Freud: primer evtanazije

Ob aktualnih razpravah o evtanaziji se je morda dobro spomniti Freudovega trpljenja in smrti.

Max Schur je bil Freudov osebni zdravnik zadnjih deset let njegovega življenja. Jeseni 1915 je osemnajstleten začel študirati medicino. Sestrična, ki je študirala psihologijo pri Claparedu v Ženevi in je takrat bivala na Dunaju, ga je prepričala, da sta skupaj hodila poslušat Freudova predavanja, ki so bila kasneje objavljena pod naslovom Predavanja za uvod v psihoanalizo. Vsebina predavanj in Freud osebno, ki se je ob podpisovanju indeksov rokoval z vsakim študentom in spregovoril z njim nekaj besed, sta na mladega študenta naredila močan vtis. Kot mlad zdravnik je dvanajst let kasneje (1927) prišel v stik s Freudovo pacientko in učenko, kasneje psihoanalitičarko Marie Bonaparte in jo nekaj tednov zdravil. Ta ga je kot internista, ki se zanima za psihoanalizo, priporočila Freudu za osebnega zdravnika. To je ostal do Freudove smrti 1939. leta.

V tem času je dobro spoznal Freuda kot učitelja, raziskovalca in družinskega očeta. Zdravil je tudi člane njegove družine in mnoge njegove paciente ter se o tem pogovarjal s Freudom. "Videl sem, kako je trpel bolečine in žalost. Videl sem, kako je jezno in prezirljivo govoril o grobostih in neumnostih, ki jim je bil izpostavljen, pa tudi, kako je bil nežen in skrben do svojih najbližjih. Bil je globoko human in plemenit v polnem pomenu teh besed" (Schur, 1982, str. 10).

Februarja leta 1923 so 67-letnemu Freudu, strastnemu kadilcu cigar, diagnosticirali raka na desni strani neba v ustih in mu tudi takoj odstranili bolno tkivo povrhnice, ne pa tudi globlje v čeljusti. Poskusili so terapijo s kapsulami radija in rentgensko obsevanje, ki so ga spremljala vnetja in izsušitve sluznice. Vse to je povzročalo Freudu neprestane bolečine in težave pri jedi in govorjenju. Jeseni istega leta je predstojnik dunajske čeljustne kirurgije, Pichler, pri ponovni preiskavi odkril pri Freudu gnojno rakavo tkivo, ki se je širilo od prvotno odkritega mesta na nebu po vsej desni strani trdega in mehkega neba na sluznico lica, spodnjo čeljust in jezik. V začetku oktobra je isti kirurg v sedemurni operaciji izrezal Freudu del zgornje in del spodnje čeljusti. Sledila so ponovna obsevanja, ponovna manjša operacija, izdelava in prilagajanje ogromne proteze, ki jo je Freud imenoval "moja pošast". Biograf piše: "Z eno protezo Freud ni mogel jesti, z drugo ne govoriti, s tretjo ne kaditi. Če je hotel kaditi cigaro, si je moral včasih zobalo pritrditi s klinčkom za perilo. Ko je jedel, ga je bolelo, težko je govoril, nosljal..." (Kollbrunner, 2001, str. 24). Na desni strani je skoraj popolnoma oglušel, tako da so morali premestiti fotelj ob prislovičnem kavču. Napovedovali so mu še največ pet let življenja. V prvih petih letih po operaciji je 350-krat konzultiral kirurga (Kollbrunner, prav tam). 

Vse te storitve so ga seveda stale, ob tem je moral vzdrževati številno družino. Po operaciji je takoj po novem letu začel sprejemati paciente, po šest na dan. V naslednjih letih so si sledile manjše operacije, ekstrakcije zob, prilagajanje proteze, vstavitev šeste proteze pri drugem zdravniku v Berlinu, prilagajanja proteze. Temu so se pridružile druge bolezni: srčno-žilne težave, težave s prostato in z debelim črevesom (hospitalizacija!) itd. "Življenje mi ni v veselje - v marsikaterem oziru nisem nič drugega kot razvalina - a poglejmo hitro še drugo stran. Še vedno me niso zapustile duševne moči, nadaljujem delo in služim denar za naše ljudi." (Clark, 1981, 533) Ves ta čas je Freud tudi pisal (Mož Mojzes, Oris psihoanalize).

