ALI VAM JE KAKŠEN UČITELJ ALI PROFESOR SPREMENIL ŽIVLJENJE?

Tako se je glasilo tokratno tedensko vprašanje "Nedelovim sedmim" oblikovalcem javnega mnenja (Nedelo, 26. 8. 23). Zanimive odgovore si lahko preberete. Naj skušam nanj odgovoriti še sam.

V 4-razredni osnovni šoli sem si učiteljice takole zapomnil: v prvem razredu me je učiteljica, ki je bila videti kot mlada partizanka, postavila najprej za desetarja in nato za načelnika razreda. Vsako jutro sem, ko je stopila v razred, stopil pred  razred in zaklical "Smrt fašizmu!", razred pa je odgovoril "svobodo narodu"! (Čez čas smo vzklikali "Za domovino - s Titom naprej!"). Drugo, bolj materinsko, sem si zapomnil po tem, da je za nagrado delila kartonaste možice, ki so stegnili jezik, če si ga potegnil za škrice. To mi je bilo tako všeč, da sem jih začel izdelovati tudi sam. Ono v tretjem razredu sem si zapomnil po tem, da je metala ključe in kredo po razredu in da me je vprašala, kaj je ljudski odbor. Ker nisem vedel, kaj bi to lahko bilo, sem dobil prvo trojko v karieri in do konca življenja zasovražil upravne vede. Tovarišica v četrtem razredu je bila Štajerka, ki je naglašala "srp in kladivo", imela naprej štrleče zobe, zaradi česar so ji rekli "konjska smrt". Do mene pa je bila dobra in me je imela rada, jaz pa njo. Na koncu leta naju je z najboljšo učenko povabila k sebi domov na čaj. Takrat sem bil prvič v eni tistih lepih, visokih hiš v središču Ljubljane. 

V nižji gimnaziji sem si zapomnil profesorja Pavla Kunaverja, ki je kot starešina tabornikov, s tem, da je vodil taborniško družino in nas vodil v naravo, odločilno vplival na mojo socializacijo. Zapomnil sem si tudi drugega učitelja zemljepisa, ki je kar naprej govoril "torej-torej" in tekal pred tablo, z leve na desno in desne na levo, ko je kazal od kod do kod sega Evropa. Sega na vzhodu do Urala, česar danes naši politiki ne vedo več. Všeč mi je bila učiteljica srbohrvaščine, ker je izžarevala dobro voljo, toplino in širino in bila kar odločna, če jo je kdo oponašal in preveč na glas deklamiral "čćžšj-čćžšj". Zaradi nje - med drugim - ne sovražim južnjakov. Učitelj telovadbe se mi je posebej posvetil in me naučil delati preval. Sem si ga zapomnil. Ta glavni profesorji so "me imeli" še naprej v višji gimnaziji.

Profesor dr. Josip Ilc, učitelj latinščine, zasluži omembo na prvem mestu, ker sem se ga najbolj bal, ker nas je zmerjal s kozli in idioti, hkrati pa mi je dobra ocena pri njem neskončno dvignila samozavest. Pomenila je, da nisem čisto zanič. Mi je pa samozavest kolebala, to je že res. Pri profesorju nemščine Alojziju Žitniku, sem spoznal, kaj sta to korektnost in etika. Obvezno učno uro "socialistične morale" je začel takole: "'Morala', to ni tretja oseba ednine ženskega spola deležnika preteklega časa glagola 'morati', saj je ne naglašamo na prvem ampak na drugem zlogu..." Ko pa mu je sošolec, ki se je tam zadaj nekaj pačil, na poziv, naj to, kar je kazal nekaterim, pokaže še celemu razredu, ponosno odgovoril "Nisem pajac, da bi to ponavljal", je osupli profesor po premolku dejal: "No, pa mi je tvoj odgovor všeč, sedi!" To je bila zame prva lekcija osebne poštenosti, samorefleksije, objektivnosti in zadržanosti, samokontrole. Prepoznal in nagradil je vrlino, namesto da bi ravnal kot oblast in zatrl tistega, ki se mu je drznil ugovarjati. Po dolgoletnem razredniku, matematiku prof. Lojzetu Berniku sem povzel dobrodušen sarkazem, s katerim nas je discipliniral. Hvaležen sem mu, ker je uvidel, da ne bom matematik, da pa moram nekako zdelati šolo in mi je na maturi vodil drhtečo roko po tabli. To je pedagoška širina. Drugi naravoslovci niso naredili name posebnega vtisa. O biologinji prof. Torellijevi sem si zapomnil, da nam je priporočala, naj vodimo osebni dnevnik in si zapisujemo izreke iz knjig, ki jih preberemo. 

Na mojo študijsko izbiro sta najbolj vplivala slovenist prof. Rudolf Benulič in filozofinja prof. Alenka Goljevšček. Benulič je zaslutil v meni dar za pisanje in razumevanje besedil. Dal mi je zahtevno nalogo, naj za govorno vajo obdelam Krleževo dramo Glembajevi. Naj mi gredo na roko, me je celo priporočil v NUK. Na maturi sem zgledno analiziral Župačičevo Dumo. Danes mi je žal, da se nisem vpisal na slovenistiko. A profesor sam nas je odganjal od tega. Govoril je: Tehnika, medicina - to je nekaj. Njegov poklic se mu ni zdel dovolj cenjen in tudi jaz sem si mislil: preganjati se z mladostniki - je to kakšen poklic?

Tako je nastopila mlada in luštna - a primerno resna - profesorica Goljevšček, ob kateri se mi je zazdelo, da bi bila psihologija ali filozofija ali pa oboje ustrezna študijska izbira. Vlekle so me velike neznane in nezumljive besede...

