Cepljenje: Odgovorni in neodgovorni

Avgusta 2021 sem v Pismih bralcev v Delu podprl zdravnika dr. Janeza Jančarja, ki se je zavzel za obvezno cepljenje. Izhajal sem iz etične presoje. Življenje je najvišja vrednota. Življenje drugega je višja vrednota kot moje življenje, kajti svoje življenje sem pripravljen žrtvovati za življenje drugega, morda bližnjega, morda za domovino, kar pomeni za svobodno življenje mnogih drugih. Ko rečem "življenje" seveda ne mislim na životarjenje, na "golo preživetje", ampak na človeka vredno njegovo, samolastno življenje, po njegovi presoji. Če on rad živi, se - v izjemnih okoliščinah - žrtvujem zanj. Ubiti drugega, je smrtni greh, ne samo v krščanstvu. Zlato pravilo (Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi) je del svetovnega etosa. Ne okuži drugega.

Zato sem zapisal: "Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. ... Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim."

Predpostavka tega razmišljanja je bila, da je cepivo precej zanesljivo in da cepljeni ne prenašajo virusa oziroma je ta manj virulenten, manj kužen.

Potem so se v moji neposredni (odnosni ali čustveni) bližini pojavili ljudje, bližnji, ki se ne želijo cepiti, čeprav nimajo zdravstvenih kontraindikacij. Ne zaupajo cepivu, bojijo se posledic za rodnost ipd.

To nezaupanje ni brez osnove. Poznamo primer smrtnih zapletov po cepljenju. So stranski učinki, v glavnem nenevarni, včasih pa tudi nevarni.

Potem so sporočili, da tudi cepljeni prenašajo virus, ki je sicer res morda manj kužen, a vendar. Necepljeni pa, če se izolirajo, se ne okužijo in ne prenašajo virusa. Če se pred srečanjem z drugimi testirajo, so morda bolj varni za druge kot cepljeni, ki se pretirano zanašajo na učinke cepljenja in svojo nekužnost.

Že prej sem pomislil na to, da sta etična zapoved in argumentacija sicer jasni in nedvoumni, a da je praktično upoštevanje te zapovedi lahko zapleteno. Kako izvesti obvezno cepljenje? Naj tiste, ki se nočejo cepiti, na cepilno mesto privleče policija? Moraliziranje je na slabem glasu ne samo zato, ker ljudje neradi ubogajo, ampak zato, ker popolnoma spregleduje psihološko raven problema. Ljudje se bojijo cepit. Ne gre samo za to, da se ne bi hoteli, ker ne marajo oblasti, čeprav je ravno pri nas ta vidik, sovražno razpoloženje do vlade, bil še posebej poudarjen.

Zdaj je piko na i postavil mlajši kolega, psihoterapevt Izidor Gašperlin, v Nedelovi kolumni (23. 12. 21) s povednim naslovom O odgovornih necepljenih in neodgovornih cepljenih. Ne delimo se na cepljene in necepljene ampak na odgovorne in neodgovorne. V nadaljevanju pravi: "Ni treba, da se v vsem strinjamo. Se pa moramo nekako naučiti, kako kljub različnim pogledom priti do enotnega delovanja družbe." To velja pa tudi za politiko zunaj epidemije.

In še zadnja dopolnitev. Ko govorimo o obveznem cepljenju, ne mislimo na prisilno cepljenje. Prisilno cepljenje je tisto, ob katerem pomislimo na prisilno privedbo na cepljenje. Obvezno cepljenje pomeni, da gre za pogoj, brez katerega ni mogoče priti do raznih ugodnosti. Nihče te ne sili, a če nisi cepljen, ne moreš v ... pustimo domišljiji prosto pot.

Vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju

 Pri nas kot tudi drugod po svetu se srečujemo s pojavom, ki mi je bil v začetku težko razumljiv. Ob epidemiji bolezni, ki je že povzročila pri nas več kot pet tisoč žrtev, v svetu pa več kot 5 milijonov, so v rekordnem času ustvarili več vrst cepiva, ki je bilo na voljo že komaj eno leto po začetku pandemije. In vendar se velik del prebivalcev še zdaj noče cepiti, ali pa s cepljenjem oklevajo, ker so do cepiva zadržani. Na tem blogu sem že pisal o možnih vzrokih takega stanja pri nas. Vendar tako ni le pri nas. Ocenjujejo, da je v ZDA petina do tretjina odraslih prebivalcev zadržana do cepljenja. Tako tudi v drugih državah. Oblasti in odgovorni za zdravstvo skušajo na vse načine pripraviti ljudi, da bi se jih vsaj tri četrtine cepilo, kolikor bi bilo po ocenah dovolj, da bi se širjenje virusa ustavilo in bi se zdravstveni sistem razbremenil in življenja rešila. Eden od načinov je tudi premišljeno oblikovanje sporočil javnosti s strani odgovornih.

Skušal bom na kolikor mogoče poljuden način predstaviti eno od študij, ki je raziskovala vpliv vsebine sporočil na namero po cepljenju.

Raziskava je bila izvedena v ZDA julija 2020, štiri mesece po razglasitvi pandemije, ko cepiva še ni bilo na voljo, so pa že objavili, da bo v kratkem. Izvedli so jo kot anketo, natančneje, kot anketni eksperiment. To je ključna omejitev. Namere, ki jih ljudje izražajo v anketah, se ne prenesejo v popolnosti v realno, praktično ravnanje. Vendar pa obstaja določena pozitivna korelacija med namero in dejansko uresničenim dejanjem, zato so tudi take raziskave informativne. Nekateri ljudje, ki so izrazili, da se nameravajo cepiti, se morda potem niso cepili; nekateri, ki so rekli, da se ne nameravajo cepiti, so se pa potem morda cepili. Raziskovalci so postavili tri hipoteze. Oseba bo bolj verjetno izrazila namero po cepljenju, če prejme sporočilo, ki poudarja, da (1) človek osebno tvega, da bo obolel, če se ne cepi; (2) da bo več ljudi v družbi obolelo, če se ne cepi; (3) da bo imel ekonomske stroške, če se ne cepi. Prvo sporočilo torej apelira na skrb za svoje zdravje, drugo na solidarnost in sočutje, tretje pa na ekonomsko škodo zaradi bolezni. Poleg tega je namera po cepljenju domnevno odvisna tudi od vira sporočila (strokovnjak ali nestrokovnjak), od politične pripadnosti oziroma usmerjenosti (demokratska, republikanska, neopredeljen). Pomemben dejavnik je zaupanje v kakovost cepiva, glede na to, da je kazalo, da bo na voljo prej kot v enem letu po izbruhu bolezni, kar je bilo zelo hitro glede na običajno trajanje preizkušanja cepiv. Zato so nekaterim sporočilom dodali zagotovilo, da bo cepivo popolnoma zanesljivo kljub kratkemu roku izdelave, drugim pa tega zagotovila niso dodali, da bi tako preverili vpliv takega zagotovila.

Besedilo, ki so ga prejeli anketiranci, je imelo uvod, v katerem je bilo povedano, da se cepivo pripravlja, da bo na voljo spomladi 2021; da vsebuje oslabljene viruse in da je zelo majhno tveganje, da bi zdrav človek resneje zbolel zaradi cepljenja. Nekaterim sporočilom so nato dodali zagotovilo, da se kljub kratkemu času, v katerem je razvito, preizkuša po strogih standardnih postopkih in da bodo stranske učinke spremljali nekaj mesecev. Nekaterim sporočilom pa tega zagotovila o strogem testiranju niso dodali. Temu je sledilo besedilo z vsebino, katere učinkovitost so preverjali. Skupini, pri kateri so apelirali na osebno zdravstveno tveganje, so poslali naslednje sporočilo (skrajšan prevod):

"Ali morda premišljate, da se ne bi šli cepit? S tem bi ogrozili svoje zdravje. Doktor Tainta (resnično ime je drugačno) iz univerzitetne bolnišnice v Texasu pravi: 'Cepivo za covid-19 še ni na voljo. Ko pa bo, bi se moral vsakdo, ki mu zdravstveno stanje dopušča, cepiti. Kot virolog se ukvarjam z nalezljivimi boleznimi. V našem strokovnem časopisu Virologija poročajo, da imajo ljudje, ki se ne cepijo, povišano tveganje za resne komplikacije, če zbolijo za covid-19. Američan, ki se ne bo cepil, bo imel trikrat višje tveganje za hospitalizacijo (npr. pljučnica, odpoved ledvic) in petkrat višjo verjetnost, da umre. Če se hočemo zaščititi, se moramo cepiti. Zato pozivam vse Američane, naj se cepijo takoj, ko bo cepivo na voljo. Če ne veste, ali se lahko cepite zaradi svojega zdravstvenega stanja, se čimprej posvetujte s svojim zdravnikom.' Zdaj pa vas prosimo, da spodaj označite, kako verjetno se nameravate cepiti: zelo verjetno - verjetno - malo verjetno - zelo malo verjetno."

Vprašalnike so preko neke agencije, ki izvaja take ankete, poslali 10 024 osebam reprezentativno izbranega kvotnega vzroca Američanov. Pri določanju kvot so upoštevali starost, spol, raso, izobrazbo, dohodek in regijo. Odzvalo se je 70% naslovnikov, končni N= 7064. Vzorec so razdelili na 12 skupin, katerih vsaki so poslali svojsko kombinacijo spremenljivk, na primer: 1. z uvodnim zagotovilom o strogem testiranju cepiv; v imenu strokovnjaka, ki apelira na osebno zaščito pred covid-19; 2. brez uvodnega zagotovila, v imenu sodržavljana-nestrokovnjaka, z apelom na solidarnost. Itd. 13. skupina je bila kontrolna. Tej so poslali neko nevtralno besedilo z vprašanjem, ali se nameravajo cepiti.

Ugotovitve. Med tistimi anketiranci, ki so dobili sporočila, ki poudarjajo osebno tveganje in kolektivne posledice cepljenja oziroma necepljenja, je bilo več oseb, ki se bodo bolj verjetno cepile, in sicer ne glede na to, ali je kot vir priporočila naveden strokovnjaka ali sodržavljan-laik, in ne glede na to, ali je bilo v uvodu podano zagotovilo o strogem preverjanju cepiv. Natančneje, skupine so se glede na verjetnost, da se bodo osebe cepile, razvrstile takole:

1. brez zagotovila o strogem preverjanju cepiv x strokovnjak x osebno tveganje
2. brez zagotovila x laik x osebno tveganje
3. brez zagotovila x laik x kolektivne posledice
4. zagotovilo x laik x kolektivne posledice
5. zagotovilo x laik x osebno tveganje

Itd.

Najmanj oseb je obkrožilo, da se bodo zelo verjetno cepili, v skupinah, ki so dobile sporočilo z apelom na ekonomsko škodo, ki bi jo lahko utrpeli, če se ne cepijo - ne glede na vir sporočila in zagotovilo o zanesljivosti cepiv.

Velja torej, da je najbolj učinkovit apel na osebno zaščito, pa tudi apel na kolektivno zaščito.

Toda razlike s kontrolno skupino so majhne. V kontrolni skupini je 39% oseb odgovorilo, da se nameravajo cepiti, v 1. eksperimentalni pa 45%. V skupini s kombinacijo "zagotovilo o zanesljivosti cepiva x strokovni vir x apel na osebno zaščito" je bilo le 5% več oseb, ki so označile, da se bodo zelo verjetno cepile, kot v kontrolni skupini.

To v splošnem pomeni, da vir sporočila o potrebi po cepljenju in njegova fomulacija nista prav zelo pomembna. Ljudje se za cepljenje ali proti njemu odločajo pretežno zaradi drugih dejavnikov.

Vir:

Matt Motta, Steven Sylvester, Timothy Callaghan, Kristin Lunz-Trujillo, Encouraging COVID-19 Vaccine Uptake Through Effective Health Communication. Front. Polit. Sci., 28 January 2021 | https://doi.org/10.3389/fpos.2021.630133

INTERVJU O POLITIKI

 - Dr. Mesec, ne mi zameriti, če bom zelo neposreden in odkrit.

Kar izvolite. 

- Odkrito rečeno, nekoliko vas poznam, poslušal sem vaša predavanja in moram reči, da me zadnje čase presenečate.

Ja?

- Zdi se, kot da ste se z nastopom nove vlade obrnili po vetru.

Ne bi rekel.

- Ne razumite me napačno. Ne očitam vam kakih nepoštenih motivov, le zdi se mi, da ste spremenili svoj nazor o družbenih zadevah. Če povem naravnost: zdi se mi, da ste spremenili svoj nazor o politiki, svojo politično stran.

Nisem v nobeni politični stranki. Nisem volil desnih strank. Moj nazor se seveda spreminja s tokom časa in z boljšim poznavanjem zadev, a v bistvu ostajam zagovornik šibkejših. Razumem in cenim pa tudi podjetne.

- Zdelo se mi je, da ste bili prej bolj socialni, bolj socialistični, če ni to prehuda beseda. Zdaj ste se pa pomaknili bolj na desno. Je moj vtis pravi?

