Po severovzhodni Sloveniji

 Pogled s prazgodovinske gomile pri Lovrencu na Dravskem polju 

 Prazgodovinska gomila

 Notranjščina cerkve Matere Božje na Ptujski gori

Cerkev Matere Božje na Ptujski gori

Ptuj

Uličica na Ptujski grad

 Pogled s Ptujskega gradu

Na Ptujskem gradu

Ob zdravilišču v Radencih

 Kapela v parku pri zdravilišču v Radencih

Štrk v Dobrovniku

 Bukovniško jezero

 Bukovniško jezero

 Ob Bukovniškem jezeru

 Bukovniško jezero

 Bukovniško jezero

Bukovniško jezero

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

Orhideje in tropski vrt pri Dobrovniku

 Pogled s Kapelskega vrha

Sv. Jurij ob Ščavnici

 Žička kartuzija

 Žička kartuzija

Žička kartuzija

Žička kartuzija

Žička kartuzija

Dohodki menedžerjev

Zadnja številka TNYT (Delo) komentira podatke o dohodkih menedžerjev v ZDA v letu 2011.
Povprečna (median) letna kompenzacija (plača po pogodbi) 100 menedžerjev (CEO - chief executive officer) v ZDA v letu 2011 je bila 14,4 milijona dolarjev. Povprečna letna plača zaposlenih v ZDA je bila 45230 dolarjev. Sto menedžerjev z najvišjo plačo je torej v povprečju dobilo 318 krat večjo plačo kot je povprečna plača v ZDA.
Med temi stotimi menedžerji so razlike. Daleč odstopa naslednik Steva Jobsa Timothy D. Cook, ki mu je sekira padla v med, saj je poleg letne plače 900.000 dolarjev ob prevzemu nove službe prejel še enkratno nagrado v Applovih delnicah, to je 376,2 milijona dolarjev (ob koncu letošnjega marca so bile te delnice vredne že 634 milijonov). Pri računanju medianske plače omenjenih 100 menedžerjev ta njegov dohodek ni upoštevan.
Ostali CEO se razvrstijo takole:

• L. J. Ellison (Oracle):     77,6 milijona dolarjev
• R. B. Johnson (Penney): 53,3
• P. P. Danman (Viacom): 43,1 
• S. Chazen (Occ. Petr.):  31,7

itd.


Tisti, ki spadajo v zgornji en odstotek zaposlenih z najvišjo plačo (ZDA 2010), zaslužijo vsak več kot 380.000 dolarjev letno. To je najmanj 8,5 povprečnih ameriških plač.
To so torej ameriške socialne razlike. Poenostavljeno: Najbolje plačanih 100 menedžerjev dobi v povprečju nekaj več kot 300-krat višjo "nagrado", kot je povprečna plača zaposlenega. Tisti Američani, ki so se uspeli pririniti med zgornji odstotek z najvišjo plačo, dobijo najmanj približno 10-krat višjo plačo, kot je povprečna plača. 


V kapitalistični republiki Sloveniji (Slow-enija ali celo Slowen-ija, ne S-love-nija) je bila po podatkih Statističnega urada SR Slovenije leta 2010 povprečna bruto letna plača v kategoriji "zakonodajalci, visoki uradniki, menedžerji" 33336 evrov. To je po redu velikosti (število cifer) približno primerljivo s povprečno ameriško plačo ne-menedžerjev. Povprečna letna bruto plača v kategoriji "poklici za preprosta dela", to so najnižje plače, pa je bila 10896. Naš "povprečni" poslanec, minister ali menedžer ima torej komaj trikrat višjo plačo od povprečne plače v najslabše plačani kategoriji.


Toliko o v nebo vpijočih socialnih razlikah v Dolini Šentflorjanski.


