MANJ STRAŠNA NOČ...

Na fejsbuku sem oni dan objavil spodnjo zabavljico; naj bo še tukaj.

Naslovno stran današnje SP Dela prekriva namesto običajne fotografije verz iz Prešernovega Krsta "… manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!" Kaj pomeni ta izpostavitev slovitega verza v osrednjem slovenskem časniku dandanes?

Mogoče je njen razlog zgolj priložnostne narave. Bliža se praznik, Prešernov dan, pa to označimo tako, da na izpostavljenem mestu v prilogi časopisa, ki običajno in hvalevredno odmerja veliko prostora kulturnim temam, ponatisnemo sloviti verz, ne da bi o njegovi vsebini posebej razmišljali. S pesnikovim sporočilom se menda vsi strinjamo: bolje je umreti v uporu, kot trpeti v sužnosti. Upor proti komur koli ali čemur koli je takorekoč v naši narodni biti. Ker smo se uprli, smo. Samo omenim, da se Črtomir ni držal te maksime in se je pokoril - komu ali čemu in iz kakšnega razloga, ni tako pomembno. Obstajata tudi sladka odpoved in sužnost, ki se imenuje prostovoljno služenje.

Zalotil sem se, da sem vse doslej Prešernov verz nepozorno in napačno bral: "manj strašna … KOT so pod svetlim …" Pravilno je: "… KO so…" To je pa bistvena razlika. Moje napačno branje bi pomenilo, da je prvo pač manj strašno KOT drugo. Pravilno besedilo pa pravi, da je bolje umreti v uporu, KADAR smo zasužnjeni. Ko so sužni dnovi, se uprimo, četudi bomo verjetno v boju poraženi končali v črne zemlje krilih.

Ker je besedilo s tem pomenom objavljeno danes v osrednjem časniku, zveni kot ugotovitev stanja in poziv. ZDAJ so pri nas pod svetlim soncem (nekoliko zastrtim z meglicami) sužni dnovi! ZDAJ se je treba upreti. Se zavedate, Slovenci?

V čigavi sužnosti smo? "Jugoslavije ni več!". Torej bizantinska sužnost odpade. V sužnosti faraona Janzesa I? Ta ni prišel ponovno do oblasti. Bruslja in EU? Orban čuti to sužnost; Britanci so ji ušli. Ali jo čutimo tudi mi? NATA? Podpisuje se peticija za izstop, za f..k NATO. Ker pozivu na naslovnici sledi uvodnik s kritiko strankokracije, je mišljena morda suženjska podvrženost stranki, ki si domnevno lasti preveč oblasti. Ali pa, nasprotno, suženjsko služenje vladi in samostojni (!) državi? Tudi te imamo že dosti, ker ni druga Švica. Morda - še bolj daljnosežno - smo sužnji zasebne lastnine proizvajalnih sredstev in kapitalizma. Ta razlog za revolucionarni upor poznamo in je vedno aktualen. Po takem uporu gre nato iz osvoboditve do osvoboditve.

Skratka, vznemirjen sem in ne vem, kako naj se obrnem. Precej star sem že in mogoče je res tam manj strašno kot trpeti to sužnost pod svetlim soncem. Katero sužnost?

*

"Umrimo zdaj kar vsi za to! Nikoli nič drugega kot samo umret hoče ljudstvo."- L-F. Celine

Še ena o stari pameti: o one za avtocesto (Moja demenca 2)

Če hočeš z avtom na avtocesto potrebuješ tisto reč. Nalepko. Nalepko sem moral vedno postrgati dol, da sem lahko prilepil novo. Kar nekaj zafrkavanja. Ampak zdaj ni več nalepk. Eto, zazdelo se mi je, da je zdaj prišel tisti čas, ko je treba kupit novo one, ne nalepko ampak tisto, ki je tako kot nalepka, čeprav ni nalepka.

Svoj današnji sprehod bom namenil nabavi te reči. Tam moraš potem navesti pravilno številko tablice. Če se zmotiš, nastanejo strašne komplikacije. In jaz sem se enkrat že zmotil. Na moji tablici so črke VN, mislim, da ni NV, in številke 579. Enkrat sem jih nekje že navedel v obranem vrstem redu. Potem sem si rekel: ne obratno, po vrsti. In od takrat naprej, si vedno rečem: "Po vrsti: 5, 7, 9." Liha števila po vrsti, razen 3. Enka itak ne šteje, ena ni nobena. In je v redu, 579. Grem v avto po prometno dovoljenje. Tam piše LJ NV 579. Ej, NV ne VN. A vidiš! Pa sem si takrat rekel: "NV kot N-o-V." Nov avto, ne. Od takrat je pa že veliko let in avto ni nov.

Dan je lep, sončen, ravno prav, da se podam do pumpe - Petrolove bencinske črpalke se reče lepo po slovensko. Ni daleč, kak kilometer po zaviti bližnjici. Ko sem na pol poti, me preblisne: Kaj bom rekel? Kako se reče tisti reči? Nalepka. Pa dobro, je nalepka, ampak zdaj ni več nalepka. Kako se zdaj reče? Tema.

Če me ubiješ, ne vem, kako se reče tisti reči. Nalepka, nalepka, nalepka. Neeee. Ni nalepka. Če boš rekel "nalepka", te bo tisti tip čudno pogledal in potem vsiljivo poučil: Gospod, zdaj ni več nalepk, zdaj - kaj zdaj, kaj bo rekel? Vem, da ni več nalepk, saj nisem butelj. Saj sem informiran. Kako naj se izmažem? Mogoče bi vprašal koga zunaj, pred pumpo, preden grem noter. Kaj mu bom rekel? Saj si totalno otročji, saj ti grejo misli po glavi kot petletnemu otroku, ki ga je ata poslal po cigarete. Kaj bom rekel gospodu? Deset Zeta, deset Zeta... No, kaj bom rekel tistemu, ki je ravno dotočil in gre plačat? Gospod, a se tukaj dobijo na-, na-, nale- ... ? In potem me bo oni prekinil in rekel: Aja, mislite... Kaj?

Nezadržno se približujem pumpi. Valeta! Valeta! Včeraj je hčera razlagala, da bo ta mala, to je vnukinja, imela valeto. Da mora za valeto imeti obleko. Da najprej ni hotela nič slišati o tem, ker ona bo imela trauzerce, to je tiste široke kaki hlače s po tremi žepi po vsej dolžini vsake hlačnice. Za klešče in šraufencigarje. Ona ni kot tiste njene brezvezne sošolke, ki se že šminkajo. Ampak zdaj bi vseeno obleko, tako dolgo, do tal. Za valeto. Valeta! Valeta!

