Kam s knjigami?

Približala se je knjižna jesen. Začel se je Frankfurtski sejem, sledita Frankfurt po Frankfurtu in Slovenski knjižni sejem. Oba sem že vpisal  v koledar. Gotovo bom spet kaj kupil. Le čemu? Kam naj jih dam? Vse je že polno. Znanca, starejša zakonca, izobraženca, sta se sklenila preseliti v manjše, varovano stanovanje. Znašla sta se pred vprašanjem: kam s knjigami? Ko sta prerešetala vse možnosti, sta se nazadnje odločila za najpreprostejšo in najhitrejšo: s samokolnico sta zvozila knjige v ulični smetnjak.

To dejanje mi je pred očmi kot nočna mora. Tega ne bi mogel storiti. Tega ne bom storil. To je samoamputacija.

Pa vendar: police so polne, nove knjige  polagam vodoravno v špranje nad pokonci stoječimi starimi. A tudi tako nimam več kam. V kleti imam sicer depo, dipo, še en regal za res stare knjige, ki jih najbrž ne bom več vzel v roke. Pa je tudi vse polno. Sem in tja se vendarle ločim od kakšne knjige. Nekaj starejših psiholoških knjig sem odstopil sorodnici, kolegici po stroki, in sem hvaležen, da jih je bila pripravljena sprejeti, saj si mislim, da bodo pri njej v dobrih rokah. Včasih nesem kakšno v knjižnico, na mizo, kjer so gratis knjige. Nad antikvariati sem obupal: kakšno knjigo bi že vzeli, a moral bi sestaviti seznam ali prinesti knjige, potem bi morda prodal desetino za bagatelno ceno. Škoda truda. Tako mi zajetni zvezki Medicinske enciklopedije zagrebškega Leksikografskega zavoda, nedvomno zastareli, ki jih Cunjak ne mara, služijo za zapolnjevanje zevajočih praznin nad omarami. Ostane oglaševanje na Bolhi. Raje podarim kot prodam.

Poglavitno pa je tole: kadar koli se ločim od kakšne knjige, se ne počutim dobro. Žal mi je zanjo. Neredko jo kasneje kdaj pogrešam. Knjige niso samo predmeti, so del mene, naj se to sliši še tako patetično. 

Nekoč se je pred mojim regalom znašel znan slovenski literarni kritik in prevajalec. Ošinil je knjige in pobegnil iz sobe. Kaj je videl? Videl je trdo vezano izdajo zbirke Sto romanov, kakih 150 knjig lepo razvrščenih, tako da se vidi valovita črta raznobarvnih knjižnih hrbtov. Videl je celotno zbirko Nobelovcev na polici pod stropom. Dovolj, da si je mislil: No, ta jih kupuje na metre za okras in veljavo. Pri njem sem zapravil ves kredit razumnega človeka, če sem ga kaj imel. Gotovo me je uvrstil med praznoglave povzpetnike. Ta motiv kupovanja knjig pri meni odpade. Malokdo zaide v moj kabinet, da bi občudoval metražo. 

O čem govorim, ko govorim o svoji knjižnici? Kakšen je moj odnos do nje? Kaj te knjige povedo o meni, kaj mi pomenijo?

Tisti štirimetrski kot predelna stena delujoči regal poln knjig in regal v kleti pomenita, takole čez palec, 3000 knjig. Od teh sta jih dve tretjini tukaj, "na vpogled" v moji sobi, in ena tretjina v kleti ali pa v drugi vrsti, nevidnih, v regalu, ki je pred mano. Dve tretjini sta "aktivni", takoj dosegljivi, ena tretjina "pasivna", tam zadaj ali spodaj. 

Kaj lahko razberem iz te svoje zbirke? Količina knjig že sama pove nekaj o meni in mojih interesih. Knjige imam rad. Zbiram jih, kupujem. Od  nekdaj. Tudi berem, seveda. So vse pomembnejši del mojega življenja, odkar so hormoni nehali s svojim čarnim plesom. S knjigami so povezani različni občutki ugodja. V njih so ti občutki materializirani. Začnejo se ob pregledovanju katalogov, sijajne, nepogrešljive Bukle, revije o novih knjigah; kataloga Sveta knjige in številnih katalogov, ki si jih nagrabim ob knjižnih sejmih. Pregledujem jih, prebiram povzetke in ocene in v duhu se pred mano razprostre pester svet življenjskih tematik, položajev, težav in izzivov, zapletov, interesov, čustev, kalejdoskop človeške komedije. O doživljanju v knjigarni, ali na sejmih, ko prelistavam knjige, bi lahko napisal poseben sestavek. To so zame prazniki, ki so pravzaprav "polniki", polni paše za oči in duha. Knjižnice s čitalnicami so zame svetišča; knjigarne ne dosti manj. 

Približno petino do četrtine mojih knjig sestavlja lepa književnost, beletristika.  Osnovo tega dela biblioteke sestavljata zbirka Nobelovci (pred kratkim sem ponovno prebral Komu zvoni, ki sem jo imel za čtivo v gimnaziji, da bi spoznal razliko v doživljanju med tedaj in sedaj) in zbirka Sto romanov (med njimi so me posebej pritegnila Laclosova Nevarna razmerja).  Poleg njiju zbirka Delovih romanov (Saramagova Slepota) in zbirka Slovenska zgodba (DZS, z Zupanovim Menuetom za kitaro in Kocbekovo Tovarišijo), nekdanja zbirka biografij DZS (Stone, Sla po življenju - Michelangelo), izbrana dela Dostojevskega, poleg tega pa še za polico ali dve drugih leposlovnih knjig. Tisto pač, kar je bilo tedaj zame cenovno ugodno. Nekaj teh knjig sem podedoval od svojih tet. Njihove knjižne zapuščine, Mohorjevih knjig in priljubljenih romanov, nisem zavrgel. 

Tri četrtine ali več je torej stvarnih knjig. Poleg splošnih del, kot so enciklopedije (Slovenska enciklopedija in Veliki splošni leksikon DZS) in zbirk knjig o zgodovini (UNESCO-va Zgodovina človeštva, Propylaeen Weltgeschichte) so druga splošna dela o slovenski zgodovini, o geografiji Slovenije, razne poljudno-znanstvenne knjige ipd. Ostale bi lahko razdelili na družboslovne in humanistične ter naravoslovne, naprej pa po posameznih področjih. Prednjači psihologija (tudi Freudova zbrana dela v nemščini), sledijo filozofija (tudi žepna izdaja Kanta v nemščini, pa nekaj del filozofske zbirke Slovenske Matice) in druge humanistične vede, zgodovina. Nekaj je tudi del antičnih piscev, predvsem latinskih (v dvojezičnih izdajah) ali del o antiki - z njimi ohranjam kontinuiteto z gimnazijskim šolanjem - pa knjige zbirke Studia Humanitatis. V novejšem času me privlačijo knjige iz zbirke Esenca Mladinske knjige in pa skoraj vse, kar izda založba UMco. Med  knjigami s področja naravoslovja so poljudna dela z vseh poglavitnih področij, fizike, biologije, medicine. Nekaj časa me je zanimala geologija in nastala je mala zbirka knjig o geologiji. Sicer pa pri meni dobite tudi Martinčič-Sušnikovo Malo floro Slovenije (ključ za določanje cvetnic in praprotnic) pa kaj o vrtičkarstvu, poleg planinskih vodnikov po Julijskih Alpah in Karavankah. Z leti se je nabrala tudi mala knjižnica likovnih monografij in likovnih priročnikov. Posebna polica je namenjena učbenikom različnih jezikov, tistih, ki sem se jih učil, in tistih, ki bi se jih rad naučil. 

