Deklica s cerebralno paralizo

V včerajšnjih Odmevih na TV SLO1 je bil predstavljen primer družine s šestletno deklico s cerebralno paralizo. Kolikor sem uspel dojeti, je bila zaradi skrbi za hčerko njena mama pustila službo in ostala doma. Družina je vse do zdaj prejemala dodatek za nego in povračilo za izgubljeni dohodek okrog 800 € mesečno. Ker sta se starša ukvarjala z deklico, je ta napredovala, tako da se zdaj postavlja na noge in s hojco celo naredi nekaj korakov. Posledica tega dekličinega napredka pa je bila, da jo je pristojna strokovna komisija MDDSZ premestila iz kategorije "težko prizadetih" v kategorijo "težje prizadetih". Ker v naši preljubi administrativni slovenščini v tem kontekstu "težje" pomeni "lažje", je bila deklica torej premeščena iz kategorije bolj prizadetih v kategorijo manj prizadetih. S tem pa je družina izgubila denarni dodatek v dosedanjem znesku in prejema le še 200 € na mesec. Starša sta prizadeta, saj je videti, kot da sta za svojo skrb kaznovana. Imata možnost pritožbe na odločitev komisije 1. stopnje, na osnovi katere  bi primer obravnavala komisija 2. stopnje oziroma pritožbena komisija in nato še možnost pravde na sodišču.

O zadevi sta pred kamerami spregovorila predstojnik Pediatrične klinike dr. Kenda in predsednica društva "Vesele nogice" in zastopnica staršev prizadetega otroka gospa Spomenka Valušnik. Dr. Kenda je menil, da po formalni plati komisija, ki jo sestavljajo strokovnjaki z imenom in priimkom, odgovarja za svojo odločitev, starši pa se lahko na njen sklep pritožijo in pravdajo. Obstaja torej, po besedah dr. Kende "tristopenjska zgodba", kar naj bi pomenilo, da zadeva še ni končana in da se morda razplete v korist družine. Vsebinsko je komisija pač presodila, da je otrok toliko napredoval, da ga lahko uvrstijo v kategorijo manj prizadetih. Denarna pomoč, ki jo je prejemala družina, ni mišljena kot nagrada staršem ampak kot pomoč za nego in nadomestilo za izpad dohodka. Torej njen odvzem tudi ni kazen. Lahko bi si zamislili hipotetičen primer, ko bi se otroku stanje močno izboljšalo ali bi celo ozdravel. Ali naj bi torej družina še prejemala zanj pomoč 800 €? Ljudje se po besedah dr. Kende pogosto čutijo prikrajšane, čeprav so sklepi institucij v vseh pogledih neoporečni. Kenda je tudi menil, da mora komisija ravnati odgovorno tudi do davkoplačevalskih sredstev, iz katerih se dajejo te pomoči.

Prostovoljna laična zagovornica staršev teh otrok je poudarila, da so starši znižanje pomoči zaradi napredka otroka doživeli kot kazen za svoje prizadevanje; da bi starši teh otrok morali prejemati enak znesek ves čas življenja otroka, saj se njegovo stanje ne popravi toliko, da ne bi bila potrebno 24-urno varstvo, pomoč in skrb; da bi ta znesek moral biti višji, vsaj v višini povprečne plače; da bi v strokovni komisiji, če že je in če obstajata dve kategoriji otrok, moral biti predstavnik uporabnikov.

Razmišljam takole. Problematična je že predpostavka, da je možno otroke s cerebralno paralizo deliti na lažje in težje prizadete oziroma na tiste, ki naj bi prejemali višji in tiste, ki naj bi prejemali nižji znesek dodatka in nadomestila. Ne dvomim, da je možno te otroke razvrstiti glede na njihove psihofizične sposobnosti na dve ali več kategorij. Vprašanje je, ali je upravičeno, da takemu razlikovanju sledijo različno visoke denarne pomoči družini. Če tudi najsposobnejši med temi otroki potrebujejo 24-urno prisotnost in pomoč staršev ali skrbnikov, tedaj je tako razlikovanje na osnovi psihofizičnih sposobnosti brezpredmetno. Imel sem vtis, da je zagovornica staršev imela v mislih prav to. Kakšne kriterije uporablja strokovna komisija (sestavljena izključno iz pediatrov) pri kategorizaciji otrok? Bojim se, da presoja napredek v psihofizičnih sposobnostih, ne pa kakšno skrb potrebuje otrok.

Osnovni kriterij kakršnega koli kategoriziranja teh otrok naj bo potreba po oskrbi in pomoči. Samo če so med temi otroki taki, ki ne potrebujejo 24-urne pozornosti, skrbi in nege in bi jih lahko oskrbovali in negovali starši, zaposleni za polni ali za vsaj za polovični delovni čas, je smiselno tem otrokom oziroma družinam nameniti manjši znesek pomoči. Ocena otrokovih sposobnosti in njegovega psihofizičnega napredka torej ni ne edini ne zadosten kriterij za kategorizacijo otrok. Da bi lahko celovito presodili socialno situacijo družine, bi morala v komisiji biti predstavnik/ca uporabnikov in socialni delavec/ka. Navsezadnje je to komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki naj bi upoštevalo sodobne koncepte o vlogi uporabnikov socialnih storitev, ne komisija Ministrstva za zdravstvo. Povsem neprimerno je namigovanje, naj komisija, katere naloga je strokovna ocena potrebe po pomoči družini, pri svoji presoji upošteva stiske državnega proračuna.

