Za uzakonitev poklica psihoterapevta

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost

Že nekaj časa lahko spremljamo polemiko o statusu psihoterapije pri nas in o njeni zakonski ureditvi. Ta polemika izvira iz neurejenega stanja na tem področju, saj se za »psihoterapevte« sami proglašajo tudi nekateri ljudje brez ustrezne strokovne izobrazbe in usposobljenosti, šarlatani torej, ki pa so v manjšini med psihoterapevtsko dejavnimi. Da je stanje neurejeno in ga je treba urediti, se strinjata obe nasprotni strani. Spor je nastal glede tega, kako to stanje urediti; kaj uzakoniti, predvsem pa, ali sploh potrebujemo psihoterapijo in psihoterapevte. V polemiki so udeleženi na eni strani psihiatri in klinični psihologi, zaposleni v zdravstvu, na drugi strani pa ustrezno usposobljeni psihoterapevti, čeprav pri nas njihov poklic ni zakonsko priznan, in smo s tem izjema med zahodnimi razvitimi deželami. 

Psihoterapevti trenutno pri nas delujejo zunaj zdravstva, javnega in zasebnega, in so klientom dostopni samo samoplačniško v zasebnih psihoterapevtskih ambulantah, od katerih nekatere delujejo v okviru nekaterih visokošolskih ustanov (npr. Teološka fakulteta, ljubljanska izpostava dunajske Univerze Sigmunda Freuda), nekatere v okviru strokovnih združenj in nekatere zunaj takih okvirov. Izobraževanje za psihoterapijo poteka na visokošolski ravni v dodiplomskih in podiplomskih programih, temu pa sledi večletno usposabljanje ob delu s klienti pod mentorstvom izkušenih učiteljev-praktikov. V okviru strokovnih združenj se zagotavlja strokovni in etični nadzor, vendar ne sistematično, ker področje ni zakonsko urejeno. Individualna psihoterapija poteka večinoma v obliki pogovorov s klientom, ki ima težave sam s sabo in z drugimi, tako da se postopno spremenita njegovo doživljanje in ravnanje, s tem pa tudi njegovi odnosi z drugimi, v smeri njegovega »opolnomočenja« in izboljšanja kakovosti življenja – sam naj bi postopoma prevzel vajeti svojega življenja v svoje roke. Psihoterapevti si prizadevajo, da bi bila njihova dejavnost tudi pri nas priznana kot poklic in da bi se lahko zaposlovali tako v javnem zdravstvu kot zunaj njega, npr. v socialnem varstvu, na področju vzgoje in izobraževanja, pravosodja, notranjih zadev, gospodarstva, športa, zdraviliškega turizma idr. 

Temu nasprotuje večina ali vsaj glasnejši del psihiatrov in kliničnih psihologov, zaposlenih v zdravstvenih ustanovah. Psihiatri zdravijo duševne motnje na način, ki je običajen v medicini. Začne se z diagnostičnim postopkom, v katerem se skuša čim bolj natančno ugotoviti značilnosti motnje in ki se konča z diagnozo, to je, uvrstitvijo motnje v določen predalček klasifikacije motenj in z njenim poimenovanjem. Zdravnik-psihiater potem predpiše ustrezno terapijo, ki je po pravilu medikamentozna in se po potrebi kombinira s hospitalizacijo, včasih pa tudi s psihoterapijo. To slednje je odvisno od narave motnje, psihiatrovega interesa, pa seveda od kritja stroškov. Klinični psiholog sodeluje predvsem v diagnostičnem postopku tako, da z uporabo psiholoških testov prispeva k ustrezni diagnozi, ki jo postavi psihiater. Tudi klinični psiholog, zaposlen na kliniki za duševne bolezni, lahko izvaja psihoterapijo, če ga zanima, če se je usposobil za to dejavnost in če to dopuščajo organizacijski pogoji.

Čému pravzaprav nasprotujejo psihiatri in klinični psihologi? Mar ni nerazumno nasprotovati uzakonitvi poklica psihoterapevta z jasnimi izobrazbenimi pogoji, načinom delovanja, strokovnim in etičnim nadzorom? Samo na ta način bi se znebili nestrokovnih kvazi-psihoterapevtov in dovolili samo delovanje psihoterapevtov, ki ustrezajo zakonsko določenim pogojem. 

Po zdravi pameti bi kot državljan z odprtimi rokami pozdravil pojav in razvoj psihoterapevtskega poklica, saj so potrebe po psihoterapevtskih storitvah velikanske. Psihiatri in klinični psihologi jih ne zmorejo obravnavati poleg svoje običajne dejavnosti. Na široko bi temu poklicu odprl vrata v javne zdravstvene ustanove, da ljudem ne bi bilo treba teh storitev še dodatno plačevati iz svojega žepa poleg prispevka za zdravstveno zavarovanje. Kako torej razumeti odpor do take ureditve? Gre res za bojazen pred tem, da bi psihiatri in klinični psihologi morali s psihoterapevti deliti omejena sredstva zdravstvenega zavarovanja? Saj bi lahko skupaj s psihoterapevti pritisnili na zavarovalnico, da odobri nove storitve! Če lahko odobri to ali ono najnovejše slikanje možganov, zakaj ne bi odobrila psihoterapevtskega pogovora kot zdravstvene storitve? 

S kakšnimi argumenti nasprotujejo uzakonitvi tega poklica? 

V resnici so argumenti psihiatrov in kliničnih psihologov protislovni. Po eni strani trdijo, da je psihoterapija terapija, torej zdravljenje, in sodi v zdravstvene ustanove; ni prav da se izvaja »divje« zunaj njih. Za psihoterapevte zahtevajo medicinsko izobrazbo, ko psihiatrična stroka sama uvideva, da to, kar zdravi, niso “bolezni” ampak “motnje”, jim torej priznava drugačen status kot boleznim, ki majo telesne vzroke. Po drugi strani pa trdijo, da psihoterapija ni poklic ampak zgolj dejavnost, s katero se tako ali tako ukvarjajo tudi psihiatri in klinični psihologi in torej ni potrebe ne le po sodelovanju psihoterapevtov ampak sploh ne potrebe po tem poklicu. Psiholog (neklinični) bi v tem zaznal težnjo po prisvajanju dejavnosti pomoči ljudem v duševni stiski, po nadzoru drugega, po izganjanju rivala, in/ali njegovem izničenju oziroma zanikanju njegovega obstoja. Psihoterapija je bojda zgolj dejavnost, ne poklic. To je hudo samozavestno oblastno naziranje in očitno zanikanje realnosti. Psihoterapevti obstajajo, sprejemajo kliente, jim pomagajo k boljšemu življenju; dopolnjujejo delo psihiatrov in kliničnih psihologov pri težavah, ki jih oni ne obravnavajo. 

Psihoterapija ni samo dejavnost, je poklic. Dejavnost je delo ali delovanje na določenem področju. Cepljenje je ena od zdravstvenih dejavnosti. Ne obstaja pa poklic »cepilec«. Poklic je dejavnost, za katere opravljanje je potrebno posebno, v našem primeru visokostrokovno znanje, pridobljeno s šolanjem, usposabljanjem; ki se izvaja redno in sistematično; ki se mora odvijati po določenih strokovnih in etičnih merilih; in je plačana. Pripadniki določenega poklica se običajno povezujejo v poklicna društva ali združenja, ki zagotavljajo strokovni in etični nadzor njihovega dela. Zavezani so k stalnemu poklicnemu izpopolnjevanju, osveževanju znanja. Vse to že danes obstaja na področju psihoterapije pri nas. Psihoterapevt je poklic povsod v razvitih deželah, le pri nas ni zakonsko priznan in reguliran, čeprav psihoterapevti dejansko opravljajo svoje delo tako kot tam, kjer je zakonsko priznan.

Psihoterapija ni samo poklicna dejavnost, je tudi veda o tej dejavnosti; je kritična raziskovalna samorefleksija praktične psihoterapije; veda, ki se raziskovalno razvija in poučuje na ravni visoke šole ali univerze (pri nas na Teološki fakulteti in izpostavi Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, ki izvaja 5-letni študij). Raziskovalci te vede, ki so hkrati psihoterapevti-praktiki, izmenjujejo izkušnje na strokovnih srečanjih in kongresih; izdajajo od leta 2007 znanstveno strokovno revijo Kairos. Slovenska psihoterapija ima torej vse potrebne sestavine posebne vede. 

Kako dolgo si bomo še zatiskali oči pred dejstvom, da pri nas obstaja poklicna psihoterapevtska dejavnost; da obstajajo strokovno ustrezno usposobljeni poklicni psihoterapevti in da se razvija psihoterapevtska veda? Čakamo, da država to uvidi in uzakoni.

