V Srbijo, 1. dan: Zagreb, Avtocesta

Zaradi velikosrbske politike Miloševićevega režima se mi je Srbija zamerila. Vem, neupravičeno. Režim ni isto kot narod, še manj isto kot ljudje, ki sem jih poznal, kolegi, prijatelji. A takrat sem se zaklel, da v Srbijo ne grem več. Odobraval sem NATOovo bombardiranje, ki je končno ustavilo neskončne kolone albanskih beguncev, ki so bežali pred srbsko vojsko. Zdaj sta me dve besedi v najavi potovanja premotili, da sem požrl besedo: Petrovaradin in Krušedol. Tam sem bil služil vojake v letih 1965-66. Te kraje bi rad obiskal.

Tako sem se pridružil izletu. ki naj bi potekal v znamenju sledenja spomenikom Meštrovića in Plečnika (od 9. do 13. maja 2018). Oba mojstra, kipar in arhitekt, sta zapustila svoja dela v Zagrebu in Beogradu. Deset let starejši Plečnik je podpiral in opogumljal mladega Meštrovića - dokler ni prišlo do zamere. Umetniki pač, občutljive duše.

Zagreb. Velikokrat sem bil tam. Menda me je prvič, ko sem imel kakih 10 let, peljala tja teta Mici, da bi mi pokazala, kje je bila med vojno v službi in me nato peljala v Maksimir, v živalski vrt. Spominjam se samo tega dejstva, vse ostalo je utonilo v pozabo. Potem sem hodil tja s šolo na "zagrebški velesejem", na razne sestanke, na obiske h kolegom, na fakulteto, pred kakimi 15 leti sem celo predaval socialnim delavkam. A nikoli nisem šel z namenom, da si ogledam mesto in njegove spomenike. Nikoli tudi nisem povezal vseh točk, kjer sem bil, v celoto, da bi imel jasno prestavo o mestu. Savska cesta, Ilica, Gornji grad, železniška postaja, Maksimir, Kljajićeva ulica. Vse to so posebne, ločene točke v mojem spominu. In zdaj Meštrović in Plečnik.

 

Najprej smo se ustavili ob Umetniškem paviljonu, zagrajenem z gradbenimi mrežami - prenavljajo okolico - in si ob njem ogledali Meštrovićev vodnjak. (Slika na levi je menda Glasbena akademija.) Ekspresivne, z divjo energijo nabite figure, razporejene po obodu kot relief, a zaradi svoje moči delujejo kot tridimenzionalne skulpture. Osebno mi je bližje sodobno, modernistično, ludistično kiparstvo in mi vsa ta čustvenost deluje patetično, a to je pač občutek človeka, ki ga čustva motijo, ker se jih boji.

V neki stranski ulici se avtobus ustavi ob samostanu frančiškanov (in Bernardkinih sester?). Prebijemo se čez dvorišča do cerkve, ki jo še gradijo. V njeni kleti je kripta - Plečnikova. Prostran prostor naredi vtis z mogočnimi stebri, katerih kapitlji posnemajo poganski slog. Zanimivi ornamenti, nezgrešljivo Plečnikovi pridatki - verige, svečniki in drugo. Pater, ki nam je razlagal, nam v preddverju pokaže slike sobratov, "mučenikov komunizma" in na dvorišču vzidano spominsko ploščo "nedolžno obsojenim". "Nekateri nedolžni, nekateri krivi", komentirava s sopotnico. Seveda nič ne veva o teh bratih. Veva pa, da jih ni obsodila kolaborantska Nezavisna država Hrvatska, so ji bili torej lojalni, in da komunistična sodišča niso bila pretirano tankovestna.

 

Potem se sprehodimo čez trg bana Jelačiča in povzpnemo na Gornji grad, kjer so vse poglavitne institucije hrvaške države. Sprehodimo se po trgu in ogledamo Markovo cerkev.

 

Po opoldanskem premoru, v katerem si tik pod živilskim trgom privoščiva eno malo karlovačko (ali je bilo ogulinsko?), obiščemo Meštrovićev atelje. Skupaj z njegovo stanovanjsko hišo je na ogled - čutim, da smo privilegirani, da lahko vstopamo v umetnikovo delavnico in celo v stanovanje. S svojimi monumentalnimi deli si je prislužil lepo hišo, neskončno bolj upravičeno kot kakšen sodoben profitar s proizvodnjo ali prodajo plastike ali orožja.

 

Sledila je vožnja do Beograda, dolga, a smo jo kar uspešno preživeli.

Volitve in rumeni kostim

Po bitki moj zapis ne more več vplivati na izid. Morda bo koristil raziskovalcem volilnega vedenja. Volil sem Alenko Bratušek. Presenetil sem samega sebe. Tako sem sklenil dan pred volitvami, po zadnjem soočenju na POPTV. Imela je tako lep rumen kostim. Ko sem sedel v intimi volilnega kotička in imel pred seboj volilno plahto in v poduk njeno listo, sem sicer podvomil v pravilnost svoje odločitve. Nikogar nisem poznal. Počutil sem se kot pri socialističnih volitvah.  A sem vendarle obkrožil Alenkino stranko.

Moje preference so se razvijale takole. Edini res karizmatičen je nesporno J.J. Od njegovega obraza, ko govori, ali ko posluša, ne morem odvrniti pogleda. Če ne bi mož uveljavljal politike, ki mi ni po volji, bi bil jaz njegov tako kot mnogi drugi. Zanj sem glasoval, ko je prvič dobil volitve. Takrat me je razjezila hipokrizija liberalcev oziroma »levičarjev«, predvsem glede medijev. Imeli so absolutno premoč v medijskem prostoru, pa so se spravili na »desni« brezplačnik, ob tem ko so sami izdajali svojega (Dobro jutro). Vidni medijski teoretik pa je razglašal, da so mediji - mediji kar tako in nasploh - in levica naravni zavezniki. Kakšna demokracija!  Še bi lahko našteval. Zadnja levičarska hinavščina je bil včerajšnji zbor »proti sovražnemu govoru«. Pri tem so seveda navajali primere sovražnega govora desnice, izbrali pa so si trenutek, ko so ankete nakazovale možno volilno zmago SDS. Pri tem pa na levici ni nič manj sovražnega govora, uperjenega proti J.J., in obžalovanja, da »domosrancev« niso bolj temeljito iztrebili. 