Hm. Zapleteno vprašanje. Ko sem bil mlajši sem bil za socializem. Oziroma, takole bom rekel: socializem kot sistem, kot politični režim, je bil diktatura. Saj smo sami govorili, da je diktatura proletariata. To je pomenilo, da imajo delavci, vsi zaposleni, oblast v svojih rokah. V resnici je imela oblast avantgarda proletariata, komunistična partija, in v njej krog okrog Tita, ki jih je vse obvladoval. Vpili smo: Tito-Partija! Ta sistem je propadel, ker ni mogel konkurirati kapitalizmu. Produktivnost je bila nizka, potrošnih dobrin ni bilo itd. A preveč dolgovezim?

- Ne, kar povejte, mogoče na kratko. 

Skratka, ta sistem je propadel, imel pa je nekaj dobrih značilnosti - prej sem pozabil omeniti, da smo ljudje ta režim podpirali, tiste, ki ga niso in so to izražali, so pospravili, niso jih ravno likvidirali, so jih zaprli, ali pa so jim pustili, da so šli ven ipd., ali pa so jih ovirali pri napredovanju ipd. skratka, dobili so svojo lekcijo. 

No, kaj je bilo dobrega? 

Npr. manjše razlike med ljudmi v premoženju, bili smo bolj enaki, bolj vsi enako revni. Ni bilo preseravanja kot zdaj. Potem skrb za javne službe, polno zaposlenost, zdravstveno zavarovanje, brezplačno šolstvo, skratka, vse te socialne zadeve. Precej tega je na srečo še ostalo. Tudi solidarnost je bila, dirigirana solidarnost: prostovoljno udarniško delo, brigade, samoprispevek za vrtce in šole ipd. Prostovoljstva v današnjem smislu in dobrodelnosti pa ni bilo. Vse je bilo dirigirano, osebna pobuda je bila sprejeta sumnjičavo. O, to je posebna tema, a nimava časa.

- In to še vedno cenite, te dobre strani socializma?

Ja še vedno. Bi bilo treba narediti eno študijo o tem, kaj je bilo dobrega in kako to ohraniti v kapitalizmu. Saj veliko se je ohranilo. Ampak je treba povedati, da to, ta socialnost, stane, in da je bil tudi to razlog, da socialistična država ni vzdržala. Nič ni zastonj in tudi država mora od nekod jemati. In če ni produkcije in prodaje in izvoza - od kod naj jemlje. Počasi je šlo na bolje, a prepočasi. Skratka, razumem, da si kapitalistična država prizadeva zmanjšati te stroške. Vendar težko razumem, da imamo podjetnike z več deset milijoni premoženja, ob njih pa revne družine, ki prezebajo, ker nimajo za kurjavo. Ob tem pa vsi bogatini plačujejo državi nemajhne davke. Nekje denar izgineva.

- Vrniva se k začetnemu vprašanju. Po nastopu sedanje vlade ste predvsem v pismih bralcev  nasprotovali nekaterim člankom v časopisu Delo. Nastopili ste proti mariborskemu dijaškemu protestu, proti protestu na Kredarici ipd. Kolesarite?

Ha, ha, ja zelo rad, a ne ob petkih popoldne v centru. Pravico imajo do protesta. Omenjate moje proteste proti člankom, ki so povzdigovali proteste. Mariborski protest je nekdo slavil kot manifestacijo svobode ipd. V resnici so dijaki kršili odlok o zbiranju in zmanipulirali šolsko ministrico. Najprej so rekli, da se noče pogovarjati z njimi; ko jih je povabila na pogovor, so pa rekli: jok, v ponedeljek imamo protest. Raje so šli protestirat proti njej in proti vladi, kot da bi prišli na pogovor o odprtju šol, za kar so se prej zavzemali. Njihova politično nasprotna Dijaška organizacija se je pa pogovora udeležila. Tu se jasno vidi levičarska politikantska manipulacija. Proti temu sem.

- Videti je, kot da zagovarjate vlado?

Ne, zagovarjam demokracijo. Kritiziram tiste, ki samo napadajo vlado in ne vidijo, da si prizadeva v boju proti epidemiji in za razvoj države. Napihujejo Janševe ekscese in ne ocenjujejo objektivno naporov vlade.

- Ob tem pa vlada odstavlja direktorje državnih podjetij, državnih institucij, kulturnih institucij, muzejev, se vtika v rekonstrukcijo Drame itd. Odstavlja ljudi, ki so dobro delali, ki so mednarodno uspešni, Roberta Goloba in podobne. To podpirate?

Vsaka nova vlada zamenja kadre, za katere meni, da niso kompatibilni z njeno politiko. Bi npr. Bratuškova trpela direktorja, ki ni na njeni liniji? Žal mi je, na primer, ker je moral oditi Matevž Čelik, direktor arhitekturnega muzeja na Fužinah, ki so ga zelo hvalili. A te menjave so v pristojnosti vlade. Vsak zamenjani lahko toži in če je vlada kršila zakon in presegla svoje pristojnosti, bo dobil službo nazaj.

- Pri prejšnjih vladah teh menjav ni bilo toliko.

Prejšnje vlade so bile vse iste barve, liberalne, vse bolj ali manj naslednice LDS. Vodilne stranke v koalicijah so se menjavale, druge stranke so bile pa v večini ves čas iste. Kopačeva je bila ministrica za delo v treh zadnjih vladah, pred njo Svetlik, oba iz SD. Kaj naj bi menjavali?

-  Pravite, da se niste strinjali na primer z menjavo direktorja muzeja. Ste protestirali?

Čemu naj bi protestiral? To so storili drugi, ki se bolje spoznajo na stroko, ki lahko argumentirajo, in ki so v kaki stranki. Vlada je lahko zaznala nezadovoljstvo določenih krogov. Jaz na zadeve ne gledam z vidika ene stranke. Zame je bila ta menjava, kot tudi druge, v pristojnosti vlade. Ni mi všeč, a vladi je treba pustiti, da vlada, če vlada zakonito, tudi če je druge barve in se z njo ne strinjam. Za politično kritiko vlade je opozicija v parlamentu, dobro, tudi ulica, za nezakonito ravnanje so tožilstva in sodišča, pa še prej KPK ipd. To je osnova parlamentarne demokracije.

- Po vašem lahko vlada počne, kar hoče, vi to tolerirate?

Ne. Počne lahko, kar je zakonito. Lahko, da se jaz ne strinjam s tem. Če se ne bom strinjal z nečim, kar sodi na področje, kjer se čutim kompetentnega, bom argumentirano izrazil svoj protest. Če mi pa ukrep ni všeč, se pa ne spoznam, ne bom kar kričal z drugimi, razen če gre za res očitne kršitve.

- Predsednik Kučan se je pridružil protestnikom. Dejal je, da je šla politika JJ predaleč. Mislim, da je bilo to v zvezi z obiskom In t' Veldtove in mediji in v zvezi z evropskimi delegiranimi tožilci. Ni šlo to predaleč?

Predsednika Kučana spoštujem; zagotovil je miren prehod v novi režim. Vso pravico ima, da protestira in kot javna osebnost tudi dolžnost. On protestira s pozicij svoje stranke oziroma opozicije. Jaz razmišljam drugače. Zame je kriterij, ali je vlada kršila zakon. Ne vem, kaj pomeni, da je JJ šel "predaleč". Če je kršil zakon, se bodo odzvali pristojni. To deluje tako pri nas kot v EU. To se je zgodilo v zvezi z delegiranima tožilcema. Vlada je tako dolgo zavlačevala, da je morala nekaj storiti, da bi se izognila sankcijam. Imenovala je tožilca, kao začasno, da bi si ohranila obraz. Tožilstvo EU jo je gladko povozilo. Imenovana sta za polni mandat. Čeprav jaz nisem šel na cesto in tudi ne zato, ker je šel predsednik Kučan.

- No, že, ampak JJ je nemogoč, psoval je novinarke. Ni to dovolj za protest?

Seveda, saj so protestirali, ženske so tožile, če se ne motim, Društvo novinarjev je protestiralo itd. Čemu naj bi se še jaz mešal? Da bi me kdo potrepljal? Da bi mi bilo toplo v čredi? Ne protestiram zato, ker mi nekdo "ni všeč", saj se ne mislim poročiti z njim. Ja, je ciničen in zoprn, pa kaj? Saj si sam škodi.

- Če bi vsi tako mislili, ne bi nihče protestiral.

Niso vsi tako mislili. Nekateri so bili neposredno prizadeti, drugi poklicno solidarni in so protestirali. Naj bi jaz protestiral, da bi bil videti lep in dober in na pravi strani?

- Težko vas razumem. Vi bi kar pustili vlado, da dela, kar hoče?

Kaj pričakujete od mene? Bi radi, da bi kolesaril? Povedal sem vam: živimo v parlamentarni demokraciji s tremi stebri oblasti. Do zdaj so delovali neodvisno in drug drugega nadzirali. Opozicija in pravosodje nadzirata vlado. Res je, da skuša vlada poseči tudi v pravosodje, ker mislijo, da je "komunistično", da je "krivosodje". Da politično ni uravnoteženo, je morda res. Vendar morajo sodniki soditi po ustavi in zakonih, ne glede na svoje osebno politično prepričanje. Te posege zavračam. Pustimo času čas, tudi tam se bo struktura s časom uravnotežila, ali pa bo vse več ljudi, na katere ne bo vplivalo politično prepričanje.

- Vendar protestov proti vladi v bistvu ne odobravate?

Protesti so zakoniti. Tu sta dva vidika: režim, v katerem se dogajajo, in čas, v katerem se dogajajo. V parlamentarni demokraciji je parlament tisti, kjer se odvija prepir med političnimi strankami po postopkih, kot so določeni. Dalje: imamo volitve in referendume. Ulica je zadnja možnost, ne prva.

Drugič: smo sredi epidemije, ko bi morali stopiti skupaj in podpreti vlado v dobronamernih ukrepih. Ljudje pa zavračajo cepljenje, ker so proti vladi. To je noro.

- Protesti vam grejo na živce?

Politika ni osrednje področje mojega zanimanja. Ne želim se ukvarjati z njo. Volim predstavnike, ki naj se kregajo v parlamentu, mene pa pustite pri miru, da se ukvarjam s svojimi zadevami. 

- No, tako odklonilnega stališča do sodelovanja v politiki pa nisem pričakoval od vas. Hvala za pogovor.

Hvala vam za pogovor. Še kdaj pridite, saj si ob tem bistrim misli.

Pogovarjal se je B. Mesec.

Briga me, s kom spi - 2

Na moj prejšnji blog z istim naslovom se je odzvala neka bralka, ki piše: 

"... motile so me npr. vrstice, ko pišete, da ga po tem, ko ste videli, kako dobro izgleda Mia, bolje razumete - da se ni mogel zadržati. Kot bi bil njen videz kriv njegovega zločina (če mu bo dokazan ...). In to je zelooo blizu diskurza, s katerim predatorji opravičujejo svoje početje. Ženska je kriva, zakaj pa si je oblekla prekratko krilo. ... In ko ona govori o etiketi, ki se je več ne bo znebila, potem ko jo je M. M. outirala - o tem je govorila, kar pišete tudi vi - da jo bodo dojemali kot lezbijko, ki ji ni pasal moški dotik. In da je to poanta vsega. On je naletel na mino v podobi lezbijke. Kot bi nam, heteroseksualkam, pa moral vedno in povsod pasati šlatanje (da ne govorim o čem hujšem)."

To pismo me je navedlo k razmisleku? Sem ga res opravičeval? Sem res, ne da bi to zavestno hotel, zvračal krivdo na žrtev? Moški sem, mogoče sem nehote pristranski in si mislim, da zganjajo prevelik cirkus okrog normalne in naravne zadeve? Bom sposoben to razmisliti nepristransko po pravici?

1. Med gledanjem intervjuja je ves čas v meni tlelo vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo, ali se je zadeva rešila oziroma se rešuje po človeško za obe strani. Pri vsej aferi me je motilo to, da se je o odnosu med dvema, odnosu, ki zadeva njuno intimo, govorilo javno, na televiziji. Čeprav sta oba javna delavca, ali delavca, ki sta profesionalno pred očmi javnosti, je njun erotični odnos zasebna stvar. Razumel sem, da je zadeva postala javna zato, ker noben drug način obrambe žrtve, ki je daljše časovno obdobje prenašala zalezovanje in vsiljevanje kot podrejena in odvisna v odnosu neenake družbene moči, doslej ni pripeljal do tega, da bi se nasilje nehalo, da bi bila žrtev zaščitena in se počutila varno. Razumel sem, da je bilo treba obvestiti javnost, kaj se dogaja, da bi se zganili tisti, ki so bili pred tem dolžni žrtev zaščititi. Razumel sem, da bi vztrajanje pri zasebnosti obravnave pomenilo ščitenje storilca in morda tudi potuho za nadaljevanje takega ravnanja. Motilo me je tudi to, da je razkritje tega dogajanja med njima sovpadalo z razkrivanjem te vrste nasilja drugod po svetu, ki je sledilo gibanju "Jaz tudi". Kot je po eni strani to gibanje prispevalo k razkrivanju tega nasilja in k obsodbi storilcev, kar je bistveno, je po drugi strani morda prispevalo - kot množičen pojav in neke vrste moda - tudi k neutemeljenemu posnemanju, pretiravanju, objavljanju zadev, ki bi se lahko rešile v ožjem krogu ali med obema udeleženima. Javna obravnava prizadene oba; celo sodišče pri takih obravnavah zapre vrata pred javnostjo.

