Letni pregled 2011

Tudi v letošnjem pregledu sledim svojemu ustaljenemu načinu prikazovanja letne 'inventure'.
PISANJE: Letos nisem napisal omembe vrednih javnih objav, tudi ne študijskih pripomočkov. Pisal sem dnevnik Efemeride-I, blog Efemeride (43 prispevkov, od tega 2 čisto likovna). Predvsem pri pisanju Efemerid sem podvojil lansko število prispevkov. Včasih potem kak prispevek objavim še na FB. Na Netlogu nisem bil aktiven in ga bom verjetno opustil.

STROKOVNO DELO: Na FSD nisem nič sodeloval. Kot že lani sem imel na magistrskem študiju VŠZNJ dva popoldneva predavanj o kvalitativnem raziskovanju. Nekaj malega konzultiranja za disertacijo Ž.T. Blog 'Kvalitativno' je sameval. Proti koncu leta sem za objavo v Sd pripravil poročilo nekdanje študentke K.M.S. Počastitev na Univerzi.
BRANJE: 22 naslovov knjig, kot je razvidno na robu EF. Od časopisov spremljam Delo, Dnevnikov objektiv že tudi kar redno in revije Nat. Geo., Sci. Ill., Pogledi, občasno druge (Global, Mladina, SA Mind, PT, Psychologies). Predihal sem celotni opus D. Merca.
GLEDALIŠČE: V Drami sva si ogledala 5 predstav: V Damask, Beneški trgovec, Slike z usmrtitve, Malomeščani, Ljubezen in država.
KONCERTI: 3 koncerti zlatega abonmaja: Akademija Bysantina, Državni simf. orkester Nove Rusije, Beethovnov orkester iz Bonna; in 4 koncerti SF: Dvorak/Mahler/Chaslin, Sibelisu/Janaček/Smetana, Penderecki/Beethoven/Brahms, Bersa/Hačaturjan/Arnič.
PLESNA TEKMOVANJA: Spremljala sva Anine nastope, mislim da dvakrat, v Urški.
RAZSTAVE: Ogledal sem si likovno razstav J. Zalokarja.
SEJMI: Frankfurt po Frankfurtu in Slov. knjižni sejem.
KINO: Socialno omrežje, Stanje šoka, Pisma sv. Ni., Traktor, ljubezen….
ŽURI, GAVDE: družinsko kosilo na Trebeljevem.
IZLETI: Tamar, Strunjan, Sv. Jakob, Kurešček, Planina nad Vrhniko, Gradiško jezero, Brezjanska pot miru, Pako pri Borovnici, Mangrtska jezera (kolo), Bibione, Janče, Po Ljubljanici. Na Gabrovko sva šla večkrat, posebno jeseni, ko sva pospravila sadje.
SPREHODI: poleg običajnega Žalskega parka še Golovec, Rožnik, Lipoglav.
LETOVANJE: Solaris (Tar-Poreč), nekaj jadranja z Maretom kot skiperjem po Medulinskem zalivu.
POTOVANJE: Križarjenje z Louis Majesty: Genova-Marseilles-Malta-Katakolon (Olympia)-Nauplion (Peloponez)-Ašdod (Jeruzalem, Betlehem)-Kreta (Heraklion-Knossos)-Neapelj-Genova.
LIKOVNO: Fotografiral sem, urejal fotografije, nekaj malega risal (objavil na EF).
SPLET: Registriran sem na FB, WAYNU, Netlogu, Scribd, LibraryThing. Dodal sem Evernotes.
LJUDJE: V 90. letu je umrl moj najljubši stric. Veliko veselja sem imel z vnukinjo Larjo, ki je zdaj dopolnila 3. leto. Obiskal sem 90-letno sestrično v domu upokojencev. Internetni prijatelji/ce.
NAJPOMEMBNEJŠA DOŽIVETJA: LLarja, križarjenje, nepričakovano prijateljsko srečanje s S. in J. v Bibionu.
DOGODEK LETA: Zanimivo križarjenje.
OCENA: Življenje teče v ustaljenih kolesnicah brez posebnih pretresov. Razvidno je, da sem se manj ukvarjal s stroko in drugimi resnimi zadevami, več časa je šlo za branje, pisanje, gledališče, koncerte, celo kino in izlete.

Z okna: skice

Oseminšestdeset

To je odziv na komentar Ranke Ivelja, z naslovom Oseminšestdeset, v Dnevnikovem objektivu (3.12.11), kjer zagovarja študentske proteste, predvsem zasedbo Filozofske fakultete, in okrca njihove nasprotnike, predvsem dr. Štuheca, ki meni, da bi morali študentje uveljavljati svoje zahteve znotraj demokratičnih procedur in v institucionalnih okvirih, in dr. Hladnika, ki je študente, ki so protestno zasedli predavalnico, kjer naj bi imel predavanje, pozval, naj mu dopustijo, da predava po urniku.

Če je "cinično podcenjevanje gibanja 15o ... ne le zgodovinsko in sociološko slepo, ampak preprosto neracionalno", kakšno je tedaj zagovarjanje tega gibanja glede na to, da piska sama ugotavlja, da se je "ves potencial upora (leta 68, op. pis.) ... integriral v razmah tipa kapitalizma, ki ga v veliki meri označuje poglabljanje socialnih razlik, kar je v popolnem nasprotju z vodilnimi idejami študentskega upora..."? Piska dalje ugotavlja, da so "...študentski upori potekali ... zmedeno, protislovno in tudi zato s pičlimi neposrednimi rezultati." Mar ne sledi iz tega, da jih upravičeno ocenjujejo nenaklonjeno? Ali naj bi ravno zaradi tega, ker so bila tudi pretekla gibanja zmedena, naivna in neučinkovita, tudi to sedanje, sklicujoč se na "zgodovinski spomin", ocenjevali prizanesljivo? Kot da postane ponavljanje šibkosti krepost. Znano je tudi, da se vodje takih uporov in 'revolucij' kmalu dokopljejo do lepih položajev v etablirani politiki in drugih ustanovah, ki so jih prej kritizirali; znan primer je revolucionarni 'jurišnik' Joschka Fischer, kasnejši nemški zunanji minister, pa tudi v domačih logih ni drugače. V zagovor gibanja navaja piska, da vsa ta gibanja povezuje ista "emancipatorična ideja" - "znova vzpostaviti nadzor nad lastnim življenjem" ..."proti represiji in dehumanizirajočim družbenim razmeram". To so lepe besede, primerne za vse čase in za nič konkretnega. Z njimi je mogoče utemeljiti karkoli.

Skratka, tudi tisti, ki se s cilji teh gibanj strinjajo, naj bodo formulirani še tako posplošeno in megleno, imajo dovolj razlogov, da nad takimi »zasedbami« niso navdušeni.

Študentske proteste kljub temu ocenjujem naklonjeno, ker so upor proti razmeram, tako splošnim družbenim kot razmeram v visokem šolstvu. Gornji splošni emancipacijski cilji se konkretizirani glasijo: proti finančnim lobijem, proti bančnemu pohlepu, proti prekarnemu delu, za kakovostno visoko šolstvo, za svobodo raziskovanja, proti bolonjski reformi, proti šolninam. Če odštejemo bolonjsko reformo in šolnine, ki sta sporni temi, bi težko našli koga, ki ne bi teh zahtev podprl. Prav je, da grejo mladi s temi zahtevami na ulico, da se tako skozi mladostno energijo izrazi splošno nezadovoljstvo in splošna volja po spremembah. Nisem pa prepričan, da je enako prav, če zasedejo šolo.

Če je bila zasedba Filozoske fakultete predvsem izraz nezadovoljstva s študijskim režimom in nezavidljivim socialno-ekonomskim položajem študentov, tedaj je bilo sredstvo protesta primerno vrsti nezadovoljstva in ciljem gibanja. Z zasedbo so študentje izsilili pogovor o težavah, ki jih pestijo, in temu fakulteta mora prisluhniti in zadeve urediti v dogovoru s študenti oziroma upoštevati njihova stališča pri vodenju svoje politike. Če pa so protestirali proti finančnim malverzacijam in dokapitalizaciji bank z davkoplačevalskim denarjem, tedaj ne vidim, kako naj bi zasedba neke šole pripevala k drugačnemu reševanju krize. Zato po svoje razumem tudi profesorja, ki se je uprl motenju pouka. Tudi resen znanstvenik je upornik, ki kritizira ustaljene koncepte in teorije in konstruira ustreznejše; ki si prizadeva za plemenite cilje. Tudi on ima pravico do »nadzora nad svojim življenjem«. Prav tako se ne strinjam, da bi morale humanistične fakultete, ker so humanistične, trobiti v isti rog z levičarsko politiko in se obnašati 'politično korektno', kot da je edino levičarska politika humana.

Vir: Ranka Ivelja, Oseminšestdeset, Dnevnikov objektiv, 3.12.11

Lipoglav: skice

Licemerska dobrodelnost

Potem ko pisec v svojem članku o "medijskem umoru" Gregorja Golobiča (Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10) izpostavi njegova ključna politična stališča, ki jih podpira, in presodi, da je "Golobič edini resni intelektualec z zavestjo o globini sistemske krize...", pravi, da bo v njegov "hommage" nadaljeval njegovo razmišljanje. S citatom Oscarja Wildeja uvede svoje razmišljanje o "posplošeni humanitarni dobrodelnosti", ki jo zavrača kot hipokrizijo in zavoro na poti k radikalni spremembi sistema. Z Wildejevimi besedami: "Problem revščine... skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju... Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera." Wilde ni doživel izpeljave te namere v socialističnih revolucijah 20. stoletja, ne njenega fiaska. Pravzaprav v dobesednem pomenu ne moremo govoriti o fiasku: revščina je bila po eksperimentih z lakoto (v SZ) v glavnem odpravljena; o ceni ni, da bi govorili.


"... reveže ohranjajo pri življenju..." (ko to pravzaprav zaostruje problem revščine). Tako trdih in hladnih besed, ki jim Žižek brez distance pritrjuje, že dolgo nisem zasledil.