Zanimivo je tudi vprašanje, česa pri meni ne boste našli. Nimam knjig o glasbi, o športu, o pravu, o ekonomiji, razen kakšnega primerka, ki se je znašel tu po naključju, pa starega KNAURS-ovega Konzertfuehrer in učbenika za glasbeni pouk.

"Človekova knjižnica je simbolna reprezentacija njegovega uma", piše Kevin Mims (gl. op.). Osebna knjižnica je slika prevladujočih zanimanj človeka, je slika razvoja njegovih zanimanj skozi življenje, če le ve oziroma lahko pove, kdaj je kupil kakšno knjigo. So zanimanja, ki so trajala le določeno omejeno obdobje, ali doživela vrhunec v določenem, omejenem obdobju, in zanimanja, ki trajajo vse življenje. 

Knjige so materialni delci človekove identitete. Vsake knjige se drži "oblaček" doživljanja, čustev, misli: vzgib, zaradi katerega nas je pritegnila; fantazija o tem, kaj bomo v njej našli, ali kako nam bo služila; doživljanje ob njenem prelistavanju in branju; uporaba tistega, kar smo v njej našli. So priročna simbolična materializacija možnih, a ne ubranih, življenjskih poti. Kako bi bilo, ko bi bil šel študirat slovenščino? Tedaj bi bil najbrž moral prebrati Slodnjakove Obraze in dela... Pa se je antikvarna knjiga znašla na polici in za nekaj časa sem v fantaziji postal slovenist! Kot otrok, ki se igra pilota! In če bi bil germanist? Ja, bi bral Deutsche Geschichte! Knjiga je materializirani delček življenja, ne samo zato, ker nam je "vzela" čas, ampak ker se z njo povezuje del našega doživljanja in spominov, ne le realno doživetega ampak tudi vseh sanjarij, fantazij in neuresničenih možnosti. Zato se težko ločimo od nje. Ne od vsake enako, seveda.

Kam torej z mojimi knjigami? Naj ostanejo, kjer so. Sem in tja bom že še kakšno nesel kam, pa tudi še kakšno novo kupil.

Viri:

https://www.nytimes.com/2018/10/08/books/review/personal-libraries.html

Presenečenja na Cresu (4. dan): Tu nej neč

Zadnji dan smo po zajtrku naložili kufre in se odpeljali - ne proti Porozini in na trajekt - ampak v nasprotno smer proti Pogani; tam spodaj naj bi bil zaliv s tem imenom. Mi smo se ustavili ob ruševinah starodavne gotske cerkvice sv. Vida. Stojijo še vsi štirje zidovi in apsida, strehe pa ni več. Zid v apsidi je ves zglajen, da se kar sveti, ker se tam ob dežju stiskajo ovce. Zdaj je bila še bolj privlačen motiv za fotografijo, kot spomladi, saj so povsod okrog nje oranžno-rumenkaste zvezdice osatov.

 

To je prva obiska vredna znamenitost. Druga je kal, ob katerem so se napajale ovce petero različnih lastnikov. Da se ne bi ovce mešale med sabo in da bi ovce vsakega lastnika imele dostop do svojega dela obrežja, so med posameznimi odseki zgradili suhe kamnite zidove. Vse to smo si ogledali in se malo sprehodili okoli.

 

Nazaj proti avtobusu sem se vračal skupaj z možakom, s katerim sva modrovala že tudi spomladi. Tam mimo teče po površju črna, plastična vodovodna cev. O tem sva se bila pomenkovala. Zdelo se je, kot da gre za deja vu, občutek, da sem to že enkrat doživel: na istem mestu, z istim človekom sva se pogovarjala o isti reči, skoraj da z istimi besedami. Ni bil deja vu; bil je pravi spomin na povsem resničen, skoraj enak pogovor na spomladanskem izletu. Vodovodna cev je speljana kar po površju, ker tu voda pozimi ne zmrzne. S tem se prihrani tričetrt sredstev za izgradnjo vodovoda, je dejal moj sogovornik, saj je kopanje jarka najdražje opravilo pri napeljavi vode.

Ja, sem dejal, kar dobro so uredili ta otok. Zastavili so si jasen cilj razviti turizem in temu so podredili vse ostalo.

Tu nej neč, je pribil moj Notranjec.

Osupnil sem, a nisem nič rekel, sam pri sebi sem si pa mislil: Lej ga Krajnca fovšljivega, ki ne bi priznal Hrovatu, da je kaj dobro naredil. Povsod po otoku so napeljali elektriko in vodo. Vse količkaj pomembne ceste so asfaltirali; do vsake vukozbičine je asfalt. Vse znamenitosti so zaznamovali, uredili muzeje. Povsod dobiš sobo, apartman. Vse živi za turizem. A to ni nič?

Nazajgrede smo se ustavili ob kažipotu do vasi s skrivnostnim imenom Filozići, simpatičnim imenom, ki ga v duhu takoj spremenim v Filozofići. Po asfaltirani cesti se sprehodimo skozi starodavni hrastov gozd. Ob poti so trhla debla starih hrastov z umetnikovo roko spremenjena v pravljična bitja, škrate in druge gozdne prikazni. Tam spodaj zagledamo precej široko in dolgo povsem zeleno trato brez kamenja, nenavadno za ta otok; na njenem delu opazimo gole za mali nogomet. Srečamo mlado mamico, ki v vozičku sprehaja svoj naraščaj. "Koliko je još do sela", jo vprašamo. "Sorry, don't understand." Kasneje preberem, da je v vasi umetniška kolonija. To je zadnja vas pred gozdnato, naravi prepuščeno Tramuntano. Kako lepo bi bilo tu, v tem miru sredi narave, prebiti dalj časa.

 

 

Na vožnji domov sem se spomnil domačina, ki nas je prestregel v Belem. Pozdravil sem ga in priznavajoče pokimal: Dobro ste to uredili. On je pa odvrnil: Da, lake pare, laže se živi, ali koliko dugo će. In mlelo mi je naprej. Ljudje se odseljujejo. Preostali se ukvarjajo s turizmom. Obdelovalne zemlje tako ali tako ni dosti, a še ta ni povsod obdelana. Število ovac upada. Stare poljedelske in ovčjerejske veščine se ne prenašajo več iz roda v rod. Vse manj je ljudi, ki znajo kaj narediti. Če ne bo ovac, bodo izginili jastrebi; ne bo volne za prejo in polst. Muzeji bojo ostali. Lepo urejeni, najsodobneje opremljeni z avdiovizualnimi pripomočki. Tisto volno bojo prinesli iz Zagreba.

Ostali bojo krš, morje in sonce.

