Križarjenje 2013 (6): Ibiza

Naslednje jutro smo se približali balearskemu otoku Ibizi dovolj pozno dopoldne, da sem bil že pokonci, in sem lahko opazoval, kako se je ogromna ladja s spretnim manevriranjem pretisnila skozi ozek presledek med svetilnikom in pomolom in se privezala s premcem obrnjena proti izhodu iz pristanišča. Pred mano se je odprl razgled na grad nad starim delom Eivisse in na zaliv, ki ga v loku obdajajo v nekaj vrstah veliki moderni hoteli.

Po kosilu sva se pridružila avtobusnemu izletu, saj si sicer ne bi mogla v kratkem času ogledati vsaj dela otoka. Mimo svetilnika Far del Botafoc in mimo mnogih hotelov, ki pa vsi segajo le do višine kakih petih nadstropij in med njimi ni stolpnic, smo se najprej zapeljali do solin v bližini letališča.

 Kot mi radi razkazujemo naše soline, imajo tudi na Ibizi svoje soline za turistično znamenitost. Morali smo zaviti malo iz smeri naše poti, da smo si jih ogledali.

Dobil sem vtis, da je Ibiza nizek in gozdnat otok. Nikjer ni kakih večjih vzpetin, najvišji hrib je visok 400 m, borovi gozdovi prevladujejo nad polji; sploh ni bilo videti ne vem kako obdelano in tudi večjih nasadov oljk ali kakega sadja nisem videl.

V mestecu San Josep de sa Talaia, na pol poti do San Antonia, smo naredili prvi postanek. Vodička nam je odmerila tri četrt ure za ogled cerkve in mesteca. Preveč za to, kar je bilo videti.

Cerkev so na željo vaščanov, ki so do tedaj morali hoditi v oddaljeni San Antonio, in po odobritvi nadškofa iz Tarragone začeli graditi leta 1729,  jo dokončali že 1731 in jo posvetili sv. Jožefu. Gradnjo je nadzoroval arhitekt Pere Ferro iz Denie v provinci Alicante, ki je bil kar znan, saj ga je najel papež Pij VI, da bi renoviral katedralo sv. Marije v Eivissi. V cerkvi je bilo več vrednih poslikav in skulptur, ki pa so bile uničene in poškodovane med špansko državljansko vojno 1936, ki tudi temu otoku ni prizanesla. Cerkev me je spomnila na Mehiko, kjer bi tudi našli kaj podobnega.

 

Po ogledu cerkve je ostalo še nekaj časa za sprehod med hišami, ki niso velike, so pa mnoge lično urejene.

 

Iz San Josepa smo se zapeljali v San Antonio, drugo največje mesto na otoku. Tudi tu so okrog lepega zaliva hoteli. Malo smo se sprehodili ob obali, pa smo že morali na avtobus.

 

Ko smo se vrnili v Eivisso, se je že večerilo. Vodička ni dobro razporedila našega časa, tudi sicer se je nekoliko nenavadno vedla. Govorila je sicer v razumljivi angleščini, a se je pri tem spakovala tako, kot da ima pred seboj otroke iz vrtca. Zadeve v celoti ni dobro obvladala in posledica tega je bila, da smo na večerjo prišli kako uro po začetku; na srečo je na ladji vedno dovolj hrane.

 

Drugo jutro sva se namenila na lagoden sprehod od ladje do mesta, a nisva prišla dalj kot do parka ob obali in naprav za razmigavanje. Bil je čudovit, topel sončni dan, balzam za letos res trpeče prezimovalce.

  

 

Križarjenje 2013 (5): Kartagina - Antoninove terme

Pod gričem Birsa blizu morja so tako imenovane Antoninove terme. Imenujejo se po cesarju Antoninu Piju, Hadrijanovem posvojencu in nasledniku. Zakaj si je, ko je zasedel tron, nadel ime Pius - Pobožni  (ali so mu ga nadeli), ni jasno. Morda zato, ker so na njegov predlog pobožanstvili njegovega adoptivnega očeta, ali pa zato, ker je nekaj senatorjev rešil smrti od očetove roke. Vsekakor se pobožni Antonin ni kopal v teh termah, samo dovolil je, da so jih zgradili. Sklepajo, da so bile zgrajene za časa njegove vladavine ali ob njenem koncu, med leti 146 ali 157 in 161 n. š.