Cerar.  Sem konservativen. Če spremembe niso zares nujne, jim nisem naklonjen. Plus ça change, plus c'est la même chose. V začetku sem vzel »zdravo za gotovo« vse, kar je navajal v prid svoje ponovne izvolitve. Vse o dobrem gospodarskem položaju, o pomiritvi političnega prostora, o ponovni pridobitvi zaupanja v mednarodnem prostoru, zaupanja bank ipd. Ob tem sem upošteval, da je izobražen, pravnik, profesor na fakulteti, skratka kultiviran (kar je v kampanji potrdil!); da si je v štirih letih pridobil  izkušnje z vodenjem vlade, izkušnje v mednarodnem prostoru, in da je tudi doživel »ognjeni krst« v spopadu s politično realnostjo. Še več tega, tako kot je upravičeno navajal. Med njegovimi slabostmi je dejstvo, da ni karizmatičen. A tudi to sem mu štel v dobro. Mislim, da ne potrebujemo karizmatičnega vodje. Ne potrebujemo alfa-vodje ampak beta-vodjo.  Demokratična država, ki temelji na vladavini prava, potrebuje uradniškega vodjo. Ne potrebujemo vodje, ki vodi z močjo svoje Osebnosti, ampak vodjo, ki vodi z močjo Zakona – če poenostavim, kajti v resnici je potrebno eno in drugo, a v različni meri. V resnici lahko dvomimo o karizmatikovem spoštovanju zakonov, tako kot nam ni všeč osebna nekarizmatičnost služabnika in snovalca zakonov.

Potem me je več glasov, med drugimi predvsem Mencingerjev, prepričalo, da ima Cerarjeva vlada bolj malo zaslug za dober položaj gospodarstva. Da je zdravstvena reforma obtičala, je priznal sam premier.  Da so Magno postavili na plodni zemlji, je odmik od dolgoročne ekološke perspektive, ki jo zagovarjam. Preveč očitno je, da so to perspektivo žrtvovali kratkoročnemu reševanju nezaposlenosti na Štajerskem, torej pridobivanju glasov. Vlada je morala po vsej sili narediti nekaj »uspešnega« in zdelo se je, da ji je z Magno padla sekira v med. Padla ji je na gozd in njive. Tudi drugi tir je ekološko problematičen, a se pri tem zanašam na znanje in iznajdljivost  inženirjev, da ne bodo uničili kraškega podzemlja in vodnih virov.  Vlada se je zadeve lotila tako nespretno, da smo imeli dva nepotrebna referenduma, namesto da bi zasadili lopato. Poleg vsega tega še žica, pri kateri zamenjava »rezilne žice« z »nerezilno« ne spremeni dosti. Na soočenjih sem sicer občudoval Cerarjevo vztrajnost in kondicijo, ne pa njegove neiznajdljivosti. Ves čas je samo ponavljal zasluge. Vse, kar je treba, smo že začeli, zdaj bi radi samo nadaljevali. S tem geslom ne moreš prepričati. Nove volitve so nove volitve; nova kampanja je nova kampanja. Govoriti moraš, kot da je vse na novo in prepričati vsebinsko. 

Mesec. Načelno sem za spremembo družbenega sistema, saj je očitno, da je sedanji kapitalizem že dolgo v dvojni zagati: ekološki, saj uničuje planet, in družbeni, zaradi neznosne neenakosti, ki ogroža kohezijo posameznih družb in svetovni mir. Tudi ne drži več, da je kapitalizem pogoj za demokracijo. Toda pametne alternative ni še nihče ponudil. V krvavo revolucijo ne zaupam. Demokratični socializem je – po moji izkušnji in teoretični definiciji socializma - protisloven pojem in utopija. Posamezne korake v pravi smeri – ekološki in egalitarni – pa delajo tudi druge politične usmeritve (npr. omejitev avtomobilskega prometa ipd.). Všeč mi je poudarjanje sovisnosti gospodarstva in družbenih služb (da je Boscarol tako kratkoviden, si nisem mislil). Najbrž je v programu »Levice« še marsikaj, s čimer bi se strinjal. So pa v kampanji tudi slabosti. Vtis imam, da je Luka včasih preveč doktrinarski. Tako npr. je res, da na mejah ne prevladujejo več begunci z vojnih področij ampak ekonomski migranti iz Pakistana, Alžira in celo Kosova, kjer ni vojn, tako da z obrambo beguncev ne vem kaj početi, čeprav bi bilo mogoče treba spremeniti zakonodajo glede migrantov. Verjamem  tudi, da si vsaj ti ugledni lastniki proizvajalnih sredstev, ki so nastopili na soočenju, ne prisvajajo dobička za osebni luksuz, a vendarle bi ga Luka »podružbil«. V načelu sem tudi jaz za to, a ob jasnih in vzdržnih izračunih, ki upoštevajo kapitalistovo tveganje. Je pa dobro odgovoril kapitalistom, kako se delavcem razdeli ne le dobiček  ampak tudi izguba – tako, da izgube delo. Druga slabost je Lukova mladost, nežnost in kultiviranost. Nisem dobil vtisa, da bi lahko vodil vlado – še ne. Je treba včasih udariti po mizi in koga opsovati (bolj dostojno kot Berdajs).  Torej: Luka, še ne. Tolažim se, da so vsi okoli mene za Luko.

