Jung

 Film o Jungu, Freudu in Sabine Spielrein me je spodbudil, da sem po dolgih letih spet vzel v roke drobno knjižico 128 strani. Kupil sem jo najbrž okrog leta 1961/1962, v drugem ali tretjem letniku psihologije. Spominjam se, da sem jo prebiral, ko sem v čakalnici Psihiatrične ambulante v Polju čakal, da me prof. Lev Milčinski povabi v svojo ordinacijo, kjer naj bi v okviru vaj pri njegovem predmetu Psihopatologija prisostvoval njegovemu ambulantnemu delu. Iz ordinacije je stopil profesor, me pozdravil in vprašal: "Kaj pa berete?" Vzel je knjižico v roke, pogledal naslov in odobravajoče pokimal: "O, Jung!" In to v angleščini, sem si mislil. Zdelo se mi je, da sem dosegel svoj namen. Potem me je povabil noter, sestra mi je nadela belo haljo in odredila stol v kotu. Jaz sem mislil, da sem psiholog; moja mama bi mislila, da sem zdravnik-psihiater; sestra je mislila "še en zelen revček"; profesor je mislil "še eden, ki mi nekam leze"; pacient je mislil, da sem paznik; v resnici sem bil en nebogljen, prestrašen deček, ki je to skrival za masko prizadevnega, malce važnega študenta. 

Dejansko je bil profesor Milčinski moj najmočnejši transferni lik: požiral sem ga, ko je predaval. Predavanja je bral, vendar tako, da se ni čutilo, da bere. Njegov monotoni, dobrohotno vserazumevajoči in sprejemajoči glas me je hipnotiziral. Drugi so rekli, da je dolgočasen, da jih uspava; name pa je deloval tako blagodejno pomirjujoče. Bil sem v transu. Kadar je v pavzi postaval na hodniku, sem se mu želel približati, hkrati sem se tega bal. Pred njim bi bil čisto mehak. Bil je kot bog, ki se je učlovečil v podobi skromnega in ljubeznivega profesorja.

Zdelo se mi je, da sem samopredstavitev zelo uspešno prestal in da si je profesor ustvaril o meni podobo, kakršno sem želel. Knjižice nisem nikoli prebral. Do zdaj. V starosti skušamo nadomestiti, kar smo zamudili; popraviti kak svoj star greh.

Delce je odličen prikaz Jungove psihologije. O Jungu sem sicer tu in tam kasneje vendarle še kaj prebral, a ga nisem imel v čislih, zato tudi nisem bral kaj več. Tudi v mojem času uveljavljajoča se pozitivistična, eksperimentalna psihologija, ki so jo nas učili in ki se je ujemala s socialistično ideologijo, ni bila naklonjena ne "duhovedam" (prosto po Rostoharju) ne "misticizmu" arhetipov. Še zdaj mislim, da si je Jung preveč izmišljal, svobodno pesnil, medtem ko je Freud resno razmišljal in razvijal svojo teorijo. Idealne tipe (introverten-ekstraverten) je lahko razvijati mimo empirije. Smo pač mešanice obeh tipov; teh ali pa kakšnih drugih. Vendar preveva Jungovo razmišljanje optimizem; njegov pojem individuacije mi je všeč. Da bi rekel kaj več, bi se moral resneje spraviti zraven.

Vsebina: Foreword by C. G. Jung. Psychological Types. Archetypes of the Collective Unconscious. Religion and the Individuation Process. Psychotherapy. Dreams and Their Interpretation. Psychology and Education. - V kasnejših izdajah je dodano še: Jung on Himself: A Biographical Sketch.

Daltonska pedagogika

Knjiga Zagon, ki sem jo predstavil v enem prejšnjih blogov, me je utrdila v prepričanju, da je pojem avtonomije, avtopoeze ali samostojnosti osrednji pogoj ustvarjalnosti na različnih področjih. To prepričanje me je usmerjalo pri nadaljnjem iskanju, pri katerem sem naletel na pojem "daltonska pedagogika" ali "daltonski načrt", koncept, tesno povezan s pedagogiko Marie Montessori. Gre pravzaprav za prilagoditev koncepta Montessorijeve za sekundarno stopnjo.

Daltonski načrt je koncept reformistične pedagogike, ki ga je 1920. leta vpeljala ameriška pedagoginja Helen Parkhurst (1886-1973) v Dalton Public High School v mestecu Dalton v Massachusettsu. Od tod naziv pristopa. Vsebinsko gre za poskus samostojnega in samoodgovornega učenja. Dan je razdeljen na dve učni enoti, ko učenci samostojno izvajajo naloge iz različnih predmetov. Učitelji pripravijo za vsak predmet in vsako stopnjo učne načrte za obdobje petih tednov vnaprej. V teh načrtih so navedene delovne naloge učencev. Medtem ko učenci delajo, je učitelj v bližini, da pomaga in svetuje, vendar ne poučuje na tradicionalen način.

Helen Parkhurst, roj. 8.3.1886 v Durand/Wisconsin, takole opisuje svoje izkušnje učenke v svoji knjigi Education on the Dalton Plan: »… povprečen učitelj je enačil strogo discipliniranje učencev z uspešnim pridobivanjem znanja.« Lahko si torej mislimo, da se je Helen Parkhurst prav zaradi svojih negativnih izkušenj s šolo odločila, da posveti življenje razvijanju drugačnih konceptov vzgoje.
Začelo se je s poskusom v Watervillu/Wisconsin, v šolskem letu 1904/05, s tako imenovanim 'laboratorijskim načrtom'. Takoj na začetku šolskega leta so v tradicionalno urejenem razredu s frontalnim razporedom klopi, ki so bile celo pričvrščene v tla, spremenili ureditev. Klopi so zamenjali s premičnimi mizami, postavljenimi v skupine, tako da so tvorile 'predmetne kotičke' (subject corners), v katerih so učenci delali samostojno. Pri delu so sledili pisnim nalogam (assignements). Mlajši učenci so dobili tedenske, starejši pa mesečne načrte z 20 delovnimi enotami za vsak predmet. Helen Parkhurst je v svoji sobi blizu razreda pripravljala naloge, poučevala skupine učiteljev in imela pogovore, medtem pa so učenci skrbeli za red in disciplino v razredu in za izvajanje svojih nalog.
Leta 1913 se je Helen Parkhurst v Rimu udeležila mednarodnega tečaja, ki ga je vodila Maria Montessori. S tem se je začelo sodelovanje obeh velikih pedagoginj. Helen Parkhurst je leta 1915 postala supervizorica učiteljev, ki so učili po metodi Montessorijeve v ZDA. Leta 1919 je prišla na Dalton Public High School, kjer je v naslednjih letih nadaljevala delo na svojem konceptu.
Leta 1922 je izšlo njeno glavno delo Education on the Dalton Plan. Z njenim konceptom so se tedaj lahko seznanili drugi; metoda se je začela širiti po svetu. Helen Parkhurst je od 1924-1942 delovala na Dalton School New York. V Evropi se je daltonska pedagogika uveljavila predvsem na Nizozemskem, kjer je danes okrog 200 šol, ki delajo na ta način. Tako dela tudi več šol nižje stopnje, to je tako imenovani »sub-dalton«. Leta 1957 je nizozemska kraljica odlikovala Helen Parkhurst za zasluge za nizozemsko šolstvo. Helen Parkhurst je umrla leta 1973. Daltonski načrt uvajajo tudi v nemške gimnazije.