Če bi uresničili predlog zagovornice staršev in bi vse družine z otroki s to prizadetostjo prejemale doživljenjski dodatek, bi bila komisija za kategorizacijo na "težke" in "težje" primere odveč. Morda bi z ukinitvijo te komisije tudi kaj prihranili.

Revni otroci

Časnik Delo (28. 10. 2014) objavlja prikaz poročila Otroci recesije, ki ga je izdelal Unicefov raziskovalni center Innocenti iz Firenc na osnovi analize podatkov 41 najrazvitejših držav na svetu. Članek korektno navaja podatke in upravičeno poziva k ukrepom, ki bi zaščitili otroke pred posledicami krize.

Ob upravičeni zaskrbljenosti zaradi povečanja števila otrok v Sloveniji, ki živijo v gospodinjstvih pod mejo revščine (60 odstotkov medianskega dohodka), bi bilo vendarle dobro videti celovito sliko.

Slovenija se je glede na povečanje števila revnih otrok v obdobju od 2008-2012 uvrstila med 41 razvitimi državami na nezavidljivo 26. mesto. Bolj kot v Sloveniji se je število revnih povečalo le v 15 državah. V tem obdobju se je število revnih otrok pri nas povečalo za 15 odstotkov (ali 1,8 odstotne točke). Toda Slovenija je glede na odstotek revnih otrok v letu 2012 na 9. mestu med 41 državami (13,4 odstotka). Manj revnih otrok kot pri nas je v J. Koreji, Avstraliji, Češki, Švedski, Slovaški, Danski, Finski, Norveški, več pa v preostalih 32 državah.

V omenjenem obdobju se je poslabšal tudi drugi kazalec, to je odstotek mladine v starosti od 15-24 let, ki se ne šola ali usposablja in ni zaposlena. Slovenija se je glede na povečanje števila nezaposlenih mladih uvrstila na 30. mesto med 41 državami, to je v najslabšo skupino držav. Toda glede na odstotek nezaposlenih mladih od vseh mladih tega starostnega obdobja (9,2 odstotka) je Slovenija na 12. mestu med 41 razvitimi državami. Po obeh indikatorjih smo torej v zgornji tretjini držav z najugodnejšimi podatki. Slabše od Slovenije so, na primer, Francija, Irska, Vel. Britanija, Belgija, Italija in druge države.

Študija prinaša tudi ustrezne podatke Gallupove mnenjske raziskave na vzorcu 1000 oseb splošne populacije iz vsake države. Tudi tu se Slovenija ni dobro odrezala. Vprašanja so bila: 1. Ali v zadnjih 12 mesecih kdaj niste imeli dovolj denarja za hrano za vas in vašo družino? 2. Ali ste danes občutili stres? 3. Kako ste v splošnem zadovoljni z življenjem? 4. Ali ima večina otrok v državi možnost, da se vsak dan uči in raste? (Moj prosti prevod.) Pri treh vprašanjih (razen 3. vprašanja) smo se uvrstili v tretjo, najnižje uvrščeno skupino držav. Glede na zadovoljstvo z življenjem smo pa na ugodnem 12. mestu. Se pravi: nimamo za hrano, živimo stresno, otroci nimajo možnosti za učenje in rast - in z vsem tem smo zadovoljni. In kako je s tem, da otroci nimajo možnosti za učenje in rast? V vrtce je bilo vpisanih 75,6 odstotka otrok v starosti 1-5 let (SURS 30.9.2013). Otroci od 6-15 let obvezno obiskujejo osnovno šolo, torej približno vsi. Učijo se pa res ne vsak dan, mularija. Gallup gor ali dol, s to anketo nekaj ni v redu. Je pa tudi možno, da nekaj ni v redu z anketiranimi. Saj vemo: pri nas je vse narobe, ampak v glavnem smo s svojim življenjem kar zadovoljni.
Naj na koncu vprašamo še, komu koristi, če so ljudje prepričani, da je vse narobe in da gre vse na slabše, kljub temu, da so ob tem v resnici kar zadovoljni?

