"NAPIŠI ZNOVA TAKO KOT VORANC"

Ena najbolj nerodnih reči, ki se ti lahko pripetijo, je, če s samogibnim pritiskom na napačno tipko izbrišeš in pošlješ v nepovrat nekaj strani besedila, ki si ga z muko "spravil skupaj", in ki se ti je morda celo posrečilo. Ne ostane ti drugega, kot da vse skupaj znova napišeš. Seveda le težko obnoviš najbolj posrečene formulacije, ki so plod trenutnega, neponovljivega božanskega navdiha. Če se ti to zgodi, vedi, da nisi edini in da imaš imenitne tovariše v nesreči. Eden od njih je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc. Ne, ni poznal računalnika, ni nepremišljeno pritisnil na DELETE po nekaj straneh besedila; doletela ga je mnogo hujša nesreča. Njegova zgodba je vredna Agathe Christie. Zgodbo povzemam po spremni besedi Emila Navinška k romanu Doberdob, Izbrana dela Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, Obzorja Maribor, 1981. 

Vorančev roman Doberdob obsega 453 strani. V njem so štirje deli; eden od njih ima tudi naslov Doberdob in obsega 120 strani. Tudi to ni zanemarljiv obseg. Drugi deli nosijo naslove Črna vojska, Lebring, Judenburg. V tej izdaji so ponatisnjena Vorančeva dela, ki so bila izdana v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, knjiga 4, 5, DZS Ljubljana 1968, 1969. Voranc je seveda pisal na roko. Rokopis, za katerega je bil leta 1930 dogovorjen s tedanjo Cankarjeva družbo, da bi ga izdala naslednje leto, je bil izpopolnjena verzija predhodnega rokopisa. Dogovorjeni rokopis je shranil na Dunaju v blagajni nekega kinematografa. V blagajno so nato vlomili in rokopis je izginil v nepovrat. Ni rečeno, naj si dovolim ta domislek, da ni bilo tudi to delo policije, ki mu je sledila. Voranc je moral roman napisati na novo. To je storil. Drugi rokopis mu je zaplenila avstrijska policija v Celovcu, ravno ko naj bi se sestal s svojo ženo in otroki in jim ga predal. Policija je dala rokopis prevesti v nemščino, ker je mislila, da je gradivo Kominterne. Kar policija išče, to najde! Roman bi zaslužil, da ga prevede kdo drug, ne policija! Tako je propadel tudi drugi rokopis romana. Voranc ni opustil misli na to, da bi roman znova napisal. K temu ga je vezal tudi dogovor z založbo, ki še vedno ni dobila obljubljenega besedila. Toda v naslednjih letih se je Lovro Kuhar posvečal politični dejavnosti. Prekrižaril je Evropo, v glavnem med Parizom, Moskvo in Dunajem. Julija 1936 je bil na Dunaju aretiran in zaprt. Dovolili so mu, da je v zaporu pisal. V 13 mesecih, kolikor jih je prebil v zaporu, je, kot piše sam, napisal "skoraj ves Doberdob, a ko sem končal, so mi ga vzeli v cenzuro, kakor so rekli. Ko so me naposled izpustili, mi rokopisa niso vrnili, ker so ga baje nekam založili." Ko je prišel v Pariz, je napisal ogorčeno pismo dunajski policiji in kopijo poslal še drugim pomembnim ustanovam (avstrijski vladi, univerzi, veleposlaništvu v Parizu) in zagrozil, da bo z vsem seznanil časopisje, če mu rokopisa ne vrnejo. Februarja 1938 je dunajska  policija vrnila rokopis Vorančevemu zastopniku, nekemu advokatu na Dunaju. Marca istega leta je prišlo do priključitve (Anschluss) Avstrije Hitlerjevemu Reichu. Aprila Voranc še ni imel rokopisa v svojih rokah. Njegovega advokata so namreč zaprli. Na srečo pa je uspel rokopis pred tem predati nekemu neznanemu Vorančevemu prijatelju. Ta je Vorancu sam prinesel rokopis v Pariz. Voranc je založbi obljubil, da ji bo roman izročil do novembra 1938. Toda vmes je napisal še nekaj drugih del, tako da je roman pošiljal po delih. V celoti, s štirimi deli, je roman izšel jeseni 1940. leta. 

Emil Navinšek piše v spremni besedi, da "je mogoče sklepati, da je napisal Kuhar vsaj dva, če ne tri rokopise Doberdoba" (str. 464). Pri tem se verzije razlikujejo. Pisanje kasnejših poglavij (Judenburg) je vplivalo na vsebino začetnih (Črna vojska). Pisatelj naj bi roman popravljal še tik pred tiskom, ko je bival v mlinu Franceta Hlebša v Sneberju pri Ljubljani.

Deset let je trajalo, da je Lovro Kuhar obnovil in "printal" izgubljeno besedilo. Torej: če se ti zbriše, ne obupaj!

Viri:

Tone Gmajnar (tg), Slovenski poročevalec, 21.2.1950 v: Emil Navinšek, Spremna beseda - Doberdob, Lovro Kuhar-Prežihov Voranc, Izbrana dela, Doberdob, Založba Obzorja, Maribor 1981, str.464.