Prednosti tega načrta naj bi po nem. pedagogu Eichelbergerju bile: individualni učni tempo, povišana storilnost slabših učencev, večja odgovornost pri uresničevanju učnih ciljev, povečano samozaupanje, iniciativnost, boljši odnos z učiteljem in povečano zanimanje za nadaljnje šolanje.

Daltonski pristop izhaja iz naslednjih načel: svobode, odgovornosti, sodelovanja in samostojnosti.
Svoboda. Učenci si sami izbirajo prostor učenja, vire, iz katerih bodo črpali; časovno razporeditev dela oziroma učenja in oblike interakcije (sam, v paru, v skupini).
Odgovornost. Gre za premik od poučevanja k učenju. Učenec je sam odgovoren za svoje učenje. To krepi njegovo samozaupanje in iniciativnost. Učitelj je pomočnik, svetovalec.
Sodelovanje. Pri skupinskem delu se učenec nauči spoštovati druge, jih razumeti, izaziti svoje mnenje in ga zagovarjati; razvije kulturo pogovora, sposobnost demokratičnega sožitja in solidarnost.
Samostojnost. Učenci so sami odgovorni za uspeh svojega dela. To je posebno pomembno v našem času, tako da se pripravijo na nadaljevanje šolanja in poklic.
Viri:
Eichelberger, Harald (Hrsg.): Eine Einführung in die Daltonplan-Pädagogik (Innsbruck, 2002), Sudienverlag.

Sabina Spielrein

V filmu Nevarna metoda me je presunil lik Sabine Spielrein, Jungove pacientke in ljubice (igra jo Keira Knightley). Prvič sem zvedel o njej nekaj več kot samo omembo imena. Prav je, da jo uvrstim v svoj predstavni svet med ljudi, ki so prispevali k psihoanalizi. Oprl se bom na wikipedijo.

Sabina Naftulovna Spielrein je bila rojena 7. nov. 1885 v Rostovu na Donu, življenjsko pot je sklenila 57-letna, 12. avg. 1942. Njena mati je bila dentistka, oče pa entomolog, žužkoslovec, kasneje trgovec. Eden Sabininih bratov je bil Isaak Spielrein, pionir psihologije dela v Sovjetski zvezi.  Sabina je prišla v Zurich študirat medicino, avgusta leta 1904 pa so jo tam, še ne 19-letno, kot bolnico sprejeli v duševno bolnišnico Burgholzli, kjer je kot mlad psihiater deloval Carl Gustav Jung, tedaj star 30 let. V bolnišnici je ostala skoraj eno leto, do junija naslednjega leta. 

Jung jo je začel zdraviti s tedaj novo psihoanalitično 'pogovorno' metodo. Med terapevtom in pacientko se je razvil ljubezenski odnos, ki je prerasel v strastno razmerje, v filmu prikazano kot sadomazohistično. Sabina je, poleg tega, da sta imela 'normalne' spolne odnose, doživljala orgazme, če jo je Carl s kar krepkimi udarci z roko ali jermenom tepel po zadnji plati. Kot deklica je bila pri tem, ko jo je bil za kazen šeškal oče, doživela vzburjenje. Z vidika psihoanalitične teorije in tehnike je tako ravnanje terapevta nedopustno. Ljubezenska čustva, ki jih pacientka kaže do terapevta, naj bi ta pojmoval kot transfer, to je, kot prenos čustev, ki jih je pacientka prvotno gojila do pomembnega odraslega v svojem otroštvu, recimo očeta, na terapevta kot zaupanja vredno osebo. To dejstvo naj bi terapevt izkoristil za zdravljenje. Če terapevt čuti, da bi pacientki rad vračal njena čustva, to je, da se pri njem pojavi nasprotni prenos (kontratransfer), naj bi to svoje nagnjenje zadržal, ga samoanaliziral, ali pa analiziral s svojim supervizorjem, in naj bi se pod nobenim pogojem ne spustil v erotični odnos. 

Jungovo ravnanje je bilo torej s stališča psihoanalize kršitev njenega osnovnega pravila. Ko se je o aferi razvedelo, je prišel Jung v spor s predstojnikom Bleulerjem in je zapustil kliniko. Ostal je Sabinin mentor pri disertaciji. Sabina je doktorirala leta 1911 z disertacijo o primeru shizofrenije. Kasneje je bila izvoljena za članico Dunajskega psihoanalitičnega društva. Z Jungom je sodelovala do leta 1912, kasneje pa je srečala tudi Freuda, ki je bil dobrih 20 let starejši od Junga.

Leta 1923 se je vrnila v Sovjetsko zvezo in je z Vero Schmidt ustanovila v Moskvi vrtec z nazivom "Beli vrtec", ker je bilo v njem vse, od sten do pohištva belo. V njem naj bi otroke od vsega začetka vzgajali v svobodne ljudi. Čez tri leta so oblasti vrtec zaprle z lažno obtožbo, češ da je prihajalo do spolnih perverznosti in zlorab otrok. Baje pa je sam Stalin  v ta vrtec pod lažnim imenom vpisal svojega sina Vasilija.

Sabina se je po koncu razmerja z Jungom poročila z zdravnikom Pavlom Scheftelom, ki je  tudi bil judovskega porekla. Imela sta dve hčerki, Renato, rojeno 1912, in Evo, rojeno 1924.

Sabinin brat in mož sta izginila v obdobju Stalinovega Velikega terorja. Njo in obe njeni hčerki pa so leta 1942 pobili pripadniki SS Einsatz Gruppe D v Zmievskaji Balki (pri Rostovu na Donu), skupaj s 27.000 drugimi žrtvami.

In še opomba o psihoanalizi. Sabinino "zdravljenje" je bilo evidentno uspešno kljub temu, da je Jung kršil temeljno pravilo psihoanalize. Uspešno je doštudirala, postala psihoanalitičarka (morda to ni ustrezen kriterij zdravja), se poročila, imela otroke, nadaljevala družbeno koristno delo in svoje poslanstvo. Celo v smrti je bila na nasprotni strani očitne norosti - uničevalne "normalnosti".

Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Sabina_Spielrein

Nevarna metoda

V kinu Dvor sem slučajno naletel na svoji nekdanji študentki. Po koncu me je ena od njiju vprašala, kako mi je bil film všeč. Odvrnil sem, da izredno. Mogoče sem malo pretiral. Izrazil sem, kar sem res doživljal, ko sem ves čas osredotočeno spremljal dogajanje. Ena od študentk je na enako moje vprašanje odvrnila, da ji film niti ni bil tako zelo všeč. Druga je dodala, da je pričakovala več. Sam pri sebi sem se začudil, od kod ta razlika v dojemanju. 

Mogoče film kot film ni nič posebnega, nekakšen dvojni trikotnik: prvi je med Jungom, njegovo pacientko in ljubico Sabino in ženo Emmo. Drugi, na drugi ravni, je med mladim Jungom, začetnikom v psihoanalizi, Freudom kot njegovim strokovnim vzornikom in Sabino kot predmetom njunih strokovnih razhajanj. Jung romantike razočara, ker ne gre za svojo ljubeznijo, ampak se vrne v naročje svoje žene in začne nov zunajzakonski odnos z novo pacientko. Freud razočara, ker hoče z obrambo svoje teorije ohraniti svojo avtoriteto in 'pravovernost' svojega nauka; ker omedli od zadržane jeze do izzivalca, namesto da bi prisluhnil idejam svojega mlajšega kolega kot konstruktivnim možnostim  

 

nadaljnjega razvoja psihoanalize. Edino Sabina napreduje od svoje začetne podobe histerične norice, preko soočenja s svojo željo, sprejetja same sebe, strastne ljubezni do terapevta, napreduje do študentke medicine, doktorice medicine in enakopravne članice psihoanalitične združbe. Mogoče film ni kaj posebnega. Ena od ocenjevalk piše: "Če torej film gledamo malo kot popravni izpit iz zgodovine na temo ženskih prispevkov k znanosti in malo kot lekcijo iz osnovnih pojmov psihoanalize, ga ne bo težko prebaviti, žal pa kakega posebno zapomljivega okusa ne bo pustil za sabo." (Š. Barlič)

Vendar sem užival v vsaki podrobnosti. Moje predstave so se materializirale. Posnetki zgodovinskih krajev so pristni. Jungova klinika Burgholzli. Jungovo bogataško domovanje. Vhod v Freudovo ordinacijo in bivališče, s hišno številko Berggasse 19. Slovita Freudova soba, polna antikvarnih figuric. Jungovo merjenje reakcijskega časa asociacij. Dialogi med Jungom in Freudom, da ne omenim meni neznanih podrobnosti predvsem iz Jungovega življenja. Jungov S-M seks s Sabino. Freudova zunanja podoba: ja, kot Jud je bil nekoliko temnejše polti; kot diskriminiranec je zavidal Jungu, ki se je priženil k bogati ženi; ki je v Ameriko potoval v prvem razredu, Freud pa je moral v ekonomski razred. Jud in Arijec.

Kot študent nisem o psihoanalizi zvedel NIČ. Kasneje sem osvajal pojme. Življenjepisni podatki so bili pod črto, manj pomembni. Zdaj pa so bili v ospredju značaji, pojmi so se pokazali kot iznajdbe in izmišljotine oseb, ki so plen svojih strasti, odnosov, usode...

Viri: 
Špela Barlič, Mirno prebavljeno. Pogledi, 7. feb. 2012: 12.
Maša Ogrizek, Rojstvo psihoanalize iz duha histerije. Pogledi, 7. feb. 2012: 12-13.

Revolucionarji

A začnemo kr s temi k majo največ dnarja?

Samostojnost je motivator

 SAMOSTOJNOST - velika beseda; pomembna, najpomembnejša. The Word. Avtonomija. Avtopoeza, samoproizvajanje. 

Že dolgo nisem bral tako navdušujoče knjige; knjige, ki izrazi in postavi na pravo mesto, kar si že dolgo čutil in nekako vedel; ki pa hkrati tudi preseneti in prinese povsem nov pogled. Kar so nas učili o motivaciji v organizacijah, v podjetju, v šoli (in kar smo mi potem učili druge), je 'mimo'. Ni v celoti zavrnjeno, pač pa potisnjeno v kot. Nagrade in kazni, korenček in palica, so motivatorji v situacijah, ki se še vlečejo iz preteklosti. V novih okoljih, kjer imamo opraviti z visoko izobraženimi, ustvarjalnimi ljudmi, so na prizorišču samostojnost, dovršenost in smisel. 

Poleg bioloških potreb, poleg odzivanja na nagrade in kazni, imamo ljudje še "tretji gon", to je "notranjo motivacijo", užitek v igri, užitek v delu samem. Vsi smo ga doživeli, nekateri morda zadnjič v otroštvu. V novem stoletju je vse več del, ki nas vlečejo sama po sebi, ki so zanimiva, ustvarjalna, ob katerih doživljamo zagon in zanos, ČE - ČE nam naše naravne notranje motivacije za ustvarjalno delo in učenje ne uničijo z metodami "motiviranja", ki so bile primerne za industrijsko delo. Tradicionalni način motiviranja temelji na nagrajevanju uspešnega dela, na modelu "če-potem": če boš naredil to in to, tako in tako, boš dobil to in to. Iznajdljive raziskave so prepričljivo pokazale, da s tem načinom motiviranja ustvarjalnih delavcev dosežemo nasprotno od nameravanega: uničimo notranjo motivacijo, zmanjšamo storilnost, zatremo ustvarjalnost, izpodrinemo zaželeno vedenje. Celo več, spodbudimo neetično ravnanje, odvisnost in kratkoročno usmerjenost. Še več: celo pri preprostih delih tako motiviranje ni vedno zaželeno. Če otroka nagradimo, ker je odnesel smeti dol, smo dolžnost, ki izhaja iz soodvisnosti in povezanosti družine, spremenili v poslovni odnos. Nikoli več ne bo odnesel smeti, če ne bo dobil nagrade, tako kot delavec ne bo delal, če ne dobi plače.

Čarobne besede nove usmeritve so: samostojnost, dovršenost in smisel. Če hočemo doseči visoko storilnost pri ustvarjalnih delih, morajo ustvarjalci imeti samostojnost. Sami se morajo odločati o tem, kaj bodo delali, kdaj, s kom in kako. Dovršenost (ki se ji lahko samo asimptotično približamo) pomeni, da svoje zmožnosti vidimo kot nekaj, kar se lahko izboljšuje v neskončnost. Pomeni biti vedno boljši pri nečem pomembnem in zahtevnem. Zahteva trud, pogum in vztrajno, zahtevno vadbo do mojstrstva. Tretji motivator je smisel. Organizacije si ne prizadevajo več samo za čim višji profit; zaposleni morajo v tem, kar delajo, videti višji smisel, nekaj, kar presega individualno korist, naj bo to korist za druge ljudi, prispevek k ekologiji, trajnostnemu razvoju ali kaj drugega. Pomembno je, da so ljudje tudi pri izbiri in določanju smisla in pri smiselno usmerjeni dejavnosti samostojni.