Pogled na barkolano z Napoleonove poti

Konec oktobra leta 1993 sem doživel indijansko poletje v Indianapolisu, Indiana, ZDA. Sem mislil, da se to dogaja samo na indijanskem. Letos z vso hvaležnostjo sprejemam ta blagodejni dar muhaste narave, ki nas je ofrnažila za poletje. Res bi bilo hudo domišljavo in noro, če bi se požvižgal na vreme in nedeljo prebil med papirji. Sicer pa o teh zadevah ne odločam jaz, ampak - ve se kdo. Ne, ni čisto tako. Moja družica je z navdušenjem sprejela moj predlog, podprt kot običajno z natisnjenimi opisi poti in zemljevidi (v izogib pretirani zaskrbljenosti, da bova, po njenih dosedanjih izkušnjah z mano kot vodičem, končala v kakšni vrtači ali podzemeljski jami kot Tom Sawyer in Becky).
Po običajnih jutranjih upokojenskih zapletih - jaz sem pozabil fotoaparat, ona nahrbtnik, potem eden še ključe drugi pa superge... Glavno, da je bila v nahrbtniku malica in - joj, vodo sem pozabil. In tako sva se končno odpravila. Trst je 6 km bližje kot Koper in dve minuti kasneje dosegljiv, najbrž zaradi tistih serpentin. Midva ne greva v Trst ampak samo do Opčin. Barkolano bova gledala z Napoleonove poti. To je ožji namen današnjega izleta. Širši pa je spoznavanje tega koščka nekoč naše in še vedno vsaj delno naše obale.
Opčine smo v predevropski dobi praviloma absolvirali v avtu "naravnost skozi", ali pa smo se ustavili v tisti štacuni, drugega nič. To, da smo se ustavljali v tisti štacuni, nama je danes prišlo prav, saj sva tam stran od glavnega prometnega toka našla parkirni prostor. Ogledala sva si opensko cerkev od zunaj in od znotraj. In potem sva šla lepo peš po glavni ulici (Via Nazionale) proti izhodišču poti. Videla sva kakih pet gostiln - lahko pride kakšna prav, gotovo je tu ceneje kot doli v mestu. Videla sva, da tramvaj tu ni samo muzejska zadeva kot pri nas vlak, ampak da je bilo na začetni postaji vse črno ljudi, ki so se potem zbasali v voz. Dobro, barkolana je, ni navadna nedelja, a vseeno. Zadeva deluje - in naslednjič pride na vrsto v okviru projeta "S tramvajem v Trst".

Ugotovila sva, da so ob cesti prav lepe vile, z urejenimi vrtovi. Firbec mi ni dal, da ne bi pokukal skozi železna vrtna vrata ene od njih in posnel ljubek prizorček s škratkom, figurice bi bile silno všeč mojemu svaku. In tako sva, lepo počasi sledeč procesiji izletnikov, ki je bila namenjena prav tja kot midva, prišla do obeliska. Vse o njem zveste v članku, katerega naslov sem dodal spodaj, in v drugih virih. Zame je važno, da sem ga tokrat videl prvič, čeprav sem se mimo peljal stotič. V mojem spominu ga ni bilo, ne v kratkoročnem, ne v dolgoročnem, ne v vizualnem, ne v haptično-taktilnem. Vidim ga prvič, kategorično zatrdim soprogi, ki pravi, da ga je imela nekje v nezavednem. Kaj ga ne bi! Takega krepkega obeliska! V nasprotnem primeru je psihoanaliza res za v smeti!

Šalo na stran. Tu se začne najina pot, to je, ne najina ampak Napoleonova.

"Najina pot" je egocentričen understatement. Tu se začne pot množice Opencev in Tržačanov, ki hočejo danes imeti res dober pregled nad barkolano. In ta je že takoj odličen, kot kaže slika. Kaj je "Napoleonova pot", mi pa pravzaprav ni jasno. Tam je sicer tabla z jasnim napisom, slovenskim in italijanskim in zemljevidom, ki kaže dve, skoraj vzporedni poti: ena vodi nižje vzdolž pobočja, druga pa višje; ena skozi gozd, druga pa je v dobrem delu pravzaprav prava cesta - strada Vicentina. Na izhodišču in na koncu se združita, tako da je celotna pot krožna, čeprav lahko z ene poti vidiš na drugo. Ubereva jo po desni, gozdni poti, ker se po cesti valijo množice, ker je tam ves čas zagotovljen pogled na morje. Gozdna pot pa je delno kar široka, v dolžini kakega kilometra in pol celo asfaltirana, proti koncu pa prava kamnita gozdna steza.

Kakor koli že: pot je zložna, prijetna. Oči nam božajo pogledi na zelenje, gozdne sestoje, slikovito skalovje. Bližamo se cerkvi na Vejni. Prvič slišim za to cerkev. Naznanjajo pa jo leseni križi ob poti, ki označujejo postaje križevega pota. Ob vznožju vsakega križa je rimska številka postaje, nad njo je pritrjen (lesen?) relief, ki prikazuje ustrezni prizor, nad njim pa tablica z napisom (italijanskim), npr. Jezus pade prvič pod križem. Križi so postavljeni ob obeh straneh poti, tako da se procesija obrne in po drugi strani ceste vrne na izhodišče. Zadnji križi so že znotraj ožjega cerkvenega območja. 

Ob pogledu na cerkev osupnem. Ogromna modernistična betonska zgradba, ki pa ji ne morem odreči poleg mogočnosti tudi svojevrstne lepote. Nujno si jo morava ogledati tudi znotraj, čeprav je maša.

Notranjost je v dveh nadstropjih. Spodaj mogočni betonski nosilci in preklade dajejo občutek, da smo v kleti, v katakombah. Ni tistega svetlega občutka poleta duha kvišku, bolj občutek teže, potlačenosti, izgubljenosti v številnih nišah-kapelah. Morda skritosti, intimnosti. V nasprotju s tem pa v zgornjem nadstropju doživimo širino, odprtost, svetlobo, polet, druženje. Od tod je izhod na teraso in s terase na nadaljevanje gozdne poti.

Novo presenečenje ob poti je razgledni stolp. Pogled z njega zajame ves Tržaški zaliv, seže od Trsta, pravzaprav od Savudrije do Miramara in dalje; vidimo Tržič (Monfalcone) in Gradež, v ozadju pa bi ob boljšem vremenu videli Karnijske Alpe.