Bratušek.  Potem ko je z rumenim kostimom vzbudila mojo pozornost, sem takole premišljeval. Je razumna, realna ženska z izkušnjo dela v državni upravi (direktorica za proračun!) in pri vodenju vlade. Svoje misli sicer počasi oblikuje (ali vsaj izreka), a s pomočjo strokovnjakov bi znala sprejeti prave odločitve. Pogumno se je takrat postavila proti vpletanju trojke (ki jo je želela SDS) in obvarovala suverenost države. Šlamastiko s kandidiranjem za komisarko sem ji odpustil. Bogve, kako bi se jaz zadržal, če bi mi hofirala, recimo, Mogherinijeva. Upam, da jo je ta izkušnja opozorila na meje in jo izučila.  A tudi to njeno napako je mogoče interpretirati pozitivno. Pokazala je, da zna preskočiti okvire, običaje, pričakovanja in se podati v neznano; celo tvegati hud poraz. To jo na neki ravni približa Luki Mescu, ki misli, da je možno spremeniti svet in si tudi prizadeva za to. Mogoče je moja odločitev tudi posledica razprave o novem pravilniku FF in ženskem novoreku, ki mi gre neznansko na živce. In da ne bi bilo videti, kot da sem, zato ker zavračam feministična pretiravanja, proti ženskam, sem volil žensko.  Zaupam v ženske voditeljske sposobnosti. V družbi žensk se dobro počutim, tudi če je ta družba samo virtualna.  

xxx

Izid: Stranka SAB je prišla v parlament, Alenke pa v njem ne bo. Nič več rumenega kostima na zaslonu. Stran vržen glas. Nauk: malo bolj resno bi pa volitve že moral vzeti. A kdo jih je mogel vzeti resno ob tej ponudbi?

Skok z elastiko: preizkus svobodne volje

Berem o nevroznanstvenem poskusu, ki naj bi dokazoval, da se človek odloča s svobodno voljo in da ga ne vodi nezavedno. Gre za dilemo, ali se človek odloča na osnovi svobodne volje, ali pa so njegove odločitve determinirane z nezavednimi motivi. Osebam, ki so stopile na rob prepada, kamor naj bi se pognale, privezane na elastično vrv, so nadeli čelado z elektrodami in merili akcijske potenciale v njihovih možganih. Če se človek zavestno, to je, s svobodno voljo, odloči za skok, če ga torej predvideva in da povelje mišicam, se poveča električna napetost v možganih. Če pa dejanje sledi samodejno pod vplivom nezavednega dogajanja, se napetost ne poveča. Pri večjem številu skokov so dosledno ugotovili povečanje napetosti. Sklep bi torej bil: za tako pogumno dejanje, kot je skok v globino, sicer zavarovan a tudi tvegan, se človek odloči zavestno in ne pod vplivom nezavednih motivov. Ali res?

Zgodba se je začela prej. To je zgodba o "potencialu pripravljenosti". Zgodba ima dva dela, za katera ni jasno, ali pomenita isto, in sklep. Prvi del. Neki nevrolog je pri laboratorijskem poskusu ugotovil, "da se kakšno sekundo in pol pred hotenim gibom v možganih sproži električni potencial. Raziskovalci so... (opazujoč krivuljo potenciala na ekranu) ... z veliko verjetnostjo napovedali, da bo sodelujoči v raziskavi kmalu premaknil prst. To se je potem res zgodilo.¨ Drugi del. "Poznejše meritve so ... dokazale, da se šele približno sekundo po pojavitvi potenciala pripravljenosti testiranci zavejo, da bodo kmalu premaknili (ali hoteli premakniti) prst." Sklep. "To zakasnitev ... štejejo za dokaz, da je svobodna volja le pobožna želja in da nas v resnici vodijo nezavedni procesi." (Global 4, 18, 10-11; po Spieglu)

Prvi del zgodbe govori o nečem pričakovanem, normalnem. Če hočem pomigati s prstom, si moram dati zavestno povelje: "Premakni prst!" Ta misel se nevrologu pokaže kot povišana električna napetost v možganih. Drugi del zgodbe je presenetljiv. Povišani potencial se pojavi pred mislijo, preden si človek da povelje, naj premakne prst. Neko dogajanje v možganih, ki se kaže kot povišan potencial, je torej povzročilo misel oziroma povelje, ki mu je sledil premik prsta.

Sklep pravi, da je vzrok te zavestne misli nezavedno. Neki nezavedni impulz je povzročil gib, ki se ga človek šele kasneje zave.Človek torej nima svobodne volje, vodi ga nezavedno. Ali res?

Omenjeni nevrološki poskus, ki je odkril "potencial pripravljenosti", tega ne dokazuje. Prvič: gre za očitno protislovno sklepanje. Prva trditev: Pri hotenem gibu se električna napetost poveča. Če se gib pojavi, napetost pa se ne poveča, naj bi to dokazovalo, da je gib nehoten,  povzročila naj bi ga zunajzavestna  sila, nezavedno. Druga trditev: Človek se zave giba šele po povišanju napetosti, ki ji sledi gib. Torej: električna napetost se pojavi, če je gib zavesten in električna napetost se pojavi, preden je gib zavesten. To je protislovno.

Lahko razmišljamo tudi takole. Nimamo podrobnega opisa poteka poskusa, zato naj si pomagamo z domišljijo. Preiskovanec, ki bo pomigal s prstom, pride v laboratorij. Recimo, da je "naivni subjekt", študent, ki so ga potegnili noter in posedli na stol. Kaj se plete v njegovi glavi? Kaj so mu rekli? "Izvajamo nek nevrološki poskus. Na glavo vam bomo dali tole čelado z elektrodami, ki registrirajo možganske potenciale." Kako naprej? Kako človeka pripraviti do tega, da bo pomigal s prstom? On nič ne ve, sedi tam kot klada. En način je, da mu ukažemo: "Skrčite kazalec na desni roki!" Takoj se mu, domnevamo, vzbudi predstava o zaukazanem dejanju. Nevrolog registrira povišan potencial. Trenutek zatem preiskušanec "da povelje" kazalcu, naj se zgane. Tisto prvo povišanje potenciala je sledilo nevrologovemu ukazu, ki mu je sledila preiskovančeva misel ali ukaz samemu sebi in temu gib prsta. Kje je tu nezavedno? Drugi način, manj direktiven, je, da nevrolog reče: "Merili bomo potencial, ki bo nastal, ko boste premaknili kazalec na desni roki. Ko boste pri volji, skrčite kazalec na desni roki!" Preiskovanec si misli "ok", malo počaka, v glavi se mu vzbudi predstava giba, ki ga namerava izvesti - potencial se poviša - da si povelje in izvede gib. Sklep je enak kot prej. 