POLITIZACIJA ŠPORTA

Namen članka Lucijana Zalokarja (Kdor ni pripravljen govoriti o politiki, bi moral molčati tudi o športu, Delo 24.7.21) je kar pravi: zavzema se za spoštovanje človekovih pravic v športu in za več besede športnikov, proti samovolji in korupciji športnih vodstev, vključno z MOK. Z nekaterimi mislimi v članku pa se ne morem strinjati. To velja predvsem za zavzemanje za politični aktivizem na športnih igriščih in na olimpijskih igrah.

Protirasistična demonstracija nogometašev s poklekanjem mi je bila osebno simpatična. Vendar si dovolim pomisliti, kam bi vodilo več te vrste aktivizma v športu. Proti rasizmu v športu in drugim nezaželenim pojavom se športniki in drugi zainteresirani lahko borijo na druge načine. Po mnenju, izraženem v članku, so angleški navijači z izžvižganjem klečečih nogometašev in treh neuspešnih temnopoltih igralcev izrazili rasistično stališče ob slabo prikritem spodbujanju angleškega premiera in notranje ministrice. Morda so, nasprotno, v prvem primeru samo zavrnili vnašanje politike na stadion na račun nogometne igre ("Hočemo igro, ne maše"), v drugem pa kaznovali slabo igro. Bi belopoltim igralcem, ki bi slabo igrali, ploskali? Angleški navijači niso politično neobčutljivi, med njimi je tudi velik delež temnopoltih prebivalcev Anglije, razlikujejo pa šport in politiko. Ne pozabimo, da je angleški nogometni svet z navijači in klubi podprl Aleksandra Čeferina v boju proti snovalcem superlige, proti politiki podrejanja športa profitu. A Čeferin se ni pojavil z baklo sredi stadiona ob začetku tekme.

Če se uveljavi izražanje političnih stališč na športnih igriščih, bodo nekateri športniki demonstrirali proti zatiranju Ujgurov in Tibetancev, drugi pa za kitajski Tibet in enotno Kitajsko? Bodo eni za Izraelce, drugi za Palestince? Naj bi slovenski olimpijci prikorakali na stadion v narodnih nošah v skladu s trenutno vladno politiko ali z opozicijskima srpom in kladivom?

Prepričan sem, da so olimpijske igre, na katerih lahko nastopajo športniki vseh narodov, ras, ver in političnih prepričanj, najboljša demonstracija vrednot, ki jih imajo v mislih člankar in njegovi sogovorniki, in da na športnih terenih niso potrebne nobene druge akcije kot pošten športni boj in počastitev udeležencev in zmagovalcev.

Svarilo Thomasa Bacha, predsednika MOK, je umestno: olimpijske igre bi morale biti miroljubno tekmovanje, ki združuje ves svet, "kar pa se ne bo nikoli uresničilo, če bodo postale priložnost za razdor." Med antičnimi olimpijskimi igrami so prenehali vojni spopadi v vsej Grčiji; naj bi v igrah moderne dobe vnesli politične spopade na stadion? Špartanski športniki na OI niso – kolikor mi je znano – na stadionu pokleknili v spomin na žrtve, ki so padle v vojni z Atenci.

MOK je morda res korumpiran, in so zato besede njegovega predsednika, Thomasa Bacha, besede hinavca in nimajo nobene teže. Tako gledanje je zgrešeno. To niso samo besede nekega osebka, so načela olimpizma, ki presegajo koruptivnost konkretnih posameznikov in teles. Vsak pošten kristjan vam bo na očitek, da se ravna po pridigah pokvarjenih duhovnikov, odgovoril, da se ravna po Kristusovih besedah. Nezaupanje v vrednote, ki jih promovira korumpirano telo, je razumljivo. A to ne pomeni, da to niso več vrednote in da kodeks obnašanja ni potreben. Mogoče ga je treba spremeniti in prav možno je, da bi pri tem športniki morali imeti več besede. Našega olimpionika moti procedura: "Pred vsakimi olimpijskimi igrami podpišeš pravilnik. … Obnašati se moraš po njihovem kodeksu." To ni "njihov" kodeks, ampak kodeks olimpijskih iger! V takem primeru nezaupanja je naloga ozaveščenih ljudi, da se zavzamejo za vrednote in kodeks, ne da jih omalovažujejo. Vrednote, za katere si prizadeva MOK, ne opravičujejo njegove domnevne korumpiranosti, so pa vseeno vrednote, za katere se je vredno zavzemati. Za omejitev samovolje in korupcije MOK obstajajo načini protesta in pogajanj zunaj stadiona.

Člankar v podporo političnemu aktivizmu poseže na področje književnosti in umetnosti. Fiktivni osebi Bernhardove pripovedi Regerju, ki govori, kot bi prišel iz kumrovške šole, kjer so ga poučili o partijnosti znanosti in umetnosti, ko očita umetnikom, da so se "pajdašili z vladarji in cerkvenimi veljaki", odgovarjam s Cankarjem: Šentflorjancem ni pomembno, kakšna so jajca, ampak ali je petelin moralen.

Čudi me, od kod po tolikem času večstrankarske demokracije kumrovški glasovi totalne pravičniške politizacije. Imajo danes človekove pravice podobno vlogo, kot jo je imela predstava brezrazredne družbe nekoč, da namreč spodbujajo fundamentalizem in skrajni aktivizem?

To besedilo je bilo 25. 7. 21 poslano Delu kot pismo bralca. Do zdaj ni bilo objavljeno.

