Čas razvrščanja in čas razprave

 Inter arma silent musae, sem sam pri sebi povzel opažanje filozofa dr. Roka Svetliča (Evropske vrednote kot bridek spomin? Delo, 3. 7. 21) glede javne razprave o človekovih pravicah, ki poteka tako, da vodi v razgradnjo kulture diskusije in demokracije preko zanikanja svobode vesti in spoštovanja drugače mislečega. Dojel sem, da filozof izpostavlja dva taka pojava kot primer omenjene težnje: redukcijo razprave o človekovih pravicah na nekaj izpostavljenih tem, namesto da bi bili pozorni na njihovo spoštovanje v vseh odnosih; negativno javno ocenjevanje iz konteksta iztrganega mnenja, ki se razlikuje od mnenja te ali one "posvečene" aktivistične skupine glede določene človekove pravice. Glede prvega ne vem, če filozofa dobro razumem. Res je, na kršenje človekovih pravic moramo biti pozorni vedno in povsod, vseh in ne le nekaterih. A ko o njih javno razpravljamo v časopisju, ni mogoče hkrati govoriti o vseh in povsod. Povsem naravno je, da se razprava usmeri zdaj na to zdaj na ono pravico v povezavi s tem ali onim konkretnim dogodkom, ki pomeni kršenje določene pravice. Zdaj se razpravlja o posilstvu, zdaj o pravicah LGBT, razpravljalo se je o jeseniški deklici in o koroških dečkih, na dolgo in na široko. Tu ne vidim "redukcije", vsaka kršitev se zdi dobrodošla, da se o njej krešejo mnenja in pišejo članki. Če je trenutno na tapeti Madžarska, je pač zato, ker so tam po sodbi nekaterih ogrožene človekove pravice določene skupine ljudi. Časnik Delo redno objavlja članke o kršenju človekovih pravic na vojnih območjih, v diktaturah, v revnih deželah itd. Lahko bi navedel imena novinarjev, ki so tako rekoč specializirani za pisanje o kršenju teh pravic, kjer koli se dogaja. Ne morem reči, da se piše samo o pravicah LGBT in o Madžarski. Trenutno je v EU v ospredju ta tema, ker gre za zakonodajo, ne za posamezen prestopek ali zločin in ker je bojazen, da bi se tudi pri nas zgodil zdrs s pridobljene ravni človekovih pravic. Glede drugega, spoštovanja osebe, ki izraža drugačno mnenje od samozvanih zagovornikov te ali one pravice, se s piscem popolnoma strinjam. Tudi sam doživljam, da tiste, ki se ne strinjajo z mojim mnenjem, bolj zanima, kdo sem, kot kaj menim; kdo je ta, ki se ne strinja "z nami"; kam spadam; sem za partizane ali za domobrance itd. Ali še prej: ker se ne strinja "z nami", je gotovo pri nasprotnikih. Mnenje je v političnem spopadu ("kdor ni z nami, je proti nam") samo geslo kategorizacije. To je doletelo tudi dr. Turka. Ker ni na levi, ker ni "politično korekten", je dobil "bodečo nežo", javno pribit na pranger. Ja, to je globoko nespoštljivo. To etiketiranje in stigmatiziranje vodi v propad spodobne javne razprave, v enoumje in zaton demokracije. Zato pravim: med bojem razum utihne.

Še o Mali gori in "omalovaževanju NOB"

Zaradi slabe zveze nisem uspel pravočasno odposlati tega pisma, namenjenega PP 29 Sobotne priloge Dela, zato ga objavljam tukaj. Je odziv na pismo g. Igorja Mravlje.

Vojska Kraljevine Jugoslavije je kapitulirala 17. aprila 1941. Spopadi pred tem datumom so bili spopadi Vojske kraljevine Jugoslavije s sovražnimi silami, ki so prodirale v državo. Tak je bil spopad VKJ in prostovoljcev 9. aprila 1941 pri Martuljku, ki ga navaja g. Igor Mravlja,  pri čemer namiguje, da je bil to prvi oboroženi spopad z okupatorjem pri nas. Bil je spopad regularne vojske Kraljevine Jugoslavije s prodirajočo sovražno vojsko, ki pa še ni zasedla države. Spopadi po datumu kapitulacije pa so bili spopadi domoljubov z okupatorji, ki so že zasedli državo, ki je kapitulirala. In prvi tak spopad pri nas - nekateri pravijo, da v vsej Evropi - je bil spopad tigrovcev na Mali gori. Nedostojno je navajati ime pokojnega zgodovinarja kot soavtorja "jeseniškega zbornika", v katerem je opisan martuljški spopad, z namigom o prvenstvu tega spopada in ne onega na Mali gori, ki ga zgodovinar opisuje v ES kot prvega, kar sem bil navedel.

Drugo dejstvo: Protiimperialistična fronta je bila ustanovljena po smernicah Kominterne, v času ko je Sovjetska zveza imela sklenjen pakt o nenapadanju s Hitlerjevo Nemčijo. Imperialistične države so bile tedaj za Moskvo nedvomno zahodne države, med njimi Velika Britanija in Francija kot vodilni sili, ne "zlomljena Francija" in šibka Velika Britanija. Vse drugo je poskus prikrojevanja zgodovine v skladu z željami pisca za podporo trhlih namigov, saj se jasni in določni besedi izogiba. Šele po napadu Hitlerja na SZ imperialisti za KPS niso bili več "imperialisti" ampak počasi in oklevaje "zavezniki", PIF pa se je preimenovala v OF.