Kaj bom rekel? Ne morem reči "valeta". Pred vrati pumpe me preblisne: Vinjeta! Vinjeta! Heureka! Pred šalterjem mrtvo hladno zinem: eno vinjeto bi. Kakšno? Benti, kakšno? Za avto. Mislite, osebni avto? Ja, ja, osebni, ja, seveda. Doma poguglam in se poučim.

Letna e-vinjeta velja eno leto od izbranega datuma. Primer: letna e-vinjeta z izbranim datumom 15. januarja 2023 bo veljala do vključno 15. januarja 2024. Lahko se odločite za takojšnjo veljavnost ali pa za začetek veljavnosti določite kateri koli dan do 30 dni vnaprej od vključno dneva, ko opravljate nakup.

Ona za šalterjem je rekla, da mi sedanja VINJETA* - Vinje, to je tista vas nad Dolskim, Vinje, Vinje - velja do 3. februarja. To pomeni, da se jaz ne bom odločil za takojšnjo veljavnost ampak za veljavnost od 3. februarja 2024 do 3. februarja 2025 - inclusive. Ne "kateri koli dan do 30 dni vnaprej do vključno dneva, ko opravljam nakup". Tega ne razumem, ampak mislim, da bo zdaj vseeno v redu. 3. februar, sveti Blaž, moj patron, moj god. Si bom zapomnil.

Slutim, da se mi bo drugo leto v pamet mešalo Dolsko. Dolsketa, disketa...

*Vinjeta, franc. vignette, znamkica z državnim žigom, ki potrjuje plačilo kake takse; v našem primeru gre za virtualno znamkico, ki je ne vidiš, samo plačaš, ampak deluje, če se nisi kaj zmotil.

Pater Anselm Grün o tolažbi

 Od časa do časa kupim nemški tednik Die Zeit, klasičen zajeten časnik z jasno ločenimi rubrikami na širnih plahtah. V drugi letošnji številki je članek patra Anselma Grüna, nemškega benediktinskega meniha, ki je po študiju teologije, filozofije in ekonomije postal ekonom opatije v Münsterschwarzachu in vodil okoli 300 uslužbencev v več podjetjih tega samostana. Tudi v slovenščino je prevedenih nekaj njegovih knjig (izdal jih je okoli 300), ki so priljubljeni vodniki skozi življenje. Obiskal je tudi Ljubljano; poslušal sem eno njegovih predavanj. Mož mi je všeč, ker ni pobožnjakar, ampak ga odlikuje zelo stvaren, prizemljen in sodoben odnos tudi do duhovnih vprašanj. Tudi v tem članku jasno izrazi svojo vero: "Kot kristjan in menih verujem v Boga kot "Boga vse tolažbe"". In vendar pred tem izpove občutje, ki ga od predanega vernika ne bi pričakoval. Pričakoval bi, da bi potrtim in žalujočim, potrebnim tolažbe, svetoval, naj se v molitvi zaupajo Bogu, naj še bolj redno in dosledno izpolnjujejo svoje verske dolžnosti in upajo, da jih bo Bog uslišal in potolažil. Sicer pa jih čaka večna tolažba na drugem svetu. Nič takega.

"Kaj je tolažba? Tolažiti ne pomeni pomiriti, vzbuditi ceneno upanje, bežati pred bolečino, ampak v njej vzdržati. Kot duhovniku, ki skrbi za duše, se mi zdi popolnoma napačno, če žalujoče tolažimo z upanjem na onstransko življenje. Ljudje, ki so v stiski, potrebujejo tolažbo tu in zdaj. Ni dovolj, če jim rečemo, naj zaupajo v Boga. Take pobožne fraze služijo pogosto samo temu, da z njimi prikrijemo, da ne vemo, kaj reči, in da bi se najraje izognili trpečemu. Toda bolečine ne moremo ne preskočiti ne lajšati z razumskimi argumenti."

Kaj torej? Pater sam je doživljal stisko žalujočega ob svojem bratu, ki mu je po petdesetih letih zakona umrla žena. Bilo je dovolj, da je bil ob bratu, razumevajoč in brez besed. Samo prisotnost razumevajočega človeka pomaga, človeka, ki posluša, prisluhne bolečini. 

Tudi pater sam je žaloval. Ugotovil je, da mu pomaga, če se posveti drobnim radostim vsakdanjega življenja: prisluhne ptičjemu petju; se ukvarja s psom; kaj dobrega poje; si po jedi privošči dremež; vzame v roke knjigo; uživa v tihoti svoje celice. 

Žalost je naše čustvo; je del nas. Sprejeti jo moramo in živeti za trenutek v skladu s samim seboj in svojimi čustvi, mislimi in nagnenji. 

Nekaj zadnjih akvarelov in gvašev

 

Toško čelo, dec. 2023, akvarel

Brinje, dec. 2023, gvaš

Marezige, sept. 2023, gvaš

Izola, sept. 2023, gvaš

Barje, dec. 2023, akvarel

Aktualno: Vhod v Križno jamo, 2018, akvarel

O agresivnosti in vojni

Vojne pojasnjujemo z interesi držav, ne z agresivnostjo posameznikov

Te dni je nekaj vznemirjenja na fejsbuku povzročila kolumna Saše Dolenca, ki je v Delu predstavljen kot "dr. filozofije, fizik, publicist, urednik portala Kvarkadabra". To so oznake, ki po eni strani vzbujajo spoštljivo pričakovanje, po drugi pa izzivajo vseh vrst narcise k zavisti in omalovaževanju. Kajti ni slajšega, kot če lahko komu napišeš: "Le kje ste kupili svoj doktorat?". Sam vedno rad preberem njegovo pisanje, saj cenim prizadevanje pisca po popularizaciji znanstvenih spoznanj, pa tudi zaradi sloga, ki je, čeprav poljuden, vendarle v maniri stvarnega znanstvenega poročila in vzbuja zaupanje. Tudi tokrat v kolumni z naslovom "Udomačevanje človeštva". Pozorni moramo biti na časovni in prostorski kontekst: trenutno v naši bližini (da, bližini) divjata dve vojni z nepredstavljivim uničevanjem življenj. Vprašanji o človekovi agresivnosti in možnostih človekovega "udomačenja" ali "samoudomačenja" se ponujata sami od sebe. 