Vir: TNYT (Delo), April 13, 2012
http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4208

Padec Evrope

"... drama preseneti - s svojo praznino." - Aljaž Kovač, Gledališki list


Ob otvoritvi hotela Evropa, ki naj bi bil v bistvu kurbišče, saj je ob vsaki postelji bide, se zbere krajevna elita. Ko ostali povabljenci odidejo, ostanejo le še lastnik z ženo, njegov poslovni ‘prijatelj’ bankir, zakonski par - mlad povzpetnik s hrepenečo ženo, poklicna ‘gospodična’, pustolovec-svetovni popotnik in novinar krajevnega časopisa. Zunaj so demonstracije, varnostnik pride povedat, da so izhodi zaprti in da je najbolje, da počakajo, da se stvar umiri. Družba sklene, da se bo medtem pač zabavala. Da bi bil užitek takojšen in intenziven, jim ‘gospodična’ razdeli tabletke, ki jih použijejo s šampanjcem. Novinar nastopa v začetku kot nekakšen moralist, kritik in nasprotnik povzpetniškega in nasilniškega lastnika in se brani vzeti drogo, ko pa se izkaže, da tudi on šmira z ženo njegovega uslužbenca in ko ona požre tabletko, češ naj gre vse k vragu, tudi on popusti. Zabava se odvija v slogu zajebancij, svetovni popotnik in plejboj, ki osvaja ‘gospodično’, pripoveduje zgodbe o svojih seksualnih peripetijah s ta črnimi v Afriki itd. Tedaj pa varnostnik najavi, da se je v hotel zatekel nekdo z ulice. Lastnik pravi, naj ga pripelje noter. Varnostnik porine noter fanta, ki ne govori (in do konca se ne razkrije, ali noče, ali je nem), ki pa je očitno prestrašen. Lastnik ga začne siliti s pijačo, ki jo nemi zavrača; to posiljevanje se stopnjuje, dokler lastnik popolnoma ne popeni in veli, naj vržejo mulca ven. Ko ga zgrabi varnostnik, se fant vda in popije nekaj vina. Zdaj se ve samo, da nikakor noče nazaj na ulico, kjer divjajo protesti. Od preostale družbe nekateri sočustvujejo z njim, drugi ga skušajo izkoristiti, recimo bankir, ki mu ni dosti do žensk, fanta bi pa pošlatal. Ženske ga probajo zapeljati, zvirajo se pred njim, razgaljajo, nastavljajo se mu, nasilno ga poljubljajo, a fant ne trza. Družba je v dvomu, ali je fant sploh moški. Položijo ga na mizo in slečejo, ugotovijo, da je kar dober moški. Pri tem pride do ruvanja, fant se brani pred lastnikom, vskoči varnostnik in ga ustreli. Nato prileti s ceste kamen, razbije se okno dvorane. Varnostnik nažene družbo ven, nad truplom si potisne pištolo v usta, poka ne slišimo, kajti na ves glas zadoni finale Beethovnove devete, evropska himna.

Okvirna ideja je seveda stanje sveta, stanje v Evropi: požrtost uživaških elit, razpad vrednot, kurbarija taka in drugačna, korupcija, povzpetništvo na eni strani, na drugi protesti, demonstracije; priseljenci-tujci, ki nimajo besede, so ‘nemi’ in ki jih hočemo nasilno ponašiti. Vzgibi sočutja so šibki, egocentrični; le še varnostnik, zanesljiv profesionalec (proletariat?), ima občutek za to, kaj je prav in poravna smrt za smrt.

Zadeva se gleda, brez odmora dobro uro in pol, vendar se veseljačenja, pijanskega rezgetanja in neslanih duhovitosti naveličaš. Pritegnilo me je v začetku, dokler se vloge niso razvile, in na koncu, ko se dogajanje zelo hitro razplete. Vmes je pa, kot bi pač z balkona opazoval kakšen žur do kraja zadetih in poživinjenih osebkov. Čeprav so nekateri osebki videti nekako bolj človeški kot drugi, so na koncu vsi ista ravnodušna banda. Občutek sem imel, da je tudi igralcem mučno dve uri kričati drug na drugega in se zvirati v pijanosti.

Igra me ni pretresla. Nič novega mi ni povedala. Vse to sem videl že v TV-dnevniku: pokvarjenost uživaških kvazi-elit, konformizem kvazi-upornikov, nasilno asimilacijo, policijsko nasilje, neme nedolžne žrtve oblastnega terorja. Je resničnost hujša od fantazije?