O študiju teh skrivnosti in učiteljih pa morda drugič. Vendar naj takoj povem, da je resničen vtis name naredil le prof. dr. Lev Milčinski, psihiater.  

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA (Moja demenca 3)

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.

Ukinimo samega sebe - ali res?

Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

TRETJI INTERVJU

Dolgo se že nisva videla. Medtem se je zgodilo veliko reči. Mislim, da ste se v Delu oglasili v zvezi z ukrajinsko vojno?

Ne vem natančno, menda res, ali pa v zvezi z muzejem. 

Saj res. Kakšno je vaše stališče v zvezi z muzejem osamosvojitve?

V začetku mi ni bilo jasno, v čem je problem. Lahko bi bilo eno ali drugo: poseben muzej ali pa muzej v okviru sedanjega muzeja novejše zgodovine. To naj se zmenijo zgodovinarji in muzealci. Tako sem mislil, nisem jasno videl politične dimenzije tega vprašanja, dokler niso že obstoječega muzeja osamosvojitve ukinili in so prišli korporativno pred kamere njegovi podporniki. Tedaj sem videl, da ne gre za muzej osamosvojitve, ampak za muzej samozvanih "osamosvojiteljev". Tudi sam sem glasoval za osamosvojitev in ne gre mi v račun, da si neka politična skupina lasti zasluge za osamosvojitev. Proti JLA so se borili levičarji in desničarji; vse tedanje politične strukture so prispevale k osamosvojitvi. Če ne bi bilo tako, tudi osamosvojitve ne bi bilo.

Pa vendar so bili pred tem za osamosvojitev bolj na desni kot na levi. Levičarji bi pristali na jugoslovansko konfederacijo, desničarji so pa hoteli samostojno Slovenijo. Se vam ne zdi?

Morda. A ko je prišlo do spopadov, so si eni in drugi prizadevali za samostojnost. To desničarsko prisvajanje osamosvojitve zavračam. Zasluga desničarjev je, da so se strankarsko povezali kot opozicija proti  "kontinuiteti". Prispevali so k vzpostavitvi pluralnega političnega prostora, približno celotne pahljače političnih stališč. To je bilo nujno za vzpostavitev klasičnega parlamentarnega sistema. To je mogoče premalo poudarjeno in priznano, kar je po svoje krivično. Navsezadnje so nekateri od njih tudi veliko tvegali ob osamosvajanju.

Kako pa gledate na vladno ukinitev Dneva spomina na žrtve komunizma in na počastitev sestanka KP na Čebinah?

Utrgano. Ne odobravam. Videti je neresno, otročje. Morda neke vrste astigmatizem. Seveda pa ni zato, ker je videti otročje, nič manj nevarno. Ne vem, kaj hočejo s tem. Glede prvega: ta dan je prejšnja oblast na hitro stisnila skozi. Če so zdaj z načinom ukinitve "tik pred zdajci" hoteli povedati, da se tako ne dela, je to otročje igranje z ognjem, amaterski "zob za zob", ki ne bi smel imeti mesta v politiki, kot jo razumem. Če pa mislijo vsebinsko, da naj ne bi častili spomina na žrtve komunizma, so ne le astigmatični ampak slepi ali zli. Žrtve komunizma so bile in bilo jih je zelo veliko, civilnih, neoboroženih, pomorjenih kruto, brez sojenja. V povezavi s počastitvijo komunističnega sestanka na Čebinah pomeni to popolnoma iztaknjeno optiko. Vendar razumem realno jedro tega dejanja, te počastitve.

Kakšno realno jedro?

Komunizem sedaj na desni prikazujejo kot totalitarizem in ga enačijo s fašizmom in nacizmom, ki sta tudi imela elemente socializma (nacizem = nacional-socializem; Mussolini v začetku socialist). Komunistični režim je bil enostrankarska diktatura, nasprotje  meščanske parlamentarne demokracije. O tem ni dvoma. S tem ko nasprotniki komunizma poudarjajo samo totalitarizem, delajo krivico vsem, ki so komunizem pojmovali kot socialno osvoboditev, in se borili zanj. Komunisti, vodje in preprosti ljudje in borci, so si pod komunizmom predstavljali pravično družbo brez izkoriščanja, nesvobode in revščine. Vse to so doživljali v kraljevi "šestojanuarski" diktaturi (!) in marsikdo doživlja to sedaj, v obnovljeni klasični demokraciji in kapitalizmu: izkoriščanje, prisilo, ponižanja, brezpravje in revščino; prekarnost, stanovanjsko stisko, socialno in fizično ne-varnost. Podnebno krizo in polucijo poganja neregulirana kapitalistična rast. To je še vedno realno jedro prizadevanja za komunizem, ki se trenutno pojavlja pod nalepko "demokratični socializem". Mislim, da obuditev spomina na Čebine pomeni to: ideja komunizma ni pokopana, obujamo jo. Spričo podnebne krize, zagate kapitalizma in parlamentarne demokracije povsod po svetu, je to vizija - ali sprejemljiva ali ne, se bo pokazalo. 

Zdaj pa res ne vem, kje ste, kdo ali kaj ste, profesor? Pa ne, da ste za komunizem?

