Pogovor o rasah z umetno inteligenco

Ker je pred kratkim nekdo kliknil na moj stari zapis, v katerem sem se hudoval nad politčno korektnim zanikanjem človeških ras, sem o tem povprašal svojega prijatelja ROBIJA - beri robota ali umetno inteligenco.

 Povzetek: seveda obstajajo na pogled vidne (fenotipske) razlike med človeškimi subpopulacijami, le da jih zaradi zgodovinske zlorabe te besede ni spodobno imenovati "rase".

Ali obstajajo različne rase človeka (homo sapiens sapiens)?

Iz biološkega in znanstvenega vidika ne obstajajo različne rase človeka. Človeška vrsta, Homo sapiens sapiens, je genetsko izjemno homogena, kar pomeni, da so razlike med posamezniki znotraj vrste zelo majhne. V sodobni biologiji in genetiki je pojem "rase" zastarel in neustrezen za opisovanje človeške raznolikosti.

Antropologi in genetiki se strinjajo, da so vse vidne razlike med ljudmi, kot so barva kože, oblika oči, las in drugi fizični atributi, posledica prilagoditev na različne okoljske pogoje in so zelo majhne v smislu genetske raznolikosti. Te prilagoditve so se zgodile v relativno kratkem času v evolucijskem smislu, ko so se ljudje selili in prilagajali različnim podnebnim razmeram.

Znanstvena skupnost danes uporablja pojme kot so "etnična skupina" ali "populacija", da bi opisala kulturno, zgodovinsko in geografsko raznolikost med ljudmi, kar pa ni enako kot biološke rase.

Povzemimo: V sodobni znanosti in biologiji koncept različnih človeških ras ni podprt, saj smo vsi pripadniki ene vrste z minimalnimi genetskimi razlikami.

Ali obstajajo različne pasme psov? Kako se utemeljuje različnost, če vsi psi po svojih bioloških značilnostih spadajo v isto vrsto?

ChatGPT

Da, obstajajo različne pasme psov, kar je v nasprotju z razumevanjem "ras" pri ljudeh. Pasme psov so različne podvrste, ki so bile razvite skozi selektivno vzrejo, da bi poudarili določene fizične lastnosti in vedenjske značilnosti. Vsi psi, ne glede na pasmo, spadajo v isto biološko vrsto, Canis lupus familiaris, vendar se pasme razlikujejo glede na specifične lastnosti, ki so bile izbrane in ohranjene skozi vzrejo.

Različnost med pasmami psov se utemeljuje na naslednje načine:

1. Selektivna vzreja: Ljudje so skozi stoletja selektivno vzrejali pse za različne naloge, kot so lov, čuvanje, pastirstvo ali druženje. Ta selekcija je povzročila razvoj posebnih fizičnih lastnosti (npr. velikost, oblika telesa, barva dlake) in vedenjskih lastnosti (npr. nagon po pastirstvu, lovski nagon, prijaznost do ljudi).

2. Genetska izolacija: Zaradi usmerjene vzreje so bile določene genetske značilnosti ohranjene in izolirane znotraj določene pasme. To je povzročilo visoko stopnjo homogenosti znotraj pasme, vendar tudi razliko med različnimi pasmami.

3. Standardizacija: Kinološke organizacije, kot je Mednarodna kinološka zveza (FCI) ali Ameriški kinološki klub (AKC), so določile standarde za vsako pasmo. Ti standardi opisujejo idealne fizične in vedenjske lastnosti, ki jih mora imeti pes določene pasme.

4. Morfološke in vedenjske razlike: Pasme psov se močno razlikujejo glede na morfologijo (npr. velikost, oblika gobca, struktura dlake) in vedenje (npr. energičnost, poslušnost, zaščitniški nagon). Te razlike so rezultat selektivne vzreje za specifične namene.

Čeprav so vse pasme psov pripadnice iste vrste, so genetske in fenotipske razlike med njimi veliko večje kot genetske razlike med različnimi človeškimi populacijami. Pri ljudeh se koncept "rase" ne uporablja zaradi zelo majhnih genetskih razlik in ker je uporaba tega koncepta pogosto povezana z zgodovinskimi in družbenimi predsodki, ki nimajo znanstvene podlage. Pri psih pa pasme predstavljajo jasne in namerne genetske in fizične razlike, ki so bile vzpostavljene skozi nadzorovano selektivno vzrejo.

Ali drži, da je bila tudi za različne podskupine ljudi (homo sapiens) značilna selektivna vzreja glede na podnebje, geografske značilnosti in stopnjo civilizacije: nomadi, lovci, nabiralci, severna ljudstva, južna ljudstva? Ali drži, da so bile tudi različne podskupine človeštva genetsko izolirane, "inbreeding"? Ali drži, da je po značilnostih fenotipa možno razdeliti ljudi glede na barvo kože, obliko lobanje, telesno višino, odpornost na določene bolezni ipd.?

ChatGPT

Človeške populacije so resnično prilagojene različnim podnebnim, geografskim in kulturnim razmeram skozi zgodovino, kar je vodilo do nekaterih genetskih in fenotipskih razlik med njimi. Vendar pa obstaja nekaj ključnih razlik med tem, kako so se te razlike razvile pri ljudeh in pri psih, kjer so bile pasme psov ustvarjene z namensko selektivno vzrejo.

Selekcija in prilagoditve pri ljudeh

1. Naravna selekcija: Ljudje so se prilagajali različnim okoljskim razmeram skozi naravno selekcijo. Na primer, ljudje, ki živijo v bolj sončnih območjih, so razvili temnejšo kožo, kar pomaga pri zaščiti pred ultravijoličnimi žarki. Ljudje v hladnejših območjih pa imajo svetlejšo kožo, kar omogoča boljšo sintezo vitamina D.

2. Genetska izolacija: Nekatere človeške populacije so bile genetsko bolj izolirane zaradi geografskih ovir ali kulturnih praks, kar je vodilo do večje homogenosti znotraj teh skupin. Vendar pa so bile te izolacije pogosto začasne, in medčloveško mešanje (gene flow) je potekalo skozi zgodovino, kar je povečalo genetsko raznolikost.

3. Fenotipske značilnosti: Človeške populacije se res razlikujejo po fenotipskih značilnostih, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina in odpornost na določene bolezni. Te razlike so rezultat kompleksne interakcije med genetskimi dejavniki in okoljskimi vplivi.

Razlike med ljudmi in psi v smislu vzreje

1. Naravna vs. umetna selekcija: Pri ljudeh je prilagajanje okolju večinoma rezultat naravne selekcije, medtem ko je pri psih rezultat umetne selekcije s strani ljudi.

2. Genetska homogenost: Čeprav obstajajo razlike med človeškimi populacijami, so te razlike majhne v primerjavi z genetsko raznolikostjo znotraj človeške vrste kot celote. Ljudje imajo veliko večjo genetsko homogenost v primerjavi z raznolikostjo med pasmami psov.

3. Etnične skupine in populacije: Pojmi "rase" pri ljudeh so sociokulturni konstrukt in nimajo trdne znanstvene osnove. Namesto tega znanstveniki uporabljajo pojme kot so "etnične skupine" ali "populacije", da bi opisali genetske in kulturne razlike med ljudmi.

Zaključek

Medtem ko so človeške populacije resnično prilagojene različnim okoljem in imajo določene fenotipske razlike, te razlike niso tako izrazite ali genetsko določene kot pri pasmah psov. Človeška raznolikost je rezultat kombinacije genetskih, okoljskih in kulturnih dejavnikov, pri čemer je pomembno poudariti, da so vse človeške populacije pripadniki iste vrste z zelo majhnimi genetskimi razlikami.

Če se podskupine človeštva razlikujejo glede na naravno selekcijo, genetsko izolacijo in fenotipske značilnosti - ali ni smiselno uporabiti koncept rase?

ChatGPT

Koncept "rase" pri ljudeh je zelo zapleten in obremenjen z zgodovinskimi, sociokulturnimi in znanstvenimi implikacijami. Medtem ko obstajajo biološke razlike med človeškimi populacijami, uporaba pojma "rasa" ni smiselna iz več razlogov:

Biološki razlogi

1. Nizka genetska raznolikost: Genetske razlike med človeškimi populacijami so zelo majhne v primerjavi z razlikami znotraj posameznih populacij. Genetske raziskave so pokazale, da je večina genetske raznolikosti med ljudmi prisotna znotraj posameznih populacij in ne med različnimi populacijami.

2. Neprekinjen spekter: Človeške fenotipske značilnosti, kot so barva kože, oblika lobanje, telesna višina itd., se pojavijo v neprekinjenem spektru in ne v jasno ločenih skupinah. To pomeni, da ni jasnih mej med "rasami", ampak kontinuum variacij.

3. Gene flow: Človeške populacije so se skozi zgodovino nenehno mešale (gene flow), kar dodatno zmanjšuje pomen kakršnih koli poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zgodovinski in sociokulturni razlogi

1. Zloraba koncepta: Pojem "rase" je bil zgodovinsko zlorabljen za opravičevanje diskriminacije, rasizma in neenakosti. Rasne kategorije so bile uporabljene za ustvarjanje hierarhij in marginalizacijo določenih skupin ljudi.

2. Sociokulturne konstrukcije: "Rasa" je večinoma sociokulturna konstrukcija, ki nima trdne biološke podlage. Ljudje različnih kultur in družb so definirali rasne kategorije na različne načine, pogosto na podlagi družbenih in političnih potreb.