Članek izpostavlja kot paradoks dejstvo, da "smo ljudje hkrati agresivni in kooperativni", ki naj bi ga novejše raziskave (avtorji so navedeni) pojasnjevale "z dejstvom, da obstajata dve popolnoma različni vrsti agresivnosti", to sta reaktivna in proaktivna agresivnost. Reaktivna agresija (agresivnost je lastnost, agresija ravnanje) je odziv na dojeto ogroženost s strani drugega, proaktivna pa je namerno in celo premišljeno in načrtovano agresivno ravnanje. Ljudje naj bi bili v primerjavi s primati manj reaktivno agresivni, saj se znamo zadržati, pa bolj proaktivno, preračunljivo agresivni. To je zanimivo in morda plodno razlikovanje, ki pa ga pisec ne komentira. Ni namreč jasno, kako z razlikovanjem med dvema vrstama agresivnosti pojasnimo dejstvo, da smo hkrati tudi kooperativni. Poudarek na tem, da smo manj odzivno agresivni in bolj preračunljivo agresivni nas napelje na razlago. Možna predpostavka v ozadju razlikovanja dveh vrst agresivnosti je, da smo ljudje bolj racionalni. Znamo preračunati, kdaj se nam izplača napad, kdaj pa sodelovanje. S tem bi bil omenjeni paradoks pojasnjen: nasprotni ravnanji izvirata iz istega vira: iz preračunljivosti, ki upošteva interese in okoliščine. 

Je mogoče človeka "udomačiti", da ne bi bil agresiven? Očitno je, da je mogoče udomačiti divje živali. Članek na primeru lisic opisuje, kako poteka udomačevanje; kako se skozi več generacij spreminjata genska osnova, vedenje in videz živali. Človek naj bi se skozi tisočletja "samoudomačil", ker si je s tem olajšal preživetveno nujno sodelovanje. Žal velja to samo za reaktivno agresivnost, ne pa za proaktivno, preračunljivo agresivnost, ki mirno obstaja poleg kooperativnosti.

Tako nekako članek. Kulumna ni znanstveno poročilo, zato jo sprejemam kot informacijo, ki spodbuja razmišljanje, ne nujno kritike. Razmisliti pa je treba o marsičem. A naj se omejim na povezavo med agresivnostjo in vojno, saj se mi zdi, da pogosto skušamo vojno pojasniti s človeško agresivnostjo. Naj kar takoj opozorim, da v tem primeru uporabljamo pojem "agresivnost" na dveh različnih ravneh: individualno ali skupinsko psihološki in družbeni ali družbeno-politični, sociološki ravni. Pretep med dvema posameznikoma ni isto kot vojna med dvema državama. To dvoje lahko enačimo samo abstraktno, saj v obeh primerih povzročimo drugi strani škodo. Pojasnjevanje vojne z individualno psihologijo je psihološki ali celo biološki redukcionizem, ki krši metodično načelo, da se pojave ene ravni pojasnjuje predvsem s pojavi iste ravni (sui generis): psihološke s psihološkimi in sociološke s sociološkimi. Je pa danes z razvojem genetike in nevroznanosti biološki redukcionizem razširjen način pojasnjevanja. Vse se pojasni z genetiko in amigdalo. Pojdimo po vrsti.

Kot mlad bigadir na "avtoputu bratstva-jedinstva" v neki vasi blizu Niša v Srbiji, sem v prostem času pohajal po okolici tabora in naletel na nekega "čića", ki je pri vhodu v vas sedel na skladovnici klad z dolgo mušketo v rokah. Kaj delaš, striček, sem ga vprašal, zakaj imaš puško. "Čuvam selo". In potem mi je razložil, kako se je začela prva svetovna vojna. Fant iz Mlade Bosne, Srb, je v Sarajevu ubil nadvojvodo Ferdinanda. "I naljuti se Franjo Josif i zakaže rat Srbiji." Tako, to je prva razlaga začetka neke vojne. Do nje je prišlo, ker se je cesar ujezil. Lahko bi rekli, da je prišlo do te vojne, ker je bil cesar reaktivno agresiven. To mnenje srbskega prostovoljca se ni čisto ujemalo s šolsko razlago, po kateri je do vojne prišlo zaradi gospodarskih in imperialnih interesov evropskih držav. Interesi? Kaj je to? Kje je tu agresivnost?

V primerjavi s stričkovo razlago začetka vojne je pojem proaktivne agresivnosti korak naprej k boljši razlagi. Ni treba da bi te kaj ujezilo; ni treba, da bi bil jezen, da napadeš drugega. Lahko si samo preračunljiv. Nobene emocije ni treba. Rabim denar; tale ga ima; ne poznam ga, nič nimam z njim; počakam ga in udarim po glavi... 

Tu se dogodi preskok s psihološke ravni na sociološko. Pojem proaktivne agresivnosti, preračunljivega napada, je nekakšen most med obema ravnema. V vojnah med državami imajo čustva svojo vlogo, ne smejo pa prevladati, če bi ogrozila izid vojne. Naj bo cesar še tako jezen, se ne sme spustiti v vojno, v kateri bo verjetno poražen. No, to se je zgodilo z Avstroogrsko v prvi svetovni vojni. A ne zato, ker je bi cesar nerazumno jezen; zato, ker so slabo preračunali možnosti zmage ali poraza. 

Zdi se mi, da sta pojma medosebne agresivnosti in meddržavne agresivnosti dva zelo različna pojma; morda je pri prvem delež reaktivne agresivnosti veliko večji kot pri drugem.

Samoudomačenje? Agresivnost je lastnost, nujna za preživetje. Pomeni tudi samouveljavljanje, prodornost, sposobnost navezovanja stikov. Beseda sama izvira iz lat. ag-gredior, ki pomeni "pridem, pristopim, približam se, skušam zase pridobiti"; šele v tretjem pomenu "napasti". Približati se, pristopiti, pokazati nekaj konstruktivne agresivnosti, uveljavljanja, asertivnosti, je torej nujno za kooperacijo! 