 

S patrom o izgubi, nasilju, vrednotah...

Poplave in Bog, nasilje mladih, verska vzgoja, teorija spolov, celibat ...

Nedeljski intervju na TV SLO1 s patrom dr. Silvom Šinkovcem (vodila je Vida Petrovčič) je potekal kot spoštljiv, prijateljski pogovor med patrom in novinarko. Dotaknila sta se številnih tem, ki bi jih lahko razdelil v tri skupine: aktualne družbene teme, teme o odnosu med cerkvijo in državo in znotrajcerkvene teme. V povzetku ne bom natanko ločil novinarkinih vprašanj od patrovih odgovorov, oboje bom povzel kot eno besedilo. Temu bom ob vsaki temi dodal svoj komentar. Izpustil bom dele o patru Rupniku, o Drnovškovem iskanju vere, o intervjuvančevi osebni poti v teologijo in še kakšno temo, ki je bila omenjena bolj mimogrede.

Poplave so navrgle vprašanje, kako ob tako težkih izgubah ohraniti vero v Boga. Pater ugotovi, da se ob tem pri človeku pojavijo različna intenzivna čustva: strah, da bi se ujma ponovila; žalost zaradi izgube, pa tudi jeza. Pojavijo se očitki Bogu. Kako torej ohraniti vero v Boga? To vprašanje pomeni, kako se soočamo z izgubo. Izgube so del življenja. Življenje ni samo neprestano napredovanje, razvoj. Izguba je priložnost, da ponovno ovrednotimo življenje; da se zavemo, kaj je res pomembno. Je Bog kriv, ali pa sem kriv sam, moja napaka; ali napaka v naravi, ki jo uničujemo; ali pa temna destruktivna energija. Izhod iz tega spraševanja in rešitev po travmi je, da se še bolj izročimo Bogu. 

Komentar. Vprašanje samo, kako ob težki izgubi ohraniti vero v Boga, je neprimerno. Izgubil sem vse, za kar sem garal vse življenje, ti me pa sprašuješ, če še verujem v Boga, če sem še v tvoji čredi. Bojiš se, da bi zdvomil in zapustil stajo. Ni problema. Nekateri bodo ohranili vero v Boga, da bo pomagal, drugi pa se bojo morali opreti na naravno vero, da se bodo nekako izvlekli in da se bo dalo nekako popraviti in nadomestiti izgubo. Če bodo hoteli preživeti, se bojo oprli na naravno zaupanje, da bo bolje in da bodo ljudje pomagali. Sprijaznili se bojo z izgubo in si začeli urejati življenje iz tistega, kar je ostalo. To človeku, ki ne veruje v Boga, pomeni isto kot religiozno vernemu, da se bojo "izročili Bogu". Značilna za patrov pristop je psihologizacija. Ne odgovori neposredno na vprašanje, kako je torej z Bogom, ki to dopušča; zakaj in čemu dopušča; kakšen Bog je, Bog vsemogočni? Slabo prikrit (neizrečen) odgovor je: Bog dopušča ali celo namerno povzroča tegobe zato, ker ljudje grešimo (uničevanje narave, usmerjenost k materialnim dobrinam, oboževanje napredka itd.) z namenom, da nas bo pretreslo in se bomo zamislili nad tem, kako živimo in kaj je v življenju resnično vredno. Resnično vredna je vera v Boga, to je, da bo Bog pomagal. A tisti, ki ne veruje v Boga, tudi veruje v to, da bo šlo na bolje in da se bo nekako izkopal iz stanja, v katerega ga je pahnila ujma. Vera v Boga pomaga, pomagajo pa tudi fuzbalerji. Tako pravzaprav ni razlike med religiozno vernim in nevernim, oba verujeta, eden ima naravno vero, drugi vero v Boga. Tudi v ateistu je "božje", sta človečnost in sočutje, ki smo ju pridobili z rojstvom in vzgojo brez nadnaravnih posredovanj.

Kako preprečiti nasilje mladih? Najprej je treba ustaviti nasilneža, nato se vprašati, kaj se dogaja v družini, v šoli. Se posvečamo mladim, jim pomagamo, da napredujejo in se razvijajo? Težko rečemo, da so mediji krivi. Mediji so sredstvo, mi jih uporabljamo. Lahko jih uporabimo v dober namen (župnik Golob) ali pa za zlorabo. Vprašanje je, koliko ljudi je otrok že postrelil v računalniški igrici, preden je streljal zares. Potem je treba mlade vzgajati v nadzorovanju agresivnih impulzov. Tu ima svojo vlogo duhovnost. Pri tem pomaga molitev. Neka deklica je svoj agresivni izbruh umirila tako, da je molila rožni venec. Umirila se je z molitvijo. 

Komentar. Nasilja, posameznih nasilnih dejanj, se ne da popolnoma preprečiti, lahko se le zmanjša verjetnost, da se pojavijo. To pomeni, da se zmanjša število primerov nasilja v populaciji. Patrovo razmišljanje gre v pravi smeri: omejevanje dejavnikov, ki pogojujejo nasilje v splošni družbi in kulturi, v družini in v šoli. Tudi usposabljanje v nadzorovanju agresije je dobrodošlo, le da obstaja poleg molitve vrsta drugih tehnik za umirjanje (meditacija, joga ipd.) in urejanje življenjskega sloga, ki omogoča zmanjšanje agresivnosti in življenjskega nezadovoljstva (šport, vzgoja z umetnostjo ipd.)

Verska vzgoja. Verske vrednote niso popularne. V šoli smo opustili vzgojo, šola samo še izobražuje, učenci se učijo za ocene. Vzgoja je spremljanje razvoja osebnosti, celostnega razvoja, ki vključuje čustveni razvoj in tudi duhovni razvoj. Ni sproščenega pogovora o religiji. Religija je tabu tema. Slovenska šola je še daleč od pluralne drže. Katere vrednote bi morali privzgojiti? Otroke bi morali vzgajati k poštenosti; morali bi začutiti občutek krivde ob laži, kraji. Pri nas še vedno prevladuje marksistično mnenje, da je religija opij za ljudstvo. Še vedno smo v tranziciji. Miselnost se ne spreminja iz totalitaristične v demokratično, v pluralizem.

Komentar. To je splošna stereotipna lamentacija, ki je pristranska. Ni izobraževanja, ni šole brez vzgoje. Učitelj katerega koli predmeta vzgaja s svojim značajem, nastopom, s svojo držo, s svojim ravnanjem z učenci, z odnosom, ki ga ustvari. Znanje o vrednotah je sestavina vseh humanističnih predmetov. Zgodovine, književnosti in drugih podobnih predmetov ni mogoče poučevati, ne da bi govorili o vrednotah, o značaju, o osebnosti, pogumu, krivdi, zločinu, kazni...  Poleg tega so v kurikulu različni vzgojni predmeti (telesna vzgoja, likovna vzgoja, glasbena vzgoja) in številne prostočasne vzgojne dejavnosti, ki prispevajo k vzgoji v celovito osebnost. Vzgoja ni pridiganje o vrednotah in božjih zapovedih. Nekaj tega pridiganja je potrebnega, morda res eksplicitno o božjih zapovedih, saj so to splošne kulturne norme. A to osvojijo otroci v prvih razredih osnovne šole. O tem, ali je religija opij za množice, bi se dalo razpravljati. Vsekakor je danes več ljudi, ki brez tega opija živijo polno, pošteno in ustvarjalno življenje in so sprijaznjeni s tem, da ne bodo živeli večno, kar bi jim sicer obljubila religija, če bi se ji pridružili. Cerkev bi morala uvideti, da je "božje" v vseh ljudeh, ne samo v religiozno vernih in da ni treba, da bi bil ud cerkve, da bi živel zgledno življenje. Z zavzemanjem za pouk o vrednotah (v socializmu smo imeli "uro socialistične morale") se odpira nov predalček v urniku. Na višji stopnji srednje šole bi bilo dobro uvesti pouk o religijah - pluralističen.

Teorija spolov. To je nova beseda. "V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in beseda je bila Bog". Beseda ima silno moč, učiteljeva beseda na primer. Toda beseda mora biti resnična. Kam se je izgubila prava beseda, beseda "moški" in beseda "ženska"? Samo besede, ki so povezane z resničnostjo, imajo moč. Če beseda ni resnična, se nič ne zgodi. Pri "teoriji spolov" so izgubili stik z realnostjo. Opraviti imamo z epidemijo spreminjanja spola, ki je hujša od epidemije kovida. Ta epidemija je katastrofalna.