V bližini Proseka zavijemo z gozdne steze na široko asfaltirano cesto, ki vodi nazaj do obeliska - v glavnem po ravnem. A ne brez presenečenj. Presenečenje so globoki in strmi skalni useki in visoke stene Kraškega roba. Prav slikovito. Tam, kjer široka cesta preide v ožjo a še vedno udobno, je alpinistično plezališče. Pod nami pa se v strmem poboču in na ozkem prostoru zvrstijo pristani, obmorska cesta, železnica, hiše. Od hiše spodaj, ki nam je najbližja, vidimo samo rebrasto streho in teraso. Na terasi plešejo.

 http://www.delo.si/druzba/trip/po-napoleonovi-cesti-v-spomin-dveh-cesarjev.html

Glinščica

S tržaškima prijateljema smo se dogovorili za nedeljski izlet, tokrat v sotesko Glinščice. Slišal sem že bil zanjo, nisem pa natančno vedel, kje je in kako se pride do nje. S prijateljema, ki živita v Škednju (Seruola), smo se domenili, da se dobimo ob pol desetih dopoldne pri pokopališču sv. Ane (Cimitero di Sta. Anna) v Trstu. Ves dan sem načrtoval pot do tja, izdelal več variant, si natisnil zemljevide z Googla in še vso noč sem slabo spal. Do jutra so mi možgani le izdelali preprosto rešitev z enim samim ovinkom. Zavrgel sem vse zemljevide, se nehal spraševati, kje so Torri d'Europa in kako do Viale Istria, ki pelje mimo pokopališča. V Trstu slediš modremu kažipotu za Slovenijo, se zapelješ po nadvoznici (sopraelevata) in zaviješ na izhod za Škedenj (Seruola), potem pa kar naravnost do velikega krožišča in v njem spet naravnost: si na parkirišču pred glavnim vhodom v pokopališče. Prispela sva pet minut pred dogovorjenim časom po uri in pol vožnje; prijatelja sta naju že čakala. No, nismo pa bili še na izhodišču ture. Zapeljati smo se morali do Boljunca (Bagnoli della Rosandra). Parkirali smo pri novem slovenskem gledališču (uradno Kulturni center France Prešeren) v Boljuncu. Kako da so ga spravili sem na obrobje Trsta, stran od mestnega utripa? Ah, odgovor pač čutim.

 

Piha. Napovedali so blago burjo, pa je kar močna. Jakna mi pride prav. Vas Boljunec loči od vasi Dolina prav Glinščica (Rosandra). Po tej vasi se slovenski 'vrtači' po italijansko reče 'dolina', ker je vrtač tod okoli obilo različnih oblik. V gostilnici odpravimo še jutranje opravke, da smo sproščeni, pripravljeni za pot navzgor ob rečici.

Ne morem reči, da je naselje prav slikovito, nekaj starih hišnih gruč pa je še mogoče videti, čeprav se v glavnem vse renovira. V ozadju podirajoči se stolp separacije nekdanjega kamnoloma. Ker je nevarno, ne moremo po tisti poti, ki obide naselje, in se držimo ceste. Prav lahko bi do tod prišli tudi iz Socerba, preko nekdanjega mejnega prehoda.

Soteska Glinščice loči Tržaški kras (Monte Stena, 441 m) od Socerbskega krasa (vrh Kras, 457 m). Glinščica (torrente Rosandra), izvira v bližini vasi Klanec pri Kozini v Sloveniji in se izliva v Tržaški zaliv pod Žavljami pri Miljah kot torrente Rosandra. V zgornjem toku se vanjo izliva nekaj manjših izvirov, med njimi Krvavi potok (rio del Sangue). Pri zaselku Botač (Bottazzo) priteče na italijansko stran v občini Dolina (San Dorligo della Valle). Tu se vanjo izliva potok Grižnik (Grisa), ki izvira na slovenski strani pri vasi Beka in ki ob suši tudi rad presahne. Medtem ko se po nekaterih virih rečica od izvira do Botača imenuje Grižnik, pa je od Botača naprej njeno enotno ime Glinščica. Njeno porečje je geološko zanimivo zaradi mešanja apnenca in flišnih kamnin (peščenca, laporja). Ko je v geološki preteklosti pritekla s trdnejše flišne podlage na apnenčasto, je apnenec hitro izvotlila in do danes je nastal je 26 m visok slap, pod njim pa velik tolmun, 'jezerce' bi bilo kar pretirano reči. Sicer teče rečica po apnenčasti in flišni podlagi in oblikuje številne kotanje, tolmune. Tudi vegetacija ob njej se razlikuje glede na zemljino. V zgornjem toku, na flišni podlagi, je bujna, v spodnjem, na apnenčasti, pa bolj skromna. Od Boljunca dalje teče Glinščica po naplavinskem (aluvialnem) zemljišču.

  

Pot nas vodi najprej skozi gozd, na desni strani poti nas spremljajo deloma zelo dobro ohranjeni ostanki  rimskega akvedukta. Iz enega od izvirov, ki napajajo Glinščico višje gori, so Rimljani speljali zdravo studenčnico 15 km daleč vse do središča Trsta. Lahko samo občudujemo gradbeno veščino te antične civilizacije. V dveh tisočletjih so se vsaj deli te gradnje dobro ohranili, drugi deli 

so pač dali gradbeni material v naslednjih stoletjih.

