Nad dolino Dragonje (26.5.2012)

Obvestilo o pohodu skozi delček Krajinskega parka Dragonja sva prebrala v Delu in prireditelji, domačini, so se veselo začudili, da je bilo njihovo obvestilo objavljeno in je seglo tako daleč. Napovedali so, da je pot "primerna tudi za telesno slabše pripravljene različnih starosti" in da bo hoje za okrog dve uri. Nimava se za telesno slabše pripravljena, saj redno vzdržujeva kondicijo, a zdelo se nama je, da bosta dve uri po soncu dovolj. 
Preden sva malo pred Dragonjo še enkrat natančno prebrala obvestilo, sva bila zavila po napačni cesti, na koncu sva le prišla pravočasno do izhodišča na križišču sredi Dragonje. Prvi pogled na zbirajoče se pohodnike je zadoščal: res so bili vseh starosti, a prevladovali so starejši. Ugotovila sva tudi, da naju je preveč skrbelo, da bova zamudila odhod; počakali smo še tega in onega prijatelja, soseda ali znanca in počasi krenili zložno navkreber kake pol ure po najavljeni zborni uri. No, med čakanjem so se mnogi krepčali s ta ostrim in se prijateljsko pomenkovali. Z asfaltirane ceste v smeri proti Sv. Petru smo kmalu zavili na kolovoz in potem zložno navkreber nad dolino Dragonje do zaselka Škerjevec. Neka gospa je nabrala  šop špargljev. Ob hiši murve, na eni strani s črnimi sladkimi plodovi, na drugi z zeleno-rumenimi. Na oni strani na vrhu hriba cerkveni zvonik in gruča hiš - Kaštel. Na delcu poti smo hodili po naravnem tlaku položnih skalnih skladov. Tu in tam grm živorumene brnistre, oljke, blizu naselja vinograd. Veliko neobdelane zemlje. Vode ni. Ko smo se začeli spuščati, se je na razgledni točki odprl lep pogled na Piranski zaliv in Sečoveljske soline. Pri prvih hišah naselja Dragonja so nas postregli z malvazijo. Nižje doli smo se na streljaj približali mejnemu prehodu. Pot smo po malo manj kot dveh urah končali na oni strani glavne ceste, kjer so skladišča ali obrati podjetja Kras, v bifeju, kjer naj bi za 3 evre dobili ričet. Izkazalo  se je, da je bil to najboljši del pohoda. Sijajnemu ričetu, ki ga je bilo še za repete, so sledili zelo okusni čevapčiči. Že pri teh dobrotah so šli po vodi vsi načrti za hujšanje. K čevapčičem je ena od domačink prinesla pravkar spečen, še topel, mehak bel kruh s hrustljavo skorjo; sledili so kosci pite ali narastka ali, kar je že bilo tisto sladko, in povrh še domače češnje. Se je spodobil še en kapučin. K najini mizi sta prisedli domačinki, izkazalo se je, da sta sestri in organizatorici. Pohod je bil pravzaprav namenjem domačinom. "Vse manj se srečujemo, vse manj poznamo. Taki časi so. Takole se vsaj včasih zberemo. In veseli smo, da ste prišli tudi iz notranjosti. Še pridite." Sva rekla, da prideva na kolesarski izlet septembra.

Hm, kakšen Evropejec?