Pozitivna revolucija De Bona

 Pred dvajsetimi leti sem kupil knjižico dobrih 150 strani, na rumenem papirju, z zračnimi presledki med vrsticami in shematičnimi risbami - Edwarda de Bona Handbook for the Positive Revolution. Prelistal sem jo, prebral tu in tam kako stran in jo odložil. Zadnja revolucija, ki sem jo vsaj posredno doživel, je bila v mojih očeh zaradi svoje krutosti popolnoma diskreditirana, tako zelo, da sem skrajno nejeverno sprejemal vsako nadaljnje 'revolucionarno' prizadevanje. To, kar je pod imenom 'revolucija' ponujal De Bono, pa se mi je zdelo prav tako utopično, pa še otročje povrhu. Danes mislim drugače. V človečno izpeljane revolucije še zdaj ne verjamem, v postopno spreminjanje družbe pod vplivom zavestnih in namernih dejanj ljudi pa verjamem. V vsakdanjem življenju in vsakdanjih stikih skušam ravnati tako, da bi se družba spreminjala v smeri vrednot, ki so mi v orientacijo. In ko sem zdaj ponovno vzel De Bonovo knjigo v roke, sem ugotovil, da se prav lepo ujema z mojim sedanjim nazorom in prizadevanjem. To je družbeno spreminjanje, ki se začne pri meni, pri posamezniku, ki v stikih z drugimi ravna po načelih te 'revolucije'. Mislim, da jo lahko imenujem etična ,revolucija'.

Osnovna načela De Bonove revolucije, pet načel za pet prstov roke, sem povzel v geslu: S SPOŠTOVANJEM (človeka in narave) KONSTRUKTIVNO in UČINKOVITO PRISPEVAJ in IZBOLJŠUJ SE - s kratico S.K.U.P.I. Kratica je kar pomenljiva in lahko zapomnljiva. Temelj te 'revolucije' je SPOŠTOVANJE človeka, njegovega dostojanstva in narave, obzirnost. Nasprotje brezobzirnosti 'rdeče' revolucije. KONSTRUKTIVNO pomeni, da ta 'revolucija' ne ruši, ne razdira, ampak gradi. Moje izhodišče ni 'kritika obstoječega', kritika sistema, ampak ustvarjanje novega: novih idej, novih odnosov, novih reči. UČINKOVITO pomeni, da se velike cilje razčleni na majhne, uresničljive cilje, ki se jih vztrajno in disciplinirano dosega. Verjamem, na primer, da s tem svojim pisanjem ponujam svojim prijateljem nekaj uporabnega ali vsaj zanimivega; mogoče se ob njem sproži kakšno vrvenje v njihovih možganskih vijugah. Trudim se, da bi pisal redno. S tem skušam nekaj PRISPEVATI skupnosti. Prispevam tudi na druge načine. Prispeval sem v službi, bil sem prostovoljec, podporni član društva ipd. Podpiram akcije civilne družbe. Rad se IZPOPOLNJUJEM. Spremljam časopisje, zanimam se za novo, skušam se naučiti česa novega, npr. tujega jezika, risanja, se vključevati v kulturno dogajanje. Skušam kultivirati svoje vsakdanje ravnanje. 

De Bono pravi, da iz načela konstruktivnosti 'rumene', sončne revolucije izhaja, da se ne bori proti nasprotniku ali sovražniku; nikogar ne določi za sovražnika, ne kapitalista ne kapitalistični sistem, ne politični režim, ne cerkve, ne te ali one stranke, skupine ali posameznika. Nasprotno, ena od njenih metod je skrb za ideološko neobremenjeno realistično in celostno nepristransko ZAZNAVANJE različnih družbeni skupin in odnosov in odpor do etiketiranja, obkladanja z vzdevki. Kapitalist ni 'izkoriščevalec', ampak človek, ki investira, odpira delovna mesta, daje delo in prispeva družbi v obliki produkcije dobrin, davkov in donacij.

Posebno mesto med metodami družbenega spreminjanja ima ustvarjanje idej, ustvarjalno mišljenje s tehniko 'šestih klobukov'. In tako naprej.

Skratka: mislim, da je danes vsakdo med nami lahko 'revolucionaren' tako, da v vsakdanjem življenju uresničuje temeljne človeške vrednote, etiko konstruktivnosti, udeleženosti in prispevanja in se pri tem povezuje z drugimi. Pri tem nam je De Bonovo razmišljanje lahko v pomoč.

Vir: Edward de Bono, Handbook for the Positive Revolution. Penguin Books, London 1991.