REFERENDUMSKA SPOVED

Pri referendumih in volitvah gre vedno za človeške občutke, ne za človeško razumskost. - Yuval Noah Harari

Ob referendumu za vodo sem imel mešane občutke. Že spomladi je k nam prišla soseda pobrat podpise za referendum. Sosedi ne moreš odreči. Seveda si za čisto vodo. Če mislijo, da je potreben referendum, naj bo. Navsezadnje se bo pokazalo, kaj mislijo ljudje. V demokraciji je njihovo mnenje merilo, pa če je še tako nerazumno. Potem se je približal čas glasovanja. Na morje sva odšla 1. 7., kar je pomenilo, da nisva mogla glasovati predčasno, pa tudi ne ob rednem času. Datum referenduma so določili res zvito. To samo po sebi še ne pomeni, da so hoteli kaj pretihotapiti; želeli so pač, da novela uspe. Da bi glasovala po pošti s Hrvaškega, se nama je zdelo preveč komplicirano in zagnano.  Da bi se v nedeljo zapeljala v Ljubljano, se nama je tudi zdelo pretirano. Nisva torej prispevala k lepši prihodnosti najinega potomstva in bodočih rodov. Sva in bova prispevala drugače. Bi bil za ali proti, če bi glasoval?

Priznam, da se nisem poglabljal v formulacije sedanjega zakona in novele. Nisem pravnik ne ekolog; ne opazim na prvi pogled pasti in možnosti zlorab take ali drugačne formulacije kakega člena. Sploh za realije nimam posebnega smisla. Ali je čolnarna ob Blejskem in Bohinjskem jezeru škodljiva ali koristna? Je cesta okoli Blejskega jezera preblizu obale? Pozor: Blejsko jezero je v naši zavesti še vedno svetovni čudež naravne lepote! Bo prenovljeni zasebni hotel Zlatorog dovolj oddaljen od brega Bohinjskega jezera? Kaj bojo storili z odplakami? Je blejski hotel Toplice dovolj oddaljen od brega jezera? Pa upravna stavba Triglavskega narodnega parka? Se tam lahko pride do vode? Ali podest na ljubljanski Špici škodi podtalnici, pitni vodi; ali ogroža Ljubljanico, prebivalce ob njej, krajinske lepote? Je bilo bolje prej, ko ni bilo urejeno? Ali vrtne ute na vrtičkih upokojencev tik ob Gruberjevem prekopu pri Domu starejših v Štepanjskem naselju škodijo vodam, takim in drugačnim?  Je gostilna tik ob Zbiljskem jezeru zasebna ali državna? Je prav, da je tam? Ali je kopališče ob Savi na Ježici koristno ali škodljivo glede svojih vplivov na okolje in podtalnico? Je treba Šobčev bajer povrniti v naravno stanje in odstraniti kamp in objekte na njem? Ali marina v Izoli preprečuje občanom, ki nimajo jaht, dostop do morja in kopanje in utrjuje razslojenost in izločanje revnih? To je nekaj meni znanih gradbenih objektov ob vodotokih in obalah jezer in morja. Morda bi bilo bolje, ko vsega tega ne bi bilo in bi tu in tam naleteli le na kak drevak Kremenčkovih, ko bi uživali v pristni naravi. Ne omenjam obstoječih industrijskih objektov ob vodah. Bolje bi bilo, ko jih ne bi bilo tam, a kaj bi bilo z njihovim napajanjem z vodo in odpadno vodo na drugi lokaciji? Preko kakšnih zemljišč bi speljali vodo zanje? Itak bi bilo bolje, ko ne bi bilo nobene industrije. Ali bi, če bi bila novela sprejeta, sosed neke Primorke res lahko zgradil štiri metre visok zid ob obali in ji zastrl pogled na morje, kot se je pritoževala na fejsbuku? 

Prebral sem nekaj člankov na to temo in kar dvakrat Vizjakove odgovore na vprašanja poslušalcev radia. Zdeli so se mi smiselni. Zdelo se mi je, da so zlorabe možne po sedanjem zakonu, pa tudi po noveli. Kdor je dovolj zainteresiran, najde luknjo v vsakem zakonu in pri vsakem inšpektorju. In če ima zaslombo, uspe. Skratka, mislim, da se je okrog te novele dvignil prevelik histerično usodnostno obarvan halo, ki je imel kaj malo opraviti s konkretnimi umestitvami raznih objektov ob bregove in obale voda, sedanjimi in prihodnjimi, bolj s strahom, da se bodo ob vodah zaredili zeleni fašisti.

Oprl sem se na tri "orientirje": 1. Sumljivo mi je, da so novelo hoteli "spraviti skozi" po hitrem postopku. Vsekakor bi bilo za tako reč treba zagotoviti dovolj izčrpno javno razpravo. 2. Dejstvo, da so noveli nasprotovale skoraj vse strokovne institucije in organizacije, ima svojo težo, kljub temu, da je med podpisi podpore njihovemu nasprotovanju veliko oportunistov, ker se pri javnem izjavljanju pač nihče ne želi zameriti ljudem v svoji instituciji. 3. Sumljivo mi je dejstvo, da je končno odločanje v roki občine, kljub prejšnjemu soglasju stroke. S tem je dana prevelika veljava ambicijam županov in lokalnega prebivalstva na morebitno škodo širšega javnega interesa. Moja odločitev, da bi glasoval proti noveli, je torej temeljila na sumih in "okolnih indicih", ne na studiozno proučenih in preverjenih prednostih ali pomanjkljivostih zakona ali novele. Zato ni nobene škode, da nisem glasoval. Glasoval bi "na pamet", ne po pameti.