Tretje dejstvo: KP je med NOB izvajala revolucijo in jo dokončala po vojni s prevzemom oblasti v državi. Komunistični partiji je šlo v prvi vrsti za revolucijo; s tem namenom je bila ustanovljena in povezana v Kominterno, zavedala pa se je, da je pogoj za to zmagovit narodnoosvobodilni boj, v katerem bi si pridobila in ohranila vodilno vlogo, da bi jo obdržala po vojni. Njena pozitivna vloga v poenotenju upora in za osvoboditev je nesporna. To pa ne pomeni, da ji lahko odpišemo, da je s prepovedjo in sankcijami preprečila delovanje drugih političnih skupin, ki so se tudi organizirale za boj proti okupatorjem po smernicah londonske vlade; da ji lahko odpišemo manipulacijo znotraj OF in revolucionarni teror med vojno in po njej. To ne pomeni "razvrednotenja NOB" ampak priznanje zločinov in nepoštenosti, zagrešenih v interesu KPS. 

Aforizmi in sentence

 Za začetek nekaj malega; če se bom spomnil še kakšnega, ga bom dopisal na to stran.

Namišljene preteče diktature se najbolj bojijo tisti, ki občudujejo preteklo resnično diktaturo.

K dijaškim protestom: sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: Te oblasti ne priznavam.

Zamenjam meščansko demokracijo in pištolo za socialistično demokracijo brez pištole. - (K članku Vse več Slovencev išče orožje. Zakaj? v Delu 18. 6. 2021)

Moje življenje je vrsta napačnih odločitev, za katerimi stojim pogumno in neomajno.

UPOR - VOJNA - LASTNA DRŽAVA - UPOR

Slovenci smo zagrizeni v športu - še bolj pa drug v drugega.

Moja gleda "Sanjskega moškega" na TV. Ne ve, da ga ima doma.

Ta vlada je res nesposobna: sploh me ne zna prepričati, da bi se šel cepit.

Tisti, ki bomo glasovali proti zakonu o vodi, smo pametni in imamo radi čisto vodo, oni, ki bodo glasovali za zakon, so pa neumni in nimajo radi čiste vode (in obratno). 

Ponavadi ne gledam proslav. Današnjo pa bom, ker bo sramotna, fašistična.

Pri nas imamo dva politična bloka: "bisere" in "svinje".

Propaganda ob referendumu: Voda je bogastvo Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti. Glasuj proti.

Američani imajo svoj 9/11, mi pa 7/11, datum referenduma o vodi.

Butaste Angleže so politikanti okoli prinesli, da so na referendumu glasovali za brexit, brihtni Slovenci so pa sami od sebe čistega srca glasovali za čisto vodo.

Zgornji aforizem ima večina za čisto resnico. (To je tudi aforizem.) 

Virus se je pojavil brez pravne podlage, za obrambo pred njim jo moraš imeti.

Brutalno. Potem ko so brutalno pretepli moža, ki je živel v brutalni revščini, so brutalno hitro pobegnili na skrajno nujen tečaj brutalno sodobne slovenščine, da bi se izognili krutim jezikovnim čistunom in njihovemu surovemu obračunavanju.

V Butalah imamo kozlovsko sodbo, imamo pa tudi ovadbo županovega tiča. 

Ob napadu levih ekstremistov na Triglavu (20.8.21) je Delo objavilo članek o desnem ekstremizmu (25.8.25).

Lektorja sprašujem, ali se paralimpijske igre odvijajo v pribalnem pasu, čeprav mu ukvarjanje s takim vprašanjem ni pririteta; sem pač malo pristril.

ION: ljubiteljsko literarno-teoretsko razmišljanje

Izdaji slovenskega Sovretovega prevoda Odiseje iz leta 1982 je dodan Platonov dialog Ion. Vedeti moramo, da je Homer pisal okoli leta 700 p.n.š., Platon pa tristo let kasneje, to je toliko, kot nas ločuje let od Janeza Svetokriškega.

Pevec (rapsod, ajod) Ion trdi, da je strokovnjak za Homerja in da se nanj najbolj spozna. Sokrat, ki vsakemu, ki trdi, da kaj ve, dokaže, da nič ne ve, tudi Ionu dokaže, da ni izveden v umetnosti in strokovnem znanju, ampak da poveličuje Homerja zgolj po navdihu. No, to mu slednjič prizna.  

Kot običajno Sokrat spelje Iona s prave teme na nepravo temo. Sokrat predpostavlja, da bi se moral rapsod, če hoče obveljati za pravega poznavalca, spoznati na vse stroke, ki jih Homer opisuje. To po njegovem pomeni, da se nekdo na nekaj spozna. Dokaže mu, da se ne spozna na stroke, o katerih pesni Homer, in se nanje ne more spoznati. Ion pa se ne zna zagovarjati, da je njegova stroka interpretacija, pesniška veščina, način pesnjenja in ne vsebina pesniških opisov. Pesnik lahko opisuje izmišljene reči, na katere se ne more spoznati nihče (npr. iz kakšnih izmišljenih rož ali drugih izmišljenih sestavin zmeša čarovnica strup; ali junak pravilno osedla zmaja ipd., saj o tem nima nihče izkušenj). Kritik lahko ocenjuje pesniško veščino, ne da bi se spoznal na realno ali morda imaginarno vsebino pesmi. 