Komentar. Neverjetno izogibanje resničnosti! Ob tem pa silna zgroženost, kot bi se ob omembi spolnosti aktivirale globoko pokopane energije. Kaj je resničnost? Resničnost je, da so med nami ljudje, naši bratje in sestre v Gospodu, ki se ne čutijo kot heteroseksualni moški in ženske. So moški, ki ljubijo moške, in ženske, ki ljubijo ženske. In so biološko moški, ki se čutijo ženske, in biološko ženske, ki se čutijo moške. Srečujemo se z njimi, vidimo jih na TV kot javne osebnosti (npr. srbska zunanja ministrica - ženska z očitno moškimi potezami in doživljanjem). To so ljudje, ki imajo pravico do svojih čustev, do svojega doživljanja in življenjskega sloga. Svet ni izključno spolno binaren. So ljudje, ki želijo uskladiti svoje telesne organe s svojim doživljanjem, s svojo dušo. Njihov duh skuša spremeniti njihovo meso. In to je razlog zgražanja tistih, ki trdijo, da je duh močnejši od mesa. Kot povsod se tudi s tem v zvezi dogajajo pretiravanja, ki jih je treba omejiti in zavreti s pametno regulacijo zdravstvenih posegov. Moralno zgražanje pa ni krščansko ampak podeželska malomeščanska konzervativnost, čaščenje neresničnih besed.

Maša za domovino. Nekateri naši vodilni politiki se niso udeležili maše za domovino ob prazniku osamosvojitve. Nismo se še naučili, kaj je demokracija in kaj totalitarizem. Še vedno je med ljudmi strah pred ljudmi prejšnjega režima.

Komentar. Čemu naj bi se udeležil maše, če ne verujem v Boga in nisem kristjan? Da bi pokazal, da priznavam duhovno nadoblast rimokatoliške cerkve nad vsem življem v državi? Se vam ne zdi, da je to duhovni totalitarizem? Niti ne vsiljevanje vere, ampak vsiljevanje pokorščine klerikalni ustanovi, priznavanje njene duhovne nadoblasti. Duhovnost je mnogo širši pojem od krščanskega nauka.

Pokop domobrancev. Na ljubljanksem Gradu, na Šancah, je vojaško pokopališče 147 domobrancev, ki so padli v bojih. To je dokazano z izkopavanji. V preteklosti so bile na grobišču maše. Postavili so tudi križ, ki pa so ga vedno našli polomljenega. Zdaj je mestna oblast prepovedala maše in obeležja. To je proti vsem civilizacijskim normam.

Komentar. Ta prepoved mestne oblasti je proti vsem civilizacijskim normam. Podpiram prizadevanje gospoda župnika, da se to prepoved obsodi in ukine, grobišče spodobno uredi ter omogoči vse potrebne pietetne obrede.

Infiltracija. Izšla je knjiga, ki trdi, da so se v rimokatoliško cerkev infiltrirali komunistični in podobni elementi, ki od znotraj rušijo cerkev, in so prodrli do najvišjih vrhov cerkve (sic!). Pater ne verjame v to, oziroma se mu to ne zdi pomembno, kajti od nekdaj je v cerkvi opozicija. To je pač realno nasprotje znotraj cerkve. V zvezi s tem so tudi predlogi o ponovni vzpostavitvi latinske maše. Maše so bile v zgodovini Cerkve v različnih jezikih. Ciril in Metod sta uveljavljala slovansko bogoslužje. Pri nas so maše v slovenščini, če pa je kdaj tudi latinska maša, nima pater nič proti.

Komentar. Tista knjiga torej dokaj neprikrito nakazuje, da je papež Frančišek komunist. Znana teza. Ni rečeno, da ni kak vir tega mnenja tudi v naši cerkvi. Pater se na to odziva pametno in te teze ne komentira obširneje. Tudi njegovo stališče do latinske maše je umerjeno.  

Celibat. Ali naj bo celibat prostovoljen? Ljudje se za duhovniški stan odločajo prostovoljno, poučeni, da s tem pristajajo tudi na celibat. Seveda so težnje, da bi se glede celibata odločali posebej. Vprašanje je, kaj bo prej ali poročen duhovnik ali ženska-duhovnica. Tako v šali. Pravoslavni popi so poročeni, a tudi pri njih se pojavljajo težave, vprašanje zakonske zvestobe, ločitve, odnosa do otrok itd. V celibatu imaš več časa za svojo službo, kot če imaš družino. Vsak stan ima svoje tegobe.

Komentar. Precej odmerjeno stališče. Kljub temu menim, da bi se morali duhovniki odločiti za celibat prostovoljno, potem ko so se že odločili za duhovniško službo.

NEVROZNANOST, PSIHOLOGIJA, PES IN ČLOVEK

Za dokaz pasje ljubezni ne potrebujem merjenja oksitocina

Z razvojem nevroznanosti se psihologi pri svojih raziskavah in razmišljanjih vse pogosteje sklicujejo na ugotovitve te vede, čeprav po mojem mnenju nič bistvenega ne prispevajo k psihološkemu vedenju kot takemu, ampak samo v najboljšem primeru locirajo določene psihološke pojave v živčevju, običajno v možganih in jih povezujejo s pretakanjem hormonov. Freud, ki je bil po osnovni izobrazbi nevrolog, ni pojasnjeval histerije in drugih tegob, zaradi katerih so se ljudje zatekali k njemu po pomoč, z nevrološkimi pojavi ampak z drugimi duševnimi doživetji. Držal se je načela, da se psihološke pojave pojasnjuje z drugimi psihološkimi pojavi in zdravi z besedo, ne z injekcijami in tabletami, kar bi kot zdravnik lahko počel, pa ni. Zato je njegovo razmišljanje revolucionarno.

Danes je moderno psihološke pojave pojasnjevati z nevrološkimi, kar pomeni, da je razprostranjen redukcionizem, zvajanje psiholoških pojavov na biološke. To bi bilo včasih pozdravljeno kot prava marksistična materialistična znanost. Vendar na ta način psiholoških pojavov ne pojasnimo, ampak v najboljšem primeru ugotovimo določen paralelizem med pojavi na obeh ravneh, psihološki in nevrološki. Seveda je možno neposredno opazovati sinhrono pojavljanje impulzov v možganih in izjave subjekta, o njegovem trenutnem doživljanju, vendar take raziskave, kolikor mi je znano, niso prav pogoste. Kot rečeno, mi nič ne pomaga, če se zaljubljanje pojasni tako, da se reče: ko si se zaljubil, se je v tebi je povečala raven oksitocina. Ali to pomeni: če bi mi vbrizgali oksitocin, bi se zaljubil v orangutana, ki si ga pravkar ogledujem v živalskem vrtu? Zakaj sem se zaljubil v to osebo in ne v ono drugo? Ker se je ob tej osebi pri tebi povečala raven oksitocina, ob oni drugi pa ne. To ni nikakršna pojasnitev. Rad bi vedel, ali je zaljubljanje čisto naključno ali pa je večja verjetnost, da se zaljubim v določen tip ženske. Rad bi vedel, ali je večja možnost, da se zaljubim v plavolasko ali rjavolasko; suho ali obilno, mlado ali staro. Ali je zaljubljanje povezano s tem, kako druga oseba ravna z mano? Ali me mogoče, ne da bi vedel, vznemiri podobnost dekleta z mojo mamo, kar bi izhajalo iz Freudove teorije? Se "zaljubimo v človeka, ki ima enako rano kot mi sami" (Nataša Magister)? Oksitocin me ne briga. Ali drugače: čisto vseeno mi je, če moje preference izmerijo tako, da pri psihološkem testu ob fotografijah deklet izjavim »všeč mi je« ali »ni mi všeč«, kot če mi istočasno merijo raven oksitocina. Kajti če rečem »všeč mi je«, ni to nič manj resnično, kot če mi sporočijo količino »ljubezenskega« hormona. Bi se tudi morali precej potruditi pri merjenju, saj količina hormona najbrž ne skače tako hitro, kot si sledijo moje izjave ob prikazanih fotografijah.

Rad bi vedel, pod kakšnimi pogoji zaljubljenost preide v resno ljubezen; pod kakšnimi pogoji se konča enkrat za vselej. Zakaj me čez nekaj časa to čustvo mine? Ali je možno to stanje doseči hote, tako da bi se zaljubil v osebo, ki mi ni simpatična? Kako bo na ta vprašanja odgovoril nevroznanstvenik? Bo rekel: ja, če boste jedli več mesa, se utegne povišati raven oksitocina in dopamina, če pa kisle kumare, vam bo vse skupaj dol padlo? To bi bil zelo dosleden materializem. Skratka, doslej nisem odkril nič zares obetavnega za psihologijo, če se opira na nevroznanost.