 

 

Pot je lepo označena, napisne table, ki so v slovenščini in italijanščini, pa so nižje doli, do koder se je vandalom ljubilo, počečkane in premazane. Nacionalistični mazači pač. Z gozda se pot dvigne, hodimo po grušču z občutkom, da smo v visokogorskem svetu.

V strmih skalah na nasprotni strani reke se alpinisti urijo v plezalnih veščinah. Če preplezaš skalni rob, se znajdeš spet na ravnem svetu, kjer so slovenske vasi v bližini Kozine, in prideš do trase stare železnice Hrpelje-Kozina-Trst, po kateri je speljana kolesarska pot. V skalovju na desnem bregu vidimo več 'oken', to je votlin, ki so verjetno služile za občasno bivanje ljudi in živine in spravilo v prejšnjih časih.

Tako se vzpenjamo vse do Botača, skupinice hiš in gostilne tik ob državni meji. Na eno stran je mejni prehod proti Beki pri Kozini, od katerega je ostala danes zaprta stražarnica; če greš nekaj korakov po drugi poti pa prideš do table, ki opozarja, da je 10 m naprej državna meja. Skratka, smo res v zadnjem kotu Italije na tem koncu. V bližini so ruševine starih kamnitih hiš; kaže da je bil to mlin, eden od mnogih, ki so nekoč izkoriščali vodo Glinščice in mleli, ne toliko žita kot začimbe. V gostilni naročimo samo čaj in kavo. Okrog nas pa je izredno živahno. Gostilniški vrt je poln. Nenadoma zaslišimo ubrano petje moškega zbora. Pred vhodom v gostilno se je zbrala skupina uniformiranih moških - kaže da so civilna zaščita - ki so lepo zapeli. Spodaj v vasi je menda tekmovanje pevskih zborov. Ko se vračamo, ura je blizu ene, se ves čas umikamo kolonam izletnikov, družin, skupin mladih. Očitno je to zelo priljubljena izletniška pot, dan pa je tudi čudovit.
   

       

                                       

Burja se je polegla, samo sonce v popolni jasnini nas prijetno greje. S poti skrenemo še enkrat strmo navzgor, da si ogledamo starodavno cerkvico na vzpetini nad dolino, posvečeno Mariji na pečeh, ki jo je, kot pravi legenda, dal sezidati Karel Veliki. prvi zgodovinski zapis o njej pa je iz leta 1267. Šele v zadnjem času so jo obnovili, obnoviti pa skušajo tudi tradicijo romanja in procesij.

Ko smo se v toplem in blagem zgodnjejesenskem popoldnevu poslavljali, sva se prijateljema zahvalila za čudovito doživetje. V dolini Glinščice je toliko naravnih in kulturno-zgodovinskih zanimivosti, da jo je res vredno obiskati.

Podrobneje v:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dolina_Glinščice_pri_Trstu

.

Càorle (4)

Ko danes obiskujemo te italijanske kraje, se ne zavedamo več, da smo bili Slovenci, ki prebivamo v tradicionalnih slovenskih deželah, ali vsaj Kranjski, že večkrat v novejši zgodovini del iste države, istega imperija kot Caorlčani, Primorci pa sploh skoraj ves čas: bili smo skupaj pod nadvlado Napoleona, Habsburžanov in nato fašistične Italije in nacističnega nemškega Reicha. Vse od propada beneške republike, ki se je leta 1797 za kratek čas vdala Napoleonu, so nam obojim gospodovali isti gospodarji. Že istega leta je Napoleon to ozemlje prepustil habsburški Avstriji in nekoč cvetoče beneško pristanišče je postalo podružnica tržaškega, kot glavne avstrijske luke. Po bitki pri Austerlitzu (1805) so Francozi ponovno zavzeli Benetke za osem let in povzročili nadaljnji gospodarski propad, tako da so ljudje kot dobrodošlo pozdravili vrnitev Avstrije leta 1813. Za časa avstrijske nadvlade je področje doživelo gospodarski razvoj, hkrati pa so se krepile narodnoosvobodilne težnje in težnje po združitvi vseh Italijanov v eni državi. Po porazu Avstrije, leta 1866, so se Benetke priključile Kraljestvu Italije pod vodstvom kralja Viktorja Emanuella II. In z njimi tudi to naše obalno mestece.

Zadnji dan najinega bivanja v Caorlu sva nameravala prevoziti tretjo kolesarsko pot (zeleno, gl. zemljevid v Caorle 1), ki vodi po notranjosti ob kanalih. Začetek poti sva nekako našla, nato pa naju je pravilno usmeril par domačinov, kolesarjev, ki sta kramljala ob poti: čez most in v velikem krožišču na desno. Omenila sta naselje Brian. Kolesarska steza je speljana naravnost mimo velikega krožišča. Ta ni prava. Ni kolesarske steze, ki bi zavijala desno. Končno le opaziva sredi krožišča stebrič s kolesarsko oznako. Ne gre drugače, kot da obideva zaščitno ogrado in se prebijeva po voznem pasu do desnega izhoda. Tu kolesarska pot pač ni ustrezno speljana niti označena. Nadaljujeva čez še en manjši most. Takoj za njim je naselje Brian. Trdim, da morava mimo naselja naravnost po cesti do naslednjega naselja. A boljša polovica ima drugačno slutnjo. Zavijeva po neki makadamski poti in prideva do jezu, ob njem pa staro industrijsko poslopje. Elektrarna? Bogve. 