Takole gre pogovor. Sokrat se razveseli srečanja z Ionom in pravi, da je rapsodova naloga uvajati poslušalce v pesnikov svet. Ion se strinja, da je interpretacija poglavitna naloga njegove umetnosti in pristavi, da ga ni boljšega, ki bi v tem smislu znal govoriti o Homerju, mimo njega, Iona. Sokrat je vesel te Ionove samoljubne ocene, kajti to pomeni, da je ravno pravi za njegov preizkus in dokaz, da nič ne ve. Ion pristane na "pokušnjo". Je Ion specialist samo za Homerja, ali zna razlagati tudi Hezioda in druge poete? Ion se skromno omeji na Homerja. No, ampak če Homer in Heziod obravnavata isto temo, bi znal odgovoriti, kdo jo bolje obvlada, vrta Sokrat. Oba enako dobro, se izvija Ion. A Sokrat mu naposled dokaže, da je v njegovi oceni Homerja implicirana tudi ocena drugih pesnikov (kot slabših); da se torej ne spozna samo na Homerja. Tudi za presojevalce drugih umetnosti, slikarske, kiparske, glasbene velja, da se spoznajo na vse, ki se z določeno umetnostjo ukvarjajo, ne le na enega. (Mi bi seveda ugovarjali, saj vemo, da so med kritiki specialisti za posamezne umetnike, ki se ne spoznajo enako dobro na vse.) Kljub temu Ion ugovarja, da mu o Homerju beseda bolje teče, kot o kom drugem. Sokrat meni, da je tako zato, ker Iona žene pri presoji "božanska sila", sila magnetne privlačnosti, in ne umetnost. "Ni torej umetnostni čut tisto, s čimer pesniki pesnijo in lepo govorijo o stvareh kakor ti o Homerju, marveč božje navdihnjenje." Skozi pesnika, tako Sokrat, govori bog sam; rapsodi pa to posredujejo dalje, "tolmačijo", so "tolmači tolmačev". Bog - pesnik - rapsod, taka je veriga. Nazadnje božja beseda zadene poslušalce. Po Sokratu je Ionovo nagnjenje do Homerja posledica "božanskega navdiha in obsedenosti", ne "umetnostnega razuma in resničnega znanja". Temu Ion oporeka in trdi, da se na Homerja spozna tudi razumsko ne samo v nezavedni obsedenosti. Sokrat mu dokaže, da se ne more spoznati na reči, ki jih opisuje Homer, npr. o vozništvu, o zdravništvu, ribištvu, pomorstvu itd., jih razumeti, ker se nanje zares razumejo samo vozniki, zdravniki, ribiči in krmarji. Samo voznik lahko oceni pravilnost Homerjevega opisa voza in vožnje ne rapsod! Zatem zastavi Sokrat ključno vprašanje: "... kaj pristaja rapsodu, da preiskuj in presojaj v nasprotju z drugimi ljudmi"? To je pravzaprav osnovno vprašanje o predmetu literarne teorije. Kaj naj presoja rapsod, kot racionalni poznavalec pesništva alias literarni teoretik, če so drugi boljši v presojanju pesniških opisov konkretnih reči in postopkov. Ion se ne znajde: kaj naj presoja rapsod? Ja, vse, odgovarja. Kako vse, če sva se pa pravkar strinjala, da vsako reč zanesljivo presoja drug "specialist", se mu posmehuje Sokrat. Ion se skuša izvleči s plaho domnevo, da je rapsod kot literarni strokovnjak, pravzaprav strokovnjak za komunikacijo in odnose: ve, "kaj pristaja govoriti možu, kaj ženi"... Sokrat se ne strinja, vrti Iona, in ga spravi v slepo ulico, tako da ta zatrmari, da bi bil on, Ion, ki se je učil pri Homerju, najboljši general. "Čemu se potem klatiš po Heladi, če bi bil lahko general", ga zabije Sokrat. Sokrat je tako dokazal Ionu, da njegovo "poznavanje" Homerja ni razumsko ampak je zgolj "navdihnjenje", vendar "božansko navdihnjenje". Prizna mu umetniški čut, ne pa teoretske veščine. Na koncu mu da na izbiro: ali boš še naprej brez pravega znanja trdil, da se spoznaš na Homerja, in boš pri meni obveljal za sleparja, ali pa se sprijazni s tem, da te k Homerju vleče navdih. Ion, pobit, sprejme slednjo možnost.

Eno je pevsko in igralsko interpretirati Homerja po božjem navdihu, drugo je, tolmačiti ga literarno teoretsko racionalno. To razlikovanje dolgujemo Sokratu (Platonu). Kaj pa je vsebina literarno-teoretskega tolmačenja in razumevanja, Sokrat ne pove. Tudi Sokrat ni brezmadežen. Predpostavlja, da bi literarni poznavalec moral izvedensko oceniti vse pesnikove tehnične opise, če hoče obveljati za resničnega poznavalca. To seveda ne drži. Literarni teoretik mora poznati literarno veščino, veščino zlaganja prepričljive literature, ne vse druge veščine, opisane v literaturi.

GIMNAZIJSKI DOLG: ODISEJA, SPRAVA

 Hvala sošolcu Marcetu za pogovor

Vse življenje me preganja občutek, da sem prešprical gimnazijo. Ste prebrali Odisejo? Ne mislim tisti kratki prozni povzetek, ki je izšel v knjižnici Sinji galeb, ali nekaj odlomkov prave pesnitve, ampak celotno besedilo, vseh 24 spevov, dobrih 12 000 stihov? Hodil sem v klasično gimnazijo in to bi bil moral že zdavnaj prebrati. Pa sem jo šele zdaj predihal. Je trajalo s presledki 6 dni. Bogu hvala za dolgo življenje. Ne bom dolgočasil z obnavljanjem, čeprav ne bi bilo dolgočasno. Človek veliko spozna o načinu življenja in naravi ljudi v davnini. Ljudje so bili taki kot zdaj, a vse je bilo bolj neposredno grobo in strastno.  

Na koncu so verzi o spravi. Povezujem z našim prizadevanjem po spravi v pretekli vojni sprtih strani in njihovih potomcev in zagovornikov. Pred kratkim je po simpoziju o tej temi (junij 2020) SAZU objavila manifest o spravi (marec 2021), ki je naletel na nespravno razdvojen sprejem. V njem ne apelira na spravo med partizani in domobranci, ki jih ni več, ampak na spravo med njihovimi političnimi dediči. Ker smo v demokraciji ne v enoumju, lahko pogledi na preteklost ostanejo različni, zediniti pa bi se morali okrog skupnih osnovnih vrednot. To so vrednote svetovnega etosa. Složnost v teh naj bi preprečevala za narod usodne spopade v trenutkih, ko je potrebna narodna enotnost. To naj nas bi zavezalo, da bi v politiki "zakopali bojno sekiro" v znamenje trajnega pomirjenja, ne le začasnega premirja. Težnja k spravi, k pomirjenju in miru je univerzalna.

