Delajte, kar je smiselno (Peterson 7), 1. del

7. pravilo: Delajte, kar je smiselno (ne, kar je prikladno), 1. del

To je do zdaj najtežje poglavje. V njem je eksegeza Svetega pisma, nekaj filozofije, nekaj Dostojevskega in skoraj nič psihologije. Nisem teolog, nisem filozof, čeprav preberem včasih kaj filozofskega, Dostojevskega sem bral, a ga mogoče drugače razumel. Poleg tega se mi na neki visceralni ravni zdi, da vem, kaj hoče P. povedati, s tistim, kar pove, se včasih strinjam, včasih se mi zdi čudno, zato ne vem, kako naj se ga lotim. Ne bo šlo drugače, kot da mu razložim svoje doživljanje, ki je drugačno od njegovega. To tudi pomeni, da Petersona ne omalovažujem, kljub napakam v argumentaciji, ki sem mu jih očital. Jemljem ga resno. In mogoče ne bo šlo prav na kratko in v enem zapisu.

Delajte, kar je smiselno, ne, kar je prikladno. Po eni strani se mi zdi, da je ta poziv odveč, saj človek po naravi stremi k temu, da bi počel kaj smiselnega. Po drugi strani pa vem, da najbrž vsakdo zaide v stanje, ko ne vidi smisla. Začnimo s prikladnim. Kot mlad asistent na raziskovalnem inštitutu nisem dobro vedel, kaj hočem, h čemu stremim. Malo pred tem sem se bil ognil neki poklicni poti, za katero sem ocenil, da me ne vleče. Približno sem čutil, da me vleče socialna psihologija: raziskovanje ali poučevanje. A za to ni bilo neposrednih možnosti. Delal sem pač, kar so mi nadrejeni dali v delo. V splošnem nisem vedel, za kaj gre v življenju. (O tem več kasneje.) Na inštitut je prišlo vabilo na neki simpozij o prostem času mladine v Šibeniku. O, bilo bi lepo iti malo na morje! In sem se prijavil in napisal referat. Seveda sem moral vložiti nekaj truda v to. Ukvarjanje s prostim časom se mi je zdela bolj lahkotna, postranska, ne posebno pomembna tema.

To pomeni, da sem se odločil po hedonističnem načelu (ki ga P. zavrača) in izbral prikladno pot (ki jo P. zavrača). Ko sem pisal referat, me je začela tema zanimati. Na simpoziju sem poslušal uveljavljene znanstvenike, umetnike, pedagoge (takrat je predaval sam Rudi Supek, doajen jugoslovanske sociologije in socialne psihologije). Govorili so o ustvarjalnosti, ki se mi je zdela pomembna tema in me je zanimala. Skratka, tematika me je pritegnila in nisem je več podcenjeval. Dejansko je kasneje lep kos moje poklicne kariere predstavljalo ukvarjanje s prostim časom mladine.  Ob tem sem tudi začel spoznavati svoj slog dela in razmišljanja. Vedno me je zanašalo v filozofijo.

Kaj hočem povedati? Iz hedonistične odločitve za neko prikladno dejavnost se je razvilo neko zanimanje, ki je bilo smiselno zame in domišljam si, da tudi za družbo. Tega dvojega, prikladnosti in smiselnosti, ni mogoče ločiti, je pa dobro, da oba motiva ali načina delovanja razlikujemo in si sproti izstavljamo račun: kam me vleče?

Opozorilo, naj delamo, kar je smiselno, ni odveč. Sam sem v mlajših letih zašel v stanje, ko res nisem videl, čemu naj bi pravzaprav življenje služilo. O tem sem nekoč že pisal, zato samo na kratko. Da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih, to vero sem izgubil z odraščanjem. Pri birmi so mi rekli, da sem zdaj Kristusov vojščak. To se mi je zdelo imenitno, a kmalu sem zdvomil nad tem, da je moje poslanstvo bojevito širjenje krščanske vere. Potem sem postal član Zveze socialistične mladine in rekli so mi, da je smisel življenja v prizadevanju za socializem in komunizem. Še pred koncem študija sem zgubil tudi to vero. In nekaj časa sem bil v limbu, v vicah, v praznini. Taval sem v ravnodušnosti in cinizmu. Potem sem počasi spoznaval, za kaj gre v življenju. Gre za to, da najdeš svojo lego. Skrivnostno? Ne veste, kaj mislim? Mislite, da sem človek, ki rad poležava. Prav. Nekaj suspenza, dramatične napetosti mora biti. 

V letih po osamosvojitvi je prišel v Ljubljano predavat avtor logoterapije, psihoterapije smisla, znameniti psihiater in psihoterapevt Viktor Frankl. Do tedaj nisem prebral nobenega njegovega dela. Glede na dotedanjo mojo izkušnjo s prodajalci smisla, sem bil pozoren samo na eno stvar: ali mi bo prodajal obči Smisel, kot so mi ga doslej, ali pa bo stvar zastavil kako drugače. Ko je govoril o svoji izkušnji v taborišču, iz katerega se je rešil, ker je verjel v smisel, sem razbral, da ga je rešilo upanje, da bo še kdaj videl svoje bližnje. Rešilo ga je njegovo upanje - individualni smisel.  S predavanja sem odšel potolažen in z upanjem.

To pomeni, da je Petersonov poziv upravičen. Jasno je treba reči: Ne bodite ravnodušni in cinični. Iščite svoj smisel. Prizadevajte si za nekaj, kar je smiselno. Dodam in poudarim: kar je smiselno za vas. Opozoril sem na temeljno razliko med individualnim smislom z malo začetnico in občim, vesoljnim Smislom. Kaj je smiselno Petersonu?

"Življenje je trpljenje." To je prvi stavek v tem poglavju. To proglaša P. za temeljno dejstvo, izhodišče slehernega razmišljanja o smislu. Moje življenje NI trpljenje - do zdaj, pa ga je že lep kos za mano in že nekaj mojih vrstnikov "zasula je lopata". Živim tako kot vsi okrog mene, nisem posebej privilegiran. Vem, da marsikoga pestijo bolezni, pomanjkanje, medsebojni spori; za marsikoga življenje JE trpljenje. Vendar to ni univerzalno dejstvo. Seveda: če gledamo skozi očala Svetega pisma, je bilo "človeštvo izgnano iz raja in začelo je svoj truda poln umrljivi obstoj." (str. 157) Kaj pa, če nismo bili izgnani iz raja in je raj zgolj ideja življenja brez težav? Je pač slaba ideja, ob kateri je življenje videti kot solzna dolina. Od prazgodovinskih časov do danes se je kakovost življenja človeštva izboljšala, žal ne povsod, razlike so velike. In ne vemo, kakšna bo prihodnost.

Prekletstvo dela. Po P. , ki sledi Bibliji, je "nujnost dela eno od prekletstev, ki jih Bog naloži Adamu in njegovim potomcev kot posledico izvirnega greha." Po P. je delo "preložitev zadovoljstva", to je: namesto, da bi kar užival in potrošil, kar imam, raje preložim zadovoljstvo in najprej delam, da bi potem užival. Delo je žrtev ("Z odkritjem žrtvovanja oziroma dela...", str. 159) Logika dela: "žrtvuj zdaj, da pridobiš kasneje" (str 159). To velja za nekatere vrste dela; za ponavljajoče se, dolgočasno ali zelo naporno delo, v katerem delavec ne vidi drugega kot zgolj sredstvo golega preživetja. Morda je delo tako za naftarja ali rudarja v mrzli Alberti. Ta komaj čaka, da zapusti črpalko ali rudnik in se zapije v topli krčmi. Zame delo NI preložitev zadovoljstva, ampak vsebuje zadovoljstvo.  Če je tole, da zdaj pišem, moje delo, ga opravljam z užitkom, čeprav ni lahko. Verjamem, da je tako tudi Petersonovo delo, ki je podobno mojemu. Z njim zasluži toliko, da ne bo mogel vsega zapraviti za svoje - odložene - brezdelne užitke. Devetdesetletni kirurg še vedno operira. Do kdaj bo "prelagal zadovoljstvo" po delu? Računalničar je opustil svoj poklic in se posvetil kovaštvu, simbolu težkega dela. Čemu? Ker najde v tem več smisla in užitka - zase.  Že, že, bi kdo rekel, tako je zdaj, ampak včasih je bilo delo res prekletstvo. Paleolitski lovec je lovil za preživetje, a če ne bi bil lov tudi užitek, se ne bi ohranil do danes kot zabavna prostočasna dejavnost. Navsezadnje sam P. pravi, naj delamo, kar je smiselno, torej delu ne odreka smisla in zaide v protislovje sam s seboj (no, morda samo s Svetim pismom). Morda prevod ni natančen in bi se moral glasiti "počnite", kar je smiselno, saj je, po P., smisel dela samo pokora za greh Adama in Eve. Tedaj se morda definicija dela obrne: delo je tisto, kar je mučno; kar nam je v veselje, ni delo ampak (pač neka) dejavnost.

Okrog mene so ljudje, ki so si, tako kot jaz, izbrali svoj poklic po svoji volji. Svoje delo opravljajo v glavnem radi; njihovo delo vsebuje zadovoljstvo. Seveda pa je delo včasih tudi naporno, obremenjujoče. V počitnicah si otroci zaželijo šole, mnogi odrasli pa službe, v kolikor niso nesli dela s seboj na počitnice. Delo, služba, je danes mnogim priložnost, da pridejo v stik z drugimi ljudmi, da sodelujejo v nečem, kar presega njihov osebni in zasebni krog in zasebne preokupacije in razširja njihovo obzorje.

Nastajanje morale v odlaganju užitka. Freuda je zanimala ontogeneza: otrok razvojno napreduje, ko načelo ugodja, trenutne zadovoljitve, podredi realitetnemu načelu odlaganja zadovoljitve. Petersona zanima filogeneza: kako se je v človeški vrsti z odlaganjem zadovoljitve (žrtvijo) razvila morala. Z odlaganjem zadovoljitve in zagotavljanjem zadovoljitve v prihodnosti pride do družbene pogodbe, se razvijejo družba in družbene institucije. Banka je skladišče, kamor nalagamo zaslužek za prihodnost. Prijatelji so ljudje, s katerimi delimo, kar smo zaslužili, da bi v prihodnosti oni delili z nami svoj pridelek. "... imeti prijatelje je oblika trgovanja" (str 159). Zapomni si, Jože, da boš vedel, čemu si moj prijatelj. Moralne lastnosti "poštenost, zanesljivost in velikodušnost" (str. 162) so jamstvo, da moj, za prihodnost naloženi in prijateljem z računom podarjeni, pridelek ne bo šel v nič. "Uspešni med nami odložijo zadovoljitev. Uspešni med nami se pogajajo s prihodnostjo. ... Uspešni žrtvujejo" (str. 163).  Hudoben bom: Uspešni med nami žrtvujejo druge za svoj užitek. 

Kaj se zgodi, "kadar se stvari ne odvijajo dobro" (str. 163)? Takrat Bog zahteva večjo žrtev. Od Abrahama zahteva žrtvovanje Izaka. V Petersonovi interpretaciji: "Včasih, ko stvari ne gredo dobro, ni vzrok za to svet. Vzrok je tisto, kar takrat subjektivno in objektivno najbolj cenimo (str. 163). Kaj je to: to so naše vrednote, naše predpostavke. "Če zatorej svet, ki ga vidite, ni svet, ki ga želite, je čas, da preverite svoje vrednote" (str. 163). In smo spet pri pospravljanju pod svojo steho, ko se nam svet zdi neurejen. 