Povedal sem, kako so stari komunisti pojmovali komunizem, kaj jim je pomenil, in opozoril na sedanje enostransko in shematično pojmovanje in enačenje s fašizmom in nacizmom. Dodal sem, da je svet v zagati, iz katere iščemo izhod. Ponavljanje tega, kar je povzročilo zagato, ne vodi nikamor. Kaže, da nekateri vidijo rešitev v komunizmu, v ponovnem, boljšem poskusu uvesti komunizem. Mogoče je alternativa "kapitalizem ali socializem" napačna. Sam se nagibam h "kapitalizmu s človeškim obrazom", k državno reguliranemu kapitalizmu, brez ekscesnih socialnih razlik. Kapitalizem ima več obrazov. Navsezadnje imamo kitajski komunistični kapitalizem in paleto drugih variant, med njimi skandinavske. Kajti, kakršna že bo prihodnja ureditev, bo družba morala proizvajati, proizvodnje pa ni brez osebne iniciative in podjetnosti. Socializem se po tej plati ni izkazal. To je ugotovil že Kardelj, ki je uvedel tozdiranje, s katerim je skušal spodbuditi skupinski interes. A tudi ta ni mogel nadomestiti osebnega interesa. Jaz teh sprememb ne bom dočakal, če jih boste vi, se pa tolažite, kot smo se tolažili mi za časa socializma: pri nas zapirajo nasprotnike socializma, v kapitalizmu pa nasprotnike kapitalizma. Vsak sistem ima svoje nasprotnike, ki jih je treba onemogočiti. 

No, zdaj se pa že šalite.

Ne šalim se, a pustiva to temo za drugič.

Naj vas povprašam še o trenutnem dogajanju na psihiatriji. Kaj menite?

Kaže, da bo to prva odločna in zares izpeljana reforma v zdravstvu poleg uvedbe telefona na ministrstvu za zdravje, na katerega lahko sporočite, da bi radi k zdravniku, pa vam svetujejo, da pokličite drugam, in, seveda, poleg odprte avdience za psihiatrične bolnike pri ministru-ortopedu. Ta avdienca seveda ni namenjena zdravljenju ampak sprejemanju pritožb proti kliniki in zdravnikom, da bi minister ločil zrnje od plev. Seveda pa tovrstno razbremenjevanje deluje zdravilno na bolnike in veča ministrovo priljubljenost pri podpornikih. 

Profesor, cinični ste. Niste opazili, da je tako izražanje skrajno nezaželeno, saj pomeni  norčevanje iz šibkejših?

Iz šibkejših ali iz močnejših? Ne vem, kdo se bolj norčuje iz psihiatričnih bolnikov, minister ali jaz. 

Vse bolj očitno postaja, da gre na psihiatriji za orkestrirano žagarsko akcijo. Nisem dosledno spremljal dogajanja, a kolikor vem, je direktor UPK nastopil na TV v oddaji s Petrovčičevo. Na sliki je z Urbanijo in Petrovčičevo. To je zadosten razlog za "odstrel". Depolitizacija. 

Potem so na TV predvajali izjavo neke bivše psihiatrične pacientke, da so pred desetimi leti z njo nasilno ravnali. Mislim, da je rekla, da se je zaradi svojih težav sama javila na kliniki, kjer so ji potem vsiljevali neka zdravila, in ker jih je odklonila, so jo zvezali, privezali na posteljo itd.. Čeprav se je sama javila, je poudarila, kot da bi zato imela pravico diktirati zdravljenje. Potem se je oglasil direktor Zalar, ki je zanikal, da bi se na kliniki dogajalo nasilje in da za to ni nobenih dokazov. Potem je šel ping-pong o tem, ali je bil nadzor ali ne, interni ali eksterni, od pravih ali nepravih instanc, in kakšen nadzor pričakuje minister. Ob tej živce parajoči igri je direktorju ušla izjava, ki so jo zagovornice politično in splošnokulturno korektne komunikacije interpretirale kot prezirljivo do pacientov in do nežnega spola sploh, kot škodljivo, češ da opravičuje in spodbuja spolno nasilje itd. Direktor se je opravičil, minister je odpoklical predstavnike države v svetu zavoda. Svet ni izglasoval sklepa o odstavitvi direktorja, ena od članic sveta je na TV pohvalila delo klinike in direktorja - navsezadnje so res uspešno prebrodili kovidno obdobje.

To nič ne velja. Direktor ne komunicira ustrezno. Komunikacija je bistvo vodenja zdravstvene ustanove. Ni važno, če klinika nima izgube in če je v njej še vedno nebroj pacientov in zdravnikov, ki se vsak dan trudijo, da bi pomagali ljudem...

Profesor, saj bo dovolj, saj ste vse povedali, hvala...

Ne, nisem še končal. Vse to je sprevrženo in v taki državi nočem živeti. Razglašajo pravno državo, potem pa človeka obtožijo, obsodijo in odstavijo brez dokazov - kadija tuži, kadija sudi. 

Šestojanuarska diktatura!

Profesor, ne, to je bilo nekoč, to ni zdaj. A vam je slabo?

Ne! Dol diktatura! Živel komunizem! Grem k ministru!

TRAKTOVALSKA

Krvav nebo

še slabši bo
bo tekla kri
morost trpi
metulj grozi
bo njivo vzel
bo lakot pel

le vkup, le vkup
oj kmetič moj
zakurblej traktor
koso vzem
zasmrad use
škrica prežen
kolo mu vzem

se bije boj
za staro pravdo
špricarsko.

ŽIVETI PO MAČJE

 

 Priročnikov za osebnostno rast sem se že kar malo naveličal, čeprav je res, da v vsakem najdeš kaj novega in drugačnega. A tokrat sem na ustreznem oddelku knjigarne MK v konzorciju brez pomišljanja segel po lično oblikovani knjižici z naslovom Živeti po mačje. Sklenil sem bil namreč, da bom samo malo pogledal in nič kupil, nobene nove knjige, nobene knjige ... nobene ... Ta moj nenadni nehotni, pravzaprav protivoljni gib ima svojo predzgodovino. 