Ko Odisej ob vrnitvi na rodno Itako in na svoj dom skupaj s sinom Telemahom in dvema hlapcema, govedarjem in svinjarjem, upravičeno - za tedanje pojme in navade - pobije snubce, ki so mu zažirali imetje in poželjivo prežali na njegovo ženo Penelopo, se proti njemu dvigne del svojcev pobitih, kajti večina je obračun sprejela kot zasluženo božjo kazen. Njihovega vodjo Odisej ubije, potem pa poseže vmes Atena in ustavi spopad. Odiseju reče:

... stoj! Odnehaj od spora in splošno pogubnega boja ... (24, 543)

... Z veseljem posluša Odisej. (24, 545)

Sveto zavezo nato med obojimi utrdi boginja. (24, 546)

Sprava torej temelji na božjem ukazu; prevedeno, na nadindividualnem in nadskupinskem, to je, univerzalnem zakonu človečnosti, ki ga danes predstavljajo premise svetovnega etosa. Opazimo pa tudi, da se Odisej sam od sebe ne bi ustavil, a hvaležno in z veseljem sprejme poseg boginje. Sami od sebe se nasprotni strani ne bosta spravili. Vsekakor o spravi ni odločala ljudska skupščina, ampak jo je - "sveto zavezo" - vsilila boginja. Nekdo nad "gloto", dovolj avtoritativen v zadevah duha, mora poseči vmes. Ali je SAZU sodobni nadomestek olimpskih bogov, ne moremo reči. Tega ni mogoče primerjati. Vsekakor pa je najvišja posvetna ustanova v zadevah duha pri nas.

Natančno izražanje ustvari red v kaosu (Peterson 10)

Obravnavo Petersonove knjige sem bil prekinil, ker so se vsilile druge teme. A mislim jo dokončati, preden se lotim branja njegove nove knjige. Deseto poglavje ima naslov Bodite natančni, ko govorite.

Peterson ne misli tega na splošno, naj bomo, na primer, natančni, ko opisujemo prijateljem, kako je bilo na potovanju; ali ko debatiramo o strokovnem vprašanju. Seveda je jasno in natančno izražanje vedno zaželeno, a tu je mišljeno, da je potrebna jasnost in natančnost, kadar govorimo o življenjskih zagatah. Kot primer navaja avtor zakonsko krizo, ko žena odkrije, da jo mož vara. To njegovo početje traja verjetno že dalj časa in je ostalo skrito. Vzroki so lahko različni, vsekakor pa so povezani z zakonom. Morda je mož nezrel in se je to izražalo tudi na druge načine, žena pa je to kar molče tolerirala; morda je vzrok v medsebojnih odnosih med zakoncema, pa sta nezadovoljstva in prikrajšanosti pometala pod preprogo zaradi ljubega miru. Nekega dne pa se nezvestoba odkrije, ženi se podre svet, zakon razpada, oba se znajdeta v negotovi, zmedeni, kaotični situaciji. Do tega je prišlo, ker nista sproti razčiščevala drobnih nesoglasij. Pri nas še vedno velja predstava, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca ne prepirata, ampak složno in ljubeče živita skupno življenje. To je idealizirana predstava. V zakonu sta se znašla dva različna človeka, ki morata iz dneva v dan usklajevati svoja različna pričakovanja in potrebe. Če malo pretiram, bi rekel, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca vsak dan prepirata. "V zakonu je zelo malo stvari, za katere se ni vredno prepirati." "... resnico bo razkril le prepir - prepir, ki ima za cilj mir." Seveda pa so to prepiri, v katerih ne prekoračita meja medsebojnega spoštovanja in ranljivosti.  Bolje je, če rečemo, da se neprestano pogajata. Če ni tako, se nesporazumi in nezadovoljstva nakopičijo in pripeljejo do težko obvladljive krize. Težko nam je priznati nelagodje, nezadovoljstvo, jezo, slaba čustva. Izogibamo se sprotnemu reševanju spornih zadev. Majhen zmajček naraste do velikanskega zmaja (Petersonova prispodoba), da bi opozoril na to, da je nekaj narobe.

Ko se to zgodi, pravi Peterson, ko se znajdemo v stiski, nam navadno narava sama pomaga, da izplavamo. Sproži se stresni odgovor, organizem se aktivira, začnemo ukrepati, začnemo "razčlenjevati kaos". Krizo, v kateri smo se znašli, občutimo kot nerazmršeno goščavo neznanega, groznega, kar nas bo zajelo, kar nas bo preplavilo. Psiholog dr. Bernard Stritih pravi, da čutimo, kot da se je na nas zvalila velikanska skala, ki nas bo strla. Osnovna strategija rešitve je, da to skalo razbijemo na manjše kose. Niso vse težave naenkrat nad nami; niso vse težave enako težke in enako pomembne ali usodne. Peterson pravi: "Določene stvari so razpadle, ne vse; opredeljiva prepričanja so propadla; določena dejanja so bila napačna in nepristna" (258). 

Zdaj pride na vrsto pravilo: "Bodite natančni, ko govorite." Odločite se za eno temo, o kateri se boste pogovarjali  (seks, gospodinjska opravila, vzgoja otrok itd.) Ne morete se pogovarjati o vsem. "Nihče ne more razpravljati o vsem" (262). Preden kar koli rečete, premislite, kaj hočete. "Natanko kaj je narobe? Natanko kaj želim? ... "Ugotoviti morate, kje ste bili v življenju, da boste lahko ugotovili, kje ste zdaj ... Ugotoviti morate kam greste v življenju..." (262).