Preiskovancu se prst ne more skrčiti samodejno, preden bi si preiskovanec zavestno ukazal, naj se skrči. Mišice, ki skrčijo prst, so del voljnega mišičja, ki se krči pod vplivom zavestnih, hotenih ukazov subjekta. Nehoten gib kazalca, bi se zgodil v primeru živčne ali psihične bolezni (epilepsija, tiki ipd.), sicer pa samo v primeru, če bi nevrolog direktno stimuliral možganski center za gib kazalca oziroma ta gib povzročil s kakim drugim dražljajem brez vednosti preizkušanca. Misel na gib prsta, zavest o tem, da hočem skrčiti prst, ali da ga bom skrčil, ne more priti potem, ko sem prst s svojo voljo skrčil. To je protislovno. "Potencial pripravljenosti" je to, kar pomeni ta beseda: je registracija potenciala, ki se poviša ob misli na gib. Tej misli pa sledi gib. "Potenciala pripravljenosti" ne povzroči neznana sila nezavednega ampak zavestna misel-predvidevanje giba. 

Miganje mojega kazalca ne kaže na nezavedno.

Ali zvišanje možganskega potenciala pred skokom v globino, ki se pojavi ob enakem predvidevanju in zavestnem ukazu samemu sebi, naj skočim, pomeni, da to dejanje ni nezavedno motivirano? Ko človek stoji na robu in se odloči, da bo skočil, je to nedvomno res zavestna odločitev na osnovi svobodne volje. Torej z nezavednim ni nič? Ga ni?

Kako pa, da se je odločil priti sem na ta rob prepada? Zakaj nekatere ljudi ta avantura privlači, drugih pa ne. Zakaj raje sedim doma za računalnikom, kot da bi šel na bungie-jumping? Zakaj nekateri fantazirajo in sanjajo o skokih v globino, drugi pa o čem čisto drugem? Zakaj hoče fant s skokom dokazati, da je pogumen? Komu hoče to dokazati? Mogoče ga nekje v nezavednem žene spomin na to, kako je mamica zažarela, ko je storil kaj pogumnega. Zakaj bi dekle rada doživela telesne občutke ob prostem padu? Ji mogoče kje v nezavednem utripa spomin na to, kako jo je ljubljeni očka metal v zrak in nato, ko je padala dol, ulovil in stisil v varen objem?  Nevrološki poskus ne eliminira možnosti, da je skok z elastiko nezavedno motivirano dejanje; ne hotena mobilizacija telesnih mišic za sam skok, ampak vse dogajanje, ki človeka pripelje na rob globine, v katero bo skočil. 

Za eliminiranje nezavednega in ustoličenje absolutne vladavine svobodne volje bi si morali nevrologi izmisliti bolj inventivne poskuse. V resnici pa to sploh ni nevrološki problem. Naj se držijo tkiva; naj se ne spuščajo v snovi, iz katerih so sanje. 

Izlet v Torino: 4. dan

V nedeljo zjutraj pripravimo prtljago in se odpravimo domov. Na dolgi poti do Ljubljane se ustavimo najprej v bližini Pavije ob sloviti Pavijski kartuziji, La Certosa di Pavia. Pozor: ne "parmska" ampak "pavijska", kartuzija namreč. Ne vstopamo v roman. In pozor: nismo več v Piemontu ampak v Lombardiji. Ob propadanju rimskega imperija so tod nekoč gospodarili germanski Langobardi. Njihova dediščina je poseben likovni slog, ki ga srečamo v Lombardiji, v Langobardiji. Veličastno pročelje samostanske cerkve priča o njem s svojo okrasitvijo, ki nekoliko spominja na milansko katedralo. A da ne bo pomote: cerkve niso krasili Langobardi; smo v obdobju renesanse. Površina fasade, ki zavzame naše vidno polje, je razčlenjena na neštevilne pravokotnike in kvadrate, znotraj katerih so arhitektonski elementi, okna, stebriči, podobe in nizki reliefi. Pri tleh so nizki reliefi z mitološkimi prizori, ki obujajo spomin na rimsko obdobje. Višje gori so reliefi s svetopisemski prizori in nad njimi in ob njih kipi prerokov in svetnikov. Vmesne prostorčke zapolnjujejo rastlinski in geometrični motivi. Ni praznega prostora. Kartuzijo je dal postaviti leta 1390 vojvoda Gian Galeazzo Visconti, gospodar Milana. V njej naj bi bilo tudi njegovo poslednje bivališče.

 

Vstopimo v notranjost in se nekoliko razgledamo. Levo in desno od osrednje ladje so kapele s slikami in kipi. Nekje nas prestreže menih v črno-beli kuti, tudi sam afriško črn. Videti je kot severnoafričan, morda Tunizijec. Vzpne se na podij in začne razlagati. Kakšen kontrast z gospo s Sacro di San Michele! Mož, ki je sem prišel iz Afrike, govori naučeno, ob tem z gibi molče opozarja občinstvo, naj ne fotografiramo, naj bomo tiho, naj se pomaknemo naprej. Deluje strogo a tudi nekako karizmatično. Tu deluje avtoriteta. Potem nas mimo Galeazzovega sarkofaga popelje iz cerkve v samostan.