Naj bo tako razmišljanje še tako dosledno in logično, to vrsto racionalnosti zavračam, pa naj jo zagovarjajo še take korifeje in "resni intelektualci". Mislim, nasprotno, da je "reveže" kadar koli in kakor koli treba ohranjati pri življenju, pa naj je "sistem" še tako krivičen in potreben spremembe. Pa to ne velja samo za žive "reveže" ampak za vsakršne manifestacije življenja. Ohranjati ga je treba iz dneva v dan v vseh okoliščinah. To so vedeli že stari in nasprotno stališče zavrnili v ironičnem reku: "Fiat iustitia, pereat mundus".


Poleg tega nekaj reči v članku ne razumem. Antikapitalist, človek, ki je spoznal globino sistemske krize kapitalizma in njenega temelja v zasebni lastnini, je spoštovanja vreden kot 'edini resni intelektualec', njegov greh prikrivanja deleža v kapitalističnem podjetju je malenkosten. Izkoriščevalski kapitalist, ki del svojega dobička daje za izobraževanje bodočih mislecev (ki bodo morda tudi spoznali globoko sistemsko krizo kapitalizma), je hipokrit najslabše vrste. Kako to?

In še mi ni jasno: Do krize ni prišlo zaradi pohlepa, pravijo. Tako pripisovanje vzrokov krize je psihologiziranje in moraliziranje; je ideologija, ki skuša zamegliti resnični vzrok bogatenja, ki je v naravi sistema, temelječega na zasebni lastnini. Ni treba, da bi bil kapitalist pohlepen. Ni treba, da bi bil v običajnem pomenu besede nepošten. Če le po najboljših močeh umno gospodari, se mu bo denar z nekaj sreče - hočeš nočeš - kopičil. Če pa kapitalist del pridobljenega denarja v tem sistemskem procesu vrne skupnosti v obliki 'dobrodelnosti', ,filantropije', pa to ni več po logiki sistema, ampak je znamenje kapitalistove moralne pokvarjenosti, njegove vnebovpijoče hipokrizije. Pohlep je akcidenca, denar bi se tako ali tako stekal; altruizem pa je bistven greh, kajti brez njega bi se ljudem odprle oči. Odprte oči pa so nujen pogoj spremembe sistema. V katerem stoletju smo? V Wildeovem?


Sprašujem naprej. Bi bilo bolj pošteno, če bi denar, kolikor ga ne reinvestira, kapitalist (ta brutalnež) pognal za osebno razkošje? Vsekakor, saj tako ne bi prikrival prave narave sistema. In za to predvsem gre globokoumnim. Ni jim do tega, da bi z izkoriščanjem pridobljeni denar kakor koli pomagal izboljšati življenje skupnosti. Kot jim tudi ni do tega, da bi kot kritični misleci priznali, da so v tem izkoriščevalskem sistemu nastala delovna mesta; da so se milijoni Kitajcev znebili lakote; da gre po tej poti Indija; da bo sledila Afrika. Je prava narava kapitalističnega sistema res samo izkoriščanje? Ni tudi omogočanje ustvarjalnega dela (kaj poreko računalničarji, letalski konstruktorji, ladjedelničarji), ustvarjanje blaginje in vračanje skupnosti v obliki davkov in dobrodelnosti? Mar ni tako, da prav "izkoriščanje" omogoča blaginjo vsem, čeprav ne vsem enako in je torej za ustvarjanje blaginje daleč pomembnejše od dobrodelnosti?



Žižek sam se približa uvidu v to, da je bolje, če so nekatere reči "posredne", kot če bi to "posrednost" destruirali in uvedli "neposredne odnose". Ne vem, ali je kapitalizem edini možni sistem in mislim, da je smiselno iskati druge oblike; tudi razmišljanje o utopijah, predvsem pa ovrednotenje že nekoč uresničenih utopij lahko pripelje do uporabnih rešitev. Vem pa, da obstajajo različni kapitalizmi, odvisni od dežele, njene zgodovine, kulture, naravnih danosti, vloge države idr. in da primerna zakonodaja lahko prepreči ekscese, kot je v preteklosti omejila delovni čas in kot prepoveduje delo otrok ipd. 


Tudi pri nas se je razširila 'posplošena humanitarna dobrodelnost'; tudi pri nas so podjetniki in drugi bolj ali manj premožni ljudje združeni v filantropskih klubih, kot so klubi Rotary in Lions, na primer. Tudi pri nas premožni in manj premožni sodelujejo v različnih dobrodelnih dejavnostih. Hipokrizija? Počnejo to res zaradi svojega dobrega počutja? Naj v imenu zavezanosti globokoumni linearnokavzalni "resnici" prenehajo s tem metanjem peska v oči? 


Gre res za goljufivo pretkanost, če bogat človek ustanovi fundacijo za podpiranje medicinskih raziskav? Je vendarle mogoče za vsemi temi maskami videti ljudi in tudi kapitalistu priznati človeškost, skrb za drugega, vzgib solidarnosti, jasno zavest o realnih družbenih razmerjih? Ali pa je ta prosvetljenost pridržana za "avtentične levičarje", ki bi radi s taborjenjem pred bankami (ne, pred ljubljansko borzo!) odpravili "resnične vzroke revščine", drugi pa živijo "nevedno in uživaško življenje" in skrbijo za svoje dobro počutje z lajšanjem trpljenja, ki ga sami povzročajo? Ti taborniki v svojem aktivističnem zagonu nočejo vedeti, da največ revščine odpravi uspešen kapitalist, ki omogoči nova delovna mesta in razvoj področja. Navsezadnje smo po malem vsi nekakšni kapitalisti. Saj imate denar v kakšnem skladu, razumniki, ali ga, nasprotno, v pravičniški težnji, da ne bi z naložbo še koga spravili v revščino, raje kar poženete?


Kakšen smisel ima socialno delo, so me leto za letom spraševali študentje, če pa 'sistem' proizvaja vedno nove in nove 'socialne primere'? Ne bi bilo pametneje spremeniti sistem? Odgovarjal sem: Ko bo prišel naslednji človek po socialno pomoč, mu recite, da zapirate štacuno in da greste spreminjat družbeni sistem. In še: zgrešili ste poklic, pojdite na sociologijo. 


Vir: Slavoj Žižek, Premislek pred volitvami: Anatomija uspešnega umora. Delo SP, 26.11.11: 10.

Možgani in mi

Sem pristaš popularizacije znanosti; prav vsega, kar se pojavi kot tako, pa vendarle ne morem sprejeti brez pripomb. Primer take neustrezne popularizacije znanosti je članek Irene Štaudohar, Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? (Delo SP, 12.11.11). Avtorica članka v Delu sicer samo povzema misli iz knjige ameriške nevrologinje Cordelie Fine, A Mind of its Own, tako da ji, ker sporoča sporočeno, ne morem očitati drugega kot nekritičen izbor in povzetek besedila ali vsaj odsotnost kritičnega komentarja. Besedilu samemu pa, kakor je povzeto, saj knjige sam nisem bral, očitam troje: (1) antropomorfizem in/ali personifikacijo možganov, to je, predstavljanje nekega človeškega organa kot osebe; (2) predstavljanje možganov kot znotrajpsihične instance; in (3) nevrološki redukcionizem psihološkega, to je ignoriranje psihološke ravni človekovega doživljanja in vedenja in navidezno nadomeščanje in pojasnjevanje psiholoških pojavov in procesov z nevrološkimi. Primer prvega in/ali drugega so naslednje izjave: "Naši možgani nas zavajajo, so domišljavi, lažnivi, nemoralni in izjemno čustveni." "Možgani imajo namreč izjemen talent, da nas ves čas poveličujejo, opravičujejo naše napake in neuspehe brišejo iz našega spomina." V evoluciji so "možgani postali dvolični, hinavski..." Itd. Možgani nekaterih ljudi "nimajo dovolj moči, da bi jih obvarovali pred pesimizmom...". In podobno. Mi sami smo v odnosu do možganov kot do osebe: mislimo, da možganom "lahko zaupamo"; jim moramo biti "hvaležni", lahko "jih preslepimo" itd. Medtem ko smo včasih rekli, da ima kdo strog Nadjaz, bi navajana nevrologinja rekla, da ima stroge možgane. Razmišljanja o možnih posledicah takega postvarjenja psihičnega se tokrat raje vzdržim (bi bilo bolje: moji možgani se s tem danes nočejo ukvarjati?). Hujši od tega otročjega a ne prav nedolžnega poosebljanja stvari in postvarjenja osebe je spregled psihološke ravni in zvajanje psihološkega na nevrološko, ne da bi pri tem pojasnili konkretne nevrološke procese, ki so domnevno osnova psihološkega dogajanja. Seveda vse duševno v skrajni konsekvenci temelji na procesih v možganih. Vendar pa je od te ugotovitve do nevrološke pojasnitve konkretnih psihičnih pojavov ne samo dolg ampak tudi neizvedljiv korak. Bistvenega človekovega doživljanja ni mogoče pojasniti nevrološko. Kako bi nevrološko, z značilnostmi delovanja živčnega sistema, 'možganov', pojasnili, da se nekdo odloči za študij filozofije, drugi pa medicine, odločitev, ki pomembno določa nadaljnji potek življenja? V članku je npr. navedena znana raziskava o optimističnih in pesimističnih nunah, ki je ugotovila, da so optimistične živele dlje od pesimističnih; pri čemer sta optimizem in pesimizem pojmovana kot del imunskega sistema. Če to navajamo kot nevrološki argument, predpostavljamo, da sta optimizem in pesimizem kot relativno trajni psihološki značilnosti primarno in enosmerno deterministično odvisna od fizioloških danosti organizma. Je mogoče, da se ti osebnostni lastnosti razvijeta s součinkovanjem organizma in okolja, da torej npr. zgodnje otrokove izkušnje v družini poleg njegove telesne konstitucije vplivajo na oblikovanje teh lastnosti? Je mogoče, da bi lahko tudi obrnili smer vpliva in rekli, da postane otrok optimističen, če zgodaj doživi zaupanje v ljudi in svet, kar je psihološko dogajanje, odvisno od vzgoje, to pa vpliva na otrokova fiziološka in nevrološka dogajanja in oblikuje 'možgane'? Vemo tudi, da povsem naključna travma preoblikuje 'možgane'; 'travma' pa je nekaj, kar človek psihološko doživi, definira, kot hudo obremenitev. Na koncu: s katerim nevrološkim dogajanjem se pojasnjuje dejstvo, da so se proučevane ženske odločile za samostan? So že od rojstva imele posebno razvit in aktiven možganski center za Boga in Cerkev?