Na individualni ravni lahko kultiviramo obe vrsti agresivnosti z vzgojo, to je, z jasnimi pravili, omejitvami (zakoni) in nadzorom in načini (tehnikami) samoobvladovanja in samonadzorovanja z namenom, da ohranimo konstruktivno agresivnost in preprečimo destruktivno. Človeška narava pa se, kolikor se, spreminja v eonih, ne od danes na jutri. Poskusi, da bi jo spremenili, se končajo v utopističnih morijah, kakršno smo doživeli tudi mi ob spreminjanju človeka v socialističnega Človeka.

V odnosih med narodi in državami perspektiva ni "samoudomačenje" na individualni ravni kot pri udomačevanju živali, ampak kultiviranje obeh vrst agresije na meddržavni ravni, to je vzdržnosti od napada v primeru ogroženosti in nenasilnega uresničevanja nacionalnih interesov s pogajanji namesto z vojno in z mednarodno zakonodajo in organizacijami, ki skrbijo za mirno reševanje sporov. Nekaj časa je kazalo, da to uspeva, pa smo spet v recidivu...

Dodatek s FB: Previdni moramo biti pri preskoku z ravni medosebne ali medskupinske agresije na raven meddržavne "agresije". To sta dve zelo različni vrsti agresije, zato sem drugo dal v narekovaje. Težava je v tem, da se obe vrsti agresije v meddržavnih odnosih mešata. Hitler je začel vojno, da bi ustvaril tisočletni Reich miru pod nemško nadvlado. Sovraštvo do Judov (medskupinska agresija) je bilo sredstvo za pridobitev oblasti in mobilizacijo množic. Putin vodi vojno z idejo obnovitve ozemlja in nadvlade Sovjetske zveze, "ukrajinski fašisti" so mu priročen izgovor, ki mobilizira spomin na nacističnega agresorja. V obeh primerih vodi v vojno velika Ideja, ne jeza in agresivnost; ali pa povzročijo vojno ekonomski interesi, ki se racionalizirajo z ideologijo, ki vzbuja sovraštvo in psihološko agresivnost. Biologija in psihologija sežeta do določene ravni, naprej si je treba pomagati s sociologijo in politologijo.

Če še malo pomislim: Medosebna ali medskupinska agresija izvira iz jeze ali sovraštva in hoče drugega prizadeti ali uničiti. Meddržavna agresija (vojna) izvira iz težnje po nadoblasti, s katero naj bi si država zagotovila preživetje ali blagostanje ali pa iz zasledovanja neke ideje ali utopije (večni mir, pravična družba, prava ureditev ipd.). Izvor prve vrste je čustven, izvor druge je težnja po moči, oblasti (volja do moči). Rimske osvajalne vojne je motiviralo v prvi vrsti zgolj širjenje imperija. Če so se napadena ljudstva pokorila osvajalcem, ni bilo morij. Če so se postavila po robu in uprla, so jih neusmiljeno množično morili (Cezar Galce in Germane).

Opomba: Že v 50. letih so socialni psihologi pisali o dveh vrstah agresivnosti, o "sovražni agresiji" in o "instrumentalni agresiji", ki v bistvu ustrezata opredelitvi reaktivne in proaktivne agresivnosti (Sears, Maccoby, Lewin, 1957; Buss, 1961, 1971; Fessbach, 1970...; po Knight, Sutton, Social Psychology, Prentice Hall, NY, 1994).

Ne revolucija ampak spodbujanje razvojnih procesov

Decembrska predpraznična histerija je povzročila, da ta mesec nisem napisal še nobene begotnice. Zdaj je pa enih praznikov konec, drugi se pa še niso začeli, tako da bo ravno pravi čas, da vštulim en zamujen zapis, ki pa bo ravno pravšnji za novo leto, saj ponuja pogled v prihodnost.

Rad bi opozoril na članek Janeza Tomažiča, ki predstavlja poslovneža Gregorja Benčino in njegovo razmišljanje o trajnostnem razvoju Slovenije (Delo, 26. 11. 22). Članek je na gospodarski strani časnika in bojim se, da bi ga veliki kulturniški ideologi slovenske prihodnosti spregledali. Mislim, da je pristop g. Benčine paradigmatično nasprotje pri nas tako razširjenega manihejskega odnosa do prihodnosti. Za našo prihodnost naj bi bil po nazoru nekaterih vplivnežev odločilen izid spopada med zlom-kapitalizmom in dobrim-socializmom. Odločilna naj bi bila opustitev kapitalizma, ki da je vir vsega zla na Zemlji: podnebne krize, iztrebljanja vrst, revščine, migracij itd. Manihejskim ideologom je kapitalistično gospodarstvo nekakšno prehodno nujno zlo, investitorji so egoistični pohlepneži, ki jih pač moramo tolerirati do nastopa zlate dobe, ki bo sledila socialistični revoluciji.

Gospodarstvenik pa gleda oprijemljivi svet, vidi realne odnose, sklepa in računa. Medtem ko pomeni nekaterim trajnostna naravnanost predvsem državno zakonsko omejevanje onesnaževanja, ki ga povzročajo kapitalistična podjetja (so ga pa tudi socialistična), ali celo le izvoz odpadkov na drug konec sveta, vidi Benčina v trajnostni naravnanosti posel, ki bo cvetel tem bolj, čim bolj jo bomo uresničevali. K trajnostni naravnanosti, pravi, nas nagovarja gospodarska racionalnost: stroški, prihodki, dobički, izgube. Izhaja iz opažanja, da so ljudje sami, potrošniki, vse bolj trajnostno naravnani. Trajnostna naravnanost postaja pomembna družbena vrednota. Samooskrba, izbira naravnih materialov namesto plastike, izbira varčnejših načinov energetske oskrbe, okoljsko primernejša izbira prometnih sredstev, samoomejevanje nesmiselne potrošnje, ponovna uporaba itd. so znamenja trajnostne usmeritve potrošnikov. Če potrošnik raje izbere stekleno posodo namesto plastične, to pomeni, da se splača proizvajati stekleno posodo. Odpirajo se nove proizvodne niše. Morda najpomembnejši trend je upoštevanje trajnostne naravnanosti med podjetji samimi. Ta postaja pogoj za povezovanje v proizvodni verigi, za nastop na trgu in za tržno uspešnost. Energetsko samostojne tovarne, prve v Sloveniji, sedanja energetska kriza ne bo prizadela. Uvaja se merjenje trajnostne naravnanosti in bonitetni sistem za trajnostno naravnanost. Pred vrati je priznavanje nevtralizacije izpustov. Slovenski gozdovi po Benčinovi oceni nevtralizirajo polovico toplogrednih izpustov pri nas. Morda bomo to prednost lahko unovčili.