2. V svojem zapisu sem skušal razumeti, kaj se je dogajalo med udeleženima, predvsem pa sem skušal razumeti, kaj je storilca kot razumnega in razgledanega umetnika navedlo do ravnanja, ki je povzročilo tako trpljenje od njega odvisne osebe in končno popolnoma onemogočilo njega samega. Skušal sem ga razumeti, ne opravičevati. Za nasilje ni opravičila. Razumeti in opravičevati sta dve različni reči. Če bi bili nekaj istega, noben forenzični psiholog ali psihiater ne bi smel izdelati poročila o osebnosti zločinca, o njegovih motivih, o psihološki logiki njegovega dejanja, o funkciji dejanja v njegovi osebnosti itd. Ne bi se smel vživeti v njegov položaj, da bi razumel. Ne bi smel, ker bi rekli, da opravičuje zločin. A to se ne dogaja, sodišče posluša njegovo ekspertizo, ker sodišče razlikuje oba pojma, obe stališči. Isto velja za zagovornika obtoženca. S tem ko ga zagovarja in skuša doseči oprostitev ali znižanje predvidene kazni, ne opravičuje njegovega zločina, ga pa skuša prikazati kot manjšega. Pri tem gre včasih tako daleč, da sodišče oprosti storilca, za katerega zagovornik sam ve, da ni nedolžen. Laiki v takem primeru protestirajo, a neupravičeno. Zagovornik ni sodnik; ne sme si lastiti pravice obsoditi, vzeti pravico v svoje roke. Moja vloga v tej zadevi je vloga tistega, ki skuša razumeti, kaj se je dogajalo, in ki poleg dejanja vidi tudi osebnost, človeka, ki je sposoben spremembe.

3. Metodološko sem pri tem svojem poskusu seveda na suhem. O primeru ne vem nič drugega, kot to, kar sem mimogrede pobral iz medijev. Nobenih privilegiranih informacij nimam. Torej se lahko oprem samo na sklepanje iz tistega, kar sem slišal, in na svoje oddaljeno vživljanje v drugega. To vživljanje v bistvu pomeni sklepanje o tem, kako bi se morda jaz odzval v taki situaciji. Tvegam, da me proglasite ne samo za nekoga, ki ščiti "zločinca", ampak za nekoga, ki to je v svojem bistvu, samo pokazalo se še ni! Prvo opažanje v tej zadevi je, da možaku ni šlo samo za seks. Če bi mu šlo samo za to, bi ubral krajše poti. Profesionalne spolne storitve so danes na voljo. Za zadovoljitev potrebe niso potrebna čustva, ni zelo pomemben videz spolne partnerice. Ta mož pa je hotel prav to osebo, nanjo se je prilepil in jo dolgo vztrajno nadlegoval. To pomeni, kot sem bil zapisal, da je "ponorel" za njo. Vzbudila mu je čustva. V mojih očeh ga to dela bolj človeškega, kot zgolj nasilnika ali posiljevalca. To ne pomeni, da opravičujem njegova dejanja, ampak da ga imam za človeka, sposobnega čustev, vnetljivega in ranljivega.

4. "Ženska je kriva..." Ženska ni kriva. Ženska ni kriva za to, da je, kakršna je, in da je bila v tistem času tam, kjer je bil on. Ženska ni kriva, če si obleče mini krilo. Vedeti pa mora, da si ga ne obleče na samotnem otoku ampak v družbi, kjer so tudi moški. Ni si ga oblekla zato, da bi izzivala; morda v nedolžni želji, da bi bila lepa; morda, da bi vzbudila pozornost. Tudi živali se naperijo in našopirijo, samci in samice. Riti se jim pordeče. Vsekakor s tem vzbudi pozornost moških. To mora dekle vedeti; to vedenje je del vzgoje, socializacije, prevzemanja spolne vloge. Fant mora vedeti, da si bo želel ženske, ampak da tisti, ki je vzbudila njegovo pozornost, ne sme kar seči pod krilo. O tem so nas poučili celo pri vojakih ob prvem izhodu v mesto. In vedeti mora, da se od fanta pričakuje, da bo storil prvi korak. Fant se mora naučiti veščine zapeljevanja in dekle veščine zavračanja, popuščanja in predajanja. Seveda je najlepše, če se to dogaja "mic-po-mic", neopazno, ko se ne ve, kdo je storil kak korak. Večna igra, ples plamencev. To ni lahko in zato imamo danes fante, ki raje, kot da bi se spustili v ženski svet, čemijo pred računalnikom. Ker se od moškega pričakuje prvi korak, to pomeni, da sodi k ženski vlogi, da bo nagovorjena. Temu potem nekatere ženske rečejo, da so "objekt moških". Naredite moške za svoje objekte, kaj vas ovira? Ko govorim o vlogi, ne mislim, da je to nekaj statičnega; ne, vloge se spreminjajo, mogoče se že pogosteje dogaja, da dekle stori prvi korak, povabi na kavo, ga prime na sprehodu za roko, se pod mizo slučajno podrgne ob njegovo nogo, reče "a veš, da si mi všeč"... Ženska se mora naučiti tudi zavrniti moškega, storiti to mirno, nežaljivo a odločno. Od "bodiva raje prijatelja" do "oprostite, ne maram tega" in še ostrejših. (Nekoč sem slišal: A bi rad fukal? Goni se!)

5. Morda je v naši zgodbi prav to umanjkalo. Ker se je nadlegovanje tako dolgo vleklo, domnevam, da dekle ni jasno in odločno zavrnila njegovega približevanja že takoj v začetku. Slišim: "Spet njo krivite!" Seveda, on ne bi smel v svoji vlogi narediti niti koraka k njej. To je v pogojih usposabljanja za igralstvo težko, ker se dogaja neopazno. Ko pa je njegov namen postal jasnejši, ona svojega parta ni odigrala tako, da bi se zavarovala. To je razumljivo najmanj zaradi dveh okoliščin: 1. on je bil njen profesor. Tak položaj vzbudi ambivalentna čustva. Po eni strani ji njegovo zanimanje godi, po drugi strani se ga boji zavrniti, če ji ne godi, ali ne godi več; 2. ona ima težave sama s seboj, s svojo spolno identiteto: me privlači ali ne? V tej negotovosti in razdvojenosti teče čas in on ponavlja svoje napade. Jasno je: on se ni naučil osnovne lekcije, da se to ne dela. On je napadalec, on je krivec, če nam je že toliko do tega, da določimo krivdo. A tudi ona se ni naučila svoje lekcije: ni se uprla jasno in odločno. Kaj bi bilo, če bi ona, potem ko je nedvoumno zaznala njegovo željo, rekla: "Profesor, oprostite, zelo vas cenim, a tega ne maram." Kaj bi tvegala? Da ne bi naredila faksa? Malo verjetno, en profesor ni faks. Če je to preračunavala, pomeni, da ni bila v sebi trdna. Lahko bi rekla: "Oprosti, mene moški spolno ne privlačijo." Bi on še silil? Seveda je on še v večji meri kriv, ker se je spravljal na podrejeno, šibko, negotovo, nedozorelo dekle. Hkrati pa ni dobil jasnega znamenja, naj odjebe.

6. "On je naletel na mino v podobi lezbijke". Ja, on ni vedel za njeno spolno opredelitev ali spolno negotovost, ali spolno fluidnost. Negotovost, ki jo je izražala, ambivalentnost, je spodbujala njegovo zatelebanost v krhko, negotovo, zaščite potrebno deklico deškega obraza. Mogoče celo mesijanska nagnjenja: ob meni boš spoznala, kaj je ljubezen, ob meni se boš prebudila v žensko, spoznala boš, kaj je moški itd. Pravzaprav tudi meni ni jasno, kakšna je njena spolna usmerjnost. Sodelovala je na okrogli mizi o lezbijkah v upodobitveni umetnosti in se tam javno izpostavila kot lezbijka. Pred tv-intervjujem se je dogovorila z voditeljico, da se to lahko pove. Potem je bila presenečena in prizadeta, ko se je to povedalo. Boji se, da bi jo etiketirali z lezbijko. Si želi pustiti odprta vrata za morebitno drugo usmeritev, drugačno občutje?  Ne želi biti lezbijka? Bi se rada uvrstila med "normalne"? Res je, etikete so po svoje nujne, da družbeno življenje teče, v bližnjih odnosih pa postanejo moteče. Saj je dobro vedeti, da je nekdo profesor, drugi zdravnik, tretji alkoholik? Ja, a ko se približaš, je alkoholik samo človek, ki ima neko težavo; tudi profesor noče biti profesor ampak "kar Janez mi reci". Tudi "zločinec" je etiketa, zelo omejujoča. Mio razumem: ona je ona, živa oseba; trenutno jo bolj privlačijo ženske, ampak, kaj se ve. Ima globoko prav: etikete človeka zamejijo, ustavijo, postane objekt ne proces. Naj se bori za to nedoločenost. Trenutno me privlačijo ženske, a mogoče ne bo tako vse življenje. Sem Mia, samo Mia, dovolim ti, da me obzirno spoznavaš, če hočeš.

Dodatek 13.3.22. potem ko so ji na RTV ukinili oddajo intervjujev:

Slovenske novice (12.3.22):

"Konec lanskega leta je voditeljica doživela nekaj ostrih napadov gledalk in gledalcev, in sicer po oddaji, v kateri je gostila mlado igralko Mio Skrbinac in z vprašanjem razkrila njeno spolno identiteto.

Na očitke, da je Mio stisnila v kot in da se je morala ves čas intervjuja braniti, je Molkova odgovorila, da je samo dala vedeti, v kako zakisani družbi živimo. Pozneje je še pojasnila, da se je igralka v celoti strinjala z objavo intervjuja in da je tudi po prespani noči še vedno stala za njim in bila pripravljena na objavo in vse, kar bo sledilo. Kakšna bo usoda Molkove, še ni znano, a zagotovo bo kmalu razkrila, kam jo bo peljala televizijska pot."

Briga me, s kom spi

Prebral sem kolumno v Nedelu o intervjuju Miše Molk z Mio Skrbinac na TV SLO1 (27.11.21), v katerem je M. M. razkrila M. S. kot lezbijko (Anja Intihar, Briga me, s kom spi Mia, Nedelo, 4.12.21). Mia je "pred leti sodelovala na okrogli mizi Lezbijke v upodobitvenih umetnostih in se tako - vsaj v ožjem krogu - javno izpostavila", ugotavlja Intihar in nadaljuje: "Molkova si javnega linča vsekakor ni zaslužila, vsekakor pa (najmanj) javno razpravo o tem, kako se je obnašala do svoje gostje." "Srčika teh vrstic je vprašanje, zakaj se celotna Slovenija zadnji teden ukvarja s tem, s kom spi neka igralka." Kolumnistka odgovarja: "Voajerstvo pač." Manjka "široka misel"."Zakaj iz tega delati zgodbo?" Šlo naj bi za "trk generacij"."Vse, kar ni po merilih, ki jih je vzpostavila patriarhalna in ozka, vase zagledana slovenska družba, nosi etiketo."

1. Tudi sam sem menil, da je šla M.M. predaleč, kar sem sklepal po očitni zadregi gostje, ki se je zdela "razkrinkana" proti svoji volji. Glede na to, da se je bila že prej sama v ožjem krogu izpostavila kot lezbijka in da je mogoče res šlo za dogovor, da se to lahko omeni, bi bila ta njena zadrega nerazumljiva. Mogoče je pri "dogovoru" pred oddajo prišlo do nesporazuma, kar se rado zgodi. Vsekakor je tudi tak nesporazum napaka spraševalke.