Ker so v članku omenjene volitve, naj še sam posežem po zgledu s tega področja. Kateri možganski, tj. nevrološki, procesi vodijo do tega, da človek voli eno stranko namesto druge? Večje ali manjše črke na predvolilnih plakatih in posledično večji ali manjši aficirani areal v možganih, od koder grejo potem impulzi v področje, kjer sta vtisnjeni mentalni podobi obeh strank; podoba ene se močneje aktivira, impulzi se prenesejo v center odločanja, ki 'da povelje' centru za regulacijo hotnega mišičja in roka obkroži, kar obkroži? Morda vpliva večja ali manjša količina samoizločenega dopamina? Bi bil po izdatnem teku bolj naklonjen Karlu, ker je bolj vesele narave, kot kakemu bolj resnobnemu pretendentu; ali pa bi, nasprotno, volil slednjega, da bi ga razveselil?

Lahko bi bil dobrohotno spregledal te zastranitve članka, v katerem so sicer navedeni zanimivi psihološki poskusi, če ne bi bil omenjeni članek le posamezen primer splošnega sodobnega navideznega nadomeščanja psihologije z nevrologijo. Temu se pa upiram. -
Možgani in mi, Kdo v nas se odloča? Irena Štaudohar, Delo SP, 12.11.11

Ničelna rast

Ničelna gospodarska rast, kaj je to? Privlačna ideja, na prvi pogled. Neprestana gospodarska rast povzroča težave. Onesnažuje okolje, žre energente, ki so v omejenih količinah; povečuje bogastvo nekaterih in premoženjske razlike med ljudmi (je slednje nujno?); ustvarja potrošniško kulturo: svoj čas preživljamo v supermarketih (ali res?), beremo samo še kataloge (ali res?), tekmujemo v materialnem bogastvu (ali res?), zanemarjamo čustva, odnose, duhovnost (ali res?). Navsezadnje ta rast omogoča preživetje vse večjega deleža ljudi. Ljudi pa je na Zemlji že zdaj preveč (ali res?).

Od kod rast? Zakaj rast? Ker kupujemo eksistenčno nujne a tudi zanimive nove reči; ker hočemo živeti udobno. BDP se povečuje zaradi inovacij, predmetov in storitev, ki jih ljudje kupujejo. Živeli smo brez avtomobilov, brez računalnikov. Mnogi prav udobno. Stoletja. Ko so se začeli pojavljati, so potegnili, šli v promet, razširila se je njihova proizvodnja kvantitativno in kvalitativno (različne vrste). Ker so se dobro prodajali, so se pocenili. Ker so se pocenili, so se še bolje prodajali. Krivulja rasti se je dvigovala. Kupuješ fitness, masažo, plačuješ frizerja? Da se živeti tudi brez tega. Plačaš Eltonov koncert, prispevaš h gospodarski rasti. Šoubiznis je mogočna industrija. Jaz npr. bi preživel brez rocka. Že zdaj smo blizu ničelne rasti. Kakšne so posledice? Brezposelnost, kupna moč pada, ni denarja za vlaganja, standard se bo znižal, vse več je revnih.

Ničelna rast bi pomenila, da bi rekli: dovolj udobno živimo s tem, kar imamo, stop. V nadaljevanju bi proizvajali samo še za nadomeščanje izrabljenih avtov in računalnikov in pralnih strojev. Nobenih električnih avtomobilov kaj šele letal. Če bi to rekli pred nekaj leti, danes ne bi bilo kindlov in ipadov. Ti gredo zdaj za med, vsak ga hoče imeti; kupujemo jih in dvigujemo krivuljo rasti. Če bi se za ničelno rast odločili še prej, bi zatrli proizvodnjo mobijev. Poleg tega bi ugotovili, da je na svetu preveč modelov avtomobilov. Pravzaprav bi zadostoval en sam model, mogoče pet, pač različno močnih in opremljenih. Ena barva, no, recimo tri barve. Država bi določila, katere. Zaprli bi tovarne, delavnice, trgovine. Ljudje bi imeli veliko prostega časa. Lahko bi ležali v senci in brali ali poslušali popevke. A ja? Kdo bi pa pisal in tiskal knjige, če jih ne bi nihče kupoval, saj ljudje ne bi imeli denarja? Kdo bi pa snemal glasbo? Saj ne bi nihče proizvajal opreme za studije? Lahko bi šli jadrat. A ja? Kdo bi pa delal jadrnice, če jih nihče ne bi mogel kupiti?

Se pravi, da ničelna rast ni tako zelo dobra ideja? Ne, sploh ni. Pač pa bi bilo pametno določiti pogoje in omejitve proizvajanja in gospodarjenja. Na primer ekološke; pogoje izrabe energentov itd. To bi prisililo proizvajalce k ekološko sprejemljivi, energetsko varčni proizvodnji. Rast sama po sebi pomeni zgolj višanje prihodka. Lahko ga višamo s proizvodnjo in prodajo čiste pitne vode ali pa s kurjenjem lignita v TEŠ. Rast ne pomeni, da moramo dohodek višati s kurjenjem lignita. Rast sama tudi ne pomeni, da moramo dohodek zapraviti za gradnjo termoelektrarne na premog. Naj zveni še tako protislovno: samo gospodarska rast omogoča ekološki 'trajnostni razvoj'. Samo gospodarska rast poganja iskanje trajnostnih virov energije, nadomeščanje materialov v pičlih količinah s tistimi, ki jih je v izobilju, vsakršno inovativno dejavnost. Potrošnja nafte vodi do samoukinitve kurjenja nafte, do plinskih in električnih avtomobilov.

Mogoče je vse to moje napletanje brez zveze. Malo mislim pa lahko. Meni simpatični TRS npr. se zavzema za ničelno rast. So kaj mislili?

Lahko kapitalizem preživi?

V svojem prikazu osnovnih idej znanega ekonomskega teoretika J. A. Schumpetra ob izidu prevoda njegove knjige Lahko kapitalizem preživi? piše J. P. Damijan, redni profesor EF v Ljubljani: "Verjamem, da se bo kapitalizem tudi v bodoče 'levil' in modificiral in preživel vedno nove izzive časa. Morda na žalost vseh tistih, ki ob vsakem poslovnem ciklu ali periodični krizi ... posežejo po marksističnih teorijah. Pri tem pa pozabljajo, da so brez izjeme vsi socialistični eksperimenti neslavno propadli prav zaradi zanikanja treh temeljnih postulatov kapitalizma (individualnost, zasebna lastnina, demokracija), ki so inherentni človeški naravi in ki generirajo razvoj. ... Namesto brezplodnega zatekanja v marksistično utopijo je bolj smiselno energijo usmerjati v načine enakomernejše porazdelitve dohodkov od ekonomiziranja z omejenimi viri. Pri tem pa so - neprimerno bolj kot uravnilovka - učinkovite metode meritokracije (plačilo po zaslugah, op. B.M.), saj ne ubijajo spodbud za delo in kreativnost, ampak jih vzpostavljajo na pravičnejši način. Bolj enak dostop do virov (izobraževanje, zdravstvene in finančne storitve) ter delujoča pravna država omogočajo boljše izkoriščanje osebnega potenciala posameznikov ter hkrati družbe kot celote." Dodal bi, da so v času socializma teoretiki podvomili, da so temeljni postulati kapitalizma inherentni človeški naravi in so politični praktiki hoteli oblikovati Novega človeka, ki bo samoupravno kolektivističen; ki mu ne bo mar za osebno lastnino; in ki se bo hvaležno podredil diktaturi proletariata. Očitno je za to preoblikovanje zmanjkalo časa. - J. P. Damijan, Je kapitalizem že (klinično) mrtev? Pogledi, 9.11.2011

Kaj je socializem?

Danes se pri nas pojavlja nostalgija za socializmom, tako pri generaciji, ki ga je doživela, kot pri mlajših, ki ga niso doživeli in si, ne da bi kaj prebrali, delajo rožnate utvare o tem režimu. Pogosto pri tem navajajo skandinavske države kot primer socializma, ki naj bi ga uvedli tudi pri nas. V reportaži o Norveški v včerajšnjem Dnevnikovem objektivu pravi pisec, D. Caharijas: "Opazovalcu od zunaj deluje Norveška kot zgledna socialistična država, kjer ni nihče preveč bogat, nihče reven, kjer država poskrbi za vsakogar, še posebej za tiste 'manj srečne', a je prav zato draga. Bolj socialistična, kot je bila kdaj katerakoli deklarirana socialistična država." Njegovi norveški sogovorniki se s tem ne strinjajo: "...nikakor ne živimo v socializmu, pač pa v državi, kjer je močno zavedanje, da je redistribucija dobrin potrebna, v državi z močno egalitarno tradicijo. ... Če definirate socializem kot sistem močne socialne države, kjer se bogastvo redistribuira, potem je Norveška zelo uspešna socialistična država..." No, to bi bilo pač zelo korenito redefiniranje pojma 'socializem'. Za tako imenovani 'znanstveni socializem' po Marxu, Engelsu in Leninu, ki je bil uveden pri nas po letu 1945, je značilno: 1. uvedba 'diktature proletariata', to je, enostrankarskega režima Komunistične stranke kot 'avantgarde proletariata'; 2. 'glajhšaltung' ali partijska podreditev vseh vej oblasti, zakonodajne, izvršne, sodne; 3. razlastitev razlaščevalcev, se pravi kapitalistov, seveda proti njihovi volji in nasilno. 4. podržavljenje podjetij in uvedba državnega planskega gospodarstva; 5. Enoumje, to je, ideološka indoktrinacija, pranje možganov s socialistično ideologijo kot edino pravo vero z vsemi spremnimi pojavi, kot so kult osebnosti, množične manifestacije vdanosti režimu itd. Skratka, Severna Koreja. Vse to je bilo v vseh deželah, kjer je bil socializem uresničen, doseženo s krvavo revolucijo s številnimi žrtvami. Bi res radi socializem?