 

Znajdemo se na križnem hodniku na robu prostrane zelenice, onstran katere, ob njenem robu, vidimo za hodnikom nekakšne hiške, v vrsti, vsaka ima visok dimnik. Pa ne, da ima vsak menih svojo hišo? In kako so videti znotraj? Na odgovor ni treba dolgo čakati. Menih odpre neka vrata s hodnika in nas povabi noter. Znajdemo se v praznem, neopremljenem prostoru s kaminom, vzidanimi policami in mizno ploščo - menihova dnevna soba! Iz nje stopimo skozi naslednji prostor na teraso in ven na dokaj obsežen vrt. V prehodu vodijo stopnice v nadstropje.

 

Za enega človeka je hiša prevelika. Kaj naj bi bilo v nadstropju? Spalnica? Najbrž je tu bivalo več menihov. Naš samostanski vodič je nekam izginil; ne moremo ga vprašati. Za človeka, ki se je odpovedal posvetnim skušnjavam, prav udobno bivališče. Če se odpoveš svetu, imaš tu vso svobodo.

Pred vhodom v samostanski kompleks so svoje stojnice razpostavili prodajalci spominkov. Nekdo tam prodaja antikvarne knjige. Ustavim se ob stojnici, ogledujem lepo po abecedi avtorjev razvrščene knjige. "Išče gospod kaj posebnega," me vljudno nagovori starejši prodajalec. "Ne. No, mogoče pa  vendarle. Imate kaj Umberta Eca?" "Si. ecco, Il nome della rosa." Medtem ko ogledujem zajetno rdečo žepnico, vpraša možak, od kod sem. Iz Slovenije, Ljubljana. Izlet. Torino. Università della terza età. A, tako, zanimivo. In ste prišli pogledat tudi kartuzijo? Ja. Certosa. Chartreuse. Kartuzija se reče po slovensko. Kartuzija. Cartusia. Lepa beseda. Vprašam še, če ima kaj od Moravie, tega sem nekaj prebral v prevodu. Si, ecco, Moravia. Prelistam, nisem si zapomnil naslova. Ne, hvala. Imam dovolj. Kupim, potem pa ne preberem. Ja, tako je, se posmeje možak. Grem zdaj, na avtobus. Srečno pot, gospod. Ponudi mi roko, kot bi se že dolgo poznala.

Eco za tri evre! In rokovala sva se! 

Po kratki vožnji se ustavimo v Paviji (naglas na drugem zlogu), mestu velikosti našega Celja z okrog 70 tisoč prebivalci, nedaleč od Milana,  Vrhunec svoje pomembnosti je mesto, antični Ticinum, doseglo v zgodnjem srednjem veku, ko je bilo prestolnica langobardskega kraljestva. Avtobus ustavi nedaleč od pokritega mostu (Ponte Coperto) čez reko Ticino, ki se nedaleč nizvodno zliva v Pad. Če smo natančni: most ni starodaven, zgradili so ga v letih 1949-51, vendar približno tam, kjer je stal nekdanji most. Prvi most so zgradili Rimljani, a  je bil malo višje in drugače usmerjen, ker je reka medtem spremenila tok. Pravi most izvira iz srednjega veka (1351-54) in je bil zgrajen na temeljih rimskega. Ta most je bil pokrit, na obeh straneh je imel nad vhodoma obrambna stolpa, na sredi mostu pa je bila kapelica sv. Janeza Nepomuka. Septembra leta 1944 so ga zavezniki bombardirali. Ostanke bombardiranega mostu so dale mestne oblasti razstreliti in odstraniti, da ne bo ovirale pretoka vode in povzročale poplav. Šele pet let po bombardiranju so se odločili zgraditi nov most kot nekoliko povečano kopijo starodavnega. V Paviji je še pred prvo svetovno vojno kako leto živela družina Alberta Einsteina. V nekem pismu iz leta 1947 svoji italijanski mladostni prijateljici je Albert zapisal: "An die schöne Brücke in Pavia habe ich oft gedacht" - "Pogosto sem mislil na lepi most v Paviji". Te besede slavnega fizika so dali meščani vliti v ploščo, ki so jo pritrdili sredi mostu.

Nimamo časa za ogled mostu. Napotimo se proti staremu središču mesta. Ustavimo se ob neki cerkvi:
Basilica di San Michele Maggiore, napomembnejši spomenik te vrste v mestu. Slavna je, ker je v njej še veliko pričevanj, da je bila Pavia nekoč središče italskega kraljestva. Stoji na mestu prvotne langobardske cerkve; menda so temelji zunajega zvonika langobardski. Okoli leta 1000 je potres porušil prvotno cerkev in tedaj so zgradili novo, domnevajo da do leta 1155. Tega leta je bil namreč v njej kronan nemški cesar Friderik I Barbarossa. Poslikam še v tlak vdelan kamen z imenom nekega langobardskega pomembneža. 

 

            

Sprehodimo se do središča mesta. Pred stolnico kip germanskega konjenika. Levo od pročelja stolnice je nekoč stal mestni stolp, Torre civica, ki se je sredi belega dne, 17. marca 1989, zrušil in pokopal pod seboj nekaj turistov: 4 mrtvi. Na našo srečo, se je zrušil tedaj.

  

Bila sva utrujena od vsega novega. Na osrednjem trgu pred nekim lokalom, kjer so stregli hrano, sva spustila sidro in se pustila nahraniti z na hitro pripravljeno lasagno in njoki, preden naju je v svojo notranjost sprejel avtobus za Ljubljano. 

Med vožnjo domov mi pridejo pred oči tri srečanja: z onim možakom zunaj pred kmečkim turizmom Ca' d' Pinot; gospa Tatiana in njena "pridiga" na Sacra di San Michele; in prijazni antikvar pred Certoso di Pavia. Prijazna, človeška srečanja. Italiani - brava gente. Do naslednje okupacije.