Mislim, da je tako spremljanje in spodbujanje razvojnih procesov plodnejše kot fantaziranje o radikalnih prevratih, ki povzročijo žrtve in veliko trpljenja, uresničene utopije pa neslavno preminejo. 

O PROTESTIH PROTI SPLAVU (IZ POLEMIKE)

"Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'.

V preteklih dneh (okt. 2023) je Delo objavilo več pisem bralcev v zvezi s protesti krščanskih žensk v Zvezdi in o stališčih do splava sploh. Prvotno vprašanje je bilo, ali imajo nasprotniki splava pravico do protestiranja ali ne. Ob tem se seveda nujno dregne v vprašanje o pravici do splava sploh. Še enkrat: ne glede na to, ali si za pravico do splava ali ne, imaš pravico javno izraziti svoje stališče, tudi v obliki protesta. Krščanske ženske imajo pravico nastopiti v Zvezdi in njihove nasprotnice jih nimajo pravice pri tem ovirati.

Najbolj me je nagovorilo pismo gospe Ane Marije Pavlič (Delo 16. 10. 23). Tudi ona, tako kot neka druga dopisovalka, meni, da se moškim "ne sanja o tem, kaj doživljajo ženske, ki delajo splav". Čutim se hudo ukorjenega in si v obrambi mislim: morda so vendar vsaj nekateri moški zmožni nekaj malega empatije (npr. tisti pisatelj, ki je napisal Ano Karenino). A poudarek njenega pisma ni na zavračanju možnosti moške empatije. Preveva ga skrb za ženske v stiski ob odločanju za splav ali proti njemu. Posebno težo njenemu razmišljanju daje dejstvo, da "ima globoke krščanske korenine", saj ravno krščanske device drezajo v občutke krivde. Ta skrb za počutje žensk, za njihovo življenje, je močan razlog, da se o splavu javno razpravlja, da bi se ženske lahko orientirale, se prav odločile in/ali predelale občutke krivde. Od tega, kakšen je izid razprave o etičnem statusu splava, je odvisno, kako se bodo ženske ob tem počutile in kako bo odločitev zanj vplivala na njihovo samospoštovanje in na "življenje po". 

Največ mi pove stavek: "Ženske, ki so … videle svojo edino rešitev oziroma izhod iz težav v splavu, tega prav gotovo niso naredile 'z levo roko'. Prepričana sem, da so dobro pretehtale vsa dejstva 'za in proti', preden so se odločile za tak poseg". To pomeni, da ženske splava ne morejo jemati lahkomiselno. Ali pač tudi lahkomiselno?

Na eni strani je pojmovanje, da je splav minorna naravna "nezgoda", preko katere gremo tako, kot bi pohodili črva; na drugi pretirano poudarjanje nesprejemljivosti splava, češ da je umor možnega otroka in osebe. Resnica bo, kot običajno, nekje vmes. Pravniki sodijo, da je rojstvo meja med splavom in detomorom, kar je gotovo neka pragmatična smernica. Protestnice premikajo to mejo v nosečnost. V podrobnejše ugotavljanje "osebne narave" plodu se nima smisla poglabljati. Naj mejo znotraj maternice določimo tako ali drugače, bo vedno ostala predstava, da se s trenutkom oploditve začne razvijati življenje, ki je možni bodoči otrok. Vedno ostane občutek krivde. Tega blažimo na eni strani tako, da si rečemo "otrok je možen, a ne dejanski", na drugi strani tako, da si rečemo "ni šlo drugače – ali 'ono' ali jaz" (tveganje detomora ali samomora matere), skratka, da najdemo dovolj sprejemljivo opravičilo za svoje dejanje. Nekaj krivde pa ostane. Temu se ni mogoče izogniti, a poudarjati krivdo žensk v stiski ni človečno. Upam si reči: ni »božje«.

Ni ga človeka, ki se ne bi pregrešil proti temu ali onemu; ki se ne bi čutil krivega za to ali ono. Kristus je zagovarjal grešnico z besedami: Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo. - Saj ve, da se je pregrešila in prav je, da to zazna kot pomemben dogodek v svojem življenju, do katerega naj zavzame stališče. Takó življenje izuči človeka, da postane skromnejši, bolj človečen in da bolj premišljeno ravna.

Zastavi pa se vprašanje javnega demonstriranja proti pravici do splava. Moj provizorični odgovor je: protest je dovoljen, z apelom na protestnike, naj bo zmeren, brez izrazitega čustvenega apeliranja na krivdo tistih, ki so morale opraviti splav. Ni treba, da bi splav ženski zagrenil življenje. Treba ga je vzeti kot eno od življenjskih nesreč, ki se nam je pripetila, jo predelati s pomočjo drugih, in potegniti iz nje nauk za življenje. Pomisliti je treba in paziti – ni samo črv.

To besedilo je bilo kot pismo bralca 18. 10. 23 poslano v objavo Delu - ni bilo objavljeno.

Za uzakonitev poklica psihoterapevta

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost

Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami. 

Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta, ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja« in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr. 

Temu nasprotuje večina ali vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je, uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem. 

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve? 

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica? 

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo. 

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja. Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede. 

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

 

S patrom o izgubi, nasilju, vrednotah...

Poplave in Bog, nasilje mladih, verska vzgoja, teorija spolov, celibat ...

Nedeljski intervju na TV SLO1 s patrom dr. Silvom Šinkovcem (vodila je Vida Petrovčič) je potekal kot spoštljiv, prijateljski pogovor med patrom in novinarko. Dotaknila sta se številnih tem, ki bi jih lahko razdelil v tri skupine: aktualne družbene teme, teme o odnosu med cerkvijo in državo in znotrajcerkvene teme. V povzetku ne bom natanko ločil novinarkinih vprašanj od patrovih odgovorov, oboje bom povzel kot eno besedilo. Temu bom ob vsaki temi dodal svoj komentar. Izpustil bom dele o patru Rupniku, o Drnovškovem iskanju vere, o intervjuvančevi osebni poti v teologijo in še kakšno temo, ki je bila omenjena bolj mimogrede.