Zemlja se res segreva

Viden ameriški fizik Richard Muller je podvomil, da so podatki o segrevanju planeta dovolj dobri, da omogočajo tak sklep. Bili naj bi nezanesljivi in nenatančni, ker so dobljeni z merilnih postaj po vsem svetu, razvitem in nerazvitem, ter pristranski, ker naj bi podatki iz mest, kjer je temperatura višja, imeli preveliko težo. S svojo raziskovalno skupino na univerzi Berkeley v Kaliforniji in po svojih metodah je v dveh letih izvedel in/ali upošteval 1,6 milijarde meritev na 39.000 postajah. Ugotovil je, da se je temperatura na Zemlji od leta 1950 res povišala za 1 stopinjo Celzija. Ironija je, da je njegovo delo delno financirala naftna družba milijarderja Charlesa Kocha, ki je ves čas trdil, da so ugotovitve o segrevanju navadno blebetanje, in ki je tudi nasprotoval sprejetju ekološke zakonodaje v Kaliforniji. - NYT (Delo), 111111.

Moji zgledi (1): Dobrodelnik ustanovil 12.000 knjižnic

John Wood, direktor marketinga pri Microsoftu, je leta 1998, ko se je mudil v Nepalu, prišel v neko odmaknjeno šolo s 450 otroki. V šoli niso imeli nobenih knjig. Wood je sklenil šoli pomagati in čez čas je s karavano oslov pritovoril tja goro knjig. Otroci so se nadvse razveselili, Wood pa je bil tako navdušen, da je odpovedal službo pri Microsoftu, pustil svojo punco, ki je mislila, da se mu je zmešalo in ustanovil dobrodelno organizacijo Prostor za branje (Room to Read). Po vsem svetu je začel ustanavljati knjižnice, ob tem pa tudi zalagati in izdajati knjige v lokalnih jezikih. Do zdaj je ustanovil 12 tisoč knjižnic in 1500 šol. Knjižnice niso velike, navadno obsegajo en sam prostor, vendar so, delujejo.

Izdal je 591 naslovov v jezikih, kot so kmerski, nepalski, zulu, lao, šoša, taru, conga, garvali, bundeli. Poleg tega štipendira 13.500 revnih deklet, da se lahko šolajo. Oskrba učenke v internatski šoli ga stane 250 dolarjev letno.

Po številu ustanovljenih knjižnic je močno prekosil ameriškega jeklarskega magnata s konca 19. in začetka 20. stol. Carnegieja, ki je, kot pravijo, večino svojega bogastva porabil za filantropske dejavnosti. Ustanovil je 2500 knjižnic povsod po svetu, ki pa so mnogo bolj razkošne.

Čeprav je včasih treba iti na cesto in protestirati, da se opozori na kak družben problem, je mnogo pomembneje z iznajdljivimi dejanji zavzeto vnašati spremembe, kjer mislimo, da so potrebne. To lahko počnejo tako bogati kot ne tako bogati. - Vir: NYT, 11.11.11

Desetinka odstotka najbogatejših v ZDA ima več kot polovico dohodka

ugotavlja Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman v današnji številki NYT (Delo). 1% Američanov razpolaga z 80% dohodka (BDP), ostalih 99% razpolaga z 20% dohodka. Protestniki na Wall Streetu imajo v osnovi prav. Nesorazmerje je še večje. Poročilo urada za proračun za leto 2005 ugotavlja: Znotraj tega 1% ima zgornja desetina dve tretjini dohodka. To se pravi: desetinka odstotka (0,1%) ali okrog 1000 najbogatejših ima več kot polovico vsega družbenega dohodka. Njihov dohodek se je v obdobju od 1979 do 2005 povečal za več kot 400%. Teh tisoč najbogatejših niso morda uspešni lastniki ali menedžerji podjetij, ki so inovativna in ustvarjajo nova delovna mesta. Ne. 70% zgornje desetinke odstotka najbogatejših so menedžerji korporacij nefinančnega ali finančnega sektorja, poleg njih pa nepremičninarji in odvetniki. K. se zavzema za višjo obdavčitev

Koroška jesen

Zakaj se ne bom udeležil 'globalne oktobrske revolucije'?

Imel sem resen namen, da se udeležim današnjega protesta - proti čemu pravzaprav in za kaj? Udeležil bi se ga predvsem zato, 1. ker sem proti enormnim razlikam, ki obstajajo predvsem v najbolj razvitih deželah sveta, med dohodki 'navadnih ljudi' in bogatinov vseh vrst, od katerih si 'najuspešnejši' prisvojijo (ne 'zaslužijo') tudi 142-krat višji dohodek, kot je dohodek delavca; 2. ker sem proti neomejenemu zasebnemu bogatenju in zapravljanju denarja za luksuz, ki daleč presega človekove potrebe (zasebne palače, zasebni jeti, ladje, zasebni otoki in druga preseravanja) namesto za vlaganja v gospodarstvo; 3. ker sem za zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi deželami sveta in za odpravo revščine in lakote v svetu namesto kopičenja bogastva v rokah peščice svetovnih plutokratov; 4. ker sem za resnično vladavino ljudstva v obliki parlamentarne demokracije in proti oligarhijam in plutokraciji, ki vlada pod krinko demokracije; 5. ker sem za dejansko uveljavitev pravne države pri nas, za preprečevanje in kaznovanje neupravičenega prisvajanja premoženja in negospodarnega ravnanja. 6. ker menim, da v Sloveniji 21. stoletja ne bi smelo biti ljudi, ki nimajo zadovoljenih osnovnih potreb po hrani, stanovanju, kulturi in drugih osnovnih življenjskih dobrinah na sedanji ravni razvoja civilizacije; 7. ker se zavzemam za uresničitev ideje trajnostnega razvoja, kot jo je predstavil prof. Plut in jo, kot domnevam, zastopa gibanje TRS.

Protesta se kljub temu ne bom udeležil, ker se v ospredje gibanja sili skupina 'ljubljanskih aktivistov' z neumnimi populističnimi gesli, kot je zahteva, naj se namesto bank 'dokapitalizirajo ljudje'. Domača naloga: kaj bi se zgodilo, če bi 400 milijonov ali pa milijardo za dokapitalizacijo bank razdelili med ljudi? Koliko bi vsak dobil in kaj bi s tem denarjem počel? Kako bi to funkcioniralo v gospodarstvu? Ob tem moram seveda dodati, 1. da nisem proti kapitalizmu, ker je kapitalizmov več (ameriški, nemški, danski, norveški, grški, slovenski itd.) z različno vlogo države in različnimi režimi redistrubucije sredstev; 2. da nisem za socializem, ker sem ga doživel in pomeni nesvobodno, uravnilovsko in ekonomsko neuspešno 'diktaturo proletariata' na truplih nasprotnikov.

Med 'ljubljanskimi aktivisti' je nastopila gospa z 22 leti delovne dobe, katere mesečni stroški znašajo (po Dnevniku) 450 € za najemnino stanovanja, 355 za kredit, 62 za ogrevanje, 17 za stanovanjske stroške, 18 za elektriko, 40 za internet, 44 za avtomob. zavarovanje, 158 za kredit za prijatelja, 160 za hrano, 160 za bencin; za 20.000 kredita bo v 7 letih banki plačala 5000 € obresti (to je 60 € na mesec). Sodi gospa med 'ljudi, ki nimajo od česa živeti'? Kolikšno dokapitalizacijo si želi?

Histerija ameriških plutokratov

V današnji slo-izdaji NYT (14.10.11) Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman komentira proteste proti ameriški finančni plutokraciji na Wall Streetu. Zavrača pretirano reakcijo policije in opozarja na histerično reakcijo predstavnikov bogatunov, ki protestnike psujejo, češ da so protiameriška drhal, ki si prizadeva za zmanjšanje delovnih mest (!), celo zelo zmernim kritikom iz vrst politikov pa očitajo, da so 'socialisti', kar je za Američane psovka, le malo blažja kot 'komunist', in da so paraziti, ki uživajo dobrobiti amer. družbe, hkrati pa kritizirajo njene najvišje vrednote, v prvi vrsti, kot lahko logično sklepamo, neomejeno, nizko obdavčeno ali neobdavčeno bogatenje.
Krugman nadaljuje (v prostem prevodu): Kaj se dogaja? Gospodarji Vesolja globoko v sebi čutijo, da svoje pozicije moralno ne morejo ubraniti. Kajti niso bogataši, ki bi si premoženje pridobili z iznajdbami in trdim delom (kot npr. Steve Jobs). Obogateli so s štrikanjem zapletenih finančnih shem, ki niso povečale blagostanja Američanov, ampak so deželo pahnile v krizo, zaradi katere trpijo desetine milijonov ljudi. Ob tem pa niso plačali nobene cene. Njihove institucije so podprli z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi jim pri tem pristrigli peruti. Še vedno služijo profite na osnovi izrecnih ali neizrečenih federalnih jamstev in nadaljujejo z igro, pri kateri oni dobivajo, ameriški davkoplačevalci pa izgubljajo. In kujejo dobičke zaradi lukenj v davčni zakonodaji, po kateri ljudje z večmilijonskimi dohodki plačujejo nižje davke kot družine srednjega razreda. Te pristranske obravnave se ne sme kritizirati in vsakogar, ki to poskusi, naj bo še tako zmeren in objektiven, skušajo oblatiti in odstraniti s prizorišča, sklene Paul Krugman.
Naj dodamo pro domo sua, da je razpon dohodkov pri nas mnogo manjši kot v ZDA in da nimamo mulitimilijarderjev, da pa tudi naši 'tajkuni' lahko neomejeno bogatijo in nekaznovano 'štrikajo' svoje legalne ali nelegalne profitne sheme, ne da bi ljudstvo imelo kaj od tega. Toliko za pravo razpoloženje ob 15. oktobru, ko bomo protestirali proti takemu stanju.