2. Zakaj se ukvarjamo s tem? Voajersko naslajanje? Ozkosrčnost? Patriarhalno zavračanje "drugačnosti"? Tudi meni in mnogim drugim je vseeno, kdo s kom spi. Res me ni zanimalo, s kom spi M. S. Tudi sicer ne berem tračev in me tudi ne zanima, s kom spi Kardashian on ali ona ali Bernarda Marovt (saj se spomnite, ne?). S tem se ukvarjamo, ker je M. S. razkrila, da jo je nadlegoval človek, ki si tega ne bi bil smel dovoliti, sam javna osebnost. Ne gre le za M.S. ampak tudi za M. T. V zraku je vprašanje: kaj je ta človek sploh storil in zakaj, saj bi vendar moral vedeti, se obvladati, zadržati. Zdaj je tu vsaj del odgovora, vsaj zame. Najprej o nadlegovalcu. Med gledanjem intervjuja me je M. S. skoraj očarala, kolikor sem pri teh letih še dovzeten za te reči. Ima zelo poseben obraz, izraz, oči, zelo poseben način govorjenja, mimiko. Ima deški obraz. Ko jo je M. M. "izdala", se mi je posvetilo: to je to! To je za moške določene psihične konstitucije (nekoliko infantilne, biseksualne?) dinamit. V vsakem človeku so sledi istospolnosti. Tudi meni so bila nekoč všeč dekleta, ki so imela očarljivo mešanico fantovskih in dekliških potez. Skratka, začel sem razumeti M. T. Razumel sem, da je ponorel za njo. Do kod natanko je seglo njegovo nadlegovanje, seveda ne vem. Vendar se je s tem razkritjem moja obsodba njegovega dejanja ublažila. Nadlegoval je dekle, ki je bila zanj posebno očarljiva, noro privlačna, hkrati pa, na njegovo nesrečo, posebej občutljiva za moško približevanje in nadlegovanje; dekle, ki mogoče ne čuti posebne afinitete do moškega spola in ga ne "razume" po žensko. Nekoč sem v Cosmopolitanu prebral nasvet stalne svetovalke te revije Kleinove (če se ne motim v priimku), ki je svoj nasvet neki bralki takole sklenila: Če se znajdete v dvigalu z moškim, ki se spravlja nad vas, ga brcnite v piščal; ne kličite takoj policije. Seveda je to težje storiti, če je ta moški vaš profesor, bi dodal za našo rabo. V tej zagamani patriarhalni kulturi namreč ženske od moškega pričakujejo, da stori prvi korak in morda še kakšnega naslednjega. In da potem pokasira, kar je zaslužil.

3. Ne kličite policije in, naj dodam, ne pojdite takoj s tem na TV. Seveda, če gre stvar predaleč, če predolgo traja, če je neznosna, če si v odvisnem razmerju, je že treba o zadevi obvestiti še koga pristojnega, in če si zaradi neodzivnosti v stiski, obvestiti o tem javnost. In tu smo pri drugem delu odgovora na vprašanje, zakaj se cela Slovenija ukvarja s tem. Zato, ker je bilo razglašeno celi Sloveniji. Ne briga nas, kdo s kom spi, ampak nas zanima, ali je bila vsa zadeva urejena po človeško. Ni bilo druge poti za zaščito osebne nedotakljivosti M. S. kot poklicati televizijo? Mogoče bi bila, a tu ni šlo samo za osebno nedotakljivost M. S. Brali smo, da so tudi druge javne osebnosti, posebno televizijci (Mario Galunič), imeli neprijetne izkušnje z nadlegovalci in zasledovalkami, pa so se jih (ali se jih) branijo na druge načine. Tu namreč ni šlo samo za osebo M. S., šlo je za pojav, ki ga je treba obsoditi: moško zlorabo moči nad žensko za zadovoljitev njegove erotične in/ali spolne sle. Šlo je za "Tudi Jaz". Bil je narejen preskok iz zasebnosti v javnost - z dobrim namenom, a ne tako dobrim izidom. M. S. je sama sebe izročila v korist občestva kot orodje te moralne obsodbe, ki je zadela M. T. kot poseben primerek tega pojava, poseben primerek, ki pa je tudi oseba, ne abstrakcija, in ki ni dobil samo moralnega nauka. Zdaj oba predelujeta posledice.

4. Ker sem starejša generacija, še o "trku generacij". "Mlajše generacije gledajo na spolnost in intimo bolj neobremenjeno kot starejši, ne ukvarjajo se s tem "na silo", ne delajo iz tega drame", piše Intihar. Dva vidika razlikujem: odnos do spolnosti in odnos do "gender", do spolov. Glede spolnosti, sproščenega spolnega občevanja v najširšem smislu, bi prej rekel, da smo prišli od "seksualne revolucije", ki je bila tema naše generacije, do "novega puritanizma", ki je značilnost sedanjih generacij. V Woodstocku se je na širni poljani, kjer so križem-kražem sedeli in ležali parčki pred rockovskim prizoriščem, dogajalo marsikaj. To je bil čas komun s svobodnim križem-kražem občevanjem in pogumnim golim fotografiranjem cele posadke pred- ali potem. Na lipom Jadranu je bilo več deset nudističnih kampov, ki so potem eden za drugim ugašali. Itd. Ko se je pojavil aids, je prišlo do prve streznitve, da ni dobro kar z vsakim in vse počez. Potem se je na različne načine širila "nova zvestoba". Sedanje generacije so veliko bolj všečne pra-konzervativcem (če odštejemo poli-amorijo, ki pa je samo preimenovan "odprti zakon" iz šestdesetih let). Drugi vidik, "gender", se nanaša na priznavanje spolne nebinarnosti, sprejemanje vseh tistih 30 spolov, ki jih je naštel neki poslanec evropskega parlamenta, in spolne fluidnosti, nedoločenosti in spremenljivosti. V tem smislu je zdaj "vse dovoljeno", dovoljena je cela pahljača spolnih občutij in praks, prej pa smo sprejemali samo "straight" seks. Danes pač ne veš, kdo se skriva za videzom moškega ali ženske, kakšna duša, in pride do usodnih zamenjav. V takem primeru se pa začne ukvarjanje "na silo" in se delajo iz tega resnične drame. Ni več pomemben organ, pomembna je nadvse občutljiva duša. To pa zahteva rahločutnost, ki je stari res nismo vajeni.

ZAGATA OPOZICIJSKE POLITIKE

Se bo SDS evakuiral?

V svojih dosedanjih razmišljanjih in odzivih sem bil kritičen do opozicijske politike, čeprav mi je bližja leva kot desna opcija. Moja kritika je veljala bolj načinu delovanja opozicije med epidemijo kot njenim načelom ali programu.

Razlikujem strankarsko in državniško politiko. V pričujočem okviru razmišljam z vidika državniške politike. V čem je razlika med obema, sem nekoliko podrobneje opisal v svojem blogu "Strankarska in državniška politika". Na kratko: državniško razmišljanje in politika obravnavata politiko z vidika celotne države, nacije; pred očmi imata konfliktne politike strank in njihove interakcije in posledice za celoto. Lahko se pri tem opirata na sistemsko teorijo družbe v nasprotju s poudarjanjem konfliktne teorije. Skupni interes se lahko oblikuje le po konfrontaciji strankarskih interesov in s kompromisom med njimi. Kompromis je zaželen izid, ni pa edini možen. Gledano z vidika celote in ustavnih načel trenutno ni samo desnica prestopila meje sprejemljivega ampak tudi levica ni ravnala ustrezno, tako da je politika v celoti v zagati. Bojim se, da se opozicija v pravičniškem zagonu tega ne zaveda in upa, da bodo volitve rešile položaj s tem, da ji bojo dale prav. Ta up je prazen: morda ji bodo dale prav, a s tem ne bodo rešile položaja.

Konflikt med levim in desnim političnim polom je povsem običajen v vseh demokratičnih družbah. Naša posebnost izvira iz nastanka desnice ob osamosvojitvi. Takrat sta se spopadali dve težnji: ena po mirnem postopnem prehodu v novo ureditev s pristankom na vključevanje starih kadrov v družbeno življenje (gradualizem) in druga težnja po radikalnem prelomu ne samo s preteklim režimom, prelomom, ki se je tako ali tako zgodil z uvedbo večstrankarskega sistema, parlamentarne demokracije in kapitalističnega gospodarjenja, ampak tudi s "čiščenjem" (lustracijo) starih kadrov in preoblikovanjem "duha" naroda z novimi vrednotami (rekatolizacija ipd.). Prva težnja je bila označena kot nadaljevanje prejšnjega režima ("kontinuiteta"), čeprav to ni bila, kajti režim se je korenito spremenil; za drugo pa je značilen dejanski poskus restitucije režima izpred druge svetovne vojne in "prevrednotenje vrednot" v navezavi s projektom RKC po rekatolizaciji Evrope. Stranka SDS poudarja to, za desno politiko nepotrebno, presežno restitucijsko težnjo, namesto da bi, kot desničarske ali konservativne stranke na zahodu, zastopala interese kapitala in podobno ideologijo.

Politika levega pola je vsebinsko upravičena obramba ustavnih načel. 1. Politika desnega pola in dejanja njegovega protagonista so v preteklosti ogrožala ustavni red  po presoji sodne oblasti, ogrožajo pa ga tudi danes po presoji vidnih predstavnikov javnega življenja in legalnih institucij. Desna politika je tej presoji oporekala in ob tem oporekala tudi legitimnost pravosodja, češ da je "krivosodje", in se s tem približala meji neustavnega ravnanja. Spreminjanje pravosodne ureditve in posegi v pravosodje so praviloma množni le s spremembo zakonov v državnem zboru. Upravičeno se je torej upirati politiki, ko izvršna oblast oporeka legitimnost sodne oblasti, pravosodja. 2. Desni pol, ali morda samo njegov protagonist, se ni odpovedal ideji "očiščenja naroda" elementov prejšnjega režima. Lustracija je bila ob osamosvojitvi upravičeno zavrnjena, saj bi povzročila veliko krivic in družbeni nemir. Misel nanjo pa vtraja in se pojavlja v trditvi o obstoju "udbomafije" in "globoke države", ki da iz ozadja ali "globine" manipulira z ustavno določenimi državnimi institucijami. Gre torej za trditev o obstoju podtalne, ilegalne politične organizacije. Ta trditev ni povsem brez osnove. Ljudje "starega režima" in njihove povezave obstajajo.  Da obstaja tudi njihova skupna politika in organizacija, ki bi imela za cilj protipravno ravnanje ali celo zrušitev sedanje ustavne ureditve, pa je, milo rečeno, drzna domneva. Kajti samo, če bi bil to cilj te domnevne organizacije, bi imela razlog za to, da bi ostala v ilegali. Če ima druge cilje in interese, ne prevrata, so ti legitimni in se lahko izražajo v okviru obstoječih strank levega pola. Lahko da je cilj teh ljudi vplivati na kadrovanje ali posamezne odločitve državnih institucij. V tem primeru gre za normalne povezave med člani strank, ki nedvomno obstajajo tudi na desni, ali pa za lobiranje, ki je zakonsko regulirana dejavnost. V primeru dvoma v zakonitost posameznih vplivanj se o njihovi zakonitosti odloča po prijavi od primera do primera. Skratka, upravičeno je zavračati idejo o "udbomafiji" kot politično relevantnem elementu. 3. Opirati politiko na "boj proti komunizmu" je anahronistično in sprto z zgledi držav, ki so imele opraviti s kolaboracijo ali naci-fašizmom. Rehabilitacija medvojne kolaboracije z okupatorjem v imenu boja proti komunistični revoluciji, je neetična in zgodovinsko neutemeljena, kot je neetično tudi slavljenje nasilne revolucije. Obe sta imeli za posledico veliko nedolžnih žrtev. Domobranci so res hoteli preprečiti komunistično revolucijo, a so se pri tem zapletli v kolaboracijo z okupatorjem, ki je zasedel domovino in napovedal ponemčenje ali uničenje naroda. Komunizem je zmagal in tudi propadel. Za žrtve revolucije so se protagonisti levice že opravičili. Če še kdo slavi revolucijo, ne dela prav. Madež kolaboracije pa je ostal. S tem dejstvom bi se morala sprijazniti vsaka desničarska politika in se usmeriti v uresničevanje svojih vrednot ne v prenarejanje zgodovine. Padli in pomorjeni na obeh straneh zaslužijo pieteto kot posamezniki, njihove organizacije pa stran v kolikor mogoče nepristranski (ali vsestranski) zgodovini. Skratka, upravičeno je nasprotovati politiki rehabilitacije kolaboracije kot boja proti komunizmu. 

Poleg teh treh ključnih postavk, varovanja ustavno določenih institucij, nasprotovanja "očiščevanju" naroda in nasprotovanja rehabilitaciji kolaboracije, postavk, o katerih ni razprave, ker posegajo v temelje ustavne ureditve, je še vrsta programskih postavk desnice, ki jim levica naravno nasprotuje, sodijo pa v klasičen repertoar spora med levico in desnico povsod po svetu. O teh je možna odprta parlamentarna in javna razprava po zakonitih postopkih dogovarjanja, pogajanja in glasovanja.

Zakaj je levičarska politika, čeprav vsebinsko upravičena, nespametna? Ker vodi v slepo ulico, v pat pozicijo in permanenten nekonstruktiven spopad v škodo celote in - ker sploh ni politika. Levičarska politika od zadnje predvolilne kampanje in zadnjih volitev dalje je pomenila frontalen spopad z desnico, predvsem s SDS in Janezom Janšo. Začel se je s predvolilnim geslom "Ne z Janšo" in  nadaljeval z napadi na koalicijsko vlado v parlamentu, na ulici in v medijih - med epidemijo. Cilj opozicije je bil vreči vlado ne ustaviti epidemije.