Moje korajžno zatrjevanje, da sem Evropejec, se je hitro znašlo na preizkušnji. Včeraj dopoldne sva šla z ženo v mesto, da bi videla vnukinjo, ki naj bi v okviru prireditev ob Dnevu Evrope s soplesalcem PK Urška odplesala španski ples passo doble. Ker so njun nastop prestavili na zgodnejšo uro, sva ga zamudila. Znašla pa sva se sredi zanimivega živžava.
Tam je bila vrsta stojnic, kjer so osnovne šole predstavljale evropske države; vsaka OŠ eno. Ogledoval sem si predstavitve, se tu in tam pustil testirati z vprašanji o značilnostih države in potem sem dobil piškotek. Vedel, zakaj ima Nizozemska oranžno barvo v zastavi (roko na srce: megleno vedel): 'Oranževci, Viljem Oranski', sem negotovo zinil. 'O, gospod, vi pa kar nekaj veste', me je pohvalila učiteljica. Potem sem pri simpatični Vrhničanki odgovarjal o Slovaški na naključna vprašanja izmed petnajstih. Vedel sem, da se ne pozdravljajo s ‘hi’, ampak z ‘ahoy’ in da so republika ne kraljevina in da nimajo morja. Potem sem punco pohvalil, da je dobro sestavila test, pa se je izkazalo, da ni ona ampak on. 'Ma ja, če maš pa dolge lase'. Čisto me je potrlo - imam homoseksualna nagnjenja? Takoj nato sem kiksnil število prebivalcev Grčije: ni jih 6 ampak 11 milijonov. Lahko bi bil vedel, saj vsak dan poslušam o Grčiji. Potem sem pa po zvočniku slišal od neke nadebudnice, da ima Sofija 800 miljonov prebivalcev. Sem bil kar potolažen; vsaj red velikosti zadenem. Na irski stojnici niso imeli največje irske znamenitosti, piva Guiness. So se nekaj izgovarjali, da še ni 12. ura. Pri Špancih sem znal celo po špansko prebrati in pravilno prevesti neki pregovor o tem, da se moraš zjutraj, ko vstaneš, pozitivno naravnati. Za nagrado sem smel prebrati drug pregovor. Potem mi niso znali pojasniti, kaj je pravilen odgovor na vprašanje, kateri jezik/i je/so uradni jezik/i v Španiji: kastiljski, španski, katalonski, baskovski? A je španski drugo kot kastiljski? O Belgiji vem, da so tam Flamci in Valonci in da se ne marajo. Nič kaj dosti drugega. Nisem vedel, kakšne so barve belgijske zastave. O tem, na katere države meji, sem se pa kar malo sporekel z deklico, ki je trdila, da je med njimi Danska, jaz pa, da sem med drugimi pravilno omenil Luksemburg. Na srečo so imeli vse jasno napisano na zemljevidu, ki so ga sami narisali, tako da ni bila potrebna arbitraža. O Latviji nisem vedel nič. Ja, Riga. Tallin, Riga, Vilnius, tako gre po vrsti od severa proti jugu. Estonija, Latvija, Litva. V Tallinu sem bil, pa sem kar pozabil, da ima Estonija črno v zastavi: modro, črno, belo. Črno zaradi težke zgodovine in zaradi zemlje, ki je tam taka, morostasta; belo za upanje, modro za modro nebo in morje. Priznam, da sem se kar malo zamislil: kakšen Evropejec sem, če - kljub prisluženim piškotkom - toliko reči ne vem.

Potem so prihajale vrste v rumenih majicah in rdečih kapah, pa taki v modrem in taki navadni. Z njimi učiteljice, ki so jih obsesivno preštevale. Žena se je nasmehnila: ja kar naprej jih moraš šteti, drugače kar kakšen izgine. Učiteljice so za vsemi temi pisanimi stojnicami in prizadevnimi učenci. Učiteljice, ki so tako primeren objekt, da se na njih skuša varčevati.

Ali sem Evropejec?