8-urna učiteljska prisotnost

V Delu berem upravičene ogorčene proteste proti nameravani uvedbi osemurne prisotnosti učiteljev na delovnem mestu. Ta bi bila upravičena in bi z jasno ločitvijo službe in družine blagodejno vplivala tudi na družinsko življenje samo v primeru, da bi bili v šolah zagotovljeni pogoji za ustvarjalno in nemoteno osredotočeno delo učiteljev, o čemer na osnovi svoje izkušnje priča ena od bralk. Danes učitelji, če niso v razredu, delajo v prenatrpanih zbornicah, ali pa so, kjer koli že je njihov delovni prostor, neprestano prekinjani zaradi skupnih nalog, ki niso ustrezno načrtovane. V odzivu na to namero so nekateri učitelji z dolgoletno prakso in tudi sindikat vzgoje in izobraževanja povedali že vse, kar bi bilo pametnemu dovolj. Naj vendarle še nekaj dodam.
Vso učiteljsko dobo sem učil na višji in visoki šoli ali fakulteti, kjer je neposredna učna obveznost manjša kot v osnovnih in srednjih šolah, da je več časa za raziskovalno delo; k temu pa se je pritaknilo tudi nikoli ustrezno omejeno administrativno delo in sestankovanje, ki je včasih preseglo vsako mero. Moja prisotnost v šoli zunaj urnika in sestankov ni bila predpisana, čeprav so od časa do časa bili taki poskusi. Večino ustvarjalnega dela in pisanja, ki zahteva mir in osredotočenost, sem opravil doma. 
Ob obisku na visoki strokovni šoli na Nizozemskem, kjer so imeli osemurno obvezno prisotnost, sem videl, da so učitelji imeli mnogo boljše pogoje v lepi, smiselno načrtovani novi zgradbi: svojo sobo, skupno sobo, kantino (časa, prebitega v kantini niso merili). Poleg tega so si znali svoje delo metodično razporediti tako, da so lepo zložno zapolnili čas obvezne prisotnosti. Lahko bi rekli, da zaradi te obveznosti niso bili bolj učinkoviti, prej manj. (Res pa je, da so prihranili pri kurjavi doma.) Pravzaprav me je začudilo, da si kljub dobrim pogojem v kulturi protestantske delovne etike niso prav zelo prizadevali pri delu. Če ustvarjalni ljudje zaslutijo, da je namen obvezne prisotnosti na delu bolj učinkovit birokratski nadzor in nadzor stroškov in ne več prostora za ustvarjalnost, bodo tak ukrep ustvarjalno izigravali, posebno še, če je tradicija poklica drugačna. In potem bo pritisk k nadzoru še večji in ustvarjalnost še manjša.
Bistveno pa je naslednje. Nameravana zaostritev nadzora nad delovnim časom temelji na zastarelem pojmovanju o motivaciji učiteljskega dela. Po tem pojmovanju so ljudje po naravi nagnjeni k lenobi in k izigravanju delovnih obveznosti (McGregorjeva teorija X). Delajo samo, če jih k temu prisiliš, to je, neprestano nadzoruješ (palica), ali spodbudiš z nagrado (korenčkom). To velja v določeni meri za rutinske poklice, kjer ljudje opravljajo dolgočasne, ponavljajoče se, umsko nezahtevne naloge, ki jih ne bi opravljali, če jim ne bi šlo za preživetje. Za ustvarjalne poklice, in učiteljski poklic je tak, čeprav snovalci novega reda očitno tega ne verjamejo, pa to ne velja. Od objave McGregorjeve raziskave do zdaj se je nakopičilo veliko raziskovalnih spoznanj, katerih skupni imenovalec je: ustvarjalni poklici potrebujejo SAMOSTOJNOST, avtonomijo, tudi samostojnost pri razporejanju svojega delovnega časa, oziroma, če smo natančni, vsaj določenega dela svojega delovnega časa, ne potrebujejo pa TOTALNE KONTROLE. Šolskim oblastem bi priporočil: ustvarite pogoje za osemurno prisotnost v šoli, a ne zahtevajte je.
Preden odgovorni nadaljujejo z uresničevanjem svojih nepremišljenih namer, naj si preberejo odlično, ne obsežno knjižico D. H. Pink, Zagon, presenetljiva resnica o tistem, kar nas dejansko motivira. Videotop, Maribor 2011 (15 € v Svetu knjige, sicer 19,90 €).

Neravnodušni državljan

Ni govora, da bi lahko to temo izčrpal v kratkem zapisu. Gotovo se bom še pogosto vračal k njej. V zadnjem tednu je bil v Oni (Delo) objavljen intervju z De Bonom, slovitim inovatorjem na področju ustvarjalnega mišljenja. Pa sem iz zaprašenosti potegnil njegovo knjigo Pozitivna revolucija (1991). Tudi o njej bom gotovo še kdaj kasneje. Ob tem sem se vprašal, kako v tem trenutku gledam na revolucije in evolucije in namerno družbeno spreminjanje sploh. Kje sem? Kajti nekaj je v zraku: veliko nezadovoljstvo in veliko novega. Samo skiciram lahko: bil sem revolucionaren, ravnodušen, srečal sem se, kot vsi sodobniki, s protesti, neposrednimi akcijami, se seznanil z de Bonovo "rumeno revolucijo" in krščanstvom.

REVOLUCIJA. Mislim na jugoslovansko socialistično revolucijo. Kot mladinec sem bil ponosen (ker sem se čutil privilegiranega) borec za novi svet. Naiven zelenec, rdeče pobarvan. Razočaran. Od tedaj dalje dolgo nisem več hotel slišati besede "revolucija". Še zdaj mi pomeni nasilno spremembo družbenega reda, z mnogimi žrtvami, ki ji sledi totalitarna diktatura, izsiljeni dosežki in propad, celo krvav. Čeprav se zdaj sprašujem, kaj smo dobili s formalno demokracijo. Ne danes o tem.

RAVNODUŠEN. Potem sem bil dolgo (družbeno) ravnodušen. Ta pozicija se mi zdi povsem ubranljiva. Življenje je kratko, nudi lepe užitke, če se jim posvetiš. Sonce sije, trava zeleni, morje valovi. Svet je, kakršen je. Moja moč je neznatna, ne morem ga spremeniti. In nočem zabijati časa za spreminjanje sveta. Ampak ljudje trpijo. Nisi solidaren. Tisti, ki trpijo, naj se uprejo. Ne rabijo slinastih dobrodelnih pomagačev, ki so tam zaradi svojega dobrega občutka. Navsezadnje tako ali tako hočeš nočeš prispevam za vse javne zadeve.

PROSTOVOLJEC. Tudi ko sem bil ravnodušen, sem bil prostovoljec. Malo sem podprl reči in ljudi, ki so se mi zdele koristne/koristni. Se ujema s konstruktivno akcijo, rumeno (pozitivno) revolucijo in dejavno duhovnostjo.

KONSTRUKTIVNE AKCIJE. Potem se je zgodilo čiščenje Slovenije. Bravo. Če je to revolucija, sem spet za revolucijo. Nisem pa bil zraven. Enkrat sem nekam poslal eno sliko svinjarije. Se ujema s prostovoljstvom, rumeno revolucijo in dejavno duhovnostjo.

PROTESTI, DEMONSTRACIJE. Protesti so nujni, ampak tako omejeni, brez pravega učinka. Tolažba v stopitvi z množico enako mislečih. Slaba tolažba. Udeležim se kakega protesta, včasih podpišem kako peticijo, ki jih načelno sicer ne podpisujem. Če imam kaj povedati, povem, objavim. GIBANJE 15 o? Naj bo; je "noga med vrati" (M. Dolar). Se ujema s tem in onim, kakor kdaj, ali pa tudi ne.

POZITIVNA REVOLUCIJA (De Bono) ali KONSTRUKTIVNA REVOLUCIJA za razliko od klasične revolucije, ki ruši, da bi gradila, ta ne ruši, samo gradi. Ne bori se proti nasprotniku ali sovražniku. Izdeluje ideje, načrte, spreminja zaznave, ne ločuje, povezuje, uporablja humor, pospešuje samoorganizacijo, skrbi za učinkovitost, samoizpopolnjevanje pristašev. Njena načela bi lahko povzel v stavku: Konstruktivno in učinkovito prispevaj in izboljšuj se. Se ujema s prostovoljstvom in konstruktivnimi akcijami in dejavno duhovnostjo.