In zdaj pošteno izrazite svoja čustva; povejte, kaj vas moti. Dodajamo: Govorite v prvi osebi, kaj čutite. Vaši stavki naj se začnejo z "jaz" ne s "ti". Izrazite svoja čustva, ne očitajte drugemu.  "Če govorimo pozorno in natančno, lahko stvari uredimo in jih postavimo na pravo mesto. ... Če pa govorimo nepremišljeno in nenatančno, ostanejo stvari nejasne" (259).  "Preteklost je mogoče odrešiti, če jo z natančnim jezikom pomanjšate na njeno bistvo" (259).

To je bistvo tega koristnega poglavja. Peterson piše sicer nekoliko manj pragmatično, bolj patetično, usodnostno, a to ne moti preveč. 

Protesti, Mala gora

Ta objava je bila namenjena fejsbuku, a je predolga za tja.

Nerad se na tem mestu spuščam v politiko, a je skoraj neogibno. Zadnji praznik je spet podžgal strasti. Na mojih straneh se oglašajo fb-prijatelji vseh svetovnih nazorov in političnih opredelitev. Na to sem ponosen. Priznam pa, da mi grejo pretirano skrajni na živce. Zato moram pojasniti svoje stališče do nekaterih političnih in tudi širših nazorskih zadev. Omejil se bom na dva dogodka.

Protivladni protesti so ustavno dovoljeni, morajo pa upoštevati ustrezno zakonodajo o javnem zbiranju. Sam se jim ne pridružujem iz naslednjih razlogov. Prvič, za reševanje političnih in interesnih konfliktov imamo v prvi vrsti več strank, volitve in večstrankarski parlament ter vrsto drugih mehanizmov. Ulični protesti so skrajna oblika izražanja  političnih interesov v te vrste demokraciji. Drugače je bilo v socializmu, ko smo vsake toliko časa v naravnih amfiteatrih izražali množično podporo tovarišu Titu. Drugič, sedanjo vladno koalicijo imam za zakonito. Ena od značilnosti demokracije je menjavanje levih in desnih vlad. Do zdaj smo večino časa imeli vlade z levega dela političnega spektra. Ta desna vlada ima prav tako kot leve pravico do urejanja zadev po svoji volji, dokler dela zakonito in dokler ima za to podporo v parlamentu. Pravico ima, na primer, zamenjavati politične kadre v državnih institucijah, krepiti ta ali oni sektor, odvzemati moč temu ali onemu, ali prirejati proslave po svojem okusu. Stranke, ki so stopile v koalicijo s SDS, so to storile potem, ko so pridobile podporo članstva. Lahko da so s tem razočarale ali "izdale" del svojih volivcev, ki očitno niso imeli dovolj vpliva na politiko svoje stranke. Naj ti volijo drugo stranko, ali ustanovijo svojo z drugačnim programom. Parola "ne z Janšo" ni političen program, ki bi zaslužil ta naziv. Stranke, ki niso upoštevale volje vsega članstva, bodo to plačale na naslednjih volitvah. Tretjič: JJ ni nikoli pojasnil svoje vloge v aferah, ki mu jih pripisujejo, vendar je po sodnih peripetijah ponovno v politiki. Osebno ga ne poznam, ima pa težak politični nahrbtnik, ki ga je malo polnil sam, malo so mu ga pa nasprotniki. Ima svoj načrt "spreminjanja naroda", ki ga zavračam, ker je podoben načrtu o Novem človeku, ki so ga imeli komunisti. Ima nesprejemljivo grob način komuniciranja. A dokler ne prekorači meja, ki mu jih določajo ustava in zakoni, in uživa zaupanje parlamenta, ima pač položaj mandatarja, ki mu ga je poveril predsednik republike. Četrtič: za sorazmerno veliko število mrtvih in obolelih v epidemiji ne krivim vlade, čeprav bi lahko sprejemala boljše ukrepe. Mislim, da se tudi kaka druga vlada ne bi odrezala bolje v razmerah, kakršne je podedovala ta vlada.  Povsod po svetu so se vlade srečevale z novo boleznijo, kakor so vedele in znale, in redko kje so bili zelo uspešni, mnogo kje pa so se odrezali veliko slabše, čeprav so jih komentatorji v začetku jemali za merilo neuspešnosti naše vlade.

Proslava Dneva upora. Tokrat je bila državna proslava prvič na Mali gori pri Ribnici, kjer se je zgodilo prvo uporniško dejanje proti okupatorjem, ko so se pripadniki organizacije TIGR spopadli z italijansko patruljo (gl. komentar!). Prvič v povojni slovenski zgodovini je bilo s tem na državni ravni počaščeno uporniško dejanje nekomunistov. V socializmu in tudi po ustanovitvi slovenske države, smo slavili prve spopade, kot da so se zgodili v okviru OF.  Organizacija TIGR ni bila komunistična in je z vidika komunistov kazila sliko, ki so jo prikazovali. Ves čas, tudi še danes, se skuša omalovaževati dejstvo, da so med štirimi izvornimi ustanovnimi skupinami OF prevzeli oblast komunisti, jo utrdili z Dolomitsko izjavo 1943, in izkoristili narodnoosvobodilni boj za izvedbo socialistične revolucije, ki je potekala med vojno in po njej in zahtevala več kot deset tisoč žrtev v Rogu in tisoče ljudi, ki so emigrirali po vojni, ker so bili razlaščeni, ali pa se niso strinjali z režimom – z režimom, ki se je sesul sam vase in pripeljal do plebiscita in osamosvojitve.  Nostalgija za tem režimom še vedno traja – delno upravičeno – in napaja ulične proteste.  Praznujemo 27. april, dan ustanovitve OF, in mislim, da je prav, da so k temu prazniku priključili tudi počastitev TIGRA.