 

Ob kanalu sedi ribič. Vprašajva! Previdno se približam gospodu, da mu ne splašim rib, ga vljudno pozdravim, pokažem zemljevid in vprašam, kje sva. Možak se čuti zmotenega, odveč sva mu, po mojem tudi ne vidi dobro, pokaže s prstom neko področje, od katerega sva zanesljivo oddaljena vsaj 30 km. Nak, tam že nisva. Priletni mož je očitno že kar precej 'zmotjen'. Kaj nama ostane, če nočeva bloditi okoli? Vrnitev po isti poti. Ko se vračava, spet najdeva oznake kolesarske poti, a nama ne pomagajo naprej, samo nazaj.

No, vsaj razmigala sva se, če nič drugega. Popoldne nameniva raziskovanju zgodovinskega središča mesta. Odkrijeva staro rimsko taverno, katedralo, poslikava valjasti zvonik. Menda je bil nekoč svetilnik, od tod taka oblika. Sprehodiva se skozi stebrišče, za katerega se mi zdi, da je rekonstrukcija stare rimske zgradbe - na zidu so panoji, ki opisujejo to zgodovino, pa se nama ne ljubi brati. Z močnimi, živimi barvami popleskane fasade, balkoni, uličice, trgi, povsod posedajo ljudje - prijetno mestece na prav ozkem prostoru med morjem in notranjim pristaniščem. Če bo prilika, bi se človek kar vrnil in se predal čaru mešanja daljnje preteklosti in sedanjosti v mestecu, ki je po človeški meri, morda z malo globljim žepom.

 

 

Càorle (3)

Drugo dopoldne sva si zadala rumeno kolesarsko pot, ki je dolga 40 km in vodi mimo Eraclea Mare, tja ob obali, nazaj po notranjosti. Nameravala sva jo nekoliko skrajšati, za tisti del, ki vodi mimo Eraclea Mare. 
Od hotela sva zavila na stezo, ki sva jo prevozila že včeraj, mimo darsene, notranjega pristanišča, do mostu čez kanal, ki povezuje reki Lemene in Livenzo. Tu je pot dobro označena. Na posebnih rjavih stebrih so tablice z narisanim kolesom in številko poti: 13.
Široka kolesarska pot teče ob predmestnih hišah ločeno od prometne ceste do velikega mostu (pod katerim plujejo ladje) čez reko Livenzo. Na mostu se kolesarska pot sicer združi s pešpotjo, pločnikom, in znak pravi, da bi morala stopiti s kolesa in iti ob njem, držeč ga za krmilo, 'a mani', a to malokdo upošteva. Pred sredino mostu se ustavim za posnetek.

Od mostu dalje teče pot na levi strani prometnice, a precej stran od nje; lepo asfaltirana, široka, skozi drevorede - res vzorno urejeno, 20 km daleč. Pot je vseskozi dobro označena, počutiš se varnega in lahko uživaš v pogledu na zelene livade, lepe zasaditve s cvetjem, struge kanalčkov, porasle s trsjem. Prav idilično.  

Pred Eracleo Mare semafor, dela na cesti. Vidiva mesto. Malo se ustrašiva te zožitve, prometa, razkopane ceste. Morala bi nadaljevati in tam nekje zaviti desno v notranjost. Pa se premisliva, obrneva in se vračava po isti poti nazaj. Koliko sva prevozila? Po moji oceni kaki dve tretjini od 20 km, recimo 15 km. Oceni obeh zakoncev se seveda razlikujeta. Normalno. Njena je skoraj 20 km. Zdaj sva bolj pozorna: voziva mimo vhodov v različne kampe. Poslikam, lahko nam pride prav za kdaj drugič. Zanimivo bi bilo priti sem s šotorom ali prikolico.

Voziva mimo naselja Duna Verde, zelena sipina, in že sva pri Santa Margherita. Veliko turistično naselje: hoteli, počitniška stanovanja, veliki bloki, stanovanjski kondominiji, tudi lepa arhitektura, kot na primer tale cerkev.

Tako spet pripeljeva do reke, do Livenze. Zaviti morava na most. Še prej pa je treba pretegniti noge.

 

Oba bregova Livenze povezuje trajekt, ki pelje od levega brega do desnega in dalje po reki navzgor do San Stino di Livenza. Tudi tukaj je notranje pristanišče in majhna marina, povsem zavarovana pred morjem.

Čez most - in sva 'doma'. - Všeč nama je. Obdelati bi bilo treba še tretjo kolesarsko pot. Vreme je lepo, napoved ugodna. Predvideno dvodnevno bivanje skleneva podaljšati še za dva dni. Preračunava, da je ceneje vzeti polpenzion, kot vsak večer iskati novo gostilno in potem preplačati kak 'podplat'. Sva le že malo starejša in malo manj pustolovska.

Càorle (2)

V ponedeljek zjutraj sva takoj po zajtrku pri recepciji prosila za ključe koles. Kolesa sta bila malo večja ponija, taka penzionistična ženska kolesa, ob polni teži s težiščem zadaj, in udobnimi sedali. Sicer pa nisva mislila dirkati. Zame praktično, ker vse težje po moško (= po pasje) dvigujem nogo, da se spravim na sedalo. Pogled na zemljevid v uradnem turističnem vodniku je odkril štiri kolesarske poti, od katerih sva četrto, šestdesetkilometrsko takoj odmislila. Za prvi kolesarski izlet sva izbrala škrlatno pot skozi mesto do lagune - 13 km. To je manj kot razdalja od doma do Zaloga in preko Zadobrove nazaj, ki jo doma pogosto ubereva.