Zdaj P. svojo zahtevo opre na najbolj dramatično zgodbo Svetega pisma (poleg Kristusove), na zahtevo Boga, naj Abraham žrtvuje svojega ljubljenega sina Izaka. Kaj je vodilo do te božje zahteve? Nič. Je bil morda Abraham nezadovoljen s svetom (božjim stvarstvom), pa je Bog pomislil: Čakaj, čakaj, ti bom že pokazal, kaj se pravi kritizirati moje stvarstvo? Nič takega. Abraham je v času od Izakovega rojstva bogaboječe in po navodilih Boga urejal zadeve. Poleg Izaka, ki mu ga je rodila žena Sara, je imel Abraham otroka z deklo. Sara ni hotela, da bi deklin sin dedoval enako kot njen sin in je velela Abrahamu, naj deklo s sinom nažene. Abrahamu to ni bilo pogodu. Bog pa se je postavil na stran žene Sare in rekel: "Naj ti ne bo žal ne dečka ne dekle! Poslušaj Saro, karkoli ti poreče! (Ta božji ukaz še zdaj tudi meni odmeva v glavi in je po mojem zelo feminističen) Kajti po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. A tudi iz deklinega sina bom naredil narod, kajti tvoj potomec je." (Gen. 21, 12-13) V naslednjem opisanem dogodku je Abraham urejal zadeve z vodnjakom, ki so si ga prilastili hlapci kralja Abimeleha. Abraham je namreč tedaj kot tujec prebival v deželi Filistejcev. Kralju je dal sedem jagnjic in sklenila sta sporazum, v katerem je kralj potrdil, da je Abraham izkopal vodnjak. "In Abraham je prebival veliko dni kot tujec v filistejski deželi." (Gen. 21, 34) Skratka, ni razvidno, da bi se Abraham karkoli pregrešil. To, česar se je Bog domislil v naslednji zabeleženi zgodbi, je v nasprotju z njegovim lastnim načrtom, po katerem je Izaku namenil potomstvo. Ampak Bog je Bog, vseh muh poln. V naslednji zgodbi veli Abrahamu, naj mu žrtvuje Izaka. Abraham je debelo pogledal, morda pomislil, da je Bog sam namenil potomstvo Izaku, a se poslušno uklonil Bogu. Po srečnem razpletu, v katerem Abraham daruje le ovna in ne sina, Bog obljubi Abrahamu, da bo silno namnožil njegovo potomstvo. Okej. Z največjo akribijo ne morem ugotoviti, da Abrahamu svet ne bi bil pogodu in da naj bi mu Bog zato velel, naj se odpove najdražjemu sinu, ki da simbolizira najdražje vrednote. Petersonovi eksegezi ne morem reči drugače, kot da je hudo samovoljna. 

Da pesni dokaj poljubno, se pokaže tudi v naslednji trditvi, ki naj bi potrjevala misel, da je treba žrtvovati najdražje, če si hočemo zagotoviti "blagostanje v prihodnje": "Žrtev matere, ki daruje svojega otroka svetu, je ganljivo prikazana v Michelangelovi veličastni skulpturi Pieta..." (str. 164) Kristusa je svetu daroval Bog Oče, ne mati. Konkretneje: "darovali" so ga sonarodnjaki, Judje, v spregi z rimskim birokratom Pilatom (brigo moja pređi na drugoga). Mati Marija je objokovala njegovo smrt. Z žrtvovanjem sina nima nobene zveze. Kakšno blagostanje v prihodnje naj bi si pridobila s svojo domnevno žrtvijo? Okamenitev na oltarjih sveta? 

Kaj pomeni Abrahamova žrtev? Da je za utrditev vere in pokornosti Bogu včasih potrebno žrtvovati kaj zelo vrednega. Kakšne vere? Kakšnemu Bogu?  Recimo preprosto: zato, da ohraniš čisto vest; da lahko še naprej veruješ v dobro v sebi in drugih; da ne prizadeneš drugega. Izkaže se, da Bog pravzaprav ne zahteva žrtve dobesedno; zahteva zgolj načelno soglasje; da imaš vest in vero. Vztrajanje pri žrtvi ni kategorično. Ni krvavo dosledno. Poslušaj svojo vest, a bodi milosten do samega sebe. 

O pospravljanju pod svojo streho (Peterson 6)

6. pravilo. Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet.

Na prvi pogled mi je bilo to pravilo kot psihologu popolnoma sprejemljivo. Psiholog, kot klinični psiholog ali psihoterapevt, ki dela s klienti, srečuje ljudi, ki so v očitnih življenjskih težavah zaradi čustvenih ali osebnostnih motenj. ali pa se seznani s takimi primeri ob strokovnih srečanjih in v literaturi. Pogosto tak človek krivi vse okoli sebe, od svojcev, prijateljev, sodelavcev, do vodstva delovne organizacije, župana, politike in - sistema. Anonimni, nedoločni "sistem" je kriv za njegove težave. Ali pa - kapitalizem; za nekatere pa je bil to socializem in so še zdaj ostanki socializma - udba, kontinuiteta. Le tega ne vidi, kako sam, s svojim ravnanjem, prispeva k svojim težavam. Eden osnovnih psiholoških obrambnih mehanizmov je projekcija, to je težnja, da drugim pripisujemo tiste lastnosti, ki jih sami pri sebi ne prenesemo. Če v nas vre, a se imamo za mirnega človeka, bomo povsod okoli videli same grožnje in agresivneže: zoprne birokrate, arogantne politike, sistem. ki nas ogroža itd. Tak človek se ima za žrtev drugih ali sistema, nad katerim je sam moralno vzvišen. Seveda misli, da bi se njegovo trpljenje zmanjšalo, če bi korenito spremenili sistem. Dokler se pa to ne zgodi, lahko mirno vzdržuje svojo vzvišenost in - motenost.

Študentkam sem takole ponazoril pojem "žrtve" - kogarkoli ali česar koli. Recimo, da greste v sončnem dnevu po širokem pločniku Linhartove ceste iz šole proti mestu. Nenadoma se za vami pripelje nekdo na mopedu in ko je z vami vštric, vam z rame potegne torbico. Ste žrtev "letečega" tatu. Ne da bi kakorkoli sami prispevali k temu, ste bili okradeni. Pa recimo, da ste ves dan študirali in da bi se malo sprostili, ste se zvečer dobili v mestu s prijatelji. Precej pozno ponoči se vračate domov na periferijo z mestnim avtobusom. Od avtobusne postaje do doma imate pet minut, a pot vodi skozi nerazsvetljen podhod. Na koncu podhoda skoči iz teme na vas neznanec, vas zgrabi in vas skuša spraviti za grm. Ste žrtev spolnega nasilneža. Brez svoje krivde? No, bilo je lahkomiselno, da ste se ob taki uri podali sami po tisti poti. Morda bi lahko prosili prijateljico za prevoz, ali najeli taksi. Še skrajnejši primer bi bil, če bi bili žrtev prometne nesreče, ki ste jo zakrivili sami, ker ste vozili pod vplivom alkohola. Žrtev ali storilka? Skratka, v težave se - zelo zadržano rečeno -  zapletemo tudi zaradi svojega ravnanja in ne le, če sploh, zaradi ravnanja drugih ali sistema. Sistem lahko krivite za marsikaj: podhoda niso opremili s spodobno razsvetljavo; niso speljali avtobusne proge do vašega stanovanja; niso postavili policista ob podhod, saj vendar vejo, da tam lahko prežijo nepridipravi itd. Ne morejo zagotoviti varnosti davkoplačevalki, ker gledajo samo na svoj profit. Pa smo tam. Svojega deleža pri neprijetnem dogodku ne vidite; ne vidite, kako bi lahko sami sebi zagotovili varnost. Tako razmišljanje nas odvrne od tega, da bi najprej pospravili pod svojo streho. 

K takim primerom se lepo podajajo Petersonovi izreki. "Ne preurejajte države, dokler niste uredili svojega življenja." "Spravite svojo hišo popolnoma v red, preden kritizirate svet." P. ne pravi, naj sploh ne preurejajmo države! Najprej naj uredimo svoje življenje. "... če sem sam kriv, je rešitev; če je kriv Bog, ni rešitve..." "Strukture resničnosti ne more spremeniti, svoje življenje pa bi morda lahko spremenila."

Težava je v tem, da lahko tako pospravljanje traja dolgo; da pravzaprav človek pod svojo streho pravzaprav nikoli ni čisto pospravljen. Medtem ko leta in leta hodim na psihoanalizo, in se vzdržujem kritike sistema, ter jo interpretiram kot odpor do spreminjanja samega sebe, lahko moj župan mirno pospravlja javni denar v svoj žep. Čeprav je v mnogih primerih pametno slediti pravilu o prednostnem pospravljanju pod svojo streho, bi bilo njegovo preveč zvesto upoštevanje prozorno ideološko odvračanje ljudi od kritike sistema.

P. sam navaja primere, ko je očitno, da je zatajila država, ne posamezniki, ki ne vidijo "bruna v svojem očesu, vidijo pa iver v očesu svojega bližnjega" in bi bila kritika sistema nujna, pa naj pride od kogar koli. Prvi primer je poplava v New Orleansu zaradi orkana Katrina. Do poplave je prišlo - tako P. - ker so oblasti zanemarile obnavljanje in utrjevanje nasipov ob jezeru Pontchartrain, čeprav bi bili po zakonu, sprejetem že leta 1965, to dolžne storiti. "Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto." (str. 152) V tem primeru bi bili državljani dolžni kritizirati oblast in se lotiti "preurejanja države", tj. protestirati in se vključiti v politični proces ne v psihoterapijo, a tega P. ne zahteva tako izrecno kot pospravljanje pod svojo streho.

Drug primer so množični pomori. Prav neverjetne se zdijo številke, ki jih navaja P. V treh letih do junija 2016 je bilo v ZDA 1000 množičnih pomorov, tj. pomorov, v katerih so najmanj 4 žrtve (storilec ni vštet). V nobeni drugi državi na svetu se to ne dogaja tako pogosto kot v ZDA. So tudi države, kjer tega pojava ni. Gre za evidentno družbeni in politični problem. Namesto, da bi se  P. vprašal o družbenih vzrokih tega pojava, brska po psihi storilcev. To je po svoje razumljivo, saj je psiholog ne sociolog. To naj bi bili mladeniči, ki "verjamejo, da trpljenje, ki je naloženo življenju, upravičuje obsodbo in maščevanje". So, zaradi trpljenja, ki so ga preživeli, maščevalni, usmerjeni v uničevanje, usmerjeno v samega Boga, v samo Bit. So Kajni, se kot Kristus čutijo zapuščene od Boga,  itd. 

A odkod ta nihilizem? Zakaj  je v ZDA vsako leto približno 300 pokolov, ki jih zagrešijo ti maščevalni uničevalci, na Danskem pa nobenega? Čemu je toliko mladih ljudi v ZDA uničevalnih? Če kdo pojasnjuje družbene pojave s psihologijo posameznikov, imenujemo to psihologizem, načelno neustrezen pojasnjevalni pristop. Zakaj? Ker je tako množično obstoječo psihično strukturo možno v dobri meri pojasniti z značilnostmi družbe, v kateri živijo ti posamezniki. In pozdraviti samo s spremembo značilnosti družbe, ne z individualno psihoterapijo. Tu bi se Petersonu morda zaletelo. Ko piše o Solženicinu, omenja "patološki sistem komunistične tiranije", sistem, ki je, spomnimo se, v svoji patologiji mobiliziral ogromno armado za boj proti Hitlerju in v tem boju dal največ žrtev za zmago zaveznikov; ki je zaostalo deželo razvil v eno od svetovnih velesil, ki z ZDA tekmuje v osvajanju vesolja; ki ga predvsem nižji sloji ruske družbe pogrešajo, ker so ga doživeli kot bolj pravičnega od sedanjega sistema. Bi bila Petersonu tuja misel, da so tudi ZDA "patološki sistem", ki proizvaja nihilistične morilce? Kot kanadski državljan bi si to misel lahko privoščil.  

Na koncu naj poudarim Petersonovo pomembno pozitivno misel. To je misel, ki jo podkrepi s primeri svojih klientov in Solženicina, da se tudi človek, ki je doživel veliko trpljenja, lahko preobrazi in dvigne, namesto, da bi postal maščevalen in uničevalen. To je tudi misel, da sicer obstaja težnja, da ljudje, ki so doživeli zlorabo, nato zlorabljajo druge, da pa to ni nujno in da ne gre za tog determinizem. To ilustrira z lepim dokazom: če bi vsak zlorabljeni potem kot starš zlorabljal svoje otroke in tako naprej  skozi več generacij, bi število zlorabljenih rastlo eksponencialno in preseglo število prebivalcev na Zemlji. Torej se zloraba ne predaja nujno in dosledno iz roda v rod. 