          

  

Kopališča so bila za Rimljane pomembne ustanove, saj niso služila samo vzdrževanju higiene, ohranjanju zdravja z vadbo, uživanju v vodi in na soncu, ampak se je v njih odvijalo tudi družabno in celo poslovno življenje. Poznali so dve vrsti kopališč, manjša lokalna (balneae) in večja, imperialna (thermae). Manjših balnej je bilo v cesarstvu po ocenah 856, večjih term pa samo 10-11. Manjša so bila v glavnem zasebna z manjšo vstopnino, terme pa so bile državne, javne, in pogosto zastonj. Kopališča so bila dostopna vsem družbenim slojem. V njih naj bi bili tudi najpreprostejšim ljudem dostopni cesarski užitki. Bila so namreč razkošno opremljena, v marmorju, ploščicah, z mozaiki in poslikavami.

Terme Antonina Pia se raztezajo na površini 1.8 ha. Ohranili so se samo kletni prostori, nad temi pa sta bili še dve etaži, od katerih je ohranjen samo majhen del. Terme so simetrično razdeljene na dve popolnoma enaki polovici, ločeni za moške in za ženske, kar je znamenje spoštovanja do žensk v sicer patriarhalni družbi. Hkrati pa se ob taki postavitvi sprašujemo, ali je bolj izraz rimske puritanske spolne morale ali bolj praktična ureditev, ki naj zavaruje poštene ženske pred vsiljivimi moškimi. Za te so namreč lepo cvetele druge ustanove, ki so se jih tudi neženirano posluževali.

V termah so bili prostori z različnimi nameni: V kletni etaži so bili kurilnica, rezervoar vode (ki je dotekala iz cistern), prostori za osebje. Nad kletno etažo je naslednjo etažo podpiralo osem granitnih stebrov, visokih 1.8 m s premerom 1.6 m, vsak je bil težak 4 tone. Podpirali so obok frigidarija. V nadstropjih so bili slačilnica (apoditerij), topli bazen, odprta telovadnica (palestra) ali pokrita telovadnica (gymnasium), potem topla soba (tepidarium), umivalnica (destrictarium), soba za potenje (laconicum), vroča kopel (caldarium), prostor za ohlajanje (tepidarium), prostor za mrzlo kopel v enem od štirih bazenov (frigidarij), ki je bil osrednji del term. Na morski strani je bila terasa za sončenje, odprt plavalni bazen (natatio), na kopenski strani pa dve polkrožni skupni latrini. (Potrebo so Rimljani opravljali na očeh vseh, ki so bili tedaj v latrini pri istem opravilu.) S pritličja so vodile stopnice do morja.

Po propadu cesarstva so terme v okrnjeni obliki delovale do prihoda Arabcev, ki se niso kopali, pač pa so uporabili obdelani kamen pri gradnji Tunisa.

Vir: http://ancientcarthage.wikispaces.com/Antonine+Baths

Križarjenje 2013 (4): Kartagina

Pristanišče La Goulette, vas Sidi bou Said in stara Kartagina so vsi blizu skupaj in sestavljajo predmestje današnjega Tunisa. Na poti iz Sidi bou Said do ostankov stare Kartagine smo se ustavili ob ostankih rimskega akvedukta in kamnitih cistern za vodo. 

Celoten sistem oskrbovanja z vodo je bil zgrajen v rimskih časih nekako v letih 100 do 200 p.n.š., potem ko so Rimljani ponovno naselili področje Kartagine, ki so jo bili pred več kot sto leti zravnali z zemljo. Napeljali so akvedukt iz zaghuanskih gričev, kjer so vanj napeljali naravni vodni izvir, 132 km daleč do cistern (imenovanih cisterne Malga) nad Kartagino. To je eden najdaljših akveduktov v rimskem imperiju. Do danes se je ohranilo 15 cistern od prvotnih 24. Vsaka cisterna je dolga 95 m, 12.5 m široka in 11.5 m visoka. Položene so druga poleg druge kot palačinke na prvotni površini 2.8 ha. Od tod so vodo speljali v mesto in v Antoninove terme v bližini.