Ana, najina vnukinja, je svojim staršem, s katerimi živimo v isti hiši, ob selitvi zapustila prekrasnega sivo-grahastega mladega mačka. Z rdečo ovratnico je pravi mali puhasti lepotec. Težko se je ločila od njega in najbrž tudi on od nje, saj sta se, dokler je bil pri njej, kar naprej muckala. Vsem nam je bilo težko, ko smo dojeli, da je ločitev neizogibna in da se bosta odslej videvala le še ob Aninih obiskih. A mali se je kmalu navadil novega okolja, obvladal higienske navade, in si izboril svoj prostor za dremež, tako da je iz njegovega najljubšega fotelja - vsaj za svoje urice - pregnal svojega gospodarja. Vztrajno je ob vsaki priliki, ko je gospodar dvignil zadnjico, zasedel njegovo ogreto mesto. Kmalu je  raziskal vse kotičke stanovanja in nekega dne si je upal po stopnicah gor k nama. Ko je pretaknil vse kote, ga je zanimalo še, kaj je za lamelami zastirala balkonskih vrat. Bala sva se ga spustiti na balkon, češnjeve veje segajo prav do njega in če pobegne na češnjo - kdo ga bo spravil dol. A vsakokrat ko je prišel k nama, se je smukal okrog balkonskih vrat, s tačko odrival zastiralo in hrepeneče zrl ven. Pa ne moreš, a da mu ne odpreš! Potem se je ženi stiskalo srce, ko je splezal čisto na rob balkona, stegoval vrat v globino, in je kazalo, da bo padel dol. Ma kaki, saj je maček!  Ob vsem tem je najbolj čudno to, da ne vem, kako mu je ime; jaz ga kličem Miki.

Ob njem sem se spomnil starega muca, ki nam ga je pred leti zapustila hčerka. Klicala ga je Liber, svobodnjak. Dogodek, ki mi je ostal v živem spominu. sem nekje že opisal, pa naj, starec, ponovim zgodbo. Nekoč se je na naši trati, tik ob vrtni ograji, znašel mačji mladič - od kod in čigav, ne vem. Naš stari mačon je imel poleti, ko smo se več zadrževali na vrtu, ob hišnem zidu skledico s hrano in vodo ali mlekom. Malček jo to opazil, mikalo ga je, da bi pil, a si ni upal premeriti nekaj metrov do skodelic, ker je tam na drugi strani vrta opazil velike človeške živali. Mucka je opazil tudi stari muc. Počasi in premišljeno, nonšalantno, kot da ni nič pomembnega in da se bo samo malo sprehodil, je odkorakal do ustreznega mesta in sedel med nas in skodelico. Zravnano je sedel na zadnjih tacah in s svojo držo dal malemu vedeti, da lahko pride in da ga bo zavaroval pred velikimi živalmi. Zares se je mali počasi in previdno približal skodelici s sladkim mlekom. Medtem ko je pil, ga je muc ves čas stražil.

Takrat sem spoznal, da je v mačku nekaj več - danes vem, da v vseh živalih - nekakšna empatija. Zrcalni nevroni ali karkoli pač, ni pomembno. Naukov starega muca pa s tem ni bilo konec. V neusmiljenih bojih z drugimi mački je dobil težke poškodbe. Nekoč se je priklatil domov z grozljivo rano: kot bi mu manjkal del lobanje in oko mu je bingljalo iz očesne votline na živcu. Rana se mu je zacelila, a odslej je bil brez enega očesa. S starostjo je izgubil tudi skoraj vse zobe. Sedela sva na vrhu naših stopnic in pital sem ga z mačjo pašteto. Do zadnjega se je skušal vzpeti k meni na kavč, a ni več mogel. Videl sem zadnji trzljaj njegovega telesa. S hčerjo sva ga spodobno pokopala za Savo. Liber je bil zame velika šola o preživetju in vitalnosti. Upam, da te bom lahko posnemal, Liber, ko bo prišel moj čas, sem si mislil.

Z mačjo knjigo na prtljažniku sem prikolesaril do doma. Na cesti pred hišo - Miki. Ko me je opazil, se je sredi ceste - enosmerne, po kateri na srečo vozijo avti počasi - prevalil na hrbet in dal vse štiri od sebe. Navadil se je, da ga počoham in ker mu paše, se prekobali na hrbet, da ga dosežem še po trebuhu; če ga požgečkam, me pa popraska z vsemi štirimi tačkami pa še ugrizne - samo tako za hec, to dobro razlikuje. Zaupa mi in to brez zadrege in rad pokaže. Miki, s tem me zelo počastiš. Sam sebi se zazdim dober človek; dobra, nenevarna človeška žival.

ČAS, PREŽIVET Z MAČKO, NI NIKOLI ZAPRAVLJEN.

SIGMUND FREUD

DODATEK S FEJSBUKA

Kakšna je razlika med mačjeljubci in pasjeljubci? Ker sem (bil) oboje, vem, da vsako od teh dveh bitij nagovarja druga naša nagnjenja, zato ne bi bilo prav ustvariti še eno ločnico med že tako razdeljenimi Slovenci. Mačka imam rad, ker je neodvisen, ker mi ne vzbuja slabe vesti, saj se znajde sam; ker odkrito zahteva, kar misli, da mu gre, pa se vseeno pusti pobožati in je lahko na moč prijazen in priliznjen. Pes pa izzove pri meni občutke krivde in dolžnosti, kadar me pogleda s tistimi pričakujočimi očmi in občutke oblastniške premoči, kadar ubogljivo sede in mi da taco; in seveda občutke "najboljšega prijatelja", kadar položi glavo v moje naročje. Oba sta dober pripomoček samodiagnostike, če si ob njiju prisluhneš.

DOPISANO 17. 3. 2025:

Miki ni več Miki. Tako lep je in tako lepo se obnaša in z gobčkom se dotakne mojega nosu, prav rad. Že pred časom sem mu dal drugo ime: Dorian Grey ali kratko Dori.