Bojim se, da je bilo tako tudi pri mnogih drugih. Večina tistih, ki so na fejsbuku všečkali moje ironično propagandno geslo "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti", verjetno ni prepoznala ironije. Glasovali so "za vodo" proti ONIM, ne proti domnevno nerazumnim določilom novele. Politični analitiki ugotavljajo, da je bil to predvsem referendum proti vladi, ne le proti noveli zakona. Kdo je prebral in analiziral zakon in novelo in kdo se je zanesel zgolj na mnenje drugih ali na protijanševski občutek v želodcu? Naj vsakdo odgovori sam pri sebi.

Sicer je pa v demokraciji vseeno: šteje glas, ne bolj ali manj pametni razlogi zanj, zato običajno zmagajo mešetarji, le včasih pamet.

Za vodo, proti vodi

Na fb sem objavil predvolilni poziv: "Voda je največje bogastvo našega Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti." Tri sledilke so objavile ikono krohota, od tega sta dve, ki ju poznam, razumeli ironijo "štosa". Drugih 20 je samo všečkalo. Nekdo, izpričani pristaš SDS, je vprašal: "Kdo so ONI?" In dodal ikono krohota. Tudi ta je razumel. Eden od mojih bivših študentov, kar brihten in samosvoj, je napisal: "Ne razumem šale." Odgovoril sem: "Škoda." Če brihten študent ne razume, domnevam, da tudi mnogi bralci Dela ne razumejo ironije. Neka nedvomno izobražena kulturna delavka je objavila besedilo v podporo glasovanju proti predlagani noveli zakona v smislu mojega gornjega poziva. Nekdo, ki je za novelo, ji je poočital, da ni (prava) Slovenka. Nisem se vmešal, a hotel sem napisati: "Slovenka je, a zakonov ne bere." Tudi mnogi drugi, ki propagirajo glasovanje za ali proti, niso prebrali ne zakona ne novele, ne razlogov za, ki jih je navedel minister, ne razlogov opozicije proti, ampak apelirajo na najbolj primitivna čustva v smislu mojega ironičnega apela.

Čas razvrščanja in čas razprave

 Inter arma silent musae, sem sam pri sebi povzel opažanje filozofa dr. Roka Svetliča (Evropske vrednote kot bridek spomin? Delo, 3. 7. 21) glede javne razprave o človekovih pravicah, ki poteka tako, da vodi v razgradnjo kulture diskusije in demokracije preko zanikanja svobode vesti in spoštovanja drugače mislečega. Dojel sem, da filozof izpostavlja dva taka pojava kot primer omenjene težnje: redukcijo razprave o človekovih pravicah na nekaj izpostavljenih tem, namesto da bi bili pozorni na njihovo spoštovanje v vseh odnosih; negativno javno ocenjevanje iz konteksta iztrganega mnenja, ki se razlikuje od mnenja te ali one "posvečene" aktivistične skupine glede določene človekove pravice. Glede prvega ne vem, če filozofa dobro razumem. Res je, na kršenje človekovih pravic moramo biti pozorni vedno in povsod, vseh in ne le nekaterih. A ko o njih javno razpravljamo v časopisju, ni mogoče hkrati govoriti o vseh in povsod. Povsem naravno je, da se razprava usmeri zdaj na to zdaj na ono pravico v povezavi s tem ali onim konkretnim dogodkom, ki pomeni kršenje določene pravice. Zdaj se razpravlja o posilstvu, zdaj o pravicah LGBT, razpravljalo se je o jeseniški deklici in o koroških dečkih, na dolgo in na široko. Tu ne vidim "redukcije", vsaka kršitev se zdi dobrodošla, da se o njej krešejo mnenja in pišejo članki. Če je trenutno na tapeti Madžarska, je pač zato, ker so tam po sodbi nekaterih ogrožene človekove pravice določene skupine ljudi. Časnik Delo redno objavlja članke o kršenju človekovih pravic na vojnih območjih, v diktaturah, v revnih deželah itd. Lahko bi navedel imena novinarjev, ki so tako rekoč specializirani za pisanje o kršenju teh pravic, kjer koli se dogaja. Ne morem reči, da se piše samo o pravicah LGBT in o Madžarski. Trenutno je v EU v ospredju ta tema, ker gre za zakonodajo, ne za posamezen prestopek ali zločin in ker je bojazen, da bi se tudi pri nas zgodil zdrs s pridobljene ravni človekovih pravic. Glede drugega, spoštovanja osebe, ki izraža drugačno mnenje od samozvanih zagovornikov te ali one pravice, se s piscem popolnoma strinjam. Tudi sam doživljam, da tiste, ki se ne strinjajo z mojim mnenjem, bolj zanima, kdo sem, kot kaj menim; kdo je ta, ki se ne strinja "z nami"; kam spadam; sem za partizane ali za domobrance itd. Ali še prej: ker se ne strinja "z nami", je gotovo pri nasprotnikih. Mnenje je v političnem spopadu ("kdor ni z nami, je proti nam") samo geslo kategorizacije. To je doletelo tudi dr. Turka. Ker ni na levi, ker ni "politično korekten", je dobil "bodečo nežo", javno pribit na pranger. Ja, to je globoko nespoštljivo. To etiketiranje in stigmatiziranje vodi v propad spodobne javne razprave, v enoumje in zaton demokracije. Zato pravim: med bojem razum utihne.