Pot pelje  skozi mesto mimo zgodovinskega središča z valjasto-stožčastim zvonikom in mimo vzhodne plaže, 'spiaggia levante', prostranih kampov na obeh straneh poti, do lagune. Tam se pravzaprav začne najzanimivejši del poti. 

 

Tu so ribiški pristani in prvi cason - s slamo krita ribiška koliba. V resnici je verjetno pravih ribičev zdaj bolj malo, večinoma so te kolibe danes vikendi meščanov, ki pa še vedno radi ujamejo kakšno ribo, ali pa se s čolnom popeljejo v mirne kotičke lagune.

 

Kot je razvidno iz napisnih tabel ob vhodu, je to področje zavarovano kot naravni park.
Na eni od tabel so fotografije pogorišča, ki ga je pred leti povzročil odvrženi ogorek cigarete. Previdno stopava po mostičkih in mostiščih nad umazano vodo, polno rastlinskih pa tudi drugih naplavin; ta je edino, kar kazi romantično podobo tega kraja. Zelo mi je po duši. V kaki teh bajtic z lastnim pristanom, trato, pergolo, celo zelenjavnim vrtičkom bi v samoti zlahka prebil poletje; če le ni komarjev, podgan in drugih vsiljivcev, ki motijo to romantiko in če zrak ni pretežak. Ne čudim se, da si je Hemigway svojčas tod nekje izbral svoje letno prebivališče in to okolje celo popisal v enem svojih romanov. Pa ne mislim, da sem kak Hemingway.

Če bi se mi uresničil ta sen, bi morda na svojo pergolo obesil takle napis: Cason Biagio.

Od rezervata dalje naju pot vodi ob kanalu mimo zanimivih hiš in urejenih vrtičkov.

Vračava se skozi predel mesta, ki je namenjem počitniškim rezidencam in je njegov tloris polkrožen, podoben uri, zato se tudi imenuje Urina vas, Villaggio del'orologio. Tri polkrožne, koncentrično razporejene ulice se imenujejo 'ulica kvadranta', 'ulica meridiana' in 'ulica zodiaka', prečne ulice pa se imenujejo po nebesnih znamenjih. Pritlične hiše so prav vabljive; v tem času večinoma že prazne. (No, zdajle sem se pa res nerodno izrazil!)

Popoldne sva šla na plažo, da bi ujela zadnje žarke sonca, ki smo ga letos tako pogrešali.

Ko sva tako ležala in se grela, je prišla mimo dekle, očitno vzhodnjakinja, in nama ponudila masažo. Če odmislim ceno hotela, itak na kartico, doslej še nisva nič zapravila, bila sva pa pridna, zato sva sprejela ponudbo. Punca naju je ogovarjala v skromni nemščini. Zvedela sva, da je iz Čina, bolj na jug; da so tu tudi drugi iz Čina. Za Selovenija še ni slišala in ni vedela, da iz Italien v Selovenija ne potrebuje pasport, ker je to vse union evropa. Je rekla, da ji je ime Sonia, po kitajsko Ja Huan. Vprašal sem jo, kaj dela pozimi: 'Abendarbeit'. No ja...

Caorle (1)

Za Càorle (naglas na prvem zlogu; ime izvira baje iz latinskega Caprulae, po divjih kozah, ki so se pasle tod - Kozje bi rekli po naše, pa ne bi zvenelo tako eksotično) je že od rimskih časov sem obstoječe mestece, ki - kadar so hoteli prazni - šteje blizu 15 tisoč prebivalcev in se nahaja med Bibionom (zahodno od Lignana Sabbiadoro) in Eraclea Mare, ali še bolj grobo, nekako sredi jadranske obale med Trstom in Benetkami med rekama Lemene na vzhodu in Livenza na zahodu. Ožji predel mesta je bil nekoč otok med morjem, tema rekama in kanalom, ki ju je povezoval. Vzhodno od mesta je Laguna Càorle, še dalje proti vzhodu pa reka Tagliamento, blizu njenega izliva pa naselje Bibione. Upravno spada občina Càorle v provinco Benetke.

Iz Ljubljane sva se z avtom peljala najprej po avtocesti do izvoza za Latisano, potem pa po regionalni cesti skozi Latisano, preko reke Tagliamento v smeri proti Bibionu, le da sva kmalu skrenila desno in pripeljala naravnost v Càorle. Nekako dve uri in pol sva vozila. Čeprav je po kilometrih videti daljša, utegne biti časovno krajša pot po avtocesti do Portogruara in potem po regionalni do Caorla. V Latisani so naju zmedli čudni kažipoti v nekem krožišču, tako da sva najprej zavila na napačno cesto (za nama takoj še neki voznik), tako da naju je morala potem pravilno usmeriti prijazna voznica, ki je prišla oprat avto na črpalko. Se mi je dobro zdelo, da sva se sporazumela v moji upokojensko univerzitetni italijanščini.