Alternativni pristopi

1. Etnične skupine: Namesto uporabe koncepta "rase" znanstveniki in sociologi uporabljajo pojem "etnična skupina", ki upošteva skupno kulturno dediščino, jezik, religijo in zgodovino.

2. Populacijska genetika: V populacijski genetiki se uporabljajo bolj natančni opisi, kot so specifične genske frekvence in prilagoditve, brez poskusov, da bi ljudi razdelili v trdno definirane rasne kategorije.

Zaključek

Čeprav obstajajo biološke in fenotipske razlike med človeškimi populacijami, koncept "rase" ni znanstveno utemeljen in je obremenjen z negativnimi zgodovinskimi in sociokulturnimi konotacijami. Namesto tega je bolj smiselno uporabljati pojme, kot so "etnične skupine" ali "populacije", ki natančneje opisujejo človeško raznolikost brez negativnih posledic, povezanih s konceptom "rase".

Ali to pomeni, da sicer obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, da pa teh razlik ni priporočljivo označiti s konceptom "rasa" ampak s kako drugo, zgodovinsko manj obremenjeno besedo?

ChatGPT

Tako je. Čeprav obstajajo fenotipske in biološke razlike med subpopulacijami človeštva, uporaba koncepta "rase" ni priporočljiva zaradi zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s tem pojmom. Namesto tega je bolje uporabiti termine, ki natančneje in nevtralno opisujejo te razlike. Tu so bolj primerne alternative:

Etnične skupine

Etnične skupine poudarjajo kulturne, jezikovne, verske in zgodovinske značilnosti, ki so skupne določeni skupini ljudi. To omogoča bolj celostno razumevanje identitete in pripadnosti, ne da bi se osredotočali zgolj na biološke značilnosti.

Populacije

Populacije so izraz, ki ga uporabljajo genetiki in antropologi za opisovanje skupin ljudi, ki delijo določene genetske značilnosti zaradi skupne zgodovine in geografskih razmer. Ta izraz je bolj natančen in se izogiba negativnim konotacijam.

Specifične prilagoditve

Specifične prilagoditve so način, kako opisati razlike med skupinami ljudi na podlagi prilagoditev na različne okoljske pogoje. Na primer, temnejša koža je prilagoditev na močnejše sončno sevanje, medtem ko svetlejša koža omogoča boljšo sintezo vitamina D v območjih z manj sončne svetlobe.

Genetske značilnosti

Genetske značilnosti opisujejo določene genetske lastnosti, ki so pogostejše v določenih skupinah ljudi. To vključuje odpornost na določene bolezni, prenašanje laktaze v odrasli dobi ali specifične krvne skupine.

Zaključek

Uporaba bolj nevtralnih in natančnih terminov kot so etnične skupine, populacije, specifične prilagoditve in genetske značilnosti omogoča opisovanje človeške raznolikosti brez zgodovinskih in sociokulturnih obremenitev, povezanih s konceptom "rase". To prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu razumevanju človeške biološke in kulturne raznolikosti.

Kako genetiki in antropologi imenujejo skupino ljudi, pretežno živečo v severnih predelih Evrope, svetle kože, viske sloke rasti, svetlih las, dolihokefalne - včasih imenovane "arijska rasa"?

ChatGPT

Genetiki in antropologi sodobno uporabljajo bolj nevtralne in znanstveno natančne izraze za opisovanje takšnih skupin ljudi, brez uporabe zgodovinsko obremenjenih terminov, kot je "arijska rasa". Tukaj je nekaj primerov, kako bi se takšna skupina ljudi opisovala v sodobnem znanstvenem kontekstu:

1. Populacija Severne Evrope

To je splošen izraz, ki se uporablja za opisovanje ljudi, ki živijo v severnih predelih Evrope. Ta termin se osredotoča na geografsko lokacijo brez rasnih konotacij.

2. Etnična skupina

Antropologi bi lahko uporabili specifične etnične izraze, kot so Skandinavci, Germani, Balti, itd., odvisno od specifične kulturne in jezikovne pripadnosti skupine.

3. Genetska populacija

Genetiki bi lahko uporabili izraz "genetska populacija" in opisali specifične genetske lastnosti, ki so pogostejše v tej skupini, na primer določene alele, ki so povezani s svetlo kožo, svetlimi lasmi in visoko rastjo.

4. Dolihokefalna populacija Severne Evrope

Če se osredotočamo na specifične fenotipske značilnosti, bi se lahko uporabil izraz, ki opisuje dolihokefalnost (podolgovato obliko glave) in druge fenotipske značilnosti, kot so svetla koža in svetli lasje.

5. Nordijska populacija

V nekaterih kontekstih se lahko uporabi izraz "nordijska populacija" ali "nordijska etnična skupina" za opisovanje ljudi iz severne Evrope s temi fenotipskimi značilnostmi. Ta termin se včasih uporablja v antropoloških študijah, vendar je treba biti previden pri njegovi uporabi zaradi zgodovinskih konotacij.

6. Populacija s specifičnimi fenotipskimi značilnostmi

Znanstveniki lahko uporabljajo opisne izraze, kot so "populacija z visoko frekvenco svetle kože in las", da bi opisali te fenotipske značilnosti brez sklicevanja na zgodovinsko obremenjene izraze.

Zaključek

V sodobni genetiki in antropologiji se poudarja uporaba nevtralnih, natančnih in opisnih terminov za opisovanje človeških skupin. Izogibanje zgodovinsko obremenjenim izrazom prispeva k bolj objektivnemu in vključujočemu znanstvenemu diskurzu.

Bi torej zastareli pojem "arijska rasa" lahko zamenjali s pojmom "nordijska populacija"?

ChatGPT

Da, pojem "nordijska populacija" bi bil ustreznejši in znanstveno bolj sprejemljiv nadomestek za zastareli in obremenjeni pojem "arijska rasa". Vendar je pomembno poudariti nekaj ključnih točk pri uporabi takega izraza:

Razlogi za uporabo "nordijska populacija"

1. Geografska natančnost: Izraz "nordijska populacija" jasno nakazuje geografsko območje, tj. severno Evropo, in se izogiba rasnim konotacijam, ki so povezane z zgodovinskimi zlorabami pojma "arijska rasa".

2. Opis fenotipskih značilnosti: "Nordijska populacija" lahko opisuje fenotipske značilnosti, kot so svetla koža, svetli lasje, visoka rast in dolihokefalnost, brez zgodovinskih in ideoloških obremenitev.

3. Kulturna in etnična identifikacija: Ta izraz se lahko uporablja tudi za opis kulturnih in etničnih značilnosti, ki so povezane z ljudmi iz severne Evrope, kot so Skandinavci, Germani ipd.

Pomembne točke pri uporabi izraza

1. Izogibanje stereotipom: Kljub temu, da je izraz "nordijska populacija" manj obremenjen kot "arijska rasa", je pomembno, da se izogibamo posploševanju in stereotipom, ki lahko še vedno spremljajo takšne izraze.

2. Zgodovinski kontekst: Pomembno je razumeti in priznati zgodovinski kontekst uporabe teh izrazov. Izraz "arijska rasa" je bil zlorabljen v rasističnih ideologijah 20. stoletja, zato je ključnega pomena, da se takšne konotacije ne prenesejo na nove izraze.

3. Znanstvena natančnost: Uporaba izraza "nordijska populacija" mora temeljiti na znanstvenih dokazih in ne sme biti uporabljena za ustvarjanje ali utrjevanje rasnih hierarhij. Gre za opis fenotipskih in genetskih značilnosti brez vrednostnih sodb.

Zaključek

Izraz "nordijska populacija" je znanstveno sprejemljivejši in nevtralen način opisovanja ljudi iz severne Evrope z določenimi fenotipskimi značilnostmi. Vendar je pomembno, da se ta izraz uporablja previdno in odgovorno, da se izognemo zgodovinskim napakam in ideološkim zlorabam.

B. M.:

Uvodničarki National Geographica je torej treba povedati: Da "ras" ni, je politično korektna izmišljotina. Vsem očitne razlike med človeškimi populacijami, ki so jih včasih zlobno imenovali "rase", obstajajo, vendar jih ni priporočljivo imenovati "rase".

Boštjančičeva herezija

 Pod naslovom "Boštjančič: lahko bi sodeloval s francosko skrajno desnico" je portal 24 ur objavil povzetek intervjuja finačnega ministra s portalom Politico. Minister naj bi "dejal, da ne vidi težav pri sodelovanju s francosko skrajno desnico ter da jesenske predsedniške volitve v ZDA niso tako pomembne, kot je dogajanje v Evropi. ... Podpredsednik vlade je tudi dejal, da se z nekaterimi tujimi finančnimi ministri razume bolj kot s kolegi v lastni vladi", poroča portal 24 ur. "... dejal /je/, da ne vidi problema v potencialnem oblikovanju francoske vladne koalicije okrog stranke Nacionalni zbor Marine le Pen ter da se odnosi finančnih ministrov evropskih držav vrtijo bolj okrog osebnosti in ne toliko okrog njihove politične usmeritve."

