamo reševati otroke beguncev brez spremstva. Ne nazadnje: ganljivi nekrolog, posvečen igralcu Petru Musevskemu. Iz vseh teh člankov sevajo človeška krhkost, sočutje, dobrota in solidarnost - iz ljudi in o ljudeh, ki so med nami, naši znanci in prijatelji.

V vsej številki seveda prevladujejo članki o nesreči, ki je zadela človeštvo in nas, vsakogar od nas vsaj posredno. V teorije zarote ne verjamem. A vendar: ste pomislili, kakšna bi mogla biti računica "temnih sil"? Virus ubija stare, mladim prizanaša. Menda imamo demografsko krizo in krizo pokojninskih skladov. Torej?

In vendar se vsi omejujemo, nekateri pa vlagajo nečloveške napore in tvegajo svoje življenje, da bi rešili tiste, ki jih je napadel virus. Nesebično, brez računice.

Kar se računice tiče, poviševanja in zniževanja, vlade sploh, pa pravi evangelij: Jezus pa mu je rekel: »Nihče, ki položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za božje kraljestvo.« Lk 9,62

VIRUSNE

Statistika obiskov mojega bloga v zadnjem času je porazna. Ni čudno. Zadnje obiskovalce sem odgnal s traktati o Bogu, potem pa nisem nič več objavil. Naj vsaj malo nadoknadim z re-fejsi (to je neologizem, ki se zgleduje po retvitih), viralnimi, pardon, virusnimi, od zadnjega nazaj.

***
OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE
Nina, nana, nano
strl si Milano,
skočil v Ljubljano.
Bi igral se z mano
rad?

***
z Maribora poročajo, da nekateri okuženi v samoizolaciji hodijo naokrog in se hvalijo, da jim nič ni. Strokovnjaki so takim, ki so okuženi, pa "jim nič ni", nadeli imenitno ime "superprenašalci". Ob tem sem se spomnil na pripoved učiteljice, ob kateri so se zbirali učenci in se po otroško hvalili: "mi imamo pa novo hišo", "moj ata ima pa nov mercedes" in tako naprej. Zadnji revček pa: "Učiteljica, jaz pa v postlo lulam." Tako nekako, če nimaš nič drugega, da bi se pohvalil.

***
Trenutno je zame najpomembnejše vprašanje, ali se virus oprime regrata. Če se, potem je bil pravkar pokončan z želodčno kislino.
***
O čem razmišljam? Kako je, ko se zadnja možnost, možnost nemožnosti, zelo približa. Enkrat mi je že zastalo srce. Potem, ko je bilo najhujše za mano, sem vprašal zdravnico: Se je pa nitka že skoraj pretrgala, kajne? Ja, je rekla, se je že pretrgala, za trenutek, pa se je spet ujela. Bil sem v komi, nekaj dni. Ko sem to razlagal, me je nekdo vprašal: Si videl svetlobo na koncu tunela? Nič nisem videl. Potem pa nisi bil dovolj daleč, je razočarano odvrnil. Naj kar bo razočaran še naprej. Ko sem bil pred tem, ko se je vse začelo, začutil mravljinčenje v levi roki, me je oblil mrzel pot. Takrat sem se zavedel, da je konec. Se mi je odvil film življenja? Nič se mi ni odvilo. Rekel sem ženi: Pokliči rešilca! In potem se je odvijalo, kot je poznavalsko hotela stroka - in narava. Prijatelji so molili zame. Hvaležen sem jim za sočutje. Od tedaj sem vsak dan pripravljen. Ne tako, da bi imel napisan testament in vse pošlihtano. Nimam. Grem po cesti in pomislim: Kako bi bilo, če bi zdajle tukajle omahnil? Bi mi bilo na tleh ležečemu s temle regratom v očeh v redu? In si odgovorim, da bi mi bilo. Pač Pomirjen sem s svojim življenjem. Ni bilo nič posebnega, nič velikega in pomembnega, daleč od filma. Spomnim se srečanja s študentko, ki se je po več letih vrnila, da nadaljuje študij. Rekla je: A vi ste pa še zmeraj tukaj? Tak sem. Kaj hočem povedati? Zdajle si ne želim drugega, kot to, da bi še nekaj časa čutil sonce, veliko Življenje gor ali dol, sem zadovoljen z malo začetnico. Tako. Za prijatelje, z upanjem.