Kakšno zvezo ima to s psi? Ob prebiranju članka »Vas ima vaš pes zares rad« (Global 9/23, po Newsweek) sem prvič začutil, da je morda nevroznanost koristna za psihologijo. Vas ima pes rad? »Imeti rad« je človeško čustvo in odnos. Tako poimenujemo neko vrsto doživljanja in vedenja do druge osebe – ali v našem primeru živali – neko vrsto odnosa. Kako ugotoviti, ali imam rad svojega psa? Na dva načina: da me vprašate, ali pa da me opazujete. Lahko vam odgovorim »ja, rad ga imam«, ali pa obširno opišem, kako mi je všeč njegov stas, njegova dlaka, zaupljiv pogled itd. Vse to imam rad. Lahko pa tudi vidite, kako ga nežno božam, se igram z njim, mu dovolim, da leži poleg mene itd. in sklepate, da imam psa rad.

Kako ugotoviti ali me ima pes rad? Psa ne moremo vprašati, lahko pa ga opazujemo. Je pa še tretji način, ki ga lahko uporabimo tako pri psu kot pri človeku: izmerimo raven oksitocina. Za ta hormon so ugotovili, da je njegovo izločanje povezano z doživetji »ljubezni« ali »zaljubljenosti« pri človeku (ne vem, če hormoni ta stanja natanko razlikujejo). Pod predpostavko, da smo v predhodnih raziskavah ugotovili zanesljivo zvezo (korelacijo) med izločanjem oksitocina in doživetjem »ljubezni« pri človeku, ki lahko opiše svoje doživljanje, lahko postavimo enačaj »oksitocin=doživetje ljubezni«. Če torej ob stiku človeka s psom pri obeh ugotovimo povišano raven oksitocina, to pomeni, da tudi pes čuti nekaj podobnega kot človek, čeprav ne moremo reči, ali čuti »ljubezen«. Spet pa se mi zdi, da z opazovanjem psa, brez merjenja oksitocina, doženemo isto. Saj ko rečemo, da nas ima pes rad, nismo prej izmerili ravni hormona ljubezni, ampak smo o tem sklepali na osnovi pasjega vedenja.

A veste, kako jaz vem, da me ima naš maček rad? Ker se v trenutku, ko se pojavim pred hišnimi vrati, vzame od nikoder, se najprej posmuka ob mojih nogah, nato prevali na hrbet in da vse štiri od sebe, kar je znamenje neskončnega zaupanja, potem pa gre za mano po stopnicah gor in ko mu pomignem, sede k meni v fotelj, se mi vzpne v naročje, me pogleda v oči in za nekaj trenutkov prede na mojem trebuhu. Ko se naveliča, gre po svojih potih. Omogočam mu bližino in svobodo – kot v dobrem zakonu. Tako počne z vsakim od nas, članov razširjene družine. A veste, da sem kar malo ljubosumen? Rad bi bil EDINI.

ALI VAM JE KAKŠEN UČITELJ ALI PROFESOR SPREMENIL ŽIVLJENJE?

Tako se je glasilo tokratno tedensko vprašanje "Nedelovim sedmim" oblikovalcem javnega mnenja (Nedelo, 26. 8. 23). Zanimive odgovore si lahko preberete. Naj skušam nanj odgovoriti še sam.

V 4-razredni osnovni šoli sem si učiteljice takole zapomnil: v prvem razredu me je učiteljica, ki je bila videti kot mlada partizanka, postavila najprej za desetarja in nato za načelnika razreda. Vsako jutro sem, ko je stopila v razred, stopil pred  razred in zaklical "Smrt fašizmu!", razred pa je odgovoril "svobodo narodu"! (Čez čas smo vzklikali "Za domovino - s Titom naprej!"). Drugo, bolj materinsko, sem si zapomnil po tem, da je za nagrado delila kartonaste možice, ki so stegnili jezik, če si ga potegnil za škrice. To mi je bilo tako všeč, da sem jih začel izdelovati tudi sam. Ono v tretjem razredu sem si zapomnil po tem, da je metala ključe in kredo po razredu in da me je vprašala, kaj je ljudski odbor. Ker nisem vedel, kaj bi to lahko bilo, sem dobil prvo trojko v karieri in do konca življenja zasovražil upravne vede. Tovarišica v četrtem razredu je bila Štajerka, ki je naglašala "srp in kladivo", imela naprej štrleče zobe, zaradi česar so ji rekli "konjska smrt". Do mene pa je bila dobra in me je imela rada, jaz pa njo. Na koncu leta naju je z najboljšo učenko povabila k sebi domov na čaj. Takrat sem bil prvič v eni tistih lepih, visokih hiš v središču Ljubljane. 

V nižji gimnaziji sem si zapomnil profesorja Pavla Kunaverja, ki je kot starešina tabornikov, s tem, da je vodil taborniško družino in nas vodil v naravo, odločilno vplival na mojo socializacijo. Zapomnil sem si tudi drugega učitelja zemljepisa, ki je kar naprej govoril "torej-torej" in tekal pred tablo, z leve na desno in desne na levo, ko je kazal od kod do kod sega Evropa. Sega na vzhodu do Urala, česar danes naši politiki ne vedo več. Všeč mi je bila učiteljica srbohrvaščine, ker je izžarevala dobro voljo, toplino in širino in bila kar odločna, če jo je kdo oponašal in preveč na glas deklamiral "čćžšj-čćžšj". Zaradi nje - med drugim - ne sovražim južnjakov. Učitelj telovadbe se mi je posebej posvetil in me naučil delati preval. Sem si ga zapomnil. Ta glavni profesorji so "me imeli" še naprej v višji gimnaziji.

Profesor dr. Josip Ilc, učitelj latinščine, zasluži omembo na prvem mestu, ker sem se ga najbolj bal, ker nas je zmerjal s kozli in idioti, hkrati pa mi je dobra ocena pri njem neskončno dvignila samozavest. Pomenila je, da nisem čisto zanič. Mi je pa samozavest kolebala, to je že res. Pri profesorju nemščine Alojziju Žitniku, sem spoznal, kaj sta to korektnost in etika. Obvezno učno uro "socialistične morale" je začel takole: "'Morala', to ni tretja oseba ednine ženskega spola deležnika preteklega časa glagola 'morati', saj je ne naglašamo na prvem ampak na drugem zlogu..." Ko pa mu je sošolec, ki se je tam zadaj nekaj pačil, na poziv, naj to, kar je kazal nekaterim, pokaže še celemu razredu, ponosno odgovoril "Nisem pajac, da bi to ponavljal", je osupli profesor po premolku dejal: "No, pa mi je tvoj odgovor všeč, sedi!" To je bila zame prva lekcija osebne poštenosti, samorefleksije, objektivnosti in zadržanosti, samokontrole. Prepoznal in nagradil je vrlino, namesto da bi ravnal kot oblast in zatrl tistega, ki se mu je drznil ugovarjati. Po dolgoletnem razredniku, matematiku prof. Lojzetu Berniku sem povzel dobrodušen sarkazem, s katerim nas je discipliniral. Hvaležen sem mu, ker je uvidel, da ne bom matematik, da pa moram nekako zdelati šolo in mi je na maturi vodil drhtečo roko po tabli. To je pedagoška širina. Drugi naravoslovci niso naredili name posebnega vtisa. O biologinji prof. Torellijevi sem si zapomnil, da nam je priporočala, naj vodimo osebni dnevnik in si zapisujemo izreke iz knjig, ki jih preberemo. 

Na mojo študijsko izbiro sta najbolj vplivala slovenist prof. Rudolf Benulič in filozofinja prof. Alenka Goljevšček. Benulič je zaslutil v meni dar za pisanje in razumevanje besedil. Dal mi je zahtevno nalogo, naj za govorno vajo obdelam Krleževo dramo Glembajevi. Naj mi gredo na roko, me je celo priporočil v NUK. Na maturi sem zgledno analiziral Župačičevo Dumo. Danes mi je žal, da se nisem vpisal na slovenistiko. A profesor sam nas je odganjal od tega. Govoril je: Tehnika, medicina - to je nekaj. Njegov poklic se mu ni zdel dovolj cenjen in tudi jaz sem si mislil: preganjati se z mladostniki - je to kakšen poklic?

Tako je nastopila mlada in luštna - a primerno resna - profesorica Goljevšček, ob kateri se mi je zazdelo, da bi bila psihologija ali filozofija ali pa oboje ustrezna študijska izbira. Vlekle so me velike neznane in nezumljive besede...

O študiju teh skrivnosti in učiteljih pa morda drugič. Vendar naj takoj povem, da je resničen vtis name naredil le prof. dr. Lev Milčinski, psihiater.  