EPIDEMIJA IN ZAUPANJE

S skoraj dveletno zamudo zaradi “postepidemične amnezije” (težnje, da bi čiprej pozabil neprijetno obdobje) sem šele zdaj prebral knjigo Alija Žerdina, MMXX: Leto nevarne bližine (Kaj je šlo v Sloveniji narobe med epidemijo covida-19), UmCO, Ljubljana 2021. Druga knjiga istega avtorja z nadaljevanjem teme prve knjige, me čaka ob njej. Knjigi zaslužita vso pozornost kot verodostojen dokument nekega zagatnega časa, pisan z določenega političnega stališča, do katerega ima pisec seveda vso pravico. Morda bi novinar kakega drugega časnika ali revije odkril v potezah desničarske vlade več dobronamernosti in resnega prizadevanja koristiti ljudstvu in državi. Morda bi bil bolj kritičen do ravnanja opozicije. Nimam namena presojati vsebine celotne knjige; za to bom morda še zbral moči kasneje. Tokrat sem se ustavil samo pri poglavju o zaupanju (str. 107-123), ob katerem sem se zamislil kot priučen sociolog-po-sili-razmer.

Dobrih 16 strani dolgo poglavje sem v duhu kvalitativne analize besedil po vzoru utemeljene ali prizemljene teorije po Glaserju in Straussu obravnaval kot implicitno sociološko ali socialnopsihološko teorijo, čeprav je pisec sam ne razglaša kot take, in jo skušal kritično pregledati. Da bo jasneje: besedilo, ki je videti kot novinarsko poročilo, ki pa obravnava povezave med pojavi in skuša v bistvu pojasniti neko dogajanje, sem dojel kot piščevo teorijo o tem dogajanju. (Pisec je doktor socioloških znanosti.) Teorija je, preprosto povedano, posebej skrbno in utemeljeno pojasnjevanje ali razlaga odnosov med pojavi. Pričujoča teorija naj bi pojasnila visok delež umrlih zaradi virusa, neupoštevanje vladnih navodil in preventivnih ukrepov in, če jo še malo raztegnemo na kasnejše obdobje, nizek delež precepljenih.

Teorija gre takole: Človek (ob epidemiji) v pogojih, ko se lahko svobodno odloča, upošteva preventivna navodila in ukrepe, če zaupa viru navodil in ukrepov. Navodila o ustreznem preventivnem ravnanju je dajala vlada s strokovnimi sodelavci. Če ljudje zaupajo vladi, upoštevajo navodila in ukrepe; če ji ne zaupajo, jih ne upoštevajo. Upoštevajo jih tem bolj, čim bolj ji zaupajo. Čim manj jih upoštevajo, tem slabši so izidi. Naj dodamo: poleg vira navodil je pomembna tudi vsebina navodil in ukrepov. Navodila naj bi bila zakonita, dovolj preprosta in “življenjska”. Prepoved prehajanja občinskih meja je bil neživljenjski, dejansko neizvedljiv ukrep.

Pisec navaja številne primere nezglednega in nedoslednega ravnanja vlade, njenih funkcionarjev in državnih uradnikov - dovolj za sklep, da taki vladi ljudje niso mogli zaupati. Da ji res niso zaupali, pokaže pisec z navedbo rezultatov javnomnenjske ankete, ki kaže upad zaupanja od prevzema oblasti do konca drugega vala in nazadnje - potrdi posledice nezaupanja z navedbo števila 4000 presežnih smrti. Ker ljudje niso zaupali vladi, so bili izidi slabi. Quod Erat Demonstandum.

Zveni dobro, žal pa so ti sklepi prenagli in napačni. Iz podatkov o ravnanju vlade, o v anketi izraženem upadu zaupanja v vlado in iz statistike upoštevanja ukrepov, okužb in smrti ne moremo kar tako sklepati o vzročno-posledičnem odnosu med temi pojavi.

To kar je pisec navedel, so podatki o sočasni istosmerni variaciji števila in vrste zdrsov vlade, o stopnji zaupanja v vlado, upoštevanju ukrepov in o izidih epidemije. Sočasna variacija pomeni: ko je eno visoko ali nizko, je tudi drugo visoko ali nizko. To ne pomeni, da je med pojavi, ki sočasno usklajeno variirajo, vzročna zveza; da povišanje ali znižanje enega povzroči povišanje ali znižanje drugega. Nekoč so ugotovili, da je na Zemlji več samomorov, ko je na Soncu več peg. Vzročne zveze med obema pojavoma ni še nihče dokazal. Baje so ugotovili tudi, da je v Prekmurju več rojstev, kadar se spomladi v domovino vrne več štorkelj. Nekateri trdno verjamejo, da je med obema pojavoma vzročna zveza. Če vzamete pod lupo katerikoli dve spremenljivki, lahko v mnogih primerih ugotovite med njima tako sočasno istosmerno variacijo ali korelacijo; običajno zato, ker na obe spremenljivki vpliva isti dejavnik, sami pa nista neposredno povezani: povečana stopnja urbanizacije povzroča več prometa, hkrati pa se viša število prekomerno debelih ljudi, ker je več sedečih poklicev, manj gibanja v naravi itd.  Na eni strani je več prometa, na drugi več debelih. A to ne pomeni, da povečan promet povzroča debelost. 

Tako sočasno variacijo bi ugotovili tudi, če bi se kak globalni trend ujel z obdobjem mandata kake vlade (npr. trend cen energentov ali žita). Napačno bi bilo, če bi tak, tudi lokalno opaženi trend, pripisali lokalni vladi kot njeno zaslugo ali krivdo. Neupoštevanje vladnih ukrepov ni slovenska posebnost, ampak globalni pojav. V nobeni od držav, ki jih je zajela pandemija, niso vsi prebivalci upoštevali ukrepov; upošteval jih je večji ali manjši del prebivalstva. Res pa je, da je bil pri nas nered verjetno večji kot drugod in njegovo opravičevanje tudi.