***
Lahko se šališ, lahko smejiš. Ne moreš je odgnati. Pride, ko najmanj pričakuješ. Po večerji sem začutil, kako mi žarijo lica. Menda ja nimam vročine? Jedel si vroče. Tud ušesa so vroča. Od slušalk. Kdaj sem bil nazadnje s študenti? V soboto bo 14 dni. To je znotraj obdobja. Al pa že skoraj zunaj. O hudiča, zobni rentgen. Pred enim tednom. Jbnti. Zakašljam. A vidiš? Pa ne kar naprej brskat po nosu. A misliš, da kapljice za nos, ki jih jemlješ, preprečijo; al ga not potisnejo? V trebuhu me nekaj tišči. Pravijo, da je tudi v blatu. Če je v blatu, je v trebuhu. Ne seri, to je od ričeta. Saj še ni prišel do dol. S kolesom si šel ven. Pretnar pravi, da so tudi v zraku. Aerosoli. V križišču si stal za onim. A je blo osem metrov? Je, ampak potem si ga prehitel in si bil tik ob njem. Pa ni kihal. Kaj veš. Hudi boji. A naj molim? Boli ga.

***
Omrtvičenje družbe in izolacija vplivata name blagodejno. Nikamor mi ni treba iti, nihče me ne nadleguje. Ni trgovine, ni šole, ni uradov, ni obrtnikov, še zobozdravnika sem upravičeno prestavil. Nobenih skrbi, nobenega pregovarjanja. Časopis mi dostavijo, smeti odpeljejo. Normalno sem nastopil svoj delovni dan pri fejsbuku. V ozadju slišim glas: Pejva kam ven. Nobena sreča ni popolna. Srečno!
***
Kdor ne ve, kam bi sam s sabo in svojim življenjem, se kar naprej trese in išče krivce in zarote, ki ogrožajo njegovo praznino. Živi, dokler si živ, dolgo itak ne boš. Naposlušal si se slabih novic, zdaj se pa loti česa prijetnega. A ne?
***
Sem vesel. Na priporočilo svojcev sem zjutraj izvedel test okuženosti. Globoko sem vdihnil, zadržal dih za 10 sekund (še več) in - nisem padel v depresijo.

Vprašanje o Bogu 2

Bralcem, ki samo občasno pogledajo ta blog, moram pojasniti kontekst te objave. Pred lanskim Božičem, 22. 12. 2019,  je Delo objavilo članek izpod peresa novinarja Petra Raka z naslovom Do zmagoslavja ateizma se zdi še zelo daleč. Na ta članek sem odgovoril s pismom uredništvu v naslednji Sobotni prilogi (29. 12. 2019). To pismo je objavljeno tudi na tem blogu (23. 12. 2019). V soboto 25. 1. 2020 je v rubriki Gostujoče pero istega časnika izšel polstranski članek Jožeta Kurinčiča, upokojenega profesorja škofijske gimnazije, z naslovom Vprašanje o Bogu. Nanj sem se odzval s pismom bralca, ki je bilo objavljeno teden dni kasneje v Sobotni prilogi Dela (1. 2. 2020) hkrati z nekaj drugimi odzivi na isti članek (v tem blogu 28. 1. 2020 v nebistveno drugačni obliki). Na ta pisma se je odzval prof. Kurinčič v pismih bralcev v Sobotni prilogi 7. 2. 2020. Ker mi je namenil nekaj neprijaznih pripomb, sem odgovoril s pismom v SP 15. 2. 2020 (na tem blogu tega pisma ni). Vsebine te polemike ne morem obnavljati, svoje razmišljanje pa nadaljujem.

I

Kaj je pravzaprav "vprašanje o Bogu"? Kakšno je to vprašanje?

Ne Kurinčič ne Pirjevec tega ne povesta jasno. Tako K. kot P. v nadaljevanju pišeta, da "v našem prostoru in času sobivata dva prevladujoča odgovora na to vprašanje: teizem in ateizem" in, da si moramo oboji, ateisti in verni, zastaviti vprašanje o Bogu, če hočemo razumeti drug drugega in se sprejeti kot enakopravne udeležence v istem svetu (Pirjevec). Na to vprašanje si torej odgovarjamo tako, da se ločimo na teiste in ateiste. Katero je torej to vprašanje? To vprašanje je: ali obstaja Bog? Tisti, ki odgovori "da", je teist, tisti, ki odgovori z "ne", je ateist. Oba, K. in P., se, potem ko ugotovita, da gre pri tem vprašanju za razmerje med teisti in ateisti, zavzameta za to, da bi oboji živeli v sožitju, pogoj za to pa je, da bi spoznali nazor ali vero drug drugega. Spoznali ali sprejeli?