Akterji teh napadov so, slepi za svoje ravnanje, potem ko so z vsemi sredstvi vzbujali nezaupanje do vlade in nasprotovanje vladi, ugotavljali, da ljudje ne zaupajo vladi - češ da vlada ni znala vzbuditi zaupanja. Del tega očitka je upravičen. Komunikacija predsednika vlade je bila zgled komunikacije, ki vodi v nezaupanje, ki pa ga je pred tem že vzbudila opozicija. A to njegovo zgrešeno ravnanje je opozicija pridno izkoriščala za nabiranje političnih točk zase in za propagando, ki je polnila ulice s protestniki, pri čemer je pozabila, da je sama z vsemi zvonovi razglašala nezaupanje že pred volitvami. S strani opozicije ni bilo omembe vrednega poskusa sodelovanja v boju proti epidemiji, ublažitve in "preokvirjanja" jeznih zdrsov predsednika vlade. Nasprotno, mediji so slavili protestnike, kršenje vladnih odlokov, kot da ti niso bili namenjeni omejevanju okužb, in podpirali nastope proti strankam legalne koalicije, ki so ravnale državotvorno, češ da so "izdale volivce", tiste volivce, ki jih je pritegnilo geslo "ne z Janšo". Naj bodo razlogi afronta kakršni koli, pomembno je, da je šlo za boj na vse ali nič. "Vse" se ni uresničil, vlada ni padla, Janša je še vedno njen predsednik in predsednik stranke. Ta politika levega pola ni bila uspešna. Rezultat tega razkola - razkola, ne vlade - je pet tisoč žrtev kovida. Bolezen so ljudje podcenjevali, kot nekaj, kar si je izmislila "fašistična" vlada z namenom, da jih pokori in zasužnji (!). To podobo "fašista" in razkolnika opozicija skrbno neguje in ji dodaja usodnostne epitete, namesto, da bi se vprašala o možnostih bolj konstruktivne politike. Da, opozicija, ki že zaradi svoje raznolikosti vendarle premore večjo fleksibilnost od v svoj prav zaverovanega predsednika vlade. Akademik dr. Tine Hribar je poudaril, kako pomemben dosežek v prevladovanju nazorskih razlik je bila izjava SAZU o narodni spravi. Torej se da. Kaj ni mogoče v tem duhu vzpostaviti neposredne komunikacije z SDS?

Vprašanje je, kaj je še možno storiti, saj se čas izteka. Vsi z upanjem čakajo volitve. Volitve se lahko obrnejo tako ali drugače. Če jih dobi Janša, se "kažin" nadaljuje. Če jih izgubi, se lahko pod nosom obrišemo za konstruktivno opozicijo. Nadaljeval se bo neusmiljen, maščevalen boj proti vsemu, kar bo predlagala nova, recimo, da nejanševska vlada. 

Redko kdo pomisli na to, da stranko SDS voli 17% volivcev, NSi 7%, obe skupaj 24%. Koalicijsko vlado podpira 27 - 28 % vprašanih. To je skupaj dobra četrtina volivnega telesa; to so ljudje, ki se ne opreduljejo z levičarskimi in liberalnimi vrednotami; ljudje druge zgodovinske dediščine in identifikacij, drugih interesov in ciljev, a nedvomno hkrati tudi ljudje, ki imajo del istih interesov kot vsi ostali Slovenci. So manjšina, kajti levi pol zbere okoli 35% volivcev, a pomembna manjšina, ki zasluži, da ima v družbi svojo besedo in da se izmenjuje z levico v koalicijskih vladah.

Sociologija pozna pet načinov razreševanja družbenega konflikta: sodelovanje, prevlada ene strani, kompromis, akomodacija in izogibanje. Izogibanje v našem primeru ni mogoče. Ni mogoče spregledati ukrepanja drugega, je pa mogoče ob kakem konkretnem zdrsu na področju "lepega vedenja" zamižati na eno oko in ne planiti z vsemi topovi na zagrenjenega jezljivca. Akomodacija je zgolj izid prevlade ene strani. Lahko spekuliramo, da je v preteklih 30 letih prevladujoča liberalna opcija računala na akomodacijo desničarske manjšine, to je, da bo ta žrtvovala svoje vrednote, ali se postopoma navzela liberalnega duha, ki je vsa ta leta prevladoval in se imel za vrednega večne prevlade.  A to se ni zgodilo, nad čemer so bili liberalci presenečeni in razočarani, kot da bi pričakovali, da bo desničarska vlada izvajala levičarsko politiko.

Tako ostanejo tri strategije: boj ali tekmovanje in prevlada (win-loose), kompromis in sodelovanje (win-win).  Do sodelovanja ob hkratnem izvajanju svojih parcialnih politik lahko pride, ko je med sprtima stranema dosežen vzdržen kompromis. Pri nas nismo niti tako daleč, da bi obe strani formulirali sporna področja in svoje zahteve, ker sprti strani ne komunicirata, ne "govorita med sabo", ampak samo vpijeta vsaka svoja gesla, "vlečeta poteze". in druga drugi za hrbtom pleteta pogubo, med drugim tudi z obrekovanjem in sklepanjem mednarodnih zavezništev (nimamo samo aliberalne ampak tudi liberalno alianso).

Kaj mislim s provokativno sodbo, da opisana levičarska politika sploh ni politika? Je konfrontacija, je boj, je napad, oviranje. Politika, ki izloča, etiketira, psihologizira in psihiatrizira; krivi osebnost ne odnosa, v katerem bi morala prevzeti odgovornost. Ni politika v pomenu spretne uporabe moči, diplomacije v notranji politiki, v pomenu spreminjanja nasprotnikov v prijatelje, pogajanja, pletenja skupnostnih vezi in kar je še teh plemenitih političnih veščin. V tem, da tega ne obvlada, se leva stran ne razlikuje od desne. Vsi so tako hudičevo načelni - kadar ni treba. Liberalni politiki očitam tudi neiznajdljivost in  retroaktivnost namesto proaktivnosti. Neiznajdljivost pomeni, da so se kot pijan plota držali parlamentarnih procedur (kar je sicer prav) in medijske propagande in niso poskušali - vsaj ne da bi volivci za to vedeli - z nobeno diplomacijo, ki bi navezala z Janšo stik in komunikacijo in skušala konflikt iz neusmiljenega spopada spremeniti v demokratično igro političnih nasprotnikov, ki se zavedata namena in omejitev te igre. Katera stranka KULa je organizirala propagandno akcijo za cepljenje: "Vsi, ki podpirate KUL, cepite se!" "Volivec Levice, cepi se, bodi solidaren!" Sramežljivo so liderji šepetali v kamero: "Sem cepljen/a." 

Neiniciativnost in retroaktivnost pomeni, da se nasprotniku niso skušali približati, niso ga skušali politično "omrežiti" in zapeljati v zmernejše vode. Verjamem, da se to zdi komu neizvedljivo, a sprašujem: ste poskusili? Ljudje se spreminjajo; pomagati jim je treba, da se spremenijo. Politika niso samo nasprotovanje, tekmovanje in boj; je tudi zapeljevanje, vabljenje; vključuje tudi razumevanje drugega, soglašanje z njim in odpuščanje. Nič tako strašnega ni zagrešil, da ga ne bi mogli imeti za človeka, s katerim se je možno pogovarjati. Tudi on je v zagati, saj mu zeloti skušajo naprtiti vse mrtve... Morda je še čas, da kak star prijatelj ali prijateljica uporabi telefon...

V Delu karikaturist Marko Kočevar komentira nakup vojaškega transportnega letala z besedami: "Za evakuacijo po volitvah?" Najbrž ni pomislil na to, da je s tem opozoril tudi na evakuacijo, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni, ko so "kvizlingi" in "buržoazni elementi" bežali pred novimi gospodarji dežele. Vem, da nismo tako daleč, da bi volivci SDS morali bežati pred večinskimi podporniki leve in liberalne opcije, a tudi razmišljanja o tem, kako iz sedanje zagate, nisem zasledil. Morda bi k znosnejšemu političnemu vzdušju prispevala tudi samorefleksija SDS, ki bi se morala vprašati, ali namerava vztrajati pri napadih na pravosodje, "očiščevanju" in spreminjanju "duše" naroda in rehabilitaciji kolaboracije, ali pa se lahko spremeni v normalno konservativno stranko po evropskih vzorih. 

"Na končni postaji nezaupanja"

 Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija.  

Uvodnik v sobotni prilogi Dela (30. 10. 21) zvrača vso krivdo za sedanje stanje v državi na Janševo vlado. Temu ugovarjam. 1. Ni res, da je država pod to vlado "dosegla dno". Država in gospodarstvo kljub epidemiji delujeta. Nezaposlenost je nizka. Krediti v sorazmernem znesku ne presegajo povprečja EU in se odplačujejo s perspektivo znižanja dolga. Ljudje dobivajo plače ali kompenzacije. Posamezni resorji izvajajo razvojne projekte (drugi tir, karavanški predor, digitalizacija, samooskrba, obnovljivi viri itd.). Na leto izide impresivno število izvirnih knjig. Le zdravstvo je na robu zmogljivosti. 2. Uvodničar sam ugotavlja, da demokratična ureditev s tremi stebri oblasti in svobodnimi mediji deluje v okviru ustave. Parlament, naj bo opozicija v njem in zunaj njega še tako nezadovoljna z njim, deluje. Ni razpuščen, za predčasne volitve ni dovolj politične volje. 3. Za nekaj, kar je po oceni svetovnih medijev značilno tudi za vse druge vzhodnoevropske države, ki so preživele tak ali drugačen socializem, kar torej ni specifično slovensko, ne more biti po 30 letih različnih vlad odgovorna ta vlada. Slovenska specifika je, da nezaupanje v vlado izvira iz medvojnega bratomornega spopada in delitve na »komuniste« in »kvizlinge«, ki se je ohranila v ozadju sodobnejše delitve na »liberalce« in »konservativce«. Prizadevanje za spravo je bilo zavrnjeno. Zdaj imamo opraviti s posledicami te nespravljenosti med politiki, katere drugo ime je nesodelovanje in izključevanje. 4. Ne države ne vlade ni mogoče enačiti z Janezom Janšo. Njegov slog "vladanja" v resnici presega meje običajev in tudi dobrega okusa, tako da se je z očitki, ki letijo na ta vidik njegovega ravnanja, mogoče strinjati. Tudi občutek osramočenosti pred svetom je mogoče deliti, a predvsem zaradi stanja epidemije. Bruseljski politiki so tudi strankarski, in ni posebnega razloga, da bi morali z vsemi in vedno ravnati v rokavicah (saj nismo hlapci, kajne?). 5. Vsaka stranka, ko pride na oblast, ima pravico izvajati svojo strankarsko politiko. Mar bi Levici, če bi prišla v vlado, tudi očitali, da uvaja stalinizem in ne bi dopustili možnosti, da si prizadeva za uveljavitev nekaterih značilnosti socializma, ki tudi ni vsem po volji?

Bistveno vprašanje je zaupanje. Za zaupanje sta odgovorni obe strani; v spiralo nezaupanja zdrsneta obe. Slepa ulica čaka ene in druge. Izvirno nezaupanje v Janeza Janšo in SDS in izključevanje je bilo razglašeno pred zadnjimi volitvami, davno pred epidemijo in njegovo vlado: "Ne z Janšo!" To nezaupanje je razglasila sedanja opozicija. Njena prioriteta ni bilo sodelovanje z vlado v boju proti epidemiji ampak padec vlade. Pri tem so jo podpirali strankarski mediji in opozicijski del civilne družbe, ki se izdaja za "ljudstvo". Tudi Janši boj z epidemijo, kot kaže, ni bil prioriteta; pretiraval je s "čiščenjem" liberalcev in levičarjev v državnih organih, kar je ob njihovem sovražnem odnosu do njega razumljivo. Uveljavljal je svojo strankarsko politiko, do česar ima vso pravico, bi pa vendarle moral upoštevati izjemne okoliščine, ko ni čas za to.

Opraviti imamo z družbenim konfliktom, ki se namesto v parlament, ki je v demokraciji namenjen reševanju konfliktov, zanaša v institucije, v civilno družbo, na družbena omrežja in na ulico. Zaupanje se med drugim vzpostavi tako, da se na nasprotnikove poteze ne odzovemo po načelu "zob za zob", ampak da mu kak zdrs spregledamo; da ne poudarjamo nasprotnikovih napak; da se trudimo za neposredno, spoštljivo komunikacijo z njim; da pokažemo voljo za sodelovanje, čeprav ponudba ni takoj sprejeta; da s svoje strani dosledno izvajamo priporočene ukrepe in k temu javno spodbujamo svoje pristaše. Nobena stran se ni trudila na ta način vzpostaviti zaupanja. Zato ne zvračajte krivde samo na vlado.

