Dijaki: epilog, a ne samo to

Iz vse dokumentacije na tem blogu so razvidna stališča zagovornikov protesta kot tudi moja stališča. Šele zdaj pa sem odkril dejstvo, ki ga prej nisem poznal, ker nisem bral poročil STA, in ki ni omenjeno ne v časopisnih člankih, ne v pismih, s katerimi sem polemiziral. V svojem odgovoru na moje pismo se predstavnik mariborskih šolnikov celo izrazito podcenjevalno izrazi o predsednici Dijaške organizacije Slovenije (DOS), ki se je pred kratkim izkazala z odličnim nastopom na Odmevih TV SLO 1.

Na dan dijaškega protesta, 9. 2., se je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec - v nasprotju z vtisom v opozicijskih medijih, ki sem mu nasedel, da se ne želi pogovarjati z dijaki - sestala na delovnem sestanku s predstavniki Dijaške organizacije Slovenije, predstavniki Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije in Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije, pridružila pa se jim je tudi predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na tem posvetu je predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin  pojasnila, da si želijo predvsem informacije, kako bo potekalo vračanje v šole, kako bo z dijaškimi domovi in javnim prevozom. Mnenja glede vračanja v šole in protesta so med dijaki zelo deljena, je dejala. »Malo več kot polovica vseh dijakov se želi vrniti v šole, medtem ko si 45 odstotkov dijakov ne želi vračanja,« je pojasnila. Prav tako so dijaki razdeljeni glede današnjega bojkota. Tako se nekateri, ki se sicer strinjajo z vračanjem v šole, mogoče ne strinjajo s protestom, predvsem zaradi njegove izvedbe, je poudarila. Na tem sestanku so se vsi zavzeli za čim prejšnje varno odpiranje srednjih šol. O tem naj bi vlada odločala na sredini seji, mogoče je, da bi se vsaj nekateri dijaki v šole vrnili že prihodnji teden, je dejala predsednica DOS. Kot je povedala Kalinova, jasnega načrta za odpiranje srednjih šol še ni, ne glede tega, kdaj naj bi jih odpirali, ne glede tega, kako se bodo dijaki lahko vrnili v šole. Na srečanju so po njenih besedah izpostavili, da bo avtonomija srednjih šol ob ponovnem odpiranju zelo velika, kar pomeni, da bodo šole na podlagi svojih zmožnosti ocenile, kako se bodo dijaki vrnili v šolo in kako bo organiziran pouk (STA, 9. 2. 21:18). Že s 15. 2. so se v šole vrnili maturanti. Drugi dijaki so se vrnili v šole aprila s šolanjem po modelu C (hibridni).

Iz tega in podatkov, navedenih v prejšnjih zapisih, lahko razberemo naslednje: 1. Dijaška populacija je razdeljena: poleg "iniciative" Zahtevamo šolo obstaja Dijaška organizacija Slovenije (DOS). 2. Stališča dijakov do pouka na daljavo so bila deljena. Skoraj polovica dijakov si ni želela vračanja v šole. 3. Pristaši "iniciative" Zahtevamo šolo so se razglašali za predstavnike vseh dijakov, kot sem že dokumentiral v enem prejšnjih zapisov. 4. Predstavniki DOS so se 9.2. pogovarjali z ministrico, pristaši pobude Zahtevamo šolo pa so pogovor na ta dan odklonili in raje protestirali. 5. IJS je že 3.2. napovedoval prehod iz rdeče v oranžno fazo in s tem sproščanje epidemioloških ukrepov. Odpiranje šol je bilo pričakovano. Učenci prve triade osnovnih šol so že lahko odšli v šolo. Odprli so se vrtci. Ministrstvo za izobraževanje je sklicalo sestanek glede odpiranja srednjih šol. 6. Nihče od tistih, ki slavijo protestnike, ni temu dejstvu posvetil nobene pozornosti. 7. Dijaki so ulovili zadnji vlak, da so lahko protestirali, kajti 12. 4. so se odprle tudi srednje šole, a ne zaradi protesta. Odprle bi se tako ali tako zaradi izboljšane epidemiološke slike. 8. Tiste dni je vodja ene od opozicijskih strank napovedal interpelacijo ministrice za izobraževanje. Dejstvo, da so se nekateri dijaki pogovarjali z ministrico, drugi pa so proti njej protestirali, pomeni, da so bili ti drugi uglašeni z opozicijo. 

Sklep: dijaki iz pobude Zahtevamo šolo so - v nasprotju z drugimi dijaki, povezanimi v Dijaški organizaciji Slovenije - hoteli predvsem protestirati proti vladi ne za odpiranje šol. Lahko bi preprosto počakali, da se čez nekaj dni odprejo šole, kar je bilo tako ali tako pričakovati. Protest proti vladi je ustavna pravica. Zamolčevanje konteksta protesta pa politikantska neobjektivnost. 

Protestnike je policija kaznovala in prijavila sodišču. Ukrep je bil upravičen, saj je bil kršen odlok, ki ni predvideval izjem v primeru spoštovanja higienskih ukrepov med protestom, vendar pretiran in za koalicijo politični bumerang. Res je, da je Ustavno sodišče kasneje zadržalo izvajanje odloka, a na dan protesta je veljal. Za policijskim ukrepanjem je bilo čutiti pedagoški kazalec: na pogovor niste prišli tako kot predstavniki Dijaške organizacije, raje ste protestirali, pa doživite posledice! Strankarski mediji opozicije so to navdušeno izkoristili in kovali protestnike v zvezde! 

Sodišče je ustavilo postopke proti dijakom; sodnica se jim je opravičila. Čemu? Menda so s protestom ne samo uporabili ustavno pravico, ampak pokazali državljanski pogum in demokratično zavest. Opozicija in opozicijski mediji so triumfirali s patetičnimi komentarji.

Česa so se dijaki naučili? Da ima protest proti legalni vladi, katere ukrepi jim niso všeč, ali katere barva jim ni všeč, absolutno prednost pred vso zakonodajo. Sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: "Ja ne priznajem ovu vlast!"

To je slovenska demokracija.