Gledališki list pripisuje igri vsakršne globokoumnosti. Meni pa se zdi precej enostranska, poenostavljena agitka, precej "politično korektna" v krogih mladih protestnikov (99-odstotkov in 15o) in starih socio-nostalgikov, v nasprotju z zagotavljanjem avtorja, da mu ni do tega, da bi razglašal svojo "revolucionarnost". Mislim, da je stvarnost mnogo bolj kompleksna, moralna pokvarjenost na eni strani, pa tudi sočutje, neravnodušnost in iskreno prizadevanje na drugi, mnogo bolj enakomerno porazdeljeni.


Avtor je svojo zgroženost nad dogajanjem v svetu izrazil v svoji igri; igralci tako, da so prevzeli nehvaležne vloge. Sem se jaz oddolžil tako, da sem si to ogledal? Sem manj ravnodušen? Če da, kaj naj storim? Naj se naučim pilotirati Boeing? S kakšnim učinkom?
Vir: Gledališki list SNG Drama, Ljubljana. Letnik XCI, Številka 12, Sezona 2011/12, Uprizoritev 11, marec 2012. SNG Drama, Ljubljana.

Po čemaž (2.4.12)

S poti na grad (1.4.12)

Peter L. Berger, Vprašanja vere

s podnaslovom Skeptična pritrditev krščanstvu. Peter L. Berger je ugleden sociolog, "eden najuglednejših" je zapisano na ovitku knjige, pri nas široki družboslovni javnosti znan kot soavtor dela Berger in Luckman, Družbena konstrukcija realnosti. Lahko rečem, da imam precej trdno stališče glede vere in religije (kar se pri mojih letih že spodobi), vendar ne tudi podrobno izdelano. Tu tega ne morem razlagati. Lahko rečem le, da so me evangeliji ganili in da imam Jezusa iz Nazareta v marsičem za življenjski zgled. Njegove prilike in vse njegovo ravnanje si skušam po svoje razložiti, ne da bi poznal teološko literaturo; pravim, da je bil prvi eksistencialist (pa se o prvenstvu ne mislim pričkati). Zato rad o teh rečeh kaj preberem. Teološka apologija religiozne vere me pravzaprav ne zanima; je sama v sebi sklenjena in zaprta. Zanimajo me, na primer, interpretacije Nove zaveze, ki iščejo in zaznavajo odmeve starih prilik v dušah modernih ljudi. Kako ne bi segel po knjigi laika, široko razgledanega, razumnega, inovativnega sociologa, za katerega domnevaš, da ni teološki doktrinar, in da bo sporočil to, kar iščem sam: odziv njegove duše na sporočila človeka, ki se je od malega zavedal svoje temeljne ranjenosti in razpetosti na križ? 

Kakšno razočaranje! Berger, za laika kar teološko poznavalsko, razprede svojo pritrditev krščanstvu okrog posameznih sintagem krščanske vere (tropičja označujejo prelome poglavij): 


"Verujem ... v Boga ...  Očeta vsemogočnega, ... stvarnika nebes in zemlje, ... in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ... ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device, ... trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen, ... šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa, sedi na desnici Boga očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. ... Verujem v Svetega Duha, ... sveto katoliško cerkev, občestvo svetnikov, ... odpuščanje grehov, ... vstajenje mesa in večno življenje."


V vsakem poglavju začne razmišljanje z zdravorazumskim odzivom, povzame nato misli teologov, pride do pasti in slepih ulic razuma, do protislovij, ki bolje utemeljujejo nevero kot vero, da bi na koncu emfatično pritrdil veri - vsemu dobesedno tako, kot je navedeno zgoraj, v maniri najbolj zvitega preobračalca besed, tako da se vse izide v najbolj konzervativni formuli. Zavrne celo teološke interpretacije, ki se odmikajo od te vere; ki starim obrazcem iščejo ustreznice v doživljanju sodobnega človeka. Za ilustracijo tega početja, ki mu ni mogoče reči mišljenje ampak zgolj pričevanje vere, naj bo dovolj samo primer interpretacije vstajenja.