Taka sočasna variacija ali “ukradeni” trend, ki sovpada z obdobjem mandata, ali ki se ga neupravičeno predstavlja kot lokalno posebnost, sta dovolj za politično božanje nevednih in nerazmišljujočih, pa premalo za opis resničnih zvez med pojavi. Slab izid obvladovanja epidemije s tem ni pojasnjen. Ugotovljeno je samo, da je bilo vse mizerno: vladanje, upoštevanje ukrepov in statistika smrti. Da bi bolje preverili hipotezo o vzročni zvezi med ravnanjem vlade, zaupanjem ljudi in zdravstvenimi posledicami, bi morali za vsako osebo v vzorcu državljanov ugotoviti stopnjo zaupanja v vlado, stopnjo upoštevanja ukrepov in zdravstveno stanje. Tudi tako bi dobili samo korelacije, a iz teh bi lažje sklepali na vzročne zveze.

Pa vendar, lahko ugovarjamo, je logično, da zaupanje v vlado vodi do upoštevanja ukrepov, nezaupanje pa povzroča neupoštevanje ukrepov. Zakaj dvomimo v to povezavo?

Pomagajmo si s študijo primera, mojega lastnega. Večino pojavov, opisanih v knjigi, vse nedoslednosti in neumnosti vlade, sem opazil tudi sam in na prvi pogled se mi je zdelo, da je sklep, da ljudje ne zaupajo vladi in zato ne nosijo mask, upravičen. A nekaj se mi je zazdelo čudno. Čeprav bi tudi jaz morda raje videl kakšno drugo vlado; čeprav sem videl vse njene zdrse (ki jih je opozicija neusmiljeno eksploatirala) in nisem čutil nobenega posebnega zaupanja do nje, sem upošteval preventivna navodila. Morda sem jih upošteval, ker so jih dajali zdravniki. Sem pa tudi brskal po spletu. Zadrževal sem se doma, nosil masko, si umival roke, se izogibal gnečam, upošteval fizično razdaljo med osebami, prezračeval stanovanje in se potem štirikrat cepil. Kako to, da me represija vladnih brezveznikov, na kar namiguje pisec, obramboslovcev in gradbenikov, kakor so predstavljeni v knjigi, ni odvrnila od skrbi za svoje zdravje? Sem jim verjel?

Oprl sem se na vire, neodvisne od vladnih politikov, med drugim tudi na objave WHO, ki so jih navsezadnje prenašali tudi naši zdravniki, nekateri med njimi člani vladne strokovne skupine. Grobo rečeno: vlada me ni brigala. Imamo klasično parlamentarno demokracijo z vsemi stebri oblasti, malo morje ljudi, ki se ukvarjajo samo z vladanjem. Če mi kaj ni všeč, se oglasim kot državljan, ne mislim pa se ukvarjati s politiko. Mislil sem si: epidemija je; skrbim, da se ne bi okužil in da ne bi okužil drugih, iz svojega interesa in etike, neodvisno od tega, kar pridiga vlada.

Zato bi rad vprašal pisca (druga študija primera): Je tudi on upošteval preventivna navodila? Če jih je, se mu ne zdi, da je v protislovju sam s sabo? Dokazal je, da vlada ni bila vredna zaupanja, torej bi bilo neumno upoštevati njena priporočila in nositi masko? Tudi petkovi kolesarji, nezaupljivci par excellence, so na koncu večinoma nosili maske. Kako to, da so kljub vehementnemu in izredno vztrajnemu izražanju nezaupanja v vlado, upoštevali njena navodila? V resnici niso upoštevali “njenih navodil” ampak “globalna navodila”. To pa pomeni, da ni zveze med navodili in ukrepi slovenske vlade in upoštevanjem preventive med slovenskimi državljani.

To pomeni, da je domneva o vzročni povezavi zaupanja-nezaupanja v vlado z upoštevanjem zaščitnih navodil in ukrepov kot pojasnilo večine primerov upoštevanja ali neupoštevanja preventivnih ukrepov zavrnjena. Morda obstajajo posamezniki in podskupine, ki so dejansko upoštevali ukrepe, ker jih je priporočil JJ, in drugi, ki jih iz istega razloga niso upoštevali. Očitno pa to ni splošno pravilo. Osnovne preventivne ukrepe, omenjene zgoraj, so mnogi upoštevali, ne glede na to, ali so vladi zaupali ali ne. Mnogi jih niso upoštevali, a prav tako ne zaradi nezaupanja v vlado ampak zaradi nezaupanja v kakršno koli avtoriteto ali “mainstream”, predvsem v znanost, “deklo farmacevtske industrije”. Od tod presenetljiv globalni pojav iracionalnosti, teorij zarote, zanikanja znanstvenih ugotovitev, zanikanja virusa, zanikanja epidemije, pojav praznoverja, “alternativne znanosti” itd. Vse to ni bila slovenska posebnost, Janševo maslo.

Seveda je na psihološki ravni res, da nespoštovanje vira vodi do nezaupanja in neupoštevanja navodil. Toda navodila niso prihajala samo od vlade. Tudi opozicijski mediji so jih objavljali. In navsezadnje si je vsakdo lahko sam poiskal informacije kjer koli, neodvisno od vladnih razglasov. Zakaj torej velik delež državljanov ni upošteval preventivnih ukrepov? Zakaj se je okužba širila? To vprašanje je še vedno odprto (v blogu, ki sem ga objavil med epidemijo, sem skušal na to odgovoriti). Nezaupanje v vlado te abstinence ne pojasnjuje, vsaj ne v večjem delu. Morda bi jo pojasnili s pojmom "anomije", "tranzicijske anomije". To je sociološki pojem, ne psihološki, kakršen je "zaupanje". Tranzicijska anomija je pojav družbenega nereda, kljub formalnemu obstoju "pravne države", ki se vleče vse obdobje po osamosvojitvi in ga ne moremo pripisati samo "pandemični vladi". Več o tem drugič.