Da ne bo nesporazuma: tudi sam sem bil v študentskih letih do vojaščine komunist. Ko pa sem se poučil o tem, kako je v resnici potekala socialistična oziroma komunistična revolucija, kako je bil NOB zlorabljen za revolucijo in koliko žrtev je ta terjala, se je moj pogled spremenil. Nekatere vrednote socializma so še danes moje vrednote, enostrankarski socializem, kakršen je bil "po knjigi" uresničen pri nas, pa zavračam. Zavedam se tudi, da je ta sistem prispeval k naši državnosti, prinesel mnogo ljudem veliko dobrega in prav je, da se ohranja spomin na to in da se skuša v novih razmerah uresničevati vrednote solidarnosti, enakopravnosti in druge.

P.S.

B. Vezjak v Mladini piše, da gre pri nedavni proslavitvi 27. aprila za "relativizacijo državnega praznika". Lahko bi tako rekli. Namesto pripisovanja absolutnih zaslug za odpor samo ustanovnim skupinam OF, predvsem pa komunistom, je upravičeno poudarjeno, da so se tudi drugi, ki niso šli za komunisti v revolucijo, uprli okupatorju. Še več bi se jih, če ne bi KP preprečila skupinam zunaj OF, da bi se borile proti okupatorjem. 

Mladina: "Janševa vlada onečastila dan upora proti okupatorju." Moj odgovor: Upor proti okupatorju je onečastila KP z revolucijo in izvensodnim pobojem domobrancev (gl. komentar).

Dijaki: epilog, a ne samo to

Iz vse dokumentacije na tem blogu so razvidna stališča zagovornikov protesta kot tudi moja stališča. Šele zdaj pa sem odkril dejstvo, ki ga prej nisem poznal, ker nisem bral poročil STA, in ki ni omenjeno ne v časopisnih člankih, ne v pismih, s katerimi sem polemiziral. V svojem odgovoru na moje pismo se predstavnik mariborskih šolnikov celo izrazito podcenjevalno izrazi o predsednici Dijaške organizacije Slovenije (DOS), ki se je pred kratkim izkazala z odličnim nastopom na Odmevih TV SLO 1.

Na dan dijaškega protesta, 9. 2., se je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Simona Kustec - v nasprotju z vtisom v opozicijskih medijih, ki sem mu nasedel, da se ne želi pogovarjati z dijaki - sestala na delovnem sestanku s predstavniki Dijaške organizacije Slovenije, predstavniki Zveze srednjih šol in dijaških domov Slovenije in Društva ravnateljev srednjih šol, višjih šol in dijaških domov Slovenije, pridružila pa se jim je tudi predstavnica Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na tem posvetu je predsednica Dijaške organizacije Slovenije Maja Kalin  pojasnila, da si želijo predvsem informacije, kako bo potekalo vračanje v šole, kako bo z dijaškimi domovi in javnim prevozom. Mnenja glede vračanja v šole in protesta so med dijaki zelo deljena, je dejala. »Malo več kot polovica vseh dijakov se želi vrniti v šole, medtem ko si 45 odstotkov dijakov ne želi vračanja,« je pojasnila. Prav tako so dijaki razdeljeni glede današnjega bojkota. Tako se nekateri, ki se sicer strinjajo z vračanjem v šole, mogoče ne strinjajo s protestom, predvsem zaradi njegove izvedbe, je poudarila. Na tem sestanku so se vsi zavzeli za čim prejšnje varno odpiranje srednjih šol. O tem naj bi vlada odločala na sredini seji, mogoče je, da bi se vsaj nekateri dijaki v šole vrnili že prihodnji teden, je dejala predsednica DOS. Kot je povedala Kalinova, jasnega načrta za odpiranje srednjih šol še ni, ne glede tega, kdaj naj bi jih odpirali, ne glede tega, kako se bodo dijaki lahko vrnili v šole. Na srečanju so po njenih besedah izpostavili, da bo avtonomija srednjih šol ob ponovnem odpiranju zelo velika, kar pomeni, da bodo šole na podlagi svojih zmožnosti ocenile, kako se bodo dijaki vrnili v šolo in kako bo organiziran pouk (STA, 9. 2. 21:18). Že s 15. 2. so se v šole vrnili maturanti. Drugi dijaki so se vrnili v šole aprila s šolanjem po modelu C (hibridni).

Iz tega in podatkov, navedenih v prejšnjih zapisih, lahko razberemo naslednje: 1. Dijaška populacija je razdeljena: poleg "iniciative" Zahtevamo šolo obstaja Dijaška organizacija Slovenije (DOS). 2. Stališča dijakov do pouka na daljavo so bila deljena. Skoraj polovica dijakov si ni želela vračanja v šole. 3. Pristaši "iniciative" Zahtevamo šolo so se razglašali za predstavnike vseh dijakov, kot sem že dokumentiral v enem prejšnjih zapisov. 4. Predstavniki DOS so se 9.2. pogovarjali z ministrico, pristaši pobude Zahtevamo šolo pa so pogovor na ta dan odklonili in raje protestirali. 5. IJS je že 3.2. napovedoval prehod iz rdeče v oranžno fazo in s tem sproščanje epidemioloških ukrepov. Odpiranje šol je bilo pričakovano. Učenci prve triade osnovnih šol so že lahko odšli v šolo. Odprli so se vrtci. Ministrstvo za izobraževanje je sklicalo sestanek glede odpiranja srednjih šol. 6. Nihče od tistih, ki slavijo protestnike, ni temu dejstvu posvetil nobene pozornosti. 7. Dijaki so ulovili zadnji vlak, da so lahko protestirali, kajti 12. 4. so se odprle tudi srednje šole, a ne zaradi protesta. Odprle bi se tako ali tako zaradi izboljšane epidemiološke slike. 8. Tiste dni je vodja ene od opozicijskih strank napovedal interpelacijo ministrice za izobraževanje. Dejstvo, da so se nekateri dijaki pogovarjali z ministrico, drugi pa so proti njej protestirali, pomeni, da so bili ti drugi uglašeni z opozicijo. 