Preden grem podpret gibanje Za prostore svobode

ponovim osnovna stališča.
1. Pravijo: Istospolne družine niso naravne. Ugovor: S sklicevanjem na naravno pri človeku ne pridemo daleč. Tudi jesti z žlico ni naravno. Naravno je, da mati požre svoje mladiče; da samica požre samca. :))
2. Pravijo: Ne gre jim za dobro otrok ampak za njihov užitek. Ugovor: Tudi heteroseksualni pari delajo otroke za svoj užitek, ne da bi jih vprašali, ali hočejo na svet med grobe, nasilne in zapite starše.
3. Pravijo: Otroci iz istospolnih družin se ne razvijejo v normalne odrasle. Ugovor: Resne raziskave kažejo, da med otroki iz homo- in otroki iz heteroseksualnih družin ni razlik v psiholoških in soc. značilnostih razen te, da so otroci iz istospolnih družin bolj tolerantni in solidarni s prikrajšanimi ljudmi.
4. Pravijo: Otroci iz istospolnih družin ne predelajo Edipovega kompleksa. Ugovor: Kako predelajo Edipov kompleks otroci nasilnih, pijanskih ali psihološko odsotnih očetov? Kakšne so njihove identifikacije? Otroci istospolnih imajo v svojem okolju dovolj identifikacijskih likov nasprotnega spola.
5. Pravijo: homoseksualni ne prispevajo k reprodukciji. Ugovor: Tudi mnogi heteroseksualni pari nimajo otrok, ker jih ne morejo ali nočejo imeti in torej ne prispevajo k reprodukciji. Je reprodukcija pri 7 milijardah prebivalstva kakšna posebna vrednota?

Moje težave s Steve Jobsom

Umrl je Steve Jobs, genij, ustvarjalec, vizionar, vrhunski direktor; svet je zaradi njegovih inovacij neizmerno boljši; spremenil način, kako vsak od nas vidi svet; človek, ki je na glavo postavil več gospodarskih panog; zgodovinska osebnost, primerljiva s B. Franklinom, Th. Edisonom, H. Fordom, ob boku z Rockefellerjem... Taki so bili naslovi v časnikih. Jaz ga pa pravzaprav ne poznam. Zame je bil neki računalničar, menda je izumil miško in še nekaj igračkastih izboljšav na računalnikih. Koga to briga? Da vendarle ne pretiravajo z marketingom? Apple? Ne vem, jaz imam PC z Microsoftovimi programi (a se reče 'operacijski sistem'?) Kaj če mi Apple? Kakšno zvezo ima? 
Bil sem kar v zadregi: en genij, genij naše dobe, je šel kar tako mimo mene. Zgodovinska osebnost našega časa, ki je šla kar tako mimo. Pa nisem čisto brez veze z računalniki. Začel sem s Spektrumom X, se navdušil za Atari (je imel lepše črke kot IBM PC) in potem osvojil PC, uporabljal sem vse programe Microsoft Officea, kolikor sem pač potreboval, sam sem se naučil (na kar sem ponosen) in še kopico drugih programov in programčkov. Od vsega začetka sem na internetu. Preizkusil sem že več blogerskih portalov in družabnih omrežij. Potem so mi kupili ta malega Asusa, Eee PC. Lahko ga prenašam okoli in povsod, kjer sem, če je zveza, se konektam (!!) na internet. Fino. Lahko bi rekel, da sem kar malo zasvojen z računalnikom. Ampak Steve Jobs - kaj ima ta s tem? Ko sem videl, kako ga slavi ves svet, mi je začelo postajati nerodno. Kaj je pravzaprav pogruntal? Zadnjič mi je žena kupila tisto deščico na blazinici, da lahko z asusom na kolenih surfam. Pa ne, da bo izumitelj te napravice dobil Nobelovo nagrado? Kakšni časi!
Vendarle nočem izpasti kot popoln brezveznik. Zakopal sem se v članke o Steveu Jobsu.
Evo rezultata. Mislim si, da tega človeka po svoje upravičeno slavijo. Kaj je pogruntal in storil? 1. Baje se imamo njemu zahvaliti, da imamo danes na računalnikih spodobno tipografijo, črke vseh mogočih slogov, ki jih lahko menjamo po mili volji, in ne tiste zombijevske zelene strojne pisave. 2. Baje je on prvi uresničil zamisel prenosnega računalnika, laptopa, notesnika, ki je bil v začetku res da še okoren, a vendarle normalno prenosljiv. 3. Baje je pogruntal miško (jaz imam tako s klitorisom); brez nje ne znam s pridom uporabljati računalnika. 4. Iznašel je ipod, prenosni glasbeni predvajalnik - tega ne uporabljam, ker ne prenesem rokovskega trušča. 5. iznašel je itunes - glasbeno trgovino - ta programček imam, ga malo uporabljam, a za tiste, ki vam glasba več pomeni, je krasen:  klikneš in (če ni treba kupiti) zaslišiš želeno melodijo. 6. iznašel je iphone - pametni mobi;  jaz imam še vedno navaden retardiran mobi Nokia, a ta pametni je res super. 7. iznašel je tablični računalnik - tablico brez vsega, žgačkaš jo in se ti prikazujejo čuda. 8. last not least, na noge je postavi veliko podjetje, veliko zaslužil in dal delo mnogim drugim. Za vsem tem pa je res genialna ideja: nič več disket, diskov, dol dajanja; vse, kar boš hotel, boš počel v oblaku, kadar koli, kjer koli. Kdo si ne želi priti v nebesa? Evo, tu so, omogočil jih je Steve Jobs.
Opomba: po svoje ga upravičeno slavijo, kajti brez računalnika se vsekakor da preživeti, tudi brez oblaka, kot se da preživeti brez avta in TV. Bi preživel tudi brez črk? Ej, bi, ampak bedno. Tako da imajo prav: spremenil je naše navade s temi svojimi igračkami. 

Ograja: zgodba v sedmih slikah s komentarjem

Omislili smo si novo ograjo. Nič posebnega in vendar cela drama in filozofija. Čemu novo? Priročni izgovor: ker je bila stara lesena dotrajana. Gornja slika vsaj na videz tega ne potrjuje. Dalo bi se jo, ograjo, malo pokrpati in bi še zdržala. Torej čemu? Pred letom so naši dolgoletni sosedje prodali hišo in dobili smo nove sosede. Hišo so spremenili v delavsko bivališče, je nekaj moških in nekaj žensk in otroci. Polovico velikega vrta so tlakovali in naredili parkirišče za nekaj avtov. Na drugi polovici so na enem delu zasadili povrtnino, na drugem travo. Niso ravno zelo skrbni vrtnarji. Ukvarjajo se najbrž s prevozništvom. Kakšne vrste, ne vemo. Kaj vozijo, s čim služijo, ne vemo. Vsako jutro ob šestih kolikor mogoče tiho poženejo motorje in odpeljejo. Tudi sicer niso hrupni; včasih vpijejo otroci. Včasih se iz notranjosti zaslišijo južnjaške melodije. Niso iz teh krajev, a tega res ne gre omenjati, odločno zavračamo misel, da bi to imelo kako vlogo pri naši odločitvi. Vodilna družina si nekaj ulic stran zida veliko družinsko hišo; ta, kjer so zdaj, je njihovo prehodno bivališče. Jo že prodajajo. Pridejo neznani ljudje. Nova ograja bo zidana; poln zid, 160 cm visok. Vse življenje sem preživel v hiši z vrtom z žičnato ali leseno ograjo. Zdaj bo zid, visok.

Ta ideja mi ni všeč. Včasih, v mojem otroštvu, so bila v leseni ograji vratca k sosedom. Neovirano smo hodili sem in tja. Res pa je, da so zdaj drugi časi in drugačni ljudje. Neki arhitekt pravi, da se moraš na vrtu počutiti, kot da si v zaprtem prostoru, v notranjosti pa kot da si na odprtem, v naravi. Ta občutek bo vsaj na vrtu zdaj dosežen: občutek varnosti, ločenosti. Apartheid.

Moje dolgo vroče poletje (2)

Preden sva šla na morje - če ne bi bilo teh parketarskih zadev, bi bila že doli - sva šla še na Gabrovko obrat, kar je zraslo. Prišla sva zadnji čas, saj so se veje šibile pod okusnimi cimbarami; tudi hrušk sva precej pobrala.

Potem sva skočila še v bližino Borovnice po ameriške borovnice v vas Pako, zanimivo gručo hiš pod borovniškim viaduktom.

V Solaris sva prišla vsaj 14 dni kasneje kot običajno, šele devetnajstega julija. V dolgem vročem poletju sva naletela na edini teden res slabega vremena. Bilo je mokro in mrzlo, morje nemirno, umazano, hladno. Prvih deset dni se sploh nisem kopal. No, vsaka slaba reč je tudi za kaj dobra - hodila in vozila sva se po okolici. Tako sva obiskala mesteca, ki sva jih že dolgo nameravala, pa jih doslej nisva: Brtoniglo, Buje, Grožnjan. Preostanek morskega 'dopusta' je bilo lepo vreme, tako da sva se kar lepo rekreirala in tudi malo nasončila. Sicer pa v glavnem leživa v senci in bereva.