O vzgoji (Peterson 5)

5. pravilo: Svojim otrokom ne dovolite narediti ničesar, zaradi česar bi jih imeli manj radi

Najprej sem pomislil: "To pravilo je zelo lepo formulirano. Nikoli nisem o starševski vzgoji, starševanju, kot bi rekel dr. Jože Ramovš, pomislil na ta način. Res, če se otrok ne vede po tvojih pričakovanjih, te spravlja v slabo voljo, te jezi in če se to dogaja kar naprej, ga imaš vse manj rad." A že naslednji trenutek sem se zavedel, da to pravilo upravičuje mojo samovoljo; mojo pogojno ljubezen. Pravi v bistvu: "Če se ne boš obnašal tako kot hočem, te ne bom imel rad." Pravijo, da je to razlika med očetovsko in materinsko ljubeznijo. Mama ima otroka rada brezpogojno, oče pa pogojno. Morda; in morda se v vzgojiteljskem paru vse izravna na pravo mero strogosti in ljubeče tolažbe. A pogoji, ki jih postavlja oče, so vseeno lahko zelo samovoljni, omejitve krute, in taka vzgoja kljub materinemu uravnoteževanju ne more oblikovati sproščene osebnosti s trdnim značajem. 

Vedno se mi je zdelo, da moram ravnati tako, da bo otrok razvil svoje potenciale in da bo postal značajen človek, da bo on srečen in konstruktiven - ne glede na moje občutke. V resnici je tako: ko gre otrok po svoje, nam sprva ni prav, razočarani smo v svojih pričakovanjih, v podobi, ki smo mu jo sami v sebi namenili. Potem pa se, ko vidimo, da otrok oživi, da prihaja k sebi, da cveti, se ogrejemo in ga imamo vse rajši. Zadovoljni smo, da smo si upali popustiti vajeti v zaupanju v otrokove razvojne moči.

Toda ta zgodba se odvija kasneje v dobi odraščanja. Kako je pri malčku? Ni govora, da ga ne bi imeli radi. Saj ne moremo drugače, kot da nam, s tem, da je, razsvetljuje življenje. Ob tem, ko ga imamo radi in ker ga imamo radi, pa seveda zategujemo vajeti, in ga vodimo, da bi se znal utiriti v svoje dobro. Kaj čutimo, če se ne utiri v skladu s pričakovanji? Glede tega so poučne zgodbe staršev, ki so sodelovali pri zdravljenju svojih otrok, ki so zapadli v odvisnost od drog. Starši so bili gotovo prizadeti, ko so videli propadati svojega otroka in takega v tistem trenutku res niso mogli ljubkovati.  Morda niso čutili ljubezni do njega. A s tem ko so se vključili v njegovo zdravljenje, so z dejanji dokazali, da jim je mar zanj, da so pripravljeni skrbeti zanj. Zame so taka dejanja znamenje ljubezni kljub razočaranju.

Sam bi Petersonovo pravilo preformuliral. "Če imate svoje otroke radi, jim ne dovolite narediti ničesar, česar ne odobravate." Ali drugače: "Rad te imam, a ne bom pustil, da tepeš druge." Ali še bolje: "Ne glede na svoja čustva, ne bom dovolil, da bi se moj otrok razvil v človeka, ki ne bo znal skrbeti sam zase in ki ne bo spoštoval drugih (v smislu zlatega pravila)." Pravila, da ne smemo tepsti drugih, si nismo izmislili mi, ni naša osebna, samovoljna zapoved; je eno osnovnih pravil te kulture, ki velja tudi za nas odrasle.  Argument bi še zaostril. Ljubezen je lepa reč, a roditelj mora svojo funkcijo opravljati ne glede na svoja čustva. Učitelj mora z vsemi otroki v razredu ravnati enako oziroma v skladu z otrokovo osebnostjo, ne glede na to, kaj čuti do otroka. Eni so mu bolj pri srcu kot drugi, to je človeško, a to ne sme vplivati na njegovo poučevanje in upravljanje razreda. Tako tudi starš: ne glede na to, kaj čutim, moram ravnati tako, da bom koristil otroku.

V tem poglavju Peterson obračunava s popustljivo in razpuščeno vzgojo, katere izid so nedisciplinirani, razbrzdani, samovoljni otroci, ki povzročajo nered, uničujejo stvari in terorizirajo druge ljudi - skratka vzgojno zanemarjeni otroci. Obračunava s prakso, da nekatere matere - celo v nasprotju s svojimi teorijami o enakopravnosti spolov - razvajajo sinove, do hčerk so pa bolj zahtevne. P. mimogrede okrca nazor, da je za razvajenost otrok kriva družba. "Zasebnih težav vsake posamezne osebe se ne da reševati z družbeno revolucijo..." (str 118) V tem mu dam prav. Prav dam tudi sociologu Wrightu Millsu, da moramo v zasebnih težavah videti družbene probleme. A to ne pomeni, da naj vsakdo za vsakršne osebne in zasebne težave krivi družbo in poziva na revolucijo. Brezposelnost je družbeno stanje. Imamo pa brezposelne, ki iščejo in najdejo delo, in brezposelne, ki zapadejo v depresijo in začarani krog duševne bolezni. Imeli smo družbo s skoraj polno (pogosto navidezno) zaposlenostjo. Družbena produktivnost je bila nizka, duševnih bolezni (tudi samomorov) pa nič manj. Samomorov je zdaj manj, kljub določenemu odstotku brezposelnih, družbena produktivnost pa je višja.   

Takoj zatem P. enostransko nastopi proti liberalni ločitveni zakonodaji. Res je, da so otroci marsikdaj žrtve razveze staršev. Res pa je tudi, da so lahko žrtve nerazumnega ali prisilnega vztrajanja staršev v neznosni in tudi za otroke škodljivi zvezi. Liberalna ureditev razveze odpravlja ta drugi vir trpljenja otrok, pri prvem pa za otroka težko obremenitev zmanjša z uveljavljanjem sporazuma partnerjev o skrbi za otroke. Čim bolj običajna in manj s predsodki obremenjena bo razveza, tem več bo med partnerji pripravljenosti za razumno nadaljevanje odnosa v skrbi za otroke po razvezi in tem manj destruktivnih čustev. Zato je pojmovanje zakona kot zidu, ki nas varuje pred kaosom, zatiskanje oči pred realnostjo, vztrajanje na preživeli idealizaciji zakonske zveze. Dolgotrajna zakonska zveza lahko pomeni poglabljanje odnosa med dvema človekoma, kar naj bi bila logika krščanskega etosa, lahko pa je zgolj mučno vzporedno bivanje pod isto streho, ki najbolj škodi otrokom.

Osnovni Petersonov očitek v zvezi z vzgojo je namenjen sodobnemu oživljanju rousseaujevskega nazora, "da imajo otroci nepokvarjenega duha, ki ga pokvarita samo kultura in družba." Navaja argumente za nevzdržnost mita o "plemenitem divjaku"; po analogiji tudi o "nepokvarjenem otroku". Opozarja na divjaštvo med primati, med naravnimi ljudstvi (v tej zvezi je zanimiva knjiga antropologa Jareda Diamonda, Dovčerajšnji svet, v kateri opisuje vojne med "deviškimi" plemeni) in opozarja, da je tudi otrok po naravi neobrzdan in če ga prepustimo samemu sebi, se ne bo razvil v življenja sposobno človeško bitje. Spomnimo se primera indijskih volčjih deklic in drugih primerov zapuščenih otrok. Tu res ne bi smelo biti nobenega dvoma. "... pripisovati vsa nasilna nagnjenja ljudi patologijam družbenih struktur ni samo zmotno ... je dejansko škodljivo. Nujni proces socializacije prepreči veliko škode in prinese veliko dobrega. Otroke je treba oblikovati in formirati, sicer se ne morejo uspešno razvijati." (str. 121)  Dokazovati to, se nam zdi že kar malo odveč.  P. tudi lepo opiše, kako se otrok, ki ga nismo že v predšolski dobi ustrezno vzgojili, ker se bojimo soočenja z njim in izgube njegove ljubezni (kar je prazen strah), ne more vključiti v družbo vrstnikov, ki ga ne sprejmejo, ker je moteč. Družba vrstnikov pa je most, preko katerega se otrok loči od staršev in zaživi samostojno.

"Discipliniranje otroka je dejanje odgovornosti." Je pa naporno, zahteva energijo in čas. "Malčki so kot slepi ljudje, ki iščejo zid." Pokazati jim moramo, kje je zid, kje je meja. Tu se P. odkrito spopade s "politično korektnim razmišljanjem". Ta nazor se, po P., sprašuje, "zakaj bi moral biti otrok sploh subjekt samovoljnih diktatov starša?" Naj opozorim na napako v prevodu, na dobeseden prevod (kalk), ki pači smisel. V angl. "subject" pomeni "podložnik" - "N. is a subject of king H.";  v pedagogiki torej "objekt vzgoje" v nasprotju z otrokom kot "subjektom vzgoje", tj. tistim, katerega potrebe narekujejo vzgojna prizadevanja staršev in vzgojiteljev. Ker gre za očitno napačen prevod, ga bom kar popravil. Z vidika politične korektnosti se torej sprašujejo, zakaj bi moral biti otrok objekt samovoljnih diktatov starša.  Pravijo, da je zagovarjanje takega statusa otroka "adultizem", enakega obsojanja vreden nazor kot rasizem, seksizem ali starizem (ageism).  To je res smešno otročji argument.  Pravzaprav ne vem natanko, kaj hočejo: naj starši ne bi otroku "diktirali"? Naj ne bi "diktirali" samovoljno? Naj bi otrok ne poslušal staršev? Naj bi on "diktiral" staršem? Saj sploh ne gre za "diktiranje" ampak za vodenje, pri katerem odrasli upošteva otrokove potrebe in tudi njegov glas, ga pa vodi, mu postavlja nujne omejitve in je njegov zgled (auctoritas).

V psihologiji  je že dolgo uveljavljeno razlikovanje treh vzgojnih slogov: razpuščenega (laissez-faire), avtoritarnega in avtoritativnega. Slednji naj bi vodil do vzgojno najbolj zaželenih izidov: samostojnega, odgovornega in značajnega odraslega, ki zna skrbeti zase in za svoje bližnje in ki se konstruktivno vključuje v družbo, kar vključuje konstruktivno kritiko in spreminjanje družbe na različnih ravneh. Čemu nasprotuje "politična korektnost"? 

P.  tej "korektnosti" ugovarja z naslednjimi argumenti: 1. "...za otroka je bolje, da ravna na način, ki privablja pristno naklonjenost in dobrohotnost." Biti poslušen staršem, je otroku v korist. 2. Otrok se mora naučiti, "da se podreja pričakovanjem civilne družbe," to je, da se vede tako, da bo uspel zunaj družine. 3. "Slabo socializirani otroci imajo grozno življenje." 

Skratka, otroka je treba disciplinirati. P. predlaga, naj se pri tem ravnamo po dveh načelih: načelu minimalnih pravil in načelu minimalne sile. Prvo načelo pravi, naj postavimo samo res nujne omejitve, kot je prepoved poškodovanja drugega ali stvari; upoštevanje osnovne higiene in hišnega reda ipd. Po drugem pravilu pa naj bi ugotovili, kako se otrok odziva na naše posege in uporabili njemu primeren ukrep, da dosežemo primerno vedenje. Pri nekom bo zadostoval strog pogled ali besedica "ne", drugega pa bo treba prijeti za roko in ustaviti nameravani razbijaški gib.

Razprava po nekaj okolišanja pripelje do vprašanja telesne kazni. P. ji ne nasprotuje kategorično: "Za otroka, ki krši meje na spektakularno navdahnjen način, lahko udarec po zadnji plati pokaže potrebno resnost odgovornega odraslega." (str. 139) Kot psiholog bi se P. lahko seznanil s spoznanji stroke, ki nasprotuje telesnemu kaznovanju, ker nima dobrih dolgoročnih posledic. Lahko bi navedel te razloge in, če že, polemiziral z njimi. Gornji navedek razumem, kot da P. dopušča, da starš izjemoma ustavi otrokovo divjanje z udarcem. Sam pod telesnim kaznovanjem razumem sistematičen tepež za vsak prestopek, ko se vzgojitelju zdi, da je to potrebno. Razprave o tem vprašanju običajno ne upoštevajo družbenega konteksta vzgoje. Generacijo pred nami je bilo dokaj običajno, da so bili otroci tepeni, če so razjezili očeta. Ker je bilo nekaj običajnega, tako kaznovanje tudi ni imelo tako hudih posledic, ker ni bilo povezano s stigmatizacijo. Že v mojem času, ko nas niso več prav pogosto tepli, je bil otrok, ki se mu je to dogajalo pogosto, v očeh vrstnikov zaznamovan. 