Sklep: dijaki iz pobude Zahtevamo šolo so - v nasprotju z drugimi dijaki, povezanimi v Dijaški organizaciji Slovenije - hoteli predvsem protestirati proti vladi ne za odpiranje šol. Lahko bi preprosto počakali, da se čez nekaj dni odprejo šole, kar je bilo tako ali tako pričakovati. Protest proti vladi je ustavna pravica. Zamolčevanje konteksta protesta pa politikantska neobjektivnost. 

Protestnike je policija kaznovala in prijavila sodišču. Ukrep je bil upravičen, saj je bil kršen odlok, ki ni predvideval izjem v primeru spoštovanja higienskih ukrepov med protestom, vendar pretiran in za koalicijo politični bumerang. Res je, da je Ustavno sodišče kasneje zadržalo izvajanje odloka, a na dan protesta je veljal. Za policijskim ukrepanjem je bilo čutiti pedagoški kazalec: na pogovor niste prišli tako kot predstavniki Dijaške organizacije, raje ste protestirali, pa doživite posledice! Strankarski mediji opozicije so to navdušeno izkoristili in kovali protestnike v zvezde! 

Sodišče je ustavilo postopke proti dijakom; sodnica se jim je opravičila. Čemu? Menda so s protestom ne samo uporabili ustavno pravico, ampak pokazali državljanski pogum in demokratično zavest. Opozicija in opozicijski mediji so triumfirali s patetičnimi komentarji.

Česa so se dijaki naučili? Da ima protest proti legalni vladi, katere ukrepi jim niso všeč, ali katere barva jim ni všeč, absolutno prednost pred vso zakonodajo. Sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: "Ja ne priznajem ovu vlast!"

To je slovenska demokracija.

Dijaški protest - polemika

Pismo mariborskih šolnikov (Delo, 15. 3.):

Odgovor na pismo mariborskih šolnikov (Delo 24. 3.)

Kot upokojeni šolnik  razumem zaskrbljenost mariborskih kolegov za dogajanje na področju izobraževanja in za usodo šolajočih se. Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.

Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje, zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov. Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo (izjava predsednice Dijaške organizacije, Maje Kalin, STA, 9. 2.). To pomeni, da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah so podpisali dobri trije odstotki srednješolcev (spletna stran peticije, 18. 3.), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom "šolarji in dijaki Republike Slovenije" pod peticijo.  Ta samozvana predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek in v primeru, da jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu, da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z dijaki za 3. 2. in ga istega dne prestavilo na 9. 2., ko je bil napovedan dijaški protest (poročilo STA, 3. 2.). Možno je, da je bila to taktična poteza ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto, kot na pogovor za rešitev težave, kar kaže na neupravičeno a zagreto politizacijo zadeve.

Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki naj bi zahtevali "ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v šolah". Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje te pravice na "normalen", idealen način, kakršen je bil, ko epidemije ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.

Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor, vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok.  V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da "bi morali kaznovati vse", če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira) bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo: "oblast razume /protest/ kot napad nanjo". Kako oblast razume ta protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno.  Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni, je iz trte zvita zastarela  sodba o oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno ministrstvo, ki pa ga šolajoči zdaj očitno ne marajo.

Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim protestom, strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno prebivalstvo, vključno s šolniki. – dr. Blaž Mesec

Odgovor mag. Ketiša na moj odgovor (29. 3.):

Moj odgovor, ki ga Delo ni objavilo:

Na moj komentar pisma nekaterih mariborskih šolnikov o dijaškem protestu, v Delu 22. 3. 21, je 29. 3. 21 odgovoril mag. Ivan Ketiš. Hvala za odgovor, saj tako lahko pojasnimo zadevo. V svojem pismu mag. Ketiš poznavalsko opisuje težave dijakov poklicnih in tehniških šol, ki pri pouku na daljavo ne morejo osvojiti temeljnih strokovnih znanj. Tudi nekaterim  gimnazijcem bo šolanje na daljavo verjetno pustilo neželene posledice.  Lahko samo upamo, da se bo z odpiranjem šol in precepljenostjo učiteljev, kar uveljavlja ta vlada, stanje izboljšalo. Upajmo tudi, da ne bo, kot napoveduje mag. Ketiš, MŠŠ samo "odpustilo" zamujeno, ampak da bo ukrenilo kaj oprijemljivega, da bodo dijaki nadoknadili zamujeno. Pouk poteka zdaj v šolah ali hibridno, ob tem ko so celi razredi tu in tam občasno v karanteni. Dijaki so s protestom ujeli zadnji vlak v prizadevanju za svoje ustavne pravice; ministrstvo bi jih bilo skoraj prehitelo in jim ustreglo, preden bi protestirali.

Mag. Ketiš piše, da izjave predsednice dijaške organizacije "ne bi resno vzel", ker je gimnazijka. Sklicevala se je na anketo, ki je pokazala, da 45-tim odstotkom dijakov šolanje na daljavo ustreza. Morda je ustrezalo tudi kakšni gimnaziji v Mariboru. Presoji gimnazijcev, ki so protestirali, pa gre zaupati, da je upravičena in razumna?  Mag. Ketiš zagotavlja, da je "nam v Mariboru vsem jasno, da je kršitev ukrepov prozoren izgovor za preprečitev protesta". Protest se je zgodil. Nihče ga ni preprečil. Nihče se ne more izgovarjati, da ga je preprečil. »Vsi v Mariboru« hočejo reči: oblasti protest ni bil všeč, zato se zdaj izgovarja, da so dijaki kršili odlok, kar v resnici ni pomembno, in ko ga v resnici niso, ker so spoštovali higienske ukrepe. To je možno, a kršitev odloka o zbiranju v času epidemije je dejstvo. Odlok sam je z epidemiološkega vidika smiseln. Govorec mariborske policije je navedel, da je bilo takrat na trgu okoli sto ljudi (Večer, 9. 2. 21). Delov uvodničar je naštel 30 dijakov, mag, Ketiš jih navaja 25, menda se število prisotnih ob protestu zmanjšuje samo zato, da bi se vendarle izkazalo, da bi jih lahko vse popisali in ne le nosilce transparentov. Čemu? Hočejo reči: samo transparenti so jih motili, ne dejanska kršitev. Za tako mnenje govori tudi navajanje selektivnosti policije pri kaznovanju drugih kršitev odloka, češ, saj sploh ne kaznujejo kršitev.