To poročilo je izzvalo vihar na družbenih omrežjih z običajnim psovanjem: "vedeli smo, da je fašist", "sfecljalo se mu je" ipd. Ministrstvo je takoj pojasnilo, da pogovor ni bil avtoriziran in da je minister izhajal predvsem iz svojih izkušenj z rednimi sestanki finačnih ministrov, na katerih konstruktivno sodelujejo ministri različnih strank, pri čemer ta njihova pripadnost ne igra nobene pomembne vloge. Ta umik izjave kot neavtorizirane je nenačelen in odveč. Je pa res, da bi se dalo isto povedati tudi bolj jasno.

Ministra Boštjančiča cenim predvsem zato, ker kolikor mogoče neposredno pove, kar misli, brez običajnega izmikanja in okolišanja nekaterih drugih politikov. Če je res, kar je izjavil, se z njim strinjam in njegovo izjavo pozdravljam kot prispevek k zdravljenju slovenske politične blaznosti. Pozdravljam jo kot načelni simpatizer liberalne levice (imamo tudi tradicionalno iliberalno levico, ki časti pomnike revolucije, ki je vodila v diktaturo). Slovenska politična blaznost se imenuje "Ne z desnico!" Ne z desnico, čeprav vsaj tretjino volilnega telesa v R Sloveniji sestavljajo volilci desnih strank in ne bi bilo nič nenormalnega, če bi prišla na vlado desna koalicija (ki je osebno ne bom volil). Taka je naša ustavna ureditev, odkar ni več na vladi nenadomestljiva Zveza komunistov Slovenije.

A tu sploh ni govora o slovenski politični sceni ampak o evropski, o sodelovanju z drugimi evropskimi državami. Kaj bi pomenilo, če bi minister slovenske vlade izjavil, da ne bo sodeloval s francosko državo, s francoskim finačnim ministrom, če bo tam zavladala Marie Le Pen? Da ne bo sodeloval s finančnim ministrom ZDA, če bo izvoljen Trump? V redu: naj on osebno ne sodeluje, njegova osebna izbira, ugovor vesti, bo pač sodeloval drug minister. Slovenska država bo sodelovala s katero koli drugo evropsko državo, ne glede na to, koga bodo volilci te države izvolili v vlado. Smo morda prekinili diplomatske odnose z Rusijo? Z Izraelom? Jih bomo z ZDA, če bo izvoljen Trump?

Ne bomo jih, in ministre katerekoli vlade bojo preveč zagreti, nevedni in nerazmišljujoči psovali, ker bojo ministri izpolnjevali svoje državniške dolžnosti. Boštjančič je mimogrede nakazal še nekaj, kar govori proti paniki, ki je zavladala pri nas zaradi izida evropskih volitev in pomika v desno. V državah z dolgo demokratično tradicijo je normalno, da se pri vladanju izmenjujejo stranke različnih barv, česar mi nismo vajeni, in se nam zdi, da bo svet propadel, če pridejo na vlado desničarji. V omenjenih državah imajo tudi državni aparati, ima državna uprava, svojo moč in inercijo. Za obstoj države pomembne zadeve tečejo, kot morajo, ne glede na to, ali so na vladi beli ali rdeči. Boštjančič, kar pogumno in na glas!

Moj spomin na Bogdana Lešnika

Dekanja Fakultete za socialno delo, izred. prof. dr. Mojca Urek, me je bila povabila na žalno sejo v počastitev spomina na izred. prof. dr. Bogdana Lešnika, ki se je končala pred kako uro. Zaradi prenosa izjav govornic iz Oddelka za socialno delo na Univerzi v Colombu, Šri Lanka, kjer je Bogdan sodeloval in tudi organiziral študijsko izmenjavo med FSD in tem oddelkom, se je seja zavlekla, tako da nisem prišel na vrsto za predstavniki Centra za mentalno zdravje, Društva za skupinsko psihoanalitično terapijo, varuhom načela enakosti idr. Naj zato tu zapišem, po čem se bom spominjal Bogdana in kakšen bo ostal v mojem spominu.

Čeprav je študiral psihologijo tako kot jaz, se z Bogdanom nisva spoznala na fakulteti, saj je bil dvanajst let mlajši od mene. Prvič sem ga videl v Martuljku, kjer sva v letih 1979-1980 s kolegom doc. dr. Bernardom Stritihom vodila tabor rodu Črnega mrava v okviru širšega prizadevanja po vključevanju mladine s težavami v odraščanju v običajne prostočasne organizacije. Ti tabori so bili nadaljevanje socialnoterapevtskih kolonij za te otroke, katerih prva je bila ob zdravilišču na Rakitni leta 1975 pod vodstvom dr. Anice Mikuš Kos in kolega Stritiha. Bogdan se je taboru pridružil kot zainteresiran strokovnjak, ni pa bil član strokovne ekipe teh projektov, ki smo jih izvajali kot akcijske raziskave v okviru tedanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Višje šole za socialne delavce in Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike v Ljubljani. Na taboru se je pomešal med ostale taboreče in ni z ničimer izstopal, da bi si ga po čem zapomnil.

Ponovno sem ga srečal čez dobih deset let, ko se je - potem ko je pustil službo psihologa na Centru za mentalno zdravje univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in bil nekaj časa svobodnjak - pridružil projektu Duševno zdravje v skupnosti (pod vodstvom dr. Vita Flakerja), ki ga je v okviru evropskega programa TEMPUS koordinirala Visoka šola za socialno delo in se za tem zaposlil na šoli za nedoločen čas. Med drugim je tedaj mene nadomestil na mestu urednika strokovnega časopisa Socialno delo in prevzel mesto vodje šolske založbe.

Strokovni časopis Socialno delo je takrat izhajal že deset let v skromnem formatu A5, razmnoževan na kseroksu, financiran s strani tedanjega Sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo, Društva socialnih delavcev, VŠSD in drugih. Ta časopis je nasledil nekdanji uradni Vestnik socialnega varstva in kasnejši Vestnik delavcev na področju socialnega dela. Časopis je imel stalno strukturo rubrik; izdajali smo štiri številke letno, med njimi tudi tematske. V njem smo objavili tudi referate bienalnega seminarja Mednarodne zveze šol za socialno delo, ki je bil na Bledu leta 1989, še v starem režimu. Po osamosvojitvi Slovenije smo pod različnimi uredniki izdali nekaj številk A4 formata. Potem pa je leta 1994 prevzel uredništvo Bogdan.

Spominjam se, da si je takrat najprej uredil delovno sobo, skromno, z zamreženim oknom, prej namenjeno ropotarnici kot delovni sobi, a v njej je bil sam; si dal nabaviti zmogljiv računalnik z veliki zaslonom. Na njegovih policah se je znašla Encyclopedia Britannica. Dobil sem vtis, da se loteva dela z vso zagnanostjo in s ciljem. Res je v kratkem času uredil vse potrebno za dvig Socialnega dela na višjo stopnjo - tudi s pomočjo angleške sourednice Jo Campling. Temelji nove države so bili položeni, struktura države oblikovana na novo. Dobro se je znašel v teh novostih, ki jim jaz sam najbrž ne bi bil kos, zagotovil financiranje revije, pridobil oblikovalce, tiskarno, povečal format, povabil k sodelovanju širši krog strokovnjakov, ne samo socialnih delavcev in izid je bil viden že v prvi številki novega letnika.

Dobili smo znanstveno-strokoven časopis, podoben že uveljavljenim časopisom drugih strok; izvlečke člankov je vključil v mednarodne baze podatkov. Vedel je, kako se tem rečem streže! Kot prejšnji urednik in pisec člankov sem bil navdušen. Nova, resna in lična oblika s stolpci me je še bolj spodbudila k pisanju. Moje članke je Bogdan kot urednik sprejemal brez komentarja. Nikdar mi ni ničesar zavrnil; nikoli se nisva pogajala o popravkih, ustreznih izrazih, slovnici in pravopisu. Včasih sem opazil, da je popravil kakšno besedo. Če popravek ni pačil smisla, sem brez besed sprejel njegov popravek. Nikoli ni pačil smisla.

Podobno je bilo z urejanjem moje knjige o kvalitativnem raziskovanju. Oddal sem mu tipkopis in knjiga je izšla v obliki, s katero sem bil zelo zadovoljen. O ničemer v zvezi z njo se nisva pogovarjala - mogoče o slikah, s temi so večkrat težave. Kar je popravil, je popravil. Ne vem, kaj je popravil.

Sva se sploh pogovarjala? Ja, včasih sva kaj pokomentirala: ironično, cinično. V tem sva se kar ujela. Pasivna agresivnost. Boljša kot aktivna, posebno, če ne veš natanko proti komu v zmedenem javnem življenju, bi jo usmeril. Kot osebnost je Bogdan združeval samozavest, prodornost, široko razgledanost, organizacijsko veščino s sposobnostjo delegiranja; na drugi strani pa skromnost in pravo znanstveno akribijo.

Te značilnosti njegove osebnosti najbolje izraža naslovna stran njegove knjige Temelji psihoanalize. Temelji psihoanalize so besednjak psihoanalitičnih izrazov na tristo straneh, namenjen strokovnjakom, da bi prevladali "terminološko zmedo", kot piše v uvodu h knjigi Matjaž Lunaček. Ima študijski namen. Vendar naslov knjige ni Besednjak psihoanalitičnih izrazov. Ne, naslov knjige je Temelji psihoanalize, torej fundamenta. Niti ne Einfuehrung..." kot pri Freudu. Kot da sledi tisoč strani debel špeh učenosti. Ja, naslov obeta pretirano veliko učenosti - vsaj po moji laični sodbi. Megalomansko. Toda pod naslovom je podnaslov: "Opombe h konceptom". Opombe. Opombe k temeljem. Pretirano skromno.