 

Še nikoli prej nisem stal v koritu rimskega akvedukta, tokrat sem pa zadevo pogledal res od blizu in jo potipal. Malo je manjkalo in bi splezal še v cisterno, a ne vem, če bi znal priti ven.

Še kratek skok in že smo na tleh starodavne Kartagine, natančneje na griču Birsa, kjer je bilo njeno upravno središče. Grič sam so Rimljani, ko so na tleh Kartagine gradili novo mesto, znižali za 6 m, da so dobili prostor za svoje templje in ustanove. Danes gospoduje na  griču leta 1890 zgrajena katedrala svetega Ludvika, posvečena francoskemu kralju Louisu IX, ki je v križarski vojni umrl med obleganjem Tunisa l. 1270. Ob katedrali je bil samostan "belih menihov" (cistercijancev); danes je v njem muzej Kartagine. Na morsko stran pa se razprostirajo ostanki upravnega središča stare Kartagine. Zame je to vrhunec celotnega križarjenja, saj sem si želel videti, kje je bila slovita Kartagina, sijajno mesto tirskih Puncev, ki so sem prišli izpod libanonskih gora, in ki so bili tako mogočni, da so se upali spustiti v tri vojne z Rimljani in prišli do vrat Rima - Hannibal ante portas!

Kartagino so ustanovili v 9. ali 8. stol. p. n. š. feničanski naseljenci iz Tira (po nekem viru 814 p. n. š.). Da bi novo naselbino razlikovali od starejše Utike, so jo imenovali Novo mesto, Quart-Hadašt. Ustanovitev naj bi bila po legendi povezana s kraljico Išt (Elissa) ali Dido, kot so jo imenovali  Rimljani. Dido naj bi bila hčerka kralja Muta iz Tira. Po očetovi smrti je vladala skupaj z bratom Pigmalionom. Njen mož je bil vpliven in premožen veliki duhoven. Pigmalion se je bal, da bi možak segel po oblasti, zato ga je umoril in svoj zločin dolgo prikrival sestri. Ko je ta odkrila resnico, je zbežala pred bratom in preko Cipra prispela v mestece na območje kasnejše Kartagine ob tuniškem zalivu.  Poglavar mesta ji je obljubil toliko zemlje, kolikor jo lahko obkroži s kravjo kožo. Dido je kožo zrezala na tanke trakove in tako obkrožila precejšen kos zemlje. To ozemlje se je imenovalo Birsa, ki je postala jedro kasnejše Kartagine. Po ustanovitvi mesta se je Dido žrtvovala na grmadi, da bi mestu zagotovila blagostanje.

Vergil nam je v Eneidi pričaral še drugo sliko plemenite kraljice Dido. Trojanskemu junaku Eneju, ki je bežal iz premagane Troje, je ponudila zatočišče. Med srčnim beguncem in plemenito kraljico se je vnela ljubezen, kar pa ni bilo po volji bogu Jupitru. Ta je poslal sla Merkurja, naj opomni Eneja na njegovo poslanstvo, ki je priputi do Italije in tam ustanoviti mesto Rim. Ko je povedal Dido, da jo mora zapustiti, se je kraljica strtega srca vrgla na njegov meč in si ga zasadila v telo. Umirajoča je napovedala večno sovraštvo med Rimljani in Punci.