Saj ne, da bi me to vprašanje posebej težilo. Prigodniško je, ob 9. maju, Dnevu Evrope, ki obeležuje spomin na dan, ko se je v Evropi končala 2. svetovna vojna. To vprašanje zastavljajo novinarji kakšnim pomembnežem. Pa recimo, da bi ga meni, ki nisem pomembnež in se ne grem politike. Pri prvem odgovoru ne oklevam. Seveda sem Evropejec - prvič, geografsko. Drugič, kot državljan pripadam skupnosti držav, ki so se združile v Evropsko zvezo, EU. Torej sem Evropejec tudi politično. Tisti, ki zastavljajo to vprašanje, ne mislijo na ta formalni status. Sprašujejo, če se človek čuti Evropejca. Neka angleška pisateljica je vprašala nemškega pisatelja Hansa Magnusa Enzensbergerja, ali se čuti Evropejca ali Nemca. To je nespametno vprašanje. Ali se čutim Evropejca ali Slovenca? Vprašanje zahteva izključujoč odgovor, ko je na dlani, da je smiseln le  oboje vključujoč. Moja enačba je: Slovenec < (Jugoslovan) < Evropejec < Zahodnjak < Zemljan. Vse to sem; vse to se čutim, da sem. Slovenec sem po rodu, domovini, jeziku. Nisem navdušen, da sem Slovenec. Preprosto sem. Tudi nisem navdušen, da sem moški. Sem pač. Človek se navadi in sprijazni. Ne mislim, da smo Slovenci od Boga izbrano ljudstvo, kaj posebnega, čeprav bi se lahko ponašali z marsičim, ne samo s prvim smučarjem z Mont Everesta in prvim letalcem, ki je s šampionskim ultralahkim letalom obletel svet. Majhnost, majvrednostni kompleks, nas spodbuja k izjemnim dosežkom.
Bil sem Jugoslovan. Ne samo geografsko in politično. Všeč mi je bilo, da sem živel v državi s toliko tako različnih narodov, s tako pestro geografijo in zgodovino. Imel sem se za Jugoslovana in pred tujci mi ni bilo nerodno priznavati svoje državne pripadnosti. Pravzaprav mi je zdaj bolj nerodno razlagati, da Slovenija ni Slovaška itd. Jugoslavija, Titova partizanska dežela originalnega socialističnega eksperimenta, je bila dober korektiv mojega slovenskega manjvrednostnega občutka.
Se čutim Evropejca? Ja. Bom skušal opisati - občutka mi utemeljevati ni treba. V šoli sem se učil evropsko zgodovino. Ali bolje: zgodovina, kakršne smo se učili, je bila evropska zgodovina, zgodovina Evrope. Učil sem se grško in latinsko, nemško in angleško. Se seznanil z grško in rimsko antično kulturo. Vse revolucije in obe svetovni vojni so se skuhale v Evropi. Slovenci smo bili del avstroogrskega imperija, zasedli so nas Nemci, Italijani, Madžari. Stric se je kot avstrijski vojak boril proti Italijanom. Po kavbojke smo hodili v Trst. Na strokovni obisk smo šli v Dortmund, na Dunaj, v Prago, Varšavo. V okviru evropskih programov izmenjave študentov in profesorjev sem bil v Barceloni, v Nijmegenu, Coimbri, v Pecsu, v Helsinkih, Tallinu, Berlinu, Londonu, Cambridgu, Parizu. Kot turist sem obiskal mesta klasične Grčije, bil v Rimu, Neaplju, Pompejih, obkrožil Sredozemlje, bil v Provansi, na Irskem. Gotovo sem še kaj pozabil. Berem poleg slovenskih in nekdaj hrvaških in srbskih časopisov Der Spiegel, Die Zeit, včasih pogledam še kak drug tuj (?), evropski časopis: L'Expresso, La Repubblica. Stanoval sem pri Schrubi v Dortmundu, bil v počitniški hiši Therese nad Barcelono, srečal prijatelje in prijateljice Fernando, Roso, Mario de Lourdes, Joseja in Jana in druge, katerih imena počasi tonejo v pozabo. Všeč mi je, da imamo enotno valuto, da se povezujemo v znanosti in izobraževanju. Všeč mi je načelo enotnosti v različnosti.
Bil sem v Ameriki, a sem rajši Evropejec. Tam mi je bila všeč odprtost ljudi, širina, vsaj na prvi pogled. Odbijala me je puščoba mesta. Rad imam evropska mesta, evropsko raznolikost, prepletanje obdobij, slojev.
Mislim, da bom kar ostal v Evropi. Če nas ne bojo ven vrgli.