PRILIKA O GORČIČNEM ZRNU - ZA ATEISTE

Majhen korak v pravo smer vodi do velikih sprememb

Čisto po naključju sem naletel na spletno stran Mirenski grad, to je stran samostana lazaristov, ki bivajo tam, in na tej strani na staro nedeljsko pridigo patra Petra Žaklja. Pridiga se navezuje na odlomek iz Markovega evangelija (Mr 4, 26-34), v katerem Jezus pove priliko, v kateri primerja božje kraljestvo z gorčičnim zrnom. Če pade drobno seme na plodna tla, se razraste v veliko drevo.

Da ne bi moji ateistični prijatelji po tem uvodu nemudoma preskočili na kako drugo besedilo, naj jih skušam zadržati. Tudi sam sem ateist, to je človek, ki ne veruje v onstranskega Stvarnika, brezbožnik torej. Vendar se mi zdi zelo nespametno, da bi zaradi tega odklanjal branje Svetega pisma in še posebej evangelijev, ki opisujejo Kristusove nauke in njegovo delovanje. Skušam razumeti, si po svoje razlagati in se učiti. Ko sem prebral res lepo in sodobnikom koristno pridigo mladega patra, sem podnjo napisal naslednji komentar pod svojim imenom: 

Lepo prebrati, tudi ateistu. - Verujem v človečnost v ljudeh ne v onstranskega Stvarnika. Kar nam je dano, je dar narave, družbe in prednikov, zgodovine. Vsakemu človeku je po naravi dana želja po življenju in moč preseganja danosti.

"Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo ... seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako." "Takšno je kot gorčično zrno, ... manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč..."

Božje kraljestvo je kraljestvo človečnosti v nas in med nami. Je zavest, da je drugi po svojih osnovnih težnjah tak kot jaz; je moj brat ali sestra na zemlji, ranljiv in soočen s svojo nepreklicno umrljivostjo.

Seme človečnosti in zaupanja (ki je vera v življenje) nam je dano po naravi, ko nas nebogljene mati usliši v naših potrebah in se razvije varna navezanost med detetom in mamo.

To, da se seme razraste samo, pomeni, da ne nadzorujemo vsega sami, ampak da so v nas naravne sile in sile medčloveških odnosov, ki spodbujajo to rast, rast človečnosti v nas.

Drobno zrno pomeni tudi, da majhen korak v pravo smer lahko vodi do velikih sprememb. Že majhen žarek človečnosti in vitalnosti lahko spodbudi nesluteno rast. V otroka, ki je, na primer, v družini doživljal zatiranje, lahko posije žarek življenjske radosti in odprtosti ob srečanju z uvidevnim in odprtim učiteljem ali sorodnikom.

Seme ne vzklije in se ne razraste vedno samo od sebe, ampak le, če rastlinico gojimo. Gojenju te rastlinice, "božjega kraljestva", je tudi Jezus posvetil svoje življenje.

PREVARE SPOMINA: IZGUBLJENA OČALA (Moja demenca 3)

Kako nezanesljiv je spomin pod vplivom čustev

Tole bo morda videti nepomembna zgodba iz vsakdanjega življenja. Najbrž tudi je nepomembna. Naj bo, za čas kislih kumaric. Mene pa je opozorila, kako neverjetna pota ubira spomin in kako nezanesljiv je ta pod vplivom čustev, najbrž ne samo pri starem človeku. Kako si mimogrede izmisliš zgodbo, ki nekaj utemeljuje in hkrati prikriva.

Pred meseci sem dobil nova očala. Stara očala za na daleč so mi po operaciji sive mrene zamenjali z novimi za na blizu, za branje. Oni dan sem se napotil v btc po ovitek za ženin telefon in se vrnil domov - brez očal za branje.

Kje so očala, kje sem jih pozabil ali izgubil? Najprej sem se ponovno oglasil pri prodajalni ovitkov za telefone in tablice. Sem pri vas pozabil očala? Ne, tu ni nobenih očal. Ampak tu sem si jih nadel, da sem videl razločiti tipke na telefonu in telefonirati ženi, da mi sporoči model telefona. Gospod, tu ni nobenih očal. Prav. Mogoče jih je kdo vzel s stranskega pulta. Čemu mu bojo? Pač, ljudje so vsakršne baže. Bila je vrsta, hotel sem čimprej ven in očala sem stisnil v zadnji žep kavbojk, da mi ni bilo treba odpirati nahrbtnika. Rekel sem si: jih kasneje predenem v žep nahrbtnika. V žepu so se zlahka izmuznila iz ohlapnega etuija. Najbrž v trenutku, ko sem sedal na kolo. Preiščem tla pri stojalih za kolesa. Takrat se je tam motovilil nekdo z nekakšnim ponijem in me oviral. Nekaj je zažvenketalo. Najbrž so mi takrat padla očala iz žepa. Morda so se razbila. Tudi če bi našel samo črepinje, bi bil zadovoljen, ker bi rešil uganko. A tudi tu jih nisem našel. 

Naslednja postaja. V knjigarni MK v cityju sem si nato ogledoval knjige. Pri novi knjigi patra Gržana sem se zadržal, jo vzel v roke, nekaj prebral. Brez očal tega ne bi bil mogel storiti ali pa s težavo. Ste mogoče našli kakšna očala, vprašam knjigarko. Ne, gospod. Pustite telefonsko številko, če kaj najdemo.  

Od cityja se peljem naravnost mimo Tommyja, hale A in po ravnem bulvarju mimo IKEE. S kolesa v počasni vožnji pozorno pregledujem vozno pot vse do doma. Nič. V btc sem se nato vrnil še enkrat, preiskal še druge poti, kajti tisti ovitek sem iskal tudi v Big Bangu in Mimovrste. Nič. Za mano se je po mojih poteh požrtvovalno napotila še žena. Temu se reče agape, ljubeča skrb v starosti. Potem je na srečo padla noč in iskanje sva morala prekiniti. 

Drugo jutro sem v bližnjem DM kupil očala za branje za 6 €, kajti brez branja ne morem. Pravzaprav kar ugodna rešitev, čeprav je dioptrija malo višja in so mi malo premajhna. Mogoče so ženska, mogoče sem kaj pomešal, ko sem jih izbiral na tistih predalnikih. Pa še tiste posebne prevleke nimajo, za katero mi je optik zagotavljal, da preprečuje ne vem kaj. Je le razlika med očali za 6 ali za 80 €, kolikor so stala izgubljena. Tako sem se sprijaznil z nadomestnimi očali in opustil misel na stara, boljša. Pravzaprav sem nameraval naslednje dni v optiko naročit nova po meri. Človek se mora pač sprijazniti z izgubami, po drugi strani pa grebeš in si prizadevaš za boljše.

Danes zvečer pa v mojo sobo veselo priskaklja ženička vsa žarečega obraza: našla sem očala! Saj so to tvoja očala? Pogledam, res, moja očala! Kje si jih našla? Na okenski polici letne kuhinje. 

Ne znam opisati svoje osuplosti. Na okenski polici? Doma? Ja. Nisem jih pustil v btc? Izgubil po poti? Niso mi padla iz žepa? Niso zdrsnila iz preohlapnega etuija? Niso se razbila? Niso mi jih ukradli? Jih sploh nisem vzel s seboj? Kaj se je zgodilo?

Tisto dopoldne, preden sem šel v btc, se mi je zdelo, da se trokrilna zasteklena vrata letne kuhinje ne zapirajo. Moram kar naravnost priznati: nisem jih mogel zapreti. Gotovo se je pokvarila ključavnica. Zaklep ni sedel v odprtino spodaj. Privlekel sem vrtalni stroj, svedre, se domislil posebnega načina, da sem označil, kje natančno moram povečati odprtino za zaklep. To je čisto spodaj, ne vidiš. Pri tem sem si seveda nataknil očala. Malo sem povrtal, a se vseeno ni dalo zapreti. Potem sem ugotovil, da nisem do konca pritisnil kljuke drugih dveh kril. Dokler ni vse poravnano, se seveda ne da zapreti. S ključavnico ni nič narobe. Popravim napako, vrata se zaprejo. Nobenega vrtanja ni bilo treba. To je res otročja površnost in nespametna prenagljenost. Se ti že malo feclja, stari? Tole orodje moram hitro pospraviti, da kdo drug ne vidi, kaj sem počel. Odložil sem očala in se hitro odstranil s kraja sramote. Noben ni vidu. Kot da ni bilo nič; kot da se ni nič zgodilo. Freud bi rekel: Aha, se že dogaja zanikanje in potlačevanje neprijetne izkušnje, ki ogroža Jaz. 