Mesto je vzcvetelo zaradi pomorske trgovine in je bilo v 4. in 3. stol. p. n. š. najbogatejše mesto Sredozemlja. V njem je prebivalo skupaj s poljedelskim zaledjem pol milijona ljudi. Nujno je prišlo do vojne z Rimljani za prevlado v Sredozemlju. Sledile so tri "punske vojne", v tretji je kartažanski general Hanibal prišel pred sam Rim, a ga ni napadel. Rimljani so bili obsedeni od sovraštva do Kartažanov. Znano je, da je Kato Starejši svoje govore pred senatom vedno zaključeval z rekom "Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti (ceterum censeo Carthaginam esse delendam)". Leta 146 p. n. š. je Scipio Aemilianus premagal kartažansko vojsko pod vodstvom Hazdrubala in zares zavzel Kartagino. Šest dni so jo rimski vojaki ropali in na koncu požgali in zravnali s tlemi, 50 tisoč preživelih prebivalcev pa poslali v suženjstvo. Potem se sto let ni tam nihče naselil. Šele Gaj Julij Cezar se je odločil, da tam ponovno ustanovi mesto, njegov sklep pa je uresničil šele cesar Avgust l. 29 p. n. š. in naselil 3000 naseljencev v mesto z imenom Colonia Iulia Concordia Carthago. Mesto je spet hitro vzcvetelo zaradi trgovine z žitom in lončenino in je postalo 4. največje mesto rimskega imperija. Leta 439 n. š. so mesto zavojevali Vandali in je bilo nekaj časa glavno mesto vandalske države pod kraljem Geiserichom. Po letu 647 so ozemlje okrog Kartagine zasedli Arabci, Kartagina sama pa je padla šele leta 698 in bila spet zravnana z zemljo. V njeni bližini se je razvilo arabsko mesto Tunis, pri gradnji katerega so uporabili gradivo starodavnega mesta.

Tako. Moral sem obnoviti te zgodbe, da bi utemeljil svoje zanimanje za nekaj precej neprivlačnih kamnov in za starodavne podobe v muzeju. Od slovite Kartagine res ni ostalo veliko.

  

  

Križarjenje 2013 (3): La Goulette in Sidi bou Said, Tunizija

V ponedeljek zjutraj nam dobrodošlico zaželi Afrika, prav dobesedno. Že v hodnikih pristaniškega poslopja nas med izkrcavanjem po mejnem pregledu prestrezajo možje v dolgih haljah peščene barve in nam iz košaric, ki jih nosijo, ponujajo lepo povezane šopke dišečega jasmina, katerega modrikasti popki obetajo, da se bojo še razcveteli. Le kdo bi se jim mogel upreti?! Ha ha, vsi, razen naju. Takoj naju nepopustljivi pogajalec, ki nama pod nos moli dišeči šopek, ofrnaži za nekaj evrov - cena je gotovo vsaj desetkratnik vrednosti, tudi če prištejemo sentimentalen pomen naklonjenosti do druge kulture. (Šopek je pred dnevi s porjavelimi popki končal v domačih smeteh). Pazi, pazi, stran od različnih ponudnikov. Sodobni križarji smo sprejeti z enakimi čustvi kot naši predniki, le z nekoliko milejšimi metodami, primernimi za domnevno bogate evropske molzne krave.

Pred terminalom na razprostrtih pisanih preprogah, kar tam na betonu pomola kamele z gonjači - saj tako se reče možakom v dostojanstvenih dolgih haljah ob okrancljanih živalih. Če pobožaš kamelo, če sedeš nanjo, če se pustiš na njej fotografirati - vse se zaračuna. Neizprosno. Od daleč, skoraj na skrivaj pritisnem na sprožilec - preneumno, da bi se spet znebil kakšnega evra. Na drugi preprogi narodni ansambel udari po bobnih in zasvira na zurlo, ali kako smo že pri vojakih rekli tisti trobenti podobni piščali.

La Goulette - tako se imenuje mesto, kjer smo pristali. Pravzaprav je to pristanišče glavnega mesta Tunis. Kar vidimo ob cesti, so sodobne vile, stanovanjski bloki, minaret, tam zadaj je tudi krščanska cerkev. Spomenik nekdanjemu predsedniku Bourgibi, nekdanjemu neuvrščenemu prijatelju nekdanje Jugoslavije.

  

 Pogled na zemljevid pove, da pelje do središča Tunisa cesta ob Tuniškem jezeru. To 'jezero'  je pravzaprav zelo plitva laguna, ki jo nekako na slabi polovici ali tretjini reže jez, po katerem je danes speljana cesta, ki povezuje La Goulette z glavnim mestom Tunisom. Postanek za fotko.