POŠILJKA NABOJEV

"Nočemo afer, nočemo kriminala". Tako svari uvodnik v Delu (28. 10. 21) ob dogodku, ko so nekateri politiki koalicije prejeli grozilna pisma z naboji. Pisec prav opredeli tako početje kot »kriminal« (v pogovornem jeziku, »kaznivo dejanje« v pravnem), in se zavzame, da je treba storilce izslediti in predati roki pravice. Potem omenja nespodobno tvitanje, »rušenje razmejitve med vejami oblasti, sprtost s celo Evropo, uničevanje javnega prostora«, obsodbo premiera zaradi "ponavljajočih se laži", "pregrevanje družbe zaradi pregrevanja politike, ... ki je tej politiki zaupala mandat zastopstva" – ni, da ni razlogov za natančno usmerjeno, hudo, uničevalno jezo. Ravnanja drugega pola politike pisec ne omenja, verjetno zato, da ne bi prispeval k pregrevanju družbe. Zaključi, da to "ni afera, to je oblika kriminala, ki so ga načelno obsodile vse stranke, celotna javnost" (kar pomeni, da je javna afera), in poziva izvršno oblast, naj zagotovi organom pregona »potrebno neodvisnost«, da bi opravili svoj posel. Naj to razumem, kot da po mnenju pisca uvodnika izvršna oblast ni zainteresirana za to, da organi pregona opravijo svoj posel neodvisno in da jih namerava pri tem ovirati? Namig, ki ga raje ne imenujem s pravo besedo.

Kaj nam hoče povedati pisec uvodnika neodvisnega časnika? Da so politiki, ki so jim bili ti naboji namenjeni, s svojimi izjavami in politiko sami izzvali to kriminalno dejanje in da je vsako nadaljnje razpravljanje o tem, ali je morda še kdo prispeval k napadalnemu odnosu ljudi do njih in do koalicije, morda opozicija s svojimi mediji, nepotrebno ali celo nedostojno? S kriminalom naj se ukvarjajo pristojni, piše, mi nočemo afer, »ni treba čez mero politizirati«. Nočemo obešanja na veliki zvon, dodajam. Žal to ni navaden kriminal ampak kriminal s političnim motivom. Če ga obravnavamo samo kot navaden kriminal, ne kot nekaj političnega, to pomeni, da želimo politični vidik zadeve pomesti pod preprogo, ali prevaliti samo na prizadete, morda zato, ker slutimo, da smo s svojo politično govorico povzročali pri ljudeh politično nestrpnost, ki v skrajni konsekvenci vodi do obsojanega dejanja.

Ali prav slutim, da je pronicljivi novinar odkril dejstva, ki nam jih ne more zaupati, ki pa kažejo na nepredstavljivo zavržno »janšistično« manipulacijo?

Čemu brati antične bajke?

Je mogoče spremeniti človekove temeljne težnje?

V drugem letniku nižje gimnazije sem dobil prvi cvek - iz zgodovine. Učili smo se antično zgodovino, o grških in rimskih bogovih. Kdo bi se učil o rečeh, ki jih ni in jih ni bilo in so nesmiselne? Ko sem bil vprašan, sem zinil: "Nisem se učil" in dobil cvek. Kasneje sem se popravil: dobro je vedeti, kaj so ljudje mislili in kako doživljali. Historia magistra vitae ipd. Kakšnega posebnega veselja do preučevanja prebivalcev Olimpa pa še vedno nisem čutil. Bolj iz občutka pripadnosti kot z resnim namenom sem kot "klasik" pred davnimi leti kupil prevod Heziodove Teogonije (prevedel Kajetan Gantar) v Kondorjevi zbirki (knjiga nosi letnico 1974). Zdaj sem se kot ljubiteljski filozof lotil grške filozofije. In ker filozofija pomeni prelom z bajanjem (ki spet postaja nadvse moderno), sem si rekel "pa da vidimo" in vzel v roke tisto drobno knjižico.

Hesiod (ok. 750-650 p.n.š.) je približno sto let mlajši od Homerja. V Teogoniji, ki obsega 1022 heksametrov, si je zastavil vprašanje o izvoru bogov. Od kod so, kako so nastali?  Opisuje vso plejado mitoloških bitij od vrhovnih bogov do nimf in raznih stvorov. Pri tem se trudi dvigniti nad preprosto linearno verigo rojevanja bogov, ki jo zasledimo pri Homerju, in sestavi kompleksno genealoško drevo, kjer so v glavi res pravi prvotni bogovi, pod njimi pa vsi naslednji, vključno z Zeusom, ki je v Hesiodovem času glavni a ne prvotni bog. Prvotna božanstva so Kaos, Zemlja (Gea), Eros in Tartar. Hesiod jih ne opisuje, zato se opremo na svoje intuitivno razumevanje: megleni nered, zemlja, vse, kar nas privlači drugega k drugemu in podzemlje smrti.

K. Gantar razdeli v spremni študiji k prevodu Heziodovo bogovje v štiri kategorije: 1. tradicionalna božanstva grške mitologije, ki jih srečujemo tudi pri Homerju (Zeus, Apolon, Artemis, Hera, Afrodita itd.). 2. kolektivna božanstva, predvsem mitološka bitja (Kiklopi, Erinije, Harpije), pa tudi otroci pomembnejših bogov (Nereide, Okeanide, Harite, Muze). 3. naravni pojavi in elementi tvarnega sveta (Zemlja, Nebes, Morje, Eter, Noč, Gore, Zvezde, Reke). 4. personifikacije raznih pojmov (Spanec, Smrt, Svaja, Eros, Moč, Sila, Pravičnost itd.).

Hesiod podrobno opisuje, kako iz enih božanstev nastanejo druga in konstruira več delnih genealogij. Iz Kaosa so nastali, med drugim: Noč in Dan in Eter. Iz Noči pa med drugimi Smrt (Tanatos), Sen (Hypnos), Sanje, Usoda, Maščevanje (Nemesis), Prepir (Eris), Pozaba (Lethe), Stradež (Limos), Bolečina (Alge), Laž (Pseudea) in drugi.  Zemlja je najplodovitejša, odgovorna za nastanek večine božanstev. Spočela jih je z Nebesom (Uranos), ki ga je sama rodila. Spočela sta množico otrok, med njimi Ocean, Morje (morje ima več poosebitev: Ocean, Tetida, Pontus) in njegove potomce. Iz njune linije izvira tudi  junak trojanske vojne Ahil, sin božice morja Tetide in zemljana Peleja. Glavna linija potomstva Zemlje in Neba vodi prek njunih otrok Kronosa in Ree do Zevsa. Kronos in Rea (ki je hkrati sestra in spolna partnerica Kronosa) sta zaplodila med drugimi Demetro (boginjo lova), Hadesa (gospodarja podzemlja), Pozejdona (vladarja morja), pa tudi Hero in Zevsa. Ta dva, sestra in brat, sta kot mož in žena rodila vrsto bogov, med drugimi Aresa (boga vojne) in Afrodito (boginjo ljubezni). Zeus si je poleg Here privoščil še kakšnih sedem ali osem  božic in z njimi zaplodil vse znane grške bogove, prek njih pa tudi razne pošasti in stvore:

"...za prvo si ženo izbral je Metido...

Drugič za ženo si Temis je vzel...

Harite tri lepotične rodila mu je Evrinoma...

K Demetri legel nato je hranilki...

Vzljubil zatem Mnemosino je Zeus...

K Zevsu nato egidonosilcu je legla Letoja...

Prav nazadnje si Hero cvetočo izbral je za ženo." (850-950).

Pa še nekaj postranskih.

Kako pravzaprav nastanejo bogovi in božanstva? Prvi način nastanka je iz nič. Prvotna tri božanstva "pač" nastanejo. Njihov nastanek ni pojasnjen. Božanstvo je. Drugi način je s spolnim odnosom. Bogovi se lotijo kogar koli: lepe device pa tudi sestre ali matere ali sina. Zemlja je s sinom Nebom/Uranom spočela vrsto božanskih bitij, med drugimi Kronosa, Zevsovega očeta. Tretji, redkejši, način je neke vrste partenogeneza (deviško rojstvo) ali vegetativno razmnoževanje: nov bog pride iz starejšega, "vse brez ljubezenske sle", kot pravi Hesiod. Tako so iz Zemlje nastali Kiklopi (enooki, okroglooki kanibali). Varianta tega načina je rojstvo iz Zeusove glave. Tako je nastala krvoločna Tritogeneja. Gea je iz sebe rodila Gore in Morje in Letne čase (Horai). Nebes je sam iz sebe rodil Afrodito in Anhiza (ki sta spočela Eneja, začetnika Italije, Rimskega imperija). Še redkejši način razmnoževanja bogov je precej grozovit. Zemlja je pozvala sinove, naj se maščujejo očetu Nebesu. Poslušal jo je Kronos (Čas). Vzel je iz materinih rok ostro nazobčan srp

"silno orožje prijel - in že spolovilo očetu

divje odsekal je, urno čez svoj hrbet ga zalučal.

Vendar le-to mu ni brez koristi iz roke zletelo..." (verzi:180-183)

Iz kapelj krvi odrezanega spolovila Nebesa so v Zemlji (!) vzklili Erinije (boginje maščevanja) in Giganti (silni velikani). Nato je Kronos pobral odsekani ud in ga vrgel v morje. Tam pa je iz njega zrasla - Afrodita, boginja ljubezni, ugodja in plodnosti "z ljubkim nasmeškom, ker zrasla je sama iz moškega uda." (200) Tako gre to.

Ljubezenska sla je pogosta med bogovi, romantična ljubezen je redkejša, se zdi. "Hera brez vse ljubezni vezi je Hefajsta rodila." (926). Je nekaj materinske ljubezni; za Tetido vemo, kako je varovala Ahila in skrbela zanj. Očetovske ljubezni je bolj malo, zato sinovi pohabijo ali ubijejo očeta.

Čemu se ukvarjati s temi abotnimi izmišljijami starodavnikov? Kaj nam povedo? Nam lahko kako koristijo v sedanjosti? V družbeno zagatnem položaju se sprašujemo, ali je kakšna alternativa sedanjemu svetovnemu kapitalističnemu sistemu in družbeni in podnebni krizi, za katero ga krivimo. Sprašujemo se, zakaj je socializem propadel, zakaj je kapitalizem prevladal. Zakaj je propadel projekt oblikovanja novega Človeka po polstoletnem oblikovanju takega Človeka z vsemi sredstvi, s korenčkom in palico, ljubeznivim prigovarjanjem in ostrim kaznovanjem? Je socializem propadel zato, ker ni mogoče preoblikovati človekovih temeljnih teženj? O tem, katere težnje so to, nam govorita Homer in Hesiod. Primerjava teh starodavnih opisov človeške narave s sedanjimi človeškimi težnjami nam poleg tega pove, kaj se je spremenilo; kaj je mogoče spremeniti, kaj pa ne. Oba pesnika pripisujeta bogovom včasih tudi lastnosti, ki jih pri ljudeh zavračamo; govorita torej o represiji, potlačevanju. Kakšen je njen obseg, doseg, njena moč, njene posledice?

Vir: Hesiod, Teogonija/Dela in dnevi, (prev. Kajetan Gantar), Kondor, MK, Ljubljana 1974

Aforizmi in sentence 2

Buh vej, če bomo tudi na drugem osončju ohranili naše lejpe narodne noše.

KULci bi bili veliko bolj prodorni, če bi spremenili kakšno črko v akronimu svoje zveze.

Na voljo moške spodnjice s kostjo in brez kosti.

Liberalci so tolerantni do vseh, razen do neliberalcev.

Še umret ne bom mogel, dokler ne spremenijo zakona o pokopališčih.

Od vseh protestnikov imam najraje Trubarja.

Nenadoma so proticepilci, ravnozemeljci in teoretiki zarot postali razumni, spoštovani in častivredni državljani - ker so proti vladi.

Domoljubje je intimno čustvo, ki ni za na transparente. Ko je čas, ga ljudje med seboj prepoznajo in jih poveže.

Pri nas bi levi radi videli, da bi desni mislili tako kot oni, desni pa, da bi levi mislili tako kot oni.

Od desničarske vlade ne moreš pričakovati levičarske politike.

Pravijo, da se je nacional-socializem začel z določitvijo kužnega subjekta. Pri nas je to Janez Janša.

Zame, ki sem živel v socializmu, je parlamentarna demokracija nekaj čudovitega. Ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, imaš lahko za ljudi, ki imajo drugačne nazore in drugačen okus, ne za sovražnike družbe.

Splav je ustavno zajamčena pravica, varovanje življenja pa etična zapoved, ki jo čuti vsak človek, posebej še ženska. Ustavna pravica do splava izraža usmiljenje do grešnikov in varuje matere in otroke. Zahteva po prepovedi splava je znamenje krute kaznovalnosti do živih rojenih, to je, verskega fundamentalizma. Nasprotovanje pravici do splava v imenu povečevanja natalitete je politično polaščanje ljudi.