V mesto pripelješ ob notranjem pristanišču za ribiške barke (spoznal sem novo besedo: darsena se reče takemu pristanišču), pred seboj zagledaš kažipot, ki kaže na levo in na desno: na levi tabli je napis 'spiaggia levante', na desni pa 'spiaggia ponente'. Za Levant sem vedel, stara beseda za vzhod, Bližnji vzhod recimo. 'Ponente' bi bil torej zahod, a to besedo sem videl prvič. Ja, plaže. Kje je pa hotel? Ker sem si prej ogledal zemljevid, sem vedel, da moram - če sem zdaj v središču mesta - zaviti na desno, proti zahodu in se držati čim bliže morja oziroma plaže. Uspešno sem pripeljal do konca dolge ulice, konca kot konca, se pravi: naprej ni šlo, ker je bila tam reka. Čakal naju je prazen parkirni prostor (menda tu v Càorlu v vsakovrstnih nesrečah pomaga Angelska Mati Božja). Ker je bil prostor tik ob ograji poveljstva obalne straže, je bilo kazno, da gre za službeno parkirišče. Nisem si želel kakega uniformiranca. Saj bova hitro. Pravzaprav bi kak 'carabiniere' prav prišel.

Kje je hotel? Vprašava možaka, ki namaka ribiško palico. 'Non lo so', naju na kratko odpravi. Vprašava naslednjega mimoidočega, natakarico v bistroju ob plaži. Hotelov toliko, da jih nihče ne pozna po imenih. Vsekakor morava nazaj. Z avtom počasi, da lahko prebirava napise. Vsi so blazno obzirni, nobeden ne trobi. V nekem bistroju naju prav usmerijo. Bila sva blizu. Imam GARMIN, ni bil poceni, ampak ne vem, kaj je notri, sploh pa ni bilo časa, da bi vse to naštimaval, daj, daj, bejž, bejž, bratska Italija, dol, morje, Jadran.

Hotel s tremi zvezdicami nama je rezerviral sin. Novejši hotel, lep, okusno urejen. Soba krasna, na steni angelčki, poleg zakonske postelje je še kavč, prav v redu. Odpreva vrata na balkon - uiiiii, vista mare, pogled na široko peščeno plažo z mnogimi vrstami ležalnikov in sončnikov in na morje Adriansko. Pri italijanščini smo brali zgodbo o možaku, ki je videl vse na črte, vodoravne črte; tako kot nekaterim stalno miglja pred očmi neka pika, so njemu migljale črte. Na tega nesrečneža sem se spomnil, ko sem pogledal z balkona: črte morskih valov, obale, črte ležalnikov, vodoravne in navpične, čisto ob hotelu črta sprehajalne poti, še bliže črte balkonske ograje: le righe. Ubogi signor Rigoni.

Non perdere tempo, ne zgubljajva časa! Že čutiva raziskovalno strast. Ura je zgodaj popoldne, lahko greva na plažo - hodit po mivki! Nekoč sva v Bibionu bosa prehodila vsaj štiri kilometre po mivkasti plaži in si krasno obrusila rožene podplate. Sva na 'spiaggia ponente'. Prva težava: v mivki je polno pokrovčkov školjkic; bode, ni prijetno. Bolje je med vrstami ležalnikov, a tu se počutiš utesnjenega. Druga težava: plaža se kmalu konča ob pomolu, ki je hkrati utrjeni breg izliva reke Livenze. Ni tako kot v Bibionu. Razočarana se oblečeva in se skleneva sprehodit po sprehajalni poti ob obrežju, tlakovani poti, ki poteka po vrhu nekdanjega valobrana, ki so ga kasneje še utrdili z velikimi skalami, ki so jih navalili predenj. Pot vodi mimo zgodovinskega središča mesta do rta z zvonikom in cerkvico Angelske Matere Božje. Tloris Càorla se zdi kot ptič z razprtimi krili. Središče mesta in rt z zvonikom in cerkvijo je glava s kljunom, levo in desno pa se ob vzhodni in zahodni plaži širita zidova neštevilnih hotelov kot dve dolgi krili.

Nedelja je, na sprehajalni poti je kar gneča, dokler se ne razširi. Na desni na velikih skalah valobrana so vklesani reliefi. V mestu prirejajo kiparski simpozij, njihovo formo vivo. Vsak kipar dobi na voljo skalo, ki je je za kak kubik, in vkleše relief po svoji želji in predstavi. Veliko jih je, naj tu zadostuje le eden:

Okrog cerkvice je polno ljudi. Nekdo se je oblekel v Indijanca in se trudi na trati ob cerkvi izvajati neke akrobacije na konju, bolj take preproste, da nama je nekoliko nerodno gledati, kajti ta zadnja ga je morala kar precej zaboleti, ko je važno stoje na sedlu nenadoma razširil noge in se z višine spustil v sedlo. Au.

Spomniva se, da bi bilo dobro kaj pojesti in napotiva se po tisti dolgi ulici proti hotelu. Ura še ni šest, ko odprejo restavracije. Malo ogledujeva izložbe, potem pa kot prva večerna gosta sedeva na neko pokrito teraso ob ulici. Za danes bo dovolj ena navadna Margerita; tudi če je navadna, bo dobra, prava italijanska pizza. Oni znajo. To je njihovo. Kar sva dobila, ni bilo ničemur podobno. Tako tenke in tako trde in suhe pice še nisem jedel. Podplat. Na srečo se je razmočila v enem italijančku: una birra, picolissima.