Ostanimo najprej pri "spoznali". Prvo vprašanje, ki sledi, je: ali je poznavanje nazorov drug drugega res pogoj za sožitje. Do neke mere da. Če nazor drugega vsebuje elemente ščuvanja k nasilju zoper ljudi drugega nazora, je ta nazor treba poznati, da se lahko zavarujemo. Nasilje je lahko fizično (grožnje s sveto vojno in podobnim) ali pa duševno, vsiljevanje nazora, indoktrinacija. Da bi lahko živel z drugim, moram torej vedeti, ali njegov nazor vsebuje te ogrožujoče sestavine ali ne. V temeljnem besedilu krščanske vere, Svetem pismu, so odstavki, ki govorijo, da je Bog, v katerega verujejo kristjani, "ljubosumen" in nasilen. (Tega ne bom več dokazoval; berite patra Gržana, Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na Zemlji toliko trpečih?). Profesor K. me prepričuje, da v to kristjani ne verujejo več. Toda Sveto pismo je še vedno njihova temeljna knjiga. Tu je veliko vprašanj, na primer, razlika med Staro zavezo in Novo zavezo; med "politiko" Boga in Jezusa Kristusa. Je Kristus naredil zgodovinsko črto pod starozaveznega Boga? Je prisluhnil drugemu Bogu? Itd. S tem se ne morem ukvarjati. Dokler kristjani ne razčistijo s tem, ne morem zaupati, da me ne bodo v imenu svojega Boga ob priliki hoteli kot nevernika pokončati, tako kot to počnejo pripadniki neke druge vere.

Ah, pokončati že ne, le kaj nam pripisuješ? Recimo, da so bili zadnji neverniki pokončani v imenu Boga v samoobrambi vere; prej pa že več stoletij niso pokončali nikogar v Njegovem imenu. No, tudi takrat so jih v obrambi vere.  Pa vendarle: zaupam, da se fizično nasilje v imenu vere ne bo ponovilo. Kaj pa indoktrinacija? V naravi vsake vere je, da jo skušajo njeni pripadniki širiti. Z najboljšim namenom, saj so prepričani, da bi s tem osrečili druge. Tako lepo je verovati v Boga! Ne morejo verjeti, da se lahko povsem človeško živi brez vere v Boga. Vztrajno si prizadevajo, da bi ateisti sprejei njihovo vero. Ta namen slutim (morda neupravičeno) tudi v prizadevanju, da bi neverni "spoznali" njihovo vero. Ko bi neverni spoznali, kako lep je krščanski nauk, bi vsaj sprejeli verne, če že ne njihove vere. Naj dodam k temu še apodiktičnost vere, vsake vere kot take, prepričanje, da je to, v kar verujejo, Resnica z veliko začetnico, absolutna, dokončna, edina Resnica. Danes so vere v Boga še edino zatočišče Resnice, potem ko je propadel komunizem kot posvetni sistem edine Resnice.

Je torej izpolnjen pogoj za sožitje? Lahko zaupam, da ne bom posiljen? Na to sem že odgovoril v pismu bralca (Delo,15.2.20). Sosedu, kristjanu, katoliku, zaenkrat lahko zaupam. Lahko zaupam Slovenski rimskokatoliški cerkvi? Njena zgodovina ni brezmadežna. Ne vem, kakšna je cerkev danes; ne poznam njene politike. So znamenja, ki me opogumljajo v zaupanju, a sem še vedno nezaupljiv.

S tem se trenutno konča moje poznavanje nazorov naših kristjanov, kolikor je pomembno za moje avtonomno preživetje. Trenutno to poznavanje zadostuje za moje sožitje z njimi. Če bi vedel še več dobrega o cerkvi, bi se čutil še bolj varnega. Bila bi mi bolj simpatična; bolje bi razumel njene ude. A zaenkrat zadostuje. Nimam potrebe, da bi se poglabljal v skrivnosti krščanskega nauka. Če se bom poglabljal, se bom iz drugega motiva, ki naj zaenkrat ostane zamolčan, saj se itak postopno sam odkriva. Tudi jaz imam skrivnosti kot krščanski nauk.

Naj mimogrede zavrnem še naslednjo trditev prof. K: "Ločnica med vero in nevero pa ne poteka le med ljudmi, ampak tudi skozi posameznika, ki je razpet med vero in dvomom – nevero." Jaz nisem razpet med vero in nevero, natančneje med vero v Boga in nevero vanj. V Boga ne verujem. Pika, brez razpetosti. In seznanjanje z vero ne more razrešiti "razpetosti", ker je pri meni ni.