DEJAVNA DUHOVNOST (npr. krščanstvo). Če me poznate, se vam bo zdelo čudno, tudi meni se. Čudenje je mati modrosti, so rekli Stari. A ne morem mimo dejstev. Kristusu, ki je bil prvi odmevni eksistencialist, je šlo za spreminjanje življenjske drže, za spreminjanje duš ne sveta. Duše naj bi zažarele v sočutju, ki ga nosimo v sebi (recite temu Bog ali pa zrcalni nevroni); v dobroti, spoštovanju sočloveka, spoštovanju osnovih zapovedi medsebojnega občevanja v civilizirani družbi. Vsakdo naj v sebi prižge to luč, da jo bodo videli tudi drugi. Prižgi luč v sebi in bodi luč drugim. Svet se spremeni, ker se širi luč dobrote. Vse drugo so si izmislili potem. Se ujema s prostovoljstvom, konstruktivnimi akcijami, konstruktivno revolucijo.

Ljudje smo različno nadarjeni; imamo različno karizmo. Nekatere vleče politika in so nadarjeni zanjo. Jaz zanjo nimam talenta. Sodim med tiste, ki verjamejo, da se pot do sprememb začne pri sebi, pri samoizpopolnjevanju in skrbi za svoje etično ravnanje pri delu, ki ga opravljaš, in v zvezi z ljudmi, s katerimi prideš v stik. Na ta način širiš zaupanje med ljudmi in pošteno ravnanje. Gre pri revoluciji za kaj drugega?
Vir: Edward de Bono, For the Positive Revolution. Penguin Books, London, 1991.

Štirje glasovi, štiri ušesa, štirje odzivi

Ta članek se navezuje na enega prejšnjih - Komunikacijski kvadrat po Schulz von Thunu - kjer smo ugotovili, da ima vsaka komunikacija štiri vidike: stvarno vsebino, samorazkrivanje, odnosni vidik in poziv.


Štirje glasovi
Govorimo lahko torej s štirimi glasovi. Običajno izjavimo nekaj stvarnega, za to izjavo pa so skriti še trije drugi pomeni. Namesto stvarne izjave bi lahko torej izrazili svoje doživljanje, svoje mnenje o odnosu in poziv. Kar koli od tega ali vse skupaj. Tedaj bi bila komunikacija bolj jasna. Poglejmo primer.
Stvarna izjava:
Mož za volanom, žena kot sopotnica. Približujeta se križišču.
Žena: "Zeleno imaš!"
PODTONI:
Samorazkrivanje:
"Živčna sem. Mudi se mi."
Odnos:
"Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi." ("Samo nase misliš.")
Poziv:
"Pohiti!"
Namesto, da je žena rekla "Zeleno imaš", bi lahko izbrala kako drugo izjavo, ali izstrelila rafal: "Zeleno imaš. Živčna sem. Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi. Pohiti!"
To bi bilo super jasno.


Štiri ušesa
Kot imamo štiri glasove, imamo tudi štiri ušesa. Vsako izjavo lahko dojamemo z enim, več ali vsemi štirimi ušesi. 
Recimo, da žena reče samo "Zeleno imaš". Kaj lahko slišimo? 
Stvarno uho: mož sliši podatek, da je na semaforju zelena.
Samorazkrivanje: mož čuti, da je žena nervozna. Sliši, da mu hoče povedati, da se boji, da bosta zamudila.
Odnos: mož sliši očitek, da se ne ozira nanjo in na njene želje.
Poziv: mož sliši ukaz, naj pritisne na plin.


Štirje odzivi
Od tega, kako bomo izjavo dojeli, je odvisno, kaj bomo odgovorili, ali kaj storili.
Recimo, da žena reče "Zeleno imaš" in mož sliši s svojim stvarnim ušesom samo to, da mu žena sporoča, da je na semaforju zelena luč. Odgovori "Vidim". Kaj bo storil? Nič. Mislil si bo, da mu žena sporoča nekaj, kar tako ali tako ve in v skladu s čimer tako ali tako ravna. Ne bo dojel, kaj bi mu žena pravzaprav rada povedala. Ali pa bo naslednji trenutek rekel: "Na, zdaj je pa oranžna." Rekli boste: Na, ta je pa res butast. Ne razume, da mu hoče žena reči, naj pohiti. 
Ne pričakujte od drugih, da bojo brali med vrsticami vaših zamaskiranih izjav. To pričakovanje je otročje. Ko še niste znali govoriti, so starši vseeno razumeli, kaj bi radi. Zdaj bi se radi vrnili v tiste lepe čase. Ne pričakujte tudi, da se bodo drugi ravnali po vaših prikritih ukazih. Tudi to je otročje. Ko ste bili stari tri leta, ste ukazovali svojim lutkam in tudi odraslim, ki so se vam prijazno igrivo navidezno podredili. Zdaj ste odrasli in drugi odrasli imajo rajši, da jim omogočite izbiro in samostojno odločitev. Izberejo pa lahko, če vedo, kako se počutite in kaj bi radi. Jasno povejte, kaj čutite in kaj bi radi.
Mož lahko odgovori na tisti podton, ki ga je slišal, lahko pa se vedno zateče k dobesednemu stvarnemu odgovoru. Izpadel bo nerazumevajoč ne pa nevljuden ali ignorantski. Odgovoril je.
Če mož sliši samorazkrivajoči ton, lahko odgovori tako, da sprejme ženino čustvo: "Čutim, da si nervozna. Misliš, da sva pozna?" Ali pa njeno čustvo zavrne: "Ne bodi živčna." Ravno zato, ker se žena boji te zavrnitve, zavije svojo zaskrbljenost v navidezno stvarno izjavo.
Če sliši odnosni očitajoči podton, mož lahko odgovori: "Vem, da sva pozna. Veš, da te vedno upoštevam." Ali pa: "Vozim po predpisih. Zakaj bi moralo vedno biti po tvoje?"
Če sliši poziv, lahko odgovori: "Res je, bom pritisnil!" Ali pa: "Ne komandiraj me!"
Dobra komunikacija temelji na obojestranski pripravljenosti, da bi se sporazumeli.
Ko govorimo, ne navajajmo samo stvarnih podatkov, ampak izrazimo tudi svoje doživljanje čustev, odnosa in svojo željo. In ko poslušamo, poslušajmo z vsemi štirimi ušesi.
Vir: F. Schulz von Thun, Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg, 1981.