Samostojen človek, avtonomna oseba, pobira informacije iz več virov in zna presoditi, koliko so verodostojne, ter nato ukrepati. Veliko ljudi je to zmoglo. Nekateri pa so dve leti preživeli tako, da so ves čas pozorno in dlakocepsko, že kar patološko odvisnostno ali protiodvisnostno, opazovali ravnanje vlade, privoščljivo komentirali vsak njen zdrs, vse do dokazovanja, da je povzročila smrti, ki bi se jim lahko izognili. Svoje vloge pri ustvarjanju nezaupanja in družbenega nereda zaradi svojih političnih motivov pa niso videli. Na kocki je bilo več kot nekaj presežnih “smrti starcev, ki bi tako ali tako umrli"! Janšev morebitni uspeh pri obvladovanju epidemije je bil zanje večja grožnja od virusa, grožnja diktature. Sodelovanja pri ustavljanju okužbe levica ni zmogla. Bila je preveč prestrašena. 

Mnogo pomembnejši dejavnik širjenja okužbe kot nezaupanje v vlado so infrastrukturni in organizacijski pogoji: stanje v domovih za stare, v bolnišnicah, v delovnih organizacijah, dnevne migracije ipd., ki so del družbeno-gospodarskega sistema in zapuščina mnogih vlad pred to, ki jo je doletela epidemija.

Komentar:

Jože Primožič na FB: Z napisanim se strinjam. Tudi sam vzamem, ob sumu na slabo vreme, s seboj dežnik ali pelerino, ne glede na to, kdo nam trenutno vlada in kdo nam napoveduje vreme. Čeprav bi se dalo verjetno statistično potrditi, da v levih medijih, kjer prisegajo na prosti čas, večkrat napovedo lepo vreme, kot v desnih, ki jih spremljajo kmetje, ki jih skrbi za letino.

Galska vojna: Samo nostalgija ali kaj več?

Na TV sem gledal dokumentarni film o Cezarjevi galski vojni z mladimi ameriškimi profesorji kot razlagalci, med njimi mladenič z dentalno, prisekano izgovorjavo, in simpatična zelo mlada in zavzeta profesorica klasične filologije ali antične zgodovine. (Spet se mi je obnovila želja, da bi študiral v Ameriki, mogoče klasično filologijo.) Zelo koristni za razumevanje tega osvajalskega, genocidnega pohoda so bili prikazani zemljevidi. Žal jih nisem fotografiral ali printskrinal (mogoče si še lahko ponovno zavrtim!), mogoče pa so razlage tudi v wikipediji ali drugje. Šele zdaj sem prav dojel vlogo Vercingetorixa; v gimnaziji sem na ušesih sedel. Prej nekoč sem Cezarjevo delo v obnavljanju svoje identitete "zelenojamskega klasika" prebral v prevodu (Obzorja Maribor, 1999), še prej pa smo odlomke iz De bello Gallico prevajali v gimnaziji. Latinsko berilo s komentarjem imam shranjeno (Latinsko berilo za gimnazije, DZS, Ljubljana 1953). Tako sem ga zvečer vzel v roke, zavitega v črn papir, ki mi ga je teta (ali pa sestrična Francka) prinesla iz bolnice, kjer so bili vanj zaviti rentgenski filmi, da bi bili zavarovani pred svetlobo. Vse shranjene latinske in grške vadnice iz tistega časa imam zavite v ta črni papir. Najprej sem moral z lepilnim trakom, ki ga sicer uporabljam za obrobljanje svojih slikarskih proizvodov, prilepiti platnice, ki so se že skoraj odtrgale. Potem sem vzel v roke še komentar v posebni brošuri enakega formata in na zadnji strani pred platnico opazil v zgornjem levem kotu strani narahlo s svinčnikom napisano:

PONOVITEV ZA MM

SLOVNICA $ 108 - 279

VADNICA II. SYNTAXA

- " - vse posebno slovenske stavke

Berilo do Cicerona + komentar

"Ponovitev za MM" pomeni ponovitev za malo maturo. To pomeni, da smo v rosni mladosti predelovali te reči in jih morali znati prevajati. Še dobro, da sem bil male mature oproščen, ker sem imel dovolj dobre ocene pred tem. Ugaja mi tipografska podoba komentarja s krepko natisnjenimi latinskimi frazami, ob njih pa slovenski komentarji v normalnem tisku. Ne vem, kako da zdaj ugaja očesu ta resnobna in dolgočasna tipografija, ki mi je bila tedaj nedvomno neskončno odvratna. Berem in vidim, da so komentarji že skoraj prevodi. Sestavljalci, med njimi naši profesorji latinščine, so nam šli zelo na roke. Ali sem to opazil tudi takrat? "ratibus ac lintribus iunctis", na splavih in zvezanih čolnih - kaj še hočeš? Malo pred tem sem prebral ustrezni stavek v berilu in pomislil: to moram pogledati v slovar, pa se mi zdajle ne da. Na, saj je v komentarju! 

Potem sem se lotil branja uvodnega besedila: Pregled grške in rimske literature, na koncu ime pisca M. Grošelj. Grem pogledat v wikipedijo: "klasični filologi". Najdem "klasična filologija" in ime Milan Grošelj. Preletim: mož je bil rojen takrat kot moja mama. Ko sem se začel učiti latinsko, je bil on že redni profesor, vzgojitelj vrste znanih klasičnih filologov. Bil je sedem let mlajši od bolj znanega Antona Sovreta, ki pa ni bil zaposlen na Univerzi, ampak sprva kot profesor na gimnaziji in kasneje kot prosvetni inšpektor na ministrstvu.