Še o Mali gori in "omalovaževanju NOB"

Zaradi slabe zveze nisem uspel pravočasno odposlati tega pisma, namenjenega PP 29 Sobotne priloge Dela, zato ga objavljam tukaj. Je odziv na pismo g. Igorja Mravlje.

Vojska Kraljevine Jugoslavije je kapitulirala 17. aprila 1941. Spopadi pred tem datumom so bili spopadi Vojske kraljevine Jugoslavije s sovražnimi silami, ki so prodirale v državo. Tak je bil spopad VKJ in prostovoljcev 9. aprila 1941 pri Martuljku, ki ga navaja g. Igor Mravlja,  pri čemer namiguje, da je bil to prvi oboroženi spopad z okupatorjem pri nas. Bil je spopad regularne vojske Kraljevine Jugoslavije s prodirajočo sovražno vojsko, ki pa še ni zasedla države. Spopadi po datumu kapitulacije pa so bili spopadi domoljubov z okupatorji, ki so že zasedli državo, ki je kapitulirala. In prvi tak spopad pri nas - nekateri pravijo, da v vsej Evropi - je bil spopad tigrovcev na Mali gori. Nedostojno je navajati ime pokojnega zgodovinarja kot soavtorja "jeseniškega zbornika", v katerem je opisan martuljški spopad, z namigom o prvenstvu tega spopada in ne onega na Mali gori, ki ga zgodovinar opisuje v ES kot prvega, kar sem bil navedel.

Drugo dejstvo: Protiimperialistična fronta je bila ustanovljena po smernicah Kominterne, v času ko je Sovjetska zveza imela sklenjen pakt o nenapadanju s Hitlerjevo Nemčijo. Imperialistične države so bile tedaj za Moskvo nedvomno zahodne države, med njimi Velika Britanija in Francija kot vodilni sili, ne "zlomljena Francija" in šibka Velika Britanija. Vse drugo je poskus prikrojevanja zgodovine v skladu z željami pisca za podporo trhlih namigov, saj se jasni in določni besedi izogiba. Šele po napadu Hitlerja na SZ imperialisti za KPS niso bili več "imperialisti" ampak počasi in oklevaje "zavezniki", PIF pa se je preimenovala v OF.

Tretje dejstvo: KP je med NOB izvajala revolucijo in jo dokončala po vojni s prevzemom oblasti v državi. Komunistični partiji je šlo v prvi vrsti za revolucijo; s tem namenom je bila ustanovljena in povezana v Kominterno, zavedala pa se je, da je pogoj za to zmagovit narodnoosvobodilni boj, v katerem bi si pridobila in ohranila vodilno vlogo, da bi jo obdržala po vojni. Njena pozitivna vloga v poenotenju upora in za osvoboditev je nesporna. To pa ne pomeni, da ji lahko odpišemo, da je s prepovedjo in sankcijami preprečila delovanje drugih političnih skupin, ki so se tudi organizirale za boj proti okupatorjem po smernicah londonske vlade; da ji lahko odpišemo manipulacijo znotraj OF in revolucionarni teror med vojno in po njej. To ne pomeni "razvrednotenja NOB" ampak priznanje zločinov in nepoštenosti, zagrešenih v interesu KPS. 

Aforizmi in sentence

 Za začetek nekaj malega; če se bom spomnil še kakšnega, ga bom dopisal na to stran.

Namišljene preteče diktature se najbolj bojijo tisti, ki občudujejo preteklo resnično diktaturo.

K dijaškim protestom: sodna veja oblasti se ti globoko prikloni, če vzklikneš: Te oblasti ne priznavam.

Zamenjam meščansko demokracijo in pištolo za socialistično demokracijo brez pištole. - (K članku Vse več Slovencev išče orožje. Zakaj? v Delu 18. 6. 2021)

Moje življenje je vrsta napačnih odločitev, za katerimi stojim pogumno in neomajno.

UPOR - VOJNA - LASTNA DRŽAVA - UPOR

Slovenci smo zagrizeni v športu - še bolj pa drug v drugega.

Moja gleda "Sanjskega moškega" na TV. Ne ve, da ga ima doma.

Ta vlada je res nesposobna: sploh me ne zna prepričati, da bi se šel cepit.

Tisti, ki bomo glasovali proti zakonu o vodi, smo pametni in imamo radi čisto vodo, oni, ki bodo glasovali za zakon, so pa neumni in nimajo radi čiste vode (in obratno). 

Ponavadi ne gledam proslav. Današnjo pa bom, ker bo sramotna, fašistična.

Pri nas imamo dva politična bloka: "bisere" in "svinje".

Propaganda ob referendumu: Voda je bogastvo Planeta. ONI nam jo hočejo vzeti. Glasuj proti.

Američani imajo svoj 9/11, mi pa 7/11, datum referenduma o vodi.

Butaste Angleže so politikanti okoli prinesli, da so na referendumu glasovali za brexit, brihtni Slovenci so pa sami od sebe čistega srca glasovali za čisto vodo.