Moj oče me je enkrat samkrat naklestil. Sam nad svoja otroka nisem dvignil roke. Prav tako se moja otroka vzdržujeta tovrstnega ukrepanja v odnosu do svojih otrok.  Ko smo v sedemdesetih letih v okviru projektov prostovoljnega dela z otroki in mladino delali s taborniki, skupaj hodili na izlete, skupaj taborili, ne vem, da bi kdaj koga ustavljali z udarcem. Spominjam se enega samega takega pripetljaja. Na zimovanju je skupina mladostnikov zvečer v skupnem prostoru razgrajala še po uri, določeni za spanje, ko bi moral v koči biti mir, da bi se otroci naspali. Naš vodja, psiholog, ki vsekakor ni bil zagovornik telesne kazni, je stopil do razgrajačev, med katerimi je bil tudi njegov sin. Prijel ga je, brcnil v rit in potisnil ven. Potem je bil mir. Rad bi v taki situaciji slišal argumente gorečih nasprotnikov telesne kazni, nagnjenih k temu, da bi ta pedagoški prekršek prijavili vsaj šolskemu inšpektoratu. 

Mislim, da je Petersonovo razpravljanje v tem poglavju dovolj uravnoteženo in vredno branja, če odštejem tisto, kar sem mu očital zgoraj.

O izboljševanju življenja (Peterson 4)

4. poglavje: Primerjajte se s tem, kar ste bili včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes 

Priznam, da sem se s težavo prebijal skozi to gostobesedno poglavje in iskal poante in smisel. Tisto, kar me je v tem poglavju zbodlo, sem obdelal že v svojem prvem sestavku o tej knjigi, o veri in ateizmu. Poleg tega pa bi rad razpoznal strukturo poglavja in ujel celotno misel.

Naslov poglavja govori o nečem, kar smo lahko že mnogokrat prebrali v različnih besedilih o osebnostni rasti: svojih dosežkov ne primerjaj z dosežki drugih ampak s svojimi preteklimi dosežki. Če se boš primerjal z drugimi, boš nujno našel koga, ki je boljši od tebe, in lahko boš vesel, če nisi čisto zadaj. In potem boš spet prepričan, da si zguba itd. Za tvojo samozavest, za tvoje duševno ravnovesje je bolje, da se primerjaš samo sam s seboj. Nekakšna tolažilna in nekoliko poniževalna modrost.

V resnici v tem poglavju ni samo ta misel. Poglavje govori o tem, kako naj človek, ki je zmeden, ki ni zadovoljen, ki je morda nesrečen in ki ga vleče, da bi življenje zavrgel, najde pot in osmisli svoje življenje. P. nas najprej prepriča, da so merila uspešnosti v čemerkoli nujna. Kaj če se pri takem merjenju znajdeš na dnu? Nekateri svetujejo, da si ohraniš vzdržno samopodobo, če preprosto zanikaš tak izid in se vdaš "pozitivni iluziji", po domače laži. Druga možnost je, da neuspeh racionaliziraš in si rečeš, da bo itak vedno kdo boljši od tebe, da je grozdje pač kislo, in da vse skupaj nima smisla, kar si itak mislil že doslej. To pa ni tvoj namen. Tvoj namen je priti ven iz tega. Tu pri P. ni skladja. Če je cilj prizadevanja najti smisel, je merilo uspešnosti, da je človek našel smisel ali da ga ni našel. Tu ni kvantifikacije in "zgoraj" in "spodaj" in opravičevanja.

Ven iz nelagodja prideš postopoma. Pomisli, razširi vidno polje. V tvojem življenju  je množica področij, ki imajo zate neki pomen; množica delovnih področij, sposobnosti, zmožnosti, dejavnosti. Nisi povsod na dnu. Mogoče si trenutno nečesa želiš, česar ne moreš dobiti. Odmakni se, vprašaj se, ali res želiš samo to reč, samo ta položaj, samo to vlogo. Ne. Želiš si boljše življenje. Boljše življenje lahko dosežeš na več načinov. Tu sledi P. običajni strategiji psihoterapije ali svetovanja: svetuje razširitev pogleda, okvira razmišljanja, preokvirja. "Odločite se usmeriti v boljše življenje - namesto v boljšo pisarno." (str. 104) Potrebo po preokvirjanju še dodatno utemeljuje v nadaljevanju. Potem svetuje poglobitev oziroma individualizacijo pogleda. Ugotovi, kaj je tisto, kar je zate pomembno, in na kar drugi morda sploh niso pozorni. Kaj imaš ti rad, kaj si ti želiš - in to je morda nekaj povsem tvojega, nekaj, kar niso pričakovanja drugih; kar je tvoja posebnost; po čemer se razlikuješ od povprečja, od množice. Ko se tako ozaveščaš o sebi, svojih potrebah, željah, svojih posebnih težnjah, postajaš pogumnejši, vedno bolj "pri sebi". "Drznite si biti nevarni. Drznite si biti resnicoljubni." (str. 92) Kaj pričakuješ od drugih? Česa ti ne dajejo? V čem te prikrajšujejo? Kaj ti preprečujejo? Ne izogibaj se konfliktu. Spregovori in se pogajaj za boljši položaj. "... kot odrasli se morate naučiti, kako biti v pravi meri drugačen od vseh drugih." (str. 93)

Vsakdanje življenje spreminjajte z malimi koraki, kot smo že omenili. Določite majhno, nepomembno stvar, ki vas moti, npr, nepospravljeno mizo. Pospravite jo. Nagradite se s kavo. Naslednji dan se lotite druge stvari, zastavite si naslednji cilj. "Želim, da so do konca dneva stvari v mojem življenju za malenkost boljše, kot so bile zjutraj." (str. 97)  Zavedajte se, da si želite boljšega življenja in da boste to dosegli postopno z malimi koraki. "Zaveste se, da je napačno stremeti k boljšemu življenju, če je cena zanj poslabšanje življenja nekoga drugega." Postali boste vse bolj ustvarjalni. Postavite si višje cilje. Izboljšajte življenje družine. "Vidite mimo omejitev. ... Pojavijo se nove možnosti." (str. 107)  Zastavili ste si cilj izboljšati življenje - vaše, bližnjih, morda skupnosti - kolikor zmorete.

Stop! Pozor! Nismo spotoma, navdušeni nad začetnimi uspehi, pozabili, kaj smo sprva nameravali? Hoteli smo osmisliti svoje življenje, potem pa smo se spremenili v dobrodelneže. Tu se Petersonu zgodi zamenjava, ki vodi v hipostaziranje Dobrega. Stremimo k razločitvi od drugih, odkrivamo in potrjujemo svojo drugačnost. Začenjamo se počutii vse bolj pri sebi. Boljše se počutimo, življenje postaja boljše. Ne pomislimo več, da bi zavrgli življenje. Verjamete v to, da je mogoče po tej poti nadaljevati. To je trenutno vaša vera. Zaupate sebi in drugim, ki so vključeni v ta vaš proces. To Peterson v začetku imenuje "izboljševanje življenja" in sledili smo mu. Videti je, kot da stopnjujemo dobro. V resnici ne gre za stopnjevanje dobrega, ampak za približevanje svoji naravi in smislu. 

Do tu bi kot svetovalec ravnal podobno kot P. Tu pa se s Petersonom razhajava. On pravi: "... vera je spoznanje, da je treba tragične nerazumnosti življenja uravnotežiti z enako nerazumno predanostjo bistveni dobroti Biti. In sočasno je volja, da si drznete svoj pogled usmeriti v nedosegljivo in žrtvovati vse, tudi (najpomembnejše) svoje življenje." (str. 107) "Posvetite se dnevu, vendar se trudite za najvišje dobro." (str. 110) "Povežite se, v svoji duši, z Resnico in najvišjim Dobrim." (str. 109)

Bit je to, da sem. In da vse drugo je. Besedo "bit" pišem z malo začetnico, čeprav je nedoumljiv čudež. Bit ni isto kot Bog. Bit sama po sebi, ni ne dobro ne zlo. To, da sem, se mi lahko zdi dobro, lahko pa ne. Iz tega, da sem, lahko naredim nekaj dobrega, lahko pa tudi ne. Lahko naredim veliko zlo. Lahko sem hvaležen, da sem, lahko pa obžalujem, da sem, in preklinjam tiste, ki so me spravili na svet. Bit je samo možnost dobrega ali zla. Naloga svetovalca ljudem v eksistencialni stiski je, da človeka pripeljejo do uvida, da lahko izbira in da se odloči. Pomaga mu pri odločanju. Če se odloči za pot samouresničevanja in etično držo (ki ni od Boga, lahko pa klient veruje, da je), mu pomaga, da na tej poti vztraja in napreduje. Vztrajati pri samolastnem življenju in etični drži pomeni, da se moramo marsičemu odpovedati (toploti črede, na primer) in v skrajnem primeru zastaviti svoje življenje za to, kar smo in kakor smo. Nagrada za to je občutek, da "smo pri sebi", da živimo polno, samolastno življenje.

Ne vem, kaj naj bi bila "bistvena dobrota Biti". Ne vem, kaj je "najvišje Dobro", kaj je  "Dobro" z veliko začetnico. Zame ni Resnice, so samo resnice, moja, tvoja, njegova (ki lahko soglašajo). Vem pa, da tudi drugi ljudje stremijo k samouresničitvi; da so tudi drugi sočutni in solidarni in da "dobra beseda dobro mesto najde" v njihovih srcih; da so zmožni delati dobro in se upirati zlu - tudi kolektivno.

V resnici smo ujeti v paradoks. Da ne bi zavrgli življenja, ga posvojimo, si ga prilagodimo, s tem pa tvegamo, da ga bomo morali žrtvovati. Konec je enak, pot do njega pa je ali pot zveličanja ali pogubljenja.

Pomagaj sam sebi in izberi prave prijatelje (Peterson 2-3)

Ohranimo, kar je v prvem poglavju uporabnega. Ko nisi zadovoljen s svojim življenjem ali sam s seboj, ko te nekaj moti, ne trpi, ne skrij se sključen in pohleven v kot, ne beži pred težavo, ne ogibaj se izzivov, ne klecni pod težo življenja. Premakni se. Zravnaj se, dvigni glavo, globoko vdihni in se premakni. Gibaj. Začni z jutranjo telovadbo, hojo, tekom. Tedaj velja, kar je zapisal P., izločajo se dobrodejni sokovi, ki ti zanesljivo izboljšajo razpoloženje in ti olajšajo korak v smeri izboljšanja življenja. Velja, kar svetuje svojim klientom: utrdite dobre navade, jutranjo toaleto, zajtrk, redno in dobro hranjenje in tako naprej. Vnesite red v svoje neurejeno življenje. In potem spet gibanje, sprehod, tek, vadba. Zgradili boste  telesno kondicijo, kar vam bo olajšalo korak v banko, na občino, k zdravniku, v šolo; vse s čimer ste odlašali. Dodajmo pravilo malih korakov. Veliko težavo, veliko nalogo razčlenite na majhne korake. Storite majhen korak. Ni težak. Ko uspe, se nagradite. Dvignila se vam bo samozavest, sposobni boste za naslednji korak. Tako se postopno izkopljete iz težav, ali izboljšate svoje počutje in svoj značaj.

Ni mi všeč Petersonovo poudarjanje dominantnosti. Že od nekdaj mi ni všeč filozofija o zmagovalcih in poražencih (winner-looser). Če imam težave v življenju, če nisem zadovoljen sam s sabo, še ne pomeni, da sem poraženec, zguba. Samo to poimenovanje poslabšuje mojo samopodobo in moj položaj. V življenju ne gre za to, da se povzpnemo nad druge ljudi, da jih premagamo kot močnejši jastog šibkejšega. Ne pristajam na to, da imam v sebi števec dominantnosti. Ne gre mi za status, gre mi za dobro življenje. Na življenje ne gledam kot na tekmovanje z drugimi, kvečjemu s samim seboj.
V življenju je obilo možnosti za sodelovanje, medsebojno pomoč in solidarnost. In mogoče mi ni do tega, da bi, kot mi napoveduje P., "z vzravnanimi rameni ... vodil svoje ljudstvo skozi puščavo." Zveni pa mogočno. To je res.