Brtonigla

Buje

Grožnjan

Takoj ko sva se vrnila z morja spet na Gabrovko. Tokrat so polne slive.
Dan zatem se mi je na računalniškem zaslonu pojavil čuden svetleč rdeč kvadrat, nobena tipka ni več prijela. Šla je osnovna plošča. Na srečo je ostal trdi disk nepoškodovan. Od takrat dalje imam tule tri računalnike: nadomestni PC, ki mi ga je prijazno posodil naš šolski računalničar; ženin notesnik, ki je precej počasen; Asus EE in še zunanji disk. Rad bi prenesel vse uporabno s trdega diska na zunanji disk. Pa se mi je vse zapletlo in zdaj ne vem, kje imam kaj in sem čisto nesrečen, ker ne vem, kako se bo ta drama razpletla. 
Avgust smo zaključili z vikendom v Medulinu, na barki. 

Moje dolgo vroče poletje (1)

Poletja bo kmalu konec in zadnji čas je za kratek pregled in korak v novo sezono bloganja, ki se je zame začela danes. 
Prvi poletni dan me je zalotil pri branju Planeta žensk Dušana Merca. Zanimiva in razmisleka ali vsaj povzetka vredna sta se mi zdela dva vidika tega romana: lik vedeževalke Kasandre, predvsem pa tehnika vedeževanja, ki je - če je resno in etično zavezujoče - v bistvu neke vrste svetovanje. Odnos med strokovnim svetovanjem ljudem v stiski - in kdo ni kar naprej v stiski - in vedeževanjem bi bilo zanimivo analizirati. Ostalo je pri ideji. Drugi vidik so življenjske zgodbe treh deklet, ki so opisane z veliko empatijo. Bilo bi jih vredno primerjati, saj tudi to pride v poštev pri svetovanju. Poleg branja sem tiste dni poslušal predavanja o antični grški zgodovini profesorja Donalda Kagana z Yalske univerze (http://oyc.yale.edu/classics/introduction-to-ancient-greek-history/) in o glasbi, profesorja Craigha Wrighta (http://oyc.yale.edu/music/listening-to-music/). Oboje zelo zanimivo so prekinile druge poletne dejavnosti in do zdaj še nisem prišel do tega, da bi nadaljeval s poslušanjem. Priporočam:
Potem je 'udarila' prenova stanovanja, brušenje parketa: prenašanje pohištva, beljenje dnevne sobe, prenašanje 'majstrov', improvizirano bivanje. Ko smo se vrnili z morja, smo ugotovili, da nikjer ni ženinega fotoaparata. Kdo tuji je bil nazadnje v njeni sobi? Velekoncert Mahlerja smo gledali po TV. V okviru projekta razknjiževanja (praznjenja knjižnih polic) sem sklenil najprej poravnati stare grehe. Že 40 let prekladam dve knjigi, ki sem si ju sposodil pri prijateljih. Nikoli nisem zbral dovolj energije, da bi ju vrnil, čeprav vsaj ene od njiju sploh nisem potreboval, drugo pa le nekaj časa. Ročno sem vtaknil vsako v svojo ovojnico in ju poslal na naslova prijateljev. Reakcija je bila takojšnja in silovita. Enega bi skoraj pobralo od smeha, drugi je skoraj malo užaljeno (le zakaj?) telefoniral, da si je medtem že kupil drug izvod. No ja, ampak v tej, ki sem ti jo vrnil, so tvoje opombe (ki jih seveda penzionist kot jaz ne potrebuje več). (se nadaljuje)

Pedagoški triptih: razmišljanje (4)

Pisateljev gnev nad pedagogiko ga zapelje do zelo pristranskih sodb o tem, kaj je in koliko zmore, pedagogika namreč, stroka. Krivičen je do učiteljic, ki se trudijo in ki tudi znajo in marsikatero usodo še pravočasno odvrnejo od drvenja v pogubo. Ne prepriča me, ker pogreva najpreprostejši stereotip o pedagogiki, ne da bi razmišljal. Samo jezo in nezadovoljstvo stresa. 
Obrnimo ploščo. Prepričljiv je v opisih posameznih primerov učencev, ki mu jih opisujejo kot problematične. Tu se izkaže kot pisatelj, ki se zna vživeti in ki si zna ustvariti jasno sliko doživljanja in okoliščin teh otrok; ki se zna postaviti na njihovo stran. To je pravo izhodišče za pedagogiko. Žal se pri tem, kjer bi se moralo začeti, vse neha. Gotovo zaradi narave ravnateljeve pozicije. On je zadnji, do katerega pridejo 'primeri', potem ko so jih dolgo vozili in zavozili drugi. Ali pa tudi ne vselej in bi se z znanjem in spretnostjo dalo kaj storiti?
Nepodredljivi Matej, ki ga mati tepe z gurtno; ki ne mara sošolcev, je do njih nasilen; ki bi rad spal z učiteljico in bi se ga učiteljice rade odkrižale, ga poslale drugam. Janez, ki uniči šolsko uro, če se mu zahoče, in ki se bo mogoče ujel, ker je še pristen, skladen sam s seboj, in mu je všeč Mojca in se skuša držati pravil. Ta odreši ravnatelja, ki ve, da se mora izogniti konfliktu z njim pred drugimi, tako, da pobegne iz razreda. Nasilni Haris, ki se ga bojijo vsi na šoli, z očetom na metadonu in materjo-kobilo, ki komandira v družini in ga razvaja. "Fanta bi rad rešil pred materjo, rad bi pomagal očetu - pa ni možnosti.... Priznaj, da se ti vse skupaj ne ljubi, da moraš ustvariti red in mir na šoli in da moraš  malega zradirati. Drugače boš imel na grbi druge starše..." (162). Šolska realnost in realne omejitve ravnateljeve vloge ga postavljajo pred slabe izbire, izbire med večjim in manjšim zlom.
Mogoče ostane pedagoško neizkoriščeno ravnateljevo doživetje s kolegico Julijo v portoroškem hotelu. Je namreč zelo poučno. Pokaže nam, kako silno boleče doživi učenec neuspeh, kako zelo prizadeto je ob tem njegovo samospoštovanje; kako zelo si želi, da bi snov obvladal, tako kot jo domnevno po njegovem obvladajo drugi, snagatorji iz Podsrede, iz Sobote. Pa vendar kako težko se mu je ponovno samoiniciativno lotiti naloge, kjer je doživel neuspeh, ker se boji ponovnega neuspeha. Ponazori nam staro pedagoško načelo ‘ponavljanje je mati znanja’, pa še načelo ‘nikoli ne obupaj’, kajti ‘drugič bo boljše’. Pove nam, da se včasih pojavijo povsem nepričakovane rešitve, če si človek le želi; zelo sodobno opozorilo na pomen kontingence, naključja. Opozori nas na pomen iniciativnosti ravnateljic, na pomen poguma za učenje in na to, kako čudovite rezultate dosežemo pri nekaterih subjektih učnovzgojnega procesa z nekoliko bolj materinskim pristopom. In še bi lahko naštevali. En sam primer - pa pravi špric, se pravi: vodomet, kaj vodomet, ognjemet, oplajajoči spermamet pedagogike. Za triptih bi bili potrebni trije taki primeri.
Siceršnje pedagoške nazore ravnatelja Jožeta je lepo povzela ocenjevalka v Pogledih. 

Pedagoški triptih: razmišljanje (3)

Če torej obravnavam Triptih kot literarno delo in se pri tem kot nestrokovnjak omejim na vprašanje, kaj nam zgodba o 'junakovi' usodi pove, kakšen je njen pomen, ugotovim, da je to zgodba o zavoženi eksistenci nekega ravnatelja osnovne šole. Ob koncu svoje kariere z grenkobo, nemočjo in cinizmom ugotavlja, da je v skrbi za vsakdanji kruhek dober del svojega življenja prebil v poklicu in vlogi, v kateri se je znašel po pomoti in ki se v njej 'ni našel'. Ni jezen samo nase ampak na vse okrog sebe. Zdi se celo, da so po njegovem drugi, recimo kominternovski sindikat, krivi take njegove usode in da to usodo delijo tudi drugi pedagogi, le da se tega, zaslepljeni s pedagoškim optimizmom in lažno pomembnostjo, ne zavedajo. Turobna slika, res.
Lahko pa pogledamo roman z druge plati, s pedagoške. Saj smo menda upravičeni? Saj gre za pedagoški triptih, za pedagoški esej pedagoga (ki se sicer nima za pedagoga po duši, si pa privošči pisati pedagoški roman). Pisateljeva odločitev za obračun s samim seboj kot pedagogom, ravnateljem, je v načelu visoko vredno dejanje, ne glede na to, da se tega loteva literarno in ne znanstveno. Zato se je vredno vprašati, kako uspešen in koristen za stroko je ta obračun. Kaj je v njem pedagoškega mimo obupanega nesojenega pedagoga? Katere pedagoške probleme obravnava v eseju? Kje in kako išče rešitve?
Pri odgovarjanju na to vprašanje bi bilo dobro ločiti prvih 16 strani besedila, nekakšen predgovor in uvod, ki ga piše D.M. v svojem imenu, od preostanka, ki je nekakšen 'tok zavesti' literarnega junaka Jožeta. Ta junak je pač fiktiven, 'literarna konstrukcija', kdo ve, kakšna je njegova zveza z realnostjo pisatelja.
D.M. pravi, da 'Skrivnosti stanu in stroke svoje vsi pedagogi skrivajo kakor kača noge' (12) 'V pedagoškem svetu nihče ne pričakuje, da boš obračunaval sam s seboj in imel kritično distanco do svojega početja, do rezultatov dela (kaj si naučil, kako si vzgojil), pač pa da boš neusmiljeno izvajal pedagogiko nad drugimi' (13). To ne bo držalo.
Katere skrivnosti skrivajo pedagogi? Da jim je po ravnateljskih pisarnah dolgčas? Da se z leti naveličajo poslušati jadikovanje zavoženih staršev z zavoženimi otroki? Da v zbornicah opravljajo? Da se tožarijo med sabo? Da marsikdo pojma nima o pedagogiki, pa vseeno uči in vzgaja? Da šenkujejo ocene? Da šlatajo učenke in učence? Da se po seminarjih kurbajo? Da ravnatelj tudi prdne in se potem dobro počuti? Res silne skrivnosti, vredne romana. Tisti, ki jih razkrije, ki 'konstruira' anti-pedagoškega anti-junaka, je resnicoljuben, premočrten in pogumen, je junak. Končno si s tem pridobi nekaj samospoštovanja in človeškega dostojanstva.