Poplave so navrgle vprašanje, kako ob tako težkih izgubah ohraniti vero v Boga. Pater ugotovi, da se ob tem pri človeku pojavijo različna intenzivna čustva: strah, da bi se ujma ponovila; žalost zaradi izgube, pa tudi jeza. Pojavijo se očitki Bogu. Kako torej ohraniti vero v Boga? To vprašanje pomeni, kako se soočamo z izgubo. Izgube so del življenja. Življenje ni samo neprestano napredovanje, razvoj. Izguba je priložnost, da ponovno ovrednotimo življenje; da se zavemo, kaj je res pomembno. Je Bog kriv, ali pa sem kriv sam, moja napaka; ali napaka v naravi, ki jo uničujemo; ali pa temna destruktivna energija. Izhod iz tega spraševanja in rešitev po travmi je, da se še bolj izročimo Bogu. 

Komentar. Vprašanje samo, kako ob težki izgubi ohraniti vero v Boga, je neprimerno. Izgubil sem vse, za kar sem garal vse življenje, ti me pa sprašuješ, če še verujem v Boga, če sem še v tvoji čredi. Bojiš se, da bi zdvomil in zapustil stajo. Ni problema. Nekateri bodo ohranili vero v Boga, da bo pomagal, drugi pa se bojo morali opreti na naravno vero, da se bodo nekako izvlekli in da se bo dalo nekako popraviti in nadomestiti izgubo. Če bodo hoteli preživeti, se bojo oprli na naravno zaupanje, da bo bolje in da bodo ljudje pomagali. Sprijaznili se bojo z izgubo in si začeli urejati življenje iz tistega, kar je ostalo. To človeku, ki ne veruje v Boga, pomeni isto kot religiozno vernemu, da se bojo "izročili Bogu". Značilna za patrov pristop je psihologizacija. Ne odgovori neposredno na vprašanje, kako je torej z Bogom, ki to dopušča; zakaj in čemu dopušča; kakšen Bog je, Bog vsemogočni? Slabo prikrit (neizrečen) odgovor je: Bog dopušča ali celo namerno povzroča tegobe zato, ker ljudje grešimo (uničevanje narave, usmerjenost k materialnim dobrinam, oboževanje napredka itd.) z namenom, da nas bo pretreslo in se bomo zamislili nad tem, kako živimo in kaj je v življenju resnično vredno. Resnično vredna je vera v Boga, to je, da bo Bog pomagal. A tisti, ki ne veruje v Boga, tudi veruje v to, da bo šlo na bolje in da se bo nekako izkopal iz stanja, v katerega ga je pahnila ujma. Vera v Boga pomaga, pomagajo pa tudi fuzbalerji. Tako pravzaprav ni razlike med religiozno vernim in nevernim, oba verujeta, eden ima naravno vero, drugi vero v Boga. Tudi v ateistu je "božje", sta človečnost in sočutje, ki smo ju pridobili z rojstvom in vzgojo brez nadnaravnih posredovanj.

Kako preprečiti nasilje mladih? Najprej je treba ustaviti nasilneža, nato se vprašati, kaj se dogaja v družini, v šoli. Se posvečamo mladim, jim pomagamo, da napredujejo in se razvijajo? Težko rečemo, da so mediji krivi. Mediji so sredstvo, mi jih uporabljamo. Lahko jih uporabimo v dober namen (župnik Golob) ali pa za zlorabo. Vprašanje je, koliko ljudi je otrok že postrelil v računalniški igrici, preden je streljal zares. Potem je treba mlade vzgajati v nadzorovanju agresivnih impulzov. Tu ima svojo vlogo duhovnost. Pri tem pomaga molitev. Neka deklica je svoj agresivni izbruh umirila tako, da je molila rožni venec. Umirila se je z molitvijo. 

Komentar. Nasilja, posameznih nasilnih dejanj, se ne da popolnoma preprečiti, lahko se le zmanjša verjetnost, da se pojavijo. To pomeni, da se zmanjša število primerov nasilja v populaciji. Patrovo razmišljanje gre v pravi smeri: omejevanje dejavnikov, ki pogojujejo nasilje v splošni družbi in kulturi, v družini in v šoli. Tudi usposabljanje v nadzorovanju agresije je dobrodošlo, le da obstaja poleg molitve vrsta drugih tehnik za umirjanje (meditacija, joga ipd.) in urejanje življenjskega sloga, ki omogoča zmanjšanje agresivnosti in življenjskega nezadovoljstva (šport, vzgoja z umetnostjo ipd.)

Verska vzgoja. Verske vrednote niso popularne. V šoli smo opustili vzgojo, šola samo še izobražuje, učenci se učijo za ocene. Vzgoja je spremljanje razvoja osebnosti, celostnega razvoja, ki vključuje čustveni razvoj in tudi duhovni razvoj. Ni sproščenega pogovora o religiji. Religija je tabu tema. Slovenska šola je še daleč od pluralne drže. Katere vrednote bi morali privzgojiti? Otroke bi morali vzgajati k poštenosti; morali bi začutiti občutek krivde ob laži, kraji. Pri nas še vedno prevladuje marksistično mnenje, da je religija opij za ljudstvo. Še vedno smo v tranziciji. Miselnost se ne spreminja iz totalitaristične v demokratično, v pluralizem.

Komentar. To je splošna stereotipna lamentacija, ki je pristranska. Ni izobraževanja, ni šole brez vzgoje. Učitelj katerega koli predmeta vzgaja s svojim značajem, nastopom, s svojo držo, s svojim ravnanjem z učenci, z odnosom, ki ga ustvari. Znanje o vrednotah je sestavina vseh humanističnih predmetov. Zgodovine, književnosti in drugih podobnih predmetov ni mogoče poučevati, ne da bi govorili o vrednotah, o značaju, o osebnosti, pogumu, krivdi, zločinu, kazni...  Poleg tega so v kurikulu različni vzgojni predmeti (telesna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja) in številne prostočasne vzgojne dejavnosti, ki prispevajo k vzgoji v celovito osebnost. Vzgoja ni pridiganje o vrednotah in božjih zapovedih. Nekaj tega pridiganja je potrebnega, morda res eksplicitno o božjih zapovedih, saj so to splošne kulturne norme. A to osvojijo otroci v prvih razredih osnovne šole. O tem, ali je religija opij za množice, bi se dalo razpravljati. Vsekakor je danes več ljudi, ki brez tega opija živijo polno, pošteno in ustvarjalno življenje in so sprijaznjeni s tem, da ne bodo živeli večno, kar bi jim sicer obljubila religija, če bi se ji pridružili. Cerkev bi morala uvideti, da je "božje" v vseh ljudeh, ne samo v religiozno vernih in da ni treba, da bi bil ud cerkve, da bi živel zgledno življenje. Z zavzemanjem za pouk o vrednotah (v socializmu smo imeli "uro socialistične morale") se odpira nov predalček v urniku. Na višji stopnji srednje šole bi bilo dobro uvesti pouk o religijah - pluralističen.