Obiskovalcu bojo kar v hotelu ponudili očala za virtualno resničnost, da si bo lahko vse to ogledal kar v hotelskem naslanjaču.

Tu rejs nej neč.

Presenečenja na Cresu (3. dan): Slovenec tak in drugačen

V nedeljo smo malo poležali, za tolažbo, ker smo morali v soboto vstati zgodaj (ja, zato sva zamudila!). Potem sva se pridružila skupini, ki se je brezkompromisno zavzela za to, da upraviči namen izleta, ki naj bi bil pohod. Naprej na Lubenice! Lube-niiii-ce! Tudi te se potegujejo za lube-zenski izvor. Love-nice. So jim pa Rimljani rekli Hibernicia, temu imenu pa bi bolj pristajale Zimovice. Naj bo kakor koli, to je najvišje naselje na otoku (378 m) in pozimi gotovo najhladnejše, saj, kadar piha burja, pade temperatura tudi do minus 30, če sem prav slišal. Tudi ni zime brez snega. A? Na lipom Jadranu! To ni oviralo ljudi, da ne bi tam prebivali že nepretrgoma štiri tisoč let in da ne bi bilo to naselje za časa Rimljanov in v srednjem veku pomembno, z zidom ograjeno, utrjeno mestno središče. Zdaj čez zimo živita tam dva homo sapiensa, samec in samica, a ne skupaj. To je za Kranjca, ki gre na toplo morje, kar presenetljiv podatek.

Počasi, presenečenj je še več. Mimo razgledne točke, ob kateri je kamen, v katerega so Rimljani vklesali spodbudni napis CARPE DIEM, smo se z avtobusom zategnili do vasice Zbičina, kjer smo se ustavili ob kapeli (svetnika si nisem zapomnil), na kateri je spominska plošča, na kateri piše, da so jo zgradili vaščani leta 1912 za časa papeža Pija X, cesarja Franca Jožefa in škofa Antona Mahniča. Ja, tistega Antona Mahniča, ki je zatrl Simona Gregorčiča. Mahnič je bil namreč škof na Krku, predstojnik krške škofije, in je tam tudi pokopan. Literarni zgodovinar dr. Anton Slodnjak, ki je bil iz ideoloških razlogov v prejšnjem režimu predčasno upokojen, sicer pa tudi nagrajevan z državnimi nagradami, takole povzame Mahničevo zavrnitev Gregorčiča: "Mahnič je v smislu prenapete sholastične estetike in skrajno racionalistične razlage, ki ni upoštevala pravic domišljije in umetnosti, z ledeno logiko "dokazoval", da je pesnikova prošnja v pesnitvi Človeka nikar! bogokletna, pesimistična in panteistična." Kasneje je svojo sodbo o pesniku nekoliko omilil, a ubogi duhovnik Gregorčič, strt od zunanjih pritiskov in notranjih bojev, ni več upal svobodno izraziti svojih čustev in misli. Sam Mahnič je o kasnejših Gregorčičevih pesmih s čudno protislovnim obžalovanjem zapisal, da "niso več tako zanimive in izvirne, kot so bile v prvi knjigi" (nav. po Slodnjak, Obrazi in dela...1975, str. 168, 170). Bolj kot pri Slovencih je Mahnič v časteh pri Hrvatih, ki se celo zavzemajo za njegovo beatifikacijo. Tik ob kapeli je lepo prenovljena hiša; občudoval sem urejenost dvorišča in oljčnega nasada. Sopotniki so zvedeli, da je lastnik hiše Slovenec. Res je na vrtnih vratih povsem slovenski priimek. Sicer je bilo v kraju leta 2001 (zadnji podatek) 13 prebivalcev. Bi rekel, da jih je zdaj raje manj kot več.

 

Že v vasi se vzpne pot proti Lubenicam (378 m). Presenečenje: kakih 2 m široka pot navzgor je betonirana v dolžini kakih 500 m, če ne več, in lepo rebrasto profilirana, da se voda odteka. Svoj čas je bila to vozna pot. Po nepotrebnem sem vzel s seboj gojzarje, a na srečo sem obul superge; so le lažje. Višje gori se nadaljuje kamnita pot. Kmalu smo prišli do lokve, pravzaprav dveh kalov. Spomladi sta bila polna vode in regljajočih se zaljubljenih žab, zdaj pa je bilo vode prav malo, žaba pa komaj kje kakšna; dovolj da so fotografi navalili, da bi posneli to čudno žival.

 

Še malo smo se spotikali ob kamenju in že smo bili ob prvih hišah Lubenic. Hodili smo slabo uro, kar je zelo dober rezultat. Po postanku ob kavi v bifeju (kako se že imenuje? če si ne zapišem, pozabim!) smo si ogledali dva muzeja. V bivši duhovnikovi hiši (tudi ta se je odselil, ker ni več duš) je muzej volne in ovčarstva. Upravlja ga neka gospa, Zagrebčanka, ki se je poklicno ukvarjala z lutkarstvom, z izdelovanjem lutk. Tu izdeluje lutke iz volne in vodi ogled razstavne zbirke. Za to delo jo je pridobilo združenje (udruga) za ohranitev kulturne dediščine iz Rijeke. Mali muzej je sodobno urejen, prikazuje ovčerejo, pridobivanje in predelavo volne. Ogledali smo si celo na velikem platnu video o striženju ovac. Vse skupaj popestrijo razstavljene lutke od miniaturnih meduz do velike ovčje ali volčje glave.

                          

 

V nekdanji osnovni šoli, kajti tudi tu ni več otrok, deluje fant, ki se je sem, kot pravijo, zatekel, da bi se odvadil droge, verjetno po zdravljenju. Izdeluje polst (klobučevina, filc) in različne izdelke iz polsta, bodisi uporabne, kot so copate, ali pa okrasne, kot so različne figurice. Volno namaka in suši po postopku "banjašuga" (bagna-suga = zmoči-suši) in dobljeni polst barva z naravnimi barvili, ki jih pridobi iz različnih rastlin. Tu herojsko ostaja čez zimo.

V kraju je zadnji dan sezone še polno obratovala gostilna z jedačo in pijačo. Birtu se je videlo, da je že malo nataknjen in da mu mrzla burja, znanilka zime, prav pride. Spraševal sem ga namreč po nekem našem sopotniku, ki se je bil tam zasedel in smo ga čakali, pa je bil prav zadirčen.

Končno smo jo v polni sestavi ucvrli navzdol proti vasi Pernat, a smo se ji ognili in spet pristali v Zbičini na avtobusu. Odbrzeli smo - kolikor se po ozkih cestah da brzeti - proti vasi Orlec. Že takoj ko smo zapeljali vanjo, se mi je zdelo, da je drugačna od creskih naselij, ki smo jih obiskali doslej. Nekako bolj odprta, bolj domača se mi je zdela. Čakalo pa nas je še eno presenečenje. V vasi je precej velika cerkev sv. Antona Puščavnika iz 16. stol., kasneje povečana. V cerkvi pa freske Toneta Kralja. Nedavno tega je izšla monografija o freskah, ki jih je Tone Kralj naslikal na slovenskem Primorskem za rapalsko mejo (E. Pelikan, Tone Kralj, Prostor meje, 2017). Sistematično je v nevarnih časih za tako početje poslikal 50 cerkva in s freskami zaznamoval slovenskost tega ozemlja. Na freskah je z likovnimi sredstvi prikazal zatiralsko naravo fašizma tako, da je negativne like, na primer biriče, ki so tepli Kristusa, upodobil v barvah italijanske trobojnice in jim dal prepoznavne obraze fašističnih vodij (dučeja, d'Anunzija), pozitivne like pa je odel v barve slovenske trobojnice. Herojsko dejanje. Na freskah v tej cekrvi pa so bolj umirjeni prizori etnografske narave. Po ogledu cerkve smo se sprehodili skozi vas. Hiše so zgrajene okoli velike vrtače, kar daje vasi slikovito razgibanost.