Potem sem sedel na kolo, da grem po ovitek za ženin telefon. Tisto vrtanje naj čimprej izgine iz zavesti. Z njim pa so izginila tudi očala, simbol nespametne, drobnjakarske prenagljenosti. QED.

Ukinimo samega sebe - ali res?

Mladi belgijski teoretik prava in filozof Laurent de Sutter je v Ljubljani predstavljal svojo knjigo s povednim naslovom Končajmo že s samim sabo (Delo, 1. 7. 23, Mirt Bezlaj). De Sutter pravi sam zase, da je pravnik, ki sovraži pravo (očitno ima težave sam s seboj in svojo strokovno identiteto – socialnim sebstvom). Zavzema se za ukinitev »samega sebe« in pojma sebstvo. Zlohotno cinično bi mu lahko zabrusil, da lahko on kar konča sam s sabo, naj pa tega ne priporoča vsem. Preseda mu, da kar naprej govorimo o samih sebi, da skušamo »izraziti samega sebe«, da negujemo in treniramo samega sebe in da se utapljamo v poplavi priročnikov za samopomoč, da o uzakonjeni sebičnosti (zasebna lastnina) niti ne govorimo. Izvirni greh tega početja vidi v pojmu »sebstvo«, v pojmu torej. V začetku je bila beseda…

Njegovo razmišljanje se umešča v razpravo o odnosu med individualnim in kolektivnim. Neizrečeno vprašanje, na katerega odgovarja, je: ali individualno ali kolektivno. Njegova tehtnica se prevesi v korist kolektivnega: on osebno se daje na voljo kolektivu. Odgovor na to in podobna vprašanja, tj. psevdoprobleme, v načelu ni "eno ali drugo" ampak "eno in drugo". Ne gre za to, da opustimo eno ali drugo, ampak da neprestano v konkretnih okoliščinah vzpostavljamo ravnotežje med enim in drugim. Sem hkrati individualno in kolektivno bitje; ali po Heideggerju: hkrati sem zaskrbljen zase in za druge v svoji in njihovi biti; zaskrbljen za svoje in njihovo življenje.

A poglejmo najprej, v čem je pravniškemu filozofu, nagnjenemu k ukazovanju in strogemu zakonskemu dopuščanju in ukinjanju, treba pritrditi.

Filozof se je občutljivo odzval na sodobno pretiravanje s čaščenjem sebstva, oboževanje samega sebe, na samoidolatrijo in selfije. Gotovo ni prav, da človek v ukvarjanju s samim seboj pozabi na druge, na bližnje, na skupnost. In morda se res približujemo času, ko bomo morali omejiti ukvarjanje s samim sabo in se posvetiti vprašanjem preživetja skupnosti: pestijo nas različne krize, ki jih moramo obvladati kolektivno, če hočemo preživeti. Prav ima, ko ne soglaša z odvrnitvijo posameznika od vsakršnega kolektivnega prizadevanja, od sodelovanja v skupnosti.

Prav ima, ko kritizira pretirano in izključujoče ukvarjanje sodobnega zahodnega človeka s samim seboj. Prav ima, ko kritizira »iskanje samega sebe«, pojmovanje, da obstaja v vsakem človeku neko notranje bistvo, ki ga mora v življenju najti, da bi bil srečen in spravljen sam s seboj, preden se poslovi. To je postvarjeno, reificirano pojmovanje sebstva. To pa ne pomeni, da je treba opustiti tako pojem sebstva kot tudi ukvarjanje s samim sabo.

Prav ima tudi, ko ponavlja Wittgensteinovo misel, da so meje jezika meje mojega sveta. Nima pa prav, ko proglaša jezik za »fašizem« (kako lahkotno etiketiranje, kot bi posnemal naše »antifajanšiste«; potem so pesniki, mojstri jezika, fašisti par excellence). Nima prav ko trdi, da nas jezik omejuje v razmišljanju o možnostih v prihodnosti. Od kod potem vse utopije in razmišljanja o boljši družbeni ureditvi, vključno z njegovim razmišljanjem o družbi brez sebstva in selfijev, od Akvinskega, Moora, utopičnih socialistov in marksizma dalje? Morda so se utopije sfižile, ker so bile zaradi omejitev jezika slabo formulirane? Je večna usoda projektiranih možnosti?

Kaj je sebstvo? Ta pojem je prišel v slovenščino sorazmerno pozno preko sociologije in psihologije. Psihologi ga v začetku sploh niso slovenili in so ga pisali kar angleško »self«. Samostalniško izražanje je tuje slovenščini, v nasprotju z germanskimi jeziki. Tudi De Sutterju je tuje. Jaz pospravljam, moj sosed v kampu pa "macht Raum", dela prostor.  De Sutter: "ko pa govorimo o samih sebe kot o samostalniku, impliciramo, da v svetu obstaja neko bistvo, ki je jaz". V slovenščini izražamo sebstvo, kadar uporabljamo oziralni zaimek »se«: učim se, motim se, zabavam se. To pomeni, kadar govorim o sebi ali s seboj, kadar sebe gledam in opisujem kot objekt.

Sebstvo je objekt opazovanja jaza. Jaz opazujem samega sebe, opisujem samega sebe, govorim o samem sebi. Ta samorefleksija je sestavni del človekove biti; brez nje ne moremo preživeti. Paleolitski lovec je nedvomno opazil, kdaj je premalo napel tetivo loka ali napačno usmeril puščico, da se je potem popravil: Ostrorogi Jelen slabo nameril - itd. skozi zgodovino. Belgijski filozof ima prav: sebstvo je zgodovinski produkt. To pa ne pomeni, kot misli on, da je ta pojem nastal sorazmerno pozno v zgodovini in da ga stari niso poznali. »Grki niso poznali sebstva kot nečesa, kar naj bi posameznik poosebljal«. Grki so res posameznika cenili po njegovi prosopon, to je, po njegovi »maski« ali, kot bi rekli danes, po njegovi vlogi v polisu. Toda Grki so bili tudi tisti, ki so zapisali na pročelje preročišča: gnothi seauton – spoznaj samega sebe. To filozof zamolči. Tu je drobna pomenska razlika: ali »spoznaj samega sebe« pomeni isto kot »spoznaj svoje sebstvo«? Čutimo, da ni isto. Morda je prav v tem osnovna težava in nesporazum. »Spoznaj samega sebe« pomeni: opazuj se, spoznaj svoje nagibe, želje, svoje reakcije v različnih življenjskih situacijah, da se boš vedel usmeriti, da boš živel v skladu s svojo naravo. »Spoznaj svoje sebstvo« pa bi pomenilo, da je v nas nekaj, neka struktura, ki se ji reče »sebstvo« in ki naj bi jo spoznali. Grki niso mislili tega. To bi bilo postvarjeno pojmovanje samega sebe. V kolikor se filozofova kritika nanaša na pojmovanje samega sebe kot postvarjenega »sebstva«, je upravičena.

Pojem sebstva se skozi zgodovino spreminja. Spreminja se človekov odnos do samega sebe. Previdni moramo biti in skrbno opazovati svoje mišljenje in čutenje kot nekaj, kar teče kot Heraklitova reka, ki je in ni venomer ista. Ko stopaš v isto reko, ne stopaš vedno v isto vodo. (To je še boljše od Heraklita.)

Kar zgrozimo pa se ob neki drugi težnji, ki jo izraža De Sutter. "Ko so me prosili, da bi na volitvah kandidiral zanje /za Gibanje za demokracijo v Evropi 2025, krajše Diem25/, ker bi jim to koristilo, sem se jim prepustil kot orodje. Namerno sem postal le lutka v njihovih rokah. V kolektivnem gibanju ne gre Zame, ... temveč sem zgolj na razpolago gibanju...". Mož se je prepustil neki politični stranki (če je v parlamentu, je stranka, ne glede na njen marketinški naziv »gibanje«) kot orodje. Ali to pomeni, da ne bo odprl ust? Da jih bo odprl po nareku? Da se bo ubogljivo pokoril vsaki strankarski neumnosti? Da bo skočil v tisto belgijsko reko, če bojo drugi skočili vanjo?

Zgrozil bi se Erich Fromm in vzkliknil »Beg od svobode!« In ne pozabimo, da je v begu ljudi od teže svobode in samostojnga mišljenja in odločanja pod okrilje totalitatističnih "gibanj" in vodij videl vzrok množičnosti teh gibanj in njihove prevlade, ki je vodila v spopad svetovnih razsežnosti. Z vso simpatijo pa bi njegovo držo pozdravili vsi, ki sebe in svet vdano prepuščajo božji volji. Kdo sem? Božje orodje. To izročanje samega sebe kolektivu pomeni dopuščanje nadvlade kolektiva (in nujno modrega vodstva), kakršno so spoznali trsi, povezani v fascio, in drugi, ki so se izročili kot orodje totalitarističnim strankam in bili za njihove svetle smotre pripravljeni dati življenje.