Po severovzhodni Sloveniji

 Pogled s prazgodovinske gomile pri Lovrencu na Dravskem polju 

 Prazgodovinska gomila

 Notranjščina cerkve Matere Božje na Ptujski gori

Cerkev Matere Božje na Ptujski gori

Ptuj

Uličica na Ptujski grad

 Pogled s Ptujskega gradu

Na Ptujskem gradu

Ob zdravilišču v Radencih

 Kapela v parku pri zdravilišču v Radencih

Štrk v Dobrovniku

 Bukovniško jezero

 Bukovniško jezero

 Ob Bukovniškem jezeru

 Bukovniško jezero

 Bukovniško jezero

Bukovniško jezero

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Pogled s Kapelskega vrha

Sv. Jurij ob Ščavnici

 Žička kartuzija

 Žička kartuzija

Žička kartuzija

Žička kartuzija

Žička kartuzija

Dohodki menedžerjev

Zadnja številka TNYT (Delo) komentira podatke o dohodkih menedžerjev v ZDA v letu 2011.
Povprečna (median) letna kompenzacija (plača po pogodbi) 100 menedžerjev (CEO - chief executive officer) v ZDA v letu 2011 je bila 14,4 milijona dolarjev. Povprečna letna plača zaposlenih v ZDA je bila 45230 dolarjev. Sto menedžerjev z najvišjo plačo je torej v povprečju dobilo 318 krat večjo plačo kot je povprečna plača v ZDA.
Med temi stotimi menedžerji so razlike. Daleč odstopa naslednik Steva Jobsa Timothy D. Cook, ki mu je sekira padla v med, saj je poleg letne plače 900.000 dolarjev ob prevzemu nove službe prejel še enkratno nagrado v Applovih delnicah, to je 376,2 milijona dolarjev (ob koncu letošnjega marca so bile te delnice vredne že 634 milijonov). Pri računanju medianske plače omenjenih 100 menedžerjev ta njegov dohodek ni upoštevan.
Ostali CEO se razvrstijo takole:

• L. J. Ellison (Oracle):     77,6 milijona dolarjev
• R. B. Johnson (Penney): 53,3
• P. P. Danman (Viacom): 43,1 
• S. Chazen (Occ. Petr.):  31,7

itd.


Tisti, ki spadajo v zgornji en odstotek zaposlenih z najvišjo plačo (ZDA 2010), zaslužijo vsak več kot 380.000 dolarjev letno. To je najmanj 8,5 povprečnih ameriških plač.
To so torej ameriške socialne razlike. Poenostavljeno: Najbolje plačanih 100 menedžerjev dobi v povprečju nekaj več kot 300-krat višjo "nagrado", kot je povprečna plača zaposlenega. Tisti Američani, ki so se uspeli pririniti med zgornji odstotek z najvišjo plačo, dobijo najmanj približno 10-krat višjo plačo, kot je povprečna plača. 


V kapitalistični republiki Sloveniji (Slow-enija ali celo Slowen-ija, ne S-love-nija) je bila po podatkih Statističnega urada SR Slovenije leta 2010 povprečna bruto letna plača v kategoriji "zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji" 33336 evrov. To je po redu velikosti (število cifer) približno primerljivo s povprečno ameriško plačo ne-menedžerjev. Povprečna letna bruto plača v kategoriji "poklici za preprosta dela", to so najnižje plače, pa je bila 10896. Naš "povprečni" poslanec, minister ali menedžer ima torej komaj trikrat višjo plačo od povprečne plače v najslabše plačani kategoriji.


Toliko o v nebo vpijočih socialnih razlikah v Dolini Šentflorjanski.


Vir: TNYT (Delo), April 13, 2012
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4208