Namenjeni smo v Sidi bou Said, mestece na vrhu strme skalnate stene nad morjem s čudovitim razgledom na Sredozemsko morje. Mestece je turistična znamenitost, ki jo pokažejo obiskovalcem Tunisa oziroma tega dela Tunizije. Preden se je tu v 13. stol. naselil Abu Said ibn Khalef ibn Jahia Ettamini el Bedži, se je vas imenovala Džabal el-Menar. Potem ko je mož tu ustanovil svetišče in se 1231. leta pustil tu pokopati, pa so vas poimenovali po njem. V 18. stol. so tu gradili svoje rezidence turški guverner in drugi velikaši. Tu so v 20. stol. bivali umetniki kot so Paul Klee, August Macke, Gustave-Henri Jossot idr. Mestece je navdahnilo pisatelja Andreeja Gidea. Več let je tu bival tudi filozof in sociolog Michel Foucault, medtem ko je predaval na univerzi v Tunisu.

   

   
Značilno za mestece so belo opleskane hiše z modrimi okviri oken in modro popleskanimi vrati. Človek ima vtis, da se je znašel na Santoriniju ali kakem drugem grškem otoku. Sorodnost kultur ali kaj? Tunizijski slog? Ne. V 20-tih letih preteklega stol. si je tu zgradil rezidenco francoski muzikolog baron Rodolphe d'Erlanger, proučevalec arabske glasbe. Temu je prišlo na misel, da bi bilo lepo, ko bi mestece prepleskali belo-modro. Moral je že imeti precejšen vpliv, da so njegovo zamisel uresničili in ta slog ohranili do danes.

Peljali so nas v neko hišo, zgrajeno v tradicionalnem slogu z notranjim dvoriščem in stebriščnimi hodniki s pogledom nanj. Danes je prodajalna spominkov, polno lepo oblikovanih posodic, krožničkov, tepihov, tapiserij, pregrinjal, bolj ali manj umetniških slik... Preveč, da bi se človek sploh mogel odločiti za kaj.

 

Križarjenje 2013 (2): Palermo

V nedeljo zjutraj se približamo obali Sicilije. Izkrcamo se v Palermu.

S pomola, ob katerem se ladja priveže, je samo korak do mesta. Ob pomolu čakajo fijakerji z nekam turobnimi, črnimi zapravljivčki - če si hočeš romantično peketajoč ogledati mesto. To je za druge, midva bova šla peš, pa do koder bo šlo.

Tudi tokrat bi si rada ogledala trg. Zakoračiva po najširši ulici, ki vodi v notranjost. Vprašava neko žensko za 'mercato frutta verdura'. Hm, nedelja je; tule naravnost pa na levo. Pešačiva, nič. Tam se neki možak spravlja v avto. 'Mercato frutta verdura'? Vprašujoče pogleda, nekaj reče, ne razumem, menda vpraša, če bi rada kupila sadje. Naravnost, tam pri tisti hiši pa na levo. Slediva navodilu. Na vogalu majhna trgovinica s sadjem in zelenjavo. No, to ni tisto, kar sva iskala. Naredila pa sva poln krog, spet se znajdeva na glavni ulici. Že kar utrujena sva. Tam stoji turistični doubledecker. 

Kaj ko bi se peljala na ogled mesta? Takole peš ne bova nikamor prišla. Vprašava, če lahko vstopiva. Seveda, nadvse prijazno: vidite tale rdeči krog bomo naredili, slušalke, razlaga v več jezikih, 20 evrov na osebo, ampak lahko podaljšate še za tale modri krog. Ne vem, kaj nama je bilo, plačala sva in vstopila, šla na gornjo ploščad in si nadela slušalke. In potem smo se peljali in poslušali razlago: to je gledališče...

... to je vila nekega angleškega trgovca z vinom iz 19. stol., tole ta pa ta cerkev. Vse bolj se mi je dozdevalo, da je to to in da sva ga polomila. Tako je, če majo otroc dnar.

Pripeljali smo se na izhodišče, ni govora, da bi podaljšala še za modri krog. Spet sva na svojih nogah - ob obali proti nekim starim bajtam. Znajdeva se sredi razpadajoče četrti; to pomeni nekaj fotografskega užitka zame.

 ... in nato ob obali nazaj.