Kar se sožitja z ljudmi druge rase, vere, narodnosti, političnih prepričanj, še tole. Če je drugi pošten in odkrit človek, me podrobnosti njegovih nazorov pravzaprav ne zanimajo, razen če se želim zbližati z njim. Za vsakdanje sosedsko ali kolegialno življenje vse to ni pomembno. Če je hinavski in zahrbten, se mu pa ognem na daleč, ne glede na prepričanje, ki ga razglaša. Mislim, da za vsakdanje življenje z drugimi ni nujno, da bi poznal podrobnosti njihovih nazorov. Njihovo težnjo, da bi me poučili o svojih nazorih, lahko dojamem kot poskus vsiljevanja njihovih nazorov.

II

In zdaj k bistvu vprašanja o Bogu. Pravo vprašanje o Bogu ni, ali ta obstaja ali ne, ampak kdo ali kaj je Bog ali b-o-g. Kaj ta beseda označuje? Tisto prej je bila predpostavka, da je Bog Stvarnik in Oseba, ali nekaj takega. Kaj ta beseda označuje? To mi povej, pa ti bom odgovoril, ali verjamem v obstoj tega. Torej ne predpostavljam že določenega pojmovanja Boga, Boga kot Osebe. Kaj misli moja sestrična, ki pravi: "Bog je v srcu"? Onostranstvo je ne zanima. Zagovorniki obstoja Boga se radi sklicujejo na Dostojevskega, katerega roman Zločin in kazen naj bi s podobo osebe Razkolnikova pokazal, da človek ne more umoriti drugega človeka, ne da bi se mu oglasila vest. "Če ni Boga, je vse dovoljeno", pravi eden od bratov Karamazovih To se pravi Bog (b-o-g) je ime za vest; vest, ki jo sestavljajo moralne zapovedi. Sočutje, Ne prizadeti drugega. Občutek smiselnosti življenja. To je "Bog v srcu".

Če je Bog v srcu; če je Bog neko naše notranje občutje, neka sestavina duševnosti, kaj je tedaj s Stvarnikom in Osebo? Saj ni vsakdo od nas s svojim umom Stvarnik sveta. Ali pač? Stvarnik svojega sveta. Ne pozabimo na to vprašanje, a ostanimo pri prejšnjem: kaj je s Stvarnikom in Osebo?

Prva možnost je, da rečemo "nič". Odpadeta. Nista potrebna. Ljudje imamo po naravi in po vzgoji, za katero ni nujno, da bi bila verska, vest, občutek za prav in neprav. Prizadevanje za smiselnost življenja. Željo, da ne bi življenja zapravili. Ta občutek lahko v družbi kultiviramo brez sklicevanja na Boga. Zame je to preferirana možnost.

Druga možnost je, da dopustimo Osebo. Rečemo: Bog je Oseba, je Drugi, naš sočlovek, sobit; posvečeni "predmet" našega zanimanja. Ta empirično obstaja. Nanj mislimo v svoji dejavnosti; nočemo mu škodovati. Nočemo ga prizadeti, kaj šele umoriti. Skrbimo zanj, za njegovo dobro. Ravnamo po zlatem pravilu, ki ga itak spoštujemo, že če smo izbrali prvo možnost, brez Stvarnika in Osebe. Na okrogli mizi o evatanaziji (glej istoimenski post) filozof, prof. Edvard Kovač, ni nikdar uporabil besede Bog, nadomestil jo je z "Drugim". S samomorom prizadenemo Drugega. Ni rekel: prizadenemo Boga.

Tretja možnost je, da ohranimo krščansko sveto Trojico. Bog Oče je ustvaril svet. Bog-sin, Jezus Kristus, je tisti človek, ki živi ves v Bogu. Tretji člen trojice je sveti Duh, ki navda vse, ki sledijo Jezusu. To je platonizem. V višavah je Ideja vsemogočnosti in neskončne dobrote in milosti, neskončne in absolutne popolnosti. Navaden človek deleži na tej Ideji, a nepopolno. Jezus je človek, ki svoje življenje popolnoma podredi tej Ideji. Zato je Človek-Bog, božji Sin. Seveda pa ga Ideja popolnosti ne more rešiti s križa, ker je pač samo ideja v višavah, rečeno po naše, abstrakcija. To je pomen zadnjih Kristusovih besed na križu: Oče, Oče, zakaj si me zapustil? Ideja je ravnodušna do smrti tistega, ki umrje zanjo.

Ta, tretji odgovor na vprašanje o tem, kdo ali kaj je Bog (b-o-g), vnaša v razmišljanje z mojega stališča nepotrebne komplikacije. Ideje so abstrakcije tuzemskih pojavov, ne nekje realno obstoječe entitete.  Obstajajo le v umu, v glavi. Vse drugo so mlini na veter. Zakaj si ljudje predstavljajo - če si sploh še - da je nekje svet samih popolnosti, svet Idej; zakaj si predstavljajo, da so nekje nebesa, ne vem.