Na osmih straneh in nepolni deveti je Grošelj podal odličen pregled grške in rimske literature v zgodovinskem kontekstu, nekaj, kar bi moralo človeku ostati v glavi na izust kot splošna omika. Takrat tega zanesljivo nisem prebral. V zrelih letih sem si nekoč po spletu naročil iz neke nemške založbe dvoje knjig, leksikone klasikov grške in klasikov rimske literature, v vsaki čez sto imen piscev. Takrat sem uvidel, da ne enih ne drugih ni bilo samo pet, kolikor - se mi je zdelo - smo jih omenili v gimnaziji. 

V Grošljevem pregledu se mi je jasno razkrilo, da je za doživljanje ljudi v katerem koli zgodovinskem obdobju odločilna dimenzija "individualizem - komunizem". (Besede "komunizem" ne uporabljam v sodobnem političnem pomenu ampak v izvornem pomenu skupnosti, skupnega - communis). Skozi vso zgodovino se izmenjujejo obdobja, ko si človek prizadeva za dobro skupnosti, se skupnosti podredi in zanjo žrtvuje, z obdobji, ko vera v skupnost popusti in se človek obrne k sebi, k samouresničevanju in svoji sreči. Ta obrat sem doživljal tudi sam pri sebi, ko sem se odvrnil od služenja izgradnji socializma-komunizma k oblikovanju samega sebe in iskanju svojega intimnega življenjskega smisla. Kaže, da je dilema med iskanjem občega smisla vse skupnosti ali vseh ljudi in iskanjem individualnega, samo svojega smisla - večna, da pa v odvisnosti od zgodovinskih okoliščin prevlada enkrat ena, drugič druga smer. V generaciji pred mano so se ljudje iskreno, iz svojega prepričanja žrtvovali za skupnost, v moji generaciji nič več, obrnili smo se k sebi in ustvarjanju svoje "sreče" in iskanju svojega smisla.

To vem zdaj, takrat tega nisem bral, te knjige sem potisnil daleč od sebe, takoj ko sem napisal domačo nalogo. Pomislil pa sem: to smo dobili v branje, recimo leta 1953-54, v trdnem, sivem, "zatiralskem" socializmu. Kako močno pretiravajo "osamosvojitelji"! 

Tako. Zdaj se bom lotil pregledovanja in mogoče malo tudi prevajanja besedil tega čudovitega berila, ki vsebuje odlomke del blizu tridesetih rimskih in srednjeveških latinskih piscev. Kako da sta mi ti črni brošurici nenadoma tako pri srcu?

O prostovoljnem končanju življenja

Sem še pod vtisom nedavnega obiska pri umirajočem sosedu in prijatelju. Po nezgodi se mu je zdravstveno stanje postopno slabšalo, tako da so svojci potrebovali pomoč na domu, preden je bil sprejet v dom starejših, kjer ni več vstal iz postelje. Začel je odklanjati hrano, je pa tudi že težko požiral. Proti koncu ni mogel več govoriti. A ko sem ga obiskal in mu ob postelji pripovedoval o dogodkih v soseski, kar ga je vedno zanimalo, se je z mimiko odzival: razumel je, kar sem mu pripovedoval in delil je moje občutje, da je tista nova hiša res grozna. S krožnim gibom dlani mi je skušal nekaj povedati, a nisem razumel. Čez čas je tak gib ponovil. Nisem razumel. Šele doma mi je kapnilo, da mi je skušal povedati, da odhaja. Sklenil sem, da mu pri naslednjem obisku povem, da sem ga razumel. Dan pred mojim predvidenim obiskom je mirno zaspal za vedno. 

Človek, ki je nekoč v svojem delovnem in domačem okolju nekaj pomenil, bil sprejet, cenjen in spoštovan, je bil ob koncu svojega življenja nemočen, negibljiv, odvisen od drugih tudi pri intimni negi. Vsega se je zavedal in tak položaj mu je bil neznosen. Z odklanjanjem hrane je skušal skrajšati životarjenje v tem stanju, a je popustil in se prepustil. Nazadnje se mu je življenje izteklo na naraven način.

Marsikdo si v težkih trenutkih želi umreti, masikdo pomisli tudi na to, da bi si sam vzel življenje. Nekoč sem na vprašanje, ali mislim, da ima človek pravico do samomora, odgovoril pogojno pritrdilno: da, vendar naj pri tem prej pomisli na svojce in druge, kako bi jih to njegovo dejanje prizadelo. Verjamem, da so življenjski položaji, kot je ta ob nedavni odločitvi za evtanazijo neozdravljivo bolne in trpeče gospe, ko je odločitev za evtanazijo upravičena. Po drugi strani pa soglašam s stališčem, da nam je življenje brez naše volje podarjeno in naj bi z njim ravnali kot z darom, ki ga ne smemo zavrniti. O tem govori Kozma Ahačič v Delu (9.4.23), o tem piše Tine Hribar v svojem delu Dar biti.  

Trpljenje samo po sebi ni smiselno; ni pot v nebesa. Zato si ga skušamo kot posamezniki in kod družba na vse načine olajšati. Res je, da smo po tem, ko smo trpljenje prenesli in preživeli, boljši ljudje, ki se lažje vživimo v trpljenje drugega. A če je trpljenje neznosno in trajno in nam preprečuje, da bi sploh lahko bili z drugimi in jim s svojim zgledom koristili - čemu služi?

Prijateljeva drža mi bo, upam, pomagala. Nikoli mi ni bilo do moči, in nemoči ob koncu življenja mi ne bo težko prenesti. Ne bom edini na tej poti. Medicina danes zna lajšati bolečine. Upam, da se bom lahko prepustil naravnemu toku.