Tegale brezdomca nisva preplašila midva; že prej je odšel po svojih opravkih:

Križarjenje 2013 (1): Genova - Civitavecchia

Zima nas je letos dolgo, predolgo nadlegovala. Ni se, nadležna obiskovalka, poslovila ne po prislovičnih treh dneh, ko je vsakega gosta dosta, ne po treh mesecih, ko jo je že preganjala koledarska pomlad. Ona pa nič. Tako smo si želeli malo sonca, malo toplote, da ni čudno, da sem se brez posebnega razmišljanja odzval na akcijsko nekoliko znižane cene in se z boljšo polovico povabil na križarjenje po Zahodnem Sredozemlju - 'zahodnem' pomeni zahodno od italijanskega škornja.
Malo sitno se je deževnega marčevskega dne ob štirih zjutraj spraviti v taksi in nato v kombi in nato osem ur cijaziti do Genove. Ampak ko se navadiš, gre. Pač del pustolovščine.

V Genovi smo malo pred poldnem; vkrcanje se po napovedi v sporedu začne šele ob 14h. Sopotniki s kombija pravijo, da gredo za ta vmesni čas v mesto, midva pa nisva navdušena nad tem, da bi z dežniki hodila po vetrovnem pristaniškem mestu, naj skriva še taka čudesa. Praviva, da greva kar v čakalnico; tam se dobi kaj za pod zob, v bližini so naprave za dovajanje in odvajanje tekočin v telo in iz njega, potem se je itak treba postaviti v vrsto, čim prej si tam, tem bolje. In tako se napotiva kar v terminal. Tam so prijazne stevardese, ta ti pregleda potne listine, ta odvzame kovček in ga da na tekoči trak, tam ti nekdo ponuja cenejše pijače, pomikaš se od mize do mize in - nenadoma sva na ladji, v svoji kabini na 11. palubi.

Poldne je preč in midva sva že na ladji. Kako to? Mar niso rekli, da bo vkrcanje šele ob 14h? Ja, ampak so se premislili - v dobro potnikov. Super. Fino, da nisva šla v mesto, v dež in veter. Kabina je krasna, pompejansko rdeče stene, lepe slike, krasno temno rdeče-črno posteljno pregrinjalo.
Pred kabino naju je že čakal eden od dveh kovčkov, moj, drugi bo prišel kmalu. Nekdo potrka, odpreva, pred vrati je majhen koščen možic s poševnimi očmi. 'Jaz sem vaš stjuart, Ta-Pa-Ta, vam želi prijetno potovanje in vse jaz poskrbi, če vi kakšna potreba, poklicati mene.' Od kod pa je gospod? Iz Indonesia.
Aja, lepo, hvala.
Malo se razgledava, malo zlekneva, potem greva pogledat, kaj je na višjih palubah, to pomeni, kje so jasli za to tisočglavo živino. Medtem bojo prinesli ženin kovček. Ko prideva nazaj, kovčka še ni. Vraga, kaj mečkajo. Pokličeva sobarja. Jes, sir, ja, nerodno, vem, veste, veliko kovček, se trudimo. Dobro, bova še malo počakala. Potem nenaden preblisk: Ti, a nista tista dva, ki smo se skupaj pripeljali sem, šla na neko drugo ladjo; ki izpluje ob petih? Kmalu bo pet. Kaj pa če so kovčke zamešali in je šel na ono drugo ladjo?
Panika. Pokličem recepcijo. Ja, gospod, hm, mogoče je problem varnosti, security problem, pridite dol. Od recepcije naju prijazen mladenič pelje še nižje, na 4. palubo, povsod je belo oblečeno osebje, kuharji. Zavijemo v neko halo. Tole je zelo 'restricted area', zelo zavarovano območje, važno pravi mladenič. Opaziva vrsto kovčkov. Lej, moj kovček, se razveseli žena. Gospa, je v kovčku morda kakšna naprava? Naprava? Neee. Joj, čaki, čaki, mogoče, a veš... Nič ne vem. Odprite. Žena odklene kovček, potegne zadrgo, seže z roko v kovček, na srečo je zadeva takoj pri vrhu. Siv etui. Varnostnik odpre. Taborniški zložljivi jedilni pribor, žlica, vilice. Jasno, saj gremo v Afriko, v puščavo, kaj veš, kaj te tam čaka, vsaj žlico je treba vedno imeti s sabo. Varnostnika naju nekam čudno pogledata, ko nama vrneta pribor. Odpeljeva kovček. Oddahneva se.