Izlet v Torino: 3. dan

Tretji dan zjutraj bi se bili morali razdeliti na dve skupini, ena naj bi si šla ogledat Egipčanski muzej, druga pa naj bi šla na živilski trg. Pa se nismo mogli odločiti, vsak bi rad oboje. Tako smo se odločili, da gremo najprej v muzej, nato pa na trg. Bili smo zgodnji, tako da smo morali počakati, da so se vrata muzeja odprla. Pri vratih pa so nas tiste, ki smo imeli nahrbtnike, usmerili k pultu, kjer naj bi nahrbtnike odložili v garderobne omarice. Zato je treba dobiti ključ od omarice. Ključ pa dobite, če nam daste osebni dokument. Osebna izkaznica je v hotelu. Vozniško dovoljenje doma v Ljubljani. Potem se le spomniva, da imava kartico zdravstvenega zavarovanja. Pospraviva nahrbtnika in greva do naslednjega varuha muzeja. Ta naju opremi z najsodobnejšim elektronskim avdiovozualnim vodnikom s slušalkami: poiščeš vitrino, predmet in poslušaš razlago - če se znajdeš med tipkami. Ko sem že šestič na ekrančku zagledal figuro, ki sem jo imel pred sabo v vitrini, sem snel slušalke in se napotil po muzeju "peš", na tradicionalen način. Za te priprave sva zgubila najmanj pol ure.

 

Torinski muzej je po času nastanka prvi na svetu, po bogastvu eksponatov pa, pravijo, da takoj za kairskim, vsekakor je eden najpomembnejših egipčanskih muzejev na svetu. Temelji na zbirki francoskega poslanika v Egiptu, Bernardina Drovettija (po Napoleonovi zasedbi Egipta). To zbirko je leta 1824 za državo odkupil tedanji piemontski kralj Carlo Felice.  Muzej obsega štiri etaže, ena od njih je pod zemljo.

Najprej se s tekočimi stopnicami zapelješ do najvišje etaže, nato se po stopnicah spuščaš v nižje. Zanimali so me predvsem predmeti vsakdanjega življenja, ne toliko impozantni, togi kipi faraonov ali sarkofagi in mumije. Navdušile so me čudovite slikarije nežnih, lepo usklajenih barv, mali kipci, predvsem pa modeli ljudi pri vsakdanjih opravilih in veslačev v različnih ladjicah. Spodnjo kraljevsko dvorano z veličastnimi kipi faraonov sem le bežno pogledal. Čas, namenjen ogledu, se je hitro iztekel, za resen ogled bi človek potreboval vsaj pol dneva.

A bilo je dovolj za spoznanje, da je bila egipčanska civilizacija popolna, materialno in duhovno: vse so imeli, kar potrebuje človek; vse to so proizvajali sonaravno, trajnostno in ciklično. Sredozemsko morje je po propadu te civilizacije po tisočletjih ostalo enako čisto kot pred njo. Ne vem, kako so živeli sužnji, a nekako so morali preživeti, saj je država potrebovala delavce.

 

Od muzeja do tržnice smo šli peš skozi Porta Palatina, Palatinska vrata, rekonstruirana, visoka, opečnata zgradba iz rimskih časov, pred njo na eni strani bronasti kip Julija Cezarja, na drugi kip cesarja Avgusta. Precej slikovito. Za to zgradbo je arheološki park z nekaj izkopaninami.

 

Živilski trg je prostran, dolge vrste stojnic s sadjem, zelenjavo in drugimi živili, poleg njih stojnice z oblačili in različnimi potrebščinami. Kot v Ljubljani, le da večje. In drugačni ljudje, temnejši, bolj južnjaški, bolj pisani: Afričani, Azijci, muslimanske ženske. Italija je odprta, tu se meša svet. V pokriti del sploh nisva vstopila. Bil je čas kosila in rada bi nekaj pojedla. Kupila sva kruh, panine. Na eni od stojnic sva kupila škatlo z rezinami kuhanega pršuta. Rada bi dodala še kako rezino sira. Na stojnici s sirom polno različnih vrst sira. "Deset dek tegale sira, prosim", sem vljudno v njegovem jeziku nagovoril črnuhastega možaka. "Dieci deche?" Možak je izbuljil oči in pozabil zapreti usta. "Si, per favore." Samo molče se je obrnil in nama pokazal hrbet. Če bi rekel "pol kile", bi bil mogoče uspešen. "Odpikal naju je", je stvarno ugotovila žena. "Tedeschi maledetti!"

Popoldne se napotimo proti Val di Susa in samostanu Sacro di San Michele. Po imenu sodim, da se peljemo v kako alpsko dolino, med visoke vršace, višje, kot so doma. Pa nič od tega. Nobenih visokih Alp, le neko gričevje. Pred seboj opazimo stožčast hrib z izrazito konico. Tista konica je samostan, kamor smo namenjeni. Z avtobusom se pripeljemo po ozki cesti pod vrh hriba, nato pa še nekaj minut peš, da pridemo do podnožja mogočne zgradbe. Zgodnji smo, zato moramo počakati kake pol ure, da pride italijanska vodička.

 