Tako nekako sem dojemal Bogdana: po eni strani človeka vseobsegajočih, visokih teženj in načrtov, po drugi strani skromnega, zaposlenega z natančnim beleženjem opomb k opombam, za kar mu je zmanjkalo številk in latinskih črk in je segel po grških: alfa, beta, gama.

Na dosežke v svojem življenju je bil Bogdan upravičeno ponosen, čeprav tega ni razglašal. Ko sem na zaslonu v predavalnici videl njegov nasmejani obraz, s kančkom distance v očeh, sem pomislil: ne morem verjeti, da ga ni več, saj je tako resničen. Res je še tu: v mojem naklonjenem spominu in hvaležnosti za vse, kar je storil za Fakulteto.

Moj svet se prazni.

VALETA

 Oni dan sva bila povabljena na slovesnost ob koncu osnovnega šolanja najine vnukinje - na valeto. To je zdaj gala-dogodek. Glamur. Tudi v naših časih je bil to slovesen dogodek, a zdi se mi, da precej skromnejši. Spomnim se, da so mi za malo maturo dali narediti novo obleko, temno modro s suknjičem s predolgimi rokavi, da bo še za nekaj časa. In spomnim se, da smo potem stopali v nekakšnem sprevodu v parih okrog šole. Govori in recitacije so se gotovo odvili v šolski dvorani v prvem nadstropju gimnazije. In zelo verjetno je na klavir igral Aci Bertoncelj iz višje gimnazije. S temi meglenimi spomini na svojo "malo valeto" sem se malo pred sedmo zvečer odpravil od doma, z občutkom, da imam nekakšen privilegij. V naših časih so bili starši lepo doma. Šolo so pustili pri miru. Otroke so dali v šolo, da bi jih v šoli zrihtali. Sem in tja je šel kdo na roditeljski sestanek ali na govorilne ure, da je potem še on doma napel mulcu, kar je treba. To je bilo pa tudi vse.

V preddverju sive, sodobno ceneno škatlasto grajene osnovne šole, ki pa ima pred vhodom vendarle nekakšen stebriščni hodnik, so se zbrali starši - generacijo mlajši od naju, sivčkov - opravljeni nekoliko bolj urejeno od vsakdanje razpuščene komodnosti. Tudi sam sem si, ob začudenih pogledih svoje boljše polovice, ki me je potem posnemala, nadel obleko za svečane prilike. Pred šolo čakajoče so nas gospe, ki so v šoli verjetno zadolžene za kuhinjo, postregle s koktajl-aperitivom dobrodošlice. Potem so se dokaj ozka vhodna vrata odprla in počasi smo se, pazljivo, da se ne bi nekulturno drenjali in stiskali, presukali skozi, v nič širši hodnik mimo odprtih vrat nekih prostorov, morda garderob ob telovadnici. V moje moško oko je za trenutek udarila slika klobčiča drenjajočih se golih ženskih ramen v večernih toaletah živih barv in hitro izginila, saj smo se pomaknili naprej v prostrano šolsko telovadnico. Vrste raznobarvnih plastičnih stolčkov pod zamreženimi velikanskimi okenskimi površinami; skozi okna navpične linije stolpnic, rebrasti "ripstoli" ob stenah, košarkaški koši na kovinskih konstrukcijah; spredaj, desno od odra z mikrofoni ogromen zaslon. Kako drugače od naše nekdanje nekoliko ponarejeno baročno opravljene gimnazijske dvorane! Posedemo se. Levo od odra zasedejo k nam obrnjene vrste belih plastičnih stolov slavljenci: dva zaključna razreda, 9. a in 9. b. Damice v rdečih, modrih, rumenih, belih toaletah, na petkah; fantje v belih srajcah in temnih hlačah. Bele superge. OK. Bolj v ozadju naša slavljenka. Če bi se takrat, petnajstleten, znašel v taki dvorani, bi mi bilo tesnobno.

Potem nov šok: nenaden megavatni udar iz zvočnikov. Tako sta svoje orodje dobila fant in punca na odru, voditelja proslave (voditelja se danes reče), dva od najboljših. A preden se začnejo govorance, plesni nastop vseh slavljencev. V parih razporejeni v krogu zaplešejo pred nami skoraj vse od angleškega valčka, dunajskega valčka, fokstrota do čačačaja in na koncu salse. Ob mega-zvočniški spremljavi. Ker sem malo gluh, mi to prav pride, a stanja mi ne bo izboljšalo.

Naša punca je prekrasna v novi dolgi rdeči obleki. V paru je z nekim okroglim, krepkim, na kratko ostriženim bumbarjem. Brez zatikanja ali napake izvede vse korake v ritmu. Prekaša deda. Ded občuduje njeno gracioznost. Ne vem, ali ona uživa. Ni videti. Drži se resno, brez najmanjšega nasmeha. Bleda, z očali. Šole ni imela rada. Blago sem se izrazil. Disleksija.  

Potem smo na velikem zaslonu, recimo 4x3, videli fotke in videe: pregled dogodkov vseh devetih let za vsak razred posebej; video o zaključnem izletu; avtorske super kratke videe iz šolskega življenja. Posnetek sošolke, ki je igrala na harfo. Mladina vse to obvlada: scenarij, režija, kamera.  

In potem govori. Voditelja napovesta razredničarko 9. a in razrednika 9. b, "našega" razreda. "Naš" razrednik se je govoru izognil. Razredničarka devetega a-razreda govori naravno, prijazno, toplo. Sicer so pa govori kot govori. Vse lepo, doživeto, ljubeče, malo pocukrano in v prihodnost usmerjeno. Potem nastopi ravnateljica z listinami in seznami. Kliče učence po imenih in za vsakega pove, kakšna priznanja je dobil. Nekdo ima več kot deset priznanj: za prvo ali drugo mesto na tekmovanju iz matematike ljubljanskih šol, za prvo mesto na regijskem tekmovanju, drugo na iks tekmovanju, na koncu pa še za opravljeno prvo pomoč. Ni jih malo z več priznanji. Skoraj vsak pa je dobil priznanje za solidarnost (ne vem, kaj to pomeni) in prvo pomoč. A-razred je boljši od "našega" b-razreda. Med učenci "našega" razreda ni toliko pohval in priznanj. Vsi pa so dobili priznanje za prvo pomoč. Tudi naša punca. Dvignila se je s sedeža, v rdeči toaleti, prišla na oder, prevzela listino in se rokovala s podeljevalci.

Nam po koncu nižje gimnazije niso delili nobenih priznanj. Tudi tekmovanj v znanju nismo imeli. Hvalabogu. Razdelili so nam spričevala z ocenami. Kljub temu smo vedeli, kdo je v razredu boljši in kdo slabši. Žeki je bil boljši, ker je edini v razredu vedel, kako se imenuje trivalentni kisik. In Jože je bil boljši, ker je matematično nalogo, za katero sem jaz porabil štiri strani A4 formata, rešil na četrt strani. On je že kar vedel rezultat, še preden je do konca prebral nalogo, in nihče, vključno s profesorjem, ni sumil, da bi bil tisto prepisal. Od koga le? Imel je pač drugačno glavo. Tisti, ki je sedel pred mano, je bil slabši. Samo z barvicami se je rad igral. Svoj delovni vek je odslužil kot arhitekt.

Tudi naša punca jo ima, drugačno glavo. Sošolci so - bolj sočutno kot pedagoginje - vsakega sošolca okronali s papirnato krono za tisto, v čemer je najboljši. Eden je najboljši v rolkanju, drugi v repanju. Naši punci so sošolci podelili krono za ustvarjalnost, ker rada in zanimivo riše. 

Poškilil sem na njen izid nacionalnega preverjanja znanja. Matematike je rešila nekaj malega. Druga dva predmeta okoli polovice možnih odstotkov. Spomnil sem se sošolca, ki je na veliki maturi ponavljal matematiko in potem postal inženir elektrotehnike in vodilni v računalniškem podjetju. Pa tudi ded - no, ja - o profesorju statistike vse dobro. 

"Dobra smrt"

"Kdo sem jaz, da bi bil ječar duši, ki se na vso moč želi rešiti svoje kletke, 

jaz pa je ne izpustim zaradi abstraktnih načel in strahov?"

P. Vidovič

Tak je naslov razmišljanja mag. Primoža Vidoviča, dipl. filozofa in komparativista, magistra kognitivne znanosti (Delo 5. 6. 24. str. 7). Njegovo razmišljanje sem prebral s simpatijo. V mojem imaginariju pisec pravzaprav uteleša mene samega, ki sem nekoč skrenil s poti v filozofijo in si to še vedno očitam, hkrati pa občudujem tiste, ki niso skrenili in lahko objavljajo kot pravi filozofi in sodobni kognitivni znanstveniki.

Ne trdi, ne svetuje, ne razglaša črno-belih resnic, pravi, da samo sprašuje. O tej temi sem že toliko napisal, da ne bom ponavljal osnovnih reči. Skušam razmisliti ob Vidovičevih vprašanjih in pomislekih. 