S tem razmišljanjem smo se približali ateistični veri, veri brez Boga; veri v človeško sočutje, v temeljno zaupanje v druge ljudi in življenje; v odprtost življenja, njegovo smiselnost. To je imanentna vera, vera v to življenje, ta svet; vera, ki ne potrebuje onostranstva. A vendar: kaj je tu presežnost, transcendenca. Tudi presežnost priznavam, a presežno zame ni onostranstvo, drugi svet, nebesa in kar je še takih izrazov. Presežnost je vtkana v tuzemsko življenje. Stremim k uresničenju samega sebe, k ustvarjanju sožitja s svojo sobitjo. Vsak dan se presegam. "Svakog dana sve više napredujem..." No, ne v telovadnih veščinah, ali pa tudi...

"Vprašanje o Bogu"

V članku Vprašanje o Bogu (Delo, 25. 1. 20) je izpostavljeno vprašanje o Bogu kot tisto, ki nas razdvaja. Sam sem skušal v svojem prispevku o ateizmu prenesti poudarek na vero, ne na vero v Boga, ampak na vero kot človekovo naravno danost. Zavzel sem se za sprejemanje soljudi, naj verujejo v Boga ali ne. To stališče utemeljujem z nazorom, da je v osnovi religiozne vere v Boga naravna vera, ki jo imajo tudi ateisti. Imamo - to je moja teza - skupno osnovo v naravni veri, to je, v temeljnem zaupanju v življenje in druge ljudi, zaupanju, ki se rodi v materinem krilu. Brez te vere tudi vera v Boga nič ne pomaga, ker od Boga ostaneta samo še "ogenj in meč". Hotel sem povedati, da kot ateist imam svojo vero in svojo etiko; da to dvoje ni rezervirano za cerkveno verne in da na eksistencialna vprašanja lahko odgovorim (in sem zase odgovoril) mimo religije. Religija ni edina, ki obravnava ta vprašanja. Vsaj filozofijo je že treba omeniti, veliko pa človek za svoje življenje razbere iz lepe književnosti in drugih umetnosti. Njihovo ustvarjanje in naše podoživljanje sta dokaz naše skupne človečnosti. 

V članku sem se zavzel za jasno razlikovanje in ločitev znanosti in vere. Razlikujeta se po vprašanjih, ki jih zastavljata, in po načinih odgovarjanja nanja. Sta dva različna načina človekovega odnosa do sveta. Lahko soobstajata v isti osebi in v družbi in se ne pobijata. Moje zavračanje religiozne vere ne pomeni, da verujem v znanost. To tudi ne pomeni, da zavračam vso vsebino krščanskega nauka.  Evangeliji so me ganili. V njih je nekaj temeljno človeškega; tako kot še marsikaj v Svetem pismu. Žal je to v cerkvenem nauku skrito za zgodovinsko oblastno navlako in liturgičnimi manirizmi. 

V zvezi s poukom o verstvih le nekaj misli. Vsekakor sodi verski pouk, pouk krščanskega nauka, v cerkev in cerkvene šole, ne v javne laične šole. Cerkev ima danes ogromno možnosti posredovati svoj nauk na različne načine, neposredno in prek množičnih medijev, kar je za normalno seznanjanje z vero v sekularni državi dovolj za tiste, ki hočejo poslušati. Če nočejo, pač nočejo. Kritičen pregled osnovnih konceptov različnih verstev pa bi moral biti del splošne izobrazbe kot pomemben vidik kulture. Kritičen pomeni, da bi morali pošteno predstaviti tudi tiste dele krščanskega nauka (nikoli zanikane!), v katerih Bog grozi z uničenjem vseh, ki ne verujejo vanj; tiste dele, ki opravičujejo uničevanje ljudi v imenu Boga (»V imenu Kristusa Kralja!«) in v katerih se zahteva smrtna kazen za pregrehe določene vrste. Sodobno pojmovanje človekovih pravic in nazor o svetovnem etosu presegata to krščansko etiko. Da bi brezpogojno priporočal pouk o Bogu, ki mi grozi z uničenjem, se mi ne zdi razumno. 

Če pa bo pouk o verstvih uveden in če bodo v sekularni državi poučevali teologi, naj ne zamolčijo, da krščanski Bog zapoveduje uničenje vseh, ki ne verujejo vanj; ali pa naj ta nauk očistijo tega nihilizma. To ni oddaljena in presežena preteklost Stare zaveze. To zapoved so v božjem imenu izvajali na najbolj krute načine v ne tako davni bratomorni vojni.