Zgornji aforizem ima večina za čisto resnico. (To je tudi aforizem.) 

Virus se je pojavil brez pravne podlage, za obrambo pred njim jo moraš imeti.

Brutalno. Potem ko so brutalno pretepli moža, ki je živel v brutalni revščini, so brutalno hitro pobegnili na skrajno nujen tečaj brutalno sodobne slovenščine, da bi se izognili krutim jezikovnim čistunom in njihovemu surovemu obračunavanju.

V Butalah imamo kozlovsko sodbo, imamo pa tudi ovadbo županovega tiča. 

Ob napadu levih ekstremistov na Triglavu (20.8.21) je Delo objavilo članek o desnem ekstremizmu (25.8.25).

Lektorja sprašujem, ali se paralimpijske igre odvijajo v pribalnem pasu, čeprav mu ukvarjanje s takim vprašanjem ni pririteta; sem pač malo pristril.

ION: ljubiteljsko literarno-teoretsko razmišljanje

Izdaji slovenskega Sovretovega prevoda Odiseje iz leta 1982 je dodan Platonov dialog Ion. Vedeti moramo, da je Homer pisal okoli leta 700 p.n.š., Platon pa tristo let kasneje, to je toliko, kot nas ločuje let od Janeza Svetokriškega.

Pevec (rapsod, ajod) Ion trdi, da je strokovnjak za Homerja in da se nanj najbolj spozna. Sokrat, ki vsakemu, ki trdi, da kaj ve, dokaže, da nič ne ve, tudi Ionu dokaže, da ni izveden v umetnosti in strokovnem znanju, ampak da poveličuje Homerja zgolj po navdihu. No, to mu slednjič prizna.  

Kot običajno Sokrat spelje Iona s prave teme na nepravo temo. Sokrat predpostavlja, da bi se moral rapsod, če hoče obveljati za pravega poznavalca, spoznati na vse stroke, ki jih Homer opisuje. To po njegovem pomeni, da se nekdo na nekaj spozna. Dokaže mu, da se ne spozna na stroke, o katerih pesni Homer, in se nanje ne more spoznati. Ion pa se ne zna zagovarjati, da je njegova stroka interpretacija, pesniška veščina, način pesnjenja in ne vsebina pesniških opisov. Pesnik lahko opisuje izmišljene reči, na katere se ne more spoznati nihče (npr. iz kakšnih izmišljenih rož ali drugih izmišljenih sestavin zmeša čarovnica strup; ali junak pravilno osedla zmaja ipd., saj o tem nima nihče izkušenj). Kritik lahko ocenjuje pesniško veščino, ne da bi se spoznal na realno ali morda imaginarno vsebino pesmi. 

Takole gre pogovor. Sokrat se razveseli srečanja z Ionom in pravi, da je rapsodova naloga uvajati poslušalce v pesnikov svet. Ion se strinja, da je interpretacija poglavitna naloga njegove umetnosti in pristavi, da ga ni boljšega, ki bi v tem smislu znal govoriti o Homerju, mimo njega, Iona. Sokrat je vesel te Ionove samoljubne ocene, kajti to pomeni, da je ravno pravi za njegov preizkus in dokaz, da nič ne ve. Ion pristane na "pokušnjo". Je Ion specialist samo za Homerja, ali zna razlagati tudi Hezioda in druge poete? Ion se skromno omeji na Homerja. No, ampak če Homer in Heziod obravnavata isto temo, bi znal odgovoriti, kdo jo bolje obvlada, vrta Sokrat. Oba enako dobro, se izvija Ion. A Sokrat mu naposled dokaže, da je v njegovi oceni Homerja implicirana tudi ocena drugih pesnikov (kot slabših); da se torej ne spozna samo na Homerja. Tudi za presojevalce drugih umetnosti, slikarske, kiparske, glasbene velja, da se spoznajo na vse, ki se z določeno umetnostjo ukvarjajo, ne le na enega. (Mi bi seveda ugovarjali, saj vemo, da so med kritiki specialisti za posamezne umetnike, ki se ne spoznajo enako dobro na vse.) Kljub temu Ion ugovarja, da mu o Homerju beseda bolje teče, kot o kom drugem. Sokrat meni, da je tako zato, ker Iona žene pri presoji "božanska sila", sila magnetne privlačnosti, in ne umetnost. "Ni torej umetnostni čut tisto, s čimer pesniki pesnijo in lepo govorijo o stvareh kakor ti o Homerju, marveč božje navdihnjenje." Skozi pesnika, tako Sokrat, govori bog sam; rapsodi pa to posredujejo dalje, "tolmačijo", so "tolmači tolmačev". Bog - pesnik - rapsod, taka je veriga. Nazadnje božja beseda zadene poslušalce. Po Sokratu je Ionovo nagnjenje do Homerja posledica "božanskega navdiha in obsedenosti", ne "umetnostnega razuma in resničnega znanja". Temu Ion oporeka in trdi, da se na Homerja spozna tudi razumsko ne samo v nezavedni obsedenosti. Sokrat mu dokaže, da se ne more spoznati na reči, ki jih opisuje Homer, npr. o vozništvu, o zdravništvu, ribištvu, pomorstvu itd., jih razumeti, ker se nanje zares razumejo samo vozniki, zdravniki, ribiči in krmarji. Samo voznik lahko oceni pravilnost Homerjevega opisa voza in vožnje ne rapsod! Zatem zastavi Sokrat ključno vprašanje: "... kaj pristaja rapsodu, da preiskuj in presojaj v nasprotju z drugimi ljudmi"? To je pravzaprav osnovno vprašanje o predmetu literarne teorije. Kaj naj presoja rapsod, kot racionalni poznavalec pesništva alias literarni teoretik, če so drugi boljši v presojanju pesniških opisov konkretnih reči in postopkov. Ion se ne znajde: kaj naj presoja rapsod? Ja, vse, odgovarja. Kako vse, če sva se pa pravkar strinjala, da vsako reč zanesljivo presoja drug "specialist", se mu posmehuje Sokrat. Ion se skuša izvleči s plaho domnevo, da je rapsod kot literarni strokovnjak, pravzaprav strokovnjak za komunikacijo in odnose: ve, "kaj pristaja govoriti možu, kaj ženi"... Sokrat se ne strinja, vrti Iona, in ga spravi v slepo ulico, tako da ta zatrmari, da bi bil on, Ion, ki se je učil pri Homerju, najboljši general. "Čemu se potem klatiš po Heladi, če bi bil lahko general", ga zabije Sokrat. Sokrat je tako dokazal Ionu, da njegovo "poznavanje" Homerja ni razumsko ampak je zgolj "navdihnjenje", vendar "božansko navdihnjenje". Prizna mu umetniški čut, ne pa teoretske veščine. Na koncu mu da na izbiro: ali boš še naprej brez pravega znanja trdil, da se spoznaš na Homerja, in boš pri meni obveljal za sleparja, ali pa se sprijazni s tem, da te k Homerju vleče navdih. Ion, pobit, sprejme slednjo možnost.