Zloraba in možnost pritožbe. "Kdo naj bi se v primeru zlorabe pravzaprav pritožil?" Kaj je v primeru pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) zloraba? Glede na do zdaj meni znane primere obstajata dve situaciji, ko lahko pride do prošnje za PPKŽ: v bolnišnici s strani tam ležečega bolnika; ali v posebni ustanovi (lahko tudi bolnišnici) s strani bolnika, ki se tam priglasi (npr. švicarska ustanova Dignitas). V obeh primerih bolnik podpiše prošnjo na obrazcu, sledi postopek preverjanja in na koncu predenj postavijo odrešilno kupo. Pacient jo vzame v roke in izpije. Možne zlorabe: 1. svojci prepričajo in/ali prisilijo pacienta, da zaprosi PPKŽ (če se ne boš ti sam pokončal, te bomo mi, recimo). Pacient potem uboga, ne da bi resnično hotel umreti. 2. Podkupljeni izvajalci PPKŽ - v postopku sodeluje po moji oceni najmanj šest zdravnikov, trije neodvisno zaporedno in trije v komisiji - pritisnejo na pacienta, da izpije strup; morda mu ga celo sami vlijejo ali vbrizgajo, ne da bi on vedel.

V prvem primeru, ko so zlobni samo svojci, ne pa zdravniki, pošten postopek v ustanovi v pogovorih s pacientom odkrije njegovo pravo željo ali negotovost, zaradi česar mu posledično ne odobrijo samomora. Samo koordinirano sodelovanje zlih svojcev in korumpirane ustanove (šest zdravnikov, bi bilo treba kar precej podmazati) lahko privede do usmrtitve proti volji bolnika. Mislim, da je to lahko vsebina kriminalke, ker so stvarne možnosti zgolj fantazija.

Vidovič sprašuje, kdo sploh lahko prijavi sum zlorabe in toži? Kateri koli svojec (žlahta sicer vkup trahta, je pa tudi raztrgana plahta); kateri koli žvigač v ustanovi in katerakoli inšpekcija, revizija, ali nadzorni organ (sicer pa gremo lahko do neskončnosti: quis custodiet ipsos custodes? kdo naj nadzoruje nadzornike?). Mislim, da V. predpostavlja, da so hudobni svojci enotni v želji, da se znebijo bogatega reveža, ki bo enim zapustil več, drugim manj, tretjim pa nič (!); ali reveža, ki ene neskončno obremenjuje z nego, druge pa ne in bo fovšija odigrala svojo vlogo. 

Skratka, mislim, da je možnost zlorabe v kolikor toliko normalno delujoči transparentni družbi res zgolj "teoretična". V "nenormalni" diktaturi, pa življenje nikogar ni nič vredno in je zloraba pravilo. Tam ni poštenega glasovanja, oblast postavlja zakone, ki ji koristijo. 

Psihatrični bolniki. V. ima prav: predlog zakona izključuje akutno motene, nič pa ne piše o kroničnih bolnikih. Svoje stališče do tega sem izrazil že v odgovoru dr. Zwitterju v Delu (SP 31. 5. 24). Naj ponovim. Predlog zakona ne omenja kroničnih duševnih bolnikov, kar pomeni, da jih ne izključuje iz nabora možnih prosilcev za PPKŽ. Mislim, da je tako prav. Lahko zaprosijo za pomoč pri samomoru v posebni situaciji, ki jo opisuje zakon. V postopku odobritve ali zavrnitve prošnje sodeluje psihiater (ki preuči vso zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidna narava kronične bolezni). Kako utemeljujem svoje stališče? Duševne bolezni so različne, imajo različne poteke, različno motijo razpoloženje in zavest. Medicinska in socialna skrb za duševne bolnike je danes taka, da so mnogi vključeni v družbo, zaposleni in da samo v predpisanih razmakih jemljejo zdravila, ali pa v občasnih krizah preživijo nekaj dni v bolnišnici. Sicer pa so "ljudje kot vi in jaz". 

Spominjam se študenta s shizofrenijo, ki je sicer od časa do časa "izginil", je pa opravljal svoje študijske obveznosti. Si pa lahko predstavljam, da bi se kdaj takega življenja naveličal ali da bi se njegovo stanje kombiniralo s kakim drugim, somatskim trpljenjem. Če bi se to zgodilo, bi verjetno lahko zaprosil za PPKŽ. 6. člen predloga zakona: "Pacient ima pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje: 1. doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi simptomi, ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja..." Naj ne bi smel zaprositi? Naj bi moral, zato, ker je shizofrenija duševna bolezen, trpeti svoje stanje, medtem ko ga tistemu z rakom ni treba?

Nekateri se bojijo, da zakon o PPKŽ vodi v moritev duševno bolnih. Za ta strah ni nobene stvarne osnove. Pacient sam zaprosi za PPKŽ in če mu je prošnja odobrena, sam izpije učinkovino. Nihče ne mori pacientov. Če duševno bolnim ne bi dovolili enake pravice kot duševno zdravim, bi to pomenilo, da imamo o njih stereotipno predstavo, ki stigmatizira in diskriminira v času, ko so vsi družbeni napori usmerjeni v to, da se ljudi z duševnimi boleznimi ne stigmatizira, ne diskriminira in da se jih vključuje v družbo, jih "normalizira".

Odnos družbe do duševno bolnih je eden od dejavnikov, ki jim otežujejo ali olajšujejo samo bolezen, predvsem pa boljšajo ali slabšajo kakovost življenja, ki je dejavnik duševnega zdravja/bolezni.

 

Duševni bolniki so enakopravni drugim, ki nimajo diagnoze duševne bolezni (ali so ti slednji tudi res zdravi, je velikokrat upravičeno vprašanje).

Določanje trpljenja. "Trpljenje je izrazito subjektivna kategorija", piše V.. Seveda. Tisti zagovorniki PPKŽ, ki "mirijo, da bomo trpljenje določali objektivno" s komisijami, se motijo. Predlog zakona je jasen: Med upravičene prosilce za PPKŽ sodi tisti, ki "doživlja zanj neznosno trpljenje". Toda "trpljenje" ni edini kriterij za presojo upravičenosti za PPKŽ v predlogu zakona. Trpljenja ni mogoče določiti objektivno, lahko pa se objektivno določi druge pogoje, okvir, v katerem se to trpljenje dogaja. To so dolgotrajna, terminalna bolezen, pri kateri bolečin ni mogoče lajšati na bolniku sprejemljiv način itd. Če ponovim zgodbo osebe s shizofrenijo. Če bi taka oseba zaprosila za PPKŽ, bi bile (po mojem laičnem mnenju) relevantne tele ugotovitve: da ima shizofrenijo, pri kateri se izmenjujejo stanja "normalnosti" s stanji, ko ima simptome; da se bolezenske epizode ponavljajo v takih in takih razmakih s takim in takim trajanjem; da ji to na tak in tak način onemogoča normalno življenje ali znižuje kakovost življenja; da ji obstoječi način zdravljenja ne zmanjšuje bistveno pogostosti in intenzitete bolezenskih epizod; da pa ne sprejema drugega načina zdravljenja, pri katerem bi bila ves čas omamljena in nesposobna opravljati vsakdanja opravila; da zaradi tega trpi in da ne vidi več smisla v nadaljevanju takega življenja.

Izbira kot pritisk. Da, dejstvo, da človek lahko izbira med življenjem in smrtjo, lahko doživlja kot pritisk. To je dilema vsakogar, ki se je že kdaj znašel v življenjski zagati in kot Hamlet pomislil: biti ali ne biti? Logika pri bolnikih v položaju, ki ga predvideva zakon, je naslednja: sem terminalni bolnik; sicer še najdem življenjska zadovoljstva in bi tudi s temi bolečinami ali ležeč v postelji še nekako shajal in si še ne želim umreti. Vem, da s svojim stanjem obremenjujem svojce. Vem, da obstaja možnost PPKŽ. Mogoče vseeno ni prav, da obremenjujem svojce, brez mene bi lažje živeli. Moje sedanje življenje tako ali tako ni prav prelestno. Zaprosil bom za PPKŽ. Kaj je v tem etično problematičnega? Da sem izkoristil neko možnost in sem se žrtvoval za bližnje? Umrl bi nekaj dni, tednov, mesecev prej, preden bi se moje življenje izteklo naravno; a z velikim olajšanjem za svojce. To olajšanje je dvojno: odpadla bi jim skrb zame in ne bi storil "navadnega" samomora. Bil bi državno odobren, zakonit samomor. Od vseh najbolj kompetentnih priznan kot upravičen. Ne bi jih, svojce, v svoji bolečini ali razočaran nad njimi, zapustil. Ne bi nekam odšel in zmrznil. 

Mogoče bi se o svoji nameri prej pogodil z njimi; jim omenil, na kaj mislim in presodil, ali bi jim povzročil preveliko bolečino, večjo od neudobja skrbi zame. Se potem zadržal ali odločil. Ali kot ljubeč mož ali oče smem žrtvovati svoje življenje, poleg tega življenje negibnega v postelji, življenje, ki se bo tako ali tako kmalu izteklo, za dobrobit svojih bližnjih? Saj sem bil sam pri sebi že zdavnaj sklenil, da bi bil pripravljen za koga od njih žrtvovati svoje življenje pri polnem zdravju. Skočil bi za otrokom v deročo vodo ali ogenj. "Pritisk možnosti" je pritisk k premisleku, kot pri vsaki možnosti. Ali "pritisk možnosti" lahko pomeni terminalno bolnemu še kaj drugega? Če ne, gre za dobrodošlo možnost, pritisk k premisleku, ne nujno k dejanju.