 

 

V avtobus smo sedli prijetno utrujeni od hoje in tudi duhovno potešeni od vseh lepot in presenečenj.

Presenečenja na Cresu (2. dan): Strgalec in beloglavi jastreb

Drugo jutro se obirava in si dovoliva, da naju "cel avtobus" čaka več kot še vljudnih pet minut. Prisluživa si nujni telefonski klic vodnice in privoščljiv posmeh redoljubnih Notranjcev. Svoj prekršek sva skesano v notrini premlevala vso pot do Malega Lošinja, kamor smo se namenili, da bi si ogledali Muzej Apoksiomena. "Leta 1996 je", kot piše slovenska wikipedia, "belgijski turist ... pri potapljanju ob otočku Vele Orjule na peščenem dnu med dvema skalama, na globini 45 m, opazil nenavaden predmet človeških oblik. Izkazalo se je, da gre za kip..." - za bronasti grški kip mladeniča, atleta, verjetno rokoborca, ki si po tekmi s strgalom čisti s kože s peskom in oljem pomešan znoj (apokseo, ostrgam). To je kip Strgalca ali grško Apoksiomena, eden od menda osmih podobnih kipov na svetu, nekoliko višji od naravne velikosti. Ostrgano mešanico olja, znoja in peska (gr. gloios) so filtrirali in prodajali kot dragoceno zdravilo. Pomenu te najdbe primerno so o prezentaciji najdbe odločali najvišji hrvaški državni organi in sklenili, naj bo kip razstavljen v Malem Lošinju v nekdanji palači Kvarner. Ko sem si spomladi ogledal ta muzej, kjer je dogajanje okrog enega samega kipa predstavljeno v treh etažah palače, se mi je zdelo, da gre za pretiravanje z marketinškim motivom. Po premisleku sem ugotovil, da sem s to oceno razkril svojo lastno slovensko pretirano skromnost in nagnjenje k samozatajevanju. V resnici gre za veličastno in znamenito najdbo svetovnega pomena. Edino prav je, da so Hrvatje ravnali po načelu "nek se vidi raskoš" in dali tej najdbi ustrezen poudarek. Odličen članek o tem kipu je v slovenski wikipediji pod geslom "hrvaški Apoksiomen". (https://sl.wikipedia.org/wiki/Hrva%C5%A1ki_Apoksiomen).

  

Ker sva si bila kip že ogledala spomladi, sva se sklenila pridružiti skupini, ki se je podala navkreber do cerkve Marijinega rojstva. Ker pa sva se zadržala v lokalu, kjer sva poskrbela za nujne potrebe, sva zamudila odhod skupine. Prepuščena sama sebi sva se podala navkreber po ulici, ki vodi mimo Marketa. Tam naj bi potem na levi ali na desni zavila po stopnicah navzgor in še malo levo ali desno in bi prišla do cerkve. Seveda, če dva trmoglavca hkrati šofirata, gre ciza cik-cak. Ko zagledava prve stopnice, vprašava ženski, ki sta prišli naproti, če greva prav. "Nismo odavde". Potem nama neka gospa razloži, da tri stopnice niso dovolj in da "ima mnogo stepenica". Prideva do "mnogo stepenica". Potem zagledam cerkveni zvonik - na nasprotni strani. Pravim: "Lej, tamle je cerkev, tja morava." "Ne, tja že ne, to je druga cerkev." Aha, torej morava k tisti cerkvi, ki je ne vidiva. Že mogoče. Tudi Boga ne vidiva, ampak obstaja. Hoja navkreber mi prija, zato ne protestiram preveč. Prideva do obetavnega napisa na ulični tablici: KALVARIJA. Hm, pa naj bo kalvarija. Itak. Po kratkem vzponu prideva do gozda in do zidane kapelice, ene od postaj križevega pota. Od ene do druge se vzpneva do zadnje - in za zadnjo, glej jo, res, majhna cerkvica. "Vidiš, sem rekla." Ni cerkev Marijinega rojstva, ampak kapela sv. Blaža ali Jožefa, recimo. Od nje greva navzdol proti tisti  

 

cerkvi, ki se sedaj kaže v vsem veličastju na nasprotnem bregu. Moja družica ima čudovito lastnost, da zmote nima za zmoto ampak za odkritje, v tem primeru za odkritje grma lovora, ki se mu posveti z vso pozornostjo. Medtem ko mene žene k cilju, ki ga vidim pred sabo, se ona mirno posveča nabiranju nekega zelenja. Čutim, kaj ima za bregom: Ne boš, ne boš k tisti tvoji Mariji! Po strani ošine kažipot, zadnji jasni dokaz pravilnosti moje poti: ŽUPNA CRKVA SV. MARIJE. Brez besed. Ko po ulici Svete Marije prideva do velike crkve Svete Marije, se dela, kot da je ne vidi. Zatopljena v svoj opravek ureja zelene vejice in jih tlači v nahrbtnik. V cerkvi neka nuna vodi verouk, zato ne vstopiva.

 

Pot nazaj je kratka. Do avtobusa prideva četrt ure prezgodaj. Tako sva obilno "not prinesla" jutranjo zamudo. Brez haska in neopaženo. Izkazalo se je, da avtobus ne more odpeljati: promet je ustavljen zaradi malega maratona. Vsi bojo legalno zamudili. Stali smo ob ulici in spremljali tekmo. Za policijskim motoristom je prvi pritekel neki črno črni fant, gotovo kak Kenijec. Daleč za njim še trije njegovi rojaki. Šele nato nekaj svetlejših postav in za njimi dve črno črni dekleti. Potem ostala bela vojska. Prvi kenijski tekač je bil ne prav visok mladenič zelo skladne postave, slokih mišic, pravzaprav droben. Idealen gibalni stroj. Vsega občudovanja vreden. Tekel je tako hitro kot jaz na sto metrov v najboljših časih.