2. poglavje: S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati
P. najprej ugotovi, da človek ne jemlje predpisanih zdravil, ko pa mu jih veterinar predpiše za psa, njegovo naročilo dosledno in prizadevno izpolnjuje. Iz tega P. sklepa, da ima človek rajši svojega psa kot samega sebe; da poskrbi za psa, zase pa ne. Skoraj vse poglavje je nato posvečeno pojasnjevanju, zakaj je tako. Pojasnjuje s pomočjo Svetega pisma, saj naj bi bilo v njem zbrano vedenje (da ne rečem Resnica) o človeški naravi. Zgodbe iz Geneze govorijo o človekovem grehu, ko sta prva človeka jedla z drevesa spoznanja dobrega in zlega; se zavedla svoje nagote in občutila sram; bila za svoj greh kaznovana z izgonom iz raja. Petersonova eksegeza teh zgodb je zanimiva in branja vredna. Je pa eksegeza vernika, ki teh zgodb ne prevaja v jezik brez Boga. Izteče se v ugotovitev, da zaradi samozavedanja, da je sposoben zla, človek prezira samega sebe in se sebe sramuje. Človek je "padlo bitje." "Mogoče je človek nekaj, česar nikoli ne bi smelo biti." (Če pomislim na uničevanje Planeta, bi se kar strinjal.) Vendar pa človek v sebi ohranja spomin na raj. "Celotno Sveto pismo je "prikaz, kako je mogoče popraviti posledice padca, prikazano je kot pot iz zla."(str. 64) Človeku je dana izbira med dobrim in zlim. Če se odloči za dobro, s tem zanikuje svojo "padlost" in si "zasluži nekaj spoštovanja". Ker pa skrbite tudi za druge in ste drugim pomembni, "ste moralno dolžni poskrbeti zase". Torej, vzemite vendar svoja prekleta zdravila. Vendar: "Vsaka oseba je globoko pomanjkljiva", kajti nič se ne more primerjati z božjo slavo.

Zadnji strani (69-70) vsebujeta uporabne napotke glede skrbi zase. Odgovori si na vprašanja, kdo si, kam greš, kakšni sta tvoja vizija in usmerjenost; kakšnih načel se držiš. Nazadnje P. celo dopusti družbeno delovanje: "Lahko pomagate usmeriti svet ... malo bolj proti nebesom in malo bolj stran od pekla." P. celo meni, da človek lahko temu "usmerjanju sveta" posveti svoje življenje. "To bi vam dalo Smisel z velikim S." Se zelo strinjam.

Petersonovega pisanja v tem poglavju ni mogoče kritizirati, ker gre za veroizpoved. Tej veri lahko postavim nasproti le svojo vero. Dobro se zavedam, da sem kot slehernik nagnjen k zlu. Večkrat se vprašam, ko gledam grozljive prizore iz vojn: Ali bi bil zmožen kaj takega storiti? Odgovora ne vem. Pred očmi imam kot zgled zgodbo Sophie Scholl, študentke, ki je skupaj s svojimi tovariši na muenchenski univerzi med drugo svetovno vojno delila protihitlerjevske letake. Ni se odpovedala svojemu prepričanju v zameno za blažjo kazen. Šla je v smrt. Bila je katoličanka in vera v Boga ji je pri tej odločitvi gotovo pomagala. Zadostovala pa bi tudi vera v dobro in prav, kot so dokazali mnogi, ki so se žrtvovali, ne da bi verovali v Boga. Nimam se za "padlo bitje". Ne verjamem v Resnico, so samo resnice, moja, tvoja, njegova. Psa nimam. Zdravil ne opuščam zato, ker bi se preziral, ampak zato, ker se bojim njihovih stranskih učinkov. To pomeni: iz ljubezni do sebe.

3. poglavje: Za prijatelje izbirajte ljudi, ki vam želijo najboljše
V prvem delu tega poglavja P. opisuje svojo mladost v kanadskem prerijskem mestu Fairview, Alberta, z ostrimi zimami in kratkim poletjem, v katerem mladi niso imeli kaj početi. Mladostniki so se zabavali z avtomobilskim križarjenjem po cestah okrog mesta in žuriranjem ob koncih tedna. Takrat se je P. družil s sicer domiselnim fantom iz soseščine, ki pa je bil zamorjen zaradi odnosov družini in nezadovoljen z odnosom z ostarelim očetom. Ni se lotil ničesar konstruktivnega, le vedno znova je razbil avto, ki mu ga je oče vztrajno popravljal. Imel je mlajšega brata, ki je bil prav tako zmeden. Mladostniki v Petersonovi druščini so bili "prezgodaj cinični, naveličani"; izogibali so se koristnim dejavnostim in zavračali članstvo v prostočasnih organizacijah. Tudi ko so nekoč šli na izlet v večje mesto, kjer je bilo obilo drugih možnosti, so poiskali okolje, ki je bilo podobno njihovemu rojstnemu kraju in nadaljevali z zapijanjem.

Po preselitvi v večje mesto na kolidž se je P. otresel pritiska mladostniške skupine in začel delovati v študentski organizaciji. V kolidžu je dobil urejenega sostanovalca, ki si je želel nadaljevati študij, kar je potegnilo tudi Petersona. Spremljal pa je tudi svoja mladostna družabnika: pri starejšem se je razvila psihoza in je naredil samomor, mlajši pa se je še naprej družil s prijatelji, ki so obupali nad samim seboj. P. je ob tem spoznal, da si ljudje, "ki imajo nizko mnenje o svoji vrednosti - ali ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje - izberejo novega znanca natanko iste vrste ... (ker) ne verjamejo, da si zaslužijo kaj boljšega." (str. 79) In vendar je P. prepričan, da je človek a priori "padlo bitje".

V drugem delu tega poglavja P. tematizira izbiro slabega prijatelja, ki jo motivira težnja, da bi prijatelju "pomagali" ali ga "rešili". Ugotavlja, da to težnjo pogosto motivira samovšečnost. Ob tem navaja primer iz Dostojevskega Zapiskov iz podtalja, kjer glavna oseba mesijansko samovšečno "rešuje" prostitutko Lizo, v resnici pa jo uniči.  (str. 82) Drugi motiv za navidezno pomoč je lahko tudi minimiziranje ali prikrivanje lastne zavoženosti ob nekom, ki je še huje zavožen. Tretji motiv je lagodnost drsenja v propad, lagodnost brezdelja, nezavzetosti in žuriranja, "Lažje je ne razmišljati, ne delati in ne skrbeti. Lažje je odložiti na jutri, kar bi bilo treba narediti danes, in prihodnje mesece in leta utopiti v današnjih poceni užitkih." (str. 83) "Preden nekomu pomagate, bi morali ugotoviti, zakaj je ta oseba v težavah. Ne smete kar tako domnevati, da je plemenita žrtev krivičnih razmer in izkoriščanja. To je najmanj verjetna, ne najbolj verjetna razlaga." Če zanikate osebno odgovornost "žrtve", "zanikate ves trud te osebe v preteklosti ... S tem ji odvzamete vso moč."  (str. 83) To je močan argument.

Tu ne gre samo za izbiro prijateljev. Te odstavke bi si morali prebrati socialne delavke in socialni delavci in vsi v pomagajočih poklicih. Vse preradi v svoji težnji pomagati spregledamo delež odgovornosti "žrtve" za njen nezavidljiv položaj. Svoje prispeva tudi določena ideologija, ki krivi izključno družbeni "sistem" za vse tegobe ljudi in spregleduje, da naloga socialnega dela ni revolucija ampak posredovanje med potrebami posameznika in družbe pri urgentnih težavah posameznika ali družine, pri čemer si prizadeva tudi za spremembe sistemskega okolja, kjer so potrebne. Sam sem v predavanja iz teorij socialnega dela vključil primer, ki prikazuje različne stopnje lastne odgovornosti "žrtve": od situacije, ko nekdo utrpi škodo brez lastne krivde, do primera, ko je le sam kriv za to, kar se mu je zgodilo.

Pozornost mi je vzbudil tudi odstavek, v katerem P. utemeljuje previdnost pri izbiri prijatelja, da nas ne bi "povlekel še globlje". Spomnil sem se na naša prizadevanja v poznih sedemdesetih letih, ko smo poskušali z vključujočo vzgojo pomagati otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti tako, da smo jih vključevali med običajne tabornike. Peterson navaja primer, v katerem vključitev slabega delavca med dobre poslabša celotno ekipo. "Enako se zgodi, ko dobronamerni svetovalci vključijo mladoletnega prestopnika med razmeroma civilizirane vrstnike. Širi se delinkventnost, ne stabilnost." (str. 64) P. opira to sodbo na empirično študijo, ki je takrat nismo poznali, čeprav bi jo lahko, saj je bila objavljena leta 1959 (McCord&McCord, 1959, nav. po Petersonu, op. 64). V omenjenem našem poskusu nismo sistematično beležili sprememb v vedenju in doživljanju otrok in mladostnikov na obeh straneh, zato ne morem ne potrditi ne ovreči te ugotovitve. Poskus se je po dveh letih končal tako, da se je po konfliktu med "pravimi taborniki" in "vključenimi prišleki" terapevtsko prizadevanje "nevključujoče" nadaljevalo v posebnih taborjenjih, ne več v okviru taborniške organizacije.

Petersonov naslov tega poglavja, ki se ponovi v zadnjem stavku, pravzaprav ni ustrezen. Ne gre za to, da naj bi si za prijatelje izbirali ljudi, ki nam želijo najboljše - le kako naj to vemo. Izbirajmo prijatelje, ki so zavzeti, ki si prizadevajo, ki so že tudi kaj dosegli; ki niso brezciljni, ravnodušni in cinični.  

Pokončna drža in jastogi (Peterson 1)

V prejšnjih dveh sestavkih o Petersonu na tem blogu sem se nesistematično obregnil ob tisto, kar me je zmotilo v prvih poglavjih knjige. Dolgujem pa svoje mnenje o vsem drugem in o knjigi kot celoti. Umišljam si, da je komu do tega, da zve to mnenje. Nekaj zapisov bo treba, da vse izpovem. Najprej nekaj o kontekstu Petersonovega pojavljanja.

Filozof Tine Hribar je že v osemdesetih letih zapisal: "Devetnajsto stoletje je bilo stoletje produkcije. Dvajseto stoletje je stoletje organizacije. Enaindvajseto stoletje bo stoletje orientacije. Produkcija temelji na delu. Organizacijo obvladuje volja do moči. Orientacija izhaja iz želje, ki je oprta na neko vedenje." (T. Hribar, Moč znanosti - Marksistična teorija družboslovja, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985, str. 308) "Problem razvitih je vse manj ... organizacija, postaja pa vse očitnejši problem orientacije. Čedalje bolj jasno se kaže, da manjka odgovor na vprašanje, zakaj tako in ne drugače. ... V prihodnosti nam grozita brezciljnost in nesmiselnost." (ibid. str. 313) "Razumetje je predpogoj orientacije. Razumeti svet, Heideggrovo pustiti biti, ne pomeni izhajati iz kake ideje o svetu ali se predajati snovanju novih svetov ... Pustiti biti, razumeti vse in vsako bivajoče iz njegove biti, pomeni odpreti se orientaciji, ki ni podvržena delovnim smotrom ali ciljem volje do moči, marveč sovpada s smislom biti." (str. 315) 

Knjiga kanadskega psihologa Petersona je knjiga o orientaciji trideset let potem, ko smo lahko prebrali gornje Hribarjeve besede. Namen mojega pisanja je torej razumeti, kaj nam hoče Peterson povedati, to pa pomeni izluščiti bistveno in opozoriti na postransko in neskladno. Pri tem me zavezuje načelo "pustiti biti" tudi v odnosu do Petersona. Naj kar bo, kar je, le malo naj se zamisli nad tem, kaj pravzaprav je. Tako kot on meni sporoča, da pravzaprav ne vem, kaj sem (to se bo razjasnilo kasneje), ker sem preveč zapleten, tako jaz njemu sporočam, da ni to, kar misli, da je, če so njegove misli nedorečene ali protislovne. 

Ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je založba Mladinska knjiga izdala knjigo britansko-ameriškega finančnika in filantropa, milijarderja Johna Marksa Templetona Modrost življenja (MK, Ljubljana, 1999). Knjiga vsebuje "200 večnih duhovni načel", lepo porazdeljenih na 40 tednov po pet načel. Načela so citati in odlomki iz zelo različnih besedil, od Biblije, del filozofov, znanstvenikov, drugih slavnih ljudi in tudi Templetona samega. Knjiga je mišljena kot brevir: vsak dan naj bi razmislili o enem takem načelu ali eni modri izjavi. Potem bi si lahko vzeli skoraj tri mesece dopusta od načel. Ker je kup teh izrekov prevelik, se človek težko orientira. Petersonov seznam 12 načel je zato dobrodošlo skrajšanje modrosti.

Petersonovo knjigo sem kupil po njegovem obisku pri nas in haloju v medijih, ker me je zanimalo, zakaj ves ta hrup; zakaj je možak "celebrity". Na to vprašanje bom skušal odgovoriti v teh sestavkih. Poleg tega bom ob njem vzporejal svoja pojmovanja, saj sem tudi sam psiholog, ki me zanimajo vprašanja življenja in psihološke pomoči pri usmerjanju življenja, iskanju smisla življenja. Doslej sem imel pri sebi Yaloma in rad bi videl, kaj mi ima o tem povedati Peterson.

Ko sem knjigo odprl, sem preletel vsebino, prebral dvanajst pravil. Rekel sem si: z vsem se strinjam. Tudi če ostalega v knjigi ne preberem, ta pravila intuitivno sprejemam. Ker pa je vedno možnost nesporazuma, da ta pravila sam razumem drugače kot avtor, me zanimajo tudi njegove utemeljitve in komentarji. Zaradi preglednosti bom pri komentiranju vsakega poglavja navedel najprej tisto, s čimer se strinjam, ali kar je po moje nesporno, potem pa tisto, kar me moti. Tega dvojega ni mogoče vedno jasno ločiti, saj se lahko pri določeni temi prepletata oba vidika. 

1.  poglavje: Stojte pokončno in z vzravnanimi rameni

Devi stare in piedi ben diritto, con il mento alzato, e guardare in faccia il mondo.

Gianrico Carofiglio, La versione di Fenoglio

Ko sem prebral naslov prvega poglavja, sem mislil, da je mišljen metaforično; da je metafora za samolastno življenje (kot to imenuje T. Hribar v Fenomenologiji I, SM, Ljubljana 1993, pogl. o Heideggru).  Mislil sem, da pomeni: postavi se zase; ne zanikuj se; upaj nastopiti tak, kakršen si; pridi s svojo barvo na dan. Ne pretvarjaj se, ne nosi maske, ne igraj mimikrije. Si kakršen si; lahko se izboljšaš; lahko se še bolj približaš svoji naravi, a ne zanikuj se; ne skušaj biti nekaj drugega; v svojih bistvenih težnjah se ne prilagajaj pričakovanjem drugih in povprečju. Ni čisto ustrezno govoriti o "iskanju samega sebe". To predpostavlja, da je nekje globoko v nas skrit pravi jaz, ki ga moramo najti. Ne gre za to. Iskanje samega sebe je oblikovanje sebe s primerno izbiro možnosti v času tako, da se čutimo vse bolj pristni, samozavestni in polni, vse bližji svoji naravi. Te poti pa ne začnemo tako, da se umaknemo izpred oči drugih, dokler "ne najdemo sebe", dokler tega procesa ne pripeljemo do take stopnje, da se upamo pokazati presoji drugih. Ne, začnemo s pogumnim nastopom pred svetom: tak sem v tem trenutku; to sem jaz. Žal mi je, če vam nisem všeč, a ne morem zanikati samega sebe. Ob tem smo pozorni na dogajanje v sebi. Smo sami v sebi zadovoljni s tem nastopom? Je to naša prava lega? Kakšna bo naša naslednja izbira?  

Peterson svojega prvega pravila ne misli metaforično ampak dobesedno: "Zravnajte se! Ne držite se sključeno!" Ne morem zanikati razočaranja zaradi te banalizacije prvega pravila, ki bi imelo smisel v metaforičnem pomenu, mnogo manj pomembno pa je, če je mišljeno dobesedno.

P. ni prvi, ki priporoča pokončno držo kot terapijo. V psihologiji je znana "Alexandrova tehnika". Avstralski gledališki igralec Frederick Mathias Alexander (1869-1955) je kot učitelj izgovorjave, dikcije in recitacije, razvil metodo pravilnega dihanja, ob tem pa tudi metodo pravilne, zdrave drže. S premišljenim sproščanjem vratnih mišic je najprej pomagal sebi, ker mu je od časa do časa "vzelo glas", sčasoma pa je uspešno pomagal tudi drugim, med njimi vplivnim javnim osebnostim. Med njegovimi klienti je bil celo slavni ameriški filozof in pedagog, John Dewey. Njegova metoda je precej zapleteno opisana, ker je dal veliko na videz in vtis učenosti, v bistvu pa gre za uveljavljanje dobre drže, pravilnega dihanja, sproščanja ipd. Baje pomaga tako pri nekaterih telesnih težavah (bolečine v hrbtu) kot tudi pri čustvenih in življenjskih težavah. Skratka: zravnajte se, glavo pokonci, pogled naprej, odločen korak - pa bo šlo skozi življenje. 

Globljo psihološko utemeljitev te metode lahko iščemo v danes preseženi James-Langejevi teoriji emocij. Po tej teoriji so emocije (doživljena čustva) posledica fizioloških ali somatskih dogajanj. Preprosto povedano: če se nasmehnemo, bomo postali vedri in ne obratno: če smo vedri, se potem nasmehnemo. Zravnajte se, hodite pokončno, zjezite se, uveljavite se in začele se vam bojo dogajati dobre reči. Kadar sem potrt, mi pomaga, če se zravnam, globoko vdihnem in si rečem: Tudi ta dan bomo preživeli. Tu se ustavimo, kajti hitro začnemo precenjevati vpliv vzravnane drže. 

Skok v "metafiziko" prenesemo samo, če je mišljen kot licentia poetica. "Stati pokončno z vzravnanimi rameni pomeni sprejemati strašansko odgovornost življenja, s široko odprtimi očmi. Pomeni odločitev, da prostovoljno spreminjate morebitni kaos v resničnost primernega reda." (str. 28) "Tako ojačeni in opogumljeni lahko sklenete sprejeti Bit ter delate za njeno krepitev in izboljšanje." (str. 39) V to silno moč vzravnane drže ne verjamem. Razen, če ni mišljena dobesedno. Če je mišljena kot osebno zadržanje. Upajte si tvegati. Stephan Hessle (Dvignite se! Sanje, Lj. 2011) poziva: "Dvignite se!" Pogumno izražena "sveta jeza" nas potrjuje take, kot smo. Timothy Snyder (O tiraniji) navaja med svojimi pravili tudi tale: "Ne ubogaj vnaprej. Prevzemi odgovornost za obraz sveta. Izstopaj. Glej v oči in se pogovarjaj. Varuj institucije." 

V kolikor gre za poziv posamezniku, naj oblikuje svoj značaj tako, da bo sposoben prenesti težave življenja, se uveljaviti in skupaj z drugimi spreminjati okoliščine, v redu. Če je to  kritika posameznikove moralne upognjenosti, hlapčevske drže, je potrebna in sprejemljiva. Da pa bi telesna vzravnanost, Alexandrova metoda, vodila do metafizične pokončnosti v odnosu do biti, je naivno pričakovati. P. ne navaja nobenih empiričnih raziskav v prid svoji tezi. Zvezo med telesno držo in življenjsko prodornostjo utemeljuje evolucijsko, biološko, nevrološko in zaide v biologizem.

Poglavje se začne z opisom boja med jastogi za ozemlje. Zmagovalcu se izloči serotonin, poražencu pa oktopamin. Poražencu se po več porazih dobesedno stopijo možgani in mu zrastejo novi, "podrejeni" možgani. P. s tem pove, da ima človek globoko v paleomožganih vgrajen nevrološki mehanizem za boj in nevrokemijo reakcije na zmago in na poraz. Človek ima v možganih "meter" dominantnosti, ki takoj zazna, ali se čuti dominantnega ali podrejenega. Prvemu se začne izločati serotonin, ki usposablja osebo, da si ustvari še večjo dominantnost; drugemu se izloča oktopamin, kar ga onesposablja za boj. Več serotonina vodi do ravnanja, s katerim si človek zagotovi še več serotonina; več oktopamina vodi do še več oktopamina, ki človeka vse bolj onesposablja za življenjski boj.  Čemu je treba to vedeti? Življenje je težko in človek se mora usposobiti za boj z življenjem.  Obvladovanje življenjskih izzivov je po P. obvladovanje drugih ljudi. Življenjski boj je boj za družbeni vzpon. Zato so gornji razredi bolj zdravi, spodnje pestijo bolezni in neurejeno življenje. Ta nazor vodi do zahteve, da je treba človeka z vzgojo, terapijo usposobiti, da bo dominanten zmagovalec in tako sposoben nositi breme življenja.

Ta Petersonova teorija o serotoninu in oktopaminu je veliko poenostavljanje in na družbeni ravni popolnoma nevzdržna. Že na biološki ravni se postavi vprašanje, ali smemo prenašati spoznanja z jastogov na človeka. Kje so dokazi za tako delovanje nevroloških mehanizmov pri človeku. Kje so v človeških možganih te jastogove strukture? Še več vprašanj se postavi na psihološki in družbeni ravni.

Vzemimo zgodbo vojaka, ki je zapustil vojsko in postal civil (Kain Ramsay, Udemy university, spletna univerza). Kakšni sokovi se pretakajo v njem? V vojski je bil desetar. To pomeni: bil je podrejen oficirjem in v tem odnosu se je v njegovih možganih pretakal hormon podrejenosti, oktopamin. Bil je nadrejen petim vojakom. Tedaj se mu je pretakal serotonin. Prišlo je do situacije, ko ga je nadrejeni pred njegovim oddelkom oštel, ker ni dobro opravil neke naloge. Influks oktopamina. A že naslednjo minuto je nagnal svoje vojake čistit sekret - influks serotonina. Potem je zapustil vojsko. Vojaki Njenega Veličanstva so se v odnosu do civilov imeli za nekaj boljšega - kopali so se v serotoninu. Zdaj je pa sam postal civil. O, sveta pomagavka, možgani so se mu začeli razkrajati zaradi poplave oktopamina. Resnici na ljubo: res se je zapil in zadrogiral, večkrat poskušal samomor, dokler ga ni prijatelj potegnil iz oktopaminske kopeli. Mogoče mu je kar injeciral serotonin. Gradbeni delavec iz Bosne je v službi preplavljen z oktopaminom, ker se boji delovodje. Ko pride domov, pa nažene Fato, da mu streže, in je poln serotonina. Vendar je del nižjega družbenega sloja. Ima torej več oktopamina ali serotonina? Se bo kam pririnil ali ne?

Povsem nevzdržno je negativne značilnosti nižjih družbenih slojev, kot so večja obolevnost, več kriminala itd. pripisovati njihovi podrejenosti zaradi začaranega kroga (navzdol potekajoče spirale) amplifikacije izločanja oktopamina, luksuzno življenje vrhnjega sloja pa obratno usmerjeni serotoninski kopeli.  Ali to pomeni, da se 80 % Zemljanom možgani razkrajajo, zaradi tega ker so deprivilegirani? 20 % so pa polni serotonina? Povsem nevzdržno je položaj posameznika v nižjem sloju pripisovati njegovim oktopaminskim možganom, ponižnosti in neprodornosti, in pričakovati, da se bo s pokončno hojo prebil v višji sloj. To je nedopustno naiven ali do kraja ideološki biologizem.

Življenje seveda ni ne jastog ne medved. Ni le boj za zmago, za dominacijo; je tudi sodelovanje, medsebojna pomoč, solidarnost. Je delo, ustvarjanje, preprosto uživanje življenja, čudenje Biti in stvarstvu, če že hočete, prosto po P..

Petersonov biologizem izraža tudi njegov nazor o razmerju med naravo in kulturo. "Zelo malo stvari je naravnejših od kulture", pravi. Kulturo torej popolnoma podredi naravi, jo ima za del narave, prežeto z naravo. Kulturne pojave razlaga z naravnimi procesi, biološko, nevrološko. Ali ne vidi, da kultura (= kapitalistična težnja po profitu za vsako ceno) uničuje naravo? Da je torej malo stvari bolj pogojenih s kulturo, to je z načinom življenja in delovanjem družbe, kot je v našem času narava.