Padec Evrope

"... drama preseneti - s svojo praznino." - Aljaž Kovač, Gledališki list


Ob otvoritvi hotela Evropa, ki naj bi bil v bistvu kurbišče, saj je ob vsaki postelji bide, se zbere krajevna elita. Ko ostali povabljenci odidejo, ostanejo le še lastnik z ženo, njegov poslovni ‘prijatelj’ bankir, zakonski par - mlad povzpetnik s hrepenečo ženo, poklicna ‘gospodična’, pustolovec-svetovni popotnik in novinar krajevnega časopisa. Zunaj so demonstracije, varnostnik pride povedat, da so izhodi zaprti in da je najbolje, da počakajo, da se stvar umiri. Družba sklene, da se bo medtem pač zabavala. Da bi bil užitek takojšen in intenziven, jim ‘gospodična’ razdeli tabletke, ki jih použijejo s šampanjcem. Novinar nastopa v začetku kot nekakšen moralist, kritik in nasprotnik povzpetniškega in nasilniškega lastnika in se brani vzeti drogo, ko pa se izkaže, da tudi on šmira z ženo njegovega uslužbenca in ko ona požre tabletko, češ naj gre vse k vragu, tudi on popusti. Zabava se odvija v slogu zajebancij, svetovni popotnik in plejboj, ki osvaja ‘gospodično’, pripoveduje zgodbe o svojih seksualnih peripetijah s ta črnimi v Afriki itd. Tedaj pa varnostnik najavi, da se je v hotel zatekel nekdo z ulice. Lastnik pravi, naj ga pripelje noter. Varnostnik porine noter fanta, ki ne govori (in do konca se ne razkrije, ali noče, ali je nem), ki pa je očitno prestrašen. Lastnik ga začne siliti s pijačo, ki jo nemi zavrača; to posiljevanje se stopnjuje, dokler lastnik popolnoma ne popeni in veli, naj vržejo mulca ven. Ko ga zgrabi varnostnik, se fant vda in popije nekaj vina. Zdaj se ve samo, da nikakor noče nazaj na ulico, kjer divjajo protesti. Od preostale družbe nekateri sočustvujejo z njim, drugi ga skušajo izkoristiti, recimo bankir, ki mu ni dosti do žensk, fanta bi pa pošlatal. Ženske ga probajo zapeljati, zvirajo se pred njim, razgaljajo, nastavljajo se mu, nasilno ga poljubljajo, a fant ne trza. Družba je v dvomu, ali je fant sploh moški. Položijo ga na mizo in slečejo, ugotovijo, da je kar dober moški. Pri tem pride do ruvanja, fant se brani pred lastnikom, vskoči varnostnik in ga ustreli. Nato prileti s ceste kamen, razbije se okno dvorane. Varnostnik nažene družbo ven, nad truplom si potisne pištolo v usta, poka ne slišimo, kajti na ves glas zadoni finale Beethovnove devete, evropska himna.

Okvirna ideja je seveda stanje sveta, stanje v Evropi: požrtost uživaških elit, razpad vrednot, kurbarija taka in drugačna, korupcija, povzpetništvo na eni strani, na drugi protesti, demonstracije; priseljenci-tujci, ki nimajo besede, so ‘nemi’ in ki jih hočemo nasilno ponašiti. Vzgibi sočutja so šibki, egocentrični; le še varnostnik, zanesljiv profesionalec (proletariat?), ima občutek za to, kaj je prav in poravna smrt za smrt.

Zadeva se gleda, brez odmora dobro uro in pol, vendar se veseljačenja, pijanskega rezgetanja in neslanih duhovitosti naveličaš. Pritegnilo me je v začetku, dokler se vloge niso razvile, in na koncu, ko se dogajanje zelo hitro razplete. Vmes je pa, kot bi pač z balkona opazoval kakšen žur do kraja zadetih in poživinjenih osebkov. Čeprav so nekateri osebki videti nekako bolj človeški kot drugi, so na koncu vsi ista ravnodušna banda. Občutek sem imel, da je tudi igralcem mučno dve uri kričati drug na drugega in se zvirati v pijanosti.

Igra me ni pretresla. Nič novega mi ni povedala. Vse to sem videl že v TV-dnevniku: pokvarjenost uživaških kvazi-elit, konformizem kvazi-upornikov, nasilno asimilacijo, policijsko nasilje, neme nedolžne žrtve oblastnega terorja. Je resničnost hujša od fantazije?

Gledališki list pripisuje igri vsakršne globokoumnosti. Meni pa se zdi precej enostranska, poenostavljena agitka, precej "politično korektna" v krogih mladih protestnikov (99-odstotkov in 15o) in starih socio-nostalgikov, v nasprotju z zagotavljanjem avtorja, da mu ni do tega, da bi razglašal svojo "revolucionarnost". Mislim, da je stvarnost mnogo bolj kompleksna, moralna pokvarjenost na eni strani, pa tudi sočutje, neravnodušnost in iskreno prizadevanje na drugi, mnogo bolj enakomerno porazdeljeni.


Avtor je svojo zgroženost nad dogajanjem v svetu izrazil v svoji igri; igralci tako, da so prevzeli nehvaležne vloge. Sem se jaz oddolžil tako, da sem si to ogledal? Sem manj ravnodušen? Če da, kaj naj storim? Naj se naučim pilotirati Boeing? S kakšnim učinkom?
Vir: Gledališki list SNG Drama, Ljubljana. Letnik XCI, Številka 12, Sezona 2011/12, Uprizoritev 11, marec 2012. SNG Drama, Ljubljana.

Po čemaž (2.4.12)