 

Nazajgrede smo se ustavili v Osorju, starodavnem rimskem Apsorusu (rimska naselbina ustanovljena leta 167 p.n.š. na temelju prazgodovinske naselbine), ki sem ga tako ali drugače obiskal že velikokrat, pa še nikoli vsega pregledal in ob vsakem obisku se mi odkrije kaj novega. Tokrat je bila odprta cerkev Marijinega vnebovzetja iz 15. stol., tako da smo lahko pokukali noter. Ogledali smo si še ostanke frančiškanskega samostana. Prebivalstvo včasih pomembnega mesteca se je zmanjšalo na manj kot 50 oseb. Samo v poletni sezoni oživlja kraj glasbeni festival Osorski večeri. Poseben značaj dajejo kraju kiparske upodobitve znamenitih hrvaških glasbenikov in skulpture, ki so tako ali drugače povezane z glasbo. Na eni od skulptur pa je upodobljena kuna. Kunino krzno je bilo v srednjem veku plačilno sredstvo tako v hrvaškem Primorju kot v Slavoniji. Posebna znamenitost je osorski most, ki je bil včasih dvižni, zdaj je pa vrtljivi. Preliv med Cresom in Lošinjem odprejo dvakrat na dan. Ob spomladanskem obisku smo lahko počakali, da so zavrteli most in sprostili plovno pot, tokrat pa smo se tam znašli ob neprimernem času.

 

Po opoldanskem odmoru smo se napotili v naselje Beli na severovzhodu otoka. Rimljani so ta predel imenovali Caput Insulae - glava otoka. Po vratolomni vožnji po ozki cesti nad strmim pobočjem, po katerem bi se, če naš voznik ne bi bil prav spreten, zvalili v morje, pred tem pa večkrat prekobalili, smo pred seboj uzrli slikovito piramidasto gručo hiš s cerkvenim zvonikom na sredi. A preden se napotimo tja, se ustavimo pred poglavitnim ciljem naše poti - pred Centrom za reševanje beloglavih jastrebov (Eko-centar Caput Insulae, Beli). Po hrvaško so to "bjeloglavi supovi". Ugibali smo, kako prevesti te "supove". So jastrebi ali orli? Angleški prevod v naslovu Centra je "griffon vultures", kar je ornitološko pravilno, vendar slovensko težko dobesedno prevedljivo. Angleško-slovenski slovar prevaja "griffon" s "krilati lev" (mitološko bitje; prav tako pojasnjuje Oxford Advanced Dictionary of Current English). No, ta bi bila malo huda. Moje namizno raziskovanje je privedlo do naslednjega izida. Ta ptica (Gyps fulvus) spada v vrsto mrhovinarjev, družino mrhovinarjev Starega sveta (Aegypiinae), poddružino jastrebov mrhovinarjev; domuje ob sredozemskih obalah. Torej bi njeno ime najbolje slovenili z "beloglavi jastreb". Beloglavi orel (Haliaeetus leucocephalus; angl. bald eagle, slov. plešasti o.) pa je doma v Ameriki, zato tudi nacionalni simbol ZDA. Sta si pa ptici na videz precej podobni, čeprav imata tako zelo različni latinski imeni. V Centru, ki domuje v nekdanji osnovni šoli (otrok ni več!), so nam povedali, da je populacija beloglavih jastrebov ogrožena, delno zaradi pomanjkanja mrhovine, ker je vse manj ovac, delno zaradi velike občutljivosti naraščaja mladih ptic, ki padajo v morje, ko se učijo leteti. Sodelavci Centra jih rešujejo in v veliki zastekleni kletki za šolskim poslopjem, do katere nismo mogli, dogojijo. Poleg tega nastavljajo jastrebom ovčja trupla. Nismo imeli vtisa, da je teh ptic malo, saj so nas ves čas preletavale. Mogoče starši iščejo svoje otroke. Ker je zunaj vabilo popoldansko sonce, sem se znanosti v Centru naveličal, čeprav je vse urejeno in prikazano z vsemi sodobnimi pripomočki. Na koncu sveta torej - znanstveni inštitut!

 

Še sprehod do vasi Beli, ki leži 100 m nad morjem. Pod njo je majhno pristanišče, ki pa je precej izpostavljeno vetrovom. Posebna znamenitost kraja je rimski most čez ozko skalnato sotesko. Kaže, da so v časih, ko ni bilo trajekta tam, kjer se istrska obala najbolj približa otoku, pripluli na otok iz smeri Reke v pristan Beli, od tod pa je pot vodila dalje preko mostu in vzdolž otoka do Osorja. Malo smo se zadržali na osrednjem trgu ob cerkvi in se nato napotili nazaj proti Eko-centru do avtobusa. Nedaleč od Eko-centra je za to okolje (pre)velik penzion ali hotel, vsekakor se zdi predimenzioniran.
Nazajgrede je avtobus ustavil še enkrat, da smo se sprehodili do zaselka Predoščica z nekaj starimi hišami in nekaj obnovljenimi in sodobno preurejenimi poletnimi rezidencami. Nazaj na toplo nas je pregnala prav mrzla burja.

 

Presenečenja na Cresu (1. dan): Tudi podgane se sončijo in kopajo

Pred mnogimi leti, ko sem prvič prevozil Cres od Porozine do Punta Križe, se mi je zdel pust in negostoljuben otok. K temu vtisu so prispevala skoraj gola skalnata pobočja, porasla le z redkimi grmiči in šopi bodičevja in takrat še slabe, večinoma makadamske ceste, s koničastim kamenjem.
Letos sem ta  otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.

Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.

V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.

(Za povečanje slike klikni nanjo)

 

Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.

 

Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.

 

Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.

 

Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.

 

Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.

 

Dvojna narava samopreseganja

Iti preko sebe - ne iti preko sebe?

V pisanju o samopreseganju se pojavlja ideja, da mora iti človek preko sebe. Če skrbi samo zase in za svoje uresničevanje, je sebičen, pravijo. V prejšnjem sestavku pa smo navedli primere, ko človek ne more in ne sme iti preko sebe, če hoče pred samim seboj ohraniti svoj obraz, svojo osebno integriteto. Kako je torej s tem?

V roke mi je prišla številka One plus ob lanskem osmem marcu. V njej je sijajen intervju s Tomažem Humarjem, mlajšim. Fant je po maturi s kolesom obkrožil svet (prevozil je impresivnih skoraj 29 tisoč kilometrov). Njegovo razmišljanje odlično ponazarja osnovno problematiko samouresničevanja in samopreseganja; odgovarja na vprašanje, kaj pomeni "iti preko sebe" in kaj "ne iti preko sebe". Prisluhnimo mu.

Vedeti je treba, da se je zgled njegovega očeta, vrhunskeg alpinista in himalajca, ki ga je trinajstleten izgubil v dramatičnih okoliščinah, ki smo jih vsi spremljali, vtisnil globoko v njegovo dušo. Ta vtis je imel silo naravne genetske osnove; bil je (in je še) sestavni del njegovih dispozicij, njegovih potreb in teženj, njegove motivacijske strukture. Skratka, na pragu odraslosti storiti nekaj velikega, samopresežnega in se tako dokazati je bil njegov notranji imperativ. Pri kom drugem bi bila to poza, samoprezentacija, poziv javnosti k občudovanju. S tem motivom bi se najbrž končalo pri mnogo manj kilometrih. Že pri tej omembi zaslutimo, da ni isto, če dva delata isto; da iti preko sebe ne pomeni isto pri dveh različnih osebah ali v dveh različnih situacijah. To dvojno naravo reči izrazi Humar takole: "... ideja, ki se ti utrne, je lahko smrtonosen virus, lahko pa tvoje življenje osmisli."