Teorija spolov. To je nova beseda. "V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog". Beseda ima silno moč, učiteljeva beseda na primer. Toda beseda mora biti resnična. Kam se je izgubila prava beseda, beseda "moški" in beseda "ženska"? Samo besede, ki so povezane z resničnostjo, imajo moč. Če beseda ni resnična, se nič ne zgodi. Pri "teoriji spolov" so izgubili stik z realnostjo. Opraviti imamo z epidemijo spreminjanja spola, ki je hujša od epidemije kovida. Ta epidemija je katastrofalna.

Komentar. Neverjetno izogibanje resničnosti! Ob tem pa silna zgroženost, kot bi se ob omembi spolnosti aktivirale globoko pokopane energije. Kaj je resničnost? Resničnost je, da so med nami ljudje, naši bratje in sestre v Gospodu, ki se ne čutijo kot heteroseksualni moški in ženske. So moški, ki ljubijo moške, in ženske, ki ljubijo ženske. In so biološko moški, ki se čutijo ženske, in biološko ženske, ki se čutijo moške. Srečujemo se z njimi, vidimo jih na TV kot javne osebnosti (npr. srbska zunanja ministrica - ženska z očitno moškimi potezami in doživljanjem). To so ljudje, ki imajo pravico do svojih čustev, do svojega doživljanja in življenjskega sloga. Svet ni izključno spolno binaren. So ljudje, ki želijo uskladiti svoje telesne organe s svojim doživljanjem, s svojo dušo. Njihov duh skuša spremeniti njihovo meso. In to je razlog zgražanja tistih, ki trdijo, da je duh močnejši od mesa. Kot povsod se tudi s tem v zvezi dogajajo pretiravanja, ki jih je treba omejiti in zavreti s pametno regulacijo zdravstvenih posegov. Moralno zgražanje pa ni krščansko ampak podeželska malomeščanska konzervativnost, čaščenje neresničnih besed.

Maša za domovino. Nekateri naši vodilni politiki se niso udeležili maše za domovino ob prazniku osamosvojitve. Nismo se še naučili, kaj je demokracija in kaj totalitarizem. Še vedno je med ljudmi strah pred ljudmi prejšnjega režima.

Komentar. Čemu naj bi se udeležil maše, če ne verujem v Boga in nisem kristjan? Da bi pokazal, da priznavam duhovno nadoblast rimokatoliške cerkve nad vsem življem v državi? Se vam ne zdi, da je to duhovni totalitarizem? Niti ne vsiljevanje vere, ampak vsiljevanje pokorščine klerikalni ustanovi, priznavanje njene duhovne nadoblasti. Duhovnost je mnogo širši pojem od krščanskega nauka.

Pokop domobrancev. Na ljubljanksem Gradu, na Šancah, je vojaško pokopališče 147 domobrancev, ki so padli v bojih. To je dokazano z izkopavanji. V preteklosti so bile na grobišču maše. Postavili so tudi križ, ki pa so ga vedno našli polomljenega. Zdaj je mestna oblast prepovedala maše in obeležja. To je proti vsem civilizacijskim normam.

Komentar. Ta prepoved mestne oblasti je proti vsem civilizacijskim normam. Podpiram prizadevanje gospoda župnika, da se to prepoved obsodi in ukine, grobišče spodobno uredi ter omogoči vse potrebne pietetne obrede.

Infiltracija. Izšla je knjiga, ki trdi, da so se v rimokatoliško cerkev infiltrirali komunistični in podobni elementi, ki od znotraj rušijo cerkev, in so prodrli do najvišjih vrhov cerkve (sic!). Pater ne verjame v to, oziroma se mu to ne zdi pomembno, kajti od nekdaj je v cerkvi opozicija. To je pač realno nasprotje znotraj cerkve. V zvezi s tem so tudi predlogi o ponovni vzpostavitvi latinske maše. Maše so bile v zgodovini Cerkve v različnih jezikih. Ciril in Metod sta uveljavljala slovansko bogoslužje. Pri nas so maše v slovenščini, če pa je kdaj tudi latinska maša, nima pater nič proti.

Komentar. Tista knjiga torej dokaj neprikrito nakazuje, da je papež Frančišek komunist. Znana teza. Ni rečeno, da ni kak vir tega mnenja tudi v naši cerkvi. Pater se na to odziva pametno in te teze ne komentira obširneje. Tudi njegovo stališče do latinske maše je umerjeno.  

Celibat. Ali naj bo celibat prostovoljen? Ljudje se za duhovniški stan odločajo prostovoljno, poučeni, da s tem pristajajo tudi na celibat. Seveda so težnje, da bi se glede celibata odločali posebej. Vprašanje je, kaj bo prej ali poročen duhovnik ali ženska-duhovnica. Tako v šali. Pravoslavni popi so poročeni, a tudi pri njih se pojavljajo težave, vprašanje zakonske zvestobe, ločitve, odnosa do otrok itd. V celibatu imaš več časa za svojo službo, kot če imaš družino. Vsak stan ima svoje tegobe.

Komentar. Precej odmerjeno stališče. Kljub temu menim, da bi se morali duhovniki odločiti za celibat prostovoljno, potem ko so se že odločili za duhovniško službo.

NEVROZNANOST, PSIHOLOGIJA, PES IN ČLOVEK

Za dokaz pasje ljubezni ne potrebujem merjenja oksitocina

Z razvojem nevroznanosti se psihologi pri svojih raziskavah in razmišljanjih vse pogosteje sklicujejo na ugotovitve te vede, čeprav po mojem mnenju nič bistvenega ne prispevajo k psihološkemu vedenju kot takemu, ampak samo v najboljšem primeru locirajo določene psihološke pojave v živčevju, običajno v možganih in jih povezujejo s pretakanjem hormonov. Freud, ki je bil po osnovni izobrazbi nevrolog, ni pojasnjeval histerije in drugih tegob, zaradi katerih so se ljudje zatekali k njemu po pomoč, z nevrološkimi pojavi ampak z drugimi duševnimi doživetji. Držal se je načela, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in zdravi z besedo, ne z injekcijami in tabletami, kar bi kot zdravnik lahko počel, pa ni. Zato je njegovo razmišljanje revolucionarno.