Pedagogika je stroka in veda. Za vsako stroko in vedo velja, da živi in se razvija samo z avtorefleksijo, s ‘kritično distanco do svojega početja’. Ne samo, da se od stroke to pričakuje, to je zanjo osnovna zapoved. Kritični obravnavi pedagoške prakse, strokovni samorefleksiji, služi vsa strokovna komunikacija, strokovni časopisi, knjige, seminarji, konference. In zainteresiranim šolnikom je vse to vir učenja, izpopolnjevanja; na tej osnovi izboljšujejo svojo prakso, da bi bolje ‘naučili’ in ‘vzgojili’.
Nadalje pravi D.M., da je pedagogika 'manipulacija'. To je najprimitivnejši očitek pedagogiki, ki ga običajno slišimo od mladostnika, ki je 'sit' staršev, učiteljev, odraslih in njihove 'vzgoje'. Od odraslega človeka, ki je prebolel mladostniške travme in ki razmišlja, ga ne pričakujemo. Še manj od človeka, ki sta mu 'vzgoja in izobraževanje' poklic. Kdor ima pedagogiko za manipulacijo, v resnici še ni storil prvega koraka v stroko (kar je sicer konsistentno s psihologijo junaka tega romana). Manipulacija je (od za nas relevantnih pomenov, navedenih v VST, izberem dva): 1. spretno strokovnjaško ravnanje ali opravljanje česa (strokovni postopek); slabšalno: (poslovno) spretno sleparjenje. … 2. neiskreno, zavajajoče vedenje, ki naj prinese zaželeno korist oz. zagotovi prednost na račun manipuliranega. - Če mislimo, da je manipulacija spretno strokovno ravnanje, bi se kar strinjal z avtorjevo opredelitvijo. V tem pomenu so spretna, strokovna ravnanja vsi postopki, ko hoče kdo drugega pripeljati h kakemu cilju; postopki od psihoterapije do politike (recimo pogajanja). Pri drugih postopkih, mimo vzgoje, imamo opraviti z odraslim, zavestnim soakterjem, ki v načelu lahko polnopravno in pri polnem zavedanju sodeluje v postopku doseganja cilja; se lahko upre poskusu, da bi ga proti njegovi volji zavedli. Otrok tega še ne zmore; njega lahko ‘okoli prinesemo’.
Ni jasno, ali misli pisec predvsem na prvi ali na drugi pomen. Kaže, da misli manipulacijo predvsem slabšalno: kot zavajanje, sleparjenje. Glede na to, da se otrok še ne more upreti zavajanju in sleparjenju, je manipulacija z njim možna. Manipulacija predpostavlja tudi, da manipulator zavaja drugega v svojem interesu, k ciljem, ki koristijo njemu, ne manipuliranemu. Pedagogika naj bi bila tedaj spretno zavajanje in sleparjenje otrok s strani pedagogov v korist pedagogov (njihovega zaslužka, oblasti, ugodij).
Kaj bomo rekli o učiteljici, ki nauči otroka brati in pisati; ki ga nauči osnovnih pojmov o naravi in družbi; ki potencialno zavoženega prestopnika uredi, da ni več nesrečen in neznosen? Bomo rekli, da ga je zmanipulirala v obstoječi kulturni vzorec? Bi bilo bolje, ko bi mu ne težila in ga raje pustila nepismenega, saj bi tako preprečila, da bi kasneje kdaj pisal butaste zgodbe? Bi bilo bolje, ko bi onega nesrečneža, ki grozi drugim in jih pretepa, pustila, da tako neomejeno uveljavlja svojo voljo in svoje muhe, saj bi tako zanesljivo prispevala k temu, da bi kdaj kasneje na gobec tudi one ignorante na oblasti, razne Driplje in Bogomoljke, ki bi mu kazili mir?
Pazimo: tako ne govori Jože, nesrečni ravnatelj iz zgodbe; tako govori pisatelj D.M., preden razplete svojo zgodbo - v uvodni ekspoziciji, v navodilu za branje primitivnemu slovenskemu bralcu, v navodilu za branje ‘eseja za goveda’. Priznava celo, da bo kot avtor manipuliral bralca. Lej, lej.

Pedagoški triptih: razmišljanje (2)

Pedagoški triptih je po besedah pisatelja samega 'enotedensko pričanje o dolgi hoji za pedagogiko'. Sintagma 'hoja za pedagogiko' je zanimiva: posneta je po 'hoji za Kristusom'. Ta pomeni sledenje Kristusovemu etičnemu zgledu. Torej pomeni 'hoja za pedagogiko' sledenje pedagogiki, tistemu, kar je v njej zglednega, najboljšega. Dokaze za kaj takega bi težko našli v tej knjigi. Zgledna je vsekakor pisateljeva odločitev, da napiše izpoved svojega doživljanja v vlogi ravnatelja osnovne šole. Redki so, ki bi ob koncu kariere naredili tak pošten obračun s samim sabo. Lepo bi bilo, ko bi temu zgledu sledil še kdo. Sicer tudi D.M. ni prvi v tem literarnem žanru, v katerega sodijo izpovedi (od Rousseaujevega Emila dalje oziroma od antike dalje - pogojno recimo Ksenofonov pedagoško-politični tendenciozni roman, Kirova vzgoja) učiteljev in vzgojiteljev vseh časov. Omenim naj samo eno novejših prevedenih del, tj., Pennacove, Šolske bridkosti. Ali pa gre v tej uporabi omenjene sintagme morda za bolj naključen domislek? Je zapisana samo zato, ker se 'dobro sliši', in je torej pozerska, neodgovorna?
Bolj temeljen je pomislek ob naslednjih besedah: "Nič groznega se mu (pisatelju) ni zgodilo v teh letih, ko je opravljal delo pedagoškega vodje - razen tega, da je neprestano vedel, da ni dober pedagog, da sploh ni pedagog, da je vse skupaj blef, da je on sam blefer in ravnateljski pozer. To vlogo je odigral, ker nekaj pač človek mora delati, pa četudi se dela, da dela, moral je služiti za preživetje od počitnic do počitnic."
Kakšno težo ima esej o pedagogiki, torej razmišljanje o pedagogiki, enodelno ali tridelno, izpod peresa človeka, ki je sicer dolga leta delal kot pedagog, ravnatelj osnovne šole, ki pa zase pravi, da sploh ni pedagog, da je blefer in pozer? Kaj lahko tak pove o pedagogiki? Mu sploh gre za pedagogiko? Mu je do 'hoje za pedagogiko'?

 Pustimo torej za trenutek ob strani misel, da gre tu za pedagogiko; da bi hoteli iz dela izluščiti kaj pedagoško 'uporabnega', da bi izrisali, povzeli, avtorjev pedagoški 'profil', njegove 'izkušnje'.
Bralec Janez ni dovolj kompetenten, da bi ocenil to delo strogo imanentno, znotraj literarno, zgolj kot literaturo brez zveze s pedagogiko. Mogoče se lahko vpraša samo, kaj nam to delo pove kot literatura, brez ozira na realne okoliščine slovenskega šolstva. Kako gre zgodba?
Ob koncu kariere dela ravnatelj J. obračun sam s sabo v svoji poklicni vlogi in kot človek, ki je v šoli preživel dobršen del svojega življenja. Svoj obračun strne v pregled enega tedna svojega bivanja, od tega tri dni v šoli, tri dni na strokovni konferenci v obmorskem kraju. To delo je opravljal brez zanimanja, brez kompetenc, brez prizadevanja, samo blefiral je. Sočustvoval je s problematičnimi učenci, v tem ni blefiral, obsojal je njihove starše; tudi to ni blef. Pred podrejenimi je blefiral v pozi vodje. V glavo so ga jebali vsi paraziti in idioti nad njim in pod njim, on je pa zares, tudi to ni blef, porival mastnorite učiteljice in ravnateljice. Poleg zavesti, da je strokovno (kako to?) vzvišen nad strokovnimi in političnimi paraziti v šolstvu, je bil njegov poglavitni užitek in smisel obstoja ravno jebačina. Leta so minevala, krivično dolgo je bil ravnatelj. Zdaj je star, za nazaj se ne da nič popraviti. Tako gre to.
Morala zgodbe? Človeški pomen? Sočustvujemo lahko z junakom. Smili se nam, da je bil obsojen (se je obsodil?) na tako prazno in neplodno eksistenco, na življenje, v katerem je nekaj simpatije do njemu podobnih zavoženih otrok, veliko sovraštva do njihovih patoloških in hinavskih staršev, do politikov in drugih parazitov, precej poželenja, nekaj seksa in malo ukradene ljubezni; nič prizadevanja, da bi kako pomagal tistim nesrečnim otrokom; trpno je prenašal neogibne pogovore s starši, modrovanje na sestankih, kokodakanje v zbornici. Nič se ne da storiti, mogoče malo, je bil njegov moto. Vse skupaj pa ni preveč naporno, v bistvu še kar lagodno.
Če je bralec Janez, kolikor more, pošten do sebe, začuti simpatijo. Ja, tako gre to: nič hudega se ne zgodi, življenje kar mineva. Za kaj mu je, Janezu, pri vsem tem šlo; si je kaj prizadeval, je hotel kaj doseči, kaj narediti, kaj doživeti, kaj biti? Ali je preživel svoj vek kot Jože?
In če potem pomisli še, da je Jože samo del, samo ena vloga nekega pisatelja, on, Janez, pa - samo ravnatelj...