Po Hitlerjevi "priključitvi" Avstrije in Freudovem begu v London (4. 6. 1938), ga je tam obiskal kirurg Pichler in izvedel novo operacijo, "najtežjo po prvi", kot pravi biograf (Kollbrunner, str. 28). Kmalu po 80. rojstnem dnevu je Freud pisal Stefanu Zweigu: "Z vse manjšim obžalovanjem čakam, da za menoj pade zastor." Vendar se je vleklo še polna tri leta trpljenja in muk, a tudi upanja. Še v začetku leta 1939 je upal, da mu bo obsevanje z rentgenskimi žarki podaljšalo življenje "za več tednov" (Kollbrunner, str. 29). Po obsevanju je bolečina za nekaj časa popustila, a pojavili so se stranski učinki. Freudovo življenje je bilo "mali otok bolečine v oceanu ravnodušnosti", kot je pisal Marie Bonaparte. Vse do zadnjega pa ni pristal na to, da bi mu lajšali bolečine z močnejšimi blažilci kot z aspirinom. "Rajši mislim v mukah, kot da ne bi mogel jasno misliti" (Jones III, 289).

Tkivo v ustni votlini je naprej odmiralo, pojavila se je odprtina v licu, od moža se je širil neznosen vonj. Njegov ljubi kuža čov-čov se je stisnil v najbolj oddaljen kot sobe. Freud je shujšal in oslabel. Ni mogel več pisati.

Ko je 21. septembra 1939 Schur sedel ob Freudovi postelji, ga je ta prijel za roko in mu rekel: "Dragi Schur, upam, da se spomnite najinega prvega pogovora. Takrat ste mi obljubili, da se mi ne boste izneverili, ko bo prišlo tako daleč. To je zdaj le še mučenje in nima nobenega smisla več." Zdravnik mu je odvrnil, da ni pozabil obljube. Freud si je oddahnil in mu še enkrat čvrsto stisnil roko ter dejal: "Hvala vam." Po kratkem obotavljanju je pristavil: "Povejte Anni." Vse to je izrekel brez pretirane čustvenosti ali samopomilovanja in pri polni zavesti o resničnosti (Schur, str. 620).

Schur je o tem pogovoru poročal Anni. Ko so se spet pojavile strašne bolečine, je Schur vbrizgal Freudu dva centigrama morfija. Freud je takoj začutil olajšanje in utonil v miren spanec. Po približno dvanajstih urah je Schur ponovno vbrizgal enako dozo morfija. Freud je padel v komo in se ni več zbudil. Umrl je 23. septembra 1939 okrog tretje ure zjutraj po 16-letnem trpljenju (Schur, prav tam).

*

Nekaj je gotovo. Tudi pri najhujši terminalni bolezni, ki napreduje, ohrani človek kljub trpljenju upanje in se bori za podaljšanje življenja, pa četudi le za kratko obdobje. Vendar kljub temu pride trenutek, ko sklene, da vztrajanje v mukah nima nobenega smisla več in si želi umreti. In ko izrazi to željo, mu je človeško prisluhniti. 

Viri:

Max Schur, Sigmund Freud: Leben und Sterben, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1982

Juerg Kollbrunner, Der kranke Freud, Klett-Cotta, Stuttgart, 2001.

Ernest Jones, Das Leben und Werk von Sigmund Freud, I-III, dtv, Muenchen, 1984.

Ronald W. Clark, Sigmund Freud, S. Fischer, Frankfurt, 1981.