Naj sklenem z mislijo Zorane Baković v isti številki Dela: "Vse bolj se mi je zdelo, da od vsega kar na našem planetu odmira, najhitreje izginja komunikacija. In to predvsem pogovarjanje s samim seboj." (Delo, 1.7.23)

TRETJI INTERVJU

Dolgo se že nisva videla. Medtem se je zgodilo veliko reči. Mislim, da ste se v Delu oglasili v zvezi z ukrajinsko vojno?

Ne vem natančno, menda res, ali pa v zvezi z muzejem. 

Saj res. Kakšno je vaše stališče v zvezi z muzejem osamosvojitve?

V začetku mi ni bilo jasno, v čem je problem. Lahko bi bilo eno ali drugo: poseben muzej ali pa muzej v okviru sedanjega muzeja novejše zgodovine. To naj se zmenijo zgodovinarji in muzealci. Tako sem mislil, nisem jasno videl politične dimenzije tega vprašanja, dokler niso že obstoječega muzeja osamosvojitve ukinili in so prišli korporativno pred kamere njegovi podporniki. Tedaj sem videl, da ne gre za muzej osamosvojitve, ampak za muzej samozvanih "osamosvojiteljev". Tudi sam sem glasoval za osamosvojitev in ne gre mi v račun, da si neka politična skupina lasti zasluge za osamosvojitev. Proti JLA so se borili levičarji in desničarji; vse tedanje politične strukture so prispevale k osamosvojitvi. Če ne bi bilo tako, tudi osamosvojitve ne bi bilo.

Pa vendar so bili pred tem za osamosvojitev bolj na desni kot na levi. Levičarji bi pristali na jugoslovansko konfederacijo, desničarji so pa hoteli samostojno Slovenijo. Se vam ne zdi?

Morda. A ko je prišlo do spopadov, so si eni in drugi prizadevali za samostojnost. To desničarsko prisvajanje osamosvojitve zavračam. Zasluga desničarjev je, da so se strankarsko povezali kot opozicija proti  "kontinuiteti". Prispevali so k vzpostavitvi pluralnega političnega prostora, približno celotne pahljače političnih stališč. To je bilo nujno za vzpostavitev klasičnega parlamentarnega sistema. To je mogoče premalo poudarjeno in priznano, kar je po svoje krivično. Navsezadnje so nekateri od njih tudi veliko tvegali ob osamosvajanju.

Kako pa gledate na vladno ukinitev Dneva spomina na žrtve komunizma in na počastitev sestanka KP na Čebinah?

Utrgano. Ne odobravam. Videti je neresno, otročje. Morda neke vrste astigmatizem. Seveda pa ni zato, ker je videti otročje, nič manj nevarno. Ne vem, kaj hočejo s tem. Glede prvega: ta dan je prejšnja oblast na hitro stisnila skozi. Če so zdaj z načinom ukinitve "tik pred zdajci" hoteli povedati, da se tako ne dela, je to otročje igranje z ognjem, amaterski "zob za zob", ki ne bi smel imeti mesta v politiki, kot jo razumem. Če pa mislijo vsebinsko, da naj ne bi častili spomina na žrtve komunizma, so ne le astigmatični ampak slepi ali zli. Žrtve komunizma so bile in bilo jih je zelo veliko, civilnih, neoboroženih, pomorjenih kruto, brez sojenja. V povezavi s počastitvijo komunističnega sestanka na Čebinah pomeni to popolnoma iztaknjeno optiko. Vendar razumem realno jedro tega dejanja, te počastitve.

Kakšno realno jedro?

Komunizem sedaj na desni prikazujejo kot totalitarizem in ga enačijo s fašizmom in nacizmom, ki sta tudi imela elemente socializma (nacizem = nacional-socializem; Mussolini v začetku socialist). Komunistični režim je bil enostrankarska diktatura, nasprotje  meščanske parlamentarne demokracije. O tem ni dvoma. S tem ko nasprotniki komunizma poudarjajo samo totalitarizem, delajo krivico vsem, ki so komunizem pojmovali kot socialno osvoboditev, in se borili zanj. Komunisti, vodje in preprosti ljudje in borci, so si pod komunizmom predstavljali pravično družbo brez izkoriščanja, nesvobode in revščine. Vse to so doživljali v kraljevi "šestojanuarski" diktaturi (!) in marsikdo doživlja to sedaj, v obnovljeni klasični demokraciji in kapitalizmu: izkoriščanje, prisilo, ponižanja, brezpravje in revščino; prekarnost, stanovanjsko stisko, socialno in fizično ne-varnost. Podnebno krizo in polucijo poganja neregulirana kapitalistična rast. To je še vedno realno jedro prizadevanja za komunizem, ki se trenutno pojavlja pod nalepko "demokratični socializem". Mislim, da obuditev spomina na Čebine pomeni to: ideja komunizma ni pokopana, obujamo jo. Spričo podnebne krize, zagate kapitalizma in parlamentarne demokracije povsod po svetu, je to vizija - ali sprejemljiva ali ne, se bo pokazalo. 

Zdaj pa res ne vem, kje ste, kdo ali kaj ste, profesor? Pa ne, da ste za komunizem?

Povedal sem, kako so stari komunisti pojmovali komunizem, kaj jim je pomenil, in opozoril na sedanje enostransko in shematično pojmovanje in enačenje s fašizmom in nacizmom. Dodal sem, da je svet v zagati, iz katere iščemo izhod. Ponavljanje tega, kar je povzročilo zagato, ne vodi nikamor. Kaže, da nekateri vidijo rešitev v komunizmu, v ponovnem, boljšem poskusu uvesti komunizem. Mogoče je alternativa "kapitalizem ali socializem" napačna. Sam se nagibam h "kapitalizmu s človeškim obrazom", k državno reguliranemu kapitalizmu, brez ekscesnih socialnih razlik. Kapitalizem ima več obrazov. Navsezadnje imamo kitajski komunistični kapitalizem in paleto drugih variant, med njimi skandinavske. Kajti, kakršna že bo prihodnja ureditev, bo družba morala proizvajati, proizvodnje pa ni brez osebne iniciative in podjetnosti. Socializem se po tej plati ni izkazal. To je ugotovil že Kardelj, ki je uvedel tozdiranje, s katerim je skušal spodbuditi skupinski interes. A tudi ta ni mogel nadomestiti osebnega interesa. Jaz teh sprememb ne bom dočakal, če jih boste vi, se pa tolažite, kot smo se tolažili mi za časa socializma: pri nas zapirajo nasprotnike socializma, v kapitalizmu pa nasprotnike kapitalizma. Vsak sistem ima svoje nasprotnike, ki jih je treba onemogočiti. 

No, zdaj se pa že šalite.

Ne šalim se, a pustiva to temo za drugič.

Naj vas povprašam še o trenutnem dogajanju na psihiatriji. Kaj menite?

Kaže, da bo to prva odločna in zares izpeljana reforma v zdravstvu poleg uvedbe telefona na ministrstvu za zdravje, na katerega lahko sporočite, da bi radi k zdravniku, pa vam svetujejo, da pokličite drugam, in, seveda, poleg odprte avdience za psihiatrične bolnike pri ministru-ortopedu. Ta avdienca seveda ni namenjena zdravljenju ampak sprejemanju pritožb proti kliniki in zdravnikom, da bi minister ločil zrnje od plev. Seveda pa tovrstno razbremenjevanje deluje zdravilno na bolnike in veča ministrovo priljubljenost pri podpornikih. 

Profesor, cinični ste. Niste opazili, da je tako izražanje skrajno nezaželeno, saj pomeni  norčevanje iz šibkejših?

Iz šibkejših ali iz močnejših? Ne vem, kdo se bolj norčuje iz psihiatričnih bolnikov, minister ali jaz. 

Vse bolj očitno postaja, da gre na psihiatriji za orkestrirano žagarsko akcijo. Nisem dosledno spremljal dogajanja, a kolikor vem, je direktor UPK nastopil na TV v oddaji s Petrovčičevo. Na sliki je z Urbanijo in Petrovčičevo. To je zadosten razlog za "odstrel". Depolitizacija. 