Pri nas je do zdaj umrlo za kovidom 4480 ljudi, ali 1 na 500. Nekateri so to imenovali zločin in ga pripisovali vladi. V ZDA je umrl prav tako 1 na 500, na Portugalskem 0,9 na 500, na svetu 3 na 500.

Nekoč sem segel Umbertu Ecu v roko.
Nič se ni pretočilo po njej vame.
Ostala sva v enakem odnosu kot Kant in kljunač.
(Pri čemer je on bolj Kant.)

UPRAVLJANJE EPIDEMIJE JE STVAR POZICIJE IN OPOZICIJE

Napoved, ki samo sebe uresniči. Pripisovanje krivde. Mesto nadzora: notranje ali zunanje. Naperjenost proti avtoritetam. Odnosno vodenje in komuniciranje. Politika vključevanja in izključevanje.

Upravljanje epidemije ni samo stvar vlade, je stvar celotne družbe. Na politični ravni je to stvar pozicije in opozicije, v parlamentu in zunaj njega, vključno z mediji. Obe, vlada in opozicija, naj bi si prizadevali za dobro vseh, ne samo za svoje strankarske interese. Tradicionalno je opoziciji odrejena vloga kritika vlade. A v taki izredni situaciji, kot je epidemija, ki je že vzela tisoče življenj, bi morala to svojo vlogo dopolniti: ne čakati, da vlada naredi kaj narobe in potem kovati politični dobiček iz tega, ampak sodelovati pri reševanju težav. Ne bom raziskoval, kdo je koga vabil k sodelovanju in kdo se ni odzval; mislim, da je bilo oboje na obeh straneh. Tudi ne bom razglabljal, ali je bila prioriteta opozicije padec vlade ali reševanje epidemije. Družbeni konflikt je stvar dveh. Ravnanje obeh vodi v eskalacijo konflikta ali v spiralo popuščanja in rešitve konflikta v pogajanjih. Ravnanje obeh vodi v rastočo spiralo zaupanja ali padajočo spiralo nezaupanja. In vsakdo od obeh lahko ravna pametneje kot nasprotnik in ga popravi. Mogoče bo nekaj psiholoških utrinkov vsaj malo osvetlilo pojave ob prizadevanjih za obvladovanje epidemije.

Napoved, ki samo sebe uresniči

Prerokba, ki samo sebe izpolnjuje, je izraz, s katerim označujemo pojav, da se uresniči tisto, kar smo napovedovali, zato ker sami nehote in nevede spodbujamo uresničitev napovedi. Pri tem ne mislimo na napovedi pojavov, pri katerih tisti, ki napovedujejo, niso udeleženi, ali pa ima njihova udeležba zanemarljiv učinek, npr.  če napovemo, da se bodo cene energentov zvišale. Cene se bodo zvišale, tudi če tega ne napovemo. Nasprotno pa napoved, da bo banka bankrotirala, sama sebe izpolnjuje: takoj ko jo ljudje zaznajo, pohitijo dvigovat svoje vloge in banka zato bankrotira. V psihologiji je znan poskus, v katerem so učiteljem dali lažne podatke o testnih rezultatih učencev, porazdeljene po naključju. Nekatere učence so označili za nadarjene, druge pa za povprečne ne glede na njihove dejanske testne rezultate. Tisti učenci, ki so jih označili za nadarjene (čeprav so bili v povprečju enako nadarjeni kot tisti v drugi skupini), so na koncu dosegli boljši učni uspeh kot tisti, ki so jih označili za povprečne (čeprav so bili med njimi tudi dejansko nadarjeni). Učitelji, ki so poznali »oznako« učenca, so nehote bolj  spodbujali "nadarjene" učence kot "nenadarjene". Njihovo implicitno pričakovanje, da bodo "nadarjeni" učenci dosegli boljši uspeh, se je uresničilo.

 V urejanju pandemije smo pristali na dnu evropske lestvice med drugim tudi zato, ker smo se bali, pričakovali, ali napovedovali, da ta na vrat na nos sestavljena koalicijska vlada ne bo kos nalogi. Še več, logika prevlade je terjala, da JJ ne sme uspeti, ker bi si z uspehom pridobil več moči, to pa se nikakor ne sme zgoditi zaradi strahu pred njegovo politiko. Potem smo ravnali tako, da je vlada v resnici uspela slabše, kot bi si želeli, ne da bi spotoma ocenjevali svoje zadržanje. Na vsaki stopnji, po končanih valovih okužb, smo potrdili slab rezultat in pričakovali  še slabšega, saj je bilo evidentno, da se vlada "lovi" (kot tudi druge vlade po svetu). Večina opozicije v parlamentu in zunaj njega vključno z mediji je izostrila oči in ušesa in budno pazila na napake vlade in njenih strokovnih skupin. To se seveda da opravičevati kot odkrivanje napak, da jih ne bi delali v bodoče. Resnici na ljubo je treba izraziti priznanje vsem tistim, predvsem zdravnikom, ki so, čeprav ostri kritiki vlade, konstruktivno prispevali spoznanja o učinkovitih ukrepih zajezitve virusa. Mnogi pa so komaj čakali, da se bo pokazal neuspeh. Že po prvem valu so nekateri privoščljivo ugotavljali, da  je JJ zavozil, zadovoljni, da se je potrdilo njihovo pričakovanje.

Pripisovanje krivde

Teorija atribucije ali pripisovanja obravnava pojav pripisovanja vzrokov določenega ravnanja. Je psihološko preoblikovano vprašanje, kdo je kriv. Ko pojasnjujemo ravnanja, delamo to tipično na dva načina: vzrok ravnanja vidimo bodisi v osebnosti bodisi v situaciji. Ko pojasnjujemo svoje ravnanje ali ravnanje svoje strani, vidimo vzrok v situaciji. Ko pojasnjujemo ravnanje drugega, vidimo vzrok v njegovi osebnosti ali kolektivnih lastnostih strani, katere ravnanje presojamo (običajno gre za družbeni stereotip). Ko vidim, kako gre nekdo pri rdeči luči čez cesto, si mislim: glej ga, predrznež, a misli, da je bolj pameten. Ko sam ravnam enako, storim to zato, ker se mi zelo mudi in ker tako ali tako ni ne blizu ne daleč nobenega vozila. Na vprašanje, zakaj smo kot družba zavozili epidemijo, odgovarjajo nekateri: ker imamo vlado psihopatov, kriminalcev in izdajalcev.  Mnogi so prepričani, da je za sorazmerno neuspešnost kriva osebnost predsednika vlade, nikakor ne družbena situacija, v kateri se je znašel z vlado. Kako je ravnala opozicija? Kako smo ravnali mi, ki nismo vlada?  Sklicevali smo se na okoliščine. Saj ne veš, kaj naj storiš, ko je polno nasprotujočih si informacij; vlada neprestano spreminja ukrepe; saj ne moreš delati z masko; a naj se vsak dan testiram; virus je laž, ne poznam nobenega bolnega, mogoče le malo prehlajenega; dosti je, da sem moral zapreti "kšeft", a naj zdaj še »afne guncam«.  Z nami kot osebnostmi ni nič narobe, smo zrele osebnosti, vsi vestni in odgovorni.  Za mnoge to velja: mnogi so ravnali prav. Takoj ko je bilo jasno, da gre za nevarno bolezen, so upoštevali ukrepe, ki jih je priporočila vlada, in takoj ko je bilo možno, so se cepili. 

Mesto nadzora: notranje ali zunanje

"Ta vlada je res nesposobna: še do zdaj me ni prepričala, da bi se šel cepit". Ta izjava nas pripelje do  psihološkega pojma "mesto nadzora" (lokus kontrole). Ljudje se razlikujemo po tem, ali mislimo, da smo v osnovi za svoje življenje odgovorni sami (notranji nadzor), ali pa nas preveva občutek, da smo igrača usode, plen temnih sil, ali preprosto igrača svojega bližnjega, ki me nadzoruje in mi ne da dihati (zunanji nadzor). Več kot očitno je, da nekateri ves čas pandemije niso spustili vlade izpred oči, kot bi od nje pričakovali čudežno rešitev svojega položaja, pri tem pa sami niso ničesar ukrenili za svojo zaščito. Tisti, ki imajo temeljni občutek, da so za potek svojega življenja kljub zunanjim dogajanjem, ki vplivajo nanje, vendarle odgovorni sami, so ukrepali tako, kot sem opisal zgoraj: zaščitili so se in cepili. To so dojeli kot odgovorno ravnanje do sebe in do drugih. Drugi še vedno čakajo, da se jih bo usmilila višja sila, da bo prišla boljša vlada, ali pa da se bodo uspešno »prešlepali« skozi epidemijo brez cepljenja. Te bi pravzaprav morali  šteti v kategorijo  sofisticiranega notranjega nadzora.  Ideologi anti-neoliberalizma nastopajo proti moralnemu povzdigovanju notranjega nadzora, to je, pojmovanja, da je vsak v prvi vrsti sam odgovoren za svoje življenje, saj menijo, da je to zgolj zvito zvračanje odgovornosti za družbene krivice na posameznika.  To pojmovanje se hitro sprevrže v zanikanje osebne odgovornosti »žrtev sistema« in v utopično revolucionarno prizadevanje za spremembo sistema, za novega Človeka, idealno, svobodno, brezrazredno Družbo. Ob teh vzvišenih namenih lahko še naprej vztrajamo v vsakdanjem življenju neodgovorni vlogi "žrtve".

Naperjenost proti avtoritetam

Povezan s pojmom mesta nadzora je pojem odvisnosti in proti-odvisnosti. V posebnem pomenu gre za odvisnost od avtoritete.  Družbe naše civilizacije so visoko strukturirane, v njih so številne hierarhije, vsakdo od nas je vpet v te odnose. So ljudje, ki se znajo obnašati v teh, včasih zapletenih hierarhičnih odnosih, in ljudje, ki so nasršeni proti vsaki avtoriteti: od učitelja do predsednika vlade ali republike. V odnosu do avtoritet imamo dve skrajni zadržanji in vmesno povprečje. Nekateri ljudje so pretirano ubogljivi (odvisnostni, dependentni), drugi pa pretirano nastrojeni proti avtoritetam (proti-odvisnostni). Povsod po svetu pa je seveda v politiki glavna avtoriteta vlada, tarča vseh nezadovoljstev. Ni boljšega ventila za izpihanje vsakršnega nezadovoljstva, kot je protest proti vladi. S tem v zvezi naj parafraziram znani Kennedyjev rek: »Ne vprašaj se samo, kaj vlada stori zate, ampak tudi, kaj ti lahko storiš zase in kaj za to, da bi vlada bolje vladala.« Protestiranje brez konstruktivnega alternativnega programa je golo »odreagiranje«, podobno cepetanju malega trmoglavca.

Odnosno vodenje in komuniciranje

Tema dvema značilnostma upravljanja epidemije bi bilo vredno posvetiti posebno razpravo; tu naj omenim  le osnovni pripombi. V teoriji vodenja je osnovno razlikovanje med storilnostno in odnosno dimenzijo vodenja. Prav slednje je bilo zanemarjeno.  Vodja naj ne bi poskrbel samo, da bi bili doseženi storilnostni cilji, v našem primeru z zdravstvenimi navodili in denarnimi kompenzacijami, ampak bi moral – kot se sedaj prepričljivo kaže – delati na vzpostavljanju primernega odnosa do vseh družbenih ravni, ne le do svojih strankarskih sodelavcev, do administracije, ampak tudi do opozicije in predvsem do prebivalstva, ki je danes, bolj kot kdaj koli v zgodovini, dosegljivo s sredstvi množičnega komuniciranja. Komunikacija predsednika vlade z ljudmi zunaj ožjega upravljalskega kroga je bila primer cinične in sarkastične komunikacije, ki razdira zaupanje. A ta trditev predpostavlja, da je zaupanje v začetku bilo, kar je zelo tvegana domneva. Stranke so bile pridobile volivce z geslom »ne z Janšo«. To je bilo nezaupanje, razglašeno z velikim zvonom, pred epidemijo. Stranke, ki so vstopile v koalicijo, so bile proglašene za izdajalske, ker so se izneverile temu načelu. Tudi med epidemijo nisem zaznal, da bi se kdo trudil ublažiti predsednikove zdrse, razen strankarskih medijev; nasprotno, v večini so jih poudarjali in pretiravali in tako poglabljali nezaupanje. Vsi so se zgražali, ko je PV zinil tisto o dnevu odprtih vrat v Polju; ne vem, če je kdo protestiral proti temu, da ga v javnem  mediju imenujejo »psihopat«.