Delo poroča, da je bila pred 25 leti slovenska predstavitev z ekipo računalničarjev z IJS hkrati z Japonsko proglašena za najboljšo na spletu. Bili smo pionirji svetovnega spleta.  "To je bil čas humanistično-razsvetljenskega etosa, ko se spleta še niso polastile lovke komercializma." Prvenstvo so prevzele velike računalniške korporacije, za katere je splet orodje marketinga. Naši fantje so stopali pokončno in bilo jim je dano več. Zakaj so jih drugi prehiteli? So ti drugi stopali še bolj pokončno? Na hoduljah?

Petersonov redukcionizem

Nadaljujem z obravnavo Petersonovih 12 pravil za življenje z opombo k razpravljanju v prejšnjem blogu.

Peterson ima za psihologa vprašljiv odnos do psihološke znanosti. Zajeda v njeno ozemlje in ga krči z dveh strani: s strani biologije ali nevrologije in s strani religije.

Sledi sodobnemu trendu ("mainstreamu") pojasnjevanja psiholoških pojavov z biološkimi (evolucijskimi) in nevrološkimi. Tako npr. pojasnjuje pojav antagonističnih odnosov med ljudmi in posledičnih hierarhičnih odnosov med njimi, odnosov med "zmagovalci" in "poraženci", z globoko vsajenimi biološkimi goni, ki jih opazimo že pri nižje razvitih živih bitjih, kot so npr. jastogi. V spopadih za ozemlje se zmagovalcem izloča serotonin, hormon ugodja, da ne rečem zmagoslavja, poražencem pa oksitocin, hormon neugodja, podrejenosti in pokorščine, ki zaliva njihove možgane v tolikšni meri, da jih po hudih ali večkratnih porazih razkroji. Peterson svetuje: bodite zmagovalci! Kaj bi drugega, če hočemo ohraniti možgane. Še več: zgodbo z jastogi s pridom uporabi tudi za razlaganje družbene stratifikacije. Naravno je, da se tistim na nižjih klinih družbene lestvice zaradi zalivanja z oksitocinom podrejenosti sčasoma okvarijo možgani, zato je med njimi več telesno in duševno bolnih itd. Če bi malo pomislil in pobrskal, bi najbrž v živalskem svetu našel tudi primere sodelovanja, ne le nasprotovanja, ne samo pri mravljah in čebelah. Sploh pa velja tudi v sociologiji pravilo, da se družbene pojave pojasnjuje sociološko, ne biološko. 

Ta redukcionizem je v resnici škandalozen. Freud, ki bi imel kot nevrolog po mladostni usmerjenosti "vso pravico" psihološke pojave, kot je bila histerija, razlagati nevrološko, jo je razlagal psihološko. Imel jo je za psihološki pojav, ki ga je pojasnjeval z drugimi psihološkimi pojavi, kot so resnične ali umišljene seksualne travme. Psihologija se zaveda tesne odvisnosti psihičnega od fiziološkega in nevrološkega in sprejema pojasnitve psihičnih pojavov z nevrološkimi, hkrati pa, če je načelna, ne odstopa od pojasnjevanja psihičnih pojavov z drugimi psihičnimi pojavi. Naj se vrnemo k histeriji. Gotovo se ob histeričnem "napadu" izločajo taki ali drugačni izločki, ki tako ali drugače vplivajo na značilnosti konverzivnega simptoma in celoten organizem. Naj se z njimi ukvarja nevrolog. Mogoče bo iznašel snov, ki bo bolniku ali bolnici omilila simptom; mogoče ga bo celo trajno otopila; vprašanje je, s kakšnimi posledicami za njeno duševno delovanje, njen značaj in smisel njenega življenja. Če kot Freud vztrajamo pri psihološkem pojasnjevanju, bo bolnica v psihoanalitičnem ali podobnem psihoterapevtskem postopku svojo travmo v ublaženi obliki podoživela, izživela, prevladala in ves proces vključila kot življenjsko izkušnjo v svojo osebnost, kar jo bo kot osebnost in značaj obogatilo in okrepilo. Petersonu v zagovor naj pripomnim, da se očitno ne zaveda svojega redukcionizma, ker je ta danes tako splošen, da se zdi, kot da je taka, na fiziologijo in evolucijsko biologijo reducirana psihologija, edino znanstvena, saj je povsem materialistična, ko razlaga psihološke pojave, ki se ljudem zdijo neoprijemljivi, z meseno trdnimi možganskimi in drugimi snovnimi pojavi.

Drugo orožje s katerim psiholog Peterson krči ozemlje psihologije, je religija. To se jasno kaže na primeru človekove vesti. Za Petersona je vest od Boga; vest Razkolnikova in zavest o grehu, ki sledi prekršitvi božjih zapovedi. Niti besedice o psihološkem znanstvenem raziskovanju moralnega doživljanja in vedenja. Od univerzitetnega profesorja psihologije vsekakor upravičeno pričakujemo, da bo pri pojasnjevanju morale in etike ostal na tleh psihologije, naj bo religiozno veren ali ne. Lahko bi upošteval raziskovanja Piageta ali Lawrenca Kohlberga o stopnjah moralnega razvoja in desetine ali stotine drugih raziskovalcev psihologije morale, altruizma, empatije, prosocialnega vedenja itd. Tudi filozofija ima o tem veliko povedati in se je nanjo kot mišljenje bolje sklicevati kot na religijo. Najslabše spričevalo za znanstvenika je, če pri pojasnjevanju psiholoških pojavov na pomoč takoj pokliče Boga. Najmanj, kar se pričakuje, je jasno razlikovanje psihološkega in teološkega vidika (kot npr. v delu B. Simonič, Empatija, BF/FDI, Lj.,2010)

S to kombinacijo skrajno materialističnega in skrajno idealističnega pristopa spodmika Peterson tla predvsem samemu sebi kot profesorju psihologije, kajti znanstveno psihološko raziskovanje se brez posebne škode tudi brez njegovega religioznega prispevka nadaljuje tudi na področju moralnega in etičnega doživljanja in ravnanja pa tudi pri pojasnjevanju vere in religioznega doživljanja. 

O Petersonu, veri in vesti

Petersonovo knjigo 12 pravil za življenje še berem s svinčnikom v roki. A že včeraj sem naletel na odstavke, ki se mi zdijo ključni za razumevanje njegove religioznosti in celotnega njegovega poslanstva (str. 103 in nasl.).

Ko zapiše, da je od naših religioznih prepričanj odvisno, kaj vidimo oziroma ali sploh vidimo nebeško kraljestvo, ki je - po Kristusovih besedah - razprostrto po svetu, a ga ljudje ne vidijo, so me šokirale naslednje besede: "Morda boste oporekali: 'Ampak jaz sem ateist' Ne, niste (in če želite to razumeti, preberite delo Dostojevskega Zločin in kazen ... v katerem glavni lik Razkolnikov sklene, da bo vzel svoj ateizem z vso resnostjo, naredi ... umor iz dobrote in plača ceno). V svojih dejanjih preprosto niste ateist in vaša dejanja so tista, ki najtočneje odsevajo vaša najgloblja prepričanja - tista, ki so implicitna, vtisnjena v vašo bit, pod vašim zavestnim dojemanjem, izraženimi odnosi in samospoznanjem na površinski ravni. Kaj dejansko verjamete (namesto, kaj mislite, da verjamete), lahko odkrijete samo, če se opazujete, kako ravnate. Pred tem preprosto ne veste, kaj verjamete. Preveč zapleteni ste, da bi razumeli." (str. 103-104)

Najprej kolegu Petersonu hvala za tolažbo. V naših krajih sem bil bolj vajen očitka, da kot ateist, kar sem, ponavljam, ne morem biti moralen. Kajti moralni so samo tisti, ki verujejo v Boga in se držijo božjih zapovedi v strahu pred poslednjo sodbo in peklom. Ateist pa - mogoče se zaradi vzgoje, iz navade in v strahu pred posvetno oblastjo in drugimi ljudmi drži nekih zapovedi - a v svojem srcu jih v resnici ne spoštuje. Morala in etika sta rezervirani za religiozno verujoče, za božje podanike. In pouk o morali pritiče le predstavnikom cerkve. Morala je božja, beri cerkvena, zadeva. Cerkev je edina moralna instanca.

Peterson zelo velikodušno in človekoljubno ne dela te razlike med teisti in ateisti, ne skuša nas razklati. skuša nas poenotiti, a to po njegovem pomeni podrediti eni in edini Resnici. On misli: če se obnašaš človečno, če si prizadevaš za dobro, če celo veruješ v dobroto, v dobro v ljudeh, potem nisi ateist. Mogoče misliš, da si, ker si pač podlegel nekim površnim opredelitvam; ker si žrtev površne materialistične indoktrinacije; ker samega sebe ne razumeš dobro; ampak v resnici nisi ateist: veruješ v Boga. Resnici na ljubo sem tudi v domačih logih slišal tolažilno besedo: Ah, če hodite na grob svojih sorodnikov, že niste ateist. Nezavedno verujete, da so vaši pokojni svojci nekje živi, verujete v posmrtno življenje. Kaj o tem mislim, sem napisal v enem prejšnjih blogov: https://begotnice-blazx.blogspot.com/2018/10/cemu-hodimo-na-grob.html

Peterson torej ne samo, da sam veruje v obstoj Boga, ampak zanika, da so tisti, ki se izjavljajo za ateiste, v resnici ateisti. Lahko da ste prepričani, da ste ateist, ampak v resnici niste. V sebi imate Boga.

Zdaj moramo biti natančni - biti ateist pomeni, da ne veruješ v neko posebno, odlikovano bitje, ki je nad vsem bivajočim pa vendar del bivajočega, oboje hkrati, torej znotraj in zunaj (zunaj oče, znotraj sin); da ne veruješ v Stvarnika; da ne veruješ v "osebnega Boga", to je, v Boga kot osebo. Oseba je bitje, se pravi nekaj živega (človeku podobnega, kajti po svoji podobi nas je ustvaril), ki se zaveda samega sebe in svoje celovitosti v času in prostoru, ne glede na to, kakšna je njena podoba (moški, ženska, trans-?, cel, hendikepiran - a to mogoče ne, ker je popoln?) in kje biva; ki se ti, recimo, z gromkim glasom oglasi iz gorečega grma ali pa z oblaka. V to prikazen ne verujem. To pa ne pomeni, da kot ateist ne verujem v nič; da nimam vere. Da skrajšam, bom kar prišel z besedo na dan, nekoliko poenostavljeno, a vendar resnično: verujem v dobro v človeku, v sebi in drugih, čeprav se zavedam, da se to ne izide vedno in da je spričo grozovitosti, ki jih počne človek, to dokaj nespametno. Prav zato je to vera in ne trdno spoznanje. Mnogi ljudje ne razlikujejo med religijo, to je, konfesijo ali veroizpovedjo, in naravno vero. Verovati v dobro pomeni, da vidiš dobro v ljudeh in sebi in si prizadevaš to dobro razvijati in množiti. Jaz za to delo ne potrebujem Boga.

Trdim torej, kolega Peterson, da sem ateist, kljub temu, da vi zatrjujete, da nisem, da ne morem biti. Seveda pa me zanima, od kod vam to vaše trdno prepričanje o meni. Sami pravite, da iz Dostojevskega, iz romana Zločin in kazen. Tam je Razkolnikov hotel biti dosleden ateist in ker po ateistovem prepričanju ni Boga, je ubil starko. Vest pa mu ni dala miru, dokler ni priznal zločina in prestal kazni. Spoznal je, da ne moreš kar tako nekoga ubiti in prekršiti božjo zapoved. V tebi je Bog.