Iti preko sebe. - Na misel mi prideta dva pomena teh besed. (1) Ko rečemo, da mora človek iti preko sebe, pogosto mislimo reči, da mora - v žargonu "osebnostne rasti" - zapustiti "cono udobja", tj. premagati svojo lenobo, udobno vsakdanjo rutino, pomisleke, ki ga zadržujejo, in "iti za svojimi sanjami". Temu se vse (na srečo ne čisto vse) v človeku upira. Temu se upira tudi človekova okolica, ki ne vidi rada, da se kdo izloči, da se odlikuje, da ravna drugače, kot bi ravnali ostali. Se pa, če je človek vztrajen in dosleden, okolje počasi sprijazni z drugačnostjo. 

Človekovo težnjo, da vztraja v privajenem, v vsakdanji rutini; da se ne izpostavi, da vztraja v čredi, imenuje filozof "zapadlost". Namesto da bi prisluhnil vzgibom svoje duše, človek zapade v to močvirnato brezimno vsakdanjost in način "kakor se pač živi". Humar pravi ironično: "Najboljši scenarij za otroka zdaj je, da gre v osnovno šolo, ima čim boljše ocene, gre na gimnazijo, na faks. ..." In doda resno: "Ves ta čas pa pozabi živeti. In zlagoma rutina toliko ubija duha, da izginejo vse želje, z njimi pa potreba, da bi karkoli korenito spremenil. ... Najhuje je iz dneva v dan brez cilja." "Postane človek brez sanj, ciljev, nekaj najbolj žalostnega, kar vidiš ... prazen človek."

(2) Drugi pomen besed "iti preko sebe" je prezreti svoje nepristne želje, jih ne upoštevati. V meni so ene in druge vrste vzgibi, težnje, želje. Razprava o tem, kaj je pristno in kaj nepristno in kako to ugotoviti, nas bi odpeljala predaleč iz okvira tega sestavka. Primer, ko bi bilo bolje, da človek ne bi upošteval sebe, svojih želja, smo navedli že zgoraj. Če bi se odpravil okoli sveta samo zato, da bi v nekem krogu zaslovel, bi bil to dokaj površen motiv. Storiti nekaj pod vplivom drugih ali medijev, za slavo, ugled, status in ne iz pobude, za katero čutiš, da te bo potrdila v tvoji samolastni biti, pomeni biti nepristen, ponarejen. Če te mamijo take želje, jih je bolje zavrniti, iti preko sebe nepristnega in površnega. "Nisem poslušal tujih besed, ki bi mi vlivale voljo." "... moral sem biti skrajno sebičen."

Ne iti preko sebe. -  Kot bolj temeljno pa velja pravilo, naj ne zanikujemo samega sebe, naj ne zatajimo svojih nagnjenj in želja; naj se potrjujemo. Ker je vsakdo v določeni meri "zapadel", varno spravljen v množici, povprečnem načinu življenja in vsakdanji rutini, se vprašamo, kaj človeka spodbudi, da zapusti cono udobja in gre za svojimi sanjami? V začetku je spoznanje, "da ne bo nič dobrega iz mene, če bom imel občutek, da stagniram." V ozadju je želja po polnem življenju, po izpolnitvi samega sebe, po doživetju biti ali spomin na tako doživetje. Kaj pomeni doživeti bit? To so trenutki, "... ko je pogled oster, misel čista, dih težak in kolena mehka," pravi kolesar. "To so trenutki, ki štejejo, trenutki, za katere se živi." Tako Humar.  Doživeti bit pomeni doživeti, da si živ; da si izpolnjen, tak kot si; da se v tebi pretaka življenje; da si miren in trden in stojiš za svojimi odločitvami.

Če hočeš doživeti polnost sebe in svojega življenja, ne smeš iti preko sebe; ne smeš sebe in svojih teženj zanikati, ampak jih moraš potrditi. Tomažev oče je svetoval ljudem: "Ukvarjajte se s samim sabo, ... počnite to, kar počnete radi." Tomaž sam doda: "Če že ne veš, kaj je tisto, kar hočeš početi v življenju, lahko začneš s tem, da nehaš početi, česar nočeš." In pribije: "Vedel sem, da moram na pot, če želim obdržati svoj značaj." Filozof bi dejal: svojo samolastnost, sebe, kakršen sem nezlagan.

Nagrada: mir v sebi. - Po podvigu, s katerim je potrdil samega sebe, pravi Humar: "V meni je mir." Prežema ga "vseobsegajoč občutek, da je vse v redu". "Vem, da me lahko postaviš v katerokoli situacijo, pa bom ostal miren..." In triumf: "Postal sem človek, kot sem hotel biti..." "Mislim, da sem to naredil odlično."

Vsi citati iz intervjuja Nike Vistoropski s Tomažem Humarjem, ml., Ona plus, 8. 3. 2017, str. 24-27.

Samouresničenje in samopreseganje

Priljubljeni nazor o življenju kot samouresničenju dopolnjujejo pa tudi kritizirajo (in/ali zavračajo) z nazorom o samopreseganju.  Človekova življenjska naloga naj ne bi bila samouresničenje, češ da je to nekaj sebičnega, njegova naloga naj bi bila samopreseganje. Ob tem zastrižem z ušesi: kaj mislijo s "samopreseganjem"? Pa ne, da hočejo življenje podrediti kakšni Ideji?

Sam pripadam generaciji, ki nazora, da je človekovo življenje vredno samo, če je v službi "višjih ciljev", ni več sprejemala kot samoumevnega. Ni več sprejemala misli, da je smisel življenja v podreditvi kaki vrednoti zunaj kratkega in nepomembnega življenja posameznika. Pri nas je ta nazor nastopal v dveh oblikah; v obeh sem bil udeležen.

Najprej so me učili, da je smisel življenja v prizadevanju za posmrtno življenje v nebesih. S spoštovanjem desetih božjih zapovedi in z ubogljivim sledenjem cerkvenemu redu in klerikom si bom prislužil, da bo moja duša kot bistveni del mene, kot tisto, po čemer sem človek, po moji telesni smrti, "vstajenju mesa" in "poslednji sodbi", živela v svojem telesu večno v nebesih na desni strani Boga. Za zgled so mi dajali svetnike-mučenike, ki so umrli za krščansko (katoliško) vero. Pustimo ob strani naravo teh predstav in dopustimo, da so zgolj pesniške metafore za duhovne vsebine. Njihovo bistvo je, da podrejajo moje resnično življenje nečemu, kar se bo zgodilo, če se bo, po moji smrti.

Še preden sem odrasel, pa sem se sam podvrgel drugemu nazoru, po katerem sem bil pripravljen svoje življenje podrediti drugemu "nesebičnemu" cilju, to je ustvarjanju edino pravične, brezrazredne, komunistične družbe. Učili so me, da so mnogi dali življenje za dosego tega svetlega ideala in da se navsezadnje to pričakuje tudi od mene. Morda mi ne bo treba umreti za komunizem, vsekakor pa se pričakuje, da bom zanj živel; da bom vse svoje energije usmeril v gradnjo nove družbe, nebes na zemlji.