Kako bi bilo brez možnosti PPKŽ? Prva možnost: vse slabše moje stanje, vse večje breme nege; na koncu shiram in od oskrbovanja in nege še moja žena; breme obeh pade na hčer, ki zaradi pogostih odsotnosti in nezanesljivosti izgubi službo, vnukinja se ne more šolati... Vsakršni stroški, materialni, socialni in čustveni so mnogo večji; moje življenja pa je tako, da si ga ne želim več. Druga možnost: dajo me v negovalno bolnišnico, kjer se naravno razkrojim... Moji bližnji živijo svoje življenje, odpadejo jim obiski pri meni. Premislite: ali je možnost PPKŽ res samo neprimeren in nezaželen "pritisk"?

Posledice pravne ureditve: redna ponudba. V. piše: "Te /posledice/ so lahko v skladu z novo moralo, zamajejo pa človekova najgloblja razmerja odgovornosti do samega sebe, do sveta in do sodrugov." "... ker ne želim, da bi kogarkoli potisnili v položaj, v katerem bi se nam moral opravičevati in upravičevati, da živi." Eno od posledic pravne ureditve, legalizacije, samomora v obliki PPKŽ, sem že navedel. To je večja upravičenost, sprejemljivost tega dejanja, saj bi se ga sicer kot "navadnega" samomora še vedno držala stigma z veliko nejasnosti glede motivov. Zakaj si je vzel življenje, se sprašujemo. Ni ga maral ta, ne oni; zameril se je bil; odveč jim je bil itd. Ne: Bil je na smrt bolan, zaprosil je za pomoč pri samomoru in državna zdravniška komisija mu je to odobrila, potem ko je šest zdravnikov nesporno odločilo, da je do tega upravičen. Basta. Nobenih ugibanj. To je "nova morala" za razliko od "tradicionalne morale", ki je "podeželska morala", "morala palanke", morala obrekovanja. 

Domneva pa se, da je nova morala to, da bojo zdaj vsi hiteli delat zakonite samomore. To je izmišljotina. Predlog zakona jasno določa, kdo in v kakšnem položaju lahko zaprosi za PPKŽ. Ti kriteriji zelo omejujejo "množico" upravičenih. Možni prosilci bi bili drug za drugim zavrnjeni in domnevno navdušenje množice kandidatov bi minilo. Kaj pa če jim bojo "napredni zdravniki" odobravali prošnje? Če je družbeno vzdušje tako, da je treba stare in bolne pospraviti, je tako ali tako že prepozno. Vendar trdno verujem, da zavzemanje za zakon o PPKŽ ne izvira iz tega morilskega nagiba. Jaz sam ga ne podpiram iz tega nagiba in drznim si trditi, da nihče od predlagateljev ne. In gotovo bo še dosti prostora za navadne samomore, če vam je toliko do tega, da se jih ne nadomesti z "odobrenimi". (Ne mislim pisca V. osebno.) In seveda se lahko samo strinjam, da moramo kot družba v prvi vrsti skrbeti za "dobro življenje" vseh; ne izrinjati šibkih iz družbe, ampak poskrbeti za njihovo "smiselno življenje, ne glede na njihove pomanjkljivosti in danosti..."

 ***

Naj se ob tem obregnem še ob pisanje spoštovane gospe zdravnice Alenke Hoefferle (Delo, 3. 6. 24). Ne odobrava tega, da se - namesto o tem, kako pristopiti k umirajočemu "z empatijo in ljubeznijo ... da se pomirjen poslovi od tega sveta" - pogovarjamo o prostovoljnem končanju življenja. "Prostovoljno končanje življenja je samo opisni izraz za samomor." To prizadevanje jo "navdaja z zaskrbljenostjo in - odporom." Moti jo, da zagovorniki PPKŽ navajajo zmanjševanje stroškov in vsestransko zmanjševanje finančnih, zdravstvenih in osebnih težav. Po njenem je predlog zakona o PPKŽ protiustaven in protizakonit. Po ustavi je življenje nedotakljivo in "neki drug zakon zdravniku, ki pacientu v primeru, ko ta resno načrtuje samomor, tega vsaj ne poskusi preprečiti, nalaga kazensko odgovornost!" Poanto njenega pisma vidim v zahtevi, naj tisti, ki želi napraviti samomor, v to ne vpleta drugih; poleg tega pa je "človekovo dostojanstvo v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje" in ne beg v samomor.

PPKŽ in samomor. Zgoraj sem pojasnil razliko med "navadnim samomorom" in recimo temu "zakonsko reguliranim samomorom", kar je PPKŽ. To je razlika med "uradno odobrenim" in samovoljnim samomorom. Opisal sem tudi, da je prvi omenjeni veliko manjše breme za svojce, saj dobijo "uradno" potrditev, da je bil samomor upravičen zaradi neznosnega in nesmiselnega trpljenja, ne zaradi kake njihove krivde. Dejstvo, da ga. H. enači obe vrsti samomora, to bistveno razliko prikriva, da bi lažje nasprotovala predlogu zakona o PPKŽ kot pač zakonu, ki omogoča in podpira "navadni" samomor.

Humanost, empatija in dostojanstvo. Po sodbi ge. H. je treba  "pristopiti k umirajočemu z empatijo in ljubeznijo, da se - spravljen s seboj, drugimi in življenjem - pomirjen poslovi od tega sveta." Čudovito! Ali ta pristop deluje v vseh primerih neozdravljivih bolezni, ki jih spremljajo hude bolečine, ki jih ni mogoče lajšati na za bolnika sprejemljiv način? Pri znanih primerih prostovoljnega končanja življenja očitno ni deloval. Res, mogoče niso poskušali z blago besedo in držanjem za roko teh bolnikov odvrniti od njihove namere. Da ne bi poskušali s paliativo, ne verjamem. Mogoče pa so poskušali s tem, a so oni kljub temu hoteli umreti, ker niso več videli smisla življenja. Je to njihov osebni poraz, poraz stroke, vzgoje, kateheze? Do določene mere, da. Vendar so se ti ljudje poslovili od življenja po premišljeni odločitvi, spravljeni s seboj, drugimi in življenjem. Kdo pravi, da človek, ki se - posebno v okoliščinah, ki jih predvideva predlog zakona - hoče posloviti od življenja, ni sam s seboj in z drugimi spravljen? Poslušajte pripoved moža neke trpeče gospe, ki je šla v Švico končat trpljenje. Veliko sta se pogovarjala o tem; on sam je bil pripravljen iti z njo v smrt, pa so njegovo prošnjo zavrnili. Če ocenjujemo samomor kot posledico nespravljenosti s trpljenjem, se zapletemo v logični krog, v katerem imamo seveda vedno prav. Samomor je tedaj znamenje nepomirjenosti z življenjem; torej je treba doseči bolnikovo pomirjenost in ne bo hotel umreti. Kaj pa če je popolnoma pomirjen in sprijaznjen s stanjem: če ve, da se trpljenje ne bo končalo in ga želi končati? Mislite, da bi se moral sprijazniti z neznosnim trpljenjem in "dotrpeti"? Da bi se - za vas, gospa - zadeva končala idealno? To pa je sočutje! 

Drugi ideal ge. H. je dostojanstvo. "Človeško dostojanstvo je v pogumnem soočanju z izzivi, ki jih prinaša življenje." Človek, ki se odloči za samomor, namesto da bi se pogumno soočil s trpljenjem in ga prenesel, pogrne na izpitu dostojanstva. Človek se mora pogumno soočiti z životarjenjem, s spreminjanjem v rastlino - to je dostojanstveno! Trpeči človek v bolniški postelji mora dostojanstveno dotrpeti. Da, gospa doktor, pokorno javljam, da hočem dotrpeti!

To pomeni, da ga. H. - zgolj miselno, o tem sem prepričan - podreja resnično trpečega posameznika velikim idealom: trdni veri v zdravilno moč Neskončnega Usmiljenja (samo ne navadnega usmiljenja do tegale tukaj in zdaj trpečega) in normi Človeškega Dostojanstva, ki ima samomor za nedostojno dejanje. Vidovič: "Čudna je etika, ki me sili boriti se za to, da človek trpi ... zaradi abstraktnih načel in strahov."

Vpletanje drugih v samomor. Ga. H. : "A če ima posameznik tako željo, zakaj mora z njo bremeniti in vanjo vpletati druge?" Pokončaj se, če hočeš, mene pa ne vpletaj v to! Zdravnica noče sodelovati pri samomoru, saj je tako sodelovanje zdaj kaznivo. Tudi če ne bi bilo, bi bilo proti njeni vesti. Ni ji treba sodelovati. Tudi po morebitnem sprejetju zakona o PPKŽ, ji ne bo treba sodelovati. Torej njen poziv pomeni, naj zdravništvo ne bi bilo vpleteno v "samomore". S tem tistim zdravnikom, ki čutijo drugače, vsiljuje svojo normo, čeprav svojo "vključenost" lahko zavrne.