Argument za obstoj Boga je torej obstoj vesti tudi v človeku, ki se ima za ateista. Tu sta dve možnosti: da Peterson enači vest in Boga (Bog = Vest), in torej meni - kar je pogosto mnenje - da "ima vsak človek Boga v svojem srcu". Če je tako, kaj je z Bogom kot osebo. Seveda to vprašanje predpostavlja, da si predstavljam Boga kot materialno telo in da po fizikalnih zakonih pač ne more biti v srcu slehernika. Boga si pravzaprav ne le ne moremo, ampak tudi ne smemo predstavljati, čeprav je oseba, podobna nam. Težka naloga. Recimo takole: Bog je pač nekaj in Nekaj je pač lahko v srcu slehernika. Bog = Nekaj = Vest. x = y = a. V tej enačbi je vest znano doživljanje, drugo dvoje sta pa neznanki, s katerima pojasnjujemo to znano. Vest pojasnjujemo z nečim, o čemer ne le, da nimamo pojma, ampak ga tudi ne smemo imeti. Poimenovanje. Flatus vocis.

Druga možnost, če vest ni isto kot Bog, je, da je Bog dal človeku vest. To bi bilo v skladu z zgodbo iz Geneze, ki jo navaja tudi Peterson, in ki govori o tem, kako sta prva človeka v raju prekršila božjo prepoved, da bi jedla z drevesa spoznanja, kako sta se potem zavedela sama sebe (da sta naga) itd. Takrat se je v njiju vzbudila vest, občutek krivde pred Bogom in sram pred samim seboj. In Bog ju je kaznoval z izgonom iz raja in vstopom v zgodovino. Pravzaprav ni čisto jasno in razločno razvidno, da bi jima Bog dal vest. Vest se jima je vzbudila. To pomeni, da je že bila v njiju, preden sta storila greh. (Seveda ju je bil Bog takšna ustvaril.)

Dostojevski je priljubljen za utemljevanje Boga. V njegovem romanu Bratje Karamazovi eden od bratov, Ivan, pravi. "Če ni Boga, je vse dovoljeno." To izjavo običajno navajajo v zagovor religiozne vere in morale. Britanski filozof J. Baggini jo je pokomentiral takole: "Ja, vse, razen parkiranja v londonskem cityju ob sobotah dopoldne." Hoče reči, da si zapovedi in prepovedi, kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno, postavljamo ljudje sami. Prepoved parkiranja pa tudi prepoved ubijanja, kraje, prešuštvovanja itd. Za te prepovedi so dobri razlogi na osnovi večtisočletnih izkušenj s človeško naravo.

V obeh primerih, da je Bog vest in da je Bog vsadil vest, je Bog čisto odveč. Vest pač je. Odkod, zakaj? Nekako je vendarle prišla v človeka. Če je ni vsadil Bog, kako je prišla vanj? Vest je naravna sestavina duševnosti, tako kot jeza ali strah. Izvira iz odnosa med otrokom in materjo (ali drugo osebo) v zgodnjem otroštvu, ko otrok doživlja sprejetost in se varno naveže. Takrat se v otroku oblikuje temeljno zaupanje v ljudi in svet. Zaupanje je vera. Nato otrok spozna, da drugi čuti isto kot on, da ga prav tako boli. In ko rani drugega, se počuti krivega. Tu je izvir vesti in zlatega pravila: ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. To so korenine kasnejše vere ali zaupanja v dobro v ljudeh. Vere, ki je včasih tudi izneverjena, zato je zgolj vera. So ljudje, ki imajo vest razvito bolj (so bolj etično občutljivi) in drugi, ki jo imajo razvito manj in tretji, ki je nimajo (psihopati ali po starem "moralni idioti"). Pri slednjih se sprašujemo, kako to, da jim je Bog ni dal, oz. kako to, da v sebi nimajo Boga, čeprav so bili morda krščeni. Ali ga pač imajo in so potrebni napori zdravstvenih, vzgojnih in penoloških ustanov in dušnega pastirstva, da izbezajo njihovo vest in vero. Včasih se jim ti napori posrečijo, v glavnem se pa vsi zadovoljimo s tem, da nam ti brezvestneži dajo mir, bojo že z Bogom poračunali.

Skratka, z mojo vestjo Bog nima nič opraviti. In moja vest ni Bog - mogoče je zato malo majava, ko bi morala biti božje trdna in odzivna. In še enkrat si upam zatrditi: moja vest je prav tako občutljiva kot vest mojih sosedov, ki hodijo v cerkev, in s katerimi se dobro razumem. Lahko pa bi bila bolj občutljiva. Prizadevam si, da bi bil boljši človek in da bi bila družba bolj pravična.

Sem brezbožnik, nisem pa brezverec. Zato mi je Petersonovo zavzemanje za dobro in še boljše popolnoma razumljivo in blizu. Tudi njegove interpretacije Svetega pisma obeh zavez so zanimive in pomembne. Sebi in vsem drugim tudi svetujem, naj beremo Sveto pismo, saj je zakladnica življenjskih modrosti (zahteva pa nekaj distance in ni vsega jemati dobesedno). Blizu mi je Kristusov nauk. Zadnjič je Žižek izjavil, da se ima za ateističnega kristjana. Kot bi mi z jezika vzel. Včasih rečem, da ne verjamem v Boga, Stvarnika in Sodnika, da pa verujem v "božje", to je v sočutje in vest, ki sta naravna. Seveda, če veruješ v Stvarnika, potem je pač vse od Stvarnika. Vendar ni dvoma: nebeško kraljestvo je razprostrto po svetu in to me navdaja z zaupanjem, upanjem in vedrino v kaotičnem svetu.

Nikakor ne gre spregledati, da se dogaja nekaj pomembnega. Misleči konfesionalni verniki in naravni verniki (naj jih tako imenujem) ugotavljamo, da med nami ni velikih razlik in da za razkolnike ni mesta v sodobnem času. Peterson pravi, da imam tudi jaz vest in da pravzaprav nisem brezčuten in hudoben ateist; jaz pa pravim, da ima on, seveda, tudi vest, le da ne ve odkod, in si nekaj izmišljuje.

O drugih vidikih Petersonovih Pravil za življenje pa drugič.

Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.

Žrtvujoča se mati

Marcel Štefančič je napisal debelo knjigo o svojem branju Ivana Cankarja. Ta knjiga me še čaka. Zadnjič sem malo pokukal vanjo in domnevam, da bo precej naporno branje. V prejšnji Oni (6. 11 18), prilogi Dela, je bil ob izidu te knjige objavljen intervju s Štefančičem z uredniškim naslovom "Cankarjeva mati je bila bolj kot ne pošast", kar je citat iz intervjuja, kjer avtor utemeljuje svoje stališče. Štefančič je tako na svoj način označil s - po mojem mnenju - pregrobo oznako tisto, kar so doslej označevali z besedami "cankarjanska mati". To naj bi bila samopomilujoča, žrtvujoča se mati, ki s svojo pojavo in vedenjem vzbuja v otrocih občutke sramu in krivde in jih tako veže nase.

Na ta intervju se je odzvala bralka (Ona, 13. 11. 18), ki piše, da je "razžaljena" zaradi te Štefančičeve izjave. "Oskrunil je pisatelja, njegovo mater in njegovo umetnost", piše bralka, samohranilka, ki "je morala poskrbeti za marsikaj". Opisuje, kako je skrbela, da bi prinesla k hiši "kak tolar za preživetje".

Cankarjeva mati se je borila z veliko revščino ob nesposobnem očetu in veliko otrocih v revni deželi. Ni pa rečeno, da ni mater, ki zlorabljajo svoje otroke telesno ali pa – kar je za njihovo dozorevanje enako škodljivo – čustveno. V kolikšni meri velja to za Cankarjevo mater, naj se pričkajo literarni zgodovinarji. Mene bolj zanimajo današnje matere, med katerimi pa bi za to ali ono lahko uporabili slabšalno oznako »cankarjanska mati«.

S temi mislimi v glavi sem danes naletel na fejsbuku na objavo, ki z laičnim pedagoškim namenom opisuje prepir med materjo in odraščajočim sinom. Sin je materi izročil račun za svoje storitve v gospodinjstvu, kot so košnja trate, pospravljanje sobe, varovanje mlajšega bratca, odnašanje smeti itd. v skupnem znesku 103 evre. Mati je na hrbtno stran tega »računa« napisala svoje storitve: nosečnost, prečute in prejokane noči, skrb ob boleznih, nakupe igrač, napore v službi za več denarja, vseh vrst bolečine, odpovedovanje svojim interesom itd. Taksativno je navedla 14 »storitev«. Ob vsaki je pripisala: nočem plačila. »Ko je fant to prebral«, piše v objavi, »je zajokal, pogledal svojo mamo in rekel: "Mama, rad te imam!" Vzel je svinčnik in na svoj »račun« napisal z veliki črkami PLAČANO, in mamo tesno objel."

Malo se mi je obračalo ob tej solzavi zgodbi, a pomislil sem, da lahko ob njej pojasnim, kaj je narobe s tako vzgojo.

Najprej o tem, kar je realnega na stvari. Res je, da je vloga mame v glavnem neprecenljiva. Res je, da je materam samohranilkam še posebej težko, saj se znajdejo v vlogi tistega, ki mora poskrbeti za preživetje cele družine; poleg tega pa še v zelo zahtevni in protislovni vlogi vzgojiteljice, ki ji manjka dopolnilo v očetovski vlogi. Zgoraj navedeni materinski napori so v glavnem resnični.

Nekaj povsem drugega pa je odnos med materjo in sinom, kakršen je prikazan zgoraj in je povsem verjeten. Kaj pomeni fantov "račun", ki ga je izdal materi? Prvič, fantov "račun" je klic po ljubezni, po sprejetosti kljub mladostniški težavnosti. Običajno tiči za otroškimi materialnimi zahtevami, kot tudi za prestopki, kakršni so kraja, goljufija in podobni, potreba po sprejetosti in ljubezni. Otrok se ne čuti sprejetega, upoštevanega, kaj šele uslišanega. Tako nesprejetega se lahko počuti kljub materinim dejanskim naporom, ki jih vlaga v preživetje družine in vzgojo otrok. Drugič, odraščajoči fant potrebuje denar, s katerim bi lahko samostojno razpolagal - žepnino, ne samo zaradi njegove menjalne vrednosti, ampak tudi kot simbol samostojnosti. Za nenavaden način "prodajanja" in "obračunavanja" svojih storitev za dom in družino se je odločil po prepiru z materjo; o čem in kako se je odvijal prepir, ne vemo, sklepamo pa lahko, da je ocenil, da bi mama tako neposredno prošnjo zavrnila, zato jo je sklenil podkrepiti z "obračunom storitev".

Če je mati taka, kot izhaja iz navedenega opisa, je tako fantovo doživljanje povsem verjetno. Ta mati je žrtvujoča se mati. Poleg tega je natančna samoljubna knjigovodkinja svojih materinskih storitev. Mati za vse svoje trpljenje noče plačila. Je velikodušna? Kje pa! Noče plačila v denarju, tako kot ga zase zahteva fant; zahteva plačilo druge vrste.

Razumni starši sploh ne govorijo z otrokom o svojih zaslugah za otrokovo bitje in žitje in mu svojih naporov ne očitajo! Te napore jemljejo kot nekaj, kar so si sami rade volje zadali, čeprav je včasih resnično težko zdržati. Omenjena mati vzbudi v fantu občutek krivde, otrok zajoka in se skesano odpove svoji zahtevi. Otrok spozna, da se ona žrtvuje zanj. On je vzrok njenega trpljenja. Lahko si mislimo, kako je človeku živeti z občutkom, da je onesrečil lastno mater. A to še ni vse. Končni smoter se izkaže potem, ko fant zajoka, objame mater in ji izpove svojo ljubezen. Odraščajoči fant se vrne v materino naročje, namesto da bi se osamosvojil od nje. To je pošastna sebičnost žrtvujoče se matere. Na to verjetno misli Štefančič.

Pa povejte še, slišim glas, kako naj ravna mama, ki ji pride fant s tako zahtevo? Razumna mama se sama pri sebi vpraša, kaj to pomeni. Prepozna otrokovo težnjo po samostojnosti in prošnjo za sprejetost in uslišanost. Reče mu: Res, za svoja leta veliko pomagaš in prispevaš za družino. S tem mi močno olajšaš moje delo. Tudi brez tega te imam rada, ampak tvojo pomoč cenim. (Objem.) Stvari, ki jih narediš ti, ali ki jih naredim jaz za družino, pri nas ne plačujemo z denarjem. Zdi se mi, da potrebuješ žepnino. Je tako? Če da: lahko ti dam toliko in toliko. To je tvoj denar, ki ga lahko porabiš, kakor hočeš. Ko boš to porabil, do naslednjega meseca ne dobiš nič več. Velja?