Politika vključevanja in izključevanje

Odnos do ljudi, ki so telesno ali duševno ovirani, se je od časov moje mladosti do danes zelo spremenil. Včasih so bili, če že ne popolnoma izključeni iz družbenega življenja, pa vsaj ob strani. Danes lahko dekle, ovirano zaradi cerebralne paralize, doštudira na univerzi; slepi lahko opravlja delo, ki zahteva visoko izobrazbo. Ljudi z manjšinskimi spolnimi opredelitvami ne »zdravijo«, ampak jih sprejemamo kot take v javnem in zasebnem življenju. Politika vključevanja (inkluzije) na vseh ravneh je sestavni del spoštovanja človekovih pravic. Povsod, le v politiki ne. Tu se v naši klasični parlamentarni demokraciji uveljavlja geslo, ki vodi do izobčenja ne le vodje stranke ampak cele stranke, za katero je med vsemi strankami volil najvišji odstotek volivcev! Bolje je biti »queer« kot »janšist«. Stranke, ki so vstopile v koalicijo z SDS niso bile nagrajene zaradi državotvornega dejanja ampak zmerjane kot izdajalke volivcev -  tistih volivcev, ki so jih volili zaradi izključevalnega predvolilnega gesla. Kakšni volivci smo? Ljudi, ki volijo to stranko, ni malo in niso samo v ruralnih okoljih; so ljudje vseh poklicev in izobrazbenih stopenj, med njimi razgledani izobraženci, ki pač ne delijo levičarskih in liberalnih nazorov in ki podpirajo Janševo preurejanje države. So pa manjšina, če primerjamo skupne deleže strank na levi in desni. Kam jih bomo pospravili, ki nam niso všeč?  Bodo kdaj dobili priložnost za vladanje? Kaj bo, ko se bodo vloge zamenjale in bo JJ v opoziciji? Ali bo kdaj prevladalo spoznanje, da je tako izključevanje usodno za preživetje tega naroda? Že zdaj ima za posledico ne-optimalno upravljanje epidemije z vsemi posledicami za življenje ljudi. 

O OBVEZNEM CEPLJENJU

 

Mar ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? 

V svojem pismu v SP Dela 7. 8. 21 sem podprl zdravnika v zahtevi po obveznem cepljenju proti covidu-19 in se pri tem ob znanih dejstvih o učinkovitosti cepljenja skliceval na etični argument. Razmišljal sem takole. Tisti, ki se cepi in upošteva tudi druge varovalne ukrepe, ki sta jih na osnovi izkustvenih podatkov priporočili stroka in vlada, s tem zavaruje sebe in vsakogar, ki se z njim sreča v zasebnem ali javnem prostoru. Tisti, ki se ne cepi in (v skrajnem primeru) tudi ne upošteva varovalnih ukrepov, ogroža sebe in druge. Ravnanja med tema skrajnostma pač ščitijo v manjši meri. Nobena zaščita pa ni stoodstotna. Če človek že ima pravico, da škodi samemu sebi (»nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju« piše v Ustavi), nima pravice, da bi škodil drugemu ali celo več drugim. V tem stališču so me utrjevali zgledi držav ali ustanov, ki so uvedle obvezno cepljenje. Zdaj berem članek (SP Dela, 2. 10. 21), v katerem gospod Franko Juri nasprotuje obveznemu cepljenju in se sprašujem: se nisem morda zmotil?

Argumenti, ki jih navaja gospod Juri, po moji laični presoji njegove laične presoje, veljajo. V preteklosti se je več cepiv izkazalo za škodljiva. Sedanja morda niso dovolj preizkušena oziroma se sodbe strokovnjakov o tem razlikujejo. Posledice cepljenja so lahko v sorazmerno redkih primerih hude in celo smrtne. Cepljeni tudi prenašajo okužbo; v kolikšni meri je manj pomembno. Vse to vzbuja pri ljudeh dvom v neškodljivost cepiv in smiselnost cepljenja.

Vsekakor etično ni dopustno zahtevati cepljenja, če cepivo samo lahko škodi oziroma če je s cepljenjem povezano zdravstveno tveganje. Samo vsak sam zase se lahko ob znanem tveganju odloči. Ni dopustno s cepljenjem pogojevati dostopa do drugih življenjskih dobrin, saj je to posredno prisiljevanje. V zagretosti in jezi na sodržavljane, ki se nočejo cepiti, sem argument tveganja zanemaril, ker je sorazmerno majhno, in imel cepljenje za v bistvu nenevarno. Videl sem statistiko, ne posameznika. Ob smrti mladenke, ki se je cepila, sem se znova zamislil. Zahteva po obveznem cepljenju temelji na bojazni, da se ljudje ne bodo cepili prostovoljno. Ta bojazen se je pri nas obilno potrdila; po deležu cepljenih smo na repu evropskih držav. Ni ob tem, da se človeka ne sme siliti, da bi si škodil, res tudi, da ne sme škodovati drugim? »Človekovo življenje je nedotakljivo«, tudi piše v Ustavi. Ne nastopijo v življenju naroda razmere, ko je dopustno prisiliti ljudi k nekemu ravnanju, da bi preprečili žrtve? Žrtev ne samo narave ampak tudi neodgovornega ravnanja drugih avtonomnih sodržavljanov je pri nas že nad pet tisoč. To je cena pravice in svobode posameznika, da se ob tveganju sam odloči, ali bo škodil sebi in drugim. Previsoka cena in argument za obvezno cepljenje. Spopadata se dve vrednoti: moja svoboda in življenje mnogih drugih. Ob tem odločitev posameznika nikoli ni samo njegova, popolnoma neodvisna in svobodna. Odvisna je med drugim od stopnje zaznavanja neposredne ogroženosti in od nagovarjanja k cepljenju ali poudarjanja osebne svobode. O tem, k čemu napeljujejo, bi se morali zamisliti tudi propagandisti svobodnjakov. Res je, da tudi ogrožanje drugih ni v vseh primerih enako. Če se človek, ki se ni cepil, izolira, ne prenaša okužbe nič bolj kot cepljeni, ki živi aktivno družabno življenje.

Ne morem se tudi strinjati s Frankom Jurijem, da sem zato, ker željno čakam tretji odmerek cepiva, sebičen, ker s tem (nepotrebnim odmerkom?) odrekam cepivo Afričanom. Še dobro, da mi v imenu lačnih otrok tretjega sveta ni prerekel vsakdanjega kosila. Upam, da bo on ravnal bolj nesebično in bo nekako izravnal razlike med bogatimi in revnimi deželami na svetu.  

Proticepilska (ne)etika

Ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

Včeraj sem na fb objavil naslednji ironični izziv: "Imam hud problem. Zdravnik mi je predpisal, naj vsak dan jemljem aspirin. Tako takim ljudem, kot sem jaz, predpisujejo zdravniki po vsem svetu. Ampak mene muči vprašanje, ali je to ustavno ali ne. Naj vložim presojo ustavnosti?" To sem napisal, ker mi gre na živce, da se ljudje, ki odklanjajo cepljenje, sklicujejo na ustavnost in človekove pravice. 

Odgovori na to provokacijo so se razdelili na tiste, ki so prepoznali ironijo, in izjavo všečkali brez komentarja ali s smeškom in na tiste, ki so komentirali. Komentarji so dveh vrst: sočutni, ki mi svetujejo to in ono okrog jemanja aspirina, in tisti, ki so se odzvali na proti-proticepilsko ost. Teh drugih je več vrst. 

Eni menijo, da za vsem tem tiči profitarstvo farmacevtske industrije. "Jaz bi se raje vprašala, zakaj 'jim' je v interesu, da živiš brez bolečin." Temu sledi podpora: "Sledi denarju...". To pomeni: Meni tablete niso potrebne, vsiljuje mi jih farmacevtska industrija. Meni cepljenje ni potrebno, vsiljujejo ga tisti, ki imajo od tega finančno ali kako drugo korist. Kako naj to razumem? Nekomu drugemu je "v interesu", da bi jaz živel brez bolečin; od tega ima on korist. Ali to pomeni, da meni samemu ni "v interesu", da bi živel kolikor mogoče brez bolečin? Ali to pomeni, da sem pripravljen prenašati vse bolečine brez lajšanja? Ali to pomeni, da mi ni do tega, da bi mi kdorkoli drug lajšal bolečine, medtem ko si jih sam na svoje načine lahko? Kajti takoj ko mi jih kdo hoče olajšati, je to v njegovem "interesu", ima sam od tega neko korist (ki naj bi je ne imel), materialno, denarno, ali čustveno, psihično: zaslužek ali občutek nadrejenosti ali "dobre duše". Ali to pomeni, da nočem, da bi mi lajšali bolečine tako, da bi pri tem zaslužili? Ali nočem samo, da bi mi lajšali bolečine s proizvodi farmacevtske industrije? Recimo, da velja to zadnje. To je zdaj popularno. Ni pa zelo jasno, kaj se razume s pojmom "farmacevtska industrija"; vključuje tudi pripravke krajevne lekarne ali ne? Če to podrobnost zanemarimo, je to stališče jasno, ga je pa težko dosledno vzdržati. Slej ko prej se bomo znašli v bolnici, kjer jim bo "v interesu", da mi lajšajo bolečine s pripravki farmacevtske industrije, ne da bi me vprašali za odobritev sestavin vsake infuzije.

Na gornji komentar sem odgovoril: "Enim je v interesu, enim se pa smiliš, ko jamraš." Nekateri lajšajo drugim bolečine, ker pri tem zaslužijo, drugi pa delajo to iz golega sočutja. Ne samo to: ta dva motiva običajno nastopata skupaj: zdravnik zdravi zaradi zaslužka, a tudi zato, ker ti želi iskreno pomagati. Za svoj poklic se je odločil, da bi lajšal tegobe ljudem; od tega pa tudi živi v dvojnem pomenu: materialno in od zavesti, da koristi ljudem. Isto velja tudi za farmacevtsko industrijo. Res je, da tej niso tuje malverzacije, niso pa pravilo in ne osnovni motiv. Njeni proizvodi koristijo v medicini. Mnenje, da nam hočejo zdravniki in farmacevti škoditi, je bolno.

Drugim gre za človekove pravice, za svobodo. Na živce jim gre vsiljevanje in kontrola. "Nikjer pa seveda 'ne piše', da če je nekaj predpisano, da tudi zares jemljemo. Dokler nisi pod kontrolo, je to tvoja osebna odločitev..." - "Res je, nihče mi ne more preprečiti, da se uničim. That's my feedom, cheers!" sem odgovoril in povzel razpravo, ki je bila daljša in je imela še nekaj stranskih rokavov, ki za ta spis niso bistveni: "Krasna razprava! Ugotovil sem: 1. da nihče ne sme človeka siliti, da se ne uničuje. 2. da se ljudje siljenju upirajo, tudi če jim to škoduje. Avtonomijo (svobodo) imamo rajši kot življenje: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svitlim solncem sužni dnovi." (Posebno, če gredo v črno zemljo drugi.)

Tako je, če postavimo absolutno nasprotje: svoboda proti sužnosti. A upoštevanje zdravnikovih navodil ni sužnost. Nošenje maske ni sužnost. Cepljenje ni sužnost. Je kvečjemu neudobnost. Dodal sem pomisel: "Mogoče se je pa včasih dobro podrediti kaki omejitvi, da si lahko svoboden pri stvareh, ki ti res nekaj pomenijo." To pomeni: upoštevati ukrepe in se cepiti, da lahko neovirano počneš druge reči. Absolutiziranje svobode tudi v odnosu do samega sebe ne vodi nikamor. Ne moreš početi vsega, kar si v nekem trenutku želiš. To je otročje. Moraš se omejiti, da bi bil lahko svoboden.

Sploh se nismo dotaknili še pomembnejšega argumenta. Tvoje ravnanje vpliva na druge. Tudi če imaš pravico škoditi sebi, nimaš pravice škoditi drugim. Tu se sklicevanje proticepilcev na svobodo in osebno pravico neha. Če se ne cepiš, ogrožaš druge. In ljudem, ki lahkomiselno propagirajo necepljenje v imenu svobode, bi morali preprečiti javna zborovanja, na katerih propagirajo necepljenje in slaboumne teorije.

V mojem ironičnem izzivu tiči še drugo vprašanje. Ali se pravosodje lahko vtika v odločitve zdravnika? Da, v primerih ravnanj, za katera je zdravnik kazensko odgovoren. Če bi mi zdravnik namesto aspirina predpisal strup in bi prišlo do zapletov, ne glede na to, ali bi to storil namerno ali iz malomarnosti, bi bil kazensko odgovoren. Dokler pa zdravnik zdravi z najboljšim namenom in predpisuje zdravila po v stroki veljavnih protokolih, se nima pravosodje kaj vtikati v medicino. Upam si trditi, da je epidemidemija v pretežni meri v pristojnosti medicine. Zdravniki svetujejo ukrepe, oblast mora zagotoviti, da se izvajajo. Pri tem se mora seveda držati zakonov; če obstoječi niso dovolj dobri, mora pač sprejeti nove. Če je pri tem prišlo zaradi nujnosti ukrepanja do tega, da je bil preskoćen zakonodajni postopek, tisti, ki odlokov niso upoštevali, seveda ne morejo biti kaznovani. Morali pa bi biti kaznovani, če okužijo druge. Žal je to težko dokazati. Če tako ravnanje že ni pravno pregonljivo, je vsekakor etično zavržno.