Potem so na TV predvajali izjavo neke bivše psihiatrične pacientke, da so pred desetimi leti z njo nasilno ravnali. Mislim, da je rekla, da se je zaradi svojih težav sama javila na kliniki, kjer so ji potem vsiljevali neka zdravila, in ker jih je odklonila, so jo zvezali, privezali na posteljo itd.. Čeprav se je sama javila, je poudarila, kot da bi zato imela pravico diktirati zdravljenje. Potem se je oglasil direktor Zalar, ki je zanikal, da bi se na kliniki dogajalo nasilje in da za to ni nobenih dokazov. Potem je šel ping-pong o tem, ali je bil nadzor ali ne, interni ali eksterni, od pravih ali nepravih instanc, in kakšen nadzor pričakuje minister. Ob tej živce parajoči igri je direktorju ušla izjava, ki so jo zagovornice politično in splošnokulturno korektne komunikacije interpretirale kot prezirljivo do pacientov in do nežnega spola sploh, kot škodljivo, češ da opravičuje in spodbuja spolno nasilje itd. Direktor se je opravičil, minister je odpoklical predstavnike države v svetu zavoda. Svet ni izglasoval sklepa o odstavitvi direktorja, ena od članic sveta je na TV pohvalila delo klinike in direktorja - navsezadnje so res uspešno prebrodili kovidno obdobje.

To nič ne velja. Direktor ne komunicira ustrezno. Komunikacija je bistvo vodenja zdravstvene ustanove. Ni važno, če klinika nima izgube in če je v njej še vedno nebroj pacientov in zdravnikov, ki se vsak dan trudijo, da bi pomagali ljudem...

Profesor, saj bo dovolj, saj ste vse povedali, hvala...

Ne, nisem še končal. Vse to je sprevrženo in v taki državi nočem živeti. Razglašajo pravno državo, potem pa človeka obtožijo, obsodijo in odstavijo brez dokazov - kadija tuži, kadija sudi. 

Šestojanuarska diktatura!

Profesor, ne, to je bilo nekoč, to ni zdaj. A vam je slabo?

Ne! Dol diktatura! Živel komunizem! Grem k ministru!

TRAKTOVALSKA

Krvav nebo

še slabši bo
bo tekla kri
morost trpi
metulj grozi
bo njivo vzel
bo lakot pel

le vkup, le vkup
oj kmetič moj
zakurblej traktor
koso vzem
zasmrad use
škrica prežen
kolo mu vzem

se bije boj
za staro pravdo
špricarsko.

ŽIVETI PO MAČJE

 

 Priročnikov za osebnostno rast sem se že kar malo naveličal, čeprav je res, da v vsakem najdeš kaj novega in drugačnega. A tokrat sem na ustreznem oddelku knjigarne MK v konzorciju brez pomišljanja segel po lično oblikovani knjižici z naslovom Živeti po mačje. Sklenil sem bil namreč, da bom samo malo pogledal in nič kupil, nobene nove knjige, nobene knjige ... nobene ... Ta moj nenadni nehotni, pravzaprav protivoljni gib ima svojo predzgodovino. 

Ana, najina vnukinja, je svojim staršem, s katerimi živimo v isti hiši, ob selitvi zapustila prekrasnega sivo-grahastega mladega mačka. Z rdečo ovratnico je pravi mali puhasti lepotec. Težko se je ločila od njega in najbrž tudi on od nje, saj sta se, dokler je bil pri njej, kar naprej muckala. Vsem nam je bilo težko, ko smo dojeli, da je ločitev neizogibna in da se bosta odslej videvala le še ob Aninih obiskih. A mali se je kmalu navadil novega okolja, obvladal higienske navade, in si izboril svoj prostor za dremež, tako da je iz njegovega najljubšega fotelja - vsaj za svoje urice - pregnal svojega gospodarja. Vztrajno je ob vsaki priliki, ko je gospodar dvignil zadnjico, zasedel njegovo ogreto mesto. Kmalu je  raziskal vse kotičke stanovanja in nekega dne si je upal po stopnicah gor k nama. Ko je pretaknil vse kote, ga je zanimalo še, kaj je za lamelami zastirala balkonskih vrat. Bala sva se ga spustiti na balkon, češnjeve veje segajo prav do njega in če pobegne na češnjo - kdo ga bo spravil dol. A vsakokrat ko je prišel k nama, se je smukal okrog balkonskih vrat, s tačko odrival zastiralo in hrepeneče zrl ven. Pa ne moreš, a da mu ne odpreš! Potem se je ženi stiskalo srce, ko je splezal čisto na rob balkona, stegoval vrat v globino, in je kazalo, da bo padel dol. Ma kaki, saj je maček!  Ob vsem tem je najbolj čudno to, da ne vem, kako mu je ime; jaz ga kličem Miki.

Ob njem sem se spomnil starega muca, ki nam ga je pred leti zapustila hčerka. Klicala ga je Liber, svobodnjak. Dogodek, ki mi je ostal v živem spominu. sem nekje že opisal, pa naj, starec, ponovim zgodbo. Nekoč se je na naši trati, tik ob vrtni ograji, znašel mačji mladič - od kod in čigav, ne vem. Naš stari mačon je imel poleti, ko smo se več zadrževali na vrtu, ob hišnem zidu skledico s hrano in vodo ali mlekom. Malček jo to opazil, mikalo ga je, da bi pil, a si ni upal premeriti nekaj metrov do skodelic, ker je tam na drugi strani vrta opazil velike človeške živali. Mucka je opazil tudi stari muc. Počasi in premišljeno, nonšalantno, kot da ni nič pomembnega in da se bo samo malo sprehodil, je odkorakal do ustreznega mesta in sedel med nas in skodelico. Zravnano je sedel na zadnjih tacah in s svojo držo dal malemu vedeti, da lahko pride in da ga bo zavaroval pred velikimi živalmi. Zares se je mali počasi in previdno približal skodelici s sladkim mlekom. Medtem ko je pil, ga je muc ves čas stražil.

Takrat sem spoznal, da je v mačku nekaj več - danes vem, da v vseh živalih - nekakšna empatija. Zrcalni nevroni ali karkoli pač, ni pomembno. Naukov starega muca pa s tem ni bilo konec. V neusmiljenih bojih z drugimi mački je dobil težke poškodbe. Nekoč se je priklatil domov z grozljivo rano: kot bi mu manjkal del lobanje in oko mu je bingljalo iz očesne votline na živcu. Rana se mu je zacelila, a odslej je bil brez enega očesa. S starostjo je izgubil tudi skoraj vse zobe. Sedela sva na vrhu naših stopnic in pital sem ga z mačjo pašteto. Do zadnjega se je skušal vzpeti k meni na kavč, a ni več mogel. Videl sem zadnji trzljaj njegovega telesa. S hčerjo sva ga spodobno pokopala za Savo. Liber je bil zame velika šola o preživetju in vitalnosti. Upam, da te bom lahko posnemal, Liber, ko bo prišel moj čas, sem si mislil.

Z mačjo knjigo na prtljažniku sem prikolesaril do doma. Na cesti pred hišo - Miki. Ko me je opazil, se je sredi ceste - enosmerne, po kateri na srečo vozijo avti počasi - prevalil na hrbet in dal vse štiri od sebe. Navadil se je, da ga počoham in ker mu paše, se prekobali na hrbet, da ga dosežem še po trebuhu; če ga požgečkam, me pa popraska z vsemi štirimi tačkami pa še ugrizne - samo tako za hec, to dobro razlikuje. Zaupa mi in to brez zadrege in rad pokaže. Miki, s tem me zelo počastiš. Sam sebi se zazdim dober človek; dobra, nenevarna človeška žival.

ČAS, PREŽIVET Z MAČKO, NI NIKOLI ZAPRAVLJEN.

SIGMUND FREUD

DODATEK S FEJSBUKA

Kakšna je razlika med mačjeljubci in pasjeljubci? Ker sem (bil) oboje, vem, da vsako od teh dveh bitij nagovarja druga naša nagnjenja, zato ne bi bilo prav ustvariti še eno ločnico med že tako razdeljenimi Slovenci. Mačka imam rad, ker je neodvisen, ker mi ne vzbuja slabe vesti, saj se znajde sam; ker odkrito zahteva, kar misli, da mu gre, pa se vseeno pusti pobožati in je lahko na moč prijazen in priliznjen. Pes pa izzove pri meni občutke krivde in dolžnosti, kadar me pogleda s tistimi pričakujočimi očmi in občutke oblastniške premoči, kadar ubogljivo sede in mi da taco; in seveda občutke "najboljšega prijatelja", kadar položi glavo v moje naročje. Oba sta dober pripomoček samodiagnostike, če si ob njiju prisluhneš.

DOPISANO 17. 3. 2025:

Miki ni več Miki. Tako lep je in tako lepo se obnaša in z gobčkom se dotakne mojega nosu, prav rad. Že pred časom sem mu dal drugo ime: Dorian Grey ali kratko Dori.