Prvo nočno plovbo sladko prespiva. Krasna postelja, ravno prav trda. Okrog osmih zjutraj pristanemo v Civitavecchii. Sobotno dopoldne. Iz pristanišča ne moremo drugače kot z avtobusom, ki nas odloži takoj pri izhodu iz pristanišča in vhodu v mesto.

Čez cesto in že sva v področju za pešce. Trgovine. Zavije v prvo. Tole bo treba dokumentirati. Vstop in izstop iz vsake trgovine. To bo dokazno gradivo v primeru žgočega zakonskega disputa o tem, koliko smo zapravili in koliko nesmiselno zabili časa in kdo si je kaj privoščil in kdo ne itd.

Toda gospa preseneti. Samo v dve trgovinici je zavila. Razočaran sem. Mojega dokaznega procesa ne bo.
Nasprotno, gospa pokaže svojo empatično in dobrodelno plat. Muzikanta sta vesela.

Oba zanima zelenjavni trg. Področje trga. Na obeh straneh temnorjave lesene barake. Zgodovinsko Trajanovo mesto Centumcellae, ustanovljeno AD 106, sosed Rima, pa lesene barake iz grobih desk. Pri nas pa se krešejo kopja arhitektov in mestnih upravljavcev o tem, kakšne naj bojo stojnice na trgu in na novoletnem sejmu. Ampak Krajnci se počutimo domačno, kot bi bili na Gorenjskem.

Če bi dodal še vse druge fotke različne zelenjave in drugih artiklov, bi zgubili voljo do pregledovanja tegale prispevka. Nekaj sem jih posnel zato, ker se učim italijansko; rad bi si doma ponovno ogledal, kako se reče kakšni reči. Koliko vrst pašte! Recimo tale gromozanski regrat, 'puntarella'. Come si prepara? poskušam s svojo italianščino. Ma, se tuole šavje vse vrže pruoč inu se vzame samo srček, tisto najbolj nežno. In se skuha? Kako se reče kuha po italijansko? Mejdun, ne vem. Cuoco? Come? Ma, a se skuha? Cucinare? No, no, se da aglio, česen, na oljček, pa se metne gor. Come spinaccio. Ma ti pa tvoja italijanščina!
Začelo je deževati. Počakava avtobus, ki naju zapelje mimo pristaniških stolpov do ladje.

Še zanimivost o Civitavecchii. Pred leti je neki zasebnik prinesel iz Medjugorja nekaj manj kot pol metra visok kipec Matere Božje in ga postavil v svojem vrtu. Čez nekaj časa je kipec začel točiti krvave solze. Vest o tem je prišla na naslovnice časopisov. Izkazalo se je, da je bila kri res človeška (kar je čudno glede na to, da je bil kipec iz mavca ali nečesa podobnega in da se, kot pravi naša ljudska pesem, ni od skuze rasklo). Da se mavčna Marija ne bi čez zimo prehladila, so jo potem premestili v krajevno cerkev svetega Avguština. Ne vem, če se še joka - zdaj bi se že morala, ko je tudi v Italiji taka kriza. Mogoče je pa vesela novega papeža Frančiška. Ah, o Mariji nič ne vem.