Ženska kakih 40-50 let z bujnimi rjavkastimi lasmi se predstavi kot Tatiana in pove, da vodi tukaj že 23 let. Pravi, da je bil tisočletni samostan točka sredi romarske poti, ki je povezovala sever in jug Evrope. "Zamislite si, da ste romarji. Romar je moral pustiti vse za seboj: družino, hišo, prijatelje, zaposlitev, svojo posteljo in sam narediti korak v neznano. Vsakdo od nas pride v življenju do točke, ko bi moral pustiti vse in se napotiti po svoji poti v neznano prihodnost. Vsakdo od nas je poseben in vsakdo išče svojo pot. Ko je romar prišel do vrat tega samostana in so se mu odprla, se je znašel v temi. Ni se znašel v cerkvi, kot bi pričakovali. Cerkev je čisto na vrhu. Iz teme navzgor vodijo stopnice. Vsakdo od nas se v življenju znajde v temi, ko ne ve, ne kod ne kam. A vsakdo stremi k svetlobi. Nad prvim stopniščem je romar zagledal nišo v zidu in v njej posušena trupla menihov. Danes jih ni več, odstranili so jih, a kako je bilo to videti, kaže fotografija na desni." V resnici so na fotografiji drugo na drugo naslonjena posušena trupla, pokončni, nekoliko nagnjeni s posušeno kožo obdani skeleti. "To je romarja opomnilo, da je smrten, da se vse njegovo življenje odvija pred obličjem smrti. Potem se je romar vzpenjal." Tako smo počasi prišli do vrha stopnišča in do novega prehoda skozi umetniško okrašen portal. "Na kamnitem portalu so vklesana znamenja zodiaka, nebesnega kroga. To pomeni večno kroženje in vračanje istega. Pomeni pa tudi, da so naši značaji različni. Šele na koncu je romar stopil v cerkev, v katero je z vseh strani prodirala svetloba." Prisiljen sem bil na kratko povzeti gospejino razlago, pravzaprav zgolj nakazati njeno vsebino. Ta razlaga je bila podobna zelo stvarni pridigi. Dotaknila se me je  in opazil sem, da tudi sopotnikov. Pravzaprav je razložila življenjsko filozofijo, ki mi je zelo blizu. V njej ni omenila ne Boga, ne evangelija, ne cerkve, čeprav bi vsekakor lahko našli vzporednice med vsebino njene razlage in Kristusovim naukom. 

 

Vodička nam je povedala še legendo o delno porušenem stolpu starega samostana (na fotografiji desno). Nekoč so vrh zavzeli sovražni vojaki in med drugimi zajeli tudi neko dekle. Veleli so ji, naj jih poteši, ali pa skoči s stolpa. Dekle je na tehtnico v svojem srcu dala na eno stran nečastno dejanje in izgubljeno čistost, na drugo pa častno smrt - in skočila v globino. Ko je bila že čisto blizu tal, pa so jo prestregli angeli, tako da je nepoškodovana srečno pristala v gozdu. O tem je pripovedovala doma in kmalu so se k njej kot k svetnici začele zgrinjati množice. A ji niso čisto verjeli. Dekletu pa je slava stopila v glavo, dvom jo je žalil, in sklenila je za ljudi ponoviti predstavo.Tokrat se angeli niso zmenili zanjo, saj je zagrešila smrtni greh napuha. Tako je torej s čistostjo; ne gre se preveč ponašati z njo. 

Ob koncu njenega vodenja smo gospe zaploskali in nekateri med nami so se ji še osebno zahvalili za tako duhovno intonirano predstavitev. - Samostan danes upravlja red Rosmarijancev, menihov, ki se posvečajo dobrodelnosti.

 

Na poti nazaj smo se ustavili še ob enem od Aviglianskih jezer. V bližini Avigliana, mesteca ob vznožju Sacra di San Michele, sta dve jezeri, verjetno tektonskega izvora, ki sta priljubljen izletniški kraj Torinčanov. Ob gostilnici smo se ustavili tudi mi. Tam pa smo videli tudi muslimansko družino, katere dva člana, moški in ženska, sta kadila vodno pipo, nargilo. Prosil sem za fotko in ponudila sta mi dim, a sem odklonil, ker od takrat, ko sem pred več kot 30 leti opustil kajenje, nočem več potegniti vase nobenega dima.

 

Bogato preživeti dan smo sklenili še z obiskom mavzoleja Bele Rosin (Rosa Vercellana), pomanjšanega posnetka rimskega Panteona. Muzej je dal na meji med Torinom in Nichelinom svoji ženi postaviti italijanski kralj Viktor Emanuel II Savojski leta 1888. Ob našem obisku je bila v njem razstava o rocku, tako da smo si ga lahko ogledali samo od vhoda, če nismo hoteli plačati vstopnic za razstavo, ki nas ni zanimala. Je bila pa klasicistična stavba lepo ozadje skupinski fotografiji.

 

Izlet v Torino, 2. dan

Preden se odpravimo na nadaljnje raziskovanje, nekaj besed o Piemontu. Piemont, etimološko "vznožje gora" ali "predgorje" (pied-monte), je sedaj ena od 20 italijanskih regij. Po površini je za petino večji od Slovenije in ima 4,5 milijona prebivalcev. V približno sedanjem obsegu je nastal 1748 z združitvijo več manjših grofij, mark in avtonomnih komun. Pri tem združevanju in v vsej nadaljnji zgodovini Piemonta je najpomembnejšo vlogo odigrala plemiška rodbina Savojcev. Sam Piemont pa je imel vodilno vlogo pri združevanju Italije (1861, Camilo Benso, grof Cavour). Torino je bil prva prestolnica Italije.

In še nekaj o Savojcih. Savoja je francoska pokrajina v zahodnih Alpah, južno od Lemanskega jezera. Ime izvira iz latinske besede "sabaudia", ki je keltskega izvora in pomeni "pokrajino, pokrito s smrekami". Savojce bi lahko prekrstili v Smrekarje. Tako so nam takoj bližji, hkrati pa se tako nekoliko maščujemo za poitalijančevanje slovenskih imen. Ti Smrekarji so ena najstarejših evropskih dinastij, zabeleženi že v 10. oz. 11. stoletju (1048, grof Umberto I Biancamano-Belaroka). Temu so sledili številni grofi, vojvode in nazadnje kralji. Posebej pomembni so za Piemont in Italijo. V 18. stoletju so napredovali do kraljevskih položajev (kralji Španije, Sicilije in Sardinije). Italijanski kralj za časa Mussolinijeve vladavine je bil Savojec Viktor Emanuel III, zadnji italijanski kralj pa njegov sin Umberto II. V tisoč letih nepregledna množica imen; poleg osrednjega debla Savojcev še več stranskih vej. Nekaj potomcev je še živih.

Iz hotela Parisi v Nichelinu, mestecu na obrobju Torina, smo se že zgodaj zjutraj odpeljali proti postaji zobatega tramvaja, ki naj bi nas potegnil do bazilike Superge na vrhu istoimenskega griča na severovzhodu mesta. Grič, visok 672 m, je najvišji vrh torinskega gričevja.