Eno je pevsko in igralsko interpretirati Homerja po božjem navdihu, drugo je, tolmačiti ga literarno teoretsko racionalno. To razlikovanje dolgujemo Sokratu (Platonu). Kaj pa je vsebina literarno-teoretskega tolmačenja in razumevanja, Sokrat ne pove. Tudi Sokrat ni brezmadežen. Predpostavlja, da bi literarni poznavalec moral izvedensko oceniti vse pesnikove tehnične opise, če hoče obveljati za resničnega poznavalca. To seveda ne drži. Literarni teoretik mora poznati literarno veščino, veščino zlaganja prepričljive literature, ne vse druge veščine, opisane v literaturi.

GIMNAZIJSKI DOLG: ODISEJA, SPRAVA

 Hvala sošolcu Marcetu za pogovor

Vse življenje me preganja občutek, da sem prešprical gimnazijo. Ste prebrali Odisejo? Ne mislim tisti kratki prozni povzetek, ki je izšel v knjižnici Sinji galeb, ali nekaj odlomkov prave pesnitve, ampak celotno besedilo, vseh 24 spevov, dobrih 12 000 stihov? Hodil sem v klasično gimnazijo in to bi bil moral že zdavnaj prebrati. Pa sem jo šele zdaj predihal. Je trajalo s presledki 6 dni. Bogu hvala za dolgo življenje. Ne bom dolgočasil z obnavljanjem, čeprav ne bi bilo dolgočasno. Človek veliko spozna o načinu življenja in naravi ljudi v davnini. Ljudje so bili taki kot zdaj, a vse je bilo bolj neposredno grobo in strastno.  

Na koncu so verzi o spravi. Povezujem z našim prizadevanjem po spravi v pretekli vojni sprtih strani in njihovih potomcev in zagovornikov. Pred kratkim je po simpoziju o tej temi (junij 2020) SAZU objavila manifest o spravi (marec 2021), ki je naletel na nespravno razdvojen sprejem. V njem ne apelira na spravo med partizani in domobranci, ki jih ni več, ampak na spravo med njihovimi političnimi dediči. Ker smo v demokraciji ne v enoumju, lahko pogledi na preteklost ostanejo različni, zediniti pa bi se morali okrog skupnih osnovnih vrednot. To so vrednote svetovnega etosa. Složnost v teh naj bi preprečevala za narod usodne spopade v trenutkih, ko je potrebna narodna enotnost. To naj nas bi zavezalo, da bi v politiki "zakopali bojno sekiro" v znamenje trajnega pomirjenja, ne le začasnega premirja. Težnja k spravi, k pomirjenju in miru je univerzalna.

Ko Odisej ob vrnitvi na rodno Itako in na svoj dom skupaj s sinom Telemahom in dvema hlapcema, govedarjem in svinjarjem, upravičeno - za tedanje pojme in navade - pobije snubce, ki so mu zažirali imetje in poželjivo prežali na njegovo ženo Penelopo, se proti njemu dvigne del svojcev pobitih, kajti večina je obračun sprejela kot zasluženo božjo kazen. Njihovega vodjo Odisej ubije, potem pa poseže vmes Atena in ustavi spopad. Odiseju reče:

... stoj! Odnehaj od spora in splošno pogubnega boja ... (24, 543)

... Z veseljem posluša Odisej. (24, 545)

Sveto zavezo nato med obojimi utrdi boginja. (24, 546)

Sprava torej temelji na božjem ukazu; prevedeno, na nadindividualnem in nadskupinskem, to je, univerzalnem zakonu človečnosti, ki ga danes predstavljajo premise svetovnega etosa. Opazimo pa tudi, da se Odisej sam od sebe ne bi ustavil, a hvaležno in z veseljem sprejme poseg boginje. Sami od sebe se nasprotni strani ne bosta spravili. Vsekakor o spravi ni odločala ljudska skupščina, ampak jo je - "sveto zavezo" - vsilila boginja. Nekdo nad "gloto", dovolj avtoritativen v zadevah duha, mora poseči vmes. Ali je SAZU sodobni nadomestek olimpskih bogov, ne moremo reči. Tega ni mogoče primerjati. Vsekakor pa je najvišja posvetna ustanova v zadevah duha pri nas.