Žal so drugi, hočeš nočeš, vedno vpleteni, razen v primeru, ko človek, ki hoče narediti samomor, že dolgo ni bil v stiku z nikomer in "nima nikogar". Bolnik je v stiku z zdravniki. Če zaprosi za pomoč pri samomoru ali če ne zaprosi, pa samo odkloni zdravljenje, so zdravniki vpleteni. Vpleteni so, če "sprijaznjen z življenjem" mirno trpi in umira. Če mu lajšajo trpljenje, uspešno ali neuspešno. Ni jim vseeno (si mislim), zadržijo se profesionalno, tudi do svojih občutkov, niso pa nevpleteni. Svojci so vpleteni. Tega mi ni treba opisovati do podrobnosti. Niso vpleteni v samo dejanje, čutijo pa posledice. Te pa so, kot sem zgoraj - upam da dovolj prepričljivo - pokazal, blažje pri "uradno odobrenem" samomoru kot pri "navadnem".  

Na pravne vidike predlaganega zakona (protiustavnost in protizakonitost) se ne spoznam. Jaz ta predlog zagovarjam, pravniki pa naj poiščejo pot, da se uveljavi. Če ne, se bojo trpeči ljudje, med katerimi se lahko znajdem sam, zvijali v nesmiselnem trpljenju ali pa pač delali samomore brez fizične udeležbe drugih, a s še kako bolečim doživljanjem drugih potem. Predlagatelji zakona tudi ne poudarjajo stroškov in prihrankov; to ni njihov motiv za predlaganje zakona, ampak napihnjeno podtikanje nasprotnikov, češ da zagovorniki predlagajo ta zakon zato, da bi prihranili stroške pokojninske blagajne in da so pripravljeni za ta namen moriti itd. Še o razdeljenosti družbe. Seveda bi bila družba "nerazdeljena", če bi bili vsi pobožni katoliki, ki položijo svoje življenje v božje roke. Pa nismo. Ne maramo enoumja. 

 

Približno poznam zgodbo ge. H. Svoje prepričanje o tolažilni - če že ne zdravilni - moči ljubezni in dostojanstvenem vztrajanju v trpljenju črpa iz svoje izkušnje in izkušnje svojih bližnjih. Toda: ljudje so taki in drugačni, v takih in drugačnih okoliščinah, ki jih nikdar ni mogoče narediti idealnih, umira pa se ta trenutek, ko ni več časa za izboljševanje družbe in ljudi. Bomo počakali s pomočjo umirajočim pri prostovoljnem končanju neznosnega trpljenja, dokler ne pristanemo v idealni družbi ljubezni in dostojanstva?

Pri taborniški koči Breza na Jančah

 Pred časom sva s kolegom, tudi nekdanjim tabornikom, prejela vabilo nekdanjega taborniškega sodruga, naj si prideva ogledat prenovljeno kočo taborniškega rodu Črni mrav na Kosilni ravni na Jančah. (Ta rod ima ime po gozdovniku Miroslavu Zoru-Črnem mravu, ki je deloval pred 2. svet. vojno, ko je v slovenščino prodrla tudi kaka druga slovanska beseda - "mrav" namesto "mravlja"; slednja ima v slovenščini ustreznico za moški spol "mravljinec", ki bi bilo nekoliko nerodno ime.*) Pripravljen naju je bil, starca, sam peljati gor. Vabilu sva se rada odzvala, saj sva pričakovala lepo doživetje.

Poseči moram precej nazaj, da bi razumeli, kaj nama je ta izlet pomenil. V drugi polovici sedemdesetih let smo v sodelovanju nekdanjega Inštituta za sociologijo in filozofijo, Pedopsihiatričnega dispanzerja Pediatrične klinike in kasneje Svetovalnega centra in tedanje Višje šole za socialne delavce izvajali več projektov socialnoterapevtskega prostovoljnega dela z mladino. Projekte smo pojmovali kot akcijske raziskave, to je raziskave, v katerih se je praktično delo z mladimi prepletalo z raziskovanjem. Namen teh projektov je bil pomagati mladim z motnjami vedenja in osebnosti in socialno prikrajšanim pri vključevanju v družbo. Začelo se je s socialnoterapevsko kolonijo na Rakitni (1975), kjer so prostovoljni vzgojitelji, večinoma študentje družboslovnih in humanističnih fakultet ljubljanske Univerze, pod vodstvom strokovnjakov s pobudnico, pedopsihitrinjo dr. Anico Kos na čelu, ob sodelovanju psihologa dr. Bernarda Stritiha, vodili skupine otrok in mladostnikov, ki so bili na zdravljenju v zdravilišču na Rakitni. V naslednjih letih je bilo še več socialnoterapevtskih kolonij, ena na Rakitni, nekaj na Pohorju. 

Drugi projekt pa je bilo delo s taborniki v okviru raziskave o Štepanjskem naselju. V tem novem naselju na obrobju Ljubljane je bilo tedaj veliko priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Otroci teh družin so prihajali iz drugega kulturnega in tudi socialnega okolja, imeli so tudi jezikovne težave, zato je bila njihova integracija pomembna naloga. Delo osnovne šole v naselju naj bi dopolnili z vključevanjem teh in drugih otrok v taborniško organizacijo. Kakšne so težave integracije priseljencev in kam lahko skrenejo mladi, če so prepuščeni samim sebi, je lepo nakazal pisatelj Goran Vojnovič v svoji pripovedi o "čefurjih". Z namenom pritegniti to mladino in jo povezati z drugimi otroki, smo leta 1978 ustanovili taborniško enoto na OŠ Karla Destovnika Kajuha. Četa oz. družina Hudournikov je spadala pod okrilje odreda oz. rodu Črnega mrava. S taborniki so poleg dotedanjih vodnikov tega rodu delali tudi študentje, predvsem VŠSD, a tudi drugi, v okviru študijske prakse. Z njimi so delali med šolskim letom na rednih sestankih vodov in izletih, predvsem pa so bila pomembna taborjenja, ki smo jih v tem okviru priredili v letih 1979 in 1980 v Gozdu Martuljku in se jih je udeležilo tudi do 60 otrok.

Kolega Bernard Stritih in pisec tega bloga sva bila takrat izvoljena na vodilni funkciji v odredu; nisva bila samo mentorja-svetovalca ampak tudi operativni vodji. V obstoječi taborniški odred so tedaj prišli študentje, ki prej niso bili vključeni v Zvezo tabornikov Slovenije, in niso poznali taborniških načel, organizacije in programa. Vodili pa naj bi vode tabornikov. Razumljivo je bilo, da je pri "starih tabornikih" to vzbudilo odpor do "neukih novincev" in tudi do novoizvoljenih vodij, ki sta to zagovarjala in njunih sodelavcev. Ne le to; vodja in drugi strokovni sodelavci, psihologi, pedagogi, socialne delavke, smo zagovarjali slog dela in življenja, ki ni bil naklonjen bolj strogemu, skoraj "vojaškemu" slogu poveljevanja, kot je bil v veljavi pred tem. Prizadevali smo si uveljaviti slog, ki bi omogočal vključitev "neprilagojenih" in "težavnih" otrok, obstrancev, ki so jih druga okolja zavračala. Ta slog so nekateri dojemali kot bolj "mehkega", dopustljivega, z veliko pogovorov, prijetnih dejavnosti, iger, ustvarjalnih dejavnosti, z manj ubogljivega pokoravanja poveljem vodnikov in drugih starejših. (Podrobneje v pojasnjevanje tega drugačnega sloga tu ne moremo poseči.) Stari taborniki so se čutili zmanipulirane. Namesto, da bi se družbeno ugledna mentorja, profesorja, držala svoje vloge odraslih očetovskih figur, ki navznoter zagotavljata varnost mlajšim, navzven pa predstavljata organizacijo, sta začela voditi svojo "politiko" in uvajati neke nove navade. Razvila se je zelo živahna dinamika, pravzaprav kar resen spopad "starih" in "novih" tabornikov, "pravih tabornikov" in "socialcev", ki se je razrešil tako, da so v naslednjih letih taborniki organizirali svoj tabor po starih načelih organizacije, "socialci" pa socialnoterapevtski tabor, vsak na drugi lokaciji. Poskus, da bi "težavne" otroke vključili med druge, pravzaprav ni bil uspešen. Od vseh, ki bi radi vključili "težavne" otroke, bi to zahtevalo dodaten trud zaradi odpora bolje prilagojenih otrok samih in starejših vodij, napor, ki si ga nismo bili pripravljeni naložiti. Vse to je obširno opisano v raziskovalnih poročilih.

Najin prijazni taborniški sodrug je bil na teh taborih eden od mladih vodnikov, članov Črnega mrava, ki je prav tako kot mnogi obstranski otroci tudi sam izviral iz skromnih socialnih razmer, a je v taborništvu našel privlačnost, zanimanje, dejavnost, ki mu je ustrezala, in nazadnje "samega sebe". Razvil se je v odgovornega mladeniča, ki so mu v rodu zaupali različne funkcije in kasneje v moža, ki zdaj - poleg tega, da skrbi za družino - skrbi tudi za taborniško kočo Brezo.