Kako in zakaj sem zdvomil v oba ta nazora, ne vem; tega procesa ta trenutek ne morem miselno obnoviti. Zavedel sem se, da je z mojo telesno smrtjo konec tudi mojega duha. Nepreklicno konec. Ni nobenega življenja po smrti. Smrt sem vzel resno. Dobro sem se zavedal tudi zatiralske in izkoriščevalske narave prvega od omenjenih naukov v vsej zgodovini. Glede drugega nazora sem se zavedel, da je pot do uresničitve idealne družbe hudičevo dolga in da je moje življenje zgolj trenutek v zgodovini, toda trenutek, ki mi pomeni vse, ki je ves svet in vsa zgodovina, in ki ga nisem pripravljen zapraviti za nekaj neskončno oddaljenega, če sploh uresničljivega. Zavedel sem se, da so dosedanji približki oddaljenemu idealu v marsičem njegovo nasprotje. Nisem hotel zvesti sebe in svojega življenja na majhno pikico na prostranem bojišču svetovne zgodovine. Nočem biti "kanonenfuter", ne v dobesednem ne v prenesenem pomenu. Življenje je bilo pred mano, pestro, polno možnosti. Vse, kar imam.

Sam pri sebi sem odločno zavrnil načelo, da cilj posvečuje sredstva in sprejel načelo, da morajo biti sredstva vsebovana v cilju. Ali drugače: menil sem, da lahko boljšo, bolj človečno družbo ustvarja samo človek, ki je sam živ, življenjski; svoboden; ki skrbi za živost svojega enkratnega in kratkega življenja.

Samopreseganje ima tri pomene: (1) samopreseganje kot kontinuiran razvoj samega sebe; danes sem boljši kot včeraj,  "svakog dana sve više napredujem"; (2) samopreseganje kot skrb za drugega ali za skupnost; (3) samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote ali "višje cilje".

(1) V samem pojmu samouresničevanja je vsebovana misel, da si prizadevam za uresničenje v prihodnosti nečesa v sebi, neke svoje značilnosti, zmožnosti, nečesa, kar trenutno še ni razvito; kar je prisotno kot dispozicija, nagnjenje. Z drugimi besedami, prizadevam si preseči samega sebe, kakršen sem v tem trenutku; prizadevam si razviti svoje potenciale. Samouresničenje je hkrati samopreseganje.

(2) V človekovi naravi ni samo skrb zase, za svoje potrebe, za svoj razvoj, ampak tudi skrb za drugega, za bližnjega in/ali za skupnost. Ta skrb izvira iz temeljne empatije, iz spoznanja, da je drugi po svojem temeljnem eksistencialnem položaju prav tak človek kot jaz. To spoznanje se razvije pri otroku iz naravnega odnosa z materjo, ko otrok doživi, na primer, da mamo prav tako boli kot njega.  To sočutje se potem razvije v identifikacijo s širšim krogom, z družino, skupnostjo, narodom, človeštvom. V skrbi za drugega se človek samouresničuje, saj razvija eno od temeljnih človeških nagnjenj. Lahko pa bi rekli tudi, da s tem, ko razvija svoje potenciale, svoja posebna nagnjenja, koristi tudi drugim. Samo osebnostno in karakterno razvit človek, sproščen v svoji enkratnosti, s svojim bitjem in svojo dejavnostjo poživlja družbo, jo krepi in razvija. Samouresničevanje je hkrati samopreseganje v skrbi za druge.

(3) Samopreseganje kot prizadevanje za obče vrednote pa ima dva obraza. Prvega ponazarja primer Antigone. Antigona se je iz sestrske ljubezni in naravnega občutka spoštovanja mrtvih, ki je eno osnovnih določil človečnosti, zavzela za pokop svojega brata. Hkrati se je s tem zavzela za občo vrednoto spoštovanja mrtvih, ki je bila očitno ogrožena, saj je vladar prepovedal pokop "sovražnika". Ta vrednota je bila neločljiv sestavni del njenega doživljanja sveta, del nje. Skozi zavzemanje za to vrednoto se je samouresničevala. Čeprav je vedela, da ji grozi smrt, ni mogla preko sebe. In s pristankom na smrt se je poveličala; se je uresničila kot enkratna in edina Antigona, vzor človeštvu. Tudi za tistega partizana, ki se je boril proti revščini in socialnim krivicam, ki jih je izkustveno poznal in ki je ob tem imel pred očmi svoje bližnje in druge ljudi, ki jih je poznal, to niso bile abstraktne vrednote. S tem, ko je zastavil svoje življenje zanje, se je poveličal, se je uresničil. Ni mogel preko sebe. Podobno velja za iskrenega vernika, ki žrtvuje življenje, ker bi se s tem, če bi se odpovedal svoji veri, odpovedal samemu sebi. Sprejeti smrt zaradi svojega prepričanja je zadnje dejanje duhovnega samouresničenja, ki je hkrati samopreseganje.

Druge vrste "samopreseganje" pa propagirajo družbene entitete, ki skušajo v imenu nastopanja proti sebičnosti vpreči ljudi v svoj ideološki voz, jih indoktrinirati in podrediti tej ali oni Ideji, temu ali onemu smotru, tej ali oni veri. Od njih zahtevajo, naj gredo preko sebe in sprejmejo neko vero. Kdor tega noče in ne more, obvelja za "sebičnega".

Sreča, srečnost, dušni mir, živost (2)

Prejšnji sestavek smo začeli z vprašanjem, k čemu naj človek stremi v življenju, ko je to še pred njim, in po čem naj ga vrednoti, ko ga je že dober del za njim. Oprli smo se na Aristotela, ki je dejal, da je človekov smoter v življenju doseči eudaimonijo, kar naj bi dobesedno pomenilo dobro stanje duha in kar je v slovarju slovenjeno s "sreča". Opozorili smo, da Aristotel te "sreče" ni pojmoval tako kot mi. Za nas je sreča ekstaza ugodja. Aristotel pa je videl srečo v mirni in osredotočeni umski dejavnosti, filozofiranju. Da ne bi Aristotelu pripisovali našega pojmovanja sreče, njegov slovenski prevajalec eudaimonijo sloveni s "srečnost". Na koncu smo izrazili pojmovanje, da je tisto bistveno, h čemur človek teži, občutek živosti; občutek, da nismo samo telesno živi, ampak da živimo z vsem svojim bitjem; da s polno zavzetostjo sodelujemo v svojem življenju in ga oblikujemo. Tega pojmovanja nismo utemeljili in za zdaj naj kar ostane tako. Ga pa bomo razvili. Vzemite ga kot mnenje človeka, ki je večji del življenja že za njim in ki se je ves čas spraševal, kaj naj bi bil smisel njegovega bitja, pa je na koncu prišel do tega odgovora. 

V naslovu sestavka so kot možni odgovori na vprašanje o smotru življenja navedeni sreča, srečnost, dušni mir (vzhodnjaško pojmovanje) in živost. Kaj od tega je res? Vse in še kaj zraven.

Kar sledi, je večkomponentna teorija o "dobrem življenju". Za mlade naj bo to orientacija, kriterij po katerem bojo presojali svoje korake v življenju. Za stare naj bo kriterij ocenjevanja preteklega življenja. Je bilo kaj vredno? Smo v resnici živeli ali le životarili?