Natančno izražanje ustvari red v kaosu (Peterson 10)

Obravnavo Petersonove knjige sem bil prekinil, ker so se vsilile druge teme. A mislim jo dokončati, preden se lotim branja njegove nove knjige. Deseto poglavje ima naslov Bodite natančni, ko govorite.

Peterson ne misli tega na splošno, naj bomo, na primer, natančni, ko opisujemo prijateljem, kako je bilo na potovanju; ali ko debatiramo o strokovnem vprašanju. Seveda je jasno in natančno izražanje vedno zaželeno, a tu je mišljeno, da je potrebna jasnost in natančnost, kadar govorimo o življenjskih zagatah. Kot primer navaja avtor zakonsko krizo, ko žena odkrije, da jo mož vara. To njegovo početje traja verjetno že dalj časa in je ostalo skrito. Vzroki so lahko različni, vsekakor pa so povezani z zakonom. Morda je mož nezrel in se je to izražalo tudi na druge načine, žena pa je to kar molče tolerirala; morda je vzrok v medsebojnih odnosih med zakoncema, pa sta nezadovoljstva in prikrajšanosti pometala pod preprogo zaradi ljubega miru. Nekega dne pa se nezvestoba odkrije, ženi se podre svet, zakon razpada, oba se znajdeta v negotovi, zmedeni, kaotični situaciji. Do tega je prišlo, ker nista sproti razčiščevala drobnih nesoglasij. Pri nas še vedno velja predstava, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca ne prepirata, ampak složno in ljubeče živita skupno življenje. To je idealizirana predstava. V zakonu sta se znašla dva različna človeka, ki morata iz dneva v dan usklajevati svoja različna pričakovanja in potrebe. Če malo pretiram, bi rekel, da je dober zakon tisti, v katerem se zakonca vsak dan prepirata. "V zakonu je zelo malo stvari, za katere se ni vredno prepirati." "... resnico bo razkril le prepir - prepir, ki ima za cilj mir." Seveda pa so to prepiri, v katerih ne prekoračita meja medsebojnega spoštovanja in ranljivosti.  Bolje je, če rečemo, da se neprestano pogajata. Če ni tako, se nesporazumi in nezadovoljstva nakopičijo in pripeljejo do težko obvladljive krize. Težko nam je priznati nelagodje, nezadovoljstvo, jezo, slaba čustva. Izogibamo se sprotnemu reševanju spornih zadev. Majhen zmajček naraste do velikanskega zmaja (Petersonova prispodoba), da bi opozoril na to, da je nekaj narobe.

Ko se to zgodi, pravi Peterson, ko se znajdemo v stiski, nam navadno narava sama pomaga, da izplavamo. Sproži se stresni odgovor, organizem se aktivira, začnemo ukrepati, začnemo "razčlenjevati kaos". Krizo, v kateri smo se znašli, občutimo kot nerazmršeno goščavo neznanega, groznega, kar nas bo zajelo, kar nas bo preplavilo. Psiholog dr. Bernard Stritih pravi, da čutimo, kot da se je na nas zvalila velikanska skala, ki nas bo strla. Osnovna strategija rešitve je, da to skalo razbijemo na manjše kose. Niso vse težave naenkrat nad nami; niso vse težave enako težke in enako pomembne ali usodne. Peterson pravi: "Določene stvari so razpadle, ne vse; opredeljiva prepričanja so propadla; določena dejanja so bila napačna in nepristna" (258). 

Zdaj pride na vrsto pravilo: "Bodite natančni, ko govorite." Odločite se za eno temo, o kateri se boste pogovarjali  (seks, gospodinjska opravila, vzgoja otrok itd.) Ne morete se pogovarjati o vsem. "Nihče ne more razpravljati o vsem" (262). Preden kar koli rečete, premislite, kaj hočete. "Natanko kaj je narobe? Natanko kaj želim? ... "Ugotoviti morate, kje ste bili v življenju, da boste lahko ugotovili, kje ste zdaj ... Ugotoviti morate kam greste v življenju..." (262).

In zdaj pošteno izrazite svoja čustva; povejte, kaj vas moti. Dodajamo: Govorite v prvi osebi, kaj čutite. Vaši stavki naj se začnejo z "jaz" ne s "ti". Izrazite svoja čustva, ne očitajte drugemu.  "Če govorimo pozorno in natančno, lahko stvari uredimo in jih postavimo na pravo mesto. ... Če pa govorimo nepremišljeno in nenatančno, ostanejo stvari nejasne" (259).  "Preteklost je mogoče odrešiti, če jo z natančnim jezikom pomanjšate na njeno bistvo" (259).

To je bistvo tega koristnega poglavja. Peterson piše sicer nekoliko manj pragmatično, bolj patetično, usodnostno, a to ne moti preveč.