Dolgoživost (miselni vzorec)

Naravnanost k dolgoživosti

Potem ko sem na Facebookovo steno ("stenčas" - še pomnite, tovariši?) nabil kažipot do članka Jasne Kontler Salamon (Delo) "Starost je samo beseda", me je Tina opozorila na članek o dolgoživosti v Globalu. Potem sem prebral še članek o modrosti starih v NYT (Delo). Tu je povzetek spoznanj, recimo, da so hipotetična, anekdotična. Po mojem držijo.
Kakšna je življenjska naravnanost 106 let starega finančnika z Wall Streeta, ki še vedno hodi v službo; kako je živela njegova sestra, ki je umrla v 109. letu; kaj opažam in si mislim sam?
POKLICNA AKTIVNOST: Možak hodi v službo vsak delovnik od 10h do 3h.
ZANIMANJE ZA SVET, DOVZETNOST ZA NOVOSTI: recimo za tehnološke novosti, izboljšave poslovanja, novogradnje, razvoj mesta, za umetnost, novo popularno glasbo, nove knjige.
"ZAGNANOST V ŽIVLJENJE": hodijo ven, v mesto, v naravo; družijo se s prijatelji, gredo na kavo, v kino, gledališče, koncert, na prireditve; spremljajo modo, oblačijo se urejeno, 'šik', lepotičijo se.
USMERJENOST NA SEDANJOST: ne brskajo po spominih, ne travmirajo se zaradi preteklosti, ne delajo si skrbi za prihodnost, živijo "tu in zdaj".
VERA V OSEBNO PRIHODNOST: Verujejo, da imajo prihodnost, da bojo še živeli a ne skrbi jih, kako dolgo bojo živeli.
NEODVISNOST: trudijo se stvari početi sami, skrbeti sami za vsakdanja opravila, čeprav imajo pomočnike in negovalce.
SKROMNOST: skromen življenjski slog, ne bahaški, čeprav so premožni. Skromnost v oblačenju, opremi, hrani.
PREZIRANJE TELESNIH OMEJITEV: Ne ubadajo se z omejitvami, ki jih prinaša starost, upadom sposobnosti, slabšanjem čutil, upadom vida, sluha, gibljivosti ipd. Nanje se skušajo prilagoditi in iti preko njih.
VOLJA OZDRAVETI, REHABILITIRATI SE: Če jih doletijo bolezni, kap, invalidnost, se trudijo, da bi ozdraveli, se rehabilitirali. Borijo se, ne obupajo, ne vržejo puške v koruzo.
In še nekaj modrosti starih:
"STARANJE NAJ TE NE SKRBI", "NE OBŽALUJ DRZNOSTI V ŽIVLJENJU - ZAPEČKARSTVO NI PRAVA POT", "IMEJ RAD SVOJE DELO", "TUDI V ZAKONU BREZ LJUBEZNI SE DA ŽIVETI", "NE POROČI SE MLAD", "SREČA PRIDE PO PETDESETEM".
Viri:
Jesse Green, Kaj pa kup starih Židov ve o večnem življenju?! New York Magazine. Global, 2/2012: 66-73.
Kevin Delaney, Insights of the Elderly. NYT (Delo), Feb 10, 2012.

"Starost je zgolj beseda"

V prenovljenem formatu Dela so na dnu prve strani v sredino v bližino uvodnika dodali novo rubriko Dobro jutro. Naslov rubrike me spominja na priljubljeno radijsko oddajo radia Beograd v naših zlatih časih, ko je pesnik Duško Radović vsako jutro zaželel someščanom "Dobro jutro, Beograde". Nekje v kleti je knjižica njegovih jutranjih nagovorov, včasih šaljivih, včasih sentimentalnih, vedno poetičnih. Nekaj takega naj bi bila, kot vidim, tudi ta rubrika Dela. V njej se pojavljajo kratka, nevezana razmišljanja na poljubno temo. Včasih niso nič kaj zanimiva in ni dolgo tega, kar sem nejevoljen pomislil: le čemu so uvedli to rubriko.


Danes pa sem bil prijetno presenečen. Pod naslovom Starost je zgolj beseda, mi je starcu, in z mano vsem starcem in nestarcem, zaželela dobro jutro Delova novinarka Jasna Kontler Salamon. Povedala je, kar že dolgo čutim, pa se še nisem potrudil izraziti. Ko sem začel pisati ta blog, sem v prvih dveh prispevkih opisal dva izjemna starca: Katarino Marinič, ki je doživela 111 let in Johna Basingerja, ki se je že blizu šestdesetleten naučil na pamet preko 10.000 verzov pesnitve Johna Miltona, Izgubljeni raj. Nameraval sem nadaljevati in vsake toliko časa opisati kakšen drug izjemen dosežek kakega "starca". Ostal sem pri teh dveh prvih prispevkih. Začel sem se namreč spraševati: koga naj opišem? 70-letnega moža, ki se je povzpel na Mont Everest, 80-letno maratonko, 90-letnega pisatelja, ki še vedno objavlja in predava, 106-letnega finančnika, ki še vedno hodi vsak dan v službo? Preveč jih je, na vseh področjih. In zazdelo se mi je, da to, da so stari, kar pomeni, recimo, starejši od 60 ali 65 let, nič ne pomeni. Kje naj postavim starostno mejo? Starost kot opredeljujoča značilnost človekove dejavnosti, energije, dosežkov, izgublja svoj pomen. Sam se čutim bolj ustvarjalnega, vedrejšega in - ja, zrelejšega, da ne rečem modrejšega, kot kdaj koli prej. Pozabljam, seveda, imena, številke, podatke. Na spletu iščem članek pisca, katerega ime sem pred nekaj trenutki prebral v časopisu, zdaj se ga pa ne morem in ne morem spomniti. Moram iti spet pogledat v časopis. Ampak tile sestavki mi tečejo, kot že dolgo ne kakšno pisanje, ljudem pomagam pri diplomskih in podobnih nalogah, ideje se mi porajajo. Mah, vse to je lepše napisala Jasna Kontler Salamon:

http://www.delo.si/mnenja/blog/dobro-jutro-starost-je-zgolj-beseda_2.html

Bobby in Boris

Ko sem prebral, da je ta igra o šahovskem dvoboju leta 1972 v Rejkjaviku med tedanjim svetovnim prvakom Borisom Spaskim in njegovim izzivalcem Bobbyjem Fischerjem, sem si mislil, da je najbrž ne bom šel gledat, ali pa bom gledališče ob odmoru zapustil. Zaradi dolgčasa. Ko je takrat Bobby kompliciral in je kazalo, da bo odpovedal dvoboj, se je zganilo kolesje politike in sam državni sekretar Henry Kissinger mu je telefoniral. Nagovoril ga je: "Najslabši šahist na svetu kliče najboljšega šahista na svetu..." No, še slabši šahist kot Kissinger sem gotovo jaz. V nekaj potezah me premaga moja vnukinja, ki je eno leto hodila k šahovskemu krožku. Šah me res ne zanima. Kaj naj bi si torej obetal od gledanja nekega šahovskega dvoboja, čeprav za svetovno prvenstvo. Ali še prav zaradi tega: takih genialnih potez tako ali tako ne bi razumel. Spomnim se, da je bil takrat nekakšen halo okrog tega dvoboja, a da bi bila to snov za dramo, si nisem mislil. Šah je vendar taka možganska igra za racionalne, nečustvene, umirjene dolgočasneže.