Danes je moderno psihološke pojave pojasnjevati z nevrološkimi, kar pomeni, da je razprostranjen redukcionizem, zvajanje psiholoških pojavov na biološke. To bi bilo včasih pozdravljeno kot prava marksistična materialistična znanost. Vendar na ta način psiholoških pojavov ne pojasnimo, ampak v najboljšem primeru ugotovimo določen paralelizem med pojavi na obeh ravneh, psihološki in nevrološki. Seveda je možno neposredno opazovati sinhrono pojavljanje impulzov v možganih in izjave subjekta, o njegovem trenutnem doživljanju, vendar take raziskave, kolikor mi je znano, niso prav pogoste. Kot rečeno, mi nič ne pomaga, če se zaljubljanje pojasni tako, da se reče: ko si se zaljubil, se je v tebi je povečala raven oksitocina. Ali to pomeni: če bi mi vbrizgali oksitocin, bi se zaljubil v orangutana, ki si ga pravkar ogledujem v živalskem vrtu? Zakaj sem se zaljubil v to osebo in ne v ono drugo? Ker se je ob tej osebi pri tebi povečala raven oksitocina, ob oni drugi pa ne. To ni nikakršna pojasnitev. Rad bi vedel, ali je zaljubljanje čisto naključno ali pa je večja verjetnost, da se zaljubim v določen tip ženske. Rad bi vedel, ali je večja možnost, da se zaljubim v plavolasko ali rjavolasko; suho ali obilno, mlado ali staro. Ali je zaljubljanje povezano s tem, kako druga oseba ravna z mano? Ali me mogoče, ne da bi vedel, vznemiri podobnost dekleta z mojo mamo, kar bi izhajalo iz Freudove teorije? Se "zaljubimo v človeka, ki ima enako rano kot mi sami" (Nataša Magister)? Oksitocin me ne briga. Ali drugače: čisto vseeno mi je, če moje preference izmerijo tako, da pri psihološkem testu ob fotografijah deklet izjavim »všeč mi je« ali »ni mi všeč«, kot če mi istočasno merijo raven oksitocina. Kajti če rečem »všeč mi je«, ni to nič manj resnično, kot če mi sporočijo količino »ljubezenskega« hormona. Bi se tudi morali precej potruditi pri merjenju, saj količina hormona najbrž ne skače tako hitro, kot si sledijo moje izjave ob prikazanih fotografijah.

Rad bi vedel, pod kakšnimi pogoji zaljubljenost preide v resno ljubezen; pod kakšnimi pogoji se konča enkrat za vselej. Zakaj me čez nekaj časa to čustvo mine? Ali je možno to stanje doseči hote, tako da bi se zaljubil v osebo, ki mi ni simpatična? Kako bo na ta vprašanja odgovoril nevroznanstvenik? Bo rekel: ja, če boste jedli več mesa, se utegne povišati raven oksitocina in dopamina, če pa kisle kumare, vam bo vse skupaj dol padlo? To bi bil zelo dosleden materializem. Skratka, doslej nisem odkril nič zares obetavnega za psihologijo, če se opira na nevroznanost.

Kakšno zvezo ima to s psi? Ob prebiranju članka »Vas ima vaš pes zares rad« (Global 9/23, po Newsweek) sem prvič začutil, da je morda nevroznanost koristna za psihologijo. Vas ima pes rad? »Imeti rad« je človeško čustvo in odnos. Tako poimenujemo neko vrsto doživljanja in vedenja do druge osebe – ali v našem primeru živali – neko vrsto odnosa. Kako ugotoviti, ali imam rad svojega psa? Na dva načina: da me vprašate, ali pa da me opazujete. Lahko vam odgovorim »ja, rad ga imam«, ali pa obširno opišem, kako mi je všeč njegov stas, njegova dlaka, zaupljiv pogled itd. Vse to imam rad. Lahko pa tudi vidite, kako ga nežno božam, se igram z njim, mu dovolim, da leži poleg mene itd. in sklepate, da imam psa rad.

Kako ugotoviti ali me ima pes rad? Psa ne moremo vprašati, lahko pa ga opazujemo. Je pa še tretji način, ki ga lahko uporabimo tako pri psu kot pri človeku: izmerimo raven oksitocina. Za ta hormon so ugotovili, da je njegovo izločanje povezano z doživetji »ljubezni« ali »zaljubljenosti« pri človeku (ne vem, če hormoni ta stanja natanko razlikujejo). Pod predpostavko, da smo v predhodnih raziskavah ugotovili zanesljivo zvezo (korelacijo) med izločanjem oksitocina in doživetjem »ljubezni« pri človeku, ki lahko opiše svoje doživljanje, lahko postavimo enačaj »oksitocin=doživetje ljubezni«. Če torej ob stiku človeka s psom pri obeh ugotovimo povišano raven oksitocina, to pomeni, da tudi pes čuti nekaj podobnega kot človek, čeprav ne moremo reči, ali čuti »ljubezen«. Spet pa se mi zdi, da z opazovanjem psa, brez merjenja oksitocina, doženemo isto. Saj ko rečemo, da nas ima pes rad, nismo prej izmerili ravni hormona ljubezni, ampak smo o tem sklepali na osnovi pasjega vedenja.

A veste, kako jaz vem, da me ima naš maček rad? Ker se v trenutku, ko se pojavim pred hišnimi vrati, vzame od nikoder, se najprej posmuka ob mojih nogah, nato prevali na hrbet in da vse štiri od sebe, kar je znamenje neskončnega zaupanja, potem pa gre za mano po stopnicah gor in ko mu pomignem, sede k meni v fotelj, se mi vzpne v naročje, me pogleda v oči in za nekaj trenutkov prede na mojem trebuhu. Ko se naveliča, gre po svojih potih. Omogočam mu bližino in svobodo – kot v dobrem zakonu. Tako počne z vsakim od nas, članov razširjene družine. A veste, da sem kar malo ljubosumen? Rad bi bil EDINI.