Statistika objav

Od časa do časa pogledam statistiko obiskov mojih objav - in sem kar malo razočaran. Ne zato, ker bi bil obisk pičel, to me pravzaprav ne zanima. Pišem bolj zase kot za javnost; javnost pisanja mi je v pomoč, da se malo bolj nadziram in da ne klafam kar vsevprek. Sem, kakršen sem, in ne da se mi nabirati točk priljubljenosti. Razočaran sem zato, ker so najbolj obiskane objave tiste, ki so najbolj preproste - z izjemo prve. Na prvem mestu je moje razmišljanje ob Kafkovem dnevniku. Kako to, da je pristalo na prvem mestu, si ne znam razložiti. Mogoče so na kakšni šoli obravnavali Kafko in so morali o njem ubogi dijaki pisati kakšne spise. Recimo. Nekaj časa je bil na prvem mestu opis tistega dela mojega križarjenja leta 2011, ko smo obiskali klasično Olimpijo, prvi starodavni olimpijski stadion. Mislim si, da so na to geslo klikali ljubitelji športa in olimpijskih iger. Prav žal mi je, da fotografij v članku ni mogoče odpreti. Ne vem, zakaj se je to pofedičilo. Bom skušal popraviti. Na tretjem mestu je "Zeljada v Zajčji dobravi" - nadvse pomembna tema. Ne vem, kaj naj si mislim. "Mravljinček naših generacij" je slavospev jubilejni številki glasila tabornikov rodu Črnega mrava in razumljivo je, da so blog tedaj obiskali moji taborniški prijatelji. Na petem mestu je sestavek, ki se pojavi v brskalniku, če vtipkaš geslo "kondom". Ni, da bi bil posebno vzhičen nad obiskom. Omenim naj, da sem eno od objav, katere obisk je bil več kot trikrat višji od obiska pri Kafkovem dnevniku, izbrisal, ker je prišlo do temeljnega nesporazuma med menoj in bralci; nesporazuma, ki se ga ne da odstraniti s pojasnjevanjem. Rekli so, da sem jih žalil. Zaradi žalitve ljudstva je padla vlada. To ni hec. Moji odzivi na politiko ljudi ne zanimajo, še manj moje filozofiranje o veri in podobnih rečeh. Kakor koli, ni prav vzpodbudno, a malo bom še nadaljeval. Na srečo sledi lažja tema. Statistika klikov na objave za ves čas obstoja bloga Kafkov dnevnik 10. okt. 2012 91 Križarjenje 2011: Katakolon - Olimpija 11. mar. 2011 64 Vesela jesen: zeljada v Zajčji dobravi 24. sep. 2012 50 Mravljinček naših generacij 8. nov. 2012 40 Pet kondomov za nežna srca 21. sep. 2012 40

Plače žensk

"Plače žensk še vedno nižje od plač moških" berem naslov na prvi strani osmomarčevskega Dela. V podnaslovu celo: "Tiste, ki so končale več kot srednjo šolo, prejemajo kar 18,4 odstotka nižjo plačo". V nadaljevanju piše: "Tudi če so ženske enako izobražene kot moški, v povprečju prejemajo nižjo plačo". Vse te trditve so kot izolirana, necelovito predstavljena »dejstva«, točne, po svojem namenu, da bi opozorile na neenakopravnost žensk, pa pristranske. Ste upoštevali, da imajo ženske krajšo delovno dobo, ker se prej upokojujejo; delovna doba pa vpliva na višino plače? Ste pri primerjavi izobrazbenih kategorij upoštevali panogo? V nekaterih panogah so plače vseh, moških in žensk, nižje kot v drugih, v njih pa se v večjem številu zaposlujejo ženske. Ugotavljate, da vodstvene poklice še vedno opravlja več moških kot žensk. Zaradi tega, ker so ti poklici upoštevani v povprečju, in zaradi krajše delovne dobe žensk ob upokojevanju je povprečna plača določene izobrazbene kategorije žensk v določeni panogi nižja kot plača iste kategorije moških, ne zaradi spola. Če bi primerjali isto izobrazbeno kategorijo moških in žensk iste panoge brez tistih na vodstvenih in vodilnih položajev in korigirali še za delovno dobo, bi dobili enaka povprečja. Tak izračun bi pričakovali od Statističnega urada RS. Tako pa primerjava povprečij zavaja in napeljuje na misel, da plačni sistemi pri nas sistematično diskriminirajo zaposlene glede na spol, kar v splošnem ni res; ne izključuje pa posameznih primerov diskriminacije. Zanima me, na primer, ali imajo avtorica članka in njene kolegice zato, ker so ženske, nižjo plačo kot njihovi kolegi na primerljivih delovnih mestih, z enako delovno dobo in delovno uspešnostjo. Če je tako, je to dober razlog za vstajo žensk pri Delu.