Sedanjo kočo so pred desetimi leti postavili taborniki sami. Najprej so morali podreti staro, manjšo kočo in na istem mestu postaviti novo, nekoliko večjo. Leseno ogrodje so obdali z deskami vmes pa plast izolacije, to je, glino iz bližine, pomešano s slamo. Na strehi je vetrnica, ki proizvede nekaj malega elektrike za eno žarnico za prvo silo. Spodaj je en prostor, razdeljen na kuhinjo z ognjiščem na drva in dnevno sobo z dvema mizama, za okoli petnajst tabornikov. Zgoraj pod poševnino je prostor za spanje. Po tleh so v dveh vrstah položene blazine, nad njimi pa domiselne police, kamor lahko taborniki pred spanjem  odložijo uro, telefon in druge potrebščine iz žepov. Ko se v peči zakuri, je v koči vroče. Pod delom napušča zunaj je prostorček za majhno delavnico. Za nujne potrebe pa je latrina zunaj, kakih 20 m od koče. Po vodo hodijo k nekaj sto metrov oddaljenemu izviru.

Pred kočo je prostor za taborni ogenj, obdan s klopmi, kamor se ob večerih posedejo taborniki in zapojejo Ob ognju našem... Ob koči sta dve gredi, obmejeni z opekami in deskami. Na njih naj bi gojili začimbe in dišavnice. Naš oskrbnik sam goji in nabira rože za čudovito dišeč čaj, ki nama ga je podaril v lično izdelanih in opremljenih vrečkah.

V zahvalo za vabilo in vodenje in na skrbnikovo željo bosta v koči kmalu viseli dve sliki, več pa ne obljubim.

* Pred drugo svetovno vojno sta pri nas, kot tudi drugod po svetu, delovali dve taborniški organizaciji: gozdovniki s "praočetom", ameriškim pisateljem in slikarjem Ernestom Thompsonom Setonom, in skavti, ki jih je posredno po zgledu Thompson-Setona ustanovil angleški general Robert Baden Powel, uspešen poveljnik v burski vojni. Prvi so zagovarjali bolj sproščeno bivanje v naravi po vzoru Indijancev, pri drugih pa je bil večji poudarek na vojaških redu in disciplini. Po vojni so se pripadniki obeh nekdanjih organizacij združili v enotni Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS), ki je prevzela nekaj gozdovniških in nekaj skavtskih vrednot, predvsem pa naj bi se člani zgledovali po partizanih, ki so nam priborili svobodo izpod okupatorjev. Po osamosvojitvi Slovenije delujeta spet dve organizaciji: sekularna Zveza tabornikov in krščanska Združenje slovenskih katoliških skavtov in skavtinj. 

POMOČ PRI PROSTOVOLJNEM KONČANJU ŽIVLJENJA - UGOVORI IN ZAGOVORI

ŽIVLJENJE JE SVETO

Ja, življenje je sveto, je dar. Meni sta ga podarila starša iz ljubezni za ljubezen. To življenje je moje, o njem odločam sam. Ohranjam ga, dokler se čutim živega. Ko bom negiben, priklenjen na posteljo, popolnoma odvisen od drugih, se bom morda tudi še veselil sončnega žarka in bom mirno zaspal za vedno. Morda pa se bo vame zažrla bolečina in bom želel umreti. Morda ne bom videl smisla takega životarjenja, kot Freud ni videl smisla v prenašanju neznosnih bolečin po neštevilnih operacijah raka na čeljusti. Morda bojo svojci uvideli, da trpim in bojo razumeli, če bom rekel: Ne morem več. Rad bi se poslovil. Vem, da ne bojo zamerili. Poznam ljudi, ki so sprejeli tako svojčevo odločitev brez hudih občutkov. Žal mi je, a ni mogel več; ni več videl smisla.

SAMOMOR

Ja, človek se sam odloči, da ne more več zdržati trpljenja; da ne vidi več smisla življenja. Tako se odloči mladenka, ki jo je zapeljal in nosečo zapustil fant. Na vse načine jo bomo zadržali, če bomo le vedeli za njeno stisko. Poskrbeli bomo zanjo in veseli bomo, ko bomo videli, da je spet zaživela. Tudi neozdravljivi bolnik v bolečinah, nemočen v postelji, ne vidi več smisla trpljenja in se odloči, da ga konča. Na videz enaka situacija, misel na samomor, a v temelju različna. Dekle ima vse življenje pred seboj, bolnik na smrtni postelji pa - kaj? Večno življenje? Dajte, no.

TRPLJENJE

Ja, trpljenje je smiselno. Življenje ni lahko, vsakogar "šola", vsak trpi zaradi tega ali onega. Če obdobja trpljenja zdržimo, postanemo boljši ljudje. Smo lahko tudi zgled drugim, da se z upanjem spopadejo s težavami in trpljenjem. Zato se bolniki, ki so preživeli težke bolezni in boleča zdravljenja povezujejo v društva; tudi bolniki z neozdravljivimi boleznimi. Za bolnike v zadnji fazi neozdravljive bolezni, brez upanja na kakršno koli izboljšanje in v bolečinah pa ni društva. V svojem trpljenju ne vidijo nobenega smisla več. Ob njih trpijo tudi svojci in si želijo, da bi se njihov ljubljeni poslovil. Pazite: nisem zapisal, da njihovo življenje nima nobenega smisla več. Zapisal sem, da oni ne vidijo več smisla svojega življenja; oni odločajo o smiselnosti svojega življenja. O smislu mojega življenja ne odločata ne zdravnik ne duhovnik, samo jaz. Ker vsakdo sam odloča o smiselnosti svojega življenja, tudi ni etične osnove, da bi kdor koli ocenjeval smiselnost življenja drugih in uničeval "nesmiselna življenja".

ZLORABA

Ja, zakon o PPKŽ se verjetno lahko zlorabi. Ni še do konca napisan in sprejet, zato ne vem, kje se utegne skrivati možnost zlorabe. V načelu lahko zli ljudje zlorabijo vsak zakon. Naj zato ne bi bilo zakonov? Zloraba tega zakona bi pomenila neupravičeno in nezaželeno smrt-umor, prezgodnjo smrt-umor. Vendar, pozor, tudi v položaju, ko ni zakona, se odmerki morfija lahko povečujejo preko mere; težko je dokazati, da je določen odmerek za bolnikovo stanje previsok. Se res vse natančno nadzira? Ali pa gre za prikrito, neregulirano "pomoč za končanje življenja"? Trdijo, da so te zadeve urejene v obstoječem zakonu o zdravstvenem varstvu in drugi zdravstveni zakonodaji. Torej se ta zlorablja? Je vseeno, če je ne bi bilo?

USMILJENJE in SPOŠTOVANJE OSEBE

sta osnovni vrednoti, na katerih temelji zagovor pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Usmiljenje do trpečega človeka tu in zdaj; usmiljenje, ki ga je učil tudi Kristus. Zelo močno vero v onstranstvo in večno življenje na božji desnici mora imeti tisti, ki lahko gleda, kako se pred njim v mukah zvija živi človek, pa mu ne pomaga končati trpljenje, da mu ne bi pokroviteljsko preprečil zasluženje za v nebesa. Zelo nekrščansko ravna. Takega, neusmiljenega, ne želim videti ob moji smrtni postelji.

Vsi ostali ugovori: da bojo zdravniki prisiljeni moriti; da je v ozadju načrt spravljanja s sveta starih za zmanjšanje stroškov; da se bo na ta način v narodu razširil samomorilski duh in bo še naraslo število samomorov (ki se je v "novi Sloveniji" že razpolovilo glede na socialistično obdobje) itd. so nizkotno, lažnivo politikantsko podtikanje, nevredno besed. Čudim se, da je desničarska stran v oddaji na TV SLO1 posegala po teh argumentih. Kristjanom res ne bi pripisal tega.

Sicer pa berite pismo Toneta Račkega v današnjem Delu:

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/evtanazija-ima-tudi-sirse-ucinke-o-katerih-se-malo-govori/

50.000

Dragi obiskovalci mojega bloga,

danes smo prekoračili petdesettisoči obisk od začetka pisanja bloga, tj. od septembra 2010. To pomeni približno 3700 obiskov na leto, 300 obiskov na mesec, 70 na teden, 10 na dan. Moji obiski se v glavnem ne štejejo (razen če včasih pozabim klikniti v ustrezno okence). Nekaj teh obiskov je po pomoti, nekaj je oglednih klikov, upam pa, da večina takih, ki kaj preberejo. Žal je komentarjev malo, le približna tisočinka obiskov. Nekaj več komentarjev je na fejsbuku.

Najpogosteje obiskani:

ČLANKI

Križarjenje 2011: Katakolon-Olimpija (487)
Komunikacijski kvadrat (po Schulz von Thun, 1981) (467)
Zakaj nekateri ne upoštevajo epidemioloških priporočil (402)
Dolgoživost (323)
Milano in Boromejski otoki (303)
Kam s knjigami? (263)
Od Opčin do Miramara in nazaj (205)
Žrtvujoča se mati (191)
Sreča, srečnost, dušni mir, živost, 2 (183)

STRANI
Skrivnost skrivne zgodovine (247)
Zanos, razmišljanje ob knjigi (93)
Tvegati lastno kožo (69)
Ob intervjuju z Vesno Vuk Godina (61)
Ateistični kristjan (40)

Ker 50-tisočega obiskovalca ne poznam, ne bo dobil nagrade. 

V zadnjem času imajo največ obiskov potopisne beležke. Sem razočaran nad obiskovalci, ker jih ne zanimajo bolj globokoumni prispevki.

Hvala vam za pozornost! Ostajam z vami do nadaljnjega!

Blaž Mesec