Kaznovali so jih, ker so javno izrazili svoje odklonilno mnenje o oblasti, zaradi česar jih ne bi smeli kaznovati, menijo »vsi v Mariboru«. Ostane dejstvo, da so dijaki slabo izbrali čas, kraj in način za izražanje legalnega in legitimnega nasprotovanja vladi.  Odlok ni pogojen; ne predvideva izjeme v primeru, da  se upoštevajo higienski ukrepi. Ne predvideva izjeme celo v primeru, da se ljudje zberejo v prizadevanju za svoje ustavne pravice. Odlok prepoveduje zbiranje ljudi, ne čakanja v vrstah. Če je nedosleden, ne pomeni, da ga ni treba upoštevati.

Če oblast pravzaprav ni kaznovala kršitve odloka o zbiranju ampak protest proti njej sami, je morda začutila, da dijaki protestirajo predvsem proti njej sami, njeni politični barvi, ne za odpiranje šol, ki jih je oblast naslednje dni odprla in bi jih tudi brez tega protesta. Kot je bila kršitev odloka oblasti izgovor za kaznovanje, je bila morda zahteva za odpiranje šol izgovor za protest proti tej vladi. To bi pravzaprav  mag. Ketiš kot poznavalec mariborskega šolstva, kot zastopnik »vseh v Mariboru«, kot zagovornik protestnikov v gimnaziji, kjer je član sveta, in nasprotnik »skrajne desnice« lahko pojasnil.  – dr. Blaž Mesec

Lepa beseda lepo mesto najde

Kot vsako leto je tudi letos prišel dan, ko sem moral registrirati avto. Navadno opravim vse v enem kosu: servis, potem pa še, navadno v isti hiši, tehnični pregled, registracijo in zavarovanje. Avto je letos star 11 let; vse do zdaj je glede tega vse gladko teklo. Tudi tokrat sem zjutraj odpeljal avto na servis in potem doma čakal na klic, naj ga pridem iskat. Tokrat pa se je z druge strani zaslišalo drugačno besedilo kot običajno. Zadaj imate vlečno kljuko, ki ni vpisana v homologacijski karton. Potrdila o tehničnem pregledu ne morete dobiti. - Kako to?! Saj so mi jo montirali v vaši izpostavi takoj na nov avto in vse do zdaj ni bilo nobenih težav in nihče me ni opomnil, da je kaj narobe. - Ja, gospod, ne morem pomagat, zdaj so postali bolj natančni. Saj veste, so bile afere s tehničnimi pregledi. - Okej. Kaj naj zdaj? Tiste izpostave ni več, propadla! - Ja, pojdite k tistemu, ki montira kljuke. Če ima to kje zapisano, vam bo izdal potrdilo. Potem pojdite ... - Kje pa je to? O, Marija, kako naj zdaj vse to zrihtam. Kaj, če oni nima zapisano? Brez veze, saj so mi jo pri vas gor dali ... - Čakajte, gospod, bom jaz probal. Vas pokličem. - Ja, hvala. Prav. - Čez dobro uro me pokliče: Gospod, z avtom je vse v redu, malo smo porihtali. Od tistega, ki montira kljuke, sem dobil potrdilo; bova šla skupaj k onemu na tehničnih pregledih. -  Sine me zapelje do servisa. Plačam. Vesel, da se zadeva ureja, vprašam blagajničarko, če je zdrava. Presenečena potrdi. - Ves čas delate? - Ja, se posmeje. - No, smo jo do zdaj kar dobro odnesli, kajne? - Z mehanikom stopiva do šefa pri tehničnih pregledih, ki vpiše podatke za homologacijo. Mehanik je storil zame več, kot je bil dolžan. Ko sem bil čakal nanj, sem bil poškilil na kartonček z njegovim imenom. Nagovorim ga s priimkom in se mu res zelo prijazno zahvalim. Užalil bi ga, če bi mu ponudil kaj več od iskrene besede. To čutim. Mislim, da je vesel in da je dojel, da vem, kaj je storil.

Potem pomočnik zapelje avto čez kanal in mi ga prepusti. Samo še registrirat grem in plačat zavarovanje. Vrste ni, registracija je takoj opravljena, pri sosednjem okencu je zavarovanje. Žal vidim samo prijazne oči in  temne lase, gotovo prav privlačnega obraščka pa ne. Naredite tako kot lani. Nekaj vljudnih vsakdanjih, pogovornih besed. Gotovo. Če imaš denar, ni problema. Vesel sem, da se je vse tako lepo uredilo. V kotu ob okencu opazim Knjigo pohval in pritožb. Sežem po njej in vpišem: Prijazno in ekspeditivno. Gospa je presenečena in vesela. - Mogoče vam bo kaj koristilo, rečem kot v svoje opravičilo. - O, prav gotovo! - Tako sem, starec, trosil prijaznost, ker sem bil po pretresu vesel, da se je vse uredilo in da so bili ljudje dobri z mano. Starec? Ja, s starostjo odpadajo zavore: pohvalim in naderem (in raztrgam kakšno preveč enostransko novinarsko pisanje).

Danes preberem v Psychology Today sestavek o moči prijazne besede. Običajno oklevamo, da bi komu izrekli kompliment. Podcenjujemo moč prijazne besede, moč pohvale. Nerodno nam je, ker si mislimo, le kaj si bodo ljudje mislili. Naj si mislijo, kar si hočejo, meni je toplo pri srcu!