Pedagoški triptih: razmišljanje (1)

Roman (tako svoje delo imenuje avtor) Dušana Merca, Pedagoški triptih, sem vzel v roke z zanimanjem, prebral skoraj na dušek in ga malce nejevoljen odložil in sklenil, da knjige ne obdržim. V njej je kaj malo takega, zaradi česar bi jo želel obdržati. Od kod taka sodba?
Preden pišem dalje, naj opozorim: misli, ki jih tu zapisujem, niso moje ampak literarno izmišljenega bralca Janeza, ki je bil nekoč tudi sam nesojeni pedagog; da jaz, B.M., ne bi imel kakšnih težav, če bi se D.M. prepoznal in bi ga prizadelo - ne vem, kaj bi mi potem utegnil storiti, a danes so ljudje vsega zmožni.
Pisanje D.M. spravlja človeka, ki bi hotel pisati o njegovi knjigi, v zadrego. Na prvi pogled je roman izpoved pisatelja D.M. v vlogi ravnatelja osnovne šole. Torej naj bi bilo to, kar piše, njegovo doživljanje njegovega ravnateljevanja ali vsaj nekega obdobja njegovega službovanja. Vendar ne. Pisatelj si vzame pravico, da si izmisli literarno osebo, ravnatelja Jožeta, tako da je to, kar beremo, izpoved izmišljenega ravnatelja Jožeta in ne morda ravnatelja D.M. Seveda poznamo trik: D.M. se je izpovedal skozi literarnega junaka Jožeta; tako je, s to potujitvijo samega sebe, lažje izrazil nekaj svojih misli in občutij in s tem obogatil svoj izraz. Po drugi strani pa je z literarnim likom prikril - ne samo ime ampak tudi življenje - realnega ravnatelja in torej celotno sliko osiromašil. Empirični pisatelj je kot ravnatelj več kot dvajset let uspešno opravljal svojo službo, tako da nas čudi, kaj ima skupnega s tem desperadom, ki naj bi bil njegova literarna podoba. Je njegov alter ego? Skrita in prikrivana podoba uspešnega ravnatelja; ta pa hipokrit po sili razmer, za ljubi kruhek? Naj bo kakor koli, vsaj enako kot njegovo razočaranje nad samim seboj bi nas zanimalo, kako se je tako dolgo uspel obdržati v svoji službi; kako je reševal probleme. Morda bi se iz tega kaj naučili - smo pač brezupni primerki pedagoških vernikov. 
Pisatelj sam je kot D.M. napisal svoje misli le v nekaj uvodnih poglavjih kot navodilo za branje. Ne smemo namreč pozabiti, da ima pred seboj zelo posebno literarno publiko - slovenska pedagoška goveda, ki še niso videla tiste slike, ko risar riše roko, ki riše roko... 

Proti severnemu vetru: analiza (4)

KATEKSA (‘ZALJUBLJANJE’), AMBIVALENTNA ČUSTVA OB ZBLIŽEVANJU

Besedilo (19-31)

Naslednji dan ona piše daljše sporočilo. Zadeva: približevanje. Sporočilo naslovi z: ‘Dragi Leo’, predlaga, da jo tudi on oslavlja samo z imenom. V njegovih včerajšnjih mejlih je zelo uživala, prebrala jih je večkrat. Po njenem se zna on zelo poglobiti v človeka, ki ga sploh ne pozna, ga ni še nikoli videl in ga najbrž nikoli ne bo in od katerega ne more pričakovati enakovredne komunikacije. Potem mu v nekaj točkah (rada piše točke) pokomentira še njegov odpor do stereotipnih voščil in njegovo oceno njene starosti. Takoj zatem mu sporoči, da je uganil njeno številko čevljev. Tri dni ni nobenega odgovora. Čez tri dni mu spet piše ona. Če ji ne piše, se ji zdi čudno; ji nekaj manjka in ji ni prijetno. Naslednji dan on odgovori. Pisal je mejle, vendar jih ni oddal. Pravi, da je v dopisovanju prišel do kočljive točke, ko ga ona zanima bolj, kot ustreza okviru, v katerem se z njo pogovarja, saj sta že v začetku ugotovila, da se verjetno ne bosta nikoli videla. Tako naj tudi ostane. Poleg tega naj bi raven njunega pogovora ne padla na raven oglasa za iskanje poznanstev. Ona mu odgovori, da mu ne verjame, da je noče videti. Vsak moški hoče vedeti, kakšna je ženska, s katero se pogovarja, kajti potem ve, ali želi še naprej govoriti z njo ali ne. Njemu se zdi, da mu je to napisala v jezi, kar ona zanika. Njegovo pisanje se ji zdi nekonsistentno. Piše mejle, a jih ne odpošlje; pravi, da gre njegovo zanimanje zanjo preko okvira pogovora, kot da ne bi bil okvir pogovora prav obojestransko zanimanje za drug drugega; zdi se mu pametno, da se ne srečata, čeprav se zdi, da si srečanja želi; noče se zanimati zanjo preko neke meje - o čem naj bi se potem pogovarjala; poslal je samo delček tistega, kar je napisal, čemu ne vsega. Naslednji dan on piše, da si drug o drugem ustvarjata fantazijske podobe, da zastavljata drug drugemu vprašanja, na katera ne odgovarjata, ocenjujeta drug drugega, a se nočeta razkrivati. Nič ne vesta drug o drugem, o vsakdanjem življenju. Potem izbruhne: ‘Noro me zanimate, draga E.’! A takoj se zboji, da bi ga srečanje v stvarnosti razočaralo. Ni gotov, ali si ona želi, da bi ji še naprej pisal. Ona pa v vsej negotovosti in dvomih z gotovostjo ve le, da si to želi. On ji zaupa, da se je razšel s svojo partnerico M. Ravno, ko se je iztekal rok, do katerega je nameraval čakati odgovor partnerice, je dobil božično voščilo E. Njej je všeč, da mu je bilo njeno mehanično voščilo pravzaprav dobrodošlo. Zastavila pa mu je nekaj direktnih in neprijetno posmehljivih vprašanj o njegovem odnosu z M. in njegovih navadah v ljubezenski zvezi. On ji primerno jezno in prizadeto odgovori. Ona obžaluje, da ga je prizadela in mu odgovori, da je bila poročena le enkrat in je še vedno.

Komentar

Njeno sporočilo, s katerim začenjamo ta odlomek, je pravzaprav sklep predhodnega vmesnega procesa zbliževanja. V njem izrazi, kar je doživljala ob prejšnjih njegovih sporočilih in predlaga, da zbližanje tudi formalno ‘zapečatita’ tako, da se od zdaj dalje naslavljata samo z imeni brez priimka. Kako to, kaj je doživljala ob njegovih mejlih? Zelo je uživala v njih; on se zna zelo poglobiti v neznanega človeka, se pravi znal se je zelo poglobiti vanjo, čeprav ni vedel skoraj nič o njej. Se pravi, da človeku godi, če se drugi vživi v njegov položaj in doživljanje (empatija); če zna brati med vrsticami; če iz skromnih zunanjih znamenj, besed in ravnanj, sklepa na pomembnejša notranja stanja, razpoloženja, čustva, misli, nazore; če indirektne, prikrite, okolišave izraze spremeni v direktne opise notranjih stanj drugega, skratka, če človeka ‘čita’. In če to, kar je prečital, sprejme. Radi smo predmet pozornosti drugega, godi nam, če nas drugi razkriva, če ugane naše skrite misli in čustva, če - to je veliki pogoj - jih sprejme; če jih ne zavrne. Če jih sprejme, se kar navežemo na tega ‘diagnostika’. Ni čudno, če kar nekaj pogrešamo, če se ne oglasi. Pogrešamo ga, če ga ni. Ta igra ‘razkrij in sprejmi’ nas kar zasvoji. Njej to preprosto godi, želi si - še. (Kako žensko!)

Pri njem je doživljanje bolj dramatično. On ni tako preprosto celovit: razdvojen je, bori se sam s seboj, s svojimi ambivalencami. Tudi v njem so se vzbudila čustva; pisal je mejle, a jih ni odposlal. Ni hotel razkriti čustev, ki jih je doživljal. Bal se je, da ne bodo sprejeta; zdela so se mu pretirana. Saj je sploh ne pozna; saj je vse skupaj samo virtualna fantazija. Saj ni mogoče, da  bi normalen človek po nekaj mejlih doživljal kaj takega, kot doživlja on. Ta njegova vzburjenost gre preko okvirov normalnega elektronskega komuniciranja. Osmešil bi se. Rad bi jo spoznal ‘v živo’, a se hkrati boji, da bi bil razočaran. Slika, ki si jo je ustvaril o njej, je tako privlačna, da bi bil skoraj gotovo razočaran. Saj ne more biti res, da taka ženska, kot si jo je naslikal, obstaja. Oba se sprašujeta kot ljudje, ki se zaljubljajo: Ali sem mu všeč? Ali je rad z mano? ‘Si želiš, da bi ti še pisal?’ Potem on vendarle, ne da bi dobil kako zagotovilo, stori naslednji korak: razkrije ji, da se je razdrla njegova dosedanja zveza. Tej neznani ženski, tej fantaziji, zaupa boleč podatek o sebi.

Ona je mogoče nekoliko bolj zadržana, skriva se za ironijo, meri pa kar naravnost: bogve, kakšen bi bil ta človek v ljubezenski zvezi? Je stanoviten ali muhast? Je tipičen mačo ali kaj boljšega? Razmišlja o možni ljubezni z njim, s tem elektronskim neznancem!

Skratka: ‘zakačila’ sta se; psihologi pravijo, da sta se katektirala; ugledala sta se kot možna (to pa pomeni že dejanska) objekta ljubezni. Od kod in zakaj? No, to je pa prezapleteno vprašanje in bi morali na pomoč poklicati psihoanalitika, ki pa bi ju moral poleči na kavč - vsakega posebej, seveda.