Potem ko Berger prizna, da ni nobenega zgodovinskega dokaza o vnebovzetju (da o fizikalnih pomislekih ne govorimo) in ko pravi, da bi njemu zadostoval navaden policijski zapisnik (s čimer je užalil teologa, s katerim se je bil pogovarjal), zatrdi, da vernik tudi ne potrebuje nobenega dokaza. Kar je res. Poigra se z mislijo, kaj bi bilo, če bi po televiziji predvajali dokumentarec o tem, kako so Kristusovi učenci odprli grob, ukradli truplo in razglasili, da je šel Učenik v nebesa. Vse to ne bi prizadelo vere verujočih. Spet ima prav. Pravi tudi, da Jezusova zgodba ne bi bila nič kaj zanimiva, če ne bi od mrtvih vstal, in tako posredno priznava, da je ta mit potreben za ohranjanje vere. Spet za vernika presenetljiv uvid. Ampak zakaj potem on v to veruje, če je razkril ves mehanizem mita in ga odčaral? Pravijo, da pri povzdigovanju, vrhuncu maše, v obliki nekvašenega kruha verniki zaužijejo Kristusovo telo, in v obliki vina njegovo kri in ga tako ponotranjijo. Zaužitje kruha in vina simbolizira vernikom ponotranjenje, sprejetje Kristusa, njegove drže. Tako je tudi z vstajenjem. Je zgodba, mit, ki simbolizira dejstvo da je Kristus "neznansko močna bit", ki je kot ideja, kot nepozaben zgled, preživela Jezusovo telesno smrt. Tudi to sprejmem. (Vsi ki pišemo, bi radi, da bi nas naše misli preživele.) Toda Berger pravi, da tako sprejemanje "Jezusa kot učitelja inovativne nravnosti ali kot duhovnega vzornika" ni podprto z Novo zavezo. Bergerju in vsem pravim vernikom gre za odrešitev sveta, za kozmično odrešitev. Kristus ni samo Učenik, je Odrešenik. Kristus je "odrešenjska moč Boga" in je obstajal ne le pred zemeljskim življenjem Jezusa ampak pred stvarjenjem sveta. "Sprejeto je" - dogmatično zatrdi sociolog qua amaterski teolog - "da je bil /Kristus/ dejaven zunaj svoje empirične življenjske dobe - ko je vstal od mrtvih, šel v nebesa in mu je usojeno, da se vrne v slavi in ustanovi kraljestvo, ki ga je napovedal. Te trditve obsegajo odrešenje kot kozmični dogodek, kot vdor Božje moči v ta svet" (str. 119). Veruj, kdor moreš! (Na rob sem pripisal "STAR WARS").


Berger pribije, zavračajoč liberalna teologa Bultmanna in Tillicha, da se ne strinja "z vsako opredelitvijo, ki razlaga Kristusa kot simbol človeških eksistencialnih kategorij in s tem zamegljuje kozmično resničnost njegovega odrešenjskega dela" (str. 119). No, v to ultrakonservativnost kozmične odrešitve pač ne morem verovati. Prepričan sem tudi, da je v Evangelijih kaj malo osnove za to vero.


Podnaslov Bergerjeve knjige bi moral biti: "Sploh ne skeptična pritrditev krščanstvu", naslov bi se bolje glasil "Volja do vere", kajti za to gre - za težave vernega razumnika, ki jih navidezno razumsko premaga z voljo do vere. Če bi bil kolega tega sociologa, bi mu rekel: "Berger! Veruj, Bog ti požegnaj, in ne piši knjig o tem!"


Branje mi je bilo zanimivo, kravžljali so se mi možgančki, zvedel sem na kratko in razumljivo povzeto za marsikatero teološko stališče. Na koncu se je utrdila moja brezbožna vera, tako kot se je Bergerjeva ultra-religiozna vera. V nasprotju z Bergerjem ne potrebujem ne Boga ne odrešitve ne svoje ne kozmične. Povsem sprijaznjen sem s potovanjem v nič, osebnim in kozmičnim - edino je, brez nadaljevanja, nezastrto z mitom večnega življenja, prelestno, živo, polno ljubezni.


Če bo volja, bom pripravil podrobnejšo analizo za posebno stran bloga.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.