Jedro občutka, da je naše življenje smiselno in v širokem pomenu besede "dobro", je OBČUTEK ŽIVOSTI; občutek, da sodelujemo v svojem življenju in ga dejavno oblikujemo; zavest, da radi živimo in da bi še radi živeli. Ta občutek spremljata človekova SPROŠČENOST in VEDRINA. Ni treba, da bi se tako počutili vsak trenutek in ves čas, vendar pri posrečenem življenju ta občutek prevladuje. Dolgo sem mislil, da je vseeno, kako človek živi, samo da nekako živi. V tem mojem nazoru se je najbrž odražal upor proti moralistični "vzgoji k vrednotam", to je, vsiljevanju "vrednot", življenju zunanjega "smisla" in discipliniranju. Počasi sem le spoznal, da je življenje lahko posrečeno ali pa ne; uspešno ali pa ne - pa ne v vsakdanjem pridobitniškem ali porabniškem pomenu uspešnosti. Življenje lahko zavoziš. To je bilo zame bistveno življenjsko spoznanje.

H temu občutku živosti, ki ga spremljata sproščenost in vedrina, prispevajo in so njegov del štiri sestavine: občutek življenjske izpolnjenosti, občutek duševnega miru, občutek povezanosti z ljudmi in vrhunska doživetja. Oglejmo si jih po vrsti.

- OBČUTEK ŽIVLJENJSKE IZPOLNJENOSTI, polnosti življenja, življenjske potešenosti. Ta občutek dobimo, če smo v življenju lahko uresničili svoje naravne darove, svoja nagnjenja, talente, ali če jih uresničujemo. Ta občutek je v veliki meri odvisen od izbire šole, poklica in izobrazbene in poklicne poti. Odvisen je od izbire partnerja, od družinskega življenja. Na splošno bi lahko rekli, da je odvisen od svobodne izbire življenjskega sloga: zadovoljevanja potreb, želja, interesov. Občutek življenjske izpolnjenosti ima človek, ki je našel svoj "metier", svoj način izražanja, če je na primer umetnik; ki je našel poklic, ki mu ustreza, v katerem uživa; če se v tem, kar počne, v čemer je, počuti, da je doma. Igralka Milena Zupančič pravi: "... dokler ustvarjamo, dokler smo na odru, dokler čutimo, da ljudem dajemo, potem živimo polno." Izraz "polnost življenja" nas lahko zavede k misli, da mora življenje biti polno vseh mogočih dejavnosti in izkušenj. Ne, pomemben je čisto subjektiven občutek izpolnjenosti ob tem, kjer smo, kakor smo in kar počnemo. Življenjska izpolnjenost tudi pomeni, da smo doživeli tako prijetne kot neprijetne reči; da smo doživeli različna čustva. Nasproten občutek je občutek nepotešenosti in neizživetosti.

- OBČUTEK DUŠEVNEGA MIRU.  Nasprotje miru je nemir. Mir v duši* občutimo, če v nas ni hudih napetosti, konflikta interesov, boja nasprotnih čustev; če ne doživljamo pretiranega stresa; če nimamo žgočih občutkov krivde ali občutka, da niso zadovoljene naše pomembne potrebe.  Morda je druga beseda za duševni mir pomirjenost s samim seboj, z razmerjem med pričakovanji in uresničenji, ambicijami in dosežki, ideali in stvarnostjo; sprejemanje sebe, kakršen sem v resnici, z dobrimi in slabimi lastnostmi. K duševnemu miru sodi tudi sprijaznjenje z umrljivostjo, odsotnost strahu pred smrtjo. Strah pred smrtjo izvira iz občutka življenjske neizpolnjenosti. Da dosežemo občutek duševnega miru, je potrebno nekaj distance do samega sebe, nekaj odmaknjenosti. To pomeni samega sebe jemati ravno prav resno, ne preresno, pa, seveda, tudi ne premalo resno. K notranji pomiritvi zato pomagajo različne oblike samorefleksije, recimo pisanje dnevnika ali umetniško izražanje ali pa meditacija. 

- OBČUTEK POVEZANOSTI Z LJUDMI. Gre za občutek obojestranske sprejetosti v ožjem ali širšem socialnem krogu. Izraženo z najpomenljivejšo in najbolj zlorabljeno besedo - gre za ljubezen v najširšem pomenu oziroma v vseh njenih pomenih in oblikah. Nastavki za povezanost z drugimi ljudmi in za empatijo so evolucijsko vsajeni globoko v naše bitje. Oblike asocialnosti, ki smo jim priča pri mnogih ljudeh, izvirajo iz zgodnje prikrajšanosti pri zadovoljevanju teh globokih potreb. Povezanost z drugimi vključuje sprejemanje in dajanje. Oboje prispeva k občutku živosti in polnosti življenja.

- VRHUNSKA DOŽIVETJA. Vsakdanje pojmovana sreča kot ekstaza ugodja sodi v to kategorijo. Je torej ne izključujemo iz "srečnosti" ali "živosti". To pomeni, da se je človekovo življenje posrečilo, če je sem in tja doživel tudi srečne trenutke, trenutke vseprežemajočega veselja, radosti, trenutke ekstaze ugodja, katerih primere smo navedli v prejšnjem prispevku. Poleg teh pa sodijo med vhunska doživetja tudi doživetja zanosa (flow), to so tisti trenutki ali daljša obdobja, ko se popolnoma zatopimo v kako delo, ustvarjanje ali prizadevanje, tako da "pozabimo nase". 

Ko se oziramo na svoje življenje in se sprašujemo, ali smo (bili) na pravi poti, ki je pri vsakem človeku drugačna, samolastna, si zastavimo tale preprosta vprašanja:

1. Ali se čutim živega? Si želim živeti? Upam, da se bo moje življenje nadaljevalo? Ali živim, ali zgolj životarim? 

2. Ali je moje življenje polno, izpolnjeno? Ali sem življenjsko potešen? Ali se čutim nepotešenega in neizpolnjenega? Obžalujem pomembne zamujene priložnosti? Se bojim umreti? 

3. Ali sem sam v sebi miren in sprijaznjen s samim seboj? Ali imam s samim sabo neporavnane račune? Me razjedajo občutki krivde, zamere, sovraštva?

4. Sprejemam druge, jih imam rad, jim prispevam? Me drugi sprejemajo? Sem doživel ljubezen (v kakršni koli obliki, do kogar koli), jo dajal in sprejemal? Se čutim nesprejetega, zavračam druge?

5. Sem v svojem življenju doživel trenutke ali obdobja sreče, izpolnitve, zanosa? 

Če sem odgovoril v pozitivnem smislu, sem na pravi poti. Nihče ni ves čas "srečen", odgovarjajmo po pretežnem doživljanju.

___________

* "Duše" znanstvena psihologija ne priznava. Mislim, da po nepotrebnem. Pod "dušo" razumem človekova najintimnejša eksistencialna občutja, ki določajo njegovo identiteto. Nič mističnega torej. Kadar storim kaj "za svojo dušo", to pomeni, da sem uslišal kako svojo intimno željo, morda samo po daljšem sprehodu v naravi, ob katerem se umirim, odmaknem od vsakdanjih pritiskov in vzpostavim stik s svojimi potrebami in željami.