Vendar sem bil prijetno presenečen. Res je, na odru je miza s šahovnico in uro, z dvema stoloma, pod emblemom FIDE (Federation internatinale d'echec) tam sta Bobby in Boris, ki se pripravljata na dvoboj in potem igrata šah. Boris Spaski iz Sovjetske zveze, umirjen gospod, ni komunist, očitajo mu, da je buržoazni element; Bobby Fischer iz ZDA, računalniški um, posebnež, nekateri pravijo, da je psihopat. Obdobje hladne vojne, boj za prestiž med SZ in ZDA. Bobbyja podpira predsednik Nixon, nad Borisom bdi modro vodstvo KP SZ z generalnim sekretarjem Brežnjevim. Kdo bo koga? Pred začetkom dvoboja intervjuji, Fisherjeva zavlačevanja, grožnje s prestavitvijo, odpovedjo. Nato končno sedeta za mizo. Prvo partijo dobi Spaski. Igra mirno, koncentrirano, strateško, preračunljivo več potez naprej. Bobby joka, hoče predati dvoboj. Na drugo partijo ne pride. Spaski jo dobi brez boja. Pred tretjo partijo paranoični Fisher izsili, da premestijo mizo iz dvorane, kjer ga motijo gledalci, kamere in domnevni hipnotizerji KGB, v stransko sobo. Funkcionarji FIDE se upirajo, soba ni primerna, ni zvočno izolirana. Spaskija pozivajo iz domovine, naj zapusti dvoboj, a Spaski pristane na Fisherjeve pogoje. Politika ga ne zanima. On je prišel igrat šah. On lahko igra kjer koli. Med tretjo partijo se Spaski ne more zbrati: motijo ga zvoki iz kanalizacije, hrup prometa na ulici, vik in krik z otroškega igrišča. Bobbyja vse to začuda ne moti. Igra koncentrirano, agresivno, ustvarjalno, nepričakovane poteze. Partijo dobi. Spaski je na tleh: ne spi, premleva poteze, pojavijo se mu prebavne motnje, z živci je na koncu. Postavi pogoj, da se dvoboj preseli nazaj v dvorano. Fisher pristane. Zdaj je trden. Ve, da je zmaga samo vprašanje časa. Dvoboj se z opotekajočo srečo in mnogimi remiji vleče do 21 partije, ko se po treh dobljenih partijah Fisherja Spaski preda.

Igra traja z odmorom dobri dve uri in pol. Ves čas me je držala v napetosti. Kakšen dolgčas neki!  Možno monotonost učinkovito razbijajo režijske domislice: intervjuji, spopadi vodstva in predstavnikov tekmovalcev, projekcije zakulisnih izjav, 'oblački' misli dvobojevalcev za mizo, boj za mizo brez figur ipd. Odlična režija (D. Jovanović), odlična igra. Igralca (I. Samobor, A. Jovanović) sta si morala zapomniti med drugim takle tekst:
SPASKI: ... Igrati moram svojo igro, dovolj me je že dekoncentriral.
e6
Sf3 d5
d4 Sf6
Sc3 Le7
Lg5 O-O
itd. 13 potez
Bom najbrž na netu poiskal kak začetniški šah.

Gozdni duh - analiza

Naj povzamem analizo, kot jo je podal Enver Kazaz v spremni besedi k Samardžićevem Gozdnem duhu.
ZGODOVINSKI KONTEKST: Dekadenca in kriza socializma, tragična izkušnja balkanske vojne.
VIDIK, ZORNI KOT: Zgodba je pisana z vidika mladostnika iz skupine huliganov, torej z vidika obstranca, autsajderja, z vidika kontrakulture.
TEME: Ta zorni kot vsiljuje temo, ki je vzpostavljanje sveta, nasprotnega dominantni malomeščanski kulturi in socialistični ideologiji. Ta svet je življenje huliganov, mačistični svet ulice. Teme, ki se prepletajo: nacionalizem, huliganstvo, ljubezen, istospolnost, vojaščina, vojna, mačizem. Konflikti romana: ulica proti družini in družbi, mačizem in grobost ulice proti malomeščanskim vrednotam in navadam, medsebojna vdanost in svojska etika huliganov.
ZVRST: Roman je opredeljen kot hibrid več zvrsti. V prvi vrsti sodi med 'frajersko prozo', 'prozo v kavbojkah' (A. Flaker), to je prozo, ki je pisana z vidika obstrancev, in ki problematizira dominantno družbo, njene vrednote, kulturni, ideološki, politični sitem, v našem primeru socialistično malomeščansko družbo. Nastopa proti družbi, ki ločuje normalno in nenormalno, sprejemljivo in pohujšljivo, dopustno in nedopustno, ki zavrača drugačnost (homoseksualnost). Po drugem vidiku je to vzgojni roman ('Bildungsroman'), saj opisuje duhovni razvoj protagonista. Tretji vidik je njena avtobiografskost; je fingirana avtobiografija. Poleg tega je ljubezenski roman.
PRIPOVEDNE TEHNIKE: Infantilizacija. Osnovna tehnika pripovedovanja skozi oči mladostnika. Na ta način se doseže potujitev; vsakdanje samoumevnosti se pokažejo vredne čudenja in kritike. To je v bistvu fenomenološki postopek 'dajanja v oklepaj' obstoječih teorij, ideologij, načinov videnja. Tako se 'deavtomatizira percepcija' (Kazaz), gledanje skozi ideološka očala, in odstrejo politične, ideološke, sociološke tančice s pojavov. Videti vsakdanje stvari in dogajanja, ki jih dojemamo skozi ustaljene navade, kot da jih vidimo prvič. Tako odkrijemo ves razpon lepote in grdote sveta. Trivializacija. Opisovanje znanih, vsakdanjih, trivialnih pojavov ulice, nižjih slojev, v nasprotju z vzvišenimi, duhovnimi problemi elite. Poetični, čutni realizem: bogastvo poetični detajlov, sinestezij.
LITERARNOZGODOVINSKA SMER: Razpad postmodernizma in prehod v poetiko nove senzibilnosti, neorealizem, kritično mimetičnost in čutni realizem. Od postmodernizma prevzel usmeritev na malo osebno zgodbo obstranca, osebno mitologijo, namesto velike socialistične ideološke utopije.


Vir: Enver Kazaz, Roman, izpolnjen s poezijo telesa. Spremna beseda v: G. Samardžić, Gozdni duh. Beletrina, Štdentska založba, Ljubljana 2006.