Na postaji bi bili radi prvi, ker naj bi bila običajno gneča pri vstopu na tramvaj. Vožnja čez mesto kar traja. Preseneča prostranost tega mesta, ki se razteza v dolini Pada v smeri od zahoda proti vzhodu. Dolge avenije med visokimi stanovanjskimi bloki, v ožjem središču pa med palačami in prostranimi trgi. Postaja Sassi (po krajevnem imenu, ki pomeni "skale") je lepo urejena, delno kot muzej, v katerem so razstavljeni stari tramvaji s konjsko vprego, delno kot restavracija, oboje lepo združeno; pa seveda prodajalna vstopnic. Ko smo se zbasali na tramvaj, se mi je kar milo storilo, saj sem se spomnil na svoje vožnje z ljubljanskim tramvajem. Ta mu je podoben po starinskem slogu. Ta železnica deluje s prekinitvami že od leta 1884. V slabe pol ure ure smo priškripali do vrha približno 3 km dolge linije, ki premaga višinsko razliko 425 m.

Nekoliko nad zgornjo postajo železnice se pne pod nebo mogočna oranžno-bela zgradba Bazilike Superga v neoklasicističnem in poznobaročnem slogu. Z Baziliko Superga - mimogrede: nobene zveze nima s supergami razen imena - je povezanih kar nekaj dramatičnih ali nadvse pomembnih dogodkov. Prvi je povezan z gradnjo cerkve. Obljubo gradnje datirajo v leto 1706. Torino, kjer so vladali Savojci, so takrat oblegale špansko-francoske čete. Savojski vojvoda Viktor Amadej II in princ Carignana Evgenij Savojski sta z griča opazovala oblegano mesto. Francoska vojska je štela 60.000 vojakov, Torinci so pa skupaj z mestno milico, to je, z oboroženimi civili, spravili skupaj nekaj več kot 11.000 borcev. Francozi so štiri mesece vsak dan s topovi obstreljevali mesto. Oba poveljnika sta z griča opazujoč razporeditev sil skovala pameten načrt, kako se izvleči iz obroča. Viktor Amadej se je priporočil materi božji in ji obljubil, da ji bo postavil cerkev, če Torino odvrne sovražno vojsko. Nekaj dni kasneje so Piemontci prišli za hrbet Francozom in jih porazili. Stari model vojskovanja, znan že iz Iliade, da se zmaguje z bistrostjo in hrabrostjo ljudi in božjo pomočjo, se je obnesel.

Cerkev v zahvalo sv. Mariji so po načrtu arhitekta Filippa Juvarre, sicer sicilskega opata, začeli graditi šele okoli deset let kasneje, leta 1717. Da bi umestili razsežni tloris cerkve, so odrezali vrh griča; znižali so ga za 40 m. Vse to so delali na roke in ves material za cerkev so na grič znosile mule. Ob koncu leta 1731, po 14 letih gradnje, so cerkev v prisotnosti kralja in arhitekta blagoslovili in odprli za javnost.

Ogledali smo si veličastno baročno cerkev in se spustili v kripto, kjer so sarkofagi dela rodbine Savojcev. Fotografiranje ne bi bilo spodobno; tako ali tako smo motili večni mir pokojnikov modre krvi. Posebna zanimivost bazilike je dvorana papežev v prostorih samostana, ki se drži cerkve. V dvorani so po vseh stenah obešene slike s portreti vseh papežev, tudi antipapežev, v kronološkem zaporedju, vključno s sedanjim. Portreti so preslikani iz originalov; slikarji so različni in tako tudi slogi, a vendar so slike poseben, zanimiv dokument. Na ploščadi pred cerkvijo je kip kralja Umberta I Savojskega, ki ga je leta 1900 ubil neki anarhist.

Za konec ogleda nam je vodič prihranil presenečenje, ogled zadnjega podpornega zidu temeljev cerkve. Vanj se je 4. maja 1949 zaletelo letalo z nogometnim moštvom Grande Torino. Moštvo se je vračalo s tekme v Lizboni in letalo je ob slabi vidljivosti in verjetno zaradi tehnične okvare zašlo. 31 mrtvih. Ob zidu je spominska plošča s fotografijo nogometnega moštva. Rože in venci pričajo, da je spomin na tragedijo še vedno živ. Zaradi te nesreče se italijansko moštvo ni udeležilo svetovnega prvenstva, ki je bilo naslednje leto v Braziliji, ker bi bili morali potovati z letalom.

Popoldne smo namenili ogledu kraljevske palače, Palazzo Reale, in ob njej galerije Savojcev, Galleria Sabaude. Sprehod skozi baročno pretirano okrašene dvorane, ob katerih ti seveda zastaja dih, tako da ti ga zmanjkuje in se oddahneš, ko je tega konec. Iz teh dvoran smo prišli v kraljevsko orožarno, Armorio. Tu je razstavljeno vseh vrst orožje tistih časov, vitezi v oklepih, konjeniki. Ugotovili smo, da so modeli konjev v naravni velikosti prevlečeni s pravo konjsko kožo, pod njo pa je verjetno les, karton ali plastika.

Ob Palazzo Reale je Galleria Sabaude. V prvi dvorani ob vhodu se verjetno izmenjujejo razstave modernejšega slikarstva, nato pa sledijo umetnine prejšnjih obdobij, med njimi tudi slike znamenitih slikarjev, npr. Botticellijeva Venera - ne Venera, ki se dviga iz školjke, ampak ženski akt v enaki pozi brez drugega okrasja. Megleno se spomnim, da sem bil kupil katalog in ga najbrž pozabil na pultu. Tako ne morem o slikah povedati nič podrobnega.

 

So pa nekatere prav spodbudne, kot na primer gornja Alegorija geometrije. Če bi me s takimi ilustracijami